PoStnina platana v gotovini.
Štev. 44.	V Ljubljani, dne 9. novembra 1922.	IV. leto.
Glasilo Osrednje Zveze javnih nameščencev in upokojencev :: za Slovenijo v Ljubljani. ::
Cena posamezne Štev. i oin.
»NAS GLAS“ izide vsak četrtek.
Celoletna naročnina . . . Din. 40-_
Polletna naročnina ..... 20-_______
Četrtletna naročnina.......1Q-_____
Za inozemstvo je dodati poštnino. 1—	Oglasi po ceniku. -
		
Uredništvo: Ljubljana, Dunajska cesta št. 25. Rokopisov ne vrača, ako se ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le podpisane in zadostno trankiranc. Rokopise je pošiljati samo uredništvu v Ljubljani	Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se šilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. S/l. je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad.	II 51 II
Naše zahteve.
RESOLUCIJA
državnih uradnikov in uslužbencev.
Vsled poziva Glavnega Saveza državnih uradnikov in uslužbencev, so se sestali, zastopani po svojih delegatih, državni uradniki in uslužbenci vse kraljevine dne 29. in 30. oktobra 1922 v Beogradu, kjer so, pretresajoč težki in žalostni svoj položaj, konšta-tirali sledeče:
Vzlic izjavam gosp. predsednika kraljevske vlade in načelnikov poslanskih klubov v Narodni skupščini prilikom lanskoletnega kongresa: da je njihova vroča želja, da se vprašanje državnih nameščencev v interesu države same reši čim prej mogoče; vzlic obe-Čanju odgovornih faktorjev, da se prične v najkrajšem času reševati to vprašanje
— in to vprašanje, ki je po mišljenju odgovorniji činiteljev in vse javnosti eno najbolj perečih državnih zadev, niti do danes, po preteku štirih let našega osvobojenja in ujedinjenja ni še rešeno, zato zahtevajo vsi državni uradniki hi uslužbenci najenergičnejše:
Da se zakon o službeni pragmatiki, s katerim se urejujejo gmotni in pravni odnošaji državnih uradnikov in uslužbencev v vsej kraljevini, reši zakonodajnim .potoni še v tem zasedanju, in sicer na prvih sejah narodne skupščine.
II.
Da se takoj ukine omejitev družinskih draginjskih doklad za vse one nameščence, ki
so s to omejitvijo prizadeti in da sc vsota tako skrčenih doklad takoj izplača naknadno vse od onega meseca, od katerega naprej so bili prizadeti oškodovanci.
111.
Da se takoj odredi, da se izplača enkratni nabavni prispevek vsem državnim uradnikom in uslužbencem, to pa še v mesecu novembru t. 1.
Ta enkratni prispevek mora znašati: za samce 4000 Din., za poročene brez otrok 5000 Din. in za poročene z otroki 6000 Din.
IV.
Da se draginjske doklade vseh državnih uradnikov, uslužbencev in upokojencev izenačijo v vsej kraljevini, in sicer na ta način, da se uvede stanarina tudi za one pokrajine, kjer dosedaj ni bila v veljavi, in da se izplačuje stanarina tudi neukaznim nastavljencem vse kraljevine.
V.
Da se zakon o draginjskih dokladah predrugači in da se dopolni s sledečimi določbami:
1.	Osebne in družinske doklade se zvišajo za 100 odstotkov;
2.	doklade so za vse kraje in za vsa mesta v kraljevini enake;
3.	žene v državni službi, ki so poročene z državnim uradnikom ali nameščencem, dobivajo polne osebne draginjske doklade;
4.	državnim uradnikom in uslužbencem v južni Srbiji se zvišajo njihove Specijalne doklade tako, da dobijo namesto teh, kot Spe-
cijalne doklade za 50 odstotkov povišane draginjske doklade po novem zakonu.
VI.
Da se stanovanjski zakon z dne 31. decembra 1921, ki stopi dne 1. januarja 1923 v veljavo, odgodi dotlej, da dobe državni uradniki in uslužbenci stanarino po novem zakonu o državnih uradnikih in ostalih uslužbencih po »gradjanskem redu«.
VII.
Da se izplača vojna odškodnina vsem oškodovancem v teku šestih let po načelih, ki so donešeni v projektu Glavnega Saveza državnih uradnikov in uslužbencev v »zakonskem predlogu o vojni odškodnini«, ki temelji na uredbi o povrnitvi vojne škode z dne 30. junija 1920.
Ako kraljevska vlada in Narodna skupščina izpolni želje, izražene v tej resoluciji, napravi najvažnejši korak k notranji konsolidaciji državne uprave; v nasprotnem primeru pa morata vlada in Narodna skupščina prevzeti pred javnostjo prav vso odgovornost za vedno jačje in silnejše moralno in materijalno propadanje svojih uslužbencev, tedaj tudi za vedno jačji nered v državni upravi
Pod vodstvom Savezovega predsednika Mihajla Ivanoviča je izročila gornjo resolucijo posebna deputacija vsem klubom narodnih poslancev, predsedniku skupščine drju. E. Lukiniču in ministru za izenačenje zakonov M. Trifkoviču. Slednja dva sta izjavila depu-
Doživljaji leta 1919.
