stavo je vodil z vidno ljubeznijo do dela, orkester vestno izpilil in podredil njegovo eminentno vlogo še važnejšim, onim na odru. Harmonija med dirigentom, odrom in orkestrom vzorna. Vloge prvovrstno zasedene, mogoče edini Vičar kot gost za spoznanje šibkejši od ostalih. Thierrvjeva in Križaj sta zopet vodila v glavnih vlogah, Janko, Grba, Španova, Vičar in drugi so dali vse. Baletne vložke in zbori dejanje zelo poživljajo, pa tudi glasbo. Režija (Kriveckij) in tempo igre ter scenerija, vse je bilo značaju dela adekvatno. Obisk zelo dober, delo je uspelo kakor malokatero domače.                                      Slavko   Oster c.
PREGLED   REVIJ
Srbske in hrvaške književne revije. Belgrajski in zagrebški književni časopisi so stopili v novo leto brez posebnih programov. Nemara so preveč sigurni svojega občinstva, in ga jim ni treba vabiti s programatičnimi načrti. Vodilne revije — in samo te smo sprejeli v program svoje stalne revialne kronike — hodijo že znana in priznana pota. Občinstvo komaj opazi, če se tu in tam os malce premakne; tako se je n. pr. «Srpski književni glasni k» v zadnjem času nekoliko pomladil in odpira svoje, z duhom Bogdana Popoviča posvečene strani n. pr. surrealistu Aleksandru Vuču. Zato pa se je novosadski «L e topiš Matice S r p s k e», v katerem je lani priobčeval vodja srbskih surrealistov, Marko Ristič, svoje programatične članke, zasukal nekoliko nazaj in je — oeividno pod vplivom nedavne krize v «Matici Srpski» — stopil še bolj nego doslej v službo nacionalistične tendence v slovstvu, o čemer priča uvodnik, ki ga je spisal urednik R. Vrhovac v 1. letošnji številki. «Letopisu» se pozna tudi to, da je skrčil svoj obseg skoraj za polovico. «M i s 1 i» do trenutka, ko pišemo te vrstice, še ni uspelo, da bi po debeli jubilejni številki (november-december 1929), ki je izšla šele pozno v januarju, predstavila svoj enajsti letnik. «Ž i v o t i r a d», ki so ga nekateri hoteli prezirljivo pokopati, izhaja začudo redno (v tem je nadomestil «Letopis», ki je letos opešal) in tudi sicer ne kaže prezgodnje utrujenosti; zdi se celo, da se njegova razvojna linija vzpenja višje. Izmed ostalih srbskih revij omenimo še sarajevski «P r e g 1 e d», ki je nastopil četrti letnik in vidi v tem povoljen znak za duhovne in moralne vrednosti Bosne in Hercegovine, ki jih reprezentira.*
Manj ugodna vremena vladajo za hrvaško revialno književnost. V poštev prihajajo v glavnem tri književne revije: «S a v r e m e n i k», «Hrvatska r e v i j a» in «K n j i ž e v n i k». Posebno slovstveno strujo (katoliško orientacijo) zastopa «H rvatska prosvjeta», ki zanima prijatelja književnosti zlasti zaradi tega, ker je njen domači duh Ljubomir Marakovič (žal da «Hr-vatske prosvjete» nimamo pred seboj). Tudi o «Savremeniku» ne bo govorila naša kronika, dokler se ne pojavi prva letošnja številka, kar pa je, če se ne motimo, še zakrito v temo; šele v februarju je ugledal svet decembrski zvezek, v katerem je Ksaver Šandor Gjalski priobčil svojo poslovilno razpravo o hrvatskih in slovenskih kajkavcih, alias «Vindih». Dokler se torej «Savremenik» zopet ne prerodi, prideta v poštev samo še «Hrvatska revija» in <Književnik».
Iz leposlovja nismo opazili v letošnjih številkah omenjenih revij ničesar izrednega. Lirika je še najobilneje zastopana v «Srpskem književnem glasniku» in «Životu i radu». V S. K. Gl. se oglašata dva starejša pesnika, Vladimir Nazor in Dragutin M. Domjanič, izmed mlajših pa Br. Gjukič, Nikola Šop, Momčilo Nastasijevič i. dr.,  v  «Životu  i  radu»   Siniša Kordič,  Novak  Simič,  Gjorgje
* O listu «N o 1 i t», ki zavzema med srbskimi revijami neko posebno mesto, bo spregovoril «Ljubljanski Zvon» v eni prihodnjih številk. — Op. ured.
