KNJIŽEVNA POROČILA.
189
Str. 67: dišala mi je kakor divjačina (apnim sapiebat) torej prav: imela je duh
po-------ali dišala je po-------; dišala mi je-------bi pa pomenilo: rad  sem
jedel. Ibid.: — — nekak ragu (catillum concacatum); bi li ne bilo bolje, da bi vse, kar sledi za ragii do pike, izostalo? Ali pa cattilus concacatus — napolnjena skleda (prim. polne hlače) ali polna skleda neke svinjarije. Str. SI : Svetujem ti,
dragica-------; dragica (amasiuncula) pride šele za: v jezo.  Posesivnopovratni
zaimek je zamenjan s posesivnim: str. 67: če ne prinesem mojemu (prav: svojemu) malčku: str. 81: mojega (prav: svojega) sužnja sem poljubil.
Razen nerazumljenega mesta (Liber pater) so vse tukaj omenjene pomanjkljivosti nebistvenega značaja in izginejo nasproti ugodnemu vtisu, ki ga napravi na čitatelja umotvor v svoji celoti. Prevod se bere gladko in zbuja zanimanje od začetka do konca. Želeti bi bilo, da bi ga brali zlasti tisti mnogoštevilniki, katerim kliče na ves glas: Mutato nomine de te fabula narratur (pod drugim imenom se piše resnica o tebi, grd oba!).                                                 Dr. Pipenbacher.
Avgust Strindberg: Ispovesti jednog ludaka. Preveo Djordje Pejanovič. Izdanje I. Dj. Djurdjeviča. Beograd-Sarajevo. 7 K. Str. 299.
Dj. Pejanovič karakterizira v kratkem, a dokaj izčrpno pisanem predgovoru k svojemu prevodu „Ispovesti" Strindberga, njegovo literarno delo in zlasti njegove ,,Izpovedi" takole: ,,Pro!eter sa najosetljivijom aristokratskom dusom; u večito.i borbi za nasušnji lebac; pun strasti i protivnosti; sa snažnim životnim instinktom i sa isto tako snažnim nagonom, da sve ruši, pa i samog sebe; tvrda srca i do krajnosti nežan, kad čuje samo reč ,dete', ,praznoveran kao ateista', čas religiozan, čas mističan, potpuno odan i zauzet duševnim radom; čovek sa dvostnikim Ja, koji je sposoban da vole čelom mržnjom svoga srca, čovek sa svim predispozicijama za miran familijaran život, čovek sa jakim spolnim nagonom, čovek koji ne može biti bez bližine ženskog biča, dolazi u konflikat sa spolnošču ne samo svojom nego i sa spolnošču svoje žene, koja je sasvim druk-čije vaspitana, koja ima druge poglede na Život, društvo, familiju i ženinu ulogu u društvu, u porodici i u kraku, i sto je najkobnije, sva je predata i zaokupljena spolnim nagonom i njegova skoro potpuna inkarnacija. — Ova borba izmedju muza i žena, koja se vodi na život i smrt, ili bolje reči: borba duhovnog rad-nika, da se cslobodi ropstva spolnosti i svoje i svoje žene, siže je ,,Ispovesti". — Te ..Izpovedi" so bile napisane v letih 1887—1883 in tvorijo v ciklu Strind-bergovih avtobiografskih romanov ,,Sin dekle".. ,,Samoten", .,Inferno" i. dr. eno najstrašnejših knjig. To je strahoviti polom in likvidacija avtorjevega prvega zakona, bankerot tiste velike slepe ljubezni, ki napade mladega dovzetnega duha in ga zastrupi s svojim sladkim strupom. Kakor vsem velikim severnjakom od Ibsena in Bjornsona do Hamsuna in malone vsem literarnim umetnikom, služi zlasti Strindbergu beseda samo kot najneposrednejši umetniški izraz za samo-izpoved. V teh „Izpovedih" je prvič ves Strindberg. Samoroden, enostranski, trd in neizprosen napram samemu sebi in napram nji, ki jo ljubi. Z nezaslišno brezobzirno odkritostjo se je razgalil do krvi, odprl svoje srce in pokazal v brez-danji labirint tiste največje in najslajše muke vseh človeških pokolenj, ki ji je ime ljubezen. Ljubezen moškega do ženske! Na kako priljuden način vara J. J. Rousseau v svojih ,,Konfesijah" sebe in čitatelja preko vseh kočljivih mest. Strindberg ne pozna tega priljudnega načina. Z impetuoznostjo, ki odbija in privlači, s stopnjevanimi energijami srca in intelekta. z brezprinierno subjektivnostjo,
