NAS COLNVC
V IMENU BOGA.
(OSMI PSALM DAVIDOV).
Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
Zakaj vzvišeno je tvoje veličastvo nad nebesa.
Iz ust otročičev in dojencev si pripravil sebi hvalo zaradi svojih nasprotnikov, da v krotiš sovražnika in maščevavca.
Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil:
Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ?
Le malo si ga znižal pod angele, s slavo in častjo si ga ovenčal in ga postavil čez dela svojih rok.
Vse si podvrgel njegovim nogam, drobnico in vsa goveda in tudi divje živali.
Ptice neba in ribe morja, in kar se sprehaja po morskih stezah.
Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji.
Slavko Savinšek :
KRIŽEVE NADLOGE.
ŠOLA.
Peter ček Križ je doraščal. Nanj se je zvalil drugi cent nadlog. Brez« skrbna leta mu je uklenila šola. Do« mača hiša pri Križevih se js počasi praznila. Otroci so odraščali, se že« nili, možili in odhajali v svet po zaslužku.
Jernej se je kljub svojemu tajenju in zanikavanju splašil prvi in od« letel sicer ne daleč, ali vendar v novo, svojo domačijo. Oženil se je, vzel za ženo kmetiško dekle v vasi in priženil ž njo precejšnjo po« sestvo, kjer se je pokmetil in po« pustil fabriko. Sledili sta mu An« gela in Metka, ki sta se omožili obe hkrati. Prva je poročila mladega mizarja iz sosednje vasi, Angela pa delavca iz bližnjega trga. Šimen je bil zdaj že mizarski pomočnik pri Angelinem možu, Ciril je hodil mesto Jerneja v tovarno. Pavel pa se je tudi že pripravil za podobno, le da je uspelo očetu, ga spraviti v ključavničarski oddelek, kjer se bo fant lahko naučil rokodelstva, da ne bo navaden delavec. Tako jih je ostalo doma zda j še petero; Rezika, ki je ni oče pustil nikamor, marveč hotel, da pomaga doma materi, ki so nekam čudno shudili zadnje čase, Ciril, ki je dobro služil v to« varni in pridno pomagal očetu, Pa« vel, ki je -kot vajenec v tovarni vsaj zase zaslužil, Florijan, ki je hodil zadnje leto v vsakdanjo šolo in Peterček, zadnji, najmlajši Križ. Tako so se očetova bremena malo olajšala, skrbeti mu je bilo za manj želodcev, a zato je bila hujša briga za mater, ki so vsak dan bolj kaš« 1 j ali. Tudi Peterček ni bil preveč pri zdravju; zdelo se je kakor da je oba obenem pograbilo: mater in njega. Preveč je gnal fant kvišku;
moči niso sledile njegovemu raz« voju, slabokrvnost, prva predzna« nilka jetike v delavskih družinah, mu je slabila mlado telo, da je očeta Šimna skrbelo kar zares.
Peterčka samega pa prav nič! Na* sprotno: samo mater je videl v svoji ljubezni in cesto zrl na njo z veli« kimi očmi, kadar jo je krivil kašelj in se je zdelo, da bo življenje pla« nilo iž nje z vsakim tresljajem te« lesa. Tedaj se je, oe je le mogel, po« tihoma prikradel k njej, jo prijel za roko in solze so mu stale v očeh. Mati so vedno, ko jim je odleglo, pobožali otroka po obrazu in mu naročevali:
»Petreek, glej, da boš priden in se boš rad učil. če enkrat mene ne bo!«
Fant je v takem slučaju popustil materino roko, se tiho splazil ven in kje v kakem kotu ž del tiho s široko razprtimi očmi.
Knjige so bile Petrčku največje veselje. Še predno je prišel v šolo, je znal citati, kar si je priučil mi« mogrede pri Florijančku. Ko se je branju gladko privadil, je imela zanj razen narave zmisel samo še knjiga. Kjer je le staknil kaj tiska« nega. je šlo ž njim, pa čeprav ni razumel vsega, kar je čital, ni od« nehal preje, dokler ni bil pri kraju s knjigo. V šoli je posebno katehet brž opazil otrokovo zanimanje za čtivo, pa ga je poklical včasih k se« bi, mu posodil lepih knjig za deco in povestic, njemu primernih, kar je navezalo neko nevidno vez med njim in učencem, da je trajala vsa leta šole in še dlje.
Toda s šolo samo pa ni bilo tako lahko kakor s knjigami! O, ko bi
bile samo knjige na svetu in nič šole, bi že mogel biti priden Pe« trček! Ali kaj, ko pa je bilo treba po cele ure sedeti v šoli, poslušati stvari, kakor na primer računanje, ki je Petru enako malo šlo v slast kakor razvajenemu gosposkemu otroku ovsen kruh s prav velikimi bodicami, poleg tega pa biti še mi« ren! To vse je bilo Petru kar nekam preveč. Če je potrpel in se skušal premagati, da ie napravil do kraja račun, ga pa že ni prihodnjo uro zdržalo v miru in moral je smukniti vsaj za par minut gori v breg za šolo in gmajno, kjer ga ie tako za« nimalo petje tičkov in gomazenje mravelj okrog mravljišč in po ste« zah, da je kar pozabil, koliko je že ura in prišel včasih v šolo nazaj šele tedaj, ko so že vsi drugi davno od« šli domov.
Učitelju je bil Peter Križ res pravi križ. To mu je tudi toliko« krat povedal, da je Petreek že na pamet znal in si je celo na tihem, kadar se je učitelj bližal, da ga po« kara, kar sam sebi pripovedoval v naprej. Seveda je to karanje sa« mega sebe prav toliko zaleglo ka« kor učiteljevo. Že priletnejšemu gospodu pa je bilo brihtnega dečka žal, posebno, ko je spoznal, kako je nadarjen za vse predmete razen ra« čunanja, ki bi pa tudi šlo, ako bi fant samo malo hotel zagrabiti. Za« to je bil dober, da celo preveč do« ber ž njim. Že v prvem razredu je fantek vzbudil njegovo pozornost, ko ga je poklical in vprašal. Kakor dvoje jasnih jezer se je uprlo ob pozivu v učitelja dvoje velikih, svetlih oči in mehak, droben glasek je jasno in zvočno odgovoril na vprašanje. Kako očaran od teh svetlih oči je stari učitelj pozabil na nadaljna vprašanja; strmel je v dečka pred seboj in ko se je v ve« liki tišini razreda ovedel svojega začudenja, je zardel in skoro jec« ljaje pozval dečka, naj sede. Od
tedaj so te oči neprenehoma ostale v učitelju in ko je zjutraj stopil v razred, jih je najprej poiskal in bil nekam žalosten, dejal bi, potrt, ako jih ni bilo.
Zgodilo se je prvikrat, da ni Pe« trček prišel v šolo neko poletno po« poldne. Kmalu po Veliki noči je bilo. Mudil je že preje večkrat, za celo uro včasih, pa nikdar si ni uči« telj preveč upal siliti v dečka; zakaj fantek je kar molčal in ni odgovoril besede. Zdaj pa ni učitelj smel potrpeti več in je poklical Petra predse.
»Kje si bil včeraj popoldne?«
Peter je gledal naravnost v uči« telj a, odgovoril pa ni ničesar. Uči* telju je prihajalo nekaj gorkega v lice, čutil je, da rdi in da je v za« dregi. Zato je dvignil glas in po« vprašal vnovič. Dečko spet ni znal nobene besede. Od nekod se je slišal glas:
»Potepal se je!«
Tedaj je zagorelo v fantovih očeh, da se je učitelju nehote iztr« galo:
»Tiho tam zadaj!«
Zdaj pa je zagorelo zopet v teh čudnih očeh in nekaj kakor hva« ležnost se je prelilo v njih. Učitelj je dobil nov pogum.
»Povej, Petrček, si se res po« tepal?«
»Nisem« je zvonko in jasno od« govoril fant.
»Kje si pa bil?« »V gmajni-«
Učitelj se je začudil.
»Tedaj si se vendar potepal!« je karajoče opomnil učenca. In spet je zagorelo v Petrčkovih očeh, še bolj ko preje.
»Nisem se. Mravlje sem gledal."
»Mravlje, tako mravlje^« si je po« magal učitelj, ki ga je osupnil od« govor dečkov in prvi trenutek ni vedel, kaj naj bi in kako.
»Za mravlje imaš čas po šoli, Pe« trček!«
»Ne maram hoditi v šolo,« se ie kratko odrezal fant.
»Zakaj pa ne?« je pričel spraše« vati učitelj z zanimanjem.
»Ker ni tičkov notri in mravelj in dreves in neba tudi ne,« je z ža= rečimi očmi pripovedoval Petrček, kakor da je samo čakal, kdaj bo dobil priliko za to.
»Ti imaš tedaj rad tičke in narav* lje in drevesa in gozd in nebo?«
Deček je prikimal z žarečimi lici in z bleskom v očeh. Še korak je stopil bliže učitelju in mu zrl v obraz, kakor bi mu hotel povedati še in še o vsem tem. Učitelj ga je dalje spraševal:
»Kaj pa delaš s tički in mrav« ljami?«
»Poslušam jih, kako po jo in gle« dam mravlje, kako delajo mrav« 1 j išče in nosijo skupaj. Tako velike muhe nosijo včasih, petkrat večje kakor so same, pa se nič ne utru« dijo,« je razlagal fant, ki ga je uči« tel j z vedno večjim zanimanjem poslušal.
»Ali si jim že kdaj razbrskal mravljišče?"
»Sem, pa so se mi potem smilile, ker so letale in tekale sem in tja. Tako so se me ustrašile! Hotel sem jim popraviti nazaj, pa nisem znal. Potlej so pa same.«
Učitelj ie gledal dalje v fanta, ki je pripovedoval potem še o mno« gem drugem, tudi o vilah in palčkih, o volkodlaku in podobnem.
»Kako pa ti veš vse to?« je vpra« šal učite j.
»Mama so mi povedali in sam sem tudi videl.« »Si?«
»Sem, ponoči sem videl, kakšne oči imajo palčki. Čisto zlate in tako se jim svetijo kakor lučke.«
Malo je pomislil, pa je naprej pripovedoval:
»Pa bral sem tudi.«
»Tudi?«
»Še predno sem šel v šolo, sem bral.«
Pripovedoval je, kaj je vse že čitai. Učitelj, ki se je preje mnogo« krat čudil, kako fant gladko bere, je zdaj poizvedel marsikaj in žal mu je bilo, da se ni bolj zanimal zanj. Ali kaj, ko si pa ni dal dosti k sebi, ko ni hotel niti odgovarjati, komaj na vprašanja iz učne tvarine je dajal pičel odgovor.
»Vidiš. Petrček, o vsem tem se bomo tudi v šoli učili.« je nada« Ijeval učitelj, potem ko je deček po« vedal še mnogo o sebi in svojih. »Pa tudi pokazal vam bom razne ži« vali, ne samo mravlje in tičke, še marsikaj druzega boš videl v šoli. Samo priden moraš biti in redno hoditi v šolo!«
»No, pokažite!« je zaprosil fant in tako zaupljivo pogledal učitelja, da mu ta ni mogel odreči.
»Zdaj ne morem. Počakajte, po uri vas bom vse peljal v kabinet in tam boste videli marsikaj. Samo pridni morate biti!«
Tako so žarele Petrčkove oči pri tej obljubi, da je učitelj povsem po« zabil, da bi bil moral fanta še karati radi včeraj šnega izostanka in ga kaznovati. Še bolj pa je strmel vanj potem, ko je res peljal učence v kabinet in jim pokazal to in ono. Dokler je bilo kaj novega, je bilo naravnost veselje opazovati Pe« trčka. Kar stran ni mogel.
Popoldne je vprašal učitelj zopet dečka, ko mu ie bilo všeč.
»Nič ni lepo!« je odgovoril začu« denemu učitelju učenec. Pogled pa mu je uhajal skozi okno proti gozdu, kamor je solnce tako lepo sijalo.
»Zakaj pa ti ni všeč. Petrček?« je vprašali strmeči učitelj.
»Ker ni živo, nič ne skače in tički nič ne pojejo!« Pa neba tudi nimate in oblakov!« je še zatrdil fant in ogenj v očeh mu je ugasnil.
Učitelj na vedel, kaj bi mu odgo« voril. Šele čez čas je uganil:
»Tega pa ne ne morem imeti, to ima samo ljubi Bog zunaj v naravi!«
Tedaj pa je odgovoril faint, česar še ni staremu učitelju nikdo v vseh letih učenja:
»Zato imam pa ljubega Boga rajši kakor Vas!« in je sedel v klop ter ga ni več pogledal.
Tako je bil učitelj presenečen nad tem odgovorom, da sploh ni znal besede nazaj. Pa kako tesno ga je nekaj prijelo v srcu, tako žalostno je pogledal otroka, ki se pa navidez ni niti menil za vse to, ampak je gledal skozi okno, kako je zunaj si» jalo solnce.
Tri. dni ni vprašal učitelj Petrčka niti besede, tudi ga ni pogledal, samo semtertje na skrivaj. Fantove oči pa so vedno bolj splašene ho*
dile za učiteljem, vedno bolj so vpraševale, kakor bi iskale za vzro* kom, kakor bi v dušo tipale. In še par dni je šlo tako, ko je nekoč opoldne fant počakal v klopi, da so šli vsi pred njim ven, potem pa je stopil k učitelju, ga za komolec po« tegnil nazaj v razred, se vzpel na prste in mu pošepetal prav v uho, ko se je učitelj sklonil k njemu:
»Saj imam Vas tudi rad, gospod učiteli!«
Starega moža so oblile solze, ki jih ni mogel skriti. Dvignil je fantka k sebi, pa ga poljubil na oči, na obe očki ter ga nato mehko postavil na tla. Petrček je šinil kakor srna mi* mo njega in že ga ni bilo več. Stari učitelj je stal dolgo še na tistem mestu, po licih pa so mu v sivo brado tekle solze kakor že davno ne	(Prihodnjič naprej.)
6*529
Smrekar:
BELA POLJA.
Bela polja, mehko snivajoča. Nad belimi polji solnce, a v solncu misel pojoča. Tako se mi zdi, da gledam na dlani
tvoje mlado srce. A glej! Na polja so sedli — bogve odkod so se vzeli — vrani,
poljane bele razgrebli s kremplji umazanimi.. . Misel je utihnila. In jaz gledam gorje! nad poljem, in vijem roke ...