Popisal J. Z.	(
, ,9 /fh razmerah niso ustvarjalci n pd Ljubljane do Pariza imeli prav nob nega p°jnia. Kili so visoko nad ljudstve stoječi studu am lajiki, zmožni opravlj; svoj posel v mirnih časih, ko je teklo ži ljenje v določenem tiru, ne pa ob pr vratu, kjer so se trgale stare pentlje « spodarske mreže in j c bilo treba sple rjovim razmeram primerno novo mr z °- No, naši pletalci so ustvarili nestvi na golega se jeze na obeh straneh še d rics, da ne pride ljudski glas do veljax je Krivo dejstvo, ker ga pletalci preupiv jo v javnosti; ie sem pa tje bukne zac zana nevolja izpod mreže. V splošne smo premalo realni ljudje in preveliki s njaci in gostobesedneži v najčistejši sl vcnscini pri kozarcu vina, na shodih, o °uli, sestankih, komerzih, konferenca novejšem času smo se, dvignili celo, <
kongresov. Vse te prireditve so, kakor je rekla lisica, samo besede; realnih uspehov ni nikjer in tako jih tudi ob Dravi in Soči ni bilo. Na spremembo nismo bili pripravljeni in nismo na kraj, kjer smo kaj vzeli, postavili boljšega nadomestila, nasprotno: prav velikokrat, je stopil tja grd spaček nam v škodo in sramoto. __ ju po naših delih so nas sodili in obsodili ! —
Peljala sva se torej z agentom proti Spittalu in govorila med seboj kakor stara znanca; mož je bil oblečen jako po modi v nasprotju z mojo planinsko obleko, vendar naju to nasprotje ni motilo in pogovarjaje se, sva se približala tako, da mi je agent priznal tri divizije Srbov, ki korakajo proti Celovcu.
»Denken Sie sich, die infame Bande! Eins gegen sieben stehen sie zu uns.«
Pad bi se bil prav od srca nasmejal novici, vendar je bilo treba ostati resen, le pristavil sem, da je posebno v vojski
sreča opoteča. Tista »ofenziva« namreč koncem aprila, radi katere smo bili vsi uglednejši Slovenci povabljeni na konjske klobase v jezuitsko vojašnico v Celovec, je bila za Jugoslavijo sramotno razpadla; peščica volkswehrovcev je gnala naše junake doli do Celja! Prizorov, ki so se odigrali v Velikovcu, Pliberku, na Prevaljah in drugod, ne bom popisoval. Le enega naj omenim.
Takoj prve dni, ko smo bili internirani, so pripeljali v vojašnico slovenske ujetnike; spravili so jih bili v kleti na dvorišču in v enomer smo čuli pesem:
Poj, poj, ptiček moj!
Kak bom pel, k’sem se viel!
Ob opoldanskem sprehodu sem se torej približal tistemu oknu in ozmerjal tistega ptička, ki se je dal ujeti; izza mreže pa je prišel glas: »Kaj nas briga; saj prihajajo za nami tri divizije Srbov.« Drugi pa se je oglasil: »V Ljubljani imajo
taciji, v kateri so bili zastopniki vseh pokrajinskih uradniških zvez, da bosta po svojih najboljših močeh podpirala naše zahteve. Ista deputacija je bila tudi pri ministrskemu predsedniku Nikoli Pašiču in pri ministru financ Kumanudiju.
R. L. (M. S.)
Kje naj država štedi?
(Kje dobiti kritje za regulacijo plač?)
II.
Vojaštvu in poštnim nastavljenccm je vlada povišala plače iz povišanja poštnih pristojbin; posnemala je staro Avstrijo, ki je dobila svojčas povišek za plače s tem, da je zvišala ceno nakaznic za pol vinarja.
'lak povišek se nam zdi neprimeren in nepravičen. Poviševati poštnino pomeni, škodovati samemu sebi, kajti čim višja bo poštnina in voznina, tem manjši bo promet, tem dražji bodo predmeti, ki prihajajo po pošti in železnici. Končno tudi ni pravično in primerno, obremeniti državljana pri stvareh, ki jih dela v korist države, kajti v korist države dela vsak, kdor podpira pošto in železnico; in podpiral jo bo tem bolj, čim cenejša bo; dobiček bo kljub temu za državo večji, ker dobiček stvori množina odjemalcev, a ne višina pristojbin. To vidimo pri železnicah posebno jasno, kjer niti primerjati ne moremo sedanjega prometa z nekdanjim, ki je bil živahen, ker je bil cen; danes pa se vozi, kdor se mora, ta pa zvali stroške na b 1 a g o, in tako smo si sami povišali draginjo.
Finančni minister bi dobil lehko denar za regulacijo iz virov, da bi reguliral dohodke vsem, ne samo nekaterim, kar je krivično, in mogoče samo v današnjih časih politikov-Jn držav nikov-lajikov.
