------ 241 ----- Ozir po domovini. Bled. *) Zgodovinska črtica. Po Valvazorji in Dimitzu spisal J. L. Ni dvombe, da ne bi bil ta prelepi kraj znan uže starim Rimljanom. Ne govori sicer oni izrecno o njem, al gotovo je, da so Rimljani v tej okolici bivali, kajti le dandanes se pri Bohinjski Savi nahajajo ostanki fožin iz rimljanskih časov. Nekateri cel6 trdijo, da so v teh krajih Rimljani svoje orožje izdelovali. **) Da-si ljudskim pravljicam ni zgodovinske resnice pripisovati, vendar se pa more reči, da imajo nekatere ljudske pripovedke nekoliko zgodovinskega jedra. To utegne veljati tudi o sledeči pravljici, ki se po Gorenjskem pripoveduje. Na blejskem jezeru je namreč bil uže v starodavnih časih pogansk (ajdo v s k) tempelj, do katerega je bil lesen most napeljan. Po tem mostu 80 smeli hoditi samo poganski svečeniki (duhovniki) in pa oni, kateri so darove prinašali. O kresu so se tii z ognjem (kresom), petjem in plesom praznovali ajdovski prazniki. *^ Kakor 80 dobili brižinski škofje v last Loko in okolico njeno, tako so podarili nemški cesarji Bled briksenskim ***; škofom. K tej podaritvi so pridružili kasneje še vse gozdove med obema Savama, to je, vso bohinjsko stran, ali prav za prav vso njeno pore^'e med bohinjsko in dolinjsko Savo. Al briksenski škoye niso tako dobro skrbeli za svojo novo pokrajino kakor brižinski, vlekli so marveč iz nje samo koris t, to je, one naravne zaklade, katere daje gozd, reka in jezero, lov in ribštvo. Da bi se iz obširnih gozdov preorale njive in naredili travniki, ter zidale hiše in vasi, za to se briksenski škofje niso brigali. Vendar pa gre tem gospodom čast, da je briksenski škof Hugo ustanovil prvi samostan na Kranjskem. Samostan se je zval „Cruskilach" (skoro gotovo ,,Hrušklje'*, v ,,Hruakljah" — Birnbaumergegend) in je bil nekje v Bohinji. Sam ustanovitelj se je bil vanj podal in tu svoje življenje sklenil, Koliko časa je pa ta samostan obstal, kedaj so ga opustili, — to se pa ne ve. Slavni kranjski zgodovinar Valvazor ne ve mnogo o Bledu povedati. Ko govori o farah , omenja sicer tudi cerkve Matere božje na jezeru in blejske fare. Cerkev na jezerskem otoku, o kateri Valvazor prinaša tudi sliko, je bila uže takrat imenitna romanska cerkev. Kdaj in kdo je to cerkev sezidal, Valvazor ne v6 povedati. Prej ko ne so jo zidali ^briksenski škofje kot prvotni lastniki teh krajev. Ce je poganski tempelj uže prej na tem mestu stal, sezidali so potem najbrže iz njegovih ostankov cerkev Materi Božji posvečeno. Da 80 pa omenjeni škofje to cerkev utemeljili, je zato verjetno, ker so oni imeli pravico nastavljati duhovna, ki je tu na otoku službo Božjo opravljal — vsaj o Valva-zorjevih časih pred 200 leti še. Ko Valvazor te cerkve omenja, pripoveduje tudi po svoji priljubljeni navadi o nekem pušča^vniku, ki se je bil v kočo pri cerkvi naselil ter ljudi z vražami, razla-garjem prikazni itd. motil in se od tacega prislužka *) Ravno zdaj, ko največ domačih in tujih gostov dohaja ? Bled, kateremu po pravici gr^ naslov ,,kranjske Svajce", utegne o pravem času na svitlo priti ta zgodovinska črtica. Vred. **) O starodavnih poganskih grobeh in gradovih med Bohinjsko Belo in Bistrico pripoveduje uže Valvazor^ ko govori o kranjskih „uaravnih posebnostih". ***) Briksen je mesto na Tirolskem. živel. To pa je bilo dotičnemu kaplanu Gregoru Purnel-u in veri več ali manj v škodo, zato ga je bil s pomočjo kmetov izpodil iz njegove puščave. Govoreč o fari blejski, ki je pa spadala pod ljubljansko škofijo, nam Valvazor leta ustanovljenja tudi ne imenuje. Poddružnic pa je štela ta fara 7 v njegovi dobi. Razen teh cerkvenih zadev nam Valvazor