6S5S9
Dr. J. Lovrenčič:
LEGENDA O ZLATEM STUDENCU.
Pred davnimi leti je bilo, ko sveta Lucija v Dragožah še ni imela s v o« jega gospoda in so maševali v njeni cerkvi samo tretjo nedeljo po veliki noči, nedeljo po sv. Ani, na praznik Marijinega imena in na dan svete Lucije gospod iz Selc. Tiste čase je bilo hudo na svetu: sveta vera je bila v nevarnosti in sam ljub* ljanski škof so prišli in se niso stra* šili ne grap ne strmih poti in kozjih steza, da bi hribovce potrdili v pravi veri. Mnogo je zalegla nji* hova beseda, a še bolj je utrdila ljudi sveta Lucija v Dražgošah, ki je ozdravljala slepe na očeh in v duši.
Takrat se je zgodilo še drugo čudo.
Ko so videli Dražgošani, oni Pod cerkvijo in Na Pečeh, kako mo* gočno priprošnjico imajo pri Bogu in kako se je razširila njena slava po deželi na vse strani do Krope in Bohinja, do Kranja in Ljubljane, na Dolenjsko in Notranjsko, čez Petrovo brdo po Baški dolini na Tolminsko in še v druge daljne kraje, da so prihajali romarji od blizu in daleč, jim je bilo žal in sram jih je bilo, ker so bili leseni oltarji v cerkvi tako revni in vsi svetniki in svetnice v njih tako nič nebeški. Sveta Lucija je bila s svo* jima družicama sveto Katerino in sveto Barbaro v glavnem oltarju prav tako uboga kakor sveti škofje, papeži in učeniki v stranskih ol* tarjih in angeli, se je zdelo, da igrajo samo žalostne pesmi.
Dražgošani so ugibali, kako bi revščino božjih svetnikov in an* gelov zabrisali in jih napravili take, da bi se sami in še romarji v cerkvi med molitvijo ne zavedali, da so na revni zemlji pod Jelovico, kjer od* mevajo krampi, ki udarjajo na že*
lezno rudo, temveč bi se jim zdelo, da so v samem nebeškem raju ali vsaj na njegovem pragu in da gle* dajo nebeško glorijo ...
Sveta Lucija in sveta Katerina in sveta Barbara in sveti Ingovin * No* vin so mu pravili in mu pravijo — s svetim Miklavžem in svetim Gre* gorjem in sveti Anton Padovanski s svetim LJrhom in svetim Avgušti* nom in sveta Ana in še sveti Matija in sveti Florijan in še dolga vrsta svetnikov in še vsi angeli božji iz vseh deveterih korov in še Mati Marija, in sama presveta Trojica so vedeli za pobožne želje Dražgo* šanov in ker so poznali revščino hribovcev, so jim napravili po* sebno veselje ...
Lepa poletna nedelja je bila in solnce je žgalo in žgalo in se sredi pasjih dni ni brigalo, da je izsu* šena zemlja pokala, da so ljudje vzdihovali in se bali, da vzame vse konec in ne bo ne otave ne fižola ne prosa ne repe ne ajde, ki so jo do svete Ane spravili v zemljo.
Dražgošani, so se vračali iz Selc od zgodnje maše in vzpenjali v breg proti domu, so gledali na desno in levo njive in travnike v dolini in v rebri in so tožili in vzdihovali, še bolj pa oni, ki so prihajali od de* sete. ker pod poldan je bilo, ko da hodijo na žerjavici: iz tal je peklo in žgalo in z neba.
»Bog se nas usmili in sv. Lucija in sveti Novin in sveti Anton in sveta Ana in vsi naši svetniki nam pomagajte!« so prosili.
Preden so bili Pod cerkvijo in Na pečeh, se jih je Bog usmilil Tam doli iznad Blegoša se je vzel oblak in se širil in razširil nad Ratitovec in Koprivnik in Mladi vrh in Stari vrh in še na Jelovico in senca je legla na Dražgoše in doline pod
njimi in v smrekovih in jelovih gozdeh je završalo .. .
»Huda ura bo!« so vedeli Dražs gošani in mežnar je šel zvonit, da bi priplaval glas zvonov do neba in bi se Bog usmilil in poslal le lep, pohleven dež, ki bi napojil zemljo in obnovil rast in življenje.
Senca se je strnila sredi popol« dneva v pravi mrak, zabliskalo se je in zagrmelo in kot bi se odprle vse nebesne zatvornice, se je usulo in lilo med bliskom in gromom. Mežnar je zvonil in zvonil in ko od= zvonil, ni mogel domov, ker lilo je še vedno tako neznansko, da ni pomnil kaj takega, čeprav je nosil že šest križev.
»Pa počakam!« je sklenil in če« prav mežnarji niso vedno najpo« božnejši ljudje, je stopil izpod zvo* nika v cerkev, sedel v klop in se za« gledal v veliki oltar in premišljeval, kako hudo mora biti človeku, ki je slep. In še je pomiloval sveto Lu« cijo za njeno grozno martro, ko je gledal oči, ki jih je držala v rokah, potem jo pa veličal za čudež, ki ga je Bog storil nad njo.
Tako je premišljeval in molil v soparnem vzdušju, ki je ostalo v cerkvi, in od utrujenosti celega tedna je sklonil glavo med roki na klop in že je zadremal. In ko je za« dremal, je videl vse lepše: sveta Lucija in njene nebeške družice in tovariši niso bili več revni in u« božni, svetili so se, ko da so pravkar prišli iz nebes, in oltarji so tudi bili ko pravi nebeški troni.
To je videl mežnar in še je slišal, kako so neznansko lepo zaigrali angeli na oltarju svetega Antona, oni z drugih oltarjev pa so s svet« niki in svetnicami zapeli:
»Hvaljen in slavljen bodi na veke Gospod, ki si nas tudi v revni leseni podobi poveličal iz zlatega studenca svoje milosti in dobrote! Hvaljen in slavljen na veke!«
Pesem je bila tako sladka, da je
bil mežnar kar žalosten, ko je pre« nehala, in se je zdramil. Nič ni bilo več nebeškega sijaja v cerkvi, le solnčni žarki so prodirali skozi okna in nadomeščali nebeško le« poto, ki jo je pravkar gledal.
V cerkvi.
»Izlilo se je in prevedrilo!« je po« mislil, vstal in šel in zaprl cerkev in ko je pogledal po gorah, rebrih in dolinah, ki so se kopale v večernem solncu vse sveže in oživljene, je ob« stal, prisluhnil in se začudil:
»Kaj že tako klokota in šumi za cerkvijo! Pa ne da bi privrel po ta« kem nalivu kak studenec iz tal? Kar pomnijo, ga ni bilo. Slabo bo to tik za cerkvijo, vlaga pride v zi« dovje in še v oltarje . . .«
Stopil je za cerkev, da pogleda, kaj je, in je zastrmel: zlat studenec je vrel iz tal in polnil kotanjo, ki se je svetila ko samo solnce ...
»Hvaljen in slavljen bodi na veke Gospod, ki boš tudi v revni leseni podobi poveličal naše svet«
nike iz zlatega studenca!« je bil ginjen mežnar in je hvalil Boga z besedami, kakor so mu vstale iz pesmi, ki so jo peli svetniki, svet« niče in angeli...
Še tisti večer so se zbrali Dražgo« sani v cerkvi in hvalili Boga, ki jim je obudil zlat studenec, drugi dan pa so pustili vse delo, s korci so za« jemali zlato v posode, ga nosili v cerkev in preden je solnce v tretjič zašlo, so se svetili svetniki in svet« niče in vsi nešteti angeli, ko da so pravkar prišli iz nebes, in vsi ol« tarji so bili ko pravi nebeški troni.
Ko se je v beli cerkvici vse pozla« čeno lesketalo in ni bil prikrajšan niti najmanjši angelček, so bili Dražgošani veseli in so začeli misliti še na svojo revščino, da bo vsak za« jel zase vsaj korec zlata. Šli so, a zlati studenec je bil medtem usah« nil.
Nič niso mrmrali, mežnar je pa rekel:
»Bog že ve, kaj dela. Zdaj smo vso zadovoljni in edini, če bi pa ostal studenec, bi bil, ker nismo svetniki, vsakemu korec zlata pre« malo in kdo ve, kaj bi nastalo iz božje dobrote!«
Pred par leti sem slišal to zgodbo, a napisal sem jo oni dan, ko me je zanesla pot v Dražgoše, kamor je hodil tako rad naš oče, zadnja leta z bonboni, da so ga bili otroci ve« seli, ko jih jim je delil in znašal z njimi hosto in kuril po gmajnah in bil srečen in zadovoljen daleč od sveta, ki se je zaganjal vanj ... Te zgodbe on ni poznal, ker sicer bi jo bil v svoji »Sveti Luciji« povedal. Drugače je razložil zlate dražgoške oltarje, jaz sem pa verjel v legendo, ko sem jih gledal, čeprav je govoril napis o restavraciji nelegendarno.
SSS29
Venceslav Sejavec:
UTRNJENA ZVEZDA.
Ni veselja več po tihih hišah, kakor je nekoč bilo pri nas, vsem leži otožnost trpka v dušah, z žalostjo zastrt je vsak obraz.
Še beseda glasno se ne čuje, vsak jo shranil je na dno srca, sklonil glavo, ko da obupuje, več ne čakajoč nič od sveta.
Vse smo v duše trudne pokopali, slednjo iskro, žarek upanja, da iz smrti bi k življenju vstali — zvezda smo, ki se je utrnila.
(0ČSJ9
Peter Rosegger: (prevel dr. A. K.)
MALA BOGOISKATELJICA.
O otrocih, ki doraščajo, ne vemo nič več poročati; postali so kot drugi tudi — ljudje. V svojih pr* vih letih pa je otrok še, rekel bi, značaj. Vsaj enoten je (ker še ne pozna nobenega tistih razdorov ki pozneje značaj razdvajajo), ker je še preprosta resnična narava. Čisti naravni ljudje so resnični, ne mo< rejo lagati, ker je čisto protina« ravno, če človek nekaj drugega pove kot, kar ve, če se drugačen zdi, kot je. Tukaj moram še enkrat povedati: Ako bi otrok pri drugih ne videl laži, bi sam ne začel tako hitro lagati. Poznam otroke, ki so pri štirih ali petih letih siloviti go« rečneži resnice, ki vedno v velikem strahu živijo, ali res vedno govo* rijo zgolj resnico. Znamenje, da že poznajo laž in da so jim laž že opisali kot nekaj ostudnega. Včasih gotovo čisto odveč. Mlad človek bi prezrl marsikatero pregreho, ako bi je nihče ne imenoval.
Tu se domislim naše petletne punčke, ki je cel mož.
»Ali boš danes mirno spala, ko te bom položila v posteljo?« vpra« šuje mati.
»Hotela bi že«, reče mala.
»Ali mi obljubiš?«
»Čisto obljubiti ne morem. Ako pade vrč na tla, ne morem spati.«
»Otrok, saj ne pade nobeden na tla!«
»Če me ugrizne muha, tudi ne mo< rem spati. Hočem pač, toda ne vem, ali bom tudi mogla.«
»Ali boš vsaj mirna in ne boš kle« petala?«
Tukaj mala Marta obmolkne. Ležati zbujena v postelji in ne kle«
Pred Boga je treba poklekati, ker je tako velik, pred otroka, ker je tako majhen.
petati — to je zelo trdo! Saj sem vendar ženska, čeprav majhna. Zjutraj izpregovorimo prvo be* sedo, ki je v hiši izgovorjena: »Mati, ali si že zbujena? Ali imajo angeli tudi nogavice? Ali so danes češnje zrele? Zakaj so oblaki? Da lahko dežuje? Toda saj ni treba, da dežuje. Ali se tudi polži zmo« čijo, kadar dežuje? Tako ves dan. Nobeno duševno delo ni tako težko, kot odgovarjati otroku na vsa vprašanja, četudi samo pre= prosto. Le poskusite, kmalu boste videli, da vaš razum in znanje morebiti za odrasle otroke ravno zadostuje, da je pa za otroke čisto nezadostno. — Dvanajst — ali šti« rinajsturna igra vprašanj in odgo« vorov naj bi se torej v posteljici končala. Ker pa mati zelo sili, zato mala končno obljubi, da bo mirna, čisto mirna. — In drži besedo. Ko je enkrat obljubila, ostane pri tem. — Na to pa nihče ne pomisli, ko« liko napora malo to stane. TrepaL niče stisne; nič ne pomaga; ne more spati, hoče povedati, da ne more spati, hoče vprašati, ali vrč prav zares ne bo padel na tla ali se do= bijo na sejmu tudi živi povodnji konji. In ne sme, kajti obljubila je, da ne bo več klepetala. — Zdajci pa je sila pri kraju; ni treba več sti« skati trepalnice, mašiti ust — ker leži v sladkem, svetem otroškem spanju...
Z novim prebujenjem se seveda začnejo nove skrbi. Veselo, kratko, ubogljivo dete ima svoje posebne skrbi.
»Ali boš danes pridna. Marta?«
»Morebiti.«
»Zakaj samo morebiti?«
»Če mi bo Janez metal grah v obraz, mu bom dala eno po glavi. Morebiti. Za gotovo ne vem.«
Ona se noče obvezati za nič', česar se ji zdi, da bi v okolnostih ne mogla držati; nič ji ni strašnej« šega, ko če se nekaj drugače izvrši, kot je bilo dogovorjeno. Iste za? nesljivosti, ki se je sama drži, za hteva tudi od »otrok«. Otroci so njeni starejši bratje in sestre, ki imajo dvanajst, petnajst, dvajset in ena in dvajset let. Z največjo do* brodušnostjo gleda na te »otroke«; samo če počenja kateri le pre« otročje stvari, če stoji n. pr. gim« nazijec na glavi ali če si vseučilišč« nik priveže lisičji rep kot brke, tedaj šine preko rožnega obraza male punčke senca rahlega zani« čevanja.
Za resnega smatra samo očeta, ker jo tudi on smatra za resno. Kajti ona hoče, da jo imajo za resno, kar pa ne izklučuje, da oba često uganjata zelo razposajene burke. Oče in Bog sta ji dva najme« rodajnejša človeka. Prvemu češe vsak dan lase, drugega še ni nikoli videla.
