Jezik in slovstvo Letnik XIV. številka 4 Ljubljana, april 1969 Časopis izhaja od januarja do maja in od septembra do novembra (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Janez Sivec (metodika), Jože Toporišič (jezikoslovje), Franc Zadravec (slovstvena zgodovina) Tehnični urednik: Ivo Graul Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju Opremila inž. arh. Jakica Acceto Naročila sprejema uredništvo JiS, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka N-din 2,50 (250 din); za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din); za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din) Rokopise pošiljajte na naslov urednikov Vsebina četrte številke Razprave in članki Jaka Avšič O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije 97 Tine Logar Fraslovanska a-sklanjatev v slovenskih narečjih 104 Joža Mahnič Zupančičevo pismo Murnu 109 Stanko Kotnik Primerjalni postopek pri pouku slovenščine 115 Jože Štabe j Iz zgodovine slovenskega besedja 119 Zapiski, ocene in poročila Joika Milic Mlade trave 124 F. Sebjanič Prekmursko narečno besedje v rokopisu iz leta 1862 126 Hinko Willan Nekaj zanimivih besed in pomenov iz Bele krajine 127 Gradivo Igor Gedrih Dopolnilo k poročilu o delu ljubljanske podružnice SD 128 V oceno smo prejeli 3/4 Zaključni račun revije Jezik in slovstvo 1958 3/4 Vprašali ste Breda Moschl Transfer -ja ali -a? 4/4 J. Toporišič O transferju oz. transferu 4/4 Jaka Avšič i Ljubljana j 02P0VELJEVALNEM JEZIKU NOBSLOVENIJE Narodna skupnost je živ organizem in se mora bojevati za svoj obstoj med drugimi narodi. Ce ljudje izgubljajo občutek narodne pripadnosti in odgovornosti, nastane nevarnost, da se potujčijo in narod zamre. V vsej znani zgodovinski dobi so Slovenci morali skrbeti in se truditi za priznanje svojih narodnih pravic, če so hoteli obstati. Hoteli so imeti iste narodne pravice kot njihovi sosedje in se uveljavljati proti vsem tistim, ki so se vmešavali v njihove notranje narodne zadeve. Potrebna je bila zavest in skrb, da ostane naselitveno ozemlje narodnostno čisto. Naklepi nemško avstrijskih društev Slidmarke in Schulvereina so stalni opomin delovanja tuje sile. Prvo je imelo namen, da z odkupi zemljišč in naselitvijo tujcev razrahlja strnjenost slovenske zemlje, drugo pa je zbiralo denarna sredstva za ustanavljanje potujčevalnih otroških domov, vrtcev in šol. Tako se v zamejstvu dela v bistvu še zdaj. Znani so napori za zedinjeno Slovenijo, ki naj bi združila po avstrijskih deželah razkosane Slovence in si pridobila moč za uveljavitev slovenske državnosti (kot je takrat uspelo Ogrski), da bi s tem zajezila tuje raznarodovalne naklepe in uresničila in uveljavila narodnostne pravice in simbole. Med okupacijo in razdelitvijo slovenske zemlje, so v drugi svetovni vojni začeli preseljevati Slovence, da bi jih oropali zveze z morjem in postopoma uničili slovenski narod. Borci in aktivisti v NOB so se bojevali prav zato, da bi preprečili narodno uničevanje in da bi v socializmu v Jugoslaviji ustvarili svojo državnost, ki bi jih varovala pred vsakršnim potujčevanjem. Svoboda naj bi omogočila obstoj in razvoj slovenskega jezika, zavarovala strnjeno čistost slovenske zemlje in omogočila ohranitev in bogatitev slovenskih gospodarskih, kulturnih in narodopisnih dejavnosti. Enakost z drugimi jugoslovanskimi narodi in republikami v zadevah skupne države naj ne bi krnila državnosti nikogar, torej tudi ne slovenske. II. zasedanje Avnoja je za trajno ustanovilo in z obilo prelite krvi slovenskih borcev za svobodo zapečatilo federativnost skupne države na podlagi enakopravnosti narodov, potem ko je že praksa vpeljala temeljne oblike sožitja. Za Slovence so cilji NOB in OF pomenili višjo kakovostno vrednost kot za nekatere druge narode, katerih državnost je že bila zgodovinsko znana. Slovenci pa smo prvič po dolgem tisočletju ustvarjali svojo sodobno državnost in jo v krvavem in zmagovitem boju proti zunanjim in notranjini sovražnikom tudi dosegli. Hkrati so nas posebni pogoji našega zemljepisnega položaja vključevali v skupnostno usodno povezanost z drugimi narodi na temelju enakopravnosti; o dobrem sosedstvu in partnerski etiki nismo dvomili. Eden izmed dokazov slovenske državnosti (suverenosti) je nastanek slovenskega poveljevanja v partizanskih in rednih enotah slovenske osvobodilne vojske. Slovenski jezik se je takrat uporabljal kot edini v vseh slovenskih vojaških enotah. Drugače za vojsko, ki se je bojevala za državnost svojega na- 97 roda, tudi ni bilo mogoče. Ti boji naj bi dokončno odpravili slovensko zgodo- , vinsko državnopolitično zaostajanje za drugimi evropskimi narodi. i Za uporniško bojevanje so bile razmere med okupacijo izredno težavne. ; Lažje bi bilo brez bojev pričakovati zmago zaveznikov in »osvoboditev« v stari j raznarodovalni in socialno krivični monarhiji, toda ljudje so dali vse od sebe ] in prenašali najhujše žrtve, samo da bi preprečili vrnitev sistema in metod •¦ vladanja bivše kraljevine nad Slovenci in njene nesposobne in osovražene za- i tiralske armade, zaradi njenega neljudskega značaja. Niso je marali zaradi ! zanemarjenja in negiranja slovenske narodnosti in nespoštovanja ljudskih na- j rodnostnih posebnosti. ; Kako se je mogoče s srcem bojevati za državo in armado, ki zanika