Torej:	vpeljite in povišajte davek na
žganje, ki je sedaj davka prosto, dobili boste milijone za koristne stvari, med tem ko gre danes ta denar po grlu. Uredite zakon o trošarini in kuhanju žganja tako, da ne bo toliko prikritega kuhanja, in zopet boste dobili milijone. Mesto žganja naj ljudstvo pije mošt, kar je cenejše in boljše, da nam ne bo očital ves svet pijanstva, kakor je svoj čas storila avstrijska vojaška oblast, v Jugoslaviji pa je celo kralj to našo slabost poudarjal. Gola demagogija k m e t i š k ih poslancev je, ako hočejo za kmeta vedno izjeme, kakor je demagogija delavskih poslancev, ki delajo enako, tako da že ne slišimo" drugega nego hvalospeve kmetu in delavcu, vsi drugi smo ničle, največje ničle
za državo pa so seveda državni nameščenci To resnico treba poudariti v nepristranskem »Našem Glasu«, ker bi jo drugi listi ne priobčili. Naša doložnost je, da pove to resnico vsemu svetu, ker kmetiški in delavski poslanci podpirajo vsako zahtevo, prihajajočo od njihovih volilcev, samo da jih volijo, ker jim je glavno stranka, a ne korist splošnosti in države. Ni namreč v korist države, ako dobe kmetje »zase« brezplačno žganje, drugim pa je obdavčeno!
Odpravite prostost na kuhanje žganja in navadite ljudstvo na mošt. Nehajte pa z demagogijo, da nas vzdržujeta kmet in delavec, ker bi na pr. Slovenija v enem letu izstradala, ako bi jedla samo lastno žito; delavca pa tudi vedno bolj nadomestujeta stroj, za vsako važnejše delo pa je potreben paznik ali uradnik, ki ga poleg delavca tudi nihče noče poznati, četudi stroj dobrega uradnika nikdar ne more nadomestiti.
m.
Takoj po prevratu so pričele stranke med seboj tekmovati, kako bi prišle na površje in še dandanes je naše politično življenje navaden posnetek predvojnega politiko-vanja brez najmanjšega sledu resnega, jugoslovanskega delovanja za državo.
Ker tvorijo javni uslužbenci važen kontingent med volilci, so se stranke spomnile tudi nanje in — so regulirale njihove plače. Niso pa tega storile skupno za vso državo in za vse kategorije državnih nameščencev. Tako imajo železničarji posebne plače, učitelji posebne, vojaštvo in cariniki so zopet zase. Uslužbenci drugih panog so zapostavljeni, in sicer ravno onih, ki tvorijo temelj države, to so uslužbenci vlade in finance. Med te in njim podobne so minili časovno napredovanje in plačo po številu družinskih članov; s tem so udarili vsem parviiom v obraz, kajti država svojih uslužbencev ne sme plačevati po številu družine in službenih letih, temveč po važnosti in odgovornosti v službi. Tako bi bilo prav in pravično.
Prejšnji nazori o pragmatiki so bili pravilni: najmlajši je imel najmanj let in najmanj plače, tudi najmanj važno delo. Ostali so se vrstili po značaju službe do najstarejšega, ki je bil šef z najvišjimi leti pa tudi najvišjo plačo. Danes se prigodi, da ima šef manj plače nego njemu podrejeni uslužbenci z manjšo odgovornostjo; pa tudi to se primeri, da je še f mlajši po letih, službi in plači nego njegov podrcjcnec, ki je časovno napredoval brez rizika v službi (nekateri imajo desetletja en
belega kruha preveč, v jarkih pred Velikovcem pa še črnega nismo imeli!«
Taki junaki in take razmere torej so ustvarjale tedaj našo severno mejo! Največji reveži med imenovanimi ujetniki so bili častniki; spravili so jih bili v smrdljiv in vlažen pritličen prostor, da so Cc-lovčani sami kritikovali nečloveško postopanje. O tem smo zvedeli pri dopoldanskih obiskih, ko so nam prinašali kruh in druge dobrote.
Prišedši v Spittal stopiva z agentom najprej na čašo piva; moji razni spremljevalci po Celovcu in na železnici so bili namreč udinjeni ljudje, in tisti korpnral, ki me je spremil v Celovcu iz vojašnice na kolodvor, mi je sam priznal, da je več-nih transoprtov že do grla sit. Zato si ž njimi veliko bolje opravil, ako si jih smatral za umrljive ljudi in jih povabil o primerni priliki v gostilno. Tam so tl povedali marsikaj in spoznal sem bil, da sestoji vsa moč tedanje Koroške iz teh. Iz
vseh mogočih krajev in dežel došlih tujcev. Domačini sami so mirni ljudje z redkimi izjemami, in brez prvoimenovanih bi se Lili Jugoslaviji pridružili sami, v prvi vrsti iz praktično-gospodarskih ozirov. Tako smo torej tudi v Spittalu šli iz kolodvora najprej v gostilno: der Bezirks-harptmann ist ja sowieso noch nicht drinnen!
V drugi sobi, kamor sva sedla, sta pri dolgi mizi risala dva vojaka. Imela sta pred seboj vojaško karto in po njej prenašala na veliko polo povečano sliko z rdečim In modrim svinčnikom, kakor je običamo v vojni. Delala sta načrt za obrambo mostišča; kmalu je prišel pogledat tudi podpolkovnik, oba pohvalil in od-hafaje pripomnil, da bo najvažnejše sam vrisal pozneje.
X.