Mala se rada bavi z nadnarav« nimi stvarmi in je pri tem tako pametna kot kak trden dogmatik ali modrijan.
»Vsak dan mislim na smrt«, mi je nekoč rekla na izprehodu. »Ve« selim se je že«.
»Oho!« sem zaklical. »Ali ti na svetu ne ugaja?«
»Ugaja mi že, toda v nebesih je še lepše.«
»In bi rada šla od svojega očeta?«
Opazil sem pač, da jo je ta trda beseda zadela v srčece. čiisto na« lahko je trenila s trepalnicami in rekla na ves glas: »Oh, saj prideš tudi v nebesa«.
»Kaj pa bova tam skupaj delala?«
»Letala bova pač okoli. Saj po« stanemo vsi angeli. Ti boš tudi angel oče, toda svoja očala moraš obdržati, sicer te ne bom spoznala med drugimi angeli. Ah boš tudi v nebesih še imel naduho?«
»L^pam, da ne, otrok.«
»Kajne, oče, večji ljudje posta« nejo v nebesih novi bogovi?«
— No, sem si mislil, punčka, ako boš tako nadaljevala, te bodo končno še izobčili. Večji ljudje. Seveda, ljudje morajo postati večji in Bogu podobni; tudi jaz mislim tako.
»Ko bom angel«, je mala na« daljevala, »potem ne bom več brala jagod!«
»Zakaj pa ne? Ali ne maraš jagod?«
»Maram jih že, toda jagode so za otroke, ki nimajo kril. Angeli lahko zletijo na češnjo. — Oče, ali bo mož, ki ga je zadnjič vlak povozil, tudi angel?«
»Če bodo vsi, bo tudi on«, sem dvoumno prerokoval.
»Kako pa bo ljubi Bog to na« redil? Ali bo moža zopet sestavil?«
Pomniti je treba, da se odgovori, katere dajam otroku, ki veselo stopica poleg mene, vdolbejo kot z dletom v male možgane. In nekoč — vedno zopet opominjam — bo presodil, da je stari marsikaj rekel, česar niti sam ni vedel. Molčal sem torej, boječ se otrokove sodbe.
Mala me je pogledala nekoliko poparjeno. Šla sva po poljski poti in molčala. Tu so stale cvetlice, tam se zibali metuljčki; Marta se ni bri« gala za to in koracala v svoji svetli oblekci zamišljeno poleg mene. Nenadoma je rekla: »Toda. ne res, oče, Bog pa je?«
Takrat sem jo hitro dvignil, jo pritisnil na prsi, jo objel in za« klical: »Da, otrok, je! Je!«
Fr. Jaklič:
KOVAČ ROŠEL.
Tiste sobote, pred semnjem na Zdenski Rebri, je kovač Rošel na Bakrcu na vso moč hitel, da bi pri« pravil več blaga za prodaj. Na spo« mladanskih semnjih se najlažje razpečava kmetsko orodje, kakor so motike in vile, rovnice in ko« pače. Vasovavcev je imel dovolj, ki so gonili meh, da ni prenehala ješa. Rošel je pa pripravljeno že« lezo obdeloval na nakovalu, da so iskre letele na vse strani in se je sopara vzdigovala iz korita, kamor je metal železo, da se je kalilo.
Rošel pa ni bil samo kovač, ki mu ga ni bilo enakega v vsej Suhi Kra« jini1 in njeni soseščini, temveč je bil tudi možak, ki je znal zastaviti besedo, da je ni mogel vsakdo oma« jati. Moška je bila vsaka, ki jo je sprožil in modra, da je takoj ob« veljala.
Tedanji Krajinčan ni hodil dosti po svetu. Žužemberk je poznal vsak, prišel je tudi ob semnjih na Zdensko reber ali pa do Novega mesta. Dalje je pa prišel maloka« teri. Med tistimi redkimi, ki so vi« deli več sveta, je bil pa kovač Rošel, ki je v mladosti »vandral«.
Ko se je pri tujih mojstrih uril kovaške spretnosti, bistril si je tudi duha z vsem, kar je videl le« pega in slišal pametnega. Tujina ga ni bila zmaličila. Ko se je zbudilo v njem hrepenenje po lastnem ognjišču, je prišel domov, kjer ra« stejo sivi menihi na njivah in kjer se meša ostri duh kozjih čred z von« javo cvetočih livad in pašnikov. In ko je zapelo v zapuščeni kovačnici nakovalo, se je razleknil v koči tudi otroški krik. To je dalo pravo vsebino njegovemu življenju in ga
Pokrajina na desnem bregu reke Krke na Dolenjskem.
pognalo k neumornejšemu delu. Silen je bil, ko je razbijal goreče železo, da so ga zagrinjale iskre, ves mehak, kadar je njegova Mica gojila na pragu kovačnice prvi sad zakona.
Spretnost mojstrova, njegova tehtna beseda in zgledno družinsko življenje, je kmalu zaslovelo med sosedi da se niti nevošljivost ni mogla prav razpasti. Na Bakrcu so bili vsi edini:
»Bome,1 da! Naš Rošel je ta pravi!«
In kadar so sosedje le utegnili1, je planilo med njimi:
»Balimo2) v kovačnico!«
Tam so gledali kako je dobivalo železo pod kladivom novo obliko in nastavljali ušesa, kadar je moj« ster povzel besedo.
Tako je bilo tudi tedaj. Pred semnjem je bilo, vrh tega so bile priletele v Krajino nenavadne no« vice. Povedali so, da se svet meša in punta, da je, kakor pravijo, vse dol. Gospoda ni in ne tlačana. Mit« niče so podrte in nihče neče nič plačati. Še biriči so izgubili moč.
»Kaj ti kaj veš?« so poizvedovali sosedje potem, ko so bili prereše« tali novice, kar jih je kdo vedel.
Posluhnili so in čakali, kaj bo rekel mojster.
Šele, ko je izgotovil tisto, kar je imel pod kladivom, je rekel:
»Tudi mi bi lahko kaj naredili, da bi svet izvedel, da smo Krajin« čanje na svetu.«
»Bome, da k a3) ti praviš.«
»Štungeld4) lahko vržemo doli,
*) Zares.
2)	Pojdimo.
3)	Ker.
4)	Pristojbina, ki se na semnju plačuje od blaga, ki se postavi na prodaj.
jaz pravim, ako smo možje in je nas volja. Na cestah so podrli »šrange« in je zdaj prost voznik in tovor. Kaj naj samo pri nas še štungelt ostane? Ako ste z menoj enih misli, noben več ne bo plačal.«
Na obisku.
»Ko bi se dalo narediti! Bome1, da bi bilo prav tako.«
»Pa bodo Zdenci pri volji?«
»Nič jih ne bomo vprašali.« je nadaljeval kovač. »Svojo voljo jim bomo pokazali. Naj tudi krajin« ska enkrat obvelja.«
Samo sosed Kine je imel po« misleke:
»Ne bodo dali Zdenci! Poznam jih te tiče. Štungelt jim »kaso« redi. Kadar imajo likof, daje kasa za pijačo in vardjan1) je plačan iz nje.
1) Poljski čuvaj.
In še na posodo daje ta kasa. Kaj bodo Zdenci brez kase?«
»Boter, je že res, Zdenca kasa redi, mi pa kaso. Pa smo ji dolžni? Ako smo bili sejmarji do zdaj tako nespametni, naj bo pa enkrat tudi naše nespameti kraj. Štungelt proč za vselej. Tako kaže zdaj ura. Teh misli sem jaz!«
»Bome, da smo vsi taki. Rošel, ti že prav govoriš. Tvoja beseda je nam po godu. Štungelt! Nikoli več. Naj se Zdenci obrišejo pod nosom ali kjer jim ni prav!« Kine se je pa vendar še pomišljal: »Kaj kdo misli, da rad plačujem štungelt? Moraš ga plačati, Zdence vendar poznamo. Kaj se nismo že kratili plačevati štungelt? Vsak bi rad unesel plačevanje, kaj bi tisto. In marsikdo je že poskušal unesti. Pa se mu je posrečilo? Nikdar! Vse steze in pota na sejmišče imajo za« stavljena. Ko si mislil, da si že srečno prišel s kozjim krdelom Zdencem izpred oči in si prihranil nekaj črnih, pa ti izza zadnjega grma stopi taka zavržena duša zdenska in zarohni:
Štungelt! « In še preden se prav zaveš, ti je že prebrojil čredo na« tančno, da še kozliča pod vimenom ni zgrešil. »Plačaj!«
Ali ga moreš odriniti, ko ima tako debelo gorjačo in tako hude oči. Nihče ga ne more ukaniti in plačati je treba od vsake glave.«
»Ravno tako je! Kine ima tudi prav!«
»Posameznik ne bo opravil niče« sar, to je res,« je povzel Rošel. »Vsi pa že nekaj naredimo. Tudi drugod so trumoma udarili. Ako vsa Kra« jina pritisne, noben Zdenčan ne bo dobil štungelta. Tako rečem. Samo volje moramo biti prave, pa pojdei, kakor je šlo drugod.«
»Bome, da bi bilo tako dobro.« »Rošel, ako imaš kaj pravega v mislih, kar reci, pa bomo naredili«
so se odločili nekateri in čakali, kaj bo rekel.
»Zdaj je prostost. Mar naj pla* čujemo še štungelt? Kdo bi bil še tako nespameten.«
Tako je dejal Rošel in jih je no* gledal in ko je videl, da čakajo na negovo odločbo, je nadaljeval:
»Jaz ne bom plačal, ne od črede in ne od tovora. Prvi pojdem in prvi se bom uprl, ako pojdete z menoj.«
»Pojdemo! Kakor ti, tako tudi mi!«
»Ako bodo pa Zdenci kaj sit* narili in iskali kakšnih obresti, tedaj jih pa pohodimo kakor mr* čes. Tako, tako! Bodo že videli, kaj smo Krajinčanje.«
Tine je še nekaj pomišljal. češ, da se Zdenci ne bodo dali, da bo prevelika grdogledka potem.
»Ako se bojiš, pa ostani doma, pa se krila drži,« je zagrmelo vanj od vseh strani.
»Kaj? Kaj mislite, da ne znam udariti? Kamor pojde vsa Krajina, tja se bom zagnal tudi jaz.«
»To je beseda!« je potrdil Rošel. »Jaz pa še rečem: vsi gremo v se* menj. kar nas je doma v krajin* skem grmovju in z nami naj gre vsa živina in zverina. Vse naj pomaga, ko se bomo zgrabili za štungelt.«
Kajpada jih je navdušila odloč* nost kovačeva, osrečevala jih je misel, da bodo brez štungelta po* stavili živino na semenj na Rebri.
In ko so moževali še nadalje1, so prišli do sklepa:
»Vsa Krajina se mora vzdigniti. Štungelt mora doli!«
Ta misel, ki je vzklila na Bakrcu, je bila ljudem všeč, zakaj za kraj* cer je šlo, za štungelt. Že naslednji dan so vedeli vsi, ki prebivajo po vaseh od Korinja do Hinj, pa od Cvirčega do krajev onkraj Krke pri žuženberku, da mora zagnati Krajina vso živino na Zdensko Teber.
»Pošast! Nič več ne bomo plače* vali tistega štungelta! Mar bom soli kupil!«
»Bome, da!«
2.
Zdenci so se bili za semenj dobro pripravili. Tedaj semnja niso bili »prodali«, temveč so bili sklenili, da bo tisto leto »blagajna«1) sama pobirala štungelt, zakaj ako so semnji dobri, je pobiranje štun* gelta v lastnem obratu blagajni v prid, v slučaju slabejšega obiska pa blagajna tudi lažje prenese pri* manjkljaj, kakor zdražitelj, ki je morda zadnje groše vtaknil v ne* gotovo kupčijo.
Tedaj je bil vaški »rihtar«2) Srdež, ki je imel z dvema izvolje* nima vaščanoma tudi blagajno v ro* kah. Ti so po svoji vesti in previd* nosti skrbeli, da je bil denar v bla* gajni varen in so z denarjem tudi tako gospodarili, da je bilo vasi v prid. Gorje njim, ako bi kak sold brez potrebe in koristi odletel, kakor tudi stokrat gorje, ako bi pravočasno ne ukrenili da se sle* herni sold, ki ima pod takim na* slovom priti v blagajno, tudi gotovo za njo prestreže.
Pred semanjim dnem je tedaj Trdež stopil v Čušberg, zakaj pri* šlo mu je bilo na uho, da se za semenj nekaj pripravlja, kar bi ško* dilo Zdencem in graščini.
Zdenskemu rihtarju sicer ni bilo za škodo, ki bi jo utrpela graščina, še privoščil bi ji bil, ako bi ne mogla doseči tistih soldov, ki jih je moral plačati kmet, ki je prodal živinče ali kozljiča na semnju, za* kaj krivična se mu je zdela tista davščina od kupa, toda graščina je imela več moči tedaj kakor Zdenci,
*) Vaška blagajna — skupno premoženje. -') Vaški predstojnik.
1
da si je kar vzela, kar ji je šlo. Zato je šel tja posvetovat se in iskat zavezništva.
Kajpada so v Čušberku posluh* nili, ko jim je zdenski rihtar raz* ložil o nevarnosti za davščino na kup, da pobiranje štungelta ne pojde gladko, da bo zatorej prikraj* šana tudi graščina, ako se vse ne stori, da bo vsak sejmar štungelt pošteno plačal, kakor tudi plačal davščino od prodanega blaga.
Tedaj so pa imeli v graščini gra* ničarje, ki so jih bili dobili od vlade v varstvo, zakaj kmetje so bili te* daj nemirni in so grozili graščini.
»Zakaj pa imamo graničarje?«
Tako so si mislili v graščini in so rekli Trdežu:
»Z graničarji pridemo na semenj. Potem naj pa poskusijo braniti se plačevati nam davščino in Zden* cem štungelt!«
Trdež je prišel iz graščine zado* voljen, pa je povedal tovarišema in
sosedom, ki so bili določeni po* birati štungelt:
»Je že preskrbljeno. Nihče ne bo unesel štungelta. Kdor se bo upiral, bo imel z graničarji opravka.«
Kajpada je bilo vsem Zdencem všeč, zakaj kar pride v blagajno, je premoženje vseh.