obstoj j tvojega naroda? Bila je osovražena, ker so častniki in podčastniki prezirali -ljudi nesrbskih narodov in jezikov; tuja je bila, ker ni priznavala slovenskega ; jezika, maternega jezika precejšnjega dela svojih vojakov, njihovih navad in kulturnih potreb. Ko ne bi bilo najvišjih »ujedinjujočih«, a hemogonističnih ' ciljev posrbljenja oziroma pojugoslovanjenja, kakor so zaradi lažjega izvajanja , raznarodovanja imenovali to akcijo vrhovni voditelji monarhije, bi bilo nera- ¦ zumljivo, zakaj so kadrovce postavljali v težke jezikovne okoliščine armijskega i internatskega življenja kljub temu, da je to škodovalo učenju. Zaostalost in pomanjkanje patriotizma sta postala očitna, ko je prišlo do mobilizacije in prvih bojev. Nastale so zmešnjave, ljudje so se vzdržali potreb- ; nih dejanj in v nekaj dneh je razpadla ta raznarodovalna in odtujena vojska, i Prav zaradi nasprotovanja krivicam režima je bila ljudem vse upanje 1 novo nastajajoča narodnoosvobodilna vojska. Ta si je od samega začetka pri- ; vzela pravi ljudski značaj slovenske narodne vojske. Zaradi poštenega zadrža- ¦ nja domačih komunistov in tudi zaradi nastopa SSSR (o tej so imeli celo preveč \ dobro mnenje) so ljudje bili prepričani, da je nastal ugodni trenutek. Menili ' so, da bosta tako velika tragedija s toliko prelite krvi in takšno do skrajnih j meja hrabro žrtvovanje res prinesla pravo osvoboditev pa tudi veljavnost slo- \ venske narodne državnosti kot prvi znak družbene in nravstvene pravičnosti na j vseh področjih. V zavest Slovencev je bilo vsidrano mnenje, da bo za razliko od ' stare države raba slovenščine in njena enaka veljavnost v novi državi ne- ' sporna že kot nujna manifestacija narodne državnosti v skupnosti jugoslovanskih narodov. I Na splošno sploh ni bilo dvoma, da slovenščina v novi državi ne bi bila . enakovredna z jeziki drugih jugoslovanskih narodov. Zares državnosti (suve-renosti) in tudi varnega obstanka naroda ni brez popolnoma izenačene veljav- i nosti maternega jezika borcev z drugimi jeziki skupne države. Prav zavest, da i se bojujejo za simbole svoje narodnosti, je najbolj delovala na patriotizem i partizanov. Znano jiiri je bilo, da z vsakim zmanjševanjem narodnostne in jezi- ' kovne enakopravnosti tone tudi narod; in s tem tudi vera, da so pripadniki . takega naroda enako upoštevani, kar ima tudi svoj gospodarski prizvok. ' Glavni štab Slovenije je bil samostojen organizator slovenskih enot. Bil je sicer podrejen vrhovnemu štabu Jugoslavije, kot je bila KP Slovenije sestavni del KP Jugoslavije. Vendar je imela Slovenija svoj narodni centralni j komite, ki pomeni samostojno politično enoto in ki odloča na stopnji narodne! suverenosti (državnosti), in je tudi Glavni štab Slovenije deloval ravno tako , samostojno na stopnji naroda (ne narodnostno mešane pokrajine), na narod-1 nostnem vojaškem področju, v vseh vodstvenih zadevah. ; 98 ^ ¦ \ Kakšno je bilo stališče KP v narodnostnem pogledu glede uporabe jezika v vojaških enotah in glede teritorialnosti služenja vojaškega roka in s tem samim tudi formiranja enonarodnih vojaških enot, ki le po narodnostih urejene, omogočajo rabo maternega jezika? Slovenski komunisti oboroženega boja in snovanja bojnih enot niso začeli nepripravljeni in nevešči. 2e predvojna revolucionarnost se je ilegalno bila z upravno-policijskimi in vojaškimi organi stare države, bila je v stalni bojni pripravljenosti in je z nadaljevanjem in stopnjevanjem svojega delovanja organsko prešla v odkrit in javen množičen boj proti novi oblasti. O načinu partizanskega bojevanja so bili kar dobro obveščeni; človeško naravo in potrebe so razumevali že iz same ideologije in bogate literature za pravice delavskega razreda. Tako je npr. partija zavzela zelo pomembna in napredna stališča, ki raz-krinkujejo in pobijajo zloglasno postopanje stare kraljevske jugoslovanske vojske in vlade. Tako v resoluciji V. razširjenega plenuma Izvršnega komiteja komunistične internacionale (knjiga Historijski arhiv Komunističke partije Jugoslavije, tom II., str. 434—436, poglavji O jugoslovanskem vprašanju, tč. II, in Nacionalna politika KPJ tč., III) beremo naslednje: »Legende o narodni enotnosti Srbohrvatov in Slovencev je treba demaskirati kot politiko narodnega zatiranja s strani velike srbske buržoazije. Noben komunist ne sme pomagati vzdrževati to legendo npr. z govoričenjem o naravnem procesu utopitve, ki jo nemara celo sam naravni razvoj usmerja, in temu podobne pravljice.« V točki 6 pa beremo: »Mnenje . . ., da mora KP na isti način in enako ostro nastopati proti nacionalizmu hrvaške in slovenske buržoazije kot proti vsakemu nacionalizmu sploh, ni le oportunistično, ampak objektivno koristi nacionalistični politiki velikosrbske buržoazije. Komunisti morajo v svojem boju vedno ločiti narod, ki zatira, in narod, ki je zatiran. Hrvaški in slovenski komimisti lahko (in tudi naj) kritizirajo buržoazni nacionalizem svojega naroda ... A srbski komunisti morajo najbrezobzirneje nastopati proti politiki nacionalnega zatiranja, ki ga izvaja velikosrbska bur-žoazija.« Iz dokumentov, ki se nanašajo na jezik v vojaških enotah in na teritorialno služenje vojaškega roka, navajam samo kratke izvlečke. V brošuri Komunistične stranke Jugoslavije, ki obravnava kmečke zahteve in program KSJ (sodi še v 1. 