A. Stražar:
Zatajeni sin.
L      Pripovest iz časa tlačanstva.    v •¦^          (Tretje nadaljevanje).
Pa tudi Mičika ga je spoznala. Sto-/pfla je k njemu, vzela mu otroka iz naročja, šla k peči kjer se je usedla, pa nato spregovorila:
,,Gotfried, po kaj ste prišli sem? <|AIi ste že pozabili na prisego —  ?
,,MIcika — nisern — ! Toda jaz jse nisem mogel več premagovati; že-lel Svero sf videti svojega otroka — .Kn" je le — kri — l"
*jDa, da — kri je kri...! Vsak si želi videti, kar mu je najljubse — a vi ste to zavrgli, še predno.se je frodil lotrGk: — alf ne?"
• Micika, nisem ga zavrgel, ne! To-ida saj so tf bile znane najine razmere..." > ,,Da, da, dobro so mi znane vse te razmere; pa zapomnite sf dobro: Pri§el bo že čas, ko bo izginifa obfast graščakov, pa, da bodo ubogf tlačani Bvobodni Ijudje! Govorili ste tudi o najinih razmerah; znane so mi dobro. \it kot skoraj vsi graščaki, se (ne sra-mujete tlačanskih dek/et — ko jih za-peljujete *—; ko pa jih enkrat storite jiesrečne, jih ne poznate več — . A, vsi ti grehi se maščujejo — tudi vf 'že občutite kazen — , pa vedite, to je 4»e-Ie začetek!
Midka, ne govori mi takoi. — Oh, jaz, ;nesrečnež —  !
Močno razburjeni Gotfried je prijel ža vrč-fn pil nato pa segel v fpas, vzel fc: njega več cekinov, pa jih položif na piizo.
,,Gotfrfed, zakaj ste dalf ta denar?" — se ogfasi Micika pri peči.
,,Zato, ker sem videl svojega sina!"
Vzemite ga nazaj, vam rečem! Ve-dite, moj sin je že presferbljen, a za vasjtaSv zatajtn —> !                '
Micika,   Micika,   odpustf   mif Pri teh  besedah je Gotfried vstal.
Gotfj ied, samo to vas prosim, od-jpravite se!
Grašcak je razumel ta migljaj. §e en-krat se je pri vratih ozrl na svojega otioka, pa odšel — .
Zunaj se }e Gotfried vsedel na kbn-ja, pa oddrvel žnjim, kot bi bežal pred Turkf. gele po dobrem polurnem jez-darenju se je ustavil pred malo kočico 'od daleč naokrog poznane 'Katare. Ta ženska je zdravila Ijudi in živali, ^ poleg tudi Ljudem prorokovala pri-hodnje dožfvljaje, zato so jo imeli za čarovnico; so se je balf, a kljub temu zahajaTf k ujej. Katara je ravno kuha-la večerjo, ko je prišef k njej Gotfried.
Z vso uljudnostio ga je pozdravila. pa vprasala česa želf.
MbČno razburjeni graščak ji je na kratko povedal, da bi rad zvedel za svo_,"o piihodnost.
Katara ga povabi s seboj v hišo; postavi na mizo Ieščerbo,, ki je kajpakt slabo razsvetljevafa skromno sobo, pač <pa dajafa dosti dima.
Gotfried se usede na preprosti stol, pasi ogleduje Katadno bivališče. Ob Iesenih stenah, ki niso bile nič pobe-Iesenih stenah, kf niso bile nič pobelje-ne z apnom, na njih pa je nafozenifi Vse pblno suhih rož vseh vrst in drugih iakih zdravilnih zelisč. Poleg pa so stali
tutfi prsteni lon^ki, iz katerih so prihajali raznoteri prijetni m zoprni duhovi; na zapečku pa je sedel čisto črnmaček, pa tako svetro gledaf Gotfrieda, da se ga je poiaščalo se večje razburjerije.
,,Prihodnost bi radi zvedelf milo-stljivi gospod — začne govoriti Katara; (— pokazfte mi Ievo rokb, da vidfm vaše črte na dlani — "
Babnica je dolgo časa tipala in raz-motrivaia te črte na graščakovi roki, naposled sprcgovon" z  vso  važnostjo:
,,MiIostIjivi gospod! Zelo žaJ mi je, ker vam ne morem povedatf nič do-brega. — Vetfite, vi ste precf časom sto-rffi vefiko fcrivico; — fa knvic^ varn ne da mfru, pa ga tudi da!a ne bo."
Močno so Gotfrfeda razburile te be-sede; hitro je vstal, položil na mizo več tolarjev, pa fe se vprasaf:
[Druzega ne ves nič?
Ne, milostljivi gospod! — Grasčak odide, znova zajezdi konja, pa dirja kot bi ga podili bssf.
V tem divjem jezdarenju ]e dospel v gozd, tja fcjer sta se z Mfciko sešla pied letmi.
Pa kaj ozre ob svftu mesečme pri debeli bukvi, kjer je bilo to spominsko ^namanje? — Na tleh ležf možak \n niilo zdihuje...
Gotfrieda obide neznanska groza. Takoj si domisli: NihČe drugi ni to, kot oni strahotni duh od davno ubitega jkramarja.
Ko se nefcolfko umiri, znova pože-ne konja v divji dir.
Na vso moc se je prestrašila giras-čakinja Elebnora svojega soprog^a, kc ga je zagledala; vpraševala ga jc z dr^
getajočfm  glasom,  kaj  se  mu je nekf zgodifo? Pa Gotfriecf. jj reče:              f.
,,Pusti me truden sem, — počivaj" grem — ".
Pa je odšel v spalnfco in zaprl vra^ ta za seboj.
Več dnf zatem je bil večinoma kati sam v sobf. Zda^i pa zdaj Je.prišla k nje^u mu njegbva blaga Efeonbra pa nic n^ mogla zvedetf od Gotfrieda; to je jebiV Io tako hudo, da se je večkrat zjoka^ la. — Kaipak. so te ražmere videli tudi vsi grajskf, pa med seboj ugibalf, kaj -nekf je njihovemu gospodarju?
TRETJE POGLAVJE.
Ljuba moja raama! povejte mi, kdo je moj pravf oče — ?
Od tfetega ča?a, ko je reberski gra-t ščak videl zadnjikrat svojega sina, se je veselil še ta dan, ko je bil malo vinjen.
Mfcikin šinček — Peterček je zrastel. v krepkega fanta, zaiega mladeniča. Kaji' pak, je še vedno smatral svojega rednika za pravega bčeta. Pa prišel je tudičaS, ko je zvedel to skrivnost.
Ko je Peterček nekf dan veselo pri de!u žvižgaf sede na čevljarskem stolcu< se je oglasil pri njem znani krošnjai4 Brezarjev Primož. Fant se je veselil nje-govega prihoda; kajti ta možakar je bil sila šaljiv in zgovoren. Posebno pa se ga mfnulo več Iet.
No, no, pozdravljen mi Primož! Kk| mi boste pa danes novega povedali?    '..-,
,,Bom ti povedal fant, bora; samo to ne vem, če tf bode povšeči? — 1 j     ;           (Dalje prihodnjič).