»Trdež je pa le prav ukrenil.«
Tako so Zdenci vaškemu gospo* darju dali prav, kar se je zgodilo sicer redkokdaj.
Trdež je noč pred semnjem pre* spal brez posebnih skrbi, zakaj urejeno je bilo tako, da se ni bilo bati za štungelt. Kdor bi se hotel kaj upirati ali rogoviliti, mu bo prešlo, ko bo videl graničarja s puško in bajonetom.
Ko se je rihtar tega domislil, ga je obšla najboljša volja, da se je prevzel:
»Hahaha! Vam bomo že po« kazali!«
(Bo še.)
6S529
Venceslav Sejavec:
KAJ BI...
Kaj bi nagelj duhtel, žarel ko svetal rubin, ko mi je mrak srce objel in je vse le še bridek spomin.
Mimo je fant moj odvihral, zamahnil veselo v slovo, mimo je šel, a v meni zaplal je ogenj obupa trpko.
Kaj bi mi nagelj duhtel, ko v duši bolest mi gori, v srcu drhti le še rahel odmev — morda mi smrt ugasne oči.

Lojze Golobič:
SVETA REBER.
Žeželj je sveta reber, kjer je naša Marija doma. Kraj lipe smo ji zgra« dili belo hišo, v njej oltar in lečo. Sredi hiše stoji visoka miza, pogr= jena z volno. Tam je Ona, podnevi in ponoči. Plašč smo ji stkali na statvah, ob robu so vdete hodne rože iz lanu. Tako je čisto naša kot žena iz selske hiše.
Vse nas pozna po imenu; ve, da sem jaz Jurjev Štefo; ve, kdaj set jemo, da nam pride blagoslovit. Sredi noči pride. Takrat se zdi, kot bi zrnje deževalo od Žežlja, zlato zrnje. Na vse njive, kjer smo sejali dan poprej.
Če se odpro vrata na nebu in se siplje toča, takrat stečemo vsi pod Žeželj in zovemo:
»Naša Marija, od podi zlo! Zapri mu vrata, čuvaj nas!«
In kot bi s koso švistnil v travo, eno samo zrno več ne pade.
Dosti Marij je pri nas; na vsat kem rebru se beli njena hiša, ali naša je samo žeželjska. Samo ta nas sliši, kadar zovemo.
Petričev Marko pa jo je v žive oči videl, ko je imel pet let. Devett deset let je potlej govoril o njej. In ko so ga nesli v jamo, so ga zabili v belo krsto, v pokrov pa so vdob bli žeželjsko Marijo.
Marko je pasel ovce po žeželjt ski rebri. Ovce so se zgrnile v ze> leno travo, kot bi pogrnil bel prt po rebri, Marko pa je plezal nad pečine in segal za skritimi rožami.
Pod večer so se odprla vrata in Marija v hodnem plašču je počasi šla do studenca. Od tam je pozvala:
»Za koga trgaš, Marko?«
»Za mamo, gospa.«
»Daj, Marko, še meni natrgaj!«
»Nate, gospa, kar vzemite, za mamo dobim potlej«. Marko ni bil še v žeželjski hiši, zato ni vedel,
komu je dal rože. Gospa ga je za nje neskončno ljubeče gledala...
Za ta pogled je Marko vsak pot poldne gnal ovce na Žeželj. Trgal je rože in jih nosil tuji gospe. In ko je bil Žeželj že prazen, jih je od domače grede iiosil k studencu. Ves dan je živel za one lepe očir vso noč je trgal rože zanje.
Pa nikoli mu ni bilo mar, da bi vprašal, kje je doma; da jo je le videl v oči, že so se mu odmaknila tla in ni bilo ne hiše ne lože ne ovac, le prečudno lepa žena se je blestela nad studencem.
Nekoč pa so ovce v staji ostale, nekoč pa je Marija zaman čakala pri studencu. Marko je umiral na trdi posteljici in blodno klical go* spo:
»Nate rože, gospa! Naročaj jih imam . . .
Pa jih ni imel. Le strašno hudo mu je bilo za lepimi očmi. Gad ga je ugriznil, ko je stikal za rožami v mejah. — Vsi so vedeli, da je po njem, le čakali so tiste ure, ko pot trka na okno smrt.
In tista ura je prišla; udarila je polnoč. Kot mrlič je počival, ob uri se je zganil in prisluhnil: Žeželjski zvonovi so se zamajali po čudežni roki in na okno je trkalo, kot bi čuk kljuval.
»Je že tu, sinko, pote je prišla naša bela sestra. Trka na okno. Marko, moje dete, moje dete...«
Mati je bolestno ječala.
Ura, ki je na steni umrla za dolgo let, se je sprožila in boleče hreščala. In takrat je Marko zavikal:
»Gospa, gospa!«
»Marko, ni te bilo z rožami, pa sem prišla ...«
Vsi so slišali, nihče ni videl. Pa to ni bil glas, tako ne govori noben človek, to je pesem iz svetih nebes.
Zrušili so se na kolena in drhteli:
»Jeli si Žeželjska?«
»Marko!« so slišali, »vračam ti rože. V teh rožah je taka ljubezen, do bo zgorel strup, ki ti ga je gad izlil v kri. Prav one so, ki si jih v mejah trgal. Med temi je spala kača in te vsekala. Glej, nisi mi jih dal, ker so te prenesli na postelj: nisi mogel do mene. Tvoje življenje je v njih vsa tvoja bela ljubezen. Na rano jih daj in zdravje se ti bo vr« nilo, kakor se vrne v jutro solnce, ki je pod večer utonilo. Še boš živel mnoga leta, ker našel si mene; jaz sem namreč mati onega, ki je Živ« 1 jen je. Dokler boš znal za stezo na Žeželj, se ne plaši življenja niti smrti. Tu bom jaz vedno za tvo« jimi koraki gledala in te čuvala žalosti in solz, ko boš zaprl oči, bom te za roko ujela in vedla do vrta, kjer nikdar rože ne sahnejo: tam rasto vsi tvoji šopki, ki si mi jih k studencu nosil. Tam je moje Dete in angelcev je kot trav in rož na zemlji in kot zvezd na nebu. Tam
boš angele i ti, ko boš umrl. . . Zdaj pa živi iz teh rož, ki imajo toliko tvoje ljubezni, da si ob njih šel v smrtno nevarnost za mene ...«
Ugasnila je luč, ki je v polnoč posijala v Markovo sobico, Marija od Žežlja je šla.
Mati Markova je vstala od peči in plaho drsela do postelje.
»Marko!«
Tiho. Čez obraz mu lije bela svetloba. Sladko spi...
Drugo jutro se je solnce dramilo od Hrvatske in se topilo preko Že« žlja do Markove sobe. Ž njim se je vzdramil Marko in vstal. Na pr« sih, na drobni ranici leži šop rož, onih, ki jih je v meji trgal. Vedel je, kdo mu jih je v noči d al.Vedel, kdo mu je zdravje vrnil. Vedel je to, dokler ga niso devetdesetletnega v mrzlo jamo zagrebli...
Marija na Žežlju pa še čaka, da bi drugi Marko prišel, tretji, četrti. Pa je žalostna, ker od takrat nikogar ni... Marija od Žežlja, prečudežna gospa, čaka in zove...
<51^29
Tober:
ZLOMLJENI HRAST.
Zgodovina Viljema II. nemškega cesarja, je polna tragike in za« služne božje kazni. Najbolj ga je udarila palica pravičnosti v sve« tovni vojski. Takrat je telebnil ve« likan na tla.
Ko je izbruhnila 1914. vojna, se je združila po ustavnih postavah vsa civilna in vojaška oblast v ro? kah Viljema II. Po čemer je strmel vse življenje, je zdaj imel v polni meri; bil je tudi po zakonu ne« omejen gospodar nad usodo nem« škega naroda. Ne ruski car in ne avstrijski cesar nista imela take moči, kajti prvi je bil prešibak, drugi prestar, da bi jo mogel izra« biti. In ker je vojna pravi čas za diktaturo, se je Viljemu nudila si«
jajna prilika, da pokaže svoje vr« line. S pametno diktaturo bi bil Vil« jem prvič v življenju resnično ko« ristil svoji domovini.
V tej dobi največje preizkušnje se je pa izkazalo, da je bila vsa sposobnost in energija cesarjeva le prazni videz in golo samoljubje. »Cesar« — piše general Ludendorf — »je bil najvišji vojni gospod. Po« veljnika armade in mornarice sta mu bila podrejena. Načelnik gene« ralnega štaba je vodil vojne opera« cije samostojno po volji Njego« vega Veličanstva. Za važne odlo« čitve je bilo potrebno cesarjevo povelje.« V prvih šestih mesecih svetovne vojne je Viljem tudi res ukazoval in odločal, a delal pri tem
velike napake. Nemška vojska je bila že po par tednih prodrla čez Belgijo na Francosko in silila z ne« ugnano napadalnostjo proti Parizu. Francozi so se zbirali na reki Marni in se pripravljali na odločilno bitko, ki naj reši glavno mesto pred so« vražno poplavo. V tem so Rusi pro« drli v vzhodno Prusijo in predsed« nik Vzhodne Prusije je prihitel v glavni stan k cesarju prosit pomoči. Viljem je na lastno odgovornost poslal dva armadna kora s franco« skega bojišča proti Rusom in za« grešil s tem strašen polom. V drugi armadi, ki se je borila proti Francozom na Marni, je nastala luknja, kar so sovražniki temeljito izrabili in dobili bitko. Drugi vzrok, zakaj so Nemci zgubili bitko na Marni, je tudi ta, da so prihajala usodnega 8. in 9. septembra povelja prekasno na fronto. Tudi temu je kriv Vi« ljem, ker se je nahajal z glavnim stanom v Luksenburgu, torej več ko 100 kilometrov preveč v ozadju armade, in se je iz bojazni pred bombami letalcev bal pomak« niti naprej. Generali so bili zelo hudi na cesarja, a si niso znali po« magati. Poraz na Marni je bil za Nemčijo bridek udarec. Zavzetje Pariza bi bilo namreč imelo nedo« gledne posledice za potek svetovne vojne.
Brodovje ostane v lukah.
Slične napake je zagrešil Viljem v mornarici. »Po poročilih, ki jih imam, smatram, da se mora držati veliko brodovje trenutno v o« brambi.« Tako se je glasilo cesar« jevo povelje peti dan po splošni rao; bilizaciji, kar je strašno iznenadilo in potrlo vodilne mornariške čast« nike. Admiral Tirpitz, Pohl, In« genohl so pritiskali na cesarja, naj ukine ukaz, pa niso mogli uspeti. »Nasproti Angležem morajo biti poveljniki mirni in čakati. Brez mo« jega povelja nobenega napada.«
Vojno na morju si je pridržal ce« sar za osebno zadevo in je ljubo« sumno čuval, da se mu kdo ne« meša v to predpravico. »Med mor« narico in svojo osebo« je dejal — ne postavim nikogar. Ne potrebu« jem nobenega vrhovnega povelj« nika, to lahko opravim sam.« Da bi Viljem daleč od morja in mornarice mogel voditi iz francoskega bojišča tudi pomorske operacije, je bilo seve izključeno. Manjkal mu je vsak pogled za resničen položaj in tudi strokovnega znanja mu je pri« manjkovalo.
Tirpitz je predlagal v novembru 1914., naj nemški podmorski čolni blokirajo Anglijo, toda cesar je na« črt odločno odklonil. Ravno v ti« stem času je pa bila pomorska za« pora za Veliko Britanijo strašno nevarna in je bila zato z vojaškega stališča zelo priporočljiva. Saj je sam angleški admiral Scott napisal in priznal po vojni, da bi bila tedaj blokada, povzročila v najkrajšem času polom Anglije. V luki Scapa« Flow nismo bili noben dan gotovi, ali se drugo jutro še prebudimo.«
Admiral Tirpitz, ki je bil pravi ustanovitelj in graditelj mogočne nemške mornarice, je moral mirno gledati, kako leže ladje brez dela v pristaniščih. Radi mornarice se je Viljem spri z Edvardom VIL, radi mornarice je nastalo sovraštvo med Nemčijo in Anglijo, radi morna« rice je Velika Britanija v vrstah nasprotnikov! Čemu čepi sedaj v skrivališču? Bilo bi bolje, da je sploh nismo zidali in bi si bili raje ohranili prijateljstvo Angležev.
Viljem je držal brodovje v lukah samo radi tega, ker se je bal, da bi njegove ladje ne bile kos an« gleškim. Bal se je poraza, ki bi ga ponižal v najobčutljivejšem samo« ljublju in osramotil pred sorodniki na angleškem dvoru. V decembru 1914. je zagledal admiral Ingenohl na morju angleško brodovje, ki je
stalo v slabem položaju in ga je bilo zato treba takoj napasti. Gotov zmage se je podal na napad, ko ga cesarjev ukaz prisili na umik in po« vratek v luko Wilhelmshafen. Ad« miral Scheer piše, da se »vtis o tej zamujeni, redki in lepi priliki, ni dal več zbrisati v mornarici. Da se taka prilika povrne, je bilo težko misliti.« Tirpitz pravi pa naravnost, da je »16. decembra držal Inge« nohl usodo Nemčije v rokah.«
Pozneje je prišlo vendarle do po« morske bitke na Skageraku, ki je trajala par dni, a ostala zopet po krivdi Viljemovi neodločena. Ko je namreč drugi dan bitke hotel po« seči v borho admiral Scheer in pognati v napad svoje edinice, ga je cesar ustavil in mu ukazal umik.
Admiral Tirpitz je zlovoljen od« stopil.
Nezadovoljnost narašča.
To neodločno obnašanje cesar« jevo je tako razburjalo odgovorne vojaške poveljnike, da so začeli resno razmišljati, kako bi Viljema potisnili v stran. Nekateri so pred« lagali, naj cesar odstopi vsaj za ne« kaj časa vojaško oblast komu dru« gemu, na primer Hindenburgu, drugi so hoteli, naj se javi cesar bolnega in odpotuje z bojišča v Berlin. Bavarski kralj naj bi ga k temu nagovoril s pomočjo cesarice.