1934), se poziva k ustanavljanju revolucionarnih kmečkih odborov.' »V borbi za pravice narodov na samoodločbo se morajo delovni kmetje že danes boriti za naslednje neposredne zahteve: /. ../ Proti nasilnemu posrblje-vanju za narodni jezik v šoli, na sodišču in vojski, v krajih, kjer prebivajo Makedonci, Slovenci, Albanci, Nemci, Madžari in Romuni /. . ./ Proti odsluženju vojnega roka Hrvatov, Slovencev, Makedoncev, Albancev, Črnogorcev, Madžarov, Nemcev itd. izven njihovega domačega kraja /. . ./« Na posvetovanju predstavnikov KP Jugoslavije in KP Italije 9. januarja 1930. leta sta bila na posvetu tudi predstavnika KBF (komiteja balkanske federacije in jugoslovanske komunistične mladine). Slo je za položaj v Jugoslaviji in Italiji, posebno še glede Slovencev in Hrvatov. Med drugim so po- ' Izvirnik v Regentovem arhivu, fasc. II, mapa 10, se hrani v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani; brošuri KPJ Kako rešiti ndšo vas pred propastjo? in Kmečke zahteve in program KSJ je v knjigi Istorijski arhiv komunistične partije Jugoslavije, poglavje Akcioni program KO- za selo, za narodni jezik u vojsci, Tom II, str. 265. 99 litični sklepi za usklajeno dejavnost KPJ in KPI.- Med drugim je tudi odstavek, da se mora vojaška vzgoja vršiti v maternem jeziku« in da se mora »služenje vojaščine izvršiti v pristojnem domačem kraju«. Podrobnejših razlogov in pojasnil nisem zasledil v dokumentih; omenjeno je le, da je raba tujega jezika nasilno posrbljevanje in da je v nasprotju z narodno enakopravnostjo. Seveda je tako stališče partije glede jezika Slovencem ugajalo. Od prvih začetnih partizanskih enot, ki so nastajale po terenu, pa do vse večjih enot, v katere so se združevale, so Slovenci uporabljali slovenski jezik za vse potrebe. Partizani so bili prostovoljci, ki so šli v boj za osvoboditev svojega naroda, za osnovne pravice svobode. Ce bi bili uporabljali za poveljevanje tuj jezik, bi že samo sprejemanje tujega jezika bila v nasprotju s cilji boja. Tudi povelje-valni jezik je eden prvih in najzgovornejših narodnostnih simbolov, osnovna pravica in izraz dostojanstva in enakopravnosti. Z njim se vsako prostovoljno organiziranje začenja. Zato poveljevalni jezik ne more biti drug kot materni. Cisto logično je domnevati, da poveljevanje v maternem jeziku lahko samo krepi borbeno pripravljenost pripadnikov določene narodnosti. Pri tujem poveljevalnem jeziku pa je ravno narobe, saj človeka stalno opozarja na večje pravice nematernega jezika, kar ustvarja kompleks manjvrednosti. Sicer pa tega sploh ne bi bilo treba dokazovati, če bi bili ideološko dovolj napredni. Mnogi partizani srbohrvaščine sploh niso znali, drugi so jo razumeli le površno, le redki so jo obvladali popolnoma. Partizani so bili večinoma mladi ljudje, vojaščine še ne vajeni. Kolikor pa so prihajali borci iz španske državljanske vojne, bivše kraljeve vojske Jugoslavije in Italije, starejši pa celo iz avstrijskih vojaških enot, so sicer v začetku vnašali nekaj tujih besed v poveljevanje, toda ker so bili vsi borci Slovenci, se je tudi poveljevanje kmalu iz-čistilo in postalo čisto slovensko. Vsa administracija, učni in govorni jezik so bili v slovenskem jeziku. Dokaz za to je celotno ohranjeno arhivsko gradivo. Tam je vsa uradna administracija (partizanski zakon, partizanska prisega) in tudi vse veliko propagandno gradivo. Kar ni bilo izvirno pisanega v slovenščini, je bilo v slovenščino prevedeno; tako npr. poglavje iz VKPB in drugo. Ves tisk je bil v slovenščini, prav tako radijske oddaje, in sicer iz leta 1941 kakor iz časa po kapitulaciji Italije. Slovenski borec je bil ponosen na svoj jezik, ki se je v NOB v celoti uveljavil. Prav slovensko poveljevanje je bilo znamenje za slovenskost vojske. To dejstvo je onemogočilo uveljavitev četništva v Sloveniji in veliko prispevalo k trdnosti, zvestobi in udarnosti slovenskih enot, V skladu s sklepi II. zasedanja Avnoja o narodni enakopravnosti narodov Jugoslavije ter nujnimi zahtevami razvijajoče se NOB Slovenije je Glavni štab Slovenije NOV in POS izdal tudi formalni odlok o slovenskem poveljevanju, kateremu so pridana tudi slovenska povelja.' Povelja so: Mirno!, Od-mor!, Razhod!, Zbori, Na de-sno (levo) ravnaj!, Mirno!, Naprej, marš (desetina, vod, četa itd.). Menjaj korak!, V tek naprej, marš!, V diru naprej, marš!, V teku naprej, marš!, V teku v korak!, V dir, marš!, V korak!. Četa (vod, desetina), stoj!, Na desno!. Pol v desno!. Polkrog v levo!. ^ (Fotokopija je v arhivu CK ZKS — Fond Kominterne.) ^ Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Izvirna kopija je v arhivu Glavnega štaba NOV in POS, F. 11. — I. 100 Na ra-mo!, K nogi!, Kle-lcni!, Lezi!, Vstani!, Nož na puško!. Nož v nožnico!. Na strel!, Meri!, Naravnost (pol v desno, pol v levo), Ogenj!, Zapni puško!, Odpni puško!. Streljaj naravnost (pol v desno, pol v levo) v sovražno strelsko vrsto. Začni!, Ustavi ogenj!. Vrzi bombo!. Pozdrav! (na desno, na levo). Desetina (vod, itd.) naprej, marš!. Desetina (vod, itd.) v tek naprej, marš!, Desetina (vod, četa itd.), stoj!, Desetina, ustavi ogenj I, Stroj fronto na levo (desno). Fronta na levo naprej, marš!, Desno v red naprej, marš!, Odštejte!, V četverored na desno!, V fronto v levo (pol v levo)!. Stroj se v vrsto!, Stroj se v dvojno vrsto!. Stroj dvored!, Z desnim krilom naprej!, Z desnim krilom naprej, desetina, marš!. Prema smer!, Z desnim krilom, naprej v tek, marš!. Tekom v zbor!. Na mesta!. Ponovi!, Krij!, Sprosti korak!, V strelce!, Juriš — hura!