Pomlad zvoni.
^^% li že poganja popje na veji, so zlezle že mačice-kosma-
M    I čice na vrbe? Oj, marec, pozdravljamo te! Ne tli še roža
3^*4   na vrtu, in georgina še ne cvete, dragi deklič; škrjanček
^   ¦" še ne poje, in slavec še ne toži zvečer; ali zemlja, Ijuba
slovenska zemlja ze diha pod tvojo nogo, deček, ti moje zdravje!
Zemlja že diha pod tvojo nogo, vijolica diši, in spominčica zre vdano v nebo.
Pomlad zvoni, kaj ne čujei? In vse priča božjo bit: to sinje, gladko nebo, od juga veter in misli človeških src, ki so svefle in dobre.
V tem lepem marcu slavitno tudi lep dan: god svetega Jožefa, zaščilnika in prijatelja mladine. Sveti Jožef je bil najlepši in naj-sreinejM mož med vsemi, ki jih je izvolil Bog. Ko \e deviška Mati opolnoči položila Dete na slamico, je bil on prvi, ki ga je pozdravil in poljubil. Kako je bilo Jožefu tisto noč, ko je Dete prvii zajokalo, ko je Odrešenje sveta prvič stegnilo nebogljene ročice do njegovega lica! Potem ga je spremljal vso pot: ime mu je dal osmi dan, v tempelj k očiščevanju ga je spremil, pred He-rodom je skril malega Jezusa v Egipet, dvanajstletnega je s skrbjo iskal in na&el med učenimi. 0 ti ponižni, skromni tesar nazare&ki! Mi bomo šele po mnogih težavah morali zaslužiti, da se nam razo-dene sladkost Svetlobe in Resnice, ti pa si živel kakor oie tesno in toplo s Sinom Večnega! Ti dobri, srečni tesar nazareški!
Ti, ki greš z menoj in se pogovarjava, kaj naj ti še dem? V naših srcih je vse: ravna njiva in gozd zeleni, rnrzli kamen in pusto šavje, mrtvi pesek in živi studenec. Mi, joj, mi smo revni Ijudje: potujemo in iščemo doma . . .
Blagor njim, ki hodijo pravo pot!
A. Žužek.