Vzrok temu odločnemu nastopu generalov je bila tudi cesarjeva ne« delavnost. Večkrat je namreč po« padla cesarja taka brezbrižnost in raztresenost, da je zanemarjal vse in se pečal s samimi drobnarijami. Razen tega je imel Viljem tudi to lastnost, da ni maral slišati nepri« jetnih reči. Vse kar so mu javljali, je moralo biti ugodno, poročila so govorila vedno le o zmagah. Če je čul kaj resnega in žalostnega, je bil takoj ves iz sebe in se ni dalo več
ž njim shajati. Grof Stiirgh, avstrij« ski zastopnik pri nemški armadi, ki je imel dovolj prilike opazovati ce« sarja od blizu, piše: »Da bi ga ohra« nili pri dobrem razpoloženju, so mu pripovedovali mnogovrstne dogo« divščine iz strelskih jarkov, kjer se je izkazoval nemški vojak nasproti sovražniku vselej v najlepši luči. Ko se je pa peljal na fronto, so že vnaprej poskrbeli, da je odnesel čim boljše vtise.«
S časom je trajalo delo Viljemovo le eno uro na dan. Predpoldne je prebil navadno med razgovori in pomenki v vrtu, na katerega »se je moral tudi radi očitne nevarnosti omejiti.« Od popoldneva do ene ure je sprejemal poročila načelnika generalnega štaba in pozneje je istočasno zasliševal tudi zastopnika vlade, zakaj v tej uri je moralo biti vse končano, vsi odloki in ukazi podpisani. Nato je sledil obed pri katerem je bilo le 16 do 20 oseb in radi lakote v deželi le tri vrste jedi z belim ali črnim vinom, potem so prinesli še smotke in pivo. Po ko« silu je Viljem počival, nakar se je peljal na sprehod in si ogledal, kakor piše grof Stiirgh, kako »lepo pokrajno ali pa star grad, katerih je bilo precej v bližini. Naloga spremstva je bila, da je tem izletom izbirala vselej cilj, ki je vzpod« budno in ugodno vplival na njegovo razpoloženje.« Ob povratku je ča« kala večerja in so pozdravljali go« ste. Ker so v teh večernih urah pri« hajala v glavni stan najvažnejša bojna poročila, se Hindenburg ni ureleževal večerij, temveč sedel redno v pisarni.
Da je Viljem v času, ko se je 60 milijonov Nemcev borilo na živ« ljenje in smrt in so se tisoči grudili od prevelikih naporov, sam delal Ie eno uro na dan, kaže, da mu je manjkal vsak čut dostojnosti in od« govornosti.

STARE PRIČE.
Kapucinski samostan v Sv. Križu sredi preljubke Vipavske doline je skoraj 300 let stara redovniška na« selbina. Grof Friderik Attems. Sve«
Samostan v Sv. Križu.
tokriški (ta plemiški rod še danes živi ma Dunaju) je poklical kapu« cine že 1. 1643. v Sv. Križ (povzdig« njen v mesto od cesarja Ferdi« nanda 19. januarja 1532.). Križki kapucini so hodili celo v Idrijo pridigat. Najslav« nejši govornik je bil oče Ivan Sveto kriški (plemič Lioneilli iz Črnič), ki je spi« s al pet debelih zvezkov slovenskih pridig.
Ostanki utrdb dornber« ških grofov, nemških mi« nisterialov (plemiči dru« ge vrste). Dornberžani se omenjajo že v 13. sto« letju. Večinoma so oprav« 1 j ali službo goriških de* želnih glavarjev. L. 1527. so postali za nekaj časa gospodje Tolminski. Rod je danes izginil.
Za dornberškim Tabrom v vino« gradih »Roženplac« je še danes lepo ohranjen nizek stolp, ki ga
ljudstvo zove »šantanela« (pokvar« jeno iz italijanskega sentinella = straža). To je stražni stolp odkoder so opazovali prihod sovražnikov. Glej sliko stran 21!
Dornberški Tabor je še stari odstavek naselbine iz« za petnajstega stoletja, ko so Turki divjali v deželi. Ljudstvo se je ob vpadih zatekalo na obzidana po« kopališča krog cerkve ali pa za zunanji grajski zid kot pri dornberškem Ta« boru. Vsled stalne nevar« nosti je ljudstvo kar v »ta« boru« ostalo in vas je do« bila odtod ime Tabor.
Nedaleč od Dornberga stoji na hribčku vas Gra« dišče. Takih gradišč je več v naši deželi. Bili so to kraji, kjer so za časa turških vpadov zažgali kresove in naznanjali deželanom. da se bliža turška vojska. Znano je Gradišče pri Vipavi, nad Ajdov«
Tabor pri Dornbergu.
ščino itd. Dandanes malokdo misli na to, Ie v zgodovini in slovstvu so podrobno opisani ti burni dogodki iz težkih let.
Rado:
MOJA JEŽA NA VEZUV.
Že z mlada me je vleklo v svet; najbolj me je mikala bajna dežela perzijskih šahov in pa ognjene gore. Prva želja ne vem kdaj se iz« polni, druga pa se je in še v precej čudnih okolščinah.
Izpod južnega solnca sem se vra« čal in pil lepoto Apeninskega pob otoka. Toda nikjer ne bolj kot od Salerma pa gori do Neaplja. Treba bi bilo peresa starega Horaca*) in očesa Plinijevega**), da bi vam pričaral pred oči, kako se ažurni vali Tirenskega morja zajedajo v ljubke zalive, koder so posejane prekrasne vile v pompejanskem slogu ali pa čepe strmo gori na skali slikovita mesteca, nekdanja gnezda morskih roparjev. Za ozadje tej prelestni sliki božji je pa Vezuv, ki mirno vleče svojo pipo in spušča dime v dolgem traku zgubljajočem se šele tam daleč nad Tirenom.
Ko sem si dodobra ogledal po« kopano mesto Pompeje, o čemer vam bom drugod kaj skromnega branja ponudil, me je kot magnet nekaj vleklo na ognjeno goro.
V restavraciji tik pred pompej« skimi mestnimi vrati sem se po« godil z vsiljivim voznikom, da me potegne od Pompejev, skozi Bo« scotrecase do »Bele hiše« pod vznožjem Vezuva. Tam sem naro« čil, naj me čaka vodnik z osedlanim žrebcem. Za vse skupaj sem se po« godil za 60 lir. Američani in Angleži ki se vozijo s Cookovo vzpenjačo. plačajo 100 lir pa še spotoma nič ne vidijo. Opoldne smo odrinili s Pompejev. Da me misli prijazni voznik malo oguliti, sem brž spoz« nal, ker se je poleg njega zavihtel
*) Sloviti rimski pesnik.
**) Znani prirodoslovec, ki je ob Vezu* vovem izbruhu 1. 79. našel smrt pod lavo.
na kozla tudi nekakšen mlad nečak. Bil sem zadovoljen, dokler sem mislil, da se na moje stroške le vozi; pogrelo me je pa, ko je ob slovesu tudi on stegnil roko za na« pitnino.
Po elegantni glavni cesti polni avtomobilov neapeljskih boga« tinov je šlo še dobro. Na desni in levi je bilo vse živo, ker je bilo baš ob trgatvi. Vesele devojke so me« tale v kočijo sočne grozde; pa vse je prav spretno vlovil tisti kočija« žev nečak. Tudi meni je prav mi« lostno enega poklonil. Ko smo za« vili na stransko cesto proti Bosco« trecase je pa začelo. Po cesti kot od granat razriti je polomljeno Noetovo barko tako metalo, da sem kosilo čutil enkrat v ustih, pa spet kje doli pri kolenih. Brez huj« ših zapletljajev razen, da smo zgre« šili pravo cesto in zamudili debelo uro, smo priropotali na trg v Bo« scotrecase. Par žensk se je s kri« kom razletelo od občinskega vod« njaka, kjer so se prepirale.
Trg je velik, saj šteje okrog 1000 duš, a vse tako na kupu, bolj kot v križkem »mejsti«. Med hišami opa« ziš prvo lavo. Leta 1906. je lava za« sula večji del trga. Sprepenela lava zgleda zdaj tako kot ogromni kupi porabljenega koksa na kaki želez« niški postaji.
Od Boscotrecase se začne svet vzpenjati. Kamor pogledaš samo oljka in trta. In ta trta je tista, ki rodi prežlahtne »Lacrvmae Chri« sti« (Kristusove solze). Najbolj« šega vipavca je lahko močno sram pred temi »solzicami«, ki te kar v smeh spravijo.
Udobno sem slonel v vozu in vži« val rajski razgled na neapeljski za« liv. Ni čuda, če so rimski mogotci hodili v ta blaženi kotiček uživat
slasti tega sveta. Ona dva na kozlu sta se pa »more«*) lotila . . . Kolesa so se decimeter na globoko vdirala v vulkanski prah. Zadnja postaja. Gostilna in — vrata na Vezuv. Da, vrata. Tu izstopiš z voza in moraš na pogodbo oz. plačati vstopnico za gor. V lepem salonu vodniške hiše sem že našel dva Francoza in mešano družbo Nemk in An* gležinj', ki so se baš pogajale za vodnika. Meni je šel posel lažje spod rok; častniška uniforma mi je pomagala. Vodnika sem kar naprej poslal. Med tem sem se pa lotil pri« stnega slovenskega posla: dal sem si prinesti za 6 lir steklenico »solz«; če bi vam povedal, kako pobožno sem to dobro tekočino po grlu spu« ščal, bi me kar zavidali. Pol sem izpil, drugo polovico sem pa dal shraniti za povratek, da bo več časa lepše, sem rajtal sam pri sebi.
Že malo rdečkasto nadahnjen sem se zavihtel v ne prav novo sedlo. One Amazonke s severa sem daleč za seboj pustil, tako je žrebe oddirjalo po poti med vinogradi. Kake pol ure je tako šlo, da sem bil kar ob sapo. Zivinče je očividno pot dobro poznalo, a mahoma mu šine neumna misel preko konjskih možgan in jo ubere na desno k neki zidanici, kjer so brhke »bendi« mavke« stresale grozdje v kad. Na vse načine skušam žrebetu dopo« vedati, da sva zašla. Bilo je še bolj trmasto kot moj voznik, ki ni hotel priznati, da smo prej pot zgrešili. Preteta dekleta so se začela še bolj muzati, ko sem po naši navadi začel z »i, i!« priganjati živinče naprej. Ono pa kot vkopano v tla. Tedaj pristopi možak in mi dopove, da pri njih je treba z »a, a!« prigan« jati. In res, komaj začnem s to abe« cedo, jo ucvre neusmiljeno čez drn
*) Prepovedana igra.
in strn, da sem že z žalostjo v srcu Vezuv le od daleč pozdravljal. No, pa vendar sem srečno končal to divjo ježo v prijetnem smrekovem gozdiču nad vinogradi. Tu me je čakal na mršavem kljusetu vodnik, ki je začudeno prašal, kod sem bil toliko časa. Povedal sem mu, da sem se učil spotoma konjske abe« cede, pa ni razumel.

Opazovališče dornberških grofov.
Za gozdičem je začel svet kar vit seti. Kamor seže oko le lava, lava, kot ogromno mrtvo morje. Zrebe se je upehalo in v ostrih cik«cakih ubiralo stezo navzgor. Sredi pota, kakih 700 metrov visoko je bil prvi počitek. Z vrha dol so že jahali prvi turisti. Dopadel mi je neki monsinjor, Nemec, ki je svojega konjiča vodil lepo na uzdi. Vsako toliko je žival grozeče dvignila zadnji kopiti. Gospod se je pa plašno oziral na svojega vodnika, ki je v neapeljskem žargonu krotil togotno živalico.	(Sledi.)
GS529
MARJETICA.
Uvod.
Pred menoj leži knjiga, ki nosi naslov »Marguerite« (izg. Margerit, Marjetica). Spisal jo je franči« škanski pater Lekeux, ki je bil preje častnik v francoski armadi. V njej opisuje življenje svoje sestre, učiteljice Marjetice. To ni navaden življenjepis kot smo jih vajeni po starokopitnem načrtu. Apostolska zgodba je, v kateri na= stopa mlado dekle, polno odpovedi, nesebične ljubavi, svetega idea« lizma in močne osebnosti. Ravno za naš materialistični čas, ko izginja nesebičnost, raste pretirano udobje in se širi kot kuga strastna prena« sičenost, riše pisatelj v prelepih slikah vzor nesebičnih žrtev, ki jih je darovala v blagor ubogim pre« prosta učiteljica. Kako privlačna je ta resnična zgodba mlade učiteljice, priča 15 izdanj, ki jih je knjiga do« živela v par letih.
Prvi korak.
»Dober večer, dušica!«
Marjetica ni odgovorila. Vrgla se je v na> slanjač in molčala. Bil sem navajen njene vihravosti, zato sem molče nadaljeval svoje delo. Ko sem se čez nekoliko časa ozrl proti njej, je uprla vame svoje žive, črne oči in me rezko vprašala:
fovej, kaj bi stori ti v mojem polo; ž a ju?«
Vprašanje je moralo biti dokaj pomembi no in me je naravnost presenetilo, ker ga je stavila sicer živahna sestrica, z nenavad--nim glasom in posebnim poudarkom.
Že večkrat je sedela v naslanjaču in
iskala pri meni nasveta v tem in onem les poslovnem ali verskem vprašanju. Danes se mi je zdela pa neverjetno resna. Na čelu se ji je zarezaa odločna gubica in ustnici sta ji trepetali. Šlo je za važno odločitev v nje> nem življenju.
Imela je devetnajst let in je ravnokar do; vršila izpit za učiteljico. Zrla je v bodoči nost z globokimi sanjavimi mladostnimi očmi, uverjena, da jo lepe sanje ne bodo goljufale.
Kako lepo je sanjala o prihodnjosti! Skle; nila je, da pojde na visoke šole nadaljevat študije. Hotela je postati izobražena dama, da bi jo cenila odlična družba. Premalo se ji je zdelo biti ljudskošolska učiteljica. Za--hotelo se ji je po časti in življenju.
Le en pomislek jo je vznemirjal. Najini starši so bili priletni in so živeli v skroms nih razmerah. Majhna plača, ki jo je dobi> vala skrbna mati, je komaj zadoščala za vsakdanje potrebe in za šolanje najmlajšega brata. Jaz sem bil na tem, da v par tednih odrinem v samostan. Kdo naj pomaga stars šem? To vprašanje je mučilo blago sestrico, zato je videla svoje načrte ogrožene.
Več tednov je bila zamišljena. Včeraj so jo našli celo objokano pri knjigah. In komu ne bi bilo težko, ko s strahom gleda v bo= dočnost!