* To so kratka neposredna povelja, ki jih uporabljajo za poveljevanje, kadar je vojaška enota (ali njen del) zbrana v formaciji, postavljeni v stroju, in ko je potrebna pozornost in poslušnost zaradi hitrega prehajanja iz ene oblike v drugo ali za skupno rabo orožja, ko so vsi gibi točno predpisani. Predpisi tudi določajo, kdo lahko nastopa in komu lahko poveljuje. Pravilniki določajo tudi kaznovanje za nepravilno izvršena povelja. Poleg teh kratkih povelj so še druga, daljša, bolj opisna, deloma imajo čisto določene izraze in predpisana izvajanja, deloma pa so pojasnila takih direktiv, povelj, ki zahtevajo sestavljeno izvajanje, s premišljenim odločanjem, če med izvajanjem nastajajo spremembe in so nujna prilagajanja novemu položaju. Ta daljša povelja so lahko tudi zapletena in zahtevajo večjo inteligenco. Za večje enote so povelja pisana ali tipkana. Za resnični boj prevladujejo te vrste povelja. Zahtevajo dobro znanje jezika, da ne bi prišlo do nesporazumov. Zlasti tu se ne more poveljevati v tujem jeziku, če hočemo doseči pravilno in uspešno izvajanje del. V NOB je prav tukaj med poveljujočimi in izvajalci bila povezanost in razumevanje, ki sta nujna za kritične in napete trenutke v nastopu pred napadom na sovražnika, ko se vsakokrat postavlja na kocko lastno življenje, ko je odvisno od osebne volje posameznika, do katere stopnje tveganja življenja bo šlo. Izkušnje v NOB so dokazale, da je bilo edino pravilno, če je vse poveljevanje v slovenščini, v maternem jeziku borcev, izvršujočih in poveljujočih hkrati. Materni jezik namreč v tem odločilnem trenutku ustvarja med njima tisto zaupanje, ki je nujno potrebno za zmago. Vedeti je treba, da se izvršujoči več ali manj loči od poveljujočega in samostojno izvaja povelja. K temu poveljevanju je spadalo še vse drugo, kar je pospeševalo bojno moralo bojevnikov in kar je vse zvezano z maternim jezikom in okoliščinami, ki so izpolnjevale življenja borcev in krepile domoljubje v nasprotju s tujstvom okupatorjeve nacionalnosti, potencirane z nacizmom in fašizmom. Izvirnik je v arhivu Istrskega odreda, F. 296/II/7. Primerjaj še naslednje spremno pismo Glavnega štaba NOV in PO Slovenije z dne 1. maja 1944. V naši Narodno Osvobodilni vojski in Partizanskih odredih Slovenije smo doslej poveljevali s povelji bivše srbske armade, katere je prevzela tudi jugoslovanska vojska. Naš slovenski narod, ki se je skozi vso svojo zgodovino najbolj žilavo boril za svoj materni jezik je stremel tudi v bivši Jugoslaviji za njegovo enakovrednost. Slovenski jezik, čeprav je bil državno priznan, pa ga je uradna srbščina v državnem aparatu vedno bolj izpodrivala, v vojski pa je bila popolnoma privilegirana. Ne smemo se zaradi tega čuditi, da se je slovenski vojak počutil v bivši jugoslovanski vojski manjvrednega, ker 101 Na drugem avnojskem zasedanju je vrhovni komandant Tito slovenski delegaciji potrdil: 1. da imajo Slovenci vojsko, ki uporablja in naj tudi za naprej uporablja slovenščino v vseh vojaških enotah od najvišje do najnižje; 2. da jo sestavljajo Slovenci in 3. da bodo slovenski vojaki po vojni služili v Sloveniji v slovenskih vojaških enotah.' S tem v zvezi je treba reči, da smo tisto ustavno določilo, ki govori o izjemnosti rabe srbohrvaščine v sedanji povojni armadi imeli za začasno izjemo in zato upravičeni pričakujemo koristno spremembo.^ je bil v tem oziru zapostavljen. Danes pa, ko smo iz prebujajočih se narodnih sil dvig- ; nili narodno zavest, v mogočen oborožen upor, ko smo si pod najtežjimi pogoji zgradili ; prvič v naši zgodovini svojo vojsko, lahko pristopamo k izvrševanju pravic, ki nam jih j je zajamčilo II. zasedanje AVNOJ-a. I Naša sedanja Narodno Osvobodilna vojska je zrastla iz našega ljudstva. Ne na- ' slanja se na nobene vojaške tradicije, ki jih doslej ni imela, ampak jih s sedanjim ] veličastnim bojem ustvarja. V prvih začetkih našega partizanstva, ko še nismo imali ! urejene in številčne svoje vojske, smo upravičeno vzeli svoja povelja iz bivše jugoslo- , vanske vojske in to predvsem zaradi tega, ker je del partizanov, ki je služil v bivši i jugoslovanski vojski, ta povelja že poznal. Naša vojska se množi z novimi kadri in \ borci, katere je treba na novo naučiti ne le v poveljevanju, marveč v vseh vojaških ? stvareh. Kar velja v splošnem za Slovence v bivši Jugoslaviji, velja pa še tem bolj ' za Primorce in Korošce, ki so živeli pod tujimi fašističnimi režimi in so bili v nacional- i nem pogledu še bolj zatirani. Kljub temu, da smo sredi osvobodilnega boja, nam zgoraj ; navedena dejstva narekujejo, da že sedaj uvedemo v naši vojski enotna slovenska ] povelja. • Bodoča federativna demokratična Jugoslavija jamči slehernemu narodu popolno ! politično in tudi jezikovno svobodo. S tem, da bo imela naša Narodno Osvobodilna < vojska svoja slovenska povelja, ne bomo rahljali udarne moči in sposobnosti naši i skupni narodno osvobodilni jugoslovanski vojski. Nasprotno! Njena moč in sposobnost i bosta še večji, ker se bo slovenski vojak in naša