185
Glumac, A. R. Boglič i. dr. Nobeden ni dal pesmi, ki bi s čimerkoli opozorile nase. V «Letopisu M. S.» je omembe vredna pesem Desankei Maksimovič «Nad rečnim koritoma, sicer se oglašajo stari, kakor n. pr. Vojislav I. Ilič Mladji* Sima Pandurovič, Rikard Nikolič. Pripovedna proza je boljša od poezije: v S. K. Gl. je izšla novela Ive Andriča «Kod korana» v značilnem slogu njegovili bosenskih povesti, za poznavalca Andričeve proze že nekoliko narejena, v «maniri», vendar pa še vedno močna *in topla. Takisto velja omeniti povest Veljka Petroviča «Neprijateljevo sv. pismo» in (v 4. številki) Aleksandra Vida-kovica «Roksanda», ki je spisana v nekakem domačem intimnem realizmu. «Letopis M. S.» nima ničesar izrazitega, «Život i rad» objavlja roman Siniše Kordiča «Neobičan svet», v «Pregledu» ostaneta za vsem leposlovjem samo dve črtici Ive Andriča in Hamza Hume. Hrvaška poezija v navedenih dveh revijah ni pokazala niti toliko kot srbska (zabeležiti je samo Nazorjev prevod dveh spevov iz Kalevale — Hrvatska revija št. 1.). Tem obilneje pa pada na tehtnico umetniška proza: v «Hrvatski reviji» novela Miroslava Krleže «Bo-bočka» iz njegovega novega, poglembajevskega cikla o Klanfarju, potem pa povest Gjure Viloviča «Žena bez Božiča». V «Književniku» povesti M. Krleže, Avg. Cesarca in Luke Perkoviča.
Iz dramatike sta izšla samo dva karakteristična odlomka v S. K. Gl.: M. Krleže «Scena izmedju gospodje Klare i viteza Olivera Urbana» (iz cikla o Klanfarju) in četrto dejanje Manojlovičevega «Centrifugalnega igrača»;
Obzorje se nam močno razmakne, če pregledujemo esej in literarno-kritične članke v vseh obravnavanih revijah. Tu je izbira tolikšna, da kot skromni kronisti postopamo nekako pragmatično in opozarjamo zgolj na tiste članke, ki so posebno značilni za današnji čas ali pa zanimivi tudi za slovenskega ljubitelja književnosti: Prvo mesto v kolu gre, kakor je že navada, S. K. Gl. Tu je objavil Miloš Crnjanski daljšo razpravo «Šekspirovi soneti», ki je spisana prav živahno in podprta z mnogimi argumenti. Ilija M. Petrovič je priobčil kratko, a pregnantno spisano studijo o Marcu Twainu. «Život i rad» je v tem oziru še zanimivejši, čeprav njegova zanimivost malce diši po senzaciji: Sima Pandurovič v dblgi študiji, ki se je začela že v lanskem letniku, «trga» Bogdana Popoviča. Kdor ve, kak ugled uživa B. Popovič v beograjski literaturi in izven-književni družbi, bo razumel, zakaj je ta poizkus Sime Panduroviča vzbudil veliko pozornosti in komentarjev, še preden je zaključen. Pri njem se ustavimo prihodnjič. V 3. številki «Života i rada» je objavil njegov urednik Milan L. Rajič nekaj opazk k aktualnim pojavom in značilnostim v srbskem književnem svetu. Njegovemu članku ni moči odreči zanimivosti, ne glede na to, koliko je njegov komentar pravilen. Rajič se bavi z afero bivšega docenta dr. Vitezice, ki je bil več let ožji sotrudnik Bogdana Popoviča na belgrajskem vseučilišču, dokler ga ni Popovič sam javno označil kot nesposobnega. Še zanimiveje pa je, kar pripoveduje pisec o «poeziji» dveh priznanih učenjakov, Radovana Košutiča in Branislava Petronijeviča, ki sta na stara leta jela objavljati s polnim imenom (Košutič celo v samostojnih zbirkah) verze, ki se odlikujejo po uprav infantilni nezrelosti in pomanjkanju književnega okusa. Zares: kako da so nekateri vse časti vredni intelektualci, ki so dali znanstvena dela nesporne vrednosti, tako otročji, tako malo «pismeni» v pesništvu? Kakšen psihoanalitičen problem je ta nesorazmerje med zrelim intelektom in infantilno-neraz-vitim pesniškim čutom? Takih primerov je namreč več, nego jih omenja pisec citirane razprave, ki sicer ni segel globlje v problem. Čudne slovstvene pikan-terije nam pripoveduje Rajič o srbski književni kritiki, o prijateljskih klikah, ki si medsebojno pišejo slavospeve, ali n. pr. o nekem priznanem dramatiku, ki je prinesel v uredništvo književnega časopisa lasten esej o — samem sebi (!).