Odložil sem pero, gladil si gosto brado in mirno zrl v Marjetico.
»Molk je pretrgala sunkoma. »Zdi se mi, da postaja oče žalosten, kadar govorim o vseučilišču in ravnotako mati. Želita, naj bi postala učiteljica na ljudski šoli!«
»Že res . .. toda vkljub temu ti puščata prosto voljo!«
»Vem! Mama sicer ugovarja nadaljnim študijam vsled mojega slabotnega zdravja, toda jaz se čutim dovolj trdno. Bolj važen
bo drugi razlog: oba postajata stara in po* trebujeta pomoči. Veš, kaj te vprašam: »lmam*li pravico, da ju zapustim in grem za svojimi načrti?«
»Pravico imaš! Koncem konca lahko ži* vita od tega, kar imata. Toda lepše bi bilo vendarle, da se žrtvuješ za starše!«
Zopet se je zamislila. S tresočim glasom je nadaljevala: »Ne vesta, kaj zahtevata od mene... Taka žrtev je moja smrt. Ti veš, kakšno veselje imam do učenja. Glej! Do* bila bi pogled v drugi svet, seznanila bi se z odličnimi sošolkami, uredila bi si lahko življenje po svoji volji. Tako pa — učite* Ijica otročajev! Privezana bom kot pes na verigo, ubijala se bom z abecedo in poslu* šala škripanje kamenčkov po tablicah, zve* čer bom pa rezala kocke iz papirja za igrač* kanje. Pomisli, kakšna idealna družba in služba!«
Hipno se je dvignila pokoncu, glas ji je trepetal in telo se ji je bliskoma zravnalo, kot bi slutilo bližajočo se nevarnost.
»Ali ne uvidiš, da je taka odpoved hujša kot smrt? Kaj tacega ne more vendar nihče zahtevati od mene. Saj niti dvajset let ni; mam!«
Zopet se je spustila v naslanjač, povesila glavo, stilnila pesti in nemo zrla v kot. Smilila se mi je.
Mirno sem jo motril. Čimdalje sem jo opazoval, tembolj mi je vstajalo v duši prs* pričanje, da ima prav. Bila je lepe rasti, ko* dravih las, bolj majhna, a gibčna in razum* na. Iz bele bluze se ji je dvigala glavica kot cvet tulipanov. Ni imela sicer klasičnih po* tez, a bile so pravilne in mladostne. Iz oči ji je sijala globoka otožnost in pre.eneče* nje. Zdelo se mi ie, da sedi pred mano temni seraf iz znane Michelangelove freske. Kako naj to dekletce prenese zahtevano žrtev? Preveč je za njene mladostne rane.
Tudi jaz sam sem bojeval pred tedni enak boj in prestal podobno krizo. Z božjo pomočjo sem prišel do sklepa, da ima človeško življenje le tedaj svoj pomen, ako je usmerjeno po božji volji. O, tudi v meni je vse vrelo! Kako naj pustim zlate oficirske okraske, lepo umerjene bluze in se vržem v meniško haljo! Pa sem se dobo* jeval: smešno se mi je zdelo sedaj vse io.
kar me je odvračalo od cilja. Zavriskal sem, ko sem sežgal mladostne spise in ves sre* čen sem se počutil v odpovedi. Zakaj ne bi preskrbel enake sreče svoji ljubljeni sestri? Zakaj ne bi tudi ona delila z menoj grenak kruh odpovedi, ki je pa edino rešilen za dušo? Čemu naj bi ona, ki ima postavo angela, služila blatu in vrednotam brez cene?
»Čuj me, dušica, odgovor ti bom dal. Ne jaz, temveč nekdo drugi!« Odprl sem evan* gelij pred seboj in čital s poudarkom: »Kdor hoče iti za menoj, naj zataji samega sebe, naj vzame dnevno križ na svoje rane in naj mi sledi...« »Ako pšenično zrno ne pade v zemljo in tam ne umri, ostane ne* plodno; ako pa umre, donaša bogate sa* dove . . .« »Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor bo pa življenje izgubil, ga bo rešil. . .«
»Kaj koristi človeku, ako si pridobi ves svet, pri tem pa izgubi svojo dušo!« »Sestra, to uči Bog; meniš, da se moti?« Molčala je, resno zrla predse in naslonila bradico na roko. Čital sem dalje:
»Ne zbirajte si zakladov, ki minejo! Rajši zbirajte zaklade za nebesa, ki jih ne uniči čas, ne moli. . .
Nihče ne more služiti dvema gospodoma; ali bo enega ljubil, drugega sovražil, ali pa bo z enim bolj prijazen, z drugim pa oso* ren. Ne morete zajedno služiti Bogu in ma* monu!«
»Kaj cikaš na mamon! Ta me ne vabi! Rada sem ubožna; a živeti pa le hočem . . . Premagovala se bom pač in tudi žrtev se ne bojim — a kaj takega!«
»Poslušaj, Marjetica! Ali hočeš imeti sreč* no življenje?«
»Menda ja!«
»Hočeš*li imeti tudi srečno večnost?« »Gotovo ali pa moram raditega postati učiteljica? Kaj ni mogoče priti v blažen* stvo, ne da bi imela tako trpko življenje?«
»Saj si čula: Kdor hoče iti za menoj, naj zataji samega sebe in naj vzame svoj križi Je to huda žrtev, a neobhodno potrebna. Kdor hoče živeti, mora umirati!«
»Umirati, umirati!... Ali more zatajevat nje iti res tako daleč?«
»Mora .. . Ne mora! Če hočeš ostati ego-, istka, ne! Če se hočeš poročiti, potem . ..«
»Poročiti! Moj Bog, zakaj pa tako hitro menjaš objekt!« »Ne menjam predmeta jaz. Le ti bi ga zamenjala, če se poročiš! Skrb zase in za družino bi te vrgla v meščansko ozračje: mamon bi te uklenil, primorana boš skrbeti za denar in iz drobne moje golobice, bi postala debela, rejena kokodajsa! Opro-. sti primeri! Bog varuj, da bi ti kratil pro--stost! Le to vprašam: Ali ne bi hotela d& rovati svojega življenja Bogu in revnemu bližnjemu? Saj pravi Bog sam: Kdor življe« nje izgubi, ta ga bo našel?«
Sedela je bleda in vase zamišljena. Videlo se je, da hoče resnice, obenem pa se je bala odločilnega koraka.
Pogledala me je in ugovarjala:
»Zakaj pa ti ne ostaneš pri starših?«
»Jaz?«
»No ja, ti! Svetuješ mi, naj staršem po« magam. Zakaj bi jim pa ti ne pomagal, ko jim lažje? Pa greš v samostan! O tudi jaz bi rajši šla v samostan, kot Pa v šolo!«
»Poglej, dušica! Kakor si sama izjavila, je zate šola poseben križ. Rad bi te videl popolno in zato ti prav priželim to mučes ništvo!«
»Ti postajaš grozovit!«
»Nikar, sestra! Saj to hoče Bog sam! Ali boš njemu predbacivala? On, ki je krvavel za nas na križu, ima pravico zahtevati od nas trpljenje. In ko boš stala v šoli osam--Ijena, utrujena, brez prijateljice, ali ne boš lahko govorila Gospodu: Glej, kako sem se žrtvovala za Te, moj Bog!« Medtem, ko sem to govoril, je upognila glavo in skrila
obraz v roke. Nato sem zaslišal pritajeno, presunljivo hlipanje, znak neizrekljive bot lesti. Naslonila se je na ročaj naslanjača in krčevito zajokala na glas.
»Ubogo dete« sem mrmral in solze so mi stopile v oči.
Sedel sem prav poleg nje in jo nalahno pobožal.
»Sestrica, saj vendar veš, da si prosta! Nočem te siliti in tudi Stvarnik te ne sili. Niti tega ne zahtevam, da se sedaj odločiš. Premisli, imaš časa dovolj!«
Dvignila je glavo in vprla vame solzne oči. Ustnice so se ji tresle, telo je trepetalo, naenkrat pa je dvignila pogled proti nebu. povesila oči in sklenila roke. Samo par besed je izgovorila mirno in odločno: Radi Boga in staršev se odpovedujem načrtom!
Globoko me je presunil ta prizor. N& slonila je glavo na mojo ramo in se smeh: Ijala. Jaz pa sem molil k Gospodu, naj sprejme njeno sveto žrtev ter naj ji pošlje angela tolažnika in bodritelja.
Naslednjega dne je bila gotova stvar, da postane Marjetica učiteljica. Nihče ni zve« del, kakšnih žrtev jo je stal ta sklep. Hodila je okrog resneje, a popolnoma mirna in udana.
Ločila sva se istega dne. Jaz sem odšel v samostan, ona pa v Lieg kot ljudskošolska učiteljica. Ob slovesu me je objela in proz sila: »Moli zame!« Čutila se je še prešla« botna, da bi mogla piti kelih samoodpovedi. Toda angel božji je bil pri njej.
(Nadalje prihodnjič.)
llllllllllllllll......INI.......Illllllll......III........Illlllllllllllll.......Illllllll.....Illlllllllllllllllllllllllllllllll.....I.....Illllllll.................................................................................
ZLATI CEKINI.
Oko, ki zasmehuje očeta in prezira mater, bodo izkljuvali krokarji potočni in ga požrle mlade ujede.	Pregovori 30, 17.
Kdor obdeluje svojo zemljo, se nasiti kru-. ha, kdor pa hodi za ničemurnimi, se nasiti uboštva.	Pregovori 28, 19.
Roka pridnih bo gospodovala, lenoba pa davek plačevala.	Pregovori 12, 24.
Ne bodi prepravičen in ne kaži se pobož« nega čez mero; sam sebe pogubljaš.
Propovednik 7, 16.
Kakor zlata jabolka v srebrnih pletenicah, je dobra beseda v pravem času.
Pregovori 25, 11.
Sovraštvo vzbuja prepire, a ljubezen po« kriva vse pregreške. Pregovori 10, 12.
Zdravstvo.
(Piše zdravnik dr. Lojze.)
1. Imam brata ki je podvržen božjastnim napadom. Kaj naj v slučaju napada na« pravim?
Pri božjastnemu napadu lahko ločimo dva dela in to je pravi napad in predhodni znaki, ki ta napad takorekoč naznanjajo, Do danes medicinska veda ni še dobila sredstva, ki naj bi že začeti božjastni na * pad ustavila. Torej je potrebno, da pri vsa« kem takem napadu skušamo preprečiti one poškodbe in nevarnosti katerim jc izpo« stavljen bolnik. Torej, bomo položili bol« nika na blazino ali na bolj mehko podlago, tako, da se ne bo ranil z glavo za časa na« pada. Med čeljusti mu bomo dali bri« sačo, rjuho ali kakoršnosibodi cunjo, da si ne bo ranil jezika. Treba je odpeti srajco, naramnice, hlače in sploh vse obveze, ki bi utegnile preprečevati redno pretakanje krvi. Skuša naj se zadrževati ude pri krčih, tako, da bolnik ne bo poškodoval niti sebe niti drugih. Ko se bolnik pomiri, je treba naj se vedno pazi, ker napadi se pogosto in zelo radi ponavljajo. Zdravniška znanost je žalibog še do danes brez pravega sredstva za ozdravljenje te grozne bolezni. Naredi in pomaga pa se že precej z vztrajnim zdravljenjem.
2. Vsako zimo trpim radi ozebkov. Po« skusil sem že precej domačih zdravil a mi ne pomagajo. Kaj mi svetujete Vi?
Vsak večer si kopaj roke za 15—20 minut v vroči vodi (30—40 °C); vodi lahko primešaš nekaj limonovega soka ali ocetne kisline. Dobro sredstvo je tudi če si zve« čer kopaš roke v vroči vodi, v kateri si kuhal hrastovo lublje. Ko greš spat si pa potem dobro namaži roke z navadnim gli« cerinom ali glicerinovim mazilom.
Če imaš pa razpokane roke, potem si
roke večkrat umij in obriši ter jih nato pomaži z limonovim sokom, ki ga pustiš da se počasi posuši.
V začetku te bo to zelo srbelo in peklo, a bolečine bodo kmalu ponehale in tudi razpokane roke se bodo zacelile in ozdra« \ ele, če boš to večkrat ponovil.
Gospodinjstvo.
(Odgovarja gospodinja.)
I. Imam namizni prt, polit z oljem, kako ga osnažim?
Madež, ki Vam ga je povzročilo olje na Vašem prtu, je masten madež. Mastni ma« deži se odpravijo iz tkanin, ki se lahko pe« rejo, z milom ali lugom. Sicer pa nam služi cela vrsta sredstev, kakor amonijakova voda, bencina, terpentinov esenc (acqua ragia) za tkanine temnih barv; vinski špirit, žvepleni eter, jajčji rumenjak za tkanine svetlih barv. Navedena sredstva, izvzemši rumenjak, kupite v vsaki drogeriji.
Izberite si primerno Vašemu prtu eno izmed teh sredstev, poiščite dve krpi če mogoče iste kakovosti, kakor je prt ali vsaj iste barve, zmočite nekoliko prt okoli ma« deža z vodo; če se pa poslužujete bencine pa z bencino; podložite madež z eno krpo, drugo namočite v enem izmed omenjenih sredstev ter narahlo drgnite po madežu; po« navijajte to, dokler madež zgine, po po« trebi menjajte vmes krpi, zlasti ako je bil madež močen. Kadar se Vam bo vnovič polilo kaj z oljem, sušite takoj madež s krpami ali pa s sušilnim papirjem, ter ga čimprej sperite. Čim močnejše se tolšča vrine med niti, tem težje se odpravi madež. Če rabite rumenjak, primešajte mu žlico mlačne vode, vzemite krpi kot poprej ter drgnite madež. Peno, ki se napravi na bla« gu, sperite s čisto vodo. Če madež ni zginil, ponovite.