vojska, ki je sestavni del Jugoslovan- ¦ ske osvobodilne vojske, mnogo hitreje dvigala in utrjevala, ker bo naš borec povelja \ razumel. Naša moč in nerazdružena povezanost jugoslovanskih narodov obstoji v tem, i da vsakdo za sebe in po svojih največjih sposobnostih na najuspešnejši način tolče in ] uničuje skupnega fašističnega sovražnika. V tem vidimo najlepši in najtrdnejši temelj i naše skupnosti jugoslovanske narodne osvobodilne vojske. Ta naš Odlok, ki bo ob- ! javljen v »Vestniku« je v skladu z razvojem in potrebami naše vojske in je napravljen ' v duhu sklepov AVNOJ-a, ter tudi z izrecnim pristankom maršala tov. Tita. < Priloženo Vam pošiljamo besedilo slovenskih povelj, katere razdelite vsem pod- i rejenim edinicam. Vsi štabi in vojaške komande morajo naučiti slovensko poveljevati , vse komandante in komandirje in tudi vse borce najkasneje do 1. julija t. 1. Višji štabi ¦ naj posebej pojasnijo svojim podrejenim štabom in komandam o pomembnosti in važ- i nosti tega odloka. i Poročajte nam, kako so naši borci sprejeli uvedbo slovenskega poveljevanja. ; Smrt fašizmu — Svobodo narodu! . Nam. politkomisarja: Komandant, generalmajor: j Avbelj Viktor 1. r. Franc Rozman 1. r. ; Pripomba J. Avšiča: Besede, da se je dotlej poveljevalo le v srbščini, je treba ] jemati Z rezervo glede na dejstva, ki sem jih glede poveljevanja v slovenskih partizan- ', skih enotah omenjal zgoraj (nanaša se samo na kratka neposredna (strojeva) povelja, j ne pa na večja direktivna poveljevanja, ki v vojnem času prevladujejo). Ker se v parti-i zanih skoraj ni ekserciralo, strojeva povelja niti niso bila posebno rabljena. | ° O tem razgovoru predstavniške delegacije slovenskega naroda na II. zasedanju ; AVNOJA v Jajcu sta znana dva dokumenta; prvi je zapisek dr. Marjana Breclja, ki sel v izvirniku nahaja v arhivu Inštituta za delavsko gibanje v Ljubljani. Tam je zapisano, ^ da je general Avšič govoril o krivicah, ki jih je nalagal nematerni tuji poveljevalni , jezik v vojski, ter vprašal Vihovnega komandanta, če bo za Slovence v novi državi i ostal, sedaj uporabljani, slovenski poveljevalni jezik v armadi? Tovariš Tito je na to od-' 102 Brigade so imenovali v NOB po znamenitih slovenskih možeh iz kulturnih in revolucionarnih krogov. Na takih temeljih so gradili domoljubje borcev, patriotizem in internacionalno revolucionarnost. Hude sovražne udarce, krize ob večjih ofenzivah (npr. italijansko ofenzivo poleti 1942. leta in nemško jeseni 1943. leta) smo kmalu preboleli ob pomoči slovenskih ljudi, ki so svoji vojski obilo pomagali. Domači ljudje v enonarodnih enotah in slovensko poveljevanje je bil za njih najprepričevalnejši dokaz enakopravnosti v Jugoslaviji. Zraslo je novo zaupanje v možnost enakopravnega sodelovanja z jugoslovanskimi narodi, in to je bila spodbuda za novo moralno navdušenje in je dajalo moč za nove napore. Nobena sovražna propaganda, ki je govorila, da je NOB slovenstvu nasprotna in tuja vojska, ki se bojuje za protinarodni internacionalizem, ni bila uspešna, ker so se ljudje in borci na terenu sami vedno lahko prepričali, da to ni resnica. Tudi ko so slovenske brigade in divizije odhajale iz Slovenije na Hrvaško, se tam bojevale in se ponovno vračale, ni bilo zaradi slovenskega poveljevanja nobenih težav. Z lahkoto so se vključevale v skupne višje organizacijske enote zaradi izpolnjevanja širših nalog in se zopet z lahkoto izločevale za druge kombinacije. Povsod so jih ljudje sprejemali kot svoje, ker so v praksi kazale podobo enakopravnega spoštovanja vseh narodnosti Jugoslavije. govoril: »Jasno, povsem jasno je, vi ste slovenska vojska zato morate imeti v njej slovenski jezik od vrhovnih komand do najnižjih edinic« Tudi Edvard Kocbek piše o tej obljubi Vrhovnega Komandanta (v knjigi Slovensko poslanstvo). Navaja Titov odgovor: da »ni nobenega dvoma, da smo Slovenci v tej vojni ustvarili svojo vojsko, da bo ta vojska ostala slovenska tudi po vojni in da bo imela slovenski komandni jezik od vrhovnega poveljstva navzdol do najnižjih enot«. Te dane besede Vrhovnega Komandanta in Maršala Jugoslavije, ki je bil takrat tudi pravkar izvoljeni predsednik Nacionalnega komiteja (vlade) nove Jugoslavije v času vojne, ko je bila slovesno proklamirana državnost slovenskega naroda in federativnost jugoslovanske države, smo kajpak vzeli kot svečano zagotovilo, kot državniško besedo našega vrhovnega komandanta, katerega avtoriteto smo z vso močjo podpirali. Možnost izpolnitve te obljube je bila v NOB dejansko dokazana. JLA ima sveto dolžnost, da izpolni svoj dolg, ki je nastal z obljubo in besedo vrhovnega komandanta. Poleg tega, kar sta o rabi slovenščine točno zapisala tov. Brecelj in Kocbek, je Maršal odgovoril tudi na Avšičevo vprašanje glede teritorialnosti služenja kadrovcevj odgovor je bil, da bodo slovenski kadrovci služili v Sloveniji. ^ Tito poudarja velik pomen edinstva slov. naroda sedaj in v bodoče in izjavlja, da ne sme in ne more imeti slovensko ljudstvo nobene bojazni glede ravnopravnosti in samostojnosti slovenskega naroda. Mere_, ki morda sedaj izgledajo centralistične so le nujnost za uspešno borbo in potrebne, da pred zunanjim svetom predvsem pred zavezniki dokažemo skupno voljo jugoslovanskih narodov do osvoboditve in da iz političnih razlogov