I Pravljice Božene Nčmcove. ]
Prevedel Dr. P. *                                                                                                                                                                                     ¦
(Nadaljevanje.) V jedilnici je čakal zajutrek; na kristalni skledici so ležale dišeče jagode in zraven dobro mleko s srebrnim krožnikom in žličico. Nato jo je peljala babica v delavnico. Najprej jo je učila šivati, potem slikati pismenke na pergament.
Tako je mineval čas pri prijetnem delu in zabavi Marička je za nekolik dni znala šivati raznovrstni, drage reči in se naučila tudi igrati na harfo. Življenje pri babici je bilo tako prijetno, da se ji ni tožilo za stariši.
Petkrat je jablana pred oknom že odcvetela. Peto leto je stopila nekoč babica v spalnico in pravila Ma-rički: ,.Ljuba Marička, za nekaj dni te moram zapustiti. S težkim srcem odhajam, toda ne morem si pomagati. Ne pozabi mojih besed I Kmalu se vrnem." Nato je odšla.
Marička je bila sama. Popoldne si ji je že začelo
tožiti. Nakrmila je ribe in ptiče, nekaj časa šivala in hitela zopet na vrt. Zamišljena je hodila po stezicah in mehki travi in slučajno je prišla k črnim vratom. Nikdar se ni zmislila na šesto sobo, danes pa se ji je vzbudila radovednost, čemu neki ji je babica prepovedovala odpreti črna vrata. Toda babični opomin, ki ji je prišel na misel, jo je odgnal zopet od vrat; vrnila se je v grad, vzela harfo in igrala ter prepevala, da bi pozabila na črna vrata. Ponoči se ji je sanjalo o šesti sobi. V sanjah se ji je zdelo, da je vzela ključ in brez strahu odprla šesta vrata. A groza! Kakor okamenela je obstala na pragu; vsa soba je bila povlečena s črnim oksami-tom, na sredi pa je stala mrtvaška rakev, v kateri je sedel kostenjak in neprenehoma kimal z glavo. Zaloputnila je vrata in jih zaprla ter zbežala. Nato se je prebudila in ni mogla več zatisniti očesa. Čudne sanje so jo mučile ves drugi dan. Ko je šla popoldne nimo črnih vrat, se ni mogla premagovati; sklonila se je in pokukala, če bi se videto kaj skozi ključavnico. In vi-dila je dovolj : v rakvi je sedel mrtvec in kimal z glavo.
Prestrašena je odmaknila glavo in zbežala od vrat. Obžalovala je, da se je dala od radovednosli zapeljati; sklenila je, da za živega Boga babici ničesar ne pove, ker bi jo užalilo.
Tretjega dne se je babica vrnila, ko si je Marička baš razčesavala dolge kostanjeve lase z zlatim glavnikom.
„Kaj ti je, da si tako bleda ?" je vprašala Maričko.
„Nič mi ni, babica, samo po vas se mi je tožilo," je rekla Marička in močno zardela.
„Dekle, povej, kaj ti je? Ti si bila v šesti sobi in sedaj se me bojiš: le priznaj! Če poveš, kaj si videla, bo dobro za naju obe ; če pa ne poveš, bo hudo."
„Zares, babica, nisem bila tam."
„Dobro; do jutri si razmisli, toda dobro pomni moje besede."
Marička je zopet v srcu trdno sklenila, da bo molčala, naj se zgodi karkoli.
Ves dan ni izpregovorila babica o šesti sobii drngo jntro pa je peljala Maričko na vrt. „Sedaj m, povej, kaj si videla v šesti sobi.'*
„Nisem je odprla."
»Priznaj, dobro bo za naji obe.-'
„Babica, nisem bila v šesti sobi."
Tedaj pa je mahnila babica s črno šibo in krasen vrt se je izpremenil v divjo puščavo, po kateri se je razlegalo grozno tuljenje in rjovanje volkov, tigrov in drugih zverin, po zemlji pa so plezali gadi. Marička si je zakrila lice in se stisnila k babici. „Povej, Marička, kaj si videla v šesti sobi ? Če ne poveš, te pustim tukaj"
„Oh, babica, ne delajte tega, jaz nisem bila v šesti sobi."
„Dobro, razmisli si do jutri." Mahnila je zopet s šibo in puščava se je izpremenila v vrt.
Drugo jutro je prišla babica k Marički in vprašala k Marički in vprašala ljubeznivo : „Kako si si razmislila, dekle ?"
„Ne morem vam drugače odgovoriti."
„Vidiš, Marička, če mi ne poveš, se morava ločiti in s teboj bo hudo. Pošljem te v črni gozd, odkoder si ne boš mogla pomagati. Nema boš in nikdar ne najdeš sreče. Če pa mi priznaš, ostaneš pri meni, potem pa se vrneš k starišem in boš srečna do smrti. Izberi si !"
„Storite z menoj, kar hočete, jaz nisem bila v šesti sobi."
(Nadaljevanje sledi.)