2. Kako najlažje perem volneno blago?
Volneno blago je občutljivo; ako se pri« merno ne pere, zgubi prožnost, ali se celo uniči. Posebej se pere volneno blago svetlih barv, posebej volneno blago temnih barv. Za pranje blaga svetlih barv; raztopite boljše vrste milo v vodi, (5 dkg na 1 1 vode) pridenite za noževo ost boraksa ter pustite, da zavre. Boraks zabrani, da vol« neno blago ne zarumeni. Ko je milnica še mlačna, jo spenite, namakajte v njej blago 'h do 1 uro, nato žmikajte rahlo z rokami ter pazite, da blago ne pretegujete. Splah« nite dvakrat v čisti mlačni vodi, ožmite rahlo, ne da ovijate, posušite čimpreje v senci na prepihu, ter še vlažno zlikajte na levi strani. Če morate likati na desni strani, pokrijte blago s krpo in likajte po nji. Mil« niči dodate vselej lahko nekoliko amo« nijaka.
Volneno blago temnih barv perete lepo tudi v milnici kakor zgoraj, pridenite vselej amonijaka, potem v bršljanovi vodi v kvi« lajevem ekstraktu in v vodi. kateri se po« meša goveji žolč. Bršljanovo vodo dobite, ako kuhate v vodi bršljanovo listje približ« no 1 uro. Precedite in perite kakor zgoraj v mlačni vodi. Gornjo obleko perete naj« lažje, da s krtačo, katero pomakatc v vodi. krtačite po obleki v smeri niti. Splaknje« vati tu ni potreba. Ravnotako operite vol« neno blago v žolčni vodi, ki jo dobite, ako pomešate žolč z vodo ter pridenete neko« liko kapljic terpentina ali špirita.
Kvilaja je skorja nekega amerikanskega drevesa. Kupi se v drogeriji. Namočite 5 dkg iste na 1 1 vode črez noč. Zjutraj jo dobro prevrite, ocedite, razredčite z mrzlo vodo, da je prijetno topla. Skorjo lahko posušite ter vnovič rabite samo, da se vza« me manj vode. Pred uporabo stepajte te« kocino, da se dobro speni. Rabite kakor prejšnje. Predno pa začnete obleko prati ali snažiti, jo očistite blata in prahu. Da ne zgrešite madežev jih obšijte z nitjo. Barvo obnovite, ako pridenete vodi za splahnje« vanje nekoliko jesiha ali limonovega soka.
3. Kako napravim orehovo potico.
Napravi se najprej testo na sledeči na« čin: deni v lonček 4 žlice mleka, košček
sladkorja in zdrobi vanj 3—4 dkg kvasu, dodeni še žlico moke ter mešaj, da bo testo gladko. Med tem pa umešaj v skledi 15 dkg presnega masla, 8 rumenjakov, malo drobno zrezane limonove lupinice, 10 dkg sladkorja, ter mešaj iU ure. Potem prilij polagoma približno 1U 1 smetane ali mleka, vzhajani kvas 1 1 fine presejane moke in pol žličke soli. Zdaj testo dobro utepi, ako bi bilo premehko dodaj še nekoliko moke. Deni ga nato, da vzhaja. Nadev: Vmešaj 7 dkg presnega masla, 3 rumenjake, 20 dkg sladkorja, klinčkov, sladke skorje in limo« novih lupinic, vse drobno zrezano in stol« čeno; dodeni še 4 žlice smetane in V s 1 zrezanih orehovih jedrc. Rahlo primešaj tudi sneg dveh beljakov. Vzhajano testo nato zvaljaj in ga namaži s tem nadevom, in se potrosi s 1/2 1 orehovih jedrc. Vse trdno zavij, deni v pomazan model, postavi na toplo, da vzhaja, namaži z jajcem in speci lepo rumeno. Ta potica je dobra, ali tudi precej draga, zato pa poljubno lahko zmanjšaš število jajc, 1h orehov zamenjaš lahko z prepraženimi drobtinami. Dober gospodinjski okus ti bo že povedal, kako si lahko pomagaš.
Gospodarstvo.
Inž. Rustja.
ALI NE BO ENKRAT SVET PREMAJHEN.
Pred približno 130 leti je angleški socio« log Malthus trdil, da je svet obsojen v kratkem na velikansko lakoto, ker ne bo zemlja mogla prerediti vseh prebivalcev. Po njegovih računih bi morala svetovna la« kota nastopiti že okoli 1. 1850. Malthus je trdil, da je umetno omejevanje rojstev edina rešitev pred svetovno lakoto. Odtod izvira tudi beseda »malthus«zijanstvo«.
Malthus je imel in ima med modernim svetom zelo mnogo privržencev, ki orne« jujejo nova rojstva, a ne vsled strahu pred svetovno lakoto temveč vsled želje po udobnejšem življenju, češ, saj po smrti itak ni nič. Ubogi revčki, ki zamenjujejo tukaj« šnje pičlo veselje z večnim nebeškim.
Danes živita na svetu skoraj 2 miljardi
ali 2 tisoč miljonov	ljudi, ki se takole raz* dele podelih sveta.
Evropa . .	. 475 miljonov
Amerika .	. 240 miljonov
Afrika .	150 miljonov
Azija . .	. 1100 miljonov
Avstralija	. 8 miljonov
skupaj	1973 miljonov
V	Evropi pride na vsak štirijaški kilo* meter okoli 50 ljudi, po celem svetu pa komaj 14. Če bi bili torej po celem svetu ljudje tako na gosto naseljeni kot so v Evropi, bi lahko živelo še skoraj trikrat to* {iko ljudi, torej še nadaljnih 5 in pol mil* jard ljudi.
Je li pa mogoče, da bo imela zemlja vedno dovolj hrane za svoje prebivalstvo? Ali ni mogoče, da bo enkrat premalo ži* veža in bo nastala huda lakota po celem svetu?
Na podlagi današnjih izkušenj se ni treba bati na svetu splošne lakote, razen, da bi Bog hotel človeštvo kaznovati in bi poslal splošno slabo letino. Pri rednem razvoju življenskih pogojev lahko preživi naša zem* lja še ogromne človeške mase. Majhen pri* mer ogromne ruske stepe z Belgijo nam to takoj pokaže. V Belgiji pridelajo danes na ha nad 30 kvintalov pšeničnega zrnja, na Tuski stepi pa komaj 4 do 5. In ruska stepa je v splošnem mnogo bolj rodovitna, kot je belgijska zemlja. Ko bo tudi ruski mužik svojo zemljo pravilno obdeloval in zanjo skrbel, bo dosegel tudi pridelke, kot so da* nes v Belgiji.
Ni pa rečeno, da ni mogoče pridelati več, kot pridelajo Belgijci. Z uporabo umetnih gnojil, z odbiro semen in s pravilnim obde« lovanjem se da tudi v Belgiji pridelke še po« množiti.
In koliko je danes na svetu zemlje, ki sploh še ni obdelana, ki ni še nikdar videla pluga in niti navadnega lesenega klina, ka* kor ga marsikje tudi danes rabijo za ora* nje. Računajo, da bi samo Sibirija lahko preredila vse sedanje svetovno prebivalstvo^ in v Sibiriji živi danes komaj kakih 40 mi* ljonov ljudi.
V	zadnjem času so začeli Francozi delati poskuse, kako bi spremenili v kulturno zem« ljo ogromno severoafriško puščavo Saharo.
Poskusi v malem so se obnesli, izdelujejo že načrte za spremembo celotne ogromne po* vršine.
Čudesa se doseže tudi z osuševanjem. Ni« zozemci mislijo osušiti celo Zuidersko je* zero, rimska vlada pa je izdala zakon za osušenje celotnega močvirja v Italiji. Takih in podobnih problemov je po celem svetu na tisoče.
Gotovo je, da bo moderna tehnika, ki se bo v bodoče še bolj izpopolnila, spremenila v kulturno zemljo še ogromne površine zemlje.
Je pa še drugi vir, ki bo v bodočnosti lahko nudil ogromne množine hrane. Mo* derni kemiji se je posrečilo napraviti iz pre* moga sladkor in špirit. Kaj še bo iznašla ke* mija, mi danes niti ne moremo predvidevati.
Če samo rečeno upoštevamo, smo lahko prepričani, da se človeštvu ni treba bati, da bo umrlo za lakoto. Res je, da na svetu vsako leto razsaja lakota v enem ali dru* gem predelu, a to se godi le zato, ker ni pravega prijateljstva med državami, med človeštvom. Saj tudi v najbogatejših drža* vah in mestih v bližini miljonarjev hirajo mnogi od lakote in polagoma izginejo. Tem pojavom je kriv obstoječi gospodarski si« stem vsled pomanjkanja prave krščanske ljubezni.
Revščina in lakota bo še razsajala po sve» tu, vse dotedaj, dokler ne bo na svetu vla« dalo pravo kraljestvo božje. Skoda, da ga mi ne bomo dočakali. Splošne lakote pa se človeštvu ni treba bati, posebno če se bomo držali Gospodovih besed: Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo privrženo.
Petje.
(Piše Lojze B.)
Cerkveno petje zasluži posebne skrbi. V glasbenem kotičku hočemo podajati naj« potrebnejša navodila, objavljati ocene in predlagati najlepše pesmi za posamezne cerkvene dobe. Ker je glasbi določen v »Čolniču« le kotiček, svetujemo organistom, naj pridno študirajo glasbene liste, med ka« terimi zlasti priporočamo »Cerkveni glas« benik« (urejuje S. Premrl), in »Sv. Ceci«
lijo« (urednik J. Barle. List izhaja v Za« grebu.) O ostalih glasbenih publikacijah bomo izpregovorili prihodnjič.
Božično petje.
Kmalu bo konec poezije polne božične dobe. Literatura je zelo bogata. Najlepše novejše božične pesmi je izdal S. Premrl. Za zgled prave izbire božičnega programa navajamo spored, ki ga je izvajal cerkveni zbor v Idriji. Na programu so bile sledeče božične ^esmi: Gruber: Sveta noč (dvo« glasni otroški zbor). Sattner: Noč božična, Mav: Tako nam ure cveto (baritonski solo in zbor), Premrl: In zopet prišla..., Le spi . .., Božični zvonovi. Te pesmi so pol« ne melodije in zelo ugajajo, če jih pevci lepo prednašajo. — Naprošamo organiste, naj nam poročajo o sporedih, težkočah in potrebah, ki jih imate. Radevolje vam nu« dimo pomoč v sestavljanju sporedov za različne svečanosti.
Vzgoja.
Francka Zupančič.
KAJ NAM PRIPOVEDUJEJO KOLODVORI.
Mnogim našim dekletom z dežele je po« tovanje v mesto nekaj izrednega, kras« nega, čudesnega in mesto jim je cilj hre« penenja.
Kako skrivnostne načrte sestavljajo misli mladih glavic! Že deklice sanjajo sladko bodočnost mestnega življenja, lepih oblek, lahkih čeveljčkov, proč od zoprnega uma« zanega dela in dolgočasne vasi. .. Kako se biva prijetno in lepo v velikih, gosposkih palačah, kjer so celo stopnice preprežene s preprogami in so sobe na večer tako bajno razsvetljene.
Ej toliko mladih 'glavic se ziblje v teh sanjah in razmišljanju, se vedno bolj od« tujuje preprostemu domu, tihemu in trez« nemu vaškemu življenju in delu. Skrbeče in boječe opaža mati vroč in nemiren, tu« jine željan lesk v očeh hčere, spoznava ne« zadovoljivo hrepenenje, ki mu ni več ute« he... in nazadnje se vda ... da ji deklič od« haja. Vlak sopiha v daljavo, vasica izgine; drugi ljudje, druge slike, drugi vtisi...
glasno bije mlado srce: »Prosta, prosta!« Kako lepo je življenje! . ..
Žal, prežal, ne sije zlato solnce dolgo na nebu bodočnosti. Že velik mestni kolodvor,, množica neznanih ljudi, velika osamljenost in tujina, negotov cilj . .. vse to lega s svin« čeno težo na dušo našega dekliča.
To vrvenje in zopet vsepovsod, to pori« vanje in prerivanje, nihče nima ozira na drugega in koliko jih dojde, ki niso nika« mer in nikomur dobrodošli, ki ne dobe za« vetja . .. Oj, če bi nam velikomestni kolo« dvori lahko govorili!
Poleg glasne radosti in veselih doživ« Ijajev vidimo tu bolnike, ki iščejo zavetja in pomoči v mestnih bolnicah; ubožce, ki so si z zadnjim beličem kupili vozni listek proti domu: vidimo brezposelne, ki jih raz« vedruje pestro kolodvorsko življenje in vr» venje . .. Vidimo tragične slike, scene.
Drago dekle z dežele!
Neizkušeno si, tuje, ne veš poti, ne ceste-in ne poznaš življenja, ne poznaš cilja. Glej, mnogo brezvestnih ljudi te čaka uprav tu in zlorablja tvojo neizkušenost. Ti jim zaupaš; domnevaš jih vse dobre in meniš poštene kot tvoje znance z doma.
Gorje, če jim zaupaš in ne spoznaš in ne vidiš, kako se reži za hinavsko prijaznostjo satansko veselje zapeljivca tvoje uboge nedolžnosti.
Kolodvori naših velikih mest. Koliko ui lahko povedali o pokopanih upih mladenk, ki so iskale v mestu svojo srečo in blagor in se že na kolodvoru strtih peroti ozirale po enem samem poznancu. Povedali bi o uvelih vencih, ki so snežnobeli krasili mlada čela in ki jih je ožgala strupena mestna slana. . .
Dekle! Ne bi ti hotela pristuditi mest« nega življenja s takimi opisi! Toda pred nečem bi te posebno rada posvarila: Ne hodi na slepo srečo v mesto iskat za« služka; ne misli: »Že kaj dobim, saj je mesto veliko in tudi zame bo kje kaj pri« mernega!«
Gorje ti, če se ti pripeti kot sem na« vedla! Prihrani si grenak doživljaj velike, puste tujine; cena tvojega nemirnega hre« penenja po mestu bi bila prevelika — pre« draga!
Družinske igre.
Zimski večeri so dolgočasni. Po končani večerji se zbere družina okrog gorke peči. Nekaj časa se še razvija pogovor, kmalu se pa nit besede pretrga in dolgčas začne širiti usta.
Kaj pa šele ob nedeljskih popoldnevih! ■Človek ne ve, kam bi se dal. Ker mladina ne zna za pošteno zabavo, drvi po plesiščih, gostilnah in skritih potih.
Kdor celi teden dela, ima v nedeljo pra« vieo, da se pošteno razvedri. Toda kako? Dali bomo našim družinam par družinskih iger, ki jim bodo brezdvoma zelo dobro« došle v pustih zimskih večerih in dolgih nedeljskih popoldnevih. Komur je mar za pošteno, domačo zabavo, bo rad segel po njih!