nastopamo kot enota. Angleži so se bali, da bomo izkoristili pravico do samoodločbe, ki jo daje atlantska karta in da se bodo v napačnem tolmačenju teh pravic jugoslovanski narodi medseboj razcepili. Ker je dokazal potek borbe jugoslovanskih narodov dosedaj ravno obratne uspehe, zato taka popularizacija s strani zapadnih zaveznikov. Zasluga Slovencev je, da so prvi dosegli to edinstvo in dajali ostalim narodom ta vzgled. V pogledu bodoče borbe, pravi tovariš Tito, da bo še težka, da bo treba dvigniti v konkretno borbo vse in mobilizirati vse sile za vojsko, kar bo sedaj po jasnih odločitvah AVNOJ-a veliko lažje. Ponovno povdarja, da so Slovenci prinesli odločilen delež k jugoslovanskemu edinstvu. Opozarja na to, da se izogibamo vsakih medsebojnih sporov, ki so sedaj spričo velikih dogodkov brez pomena in da pobijamo sektaštvo. 103 Tine Logar Filozofska fakulteta Ljubljana ^ ) PRASLOVANSKA A-SKLANJATEV V SLOVENSKIH NAREČJIH Kot je znano, so se v prasla. a-osnove sklanjale po trdi ali mehki sklanjatvi; ti sta se ločili samo v rod., daj., in or. ednine, v im./tož./zval. dvojine ter v im./tož. množine. V alpski slovanščini, prednici slovenskega jezika, sta se že do 10. stol. izenačili obliki rod. mn., ker sta se jer in jor izgubila, mehki soglasnik pred nekdanjim jerom pa je v skladu s splošnim otrdevanjem palataliziranih soglas-nikov v južni slovanščini tudi sam otrdel. Malo pozneje sta se sklanjatvi izenačili tudi v preostalih sklonih: edninska končnica -q mehkih osnov se je posplošila tudi pri trdih osnovah {prvotna končnica -y je sploh prvič in zadnjič zapisana v Brižinskih spomenikih). Razlog za to — ne samo slovensko — spremembo je bil nedvomno sovpad psi. y in i v slovenskem i, zaradi česar bi se bili v mnogih besedah izenačili rod. ednine in im./tož./zval. množine z daj./mest. ednine, ki se je pri mehkih osnovah — in teh je bilo veliko — prav tako glasil na -i. Zelo zgodaj so se izenačile tudi oblike or. ednine, namreč s kontrak-cijo -ojo in e/o v 6. Po 10. stol. se je končno izgubila tudi posebna oblika za zval. ednine, v večini narečij pa je množinska oblika rodilnika izpodrinila staro dvojinsko končnico -u. Tako se je izoblikoval osnovni enotni tip sedanje slovenske a-sklanjatve, osnova vseh današnjih slovenskih sklanjatev teh samostalnikov. Bila je taka: Ednina Množina Dvojina riba/duša ribq/duš^ ribe/duši libq/dusq rib/duš rib/duš ribe/duši ribam/dušam ribama/dušama ribo/dušo libq/dusq Tib!dus Tibe/duši ribahjdušah libah/dušah ribo/dušo libami/dušami libamaj dušama V velikem delu slovenskih narečij sta se nato bodisi glasoslovno bodisi po naliki izenačila tudi daj. in mest. ednine ter im./tož. dvojine, in sicer tako, da je -é v nenaglašenem položaju prešel v -i ali pa se je -i iz mehke sklanjatve posplošil še v trdo. Vendar se končnica -é v teh sklonih v slovenskih narečjih ni popolnoma izgubila. Vrsta narečij in govorov na vzhodu, severu in zahodu še ima reflekse nekdanje končnice -é, čeprav pogosto samo kot variante končnice -i nekdaj palatalnih osnov. Pač pa je v skoraj vseh narečjih čutiti težnjo po opustitvi posebne oblike za daj./or. dvojine in po njeni nadomestitvi z mno-žinsko obliko. — V nekaterih narečjih in govorih pa je ta težnja zajela celo im./tož. dvojine, s čimer je prišlo do popolne izločitve dvojine. Poglejmo sedaj, kakšne so oblike posameznih sklonov v slovenskih narečjih. Imenovalnik ed. se v večini slovenskih narečij in govorov, in seveda tudi v knjižnem jeziku, še danes glasi na -a. V nekaterih govorih po Do- 104 lenjskem, Notranjskem in drugod pa se je za danes mehkimi soglasniki iz a-;a^ razvil -e, torej: duše, veje, vole — riba. Pojav je zapisan že v prvih slovenskih; knjigah. Govor vasi Njiva v Reziji pa ima -e za nosniki: srida — zime, sleme, \ podhéne, žane. V govoru Sv. Križa pri Trstu pa imajo -e sploh vsi samostalniki; te sklanjatve, končnica -a pa je v rod. ednine in v im./tož. množine. V teh krajih i je namreč prešel v -a refleks nosnika q. Ker se je tako im. ed. glasoslovno ize-i načil z rod. ed. in im./tož. mn., je moralo priti do diferenciacije z im. ed., pri i čemer je a prešel v e. Ni pa izključeno, da je bila oblika na -e sprva samo vari- j anta a-ja v položaju za mehkimi soglasniki, ki pa je bila zaradi glasoslovnega razvoja ? > a posplošena tudi v druge položaje. Vendar pa sem ugotovil, da je prehod a>e znan tudi pri glagolskih oblikah v nevtralnem položaju:' dela > deJe, delat > deief. -. V rezijanski vasi Osojane pa se im. končuje na -a, rod. ednine in im. mno- \ zine pa na -a. V nekaterih govorih Prekmurja in Bizeljskega pa se je imenoval- ' niški -a labiovelariziral v -o, rodilniški -e pa se je razširil v -a. Kaj je bilo prej, : kaj pozneje, je težko reči. Vsekakor pa sta oba glasoslovna prehoda med seboj i povezana. '. V nekaterih obsoških vaseh zahodno od Tolmina se nekdanje končno na- ! glašene besede tipa žena, noga sedaj končujejo na -ó: vado, nago, asó, magló, ] metió, kazó, kasó itd. Te oblike so pravzaprav tožilniki, uporabljani tudi v vlogi ] imenovalnika. Do tega je prišlo zato, ker se je v tem akajočem govoru govorilo : predložno icaza in brezpredložno kazó. Ker je bila ícáza hkrati tudi imenovalnik, '. se je po vzorcu tožilnika tudi v imenovalniku posplošila oblika kazó. Gre torej • za