Od najine mize sva z agentom opazovala Martove sinove in kmalu mi ta zašepeče: »Diese hier arbeiten an der
in isti referat), se mu ni treba ukvarjati s sitnostmi vodstva in nima druge odgovornosti nego za par izkazov svojega referatka. Mnogokrat se zgodi, da dobi uslužbenec več plače samo zato, ker ima obilno družino; tovariš poleg njega pa je manje plačan, ker je slučajno samec ali vdovec, četudi je njegovo delo isto ali še važnejše nego pri prvem.
To je uvidela tudi vlada in jela popravljati; popravljati pa je pričela pri najmanjših namesto pri n a j v i š j ih. Bodimo odkriti in priznajmo, kar je znano vsemu svetu; časovno napredovanje je umestno in opravičljivo le do gotove meje; plačevanje po družinskih članih enako, ker nas država mora plačevati za naše delo in za naše uspehe; leta in družina so šele v — za d -r. j i vrsti. Zato je tudi opravičljivo, ako boljši uslužbenci v staležu hitreje napredujejo od enih, ki služijo le za to, da — vlečejo.
To je znano in priznano po vsem svetu, zato tega tudi mi uslužbenci ne smemo zamolčati, sicer bi nas svet po pravici sodil in obsodil, — naj je vsem uslužbencem všeč ali ne.
Zgoraj kritizirana metoda je uvedla po pisarnah nekako brezbrižje: priden delavec se ne sili, ker ve, da ne dobi priznanja; slab delavec se pa tudi ne sili, ker ve, da bo enako napredoval. Smejejo se pa tisti, ki imajo »leta« in več družine, četudi tožijo.
Tako stoje stvari, lojalno priznano in odkrito povedano!
Enako je pri nadurah in nagradah; pravilo namreč veljaj: za svojo službo (referat) mi pristoja pravično določena enotna plača, vse drugo odpade, ker državni uslužbenec ni dninar, da bi se ga plačevalo na ure, povrhu pa še delilo — napitnino! Studij in inteligenca, a tudi važnost službe tega ne dopuščajo!
Danes pa marsikomu neso nadure lep postranski zaslužek, ki na dve strani ni zaslužen: prvič ne more država zahtevati dela izven uradnih ur, ker je naša dolžnost, da posvetimo med uradnimi urami službi vse svoje moči. in ako si to v resnici storil, tedaj ti bo 7- do Burno delo popolnoma dovolj in za nadure sploh nisi sposoben. Drugič pa mnogi med uradnimi urami malo delajo ali nočejo delati, da jim ostane čas za n a d u r c, da temveč zaslužijo in s tem tratijo državi denar. Pravilno je, nastaviti toliko uradništva, da zgotovi svoje delo brez nadur; na železnici in kjer je nočna služba itd., pa se morajo uslužbenci vrstiti v službi, kakor delajo po rudnikih in tovarnah, kjer delajo noč in dan za enako plačo.
Verteidigung des Unterlandes mit Mitteln wie im Weltkriege, obwohl wir nur drei Kanonen haben, die Truppenzahl steht aber 1 : 7. Ist das nicht eine blöde Patzigmacherci!«
In zopet bi se bil rad nasmejal, ostal pa sem resen in pripomnil, da je pač tako v vojrki; mož je imel seveda prav, kajti nekaj dni kasneje so naši vdrli in resni vojaki spraznili ves »Unterland« in gnali koroško inteligenco tja do Spittala. Kam neki jo je tedaj popihal podpolkovnik s svojima risarjema?
Spittalski glavar je bil jako prijazen mož; najprej je vstopil agent in zadevo pojasnil:	der Herr ist doch gewesen
österr. Beamte, quasi Kollege und wird in Jugoslavien eine Zukunft finden« ln ko sem, vstopivšl, obljubil s častno besedo, da ne odidem pred petimi dnevi, sem dobil nrenočišče v gostilni ob dvakratnem javljcnju na dan.
(Dalje)
Zgodi se tudi. da zlorabljajo nadure tako, da nalašč puste, da čakajo stranke med uradnimi urami, da te plačujejo takse za nadure. Take uredbe niso balkanske, temveč turške in vredne lajiško-ministrske demagogije, ki jih je ustvarila; pošten uradnik se je sramu j e, kako pa mislijo o tem stranke, ni težko uganiti. Krona taki zlorab pa so tiskovine, za katere treba plačevati visoke pristojbine in katere bi lahko izpolnila stranka brez takse, a jih ne sme in mora plačevati brez-potrebne pristojbine. — Kdor se želi poučiti, kaj sta korupcija in birokratizem, naj prouči te razmere.
Jz takih razmer smo si vzgojili h i n a v-c e, hvaleče se s pridnostjo v nadurah, dasi dobro vedo, zakaj jih delajo.
In tako smo končali zopet eno poglavje o tem, kje naj država štedi: štedi naj pri enakomernih plačah brez nadur, brez avtomatičnega napredovanja in brez družinskih članov. — Delo plačujte; ampak to pošteno, vsem enako in brez nadlege za stranke!