186
Mislimo, da ni bilo odveč, kar je pisec povedal o srbskih surrealistih, čeprav problem ni rešen, ako zavrnemo njihovo «kozmično dialektiko» z — nacionalističnega vidika. Sicer pa velja počakati, kako bo ta mnogostranski obračun odmeval v prizadetih krogih.
Iz «Letopisa M. S.» bi omenil članek Josipa Vidmarja «Slovenačka književnost u godini 1929.», ki ni samo informativen, marveč tudi idejno podprt. Pretežno informativna je kratka študija F. Poljanca v «Pregledu», «Naturalizam u Slovenaca». O Slovencih poroča L. Žimbrek v «Hrvatski reviji», vendar mu vzlic očitno dobri volji uidejo razne pomote, kakor je n. pr. tale: «Izlazi ta-kodjer revija za kritiku .Kritika' s preko 5000 pretplatnika pod uredništvom Finžgara» (!).
Med eseji hrvaških revij je zlasti opazen članek o najpomembnejšem madžarskem liriku Andreju Adiju («Hrvatska revija», januarski zvezek), v katerem je Miroslav Krleža impresivno orisal ves psihični kompleks in politično okolje madžarske panonske, hunske province, iz katerega je vznikla lirika enega najsilnejših madžarskih poetov Adyja. Esej je spisan s širokim zamahom, s svojevrstnim pojmovanjem zgodovinskih antagonizmov, z aluzijami na Hrvaško Matoševih časov; take eseje ume pri nas pisati samo Krleža. Omeniti moramo tudi esej Ljube Babica «Josip Račič». Izmed hrvatskih slikarjev ima Ljuba Babic največjo in najpristnejšo književno nadarjenost in kulturo, zato se njegove študije o slikarstvu čitajo s posebnim užitkom. Registrirati je treba še dr. Bognerja razpravo «Sub jektivizam u modernoj književnosti)), ki pa v bistvu ne pove nič kaj novega.
«Književnik» je s februarsko številko vzbudil mnogo hrupa. Članek «Gustav Krklec», ki ga je spisal leta 1921. pokojni pesnik A. B. šimič, je izšel v taki obliki, da se ost ni obrnila proti Šimiču, ki je smel imeti svoje mnenje o Krklečevi poeziji, marveč zoper krog okoli «Književnika», ki je v letu 1930. potreboval ta «napad iz groba». Gustav Krklec je odgovoril «Književniku)> v belgrajskem dnevnem tisku, ki je v svojih začudo razširjenih literarnih stolpcih takoj komentiral ta članek in mu pripisal značaj slovstvenega boja med Zagrebom in Belgradom, ki naj bi bil nadomestilo za drugod izrinjene energije. Nu, pesniška pozicija g. Krkleca se zaradi tega ni bistveno premaknila. V isti številki «Književnika» se je oglasil k besedi Miroslav Krleža v zanimivem sporu «Pro domo sua»; obsežen odgovor na razne časniške in časopisne očitke in poizkuse nekake «protiglembajevske kampanje» je zgolj prispevek k vprašanju literarne fiziognomije in osebne psihologije M. Krleže.
Brez dvoma je ta ali oni članek v revijah, ki smo jih omenili v tem pregledu, pozitivnejši od teh, pri katerih smo se nekoliko delj pomudili. Toda naš čas označuje še toliko negativnih življev, toliko znakov iskanja, tavanja in nejasnosti v vrednotenju duhovnih pojavov, da so nekateri znaki negativnosti važnejši od mirnih, pozitivnih linij, ki se pno v velikih lokih iz preteklosti v megleno prihodnost.                                                                        B. Borko.
O današnji ruski literaturi piše v februarskem zvezku «Slavische Rund-schau» znani ruski romanopisec Ilja Erenburg. Zvezek prinaša nadalje poleg bogatega literarnega in kulturnega drobiža iz slovanskega sveta (kjer pa, žal, Slovencev letos sploh ne poznajo več) razpravi A. L. Bohma «Nova pota v raz-iskavanju Dostojevskega)) in J. L. Fischerja «Pokrajinstvo kot kulturno gibanje v Češkoslovaški* ter zaključek zanimivega eseja Wl. Zawistowskega «Najvaž-nejše struje moderne poljske režijske umetnosti)). Erenburgov članek sicer materijelno ne prinaša ničesar novega, pač pa odpira idejno nekaj novih pogledov v snovanje sodobne sovjetske literature, v prvi vrsti pa je zanimiv za
187