oblikoslovno naliko. R o d i 1 n i k e d. Današnja narečja in govori imajo v tem sklonu re- i flekse za psi. nosni Glede na različne reflekse (odvisni so tudi od tega, ali je j bil samoglasnik naglašen ali ne, dolg ali kratek) je tudi končnica zelo različna. ¦ Najpogosteje srečujemo -e ali dolgi ozki -e, ponekod pa dvoglasnik -ie ali : -ej (zenielženei). — Po Krasu in v okolici Gorice pa je nosni e prešel v polglas- ¦ nik: žena, brada, glava. — Ob srednji Soči in v zahodnih goriških Brdih je redukcija napredovala do popolne onemitve, tako da imamo rodilnike ed. kot ' žen, slám, mók, nóg, žlic. Take oblike so zaradi popolne redukcije končnice do- ; živele slovensko narečno metatonijo: osnovni samoglasnik se je podaljšal, spre- i menila pa se je tudi njegova intonacija. To po svoje osvetljuje vzroke za na- ] stanek tudi psi. metatonije. •— Po Notranjskem in deloma tudi po Dolenjskem ^ se je -e diftongiral v je.- ženje, slámie, krávie itd. Do tega razvoja je morda ! prišlo zaradi počasnega zatezajočega tempa teh govorov. — O rodil, končnici -a \ sem že govoril. Rodilniki na -a so še posebej značilni za koroške podjunske j govore, kjer pa razširitev ? > a ni zelo stara. Mehkonebniki in ustničniki so se \ namreč v takih položajih drugotno palatalizirali; palatalizacija je torej starejša kot prehod ? > a (hvája < glave, noja < noge, itd.). ] V nekaterih belokranjskih govorih pa se nekdanji končno naglašeni samo-1 stalniki v rod. ednine končujejo na -i; roki, nogi, kosi, ženi, metli itd. Ta -i je je- \ zikoslovcem povzročal nemalo težav pri razlagi. Nekateri so mislili, da se je v j belokranjskem -i ohranil refleks stare psi. končnice -y, drugi, da gre za naliko i daj./mest. ednine, kjer sta se govorili dve končnici, -i in -e. Od tod naj bi se ! bila konkurenčna končnica prenesla še v rod., kjer bi ob normalnem razvoju ; pričakovali samo -e. Ne ena ne druga razlaga ni pravilna. Povojno raziskovanje j teh govorov je namreč pokazalo, da so se te oblike razvile glasoslovno iz sta- ! 105] rejših, na koncu naglašenih oblik, v katerih pa se je seveda dolgi nosnik diftongiral v -ie//a kot v dolenjščini. V nasprotju z dolenjščino pa so ti belokranjski govori izvedli tako imenovani terciarni premik cirkumfleksa s končnega na predzadnji zlog, torej: zenîe>zenie. Ko je dvoglasnik prišel v ponaglasni položaj, se je njegov drugi element postopoma reduciral in se asimiliral v -i. Belokranjske oblike rod. so torej po svojem izvoru iste kot vse druge slovenske narečne rod. oblike fžene > ženie > ženie > ženi). V daj./mest ed. večina slovenskih narečij pa tudi knjižni jezik vsaj na videz pozna samo končnico -i, oziroma njene narečne reflekse -a/ç, -e. Vendar ni vedno popolnoma gotovo, ali gre res in v vseh primerih za stari psi. -i. Velik del slovenskih narečij od Prekmurja preko Štajerske, Dolenjske in Notranjske je namreč že v predliterarni dobi kratki -e reduciral v -i, ki se je odtlej razvijal enako kot etimološki -i. Zato je tudi Trubarjev in današnji knjižni -i v daj./mest. ednine prav lahko nastal iz nekdanjega -e. Tista narečja, v katerih se kratki -e ni zlil z etimološkim pratkim -i, temveč je ostal e-jevski glas, pa še danes poznajo oblike na -e. To so govori po Koroškem, Reziji, v Benečiji in tudi v Beli krajini. Vendar vsi ti govori poleg oblik z refleksom starega -e poznajo tudi oblike z refleksom etimološkega -i. V današnjih slovenskih narečjih sta torej izkazani obe psi. končnici,-e in -i. T o ž i 1 n i k e d. Slovenski jezik je prvotno končnico -o ohranil do današnjih dni, le da jo je v različnih narečjih razvil na različne načine (odvisno tudi od naglasa). Ce je bila naglašena končnica, je bil samoglasnik navadno dolg. Zato je lahko doživel diftongizacijo v tej ali oni smeri: lahko je prešel v -uo/-ua- drugod pa v -oy.. Ce pa je bila naglašena osnova, je bila končnica kratka in se je zato v skladu s težnjami razvoja kratkih samoglasnikov rada reducirala. Najpogostejše obrazilo na osnovi naglašenih besed je -o (ki je hkrati lastno tudi knjižnemu jeziku). Narečja, v katerih se je razvilo akanje, so tak -o seveda spremenila v -a; ženo ^ žena. Ce pa so se v njih dlje ohranili mehki soglasniki, pa je tak -a v določenih besedah po prilikovanju lahko prešel v -e; h'šo > hiša > hiše. Slovenski govori po Krasu in tudi ponekod drugod pa so kratki -o zožili v -u, podobno kot srbohrvaščina. Zato v teh krajih govore: ženu, hišu, noga itd. V govorih ob srednji Soči in v Goriških Brdih pa je tudi tu redukcija šla v skrajnost, namreč v popolno izgubo končnice: hiš, krav, žab, žen, nóg. Kot v rod. ednine je tudi v tožilniku zato prišlo do slovenske narečne metatonije. Tako redukcijo kot ti primorski govori poznajo tudi ponekod po Podjuni in vzhodnem Rožu. — Nasprotno pa je drugod v Podjuni in ob Zgornji Savinji redukcija ostala na pol poti, tj. pri polglasniku -a: hiša, žena, krava, téta itd. Po Notranjskem in ponekod po Dolenjskem pa je tudi v akuzativu prišlo do diftongizacije kratkega -o. Zato tam govore npr. ženy.o, tetino, záby-o, nógy.o itd. V orodniku ed. slovenska narečja poznajo vse tiste oblike kot v tožilniku. Razen tega pa so za orodnik značilne tudi nekatere drugačne. V štajerskih narečjih se je orodniška oblika razširila s poudarjevalnim členkom