Janko Sicherl
Zlati oltarček
,,Izidor ovčice pasel, lcpo žvižgal. lepo pel," Tako so peli pastirčki v DražgoŠah pod zeleno Jelovico. Zvončki pa so cingljali: ,,Cingel cin cin, cingel cin ton."
Lep je pogled na to slikovito vas. Na prostrani, strmi in prisojni rebri, ttk pod gozdnim pasom, so razpostavljene ljubke kmetske domačije. To naselje je prav podobno jasficam.
Prebivalci si s pridnimi ro-kami s težavo služijo vsakdanji kruh. Ni jim do dolinskega bo-gastva. zadovoljni so s tem, kar jim nudi fiorska gruda. O njihovi skroranosti prica naslednja pri-pripovedka:
Dražgošani so postavill v cerkev ki je posvečena Sv. Lu-ciji, lepo rezljane oltarje. Na oltarjih niso samevali svetniki, ampak cel zbor malih angelčkov — muzikantov — jim je delal družbo. Se danes jih lahko vi-dite,   kako  igrajo  in  godejo  na                      Dražgoše z Jelovico   Fotoj.uarkdi
razna godala.
Kakor rečeno, Ijudje so bili revni, prav tako seveda tudi svetniki v lesenih oltarjih, tako revni, da se je zdelo vernikom, da igrajo angelčki samo žalostne pesmi. Premišljevali so kako bi olepšali cerkev. Molili so, tako vztrajao so prosili, da so izprosili pomoč.
Sreeti poletja je pribobnela od BlegaŠa nad Jelovico silna nevihta. Odprle so se vse zatvornice neba, blisk io grom ter silen naliv in ne-urje je grozilo uničiti vse Draigoše.
Cerkovoik je skuša! odvrniti hudo uro z zvonjeniem, Toliko časa jc zvonil. da \e popolnoma oncmogel zaspal v cerkvi.
Ko se je zbudil, se je nebo Že popolnoma ziasnilo. Na nebu je sve-tilo božje sonce, gore so bile kakor umitc, zrak čist in oster, da je kar rezal v pljučih. Za cerkvijo pa jc slišal cerkovnik Čudno šumenje in žu-borenje. Nikakor ni mogel razumeti, odkod prihaja klokotanje vode.
Brž stopi tja in kaj zagleda! Nov studenec vre \z taJ, čisto zlat stu-denec. Luža zlata sc svcti ko nebeško sonce. Omaml)en od lesketanja odhiti brž v vas. Tam skliče ljudi in jim razodene to veselo novico.
Mlado in staro, vse je hitelo s korci zajemat zlato ter ga nosit v cerkev. Tri dni so zlatili oltarjc, ki so se svetili ko nebeški prestoli. Vse, prav vse, tudi najmaniše oltarne okraske so pozlatiti.
Ljudje so bili silno ponosni na uspelo delo in zdelo sc jim ie, da an-gelcki godci iz same hvaležnosti igrajo vse bolj lepo m mi\6. A glej! 2e se je ljudem prikradla v dušo misel na lastno revščino. Nekdo se ni mogel več zdržati in je dejal; ,,Kaj, Če bi še zase zajeli vsak vsaj en korec zlata?"
,,Pa bi še mi, dajmo, dajmo! Zakaj pa ne?" so pritricvali še drugi. In že so trumoma odhiteii iz cerkve. Ko pa so pritekli do studenca — je ta že izginil ,,Usahnil je,1' so se čudili. Niso pa upali godrniati. Cer-kovnik   jih   je   potolažil,   rekoč:  .,Bog  že  ve,  kako je prav. DosJej smo
59
živeli kar zadovoljno in vesclo. Bog ve, kaj bi bilo, če bi zlati studenec ostal. Meni sc zdi, da bi se gotovo sprli. Najbrže bi nobenemu ne za-dostoval samo en korec zlata. Tako bi se lahko dobrota spremenila v zio." Tako mi ie pripovedoval star očanec, ki se mu ie poznalo na licu trpljenje za vsakdanji kruh. ,,Vendar pa smo kar zadovoljni," je dejal. ..Mnogo kruha res nimamo, samo da je mir, to jc danes največja dobrota". Za spomin na Dražgoše mi je dal še ,,mali kruhek", to je lectarsko pecivo, ki ga pečejo tu v različnih oblikah, Pokazal mi je pipice, polžke, srčke, zvezde, piške itd. Cudil sem se lepim domačim okraskom — ljudski umetnosti.
Zadovoljen  sem  korakal  čez  zelene  vrtove in senožeti, kjer so peli pastirčki:
,(Eno rož'co ljubim,                  Dom nje pri otrocih
v mojem srcu spi.                    in v nebesih je,
koder grem, me spremlja,         srca zadovoljnost
meni se smeji.                          rožci je ime."                         ^^M
Nehote sem utrgal planinsko cvetico, jo z veseljem pripel za klobuk^^ ter odbrzel navzdol. Na poti v dolino pa me je še dolgo časa spremljalo cingljanje zvončkov:
,,Cingel cin cin, cingel, cin ton."                            t^^^