190                                   KNJIŽEVNA POROČILA.
ki je lastna samo največjim dunovom, zbira in koncentrira vse svoje sile v veliki nepotešljivi borbi proti dvema sovragoma, ki jih ljubi in jih mora ljubiti: proti samemu sebi in proti nji, ki mu je dražja od njega samega. Ta borba, ki se je napram njemu samemu razvila naposled v težko resignacijo in krščanski misticizem — piod modrega samozaničevanja —, in se je napram ženski z vsako novo, goljufano ljubeznijo le še stopnjevala do kozmičnih paroksizmov, tako da je njegovo veliko, večno ranjeno ljubezen nazivala plehka evropska kritika mizoginstvo, tvori vso vsebino Strindbergovega umetniškega življenja in je najgloblji dih vseh pisateljevih inspiracij in tvorb ter je z ostrimi konturami na-črtana v teh njegovih mladostnih „Izpovedih". Toda Strindberg, modrec, učenjak, umetnik, univerzalen duh, s seizmograisko občutljivostjo svojega živčevja, je bil vendar kakor v mnogoterih panogah znanosti, s katerimi je tešil večno žejo svojega duha, tako posebno v ljubezni samo — genijalen diletant. Poznal je eno samo vrsto žensk, ki jo je vekomaj formiral in oblikoval in variiral v svojih delih. Tip androgine, žensko verolomno, plehko, lascivne nature, vso hlepečo pc nadvladi nad moškim. Samo ta tip ženske je privlačil Strindberga in v tem tiči bistvo tragike njegovega zunanjega življenja in veliki vzgon njegovega notranjega ustvarjanja, ki po kvalitativnosti in kvantitativnosti snovi in idej, s katerimi se je boril in jih oblikoval, skoro preseza dimenzije človeških energij.
Prevajati Strindberga na slovanski jezik je kočljiva stvar in zahteva velikega jezikovnega umetnika. Kakor je Strindberg po svojem umetniškem ustvarjanju, ki razglablja, razkraja in analizira, najbližji slovanskim plemenom, tako je način njegovega umetniškega izraza povsem germanski. Najti temu izrazu, ki operira z neskončno množico znanstvenih terminov, adekvatno slovansko formo, je dostikrat zelo težavna, sposobnosti poprečnega prevajavca presegajoča naloga. Peja-novič si je olajšal to nelahko nalogo s tem, da je najtežavnejša mesta, ki so se mu videla manj bistvena, skrajšal, jih ,,prikrojil", ter tudi drugače ne kaže, da bi se na vseh mestih posebno potrudil, da jooda čim najtočnejšo pregnantnost avtorjevega izraza in ideje. Na par mestih je avtorja celo krivo umel. Zato je prevod mestoma nedostaten in nepopoln, v celoti pa dokaj neopiljen. Te srbske „Ispovesti" so napravljene po nemškem prevodu „Die Beichte eines Toren", ki ga je z avtorjevim sotrudništvom oskrbel Scheering. Knjiga je natisnjena na ničvrednem časopisnem papirju.                                             Fran Albrecht.
Naši prevodi. Oton Zupančič je prevedel Shakespearjev „Sen kresne noči", ,,Julija Cezarja" (na novo), ,,Macbetha" in „Othella". Vsega skupaj namerava prevesti 10 do 12 Shakespearejevih del. Prevode bo založila ,,Tiskovna zadruga". — /. Vovk je prevedel L. Andrejeva ,,Anfiso". Založila jo bo tržaška „Edmostu.