(Op. uredništva. Trditve tovariša R. L. o časovnem napredovanju in dokladah za družinske člane bodo gotovo naletele na odpor. Ker pa imamo glasilo za to, da lahko vsakdo pove svoje iskreno mnenje, smo priobčili tudi ta izvajanja. Oni tovariši, ki ne soglašajo z izvajanji tovariša T?. L. naj se ogla-sč. Glede doklad za družinske člane bi pripomnili le to, da je bilo o tem vprašanju tudi med privatnimi nastavi jenci po-vseh državah že mnogo debat. Na Francoskem so rešili tvorničarji in podjetniki to vprašanje na ta način, da so astanovili posebne fonde za doklade družinskim članom. V fonde plačujejo po razmerju zaposlenega delavstva — brez ozira na to, ali je delavstvo poročeno ali ne — gotove prispevke in iz teh nakazujejo rodbinske doklade. To uredbo privatnih podjetij bo Francija v kratkem uzakonila in bo plačevanje v te »izenačevalne fonde« za vsa privatna podjetja obligatorično. Država seveda ne more posneti te uredbe in bo prisiljena, da bo izplačevala doklade za družinske člane vse dotlej, dokler bodo trajale izredne rszmere. Kvečjemu bi še nasvetoval lahko kak posebno »človekoljuben« državni rešitelj ___
uvedbo celibata!)
Pedagogična revolucija.
Pod gorenjim naslovom je izdal švicarski vseučiliški profesor Leonhard Ra-gaz knjigo, ki obsega deset njegovih predavanj. Ta predavanja je imel Ra gaz v 1. 1920 pred vseučiliškimi procesorji in dijaki v Zürichu in je ohdcl d v njih vso ogromno materijo splošne ljudske izobra-z':e- Ocenil je današnji ustroj našega šol-.3’ °d ljudske šole do univerze, pokazal njegovo zgolj mehanistično organizacijo, notranjo in zt-nanjo. in obširno utemcijii m razlozi! zahteve za bodočnost. Ragaz izhaja v svojih izvajanjih od spoznanja, da je revolucija v ustroju šolstva neizvedljiva, dokler ne preustrojimo naše socijalno življenje. Današnji kapitalistični nstroj družbe je popolnoma nezmožen, da 1' yzrasla iz njega nova kultura na pod-81 novega šolstva.
tudi trie^ Vsa Pegazova dela se odlikuje g,obnW?-Va »Pedagogična revolucija« po Priobčiti ' in iskrenosti prepričanja. poghvH hočet"o fz tega dela nekatera zin‘ trni na.inrcj ona, v katerih anali-resnioi vrdaanašnjctra bistva - ker so v krog vredna> da jih pozna čim večji
I-Uitiska šola.
Vejmo n,;« ljudsk?.šola, naš ponos In po-irno, tudi malik našega ljudstva,
je vzrasla iz Pestalozzijevega duha — vsaj tako domnevamo — in v njej bomo torej našli odsev tega duha. Tega tudi ne zanikam. Ali pa je ljudska šola res še nepopačena? Ali ne prevladuje tudi v njej kvantum? Ali ne mislimo tako na tihem, da je ideal univerza, in sicer takšna, kakršna je danes in da zato poskušamo prilagoditi ljudsko šolo kolikor je največ mogoče univerzi? Pri tem imamo pred očmi ideal splošne izobrazbe, ki se spaja vse močnejše s pridobitvenim idealom, to se pravi s stremljenjem, da pripravimo učence čimpreje do plodonosnoga zaslužka. Uvidevam, da sili k temu potreba. Kajti presežen del teh otrok je navezan na to, da hitro zasluži. Pa vendar vidimo, kako da je zapletena ljudska šola v sistem indu-strijalizma, ki požira ljudi s svojim mamo-nizmom in uničuje duše s svojim mehanizmom. Posledica ideala splošne izobrazbe in posledica vladanja industrijalizma je, da je človek ogoljufan, da je žrtev abstraktnega moloha, da je podrejena osebnost stvari in duša tvarini. Manjka nam enoten in v resnici duhoven ideal izobrazbe. Na njegovo mesto stopa udinjanje obstoječim mnenjem in razmeram, katerih pokorni organ postaja predvsem ljudska šola. V njej se zasaja predvsem oni patriotizem, katerega glavna sestavna dela sta sentimentalnost in samopoveličavanje. S tem se vsekakor odtujuje globokejšemu stremljenju in zahtevam ljudskega življenja. fn prave notranje enotnosti jej ta tendenca ne more dajati; ta tendenca je bolj zunanji privesek, a ni organizujoče načelo. Ljudski šoli, ki služi vendar najbolj neposredno delovnemu ljudstvu, manjka prav tako kakor univerzi zveze z delom.
Na svoj način postaja intelektualistična in pokazuje vse posledice tega zla.
