M a č e h  a
Mlada Anka pridno dekle                           .     In v zahvalo golobičem
Mačeho imela;                                                  Da prosa zdaj malo.
Ta je bila huda žena                                        Kar se mačeha oglasi:
Anke nij terpela.                                              rTi boš potresalo
Ko jej kruha je dajala                                      Golobičem zernje nioje
Zmir nad njo je godernjala.                              Ter si pasla ž'valce 6vojel"
Anka pa je bila tiho,                                       Mačeha zdaj k Anki skoči
Vse je preterpela;                                            In jo pretepuje;
Le, če sama kdaj je bila,                                  Neusmiljeno, brezserčno
Britko je ibtela:                                              V njena lica suje.
BOj! da moja mama prava                                BTo peščico si izbrala
V  černej zemlji že mi epava."                           Pa še to boš tičem dala."
Ali mačeha zmir hnje                                       Tako mačeha je djala —
Z Anko je ravnala,                                           Domov pride oče; —
Ta pa voljno vse prenaša                                 Anko vidi pretepeno,
Tiho je jokala:                                                Ki prav milo joče.
nOj! da moja mama prava                                nKaj ti je, oj dete moje ?
V  černej zeinlji že mi spava." — —                 Ranjeno je lice tvoje."
nTo boš vse mi denes 'zbrala"                          Dragi ata, dragi ata!
Mačeha jej pravi,                                              Vedno sem tepena;
In tri mernike prosa tje                                   Mačeha me zlo sovraži —  —
K Ančiki postavi.                                             Huda to je žena.
Zmešano proso je s prahom                              nOj! da uioja mama prava
Anka prične delo strahom. —                           V eernej zemlji že mi spava."
Prileteli pa golobci                                          V serce se očetu smili
So k ubogej revi,                                             Ančika, ter pravi:
S kljuncem zbirati pričeli,                                »Ve(5 ne bodeš mi terpela
Da je zjutraj v dnevi                                       Kakor si mi davi.
Bilo že proso izbrano,                                      Nijsem vedel, kaj godilo
S prahom, peskom nainešano.                            S tabo se je, dete milo." —
Mačeha zdaj res drugače,
Anko je ljubila, —
Ali Anka je še večkrat
Žalostua tožila:
.,Oj! da moja mama prava
V černej ssemfji ie mi tpava!"                                 v
F. Š