Zemljopisje v Ijndskih šolah. *) O potrebi zemljopisja v ljudskih, posebno pa v glavnih šolah veliko govoriti , bilo bi vodo v morje nositi. Saj vrteče se kolo časa v brzem tiru vedno naprej teče, staro zapustivši novo donesivši; kakor se pa časi spreminjajo, tako se tudi človek in njcgove vede. Kar bilo je pred kakimi dvajsetimi ali tridesetimi leti niorebiti nepotrebljivo, to je dan danes živa potreba. Cčenec dovršivši svoje štiri razrede Ijudskih šol, prestopi ali v gimnazijo, ali vrealko; tam se uči zemljopisja, in če je že v Ijudskih solah nekoliko o tem slišal, koliko ložeje in hitreje 8i to zapomni; koliko težke muke mu je prihranjene! Dosti bil je pa teh muk kriv tudi takratni učilni načrt. Večidel začelo se je pri globusu, in znati je bilo treba na tanko vse zemljovide ptujih dežel, njih gore, reke in mesta, preden se je o domači rojstni deželi kaj govorilo, če se je sploh o nji kaj omenilo. Pa tudi takim je zemljopisje potrebno, kterim osoda odtnenila je doma kmetovati, ali pa rokodelstva učiti se; kajti kakor rokodelskemu pomagaču ali pa vojaku potujočemu po ptujih deželah mu leta znanost veliko veliko koristi; in če kdo prav celi čas svojega življenja pri svojem domu ostane, mu to ne bo od več! Torej je namen tega spisa, prav vkratkem dokazati, kako in koliko naj se o zemljopisji v Ijudskih šolah, posebno v glavnih, podučuje. Prične se s tem, da učitelj z otroci kraj, kjer stoji aola, •) Ic ffL«tne(a »poraoiU« č«raooiftlJ»lM sUvn« ioU. za svoj začetek v poduku vzame, in tako dalje imenitniše hiše, prostore, in, ako je mesto , tudi ulice itd. pred njihovo dušo postavlja; izraze, kakor: hiša, vas, terg, niesto; studenec, potok, reka; mlaka, jezero, morje; planjava, dolina, hrib, grič, gora itd. naj na tanko razlaga. Kmali pridruži se k temu okolica celega kraja in krajopisni načrt (kterega vsaki učitelj na tablo lahko načrta), in vtisne se v nježno dušo učencevo kuiali prvi zaumeti o zemljovidu. To bi bii prvi začetek zemljopisnega poduka, ki ne blisči vsakovrstnih naučenih izrekov in fraz, in le to predočuje, kar učenci zmoči zaniorejo. Jasno se iz tega previdi, da je to najboljši pot, ako učitelj učence od posamesnega do celoletnega pelje, in potem še le z učenci od celoletnega do posamesnega s toliko boljšo natančnostjo nazaj zavije. Rojstni kraj in okolica njegova je vsakemu najimenitneji, le za njega ima otrok najboljši razum, za njega iina srce in Ijubezen, in jo tudi imeti mora! Sploh je pri otroku najbolj vspešen kazavno gledavni poduk, posebno pa pri zemljopisji; zatorej je pa tudi gledanje učenca pri tem poduku dvojno, namreč: vnanje in notranje. Vnanje gledanje je najprvo pregledovanje rojstnpga kraja in njegove okolice tako dalpč, kakor daleč oko vidi, potem v daljnem poduku gledanje zemljovida rojstne dežele (kteri naj bo vedno pri rokah), in tako se podoba domačega kraja in v daljnem poduku tudi sosednih krajin učencu nehote prav živo v dušo vtisne in za zniirom v trdnem sponiinu ostane. Kar se torej pozneje govori o zemljopisji, to vse učenec tako rekoč notranje gleda, akoravno nima zemljovida pred seboj; kajti po tem poduku se mu je obraz krajin, od kterih jp ravno govorjenje, tako živo vtisnil, da vse te dežele v duhu pregleduje in prehoduje. Primerno je tudi, ako učitelj z učenci po deželi, ktera je zdaj učencem po zemljovidu na tanko znana, v duhu popotuje, zdaj na to, zdaj na drugo stran zakrmi, in mu tako učenci imena tergev, mest, rek, gora, mimo kterih z njim v duhu hodijo , imenujejo. Dobro je tudi, ako si učenci po učiteljevem navodu obraz domače dežele načrtajo, in se tako sčasoma v črtanji zeraljovidov domače in ptujib dežel po inogočnosti vadijo. Vse to do zdaj omenjeno pa le veljA od naše domače slovenske dežele, in ko učenec svojo ljubo domovino na tanko pozna, potem še le naj učitelj z učenci mpje slovenske dežele prestopi, in naj ob kratkem omeni dežele avstrijanskpga cesarstva, potem celo Xemško, kakor tudi druge dežele cele Evrope. Povrhoma naj govori še o Azii, Afriki, Ampriki in Avstralii, in vse te dežele z morjem vred naj jiui pokaže na globusu. To bi bil najloži pot učence nekoliko z zemljopisjem seznaniti in jim prestop iz ljudskih šol v gimnazijo ali realko polajšati. Zahtevanje, da bi učpnci tudi v doniači deželi vsako rekico, ktera se v kako večo reko izliva, ali natančno številko prebivalcev kacega večjega kraja, ali visočino kake gore natanko znati mogli, se nam zdi pač prenapeto. Boljši je krepek, živ, prost popis kraja in prebivalcev njegovih, boljša je tako rekoč karakteristična slika njegova, ktera učencevi duši to, kar je najbolj znamenitno ali karakteristično enega kraja, z živimi barvami predstavlja in upodoblja. Mogoče, da tudi še tukaj bi učenci vsega ne umeli, vendar s tem ugovorom, zahtevanje, da naj učenec svojo domovino najbolj pozna, ni nikakor odbito. Prva potreba pa je, da si vsaka šola izvrstni zemljovid P. Kozlerjev kupi in na steno obesi, ker brez tega je vsak nauk o zemljopisji domače dežele brez vsega vspeha. Naj bi torej kak zniožni pisatelj tako malo knjižico — o zemljopisji za ljudske šole, — spisal, in slov. Matica naj bi jo na svoje stroške nalisnila in izdala. Jakob Gt-os, ravnatel].