pripove-duie, da se je ljudstvo v tej okolici takrat posebno z izdelovanjem lesenih pos6d pečalo. Ljudstvo je bilo zdravo in čvrsto, zlasti so slovele ženske. Zato so radi ženske iz te okolice za dojke (ame) jemali. O tukajšnjem gorskem studencu — toplicah — nam uže Valvazor pr poveduje. Al v njegovi dobi ga je dal grajščak blejski Weidmanns(iorfer s tem zagrebsti, da je jezersko vodo va-nj napeljal. Vzrok temu je bil po Valvazorju ta, da se je hodilo preveč grajščakovih prijateljev in znancev kopat. Da ne bi mu bilo treba teh ljudi vedno pogostovati ali da ga ne bi bili v njegovem poslovanji mudili, dal je studenec uničiti s tem, da je jezero va-nj napeljal (?j. Na blejskem gradu so tudi za časa turških vojsk krese užigali, da so ž njimi dalje na okrog naznanjali neprijetno novico, da je zakleti sovražnik krščanstva v deželi. Taki kresi so se užigali po vseh večih gorah po Kranjskem. Ko je bil leta 1510. (24. in 26. marca) na Kranjskem in po sosednih deželah strahovit potres — najhujši, kar jih je pomniti — podrl se je bil tudi biejski grad.*; (Dal. prih.) *) V Ljubljani se je bilo takrat porušilo več stolpov, h iS n pa nemška cerkev. * 249 Ozir po domovini. Bled. Zgodovinska crtica. Po Valvazorji in Dimitzu spisal J. L. (Dalje in konec.) Ko so bili v začetku 16. stoletja (1500 - 1520) večkrat in v raznih krajih kmetski upori („ounr.i") zoper plemenitaže in grajščake, vrelo je tudi v bleski okolici, kjer je posebno neki kmet po imenu K lander ljudi na ustajo ščuval. Kmetje so se pritoževali zlasti zoper Kadoljčane, kateri jim v mestu prav nobenega kupovanja ali prodajanja dovolili niso. Bohinjski kmetje so se bili 1, 1515. v posebni prošnji obrnili na briksenškega škofa, čegar lastnina je vsa pokrajina nad Bledom bila. Al do krvavih prask na Gorenjskem ni bilo prišlo, kakor na Dolenjskem, kjer so bili uporniki več gradov sežgali. Ko je bil na Dolenjskem upor zadušen, pobegnil je tudi gorenjski glavni puntar K lander na Benečansko. Krivoverstvo Lutrovo, katero so na Kranjskem zel-pospeševali deželni stanovi (zdaj deželni zbor) in neka, teri duhovniki, posebno pa Trubar in Dalmatin udomačilo se je bilo tudi v Bledu. Katoliški duhovnik Krištof Fašang se ga je z vso silo poprijel, ž njim vred pa tudi skoro cela fara, kajti štel je 1200 komu-uikantov, to je, novo verskih faranov. Kdor je k drugi veri prestopil, moral je po ukazu ljubljanskega prosta in briksenškega škofa, ki je bil bleski cerkvi patron, faro zapustiti (1. 1572.) Ali Fašang se je temu trdovratno upiral. Zagovarjali pa so ga, kakor tudi lutrov-skega pridigarja Kuplenika v Lescah, deželni stanovi in grajščak Ditrichsrein v Radoljici pri nadvojdi in pri patronu, briksenskem škofu. Dokler mu ni došel odgovor, poslali so mu ce!6 tolažilno pismo „ein trostbriefll". Konećno je na povelje ljuoljanskega in briksenškega škofa Fašang moral iz farovža in cerkve umakniti se radoljškemu vikanju Matiju Gro slu, deželni stanovi pa so mu dali pravico, da je smel v Zaspe m poleg katoliškega duhovna pridigovati in mu za to 60 gold, nagrade dovolili. Al na novo pritožbo briksenškega škofa dal je nadvojvoda Karol povelje (1. 1573.), da se morajo Fašang in vsi uporni podložniki iz bleškega okraja iztirati. Vendar še ni bila nova vera v teh krajih popolnem zatrta, kajti še v prihodnjem letu (1574.) čujemo, kako so se nekateri Blejčani pri deželnih stanovih pritoževali zoper grajščaka bleškega, pl. Lenk o vi ca, ki je bil iskren katoličan. Kdor bi poslušal luteranske pridige in šel k novošegnemu obhajilu, mu je z ječo in globo 20 cekinov pretil; podložnika Krištofa He 11 era pa je v ječo dejal zato , ker je pritožbo o tem deželnim stanovom nesel. Vkljub vsem ostrim prepovedim je še kakih 10 let kasneje (1584) nekaj luteranov bilo v tej far. Hodili pa so poslušat nekega lutrovskega pridigarja v Begunje, kjer je bila grožnja Julija Kaci j an area napravila kapelico, da je ondi od 1. 