še nekaj zanimivosti s kočevskega kraškega sveta 
DUŠAN NOVAK 
Kočevska je, kot že znano, za turista zelo odma)mjena pokrajina. Njene 
lepote, ki bi privabile ob boljših pogojih marsikaterega planinca-turista, so 
skoraj neizrabljene in jih uživa le, kdor po naključju zaide v ta kraj. 
Kočevsko ima največ pogojev za domači turizem. Tu je dovolj zanimi­
vosti - od silnih gozdov do podzemeljskih jam, ki so v večini lahko dostopne, 
da ne omenjam, drugega, kot ribištvo, planinarjenje in lov. 
Oglejmo si košček tega kraškega sveta. 
Povzpnimo se iz K-0čevja p,roti jugu, na Stojno. Tu je bila pred nedavnim 
odprta planinska koča pri Jelenovem studencu. Koča je predelana logarska 
hiša, zelo pa je prijazna in obiskovalec se more preko leta lepo oddahniti. 
Dopust v teh prelepih gozdovih je šele p,ravi počitek in -Odmor. 
Okolica koče je idealna za lepe s.prehode in izlete. Med drugim je možno 
obiskati več že dolgo znanih jam. Tu so med drugimi Ledena jama, 
Eleonorina jama, Jama treh brat<>v in Jama z dvema vhodoma, 
ki pa ni toliko poznana•. 
II u LI N, 
Do prvih dveh jam je pot baje označena, vendar zelo slabo in bi bilo 
kočevskim maI1k.acistom priporočiti, da to vprašanje čimprej urede. 
Slabih 15 minut imamo od Koče pri J elenovem studencu do Ledene jame. 
V dnu ši,rše vrtače se odpre pred nami velik in 50 m globok udor. Ima nav ,pično 
severno steno, po južnem, precej strmem pobočju pa so sledovi nekdanje steze 
in lesenih sto,pnic. Tu se spustimo na dno. Steza je res zelo žalostna. Naj bi nek 
planinec vzel v roke kramp oin nekaj deska ter pot popravil! Posebno spodnji 
del, kjer je pobočje zaledenelo, je nevaren. Tu lahko kdo zdrsne in ostane vsaj 
z zlomljenemi udi! 
Dno brezna, dno prve dvorane moremo reči, je pok ,rito z ledeno ploščo. 
S severne stene padata dva lepa in velika ledena slapova. 
• Jame je merila in raziskala Speleološka sekcija Planinskega društva .Zelez- JO 
ničar iz Ljubljane. 

71 
Prect kočo prt Je­
len;em studencu 
1. 12 1957 
Ob robu ledene plošče je še dvoje brezen, ki še vedno nista raziskani, 
obisk pa lahko ,prinese lepa presenečenja. V levega smo se spustili in se v 
globini 20 m znašli v dvorani, skoraj pod že omenjeno ledeno ploščo. 
To dvorano s treh strani omejujejo skalnate stene, četrto steno, strop in 
tla pa tvori led. Ob robu ledu se moremo spustiti še dalj in globlje. Dospeli 
smo zopet 20 m globlje v drugo Jed.eno dvorano, ki je imela premer kot 
zgornja, to je okrog 10 m. Tudi tu bi se še našlo nadaljevanje, vendar pomanj­
kanje lestvic nam to ni dovoljevalo. 
Ta brezna za turistični obisk ne pridejo v poštev. Dovolj zanimiv pa je 
tudi zgornji del, da bi se mogel obisk jame povečati s primerno propagando. 
Obiskovalci bi mogli vsaj sredi poletja občutiti zimski mraz! 
Do Eleonorine jame je baje ·, tudi zaznamovana pot. Mi smo le redkokje 
videli markacije in še zelene povrhu. Ta barva se v zelenem gozdu zelo skrije 
in ni najprimernejša za markiranje. Obiskovalec je na najboljši poti, da se 
lepo izgubi. Tu moram zopet op-02oriti kočevske markaciste na njihovo dolžnost! 
. ' 
....,,_ -
~-~ 
..,_ 
-----~ • ',::, • 
---...._ :,--. 
,~ .,-- --
~ ~~-~­
. 
V jami je nekdaj bila nekaj deset metrov dolga steza, lese ne brvi in 
stopnice. Vse to je sedaj v zelo žalostnem stanju. Začetni del steze je zrušen, 
hoja po pl'Vih lestvah pa življenjsko nevarna. Pri drugih lestvah je večina 
klinov polomljena, da ne govorim o izlizanih in zapuščenih stopnicah. To bi 
se vse dalo z malo dobre volje ,popraviti in USiPOSobiti za večje obiske. Jama 
je vredna obiska. V vsem osrednjem delu srečavamo lepe kapniške skupine, 

jamsko živalstvo je zelo številno in raznoliko. Poleg tega, obiskovalcem dostop­
nega dela, pa je še nekaj rovov, ki .pa vanje običajen turist ne more. Ti deli 
so najlepši! Po prvem delu sodeč, tu so kapniki precej polomljeni, je dobro, 
da ·ta najlepši del ni vsem dostopen. 
Eleonorina jama je bila včasih zaprta in le grofje so si lastili pravico, da 
se naslajajo nad lepotami po&zemske narave. 
V neposredni bližini koče pri Jelenjem studencu je še dvoje obiska vrednih 
jam. Tik ob vozni poti se odpira dvoje vhodov v ca. 18 m globoko jamo. Po 
strmem pobočju enega brezna, kjer bi bile potrebne le 6 m visoke Jesene lestve, 
pridemo v veli, ko dvorano, ki jo lepo razsvetljuje druga odprtina. 
Nekaj proč odtod, pod vrhom Nekla, pa je Jama treh bratov. To je 
značilno zavit in oblikovan rov, ki pada, se dviga in zavija do kraja. Ta zadnji 
del je pa izredno lepo zasigan z nekoliko temno sigo. Jama je lahko dostopna 
in bi dva para ipr.idnih , rok lahko nadelala pot do nje in po njej. Potrebno 
bi bilo tudi markirati pot do jame. 
S temi deli bi ta del Kočevske gotovo pridobil več obiskovalcev, seveda 
pa bi morala biiti tudi koča stalno odprta. Tudi tu, kot že marsikje drugje je 
potrebna le dobra volja, boljše vodstvo in več razumevanja, pa nek aj parov 
pridnih rok, ki bi prijele za kramp in sekiro. 
Torej ne pozabimo Kočevske in ne zapustimo le...:te naše slovenske Švice! 
V primeru, da bo koča odprta tudi preko tedna, vsaj ,preko poletja, bo 
potrebno, da bodo urejene steze do jam in steze v jamah popravljene. V koči 
bi morale biti na razpolago svetilke, ob sobotah vsaj pa naj bi bila na ra;,,po­
lago tudi vsaj dva vodnika, ki bi vodila večje skupine in tudi o jamah vedela 
nekaj povedati. 
še to: .steza v Eleonorini jami je dolga le slabih 100 m, v Jami treh bratov 
pa 170 m. Malo, a vredno ogledal 
72