Upoštevajmo staroveljavni kriterij in vprašajmo po sadovih tega mnogo hvaljenega drevesa, tedaj naletimo na široko razširjeno skepso. Sedanja ljudska šola vsekakor ni zabranila vse duševne opustošenosti in nravstvenega propadanja, kakršnega so razodeta pravkar pretekla leta tudi slepcu. To dejstvo drži Nihče ne more utajiti blagoslova, ki ga rodi ljudska šola, nihče ne more prezreti silnega, zvestega in plemenitega dela. ki se uporablja za ljudsko šolstvo, toda enega dejstva n imngoče spraviti s sveta. To dejstvo ima sicer malo zveze z dobro ati zle voljo noedinfh ljudi, temveč korenini v splošnih razmerah našega časa. Ali kljub temu ne moremo opaziti, da bi bil rod. ki je prešel to moderno ljudsko šolo globlji, plemenitejši, duševno bogatejši ?ti samo boli inteligenten. Kar vidimo vsak dan je splošna otopelost, brezd-^nost in posiro-vdost .močno padanje višjega duhovnega življenja, a zato temu nrimemo naraščajte grobe poltenosti. Tehnično smo mor da napredovali, kot nridobitx’en? strofi smo morda več vredni kakor so bili nači noizšntnni nrcdnamci, toda -na šolnini človeški vrednosti smo gotovo izgubili. Vedno z novim strahom onaznjemo, kako se Izročajo naši otroci temp anaratu in kal nanravi ta aparat iz nlih Dokiar jih n ednbi ta anarat sc iskre od žfvlicnja. so genitalna bitja, neumorno vnrnšnjefo. ža-ro od zanfzvania. nobu so siinine orimna-litete, ostrih misli, pred katerimi smo mi osramočeni, in nravstvenega čnsfvovanfa — a kakšni nastanem ko f:b je ta strni nckai let prpdpfavat? Desnično, iz ?oMx-:h dvoran nrih^iaio ljudje prav takšni kakor fz tvomiških".
II. Gimnazija.
Toda pri gimnaziji je stvar vendar popolnoma drugačna, kajti ona je vendar pravo svetišče humanistične izobrazbe?! Univerza je bolj strokovna šola, ljudska šola skoraj ne more drugače delovati, ka~ kor da pripravlja hitro za zaslužek, a gimnazija naj edinole obražuje človeka, seveda človeka, ki hoče postati učenjak,1 a vendarle človek. To je vsaj stari ideal gimnazije. Temu idealu naj služi seznanitev z antično kulturo in nasičenje, ki tvorijo ključ k tej kulturi.
Kaj porečemo? Ali izpolnjuje gimnazija vse to? Bodimo pogumni, kajti oprav-' ka imamo z malikom intelektualcev. Ä bodimo tudi lojalnni! Gotovo, tudi na gimnaziji se izvršuje veliko in vse častni vredno delo in mnogo dobrega. Ali sistem, -načelo? Kje najdemo humano izobrazbo, ki naj prihaja iz te drevesnice? Ako jo najdete, prosim, pokažite mi jo! Vidimo le mlade ljudi, ki klecajo pod težo kvantitativnega pojmovanja o znanosti in trpe škodo na duši in telesu. Vidimo jih, da vstajajo rano zjutraj, da se hitro šq nauče svojih nalog, vidimo jih, ko prihajajo domov in hitro pogoltnejo svoj obed in se potem zopet sklanjaj'o nad knjigami do pričetka pouka in se pripravljajo na večer do desete in enajste zopet za prihodnji dan. Takšno življenje se mi ne zdi ravno mnogo podobno humanistični iz- 1 obrazbi .temveč mislimo na to, da smo za vrste nameščencev in delavcev fzvedil osemurni delavnik, torej za dorastfe ljudi, da pa nalagamo nedorasttim, ki potrebujejo na telesu in na duši toliko moči za popolnitev in rast, deset in dvanajsturni, celo štirinajsturni delovnik. In v tem, ne morem najti grškega duha, temveč le duha barbarstva. Da je mnogo takih, ki si olajšajo vso stvar, in da so naše višje šole mesta bohotne šolske goljufije, to vemo, a tudi tega ne smatramo za višjo izobrazbo. To čaščenje kvantuma, to veselje nad pestrim Uspem znanja, to je barbarstvo. In prav to so smatrali Grki kot znak barbarstva, a mi vršimo to barbarstvo v znamenju seznanitve z njih duhom.
Sploh to uvanjanje v duh starega veka! Zopet rečem: kdo izmed vas pojna te uvajance? Naj jih pokaže! Mojc mnenje je, da je to uvajanj težka stvar in da so redke izjeme oni, ki imajo za to možnost in poklic in da je sploh primerna le zrelejša starost za takšno uvajanje. In prvi del moje trditve, kličem na pričevanje Nietzscheja, nikogar manjšega. Toda z bridko resnico in ne kot banavz vprašujem: ali vodi v resnici pot k istinitemu človečanstvu za švicarske in druge mla- ( de može in žene dvajsetega stoletja preko latinščine in grščine, to se pravi največkrat za pomanjkljivo razumevano latinščino in grščino, za kar pa se je po-, trosilo del najboljše mladostne sile duše? Odgovarjam kot človek, ki ljubi za svojo osebo nad vse latinščino in grščino kakor stari vek sploh in ki želi. da bi imel ta veK za našo kulturo veliko večji pomen kakor ga ima, s krepkim ne. ki je plod dolgoletnega osebnega razvoja in o Unterem sem za^otovlicn. da odgovarja najboljšemu v grškem bistva Prepričan sem, da je prišla tudi tukaj ura revolucije.