1. Skrivalnica.
V sobi sedijo domači. Radi bi se neko« liko posmejali. Domenijo se takole: Peli bomo pesem: »Na planineah solnčiee sije« in sicer enkrat tiho. pa spet naraščajoče in zelo močno.
Eden izmed domačih mora ven iz sobe. Medtem skrijejo ostali kak predmet (de« nar, prstan, žlico itd.) Ko je predmet v sobi dobro skrit, pokličejo iskalca v sobo ter začno peti pesem. V začetku pojejo zelo tiho in prav počasi. Eden vodi petje z ro« kami in gleda na onega, ki išče skriti pred« met po sobi. Če išče na krajih, ki so od skrivališča zelo oddaljeni, pojejo pesem prav tiho in zelo počasi. Če se pa iskalec bolj bliža skritemu predmetu, postane pe« sem močnejša in hitrejša, pa zopet z gla« som odnehajo, ko se iskalec oddaljuje v na« pačno smer. Ako iskalec ne more najti skri« tega predmeta v določenem času — recimo v 5 minutah — mora plačati kazen: Hoditi mora po eni nogi iz kota v kot, povedati mora abecedo ali češčenomarijo od zadaj
počenši itd. Še bolj zanimiva postane ta igra tam, kjer imajo klavir ali harmonij. Igralec igra na klavirju in ni vezan na čas. Lahko fantazira po svoji volji. Navzoči se zmenijo v odsotnosti iskalca, kakšno nalogo mora ta izpolniti. Določi se n. pr. da mora s ponvijo piti vodo iz škafa, ali z brisačo usekniti določeno osebo. Ko udeleženci od« pro iskaču vrata v sobo, začne klavir igrati in igra tem močneje ali tem tiše, čimbolj se iskalec približuje ali oddaljuje predmetu, s katerim mora izvršiti omenjeno nalogo. Zanimivo je opazovati iskalca, ko ne ve. kaj bi počel z najdenim predmetom. Če stori kaj napačnega, mora godba takoj igrati bolj tiho. Če je pa nalogo srečno izpeljal, mu godec zaigra koračnico.
Ako se vsi: iskalec, godec in navzoči drže strogo navodil, nastane smeh, da je veselje.
2. Požiranje besed.
Družba navadno stvori krog. Na sredo stopi vodja in določi pesem, katero morajo vsi peti. Vodja sam ne poje, temveč daje le takt s kuhalnico ali palico.
Prvo kitico določene pesmice pojejo vsi in sicer pravilno do konca. Nato celo kitico ponove, vendar tako, da izpustijo zadnjo besedo v vsaki vrstici. Nato ponove vdru« gič in izpustijo ali požrejo zadnji dve be* sedi. Pri vsakem ponavljanju morajo iz« pustiti nadaljno besedo.
Tako n. pr. izberejo pesem »Oj ta vojaški boben«. Ko so prvo kitico odpeli do konca pravilno, začno ponavljati, toda tako, da izpuste zadnjo besedo v vsaki vrstici. Na primer:
Oj ta vojaški — ta bo moj ta vel'ki -—-Oj ta mi bo — kadar jaz umiral —
Kdor zapoje besedo, katero je treba iz« pustiti, mora plačati kazen. Vodja mora
znati tudi hjtro dirigirati posebno takrat, ko je treba več besed izpustiti. Tudi naj« bolj previdni se bo zmotil. Najboljše so na« rodne pesmi s kratkimi vrsticami. Za kazen se uporabljajo lahko sledeče naloge: Kazno« vani mora povedati pravljico, rešiti uganko, na eni nogi stoje deklamirati pesem itd. Nikdar ne smejo kot kazen služiti nepri« merne, neokusne ali pretežke naloge.
3. Igra z žveplenkami.
Podoba kaže 6 enakostraničnih trikot« nikov, ki so sestavljeni iz 18 žveplenk.
AAA
5
Naloga se glasi: Vzemi proč 5 žveplenk tako, da bo ostalo še 5 trikotnikov iste ve« likosti!
Rešitev kažejo številke. Odstranijo se žveplenke s številkami 1—5. (Prih naprej.)
Za radovednost.
KAKO SE SLUZI DENAR?
Adamu je bilo rečeno v raju: »V potu svojega obraza si boš služil svoj kruh!« In res: ogromna večina zemeljskih prebivalcev se mora pehati, truditi in znojiti, da za« služi toliko, kolikor zadostuje, da ne pomre od lakote.
Mnogi si pa služijo svoj kruh precej lahko. Kapitalisti, ki so podedovali ogrom« na premoženja, nimajo drugega dela kot gledati vsakodnevne tečaje različnih akcij in drugih vrednostnih papirjev, enkrat ali dvakrat na leto odrezati ogličke (kupone) ter iste predložiti pri banki v plačilo.
Razen takih kapitalistov se pa mora vsakdo truditi, seveda vsak po svoje. Či« tatelje bo mogoče zanimalo, kako žive ne» katere redke skupine ljudi:
1. Državni poslanci.
Biti državni poslanec je velika čast, ki pa tudi lahko nese, posebno če se ne dela za
»božji Ion«. Državni poslanec ima odprta vrata kamor hoče in z dobro besedo ali kakor pravimo z intervencijami, lahko do« bro zasluži. Marsikateri poslanec je postal miljonar mogoče samo radi ene uspele »in« tervencije« za kako koncesijo.
Državni poslanci imajo tudi plačo in po posameznih državah znaša: V Italiji letnih 15.000 lir, v Jugoslaviji dnevno 200 dinar« jev, kar znaša na dan 66 lir ali na mesec okoli 2000 lir; v Avstriji dobivajo poslanci mesečno 612 šilingov ali 1700 lir, v Nem« čiji mesečnih 619 mark ali 2800 lir, na Ogr« skem 800 pengo ali 2700 lir mesečno, na Češkem 5000 Kč. ali 2700 lir mesečno, v gvici 110 lir na dan (30 frankov), na An« gleškem letno 400 funtov ali okoli 3300 lir mesečno, v Bulgariji 400 leva dnevno ali okoli 1700 lir mesečno, v Združenih dr« žavah Severne Amerike pa dobi poslanec letno 10.000 dolarjev, kar znaša letnih 190.000 lir ali mesečno nad 15.000 lir. Želel bi vsakemu čitatelju Našega čolniča, da bi bil na leto vsaj en mesec državni poslanec v —■ Ameriki.
2. Pisatelji in umetniki. • Lepo je biti pisatelj, posebno dober, znan in spoštovan. Lepa dekleta so zaljubljena v pisatelje, stare mamice jočejo nad knji« gami itd. itd. Pisatelji pa morajo tudi ži« veti in nekateri so bogataši, drugi pa so reveži vse svoje žive dni. Isto velja za umetnike. Marsikateri umetnik nima do« volj za življenje, skoraj vsi veliki umetniki so morali stradati, mnogi pa še stradajo.
Po velikih mestih, pa tudi že po dežel« skih krajih poznajo neko pesem o bananah, ki je prišla v modo v zadnjih letih. Kom« ponist te malovredne popevke je zaslužil samo s to popevko 1,300.000 dolarjev, kar pomeni malenkost 24 miljonov lir. Koliko pa je dobil naš Vinko za svoje kompozi« cije? Vprašajte ga!
Od pisateljev ima sedaj največje dohod« de angleški pisatelj Bernard Shaw, ki je obdavčen na podlagi 600.000 funtov, kar predstavlja letnih 54 miljonov lir. Nemški pisatelj Gerhart Hauptmann je bil obdav« čen na podlagi letnih 30 miljonov lir.
In na kakšni podlagi bi moral biti ob« davčen naš Bevk? Romani mu prinesejo-
približno dvakrat toliko tisoč lir, kolikor jih je po številu. Če spiše letno 5 romanov, dobi torej kvečjemu 10.000 lir.
Dobro so plačani dobri pevci, med vsemi pa nosi zastavo ruski orjak Šaljapin, ki je zaslužil en večer ničmanj kot 5000 dolarjev ali malenkost od 90.000 lir. Tudi nedavno umrli italijanski pevec Battistini ni nasto« pil, če ni dobil na večer 2000 dolarjev.
Vtem oziru bi lahko navedli še mnogo, mnogo primerov.
3. Športniki.
Šport je danes v modi. Za osebe, ki £0 res kaj vredne, se poteguje danes svet s težkimi tisočaki.
Je pa svet vendar čuden, če ne neumen. Ko sta se boksala Tunney in Dempsey in je prvi zmagal, je dobil Tunnev 1 miljon dolarjev, Dempsey pa 400.000 dolarjev. Tunney je torej dobil skoraz 20 miljonov lir, zato ker je krepkejšo prismodil Demp» sevsju, kot jo je sam dobil.
Pa ne samo boksarji, tudi nogometaši dobro zaslužijo. Kdor zna najbolje »cab« niti«, zasluži v poldrugi uri več, kot rudar v rudokopu tekom celega leta.
Ali ni narobe svet? Ne rečem, da se ne znoji in trudi, kdor drugega dobro poči, a če spada to pod svetopisemski »trud«, pa ne vem.
UGANKE.
Kako se rešijo uganke v zadnji številki lanskega letnika?
1.	Uganka »Sveta noč« ima naslednjo re» šitev:
V božični sveti noči vračajo se mi spomini občutim vso radost in srečo prav kot nekdaj v davnini.
2.	Uganka: Vse perutnine je 32.
3.	Računska uganka: Pobožni popotnik je ob vstopu v cerkev imel I7'5 Lit.
4.	Rebus: Širite »Naš čolnič«!
Kdo je pravilno rešil prvo uganko?
Pravilno rešitev so poslali: Anica Poženel iz Črnega vrha, Bergoč Franc iz Koč pri Prestranku, Olga Kodermac iz Sovodenj, H. Kenda iz Modreja pri Sv. Luciji, Franc Von» čina iz Iderskega loga, Vilko Hvala iz Go* renje Tribuše, Zbogar Franc iz Lokovca, Božič Franc iz Šturij, Branko Simčič iz Ma« ribora, Slavica Mlekuž iz Čepovana, Bičič Janez iz Št. Viške gore, Kete Franc iz Do« lenj, Draga Leskovec iz Gor nad Idrijo, Ko« stanjevec Jožef iz Vipave, Z. Repič iz Aj» doščine.
Kdo je poslal pravino rešitev ostalih treh ugank?
Franc Novak iz Idrije, Peter Trušnovec iz Št. Viške gore, Branko Simčič, Božič Franc, Vilko Hvala, Franc Vončina, H.
Kenda, Olga Kodermac, Bergoč Franc in Anica Poženel.
Kdo je dobil nagrado za prvo uganko? Stric 2reb je določil Vončina Fran« četa iz Iderskega loga 1, p. Črni vrh.
Kdo je bil izžreban za ostale uganke? Vilko Hvala iz Gorenje Tribuše.
NOVE UGANKE.
1.	Vzemi iz vsake naslednjih besed po tri zaporedne črke, da dobiš važno vprašanje! — Malinovec, testenine, obnašanje, ovitek, petelin, žaromet, koračnica, polnočnica, solnce, uničujem.
2.	Računska uganka: Neki oče je imel ob svoji smrti pet otrok in sicer: Špelo staro 18 let, Jože 16, Janez 14, Tomaž 11 in 9 letno Cilko. V svoji oporoki je volil, naj dobi vsak izmed peterih otrok 20 odstotkov njegovega denarja. Izplačano je dobil vsak kadar je postal polnoleten. (To je pri fantu s 25, pri dekletu pa z 21 leti). Denar se je ob očetovi smrti naložil v hranilnico in se obrestoval po 5 od 100. Ob svoji p lnclet« nosti je prejel vsak izplačano glavnico in njegove obresti.
Koliko denarja se je vložilo v hranilnico in koliko je vsak posameznik dobil, če so končno dobili vsi skupaj z obrestmi vred L 7450?
Križanke.
(Priobčujc dr. Filč.)
Pravila za reševanje križank.
Križanka jc podobna šahovi deski. Zadobi pa lahko katerokoli obliko. Črna polj*a se vpostavijo po navadi enakomerno tako, da tvorijo slike. Bela polja nosijo številke, ki se nanašajo na besede in pojme navedene križanke. Ti pojmi razlagajo besedo, ki ima zasesti dotična polja, bodisi v vodo« ravni, bodisi v navpični smeri do prihod« njega črnega polja. Na vsako belo polje pride po ena črka.
Igro so iznašli Amerikanci, kjer se ime« nuje Crovs word pussle, in se je silno naglo priljubila po celem svetu. Nemci izdajajo celo list, ki se bavi samo s križankami. Cele knjige so izšle v Italiji in drugod o tej igri. Prepričani smo, da se bode tudi čitatcljcm »čolniča« kmalu priljubila. Priobčevali ho« mo kolikor mogoče lahke križanke. Morda kedaj pozneje bomo začeli tudi s težjimi. — Igra je še zanimivejša, če jo več ljudi sku« pa j rešuje; kar eden ne ve, ve pa drugi.
1. križanka.
M 27
"Vodoravno; 1. priljubljena pijača, 4. strah, ki tlači, 8. osebni zaimek,
9.	sorodnik,
10.	kar ni tuje,
12.	znanost,
13.	teža,
15.	plemenitaški naslov pri Abesincih, 17. del imetja,
20.	oče,
, 22. bolezen,
24.	nedeljska zabava,
25.	ni priden,
26.	ruda,
27.	zabela.
Navpično:
1.	narodni ples,
2.	žensko ime,
3.	nam pravi, kaj jc dobro in kaj slabo,
5.	v gledišču,
6.	kar ohrani svet
7.	praoče,
11.	dan v tednu,
12.	kar se taja,
14.	na morju,
16.	ne dosti,
17.	deklica,
18.	po njej se kri pretaka,
19.	nasprotno od št. 17,
21.	morilno orožje, 23. v gozdu.
Nagrade: Za križanko je razpisana na« grada 10 lir, za 1. in 2. uganko pa brez« plačna naročnina »čolniča«. Pošljite in pri« poročite se stricu Žrebu!
PROSIMO cenjene naročnike, naj pošiljajo vprašanja in dopise vsaj do 10. vsakega meseca! Krojna pru loga in šah morata odpasti, ker je bilo premalo priglašenih! Zgla> site se!
1