1580 — 1590 pridi-goval nek luteran Klement Bobek, ki je poprej bil — krojač. Potem pa so prišli poslanci briksenškega škofa in so slehernega, ki se je prijel nove vere, zapodili s posestva in hiše, katere so med katoličane razdelili. To je pa zopet kmete hudo razdražilo. Leta 1587. se dvignejo radolški meščani in bleski kmetje in z orožjem udarijo proti bleškemu gradu. Od hiše do hiše grede so postavljali 8 slovesnim trobentanjem kri-voverce v poprejšnja posestva rekoč: ,,Postavljamo te na zemljišče in vračamo ti, kar je tvojega, a vedi, da si graščini pokoren z davkom , tlako in vsem vnanjim; kar pa zadeva vest in dušo, ravnaj po svojem prepri- V • • i t eanji . Tak popis nahajamo v poročilu zgodovinskega društva kranjskega od 1. 1861. Natančnejša preiskovanja gosp. Diinitza v njegovi zgodovini kažejo, da je lute-ransko preobračanje v Bledu kmalu konec vzelo in za nekatere trdovratne lutrovske posestnike imelo slabe nasledke. Bilo bi še več povedati o verskih dogodbah bleskih ob času luteranstva na Kranjskem, al zadostuje naj to, kar kaže, da je proti koncu 16. stoletja v Bledu močno vrelo, grmelo in treskalo. Ali kakor za nevihtami solnce zopet zašije, tako so nastopili tudi za ta „raj" kranjske dežele zopet mirni časi, kajti skozi 200 let se tukaj ni dogodilo ničesar, kar bi bilo posebne zgodovinske važnosti, Se le v francoski dobi je postal enkrat Bled predmet živahnega razgovarjanja. Ko so bili Francozi leta 1809. vdrugič na Kranjsko prišli, ostali so tukaj 4 leta. S Kranjci niso nikakor tako neusmiljeno delali, kakor je delal Turek, al denarja jim niso mogli naši ljudje nikoli dosta zložiti. Davki so bili neizmerno veliki, al vendar jim niso zadostovali. Zato je sklenila francoska vlada cerkve, posebno romarske, njih zakladov oropati. Ta osoda bi morala tudi romarsko cerkev na bleškem jezeru zadeti. Ko so Bleščani in sosedne vasi po trgovcu Jakobu Klinarju (Petranu) to izvedeli — tako pripoveduje Dimic — prosili so francosko vlado, naj bi tega ne storila in tej cerkvi prizanesla, ker bi ljudstvo zelo nezadovoljno bilo; naj bi se vlada rajše pogodila za kakošno odškodnino v denarjih. — Med tem pa je francosk poveljnik uže prišel iz Radoljice , da bi oropanje cerkve izpeljal. Pokazali so mu prošnjo; na to se je on domu obrnil, pa čez nekaj dni zopet prišel z nekim srebrarjem ljubljanskim. Ali zdaj so se žene bleske uprle, prosile ga in branile, da ne bi se po jezeru na otok k cerkvi matere Božje odpeljal. Francoz pa d& na to bleškega uradnika Potočnika zapreti, ker je mislil , da je on upor podkuril. Nemudoma si je pre-skrbei žandarmerijo in gozdarske može ter s silo se odpravljal proti otoku. Ko je uže v čoln stopil, začne se ljudstvo groziti in zvoniti. Moral se je potem vrniti v grad nazaj. Ko pa mu je hotel gozdarski uradnik na pomoč prihiteti, ustavila mu je srčna ženska, junakinja „Burjevka" (Uršula Ferjan) konja; on je ustrelil na njo, pa k sreči le obleko njeno obstrehl. Kmete so po tem domači uradniki potolažili. Cez nekaj dni pa je došlo dovoljenje, da se cerkveno orodje nima cerkvi vzeti, ampak samo le ceniti; njega vrednost v denarji plačati, naj se okolica zaveže. In tako se je tudi zgodilo. V Bledu je bil rojen Blaž K u mer dej, prvi ravnatelj normalne šole v Ljubljani, voditelj kranjskega šolstva v dobi cesarice Marije Terezije, preblag duhovnik in pisatelj slovenski.