Toda o problemu antične izobrazbe' bomo govorili še temeljitejše. Na tem uie~ i stu naj le še omenim, da je ideal antične" izobrazbe že nanol izpuščen, ker smo rta 1 presežnem številu gimnazij poleg uvaja-,
nja v antiko in kar je bilo na humanističnih gimnazijah še s tem v zvezi, uvedli prirodoslovne vede in moderne jezike. Tako smo zašli tudi tukaj v brezglavost z vsemi njenimi zle posledicami. Vprašujem: Kakšen duhovno - nravstveni cilj, kakšen človeški ideal imajo naše gimnazije? Ali ga imajo sploh? Pokažite nam ga, kajti pri najboljši volji ga ne vidim. Vidim le, da prihajajo iz te visoke šole človečanstva le intelektualci«.
________________________(Dalje prih.)
Podedovanost in dolgost življenja.
den izmed najglavnejših pogojev, da čiovek dolgo živi in da je čim bolj zdrav v vsem življenju, je vpliv dobre, zdrave podcdovanosti. Potomci in otroci zdravih roditeljev imajo mnogo gotovej* še jamstvo, da bodo zdravi in da bodo dolgo živeli, nego oni, ki izhajajo od sla* hotnih in bolehnih roditeljev. Davno so že rekli, da živi človek tako, kakor so živeli njegovi predniki.
Po vsej priliki je v tem oziru vpliv podcdovanosti po očetu mnogo močnejši nego po materi. Dolga je vrsta jako p ris ni crnih zgledov, kjer se očito pojavlja dedni vpliv po očetu na dolgost življenja pri potomstvu.
Na Francoskem je bila znana rods bina Estrees, v kateri je visoko starost prehajala z očeta na sina. Tako je Jean Estrees, komandant topništva živel 85 let (od leta 1486. do leta 1571.), njegov vnuk Francois, maršal, 97 let (od leta 1573. do leta 1670.), sin Francois Estrees, admiral, 83 let (od leta 1634. do leta 1707.).
Tudi znani astronomi Cassini dajo jako lep zgled, kako vpliva podedovanost na dolgost življenja. Oče, sin, vnuk in pravnuk so se bavili z astronomijo drug za drugim 220 let od leta 1625. do leta 1845. Vsi štirje so živeli dolgo — od 70 do 90 let.
Nedavno še sta živela v Londonu dva brata, oba bankirja. Učakala sta vi* soko starost. Po smrti sta zapustila osem otrok, izmed katerih so bile do lani žive tri sestre, stare 93, 97 in 113 let. Njih pet bratov je umrlo v 71., 75., 81., 82. in 88. letu starosti.
Važno je, da se v življenju skoro vseh stoletnikov opaža močan vpliv po* dedovanosti na dolgost življenja. V Te* rnešvaru je med drugim umrl leta 1905. kmet v 195. letu. Njegov sin je takrat, kakor pripoveduje dr. Fino, izpolnil 155 let. V Bikaru na Ogrskem je umrl leta 1909. starec v 109. letu, čigar oče je isto* tako živel nad 100 let. Meseca maja 1910. je umrla v tej dobi najstarejša ženska v Evropi, neka Zazulka, v 126. letu. Takrat je imel eden njenih sinov 108, drugi pa 96 let. Istega leta (1910) je umrla na Mad* žarskem žena, stara 117 let. Zapustila je dva sinova, stara 93 in 90 let, in eno hči, staro 85 let.
V trebinjskem okrugu v Hercegovini y yasi Klobuku je živel pop Andrija Ku* jayie 126 let. Njegov sin, pop Risto, je
živel 94 let. Ta je zapustil pet sinov in štiri hčere. Izmed njih so učakali trije sinovi 82, 87 in 91 let, dve hčeri pa 86 in 88 let.
Leta 1917. je umrl na Cetinju v Črni gori vojni minister pop Ilija Plamenac v 104. letu življenja. Pripadal je rodbini, ki se je izdavna odlikovala po visoki staro* sti. Njegov oče pop Mihajlo in brat Petro sta živela jako dolgo. Kar je jako zani* mivo: vsi so doživeli starost nad 100 let ter so bili tik do smrti tudi duševno in telesno sveži in čvrsti.
Podobnih zgledov je med stoletniki dosti.
Proučevaje vpliv podcdovanosti na dolgost življenja so opazili, da vpliva starost roditeljev, v kateri se rode otroci, znatno na življensko moč in potem tudi na človeško starost. Vobče mislijo, da so oni najmočnejši in najsposobnejši za dolgo življenje, ki se rode med 25. in 40. letom očetovim in 20. in 35. letom mate* rinim. Nasprotno pa so otroci, ki se rode po 50. letu očetovem in 35. letu materi* nem, večinoma nekoliko slabotnejši in nesposobnejši za dolgo življenje.
S fiziološkega stališča bi se dalo to nekoliko pojasniti z dejstvom, da so mo* ški v dobi med 25. in 40., ženske pa med 20. in 35. letom svojega življenja organ* sko najkrepkejši in najsposobnejši za porajanje potomstva.
