120
drahem (drahma = krona), smel je na državne stroške obedovati v pritaneju, državnem poslopju, in obhajati vsako leto enkrat svečan izprevod po mestu. Pri Špartancih so imeli pri daritvah in v bitkah prvo mesto za kralji. Njim na čast so postavljali kipe v gimnazijih, palestrah, pred javnimi poslopji in svetišči. Njihovo srečo so Grki smatrali za božjo srečo in Platon pravi o državljanih svoje idealne države, hoteč izraziti največje zadovoljstvo: „Srečneje bodo živeli kakor srečno življenje, katerega se vesele zmagalci v Olimpiji."
Olimpija je bila zbirališče vernikov, borilcev, radovednežev, kupcev, ki so imeli tu najlepšo priliko, sklepati nove zv^ze,  bila  je  zbirališče  državnikov,
zbirališče pesnikov, velikih mož — Herodot je baje tu čital svoje krasno delo —, zbirališče sploh grškega naroda. Sveti okraj Altis je bil vsako četrto leto glavno mesto cele Grecije, ki je strme se čudilar koliko moč ima, kakšen je njen sijaj. Verski in politični odnošaji so se tukaj strnili. Tu so občudovali Grki najslavnejše svoje može, najlepše umotvore božje v podobi krasnih borilcev. Ni čuda, da so bili Grki ponosni na to svojo lepoto, na lepoto duševnih in telesnih vrlin, ki so jo videli združeno, da se jim je vzbudil čut narodne celokupnosti, da so tisoči odšli domov z najlepšimi vtisi, da je duša njihova zahrepenela še bolj po največjem bogastvu: harmoniji duše in telesa. Noben narod jih ni dosegel. (Dalje.)
::::n|||[i:::: "Hali ""nlllu::::
Večer.
Zložil Silvin Sardenko.
Kakor črni vran pada tihi mrak na pokojno plan.
Kakor krila ptic rahlo zašumi drevje vrh goric.
Kakor v oknu svit mesečni je žar čez polje razlit.
Milo kot oko, zatopljeno v mir, gleda nas nebo.
3
Med gorami. ..
Zložil Anton Medved.
Med gorami na samotnem kraji straži bela cerkvica grobe. Olše tam vrše v sosednem gaji, taščice tam tiho drobole.
Z line zvonec bronasti zapoje, zlije do vasi vabeči glas, in četvero mož na rame svoje krsto dvigne in ostavi vas.
Ali komu v prsih srce poka, ali komu v duhu se grozi? Videti ni solz, ni čuti joka strmo pot do jame iz vasi.
Kdo, ne vem, v to jamo izkopano leže, neobjokovan obraz, nekaj pa, o dekle, mi je znano: mrtvec tak bom nekdaj tudi jaz.
Dnevi so bili, ko sva verjela vse na svetu preje nego to, da ljubezen v naji bo zvenela hitro in popolnoma tako.
Kdo je nje prerano smrt zakrivil, ne ugibajva ne ti, ne jaz! Eno veva in dovolj: oživil mrtve več ne bo noben ukaz.
Med gorami na samotnem kraji straži bela cerkvica grobe; tam  je prostor zame — ne za naji daleč narazen odmenjen že.
Olše tam vrše ob zori rani, taščice tam tiho drobole, milovani in nemilovani tam enako sladko v grobih spe.