Toda vselej vendarle ni tako. Pogo* stoma si tako eden kakor drugi spol, oče in mati, ohranita organsko in rodilno moč daleč preko teh let, vzetih za normo. Živo telo je torej v izvestnih razmerah sposobno, da je po življenskem stanju svojih organov, zlasti krvnih žil, mnogo mlajše, nego bi se skladalo z njegovimi leti in njegovo zunanjostjo. Nekateri mo* ški niti v 60. svojem letu ne čutijo ni* kakšne oslabelosti v opravilih svojega telesa. Duševno in telesno delajo brez utrujenosti in z istim uspehom, kakor ko so bili na višku svoje moči. Spe dobro kakor v mladosti, jedo dobro, opravljajo svojo potrebo popolnoma redno in, kar je jako važno, čutijo popolno moč spol* nega življenja. Popolnoma naravno je, da dajo taki možje tudi v teh, pa še v starej* ših letih zdravo, za življenje in za dolgo dobo sposobno potomstvo. Med naro* dom po vseh delih sveta je dosti podob* nih zgledov; zato se mora tudi tukaj pri* znati, da ima vsako pravilo svoje izjeme.
V	življenju je treba upoštevati, da je eden izmed važnih pogojev za dolgo živ* ljenje vedno nekje v notranji organiza* ciji, torej v klični plazmi spolnih stanic vsake posamezne osebe enega in druge* ga spola, odkoder se po podedovanju redno izroča od rodu do rodu.
Vestnik.
Ubogi zemljiški posestniki. Pod tem naslovom je bila priobčena v 42. številki »Našega Glasa« kratka notica, ki omenja zadnji shod društva hišnih posestnikov v Ljubljani in poročilo predsednika tega društva o povišanju zemljiškega davka.
V	»Našem Glasu« je bilo poudarjano, da posnema pisec dotične podatke po poročilu, priobčenem v »Slovenskem Narodu«. Gospod predsednik dru-
štva hišnih posestnikov v Ljubljani, Ivan Frelih, pa je poslal nam popravek, namesto »Slovenskemu Narodu«, kjer je bilo prvotno poročilo. Gospod predsednik pravi v svojem pojasnilu, da je čital poročilo v »Slovenskem Narodu« šele potem, ko ni imelo nobenega pomena več pošiljati popravek. Mnenja smo, da nima popravek tudi za naš list pomena, ako ga nima — po izjavi g. Freliha — niti za »Slovenski Narod«.
kDruštvo pisarniških oficljantov in pomočnikov je poslalo uredništvu z ozirom na notico v št. 40. »Našega Glasa« prepis dodatnih predlogov, katere le izročilo s posebno vlogo nar. poslancu prof. Reisnerju. Društvo je predlagalo, da se uvrste pisarniški oficijanti in pomočniki v III. skupino uradnikov in v stopnjo oziroma položaj, odgovarjajoči njih dosedanji vračunljivl službeni dobi. Zahtevalo je uvrstitev za one, ki nimajo:	1. 4
razred esrednje šole ali 2. predpisane izpite za dotično stroko; 3. za one, ki imajo posebno uradniško kvalifikacijo, zlasti 4. če so že več kot 7 let v državni službi in 5. ki opravljalo uradniške posle pri politični, sodni In finančni upravi. Društvo je svoje zahteve tudi temeljito podkrepilo. Iz teh predlogov se vidi, da ni bil gospod pisarniški oficijant, ki je objavi Isvoj protest, dobro poučen o stvari, kajti društvo ni zahtevalo uvrstitve v skupino uradnikov le za one, ki že služijo nad sedem let, temveč je formuliralo predpogoje uvrstitve tako, da ni službena doba odločilnega pomena. Vloga društva je bila brez dvoma upravičena in potrebna, ker v osnutku službene pragmatike ni bila priznana uvrstitev pisarniških oficijantov in pomočnikov v skupino uradnikov in je bil osnutek izrecno uvrstil oficijante in pomočnike v skupino zvaničnikov.
Jv. Jelačin, Ijljami
Uvoz kolonijalne in špecerijske robe.
Tvrdka ustanovljena leta 1883.
Solidna in točna postrežba. "Wl
L Mikuš
Linbljaiia, Mgstal trg 15.
priporoča svojo zalogo
dežnikov hi solnčnikov ter sprehajalnih palic.
Popravila se izvršulelo točne in solidno

Delikatese, špecerija in vfaarna
Fr. Kham, Liljia
nasproti hotela v,Union“
••
••
••
se
jaavnih nameščencev Is vpokojencev
-	▼ Ljubljani. ------
Prodaja svojim članom razno špecerijsko in kolonijalno blago po znižanih cenah.
Razširjajte „Naš Glas!“
Ljubljanska kreditna banka v Ljubljani.
Ustanov. 1900. Delniška glavnica in rezervni zakladi ta K 150„000‘000 uSjaS rSnTIÄ“^
Se priporoča xa vse v bančno stroko spadajoče posle. Obrestuje vloge najugodneje. Prodaja srečke razredne loterije
ü^i Eiü-i; Breitce, Celje, Oorica, Kranj. Maribor, Metković, Novi sad, Ptuj, Sarajevo, Split, Trst._—
Izdajn Osrednja Zveza javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo v LjubljanL Odgovorna urednica Štebi Alojzija. — Tiska Narodna tiskarna v LjubljanL