ženoj, nogoj, kravo/ itd. Ce je bila končnica nenaglašena, se je lahko prilikovala v -ej ali celo -i: ženej, tétej; ženi, téti, kravi. Take oblike so znane iz mnogih štajerskih, zlasti tudi gornjesavinjskih govorov. Tam, kjer je prišlo do prilikovanja v -i, se je lahko celo izgubil občutek za posebno obliko orod- 106 nika, kajti oblika se je izenačila z daj./mest., ki je bil tudi predložni sklon (ob ! zgornji Savinji!). \ Drugačno novost je izvedlo prekmursko narečje. Tu se orodnik glasi na -oí, če je beseda naglašena na osnovi, in na -óui, če je naglas na končnici (krávoí; zenóuí). Te oblike so povzročale razlagalcem mnogo težav. Razrešil jih j je šele F. Ramovš, ko je dokazal, da je to razmeroma mlada oblika, nastala tako, ^ da je k prvotni obliki pristopil še -m po zgledu moških in srednjih samostal- i nlkov. To je tako kot v srbohrvaščini, le da je ta oblika doživela specifičen ; prekmurski glasoslovni razvoj. V prekmurščini se je namreč dolgi o diftongiral ; v ou, zaradi česar je prišlo do težko izgovorljive glasovne skupine oum, ki se ; je končno preko asimilacije ouw olajšala v -oy/. Na osnovi naglašene besede ] pa so dobile svoj -f od končno naglašenih (kravo+ f). — Tudi v južnih belo- \ kranjskih govorih se je orodnik razširil z -m. Ker pa se tu nosnik ni diftongiral, ! je ostala končnica -om ali -um. [ Za imenovalnik/tožilnik mn. nahajamo v slov. narečjih vse ' tiste oblike, ki smo jih našli za rod. ed., pa tudi nekatere druge. Tako imajo j v briškem narečju na Primorskem psi. končno naglašene besede pogosto mno- [ žinsko obliko na dolg naglašeni -a, torej: žena, sestra, noga, kosa, koza, glava. ^ Oblika je razumljiva, če vemo, da je tod a pravilni refleks dolgega nosnika -q. V okolici Kanala ob Soči se vsi množinski imenovalniki končujejo na -o: muho, • kráwo, babo, hlačo, gobo itd. Ta čudna množinska oblika je nastala takole: kratki nosnik se je reduciral v -a, ta pa se je v položaju za zvočniki (m, n, 1, r) vokaliziral v -o. Končnica -o pa se je kasneje po naliki razširila tudi v vse druge ' položaje in postala edina končnica vseh samostalnikov — moških, ženskih in i srednjih. > V r o d i 1 n i k u m n. je po onemitvi šibkih polglasnikov v 9. stol. ostala \ oblika brez končnice. Pri korensko naglašenih samostalnikih je to stanje ohra- i njeno do danes. Nekdanji končno naglašeni samostalniki pa so razvili vrsto >' novih končnic, da bi se tako tudi rodilniška oblika po obsegu izenačila z drugimi ; množinskimi oblikami. j Zgodovinsko najprej izpričana je končnica -i: služb', prošnji, solzi. Narečno ¦ pa jo še danes govore po Dolenjskem, v Beneški Sloveniji in Reziji. V okolici ; Gorice se govori celo nenaglašeni -i: kozi, mizi, ženi, ladji itd. Ta -f se je razširil^ k a-osnovam iz i-sklanjatve. — Druga slovenska končnica nekdanjih oksitonov je -d. Govori se v knjižnem jeziku ter v osrednjih in deloma zahodnih narečjih j (gorenjščina, notranjščina, kraščina). Tudi ta je izpričana že v 16. stol. Njen ; izvor je v daj., mest. in orod. množine, ki so vsi imeli v končnici tudi element j -a-. Razlog za postanek te nove oblike je isti kot pri končnici -i: po onemitvi ! -'í'!-h je samo rod., množine bil za en zlog krajši od vseh drugih oblik. — V ob- ' soških in nekaterih beneških govorih pa se rod. mn. končujejo na akcentuirani I -é, ki predstavlja stari nosnik. Njegov izvor je v im./tož. množine, od koder se ! je posplošil še v rod. mn., le da je bil tu v nasprotju z im./tož. rastoče intoniran: i buhé, zené,kozé, noge, daské itd. \ V nekaterih dolenjskih govorih (okolica Ribnice, Loški potok itd.) pa se ; pri teh samostalnikih rod. mn. končuje z -áu: ženau metláy,, osáy,, kosáy,, petáu, : stazáu, ucáu, suzáu. Končnica je nastala po kombinaciji -á z -u iz rod. mn. ; moških samostalnikov. Nekateri gorički govori v Prekmurju pa so ustvarili : končnico -eu -ah > -oh. Obsoški -oh je potemtakem po izvoru drugačen kot notranjski. Končno moram omeniti še končnico -ih, ki se je v nekaterih slovenskih govorih razširila iz i-jevske še k a-jevski sklanjatvi (Savinjska dolina itd.). Orodnik mn. se tako kot v psi. glasi še sedaj v slovenskem knjižnem jeziku. V večini narečij pa se je končni -i bolj ali manj reduciral, najpogosteje na sploh onemel. V takem primeru sta se sedaj lahko izenačila orod. in daj. mn. To se je zgodilo pri samostalnikih, ki so bili naglašeni na osnovi, medtem ko se pri drugih razlika kaže samo še v kolikosti naglašenega zloga (nogam : 108 nogam), lahko pa se je tudi ta odpravila tako, da je prevladala dajalniška oblika. Ponekod v Reziji (Solbica) je -ami fonetično prešlo v -oma, vendar samo pri starih končniško naglašenih samostalnikih: kozoma, rokoma. V rezijanski vasi Njiva pa se oblika glasi na -emin (nohemin, rokemin, kosemin). Končnica -ami je tod glasovno prešla v -emi, medtem ko o končnem -n ni popolnoma jasno, od kod se je vzel. V nekaterih slovenskih govorih se je k a-osnovam razširila končnica -mi, sprva upravičena samo pri ženskih j-osnovah. Take oblike lahko slišimo v Soški dolini, po Krasu, Notranjskem, po Benečiji in drugod. Znane so tudi iz starejših slovenskih besedil (s krdvmi, tetmi, brddmi). Končnica -mi je seveda lahko doživela redukcijo končnega -i in se skrčila na zlogotvorna -m ali -n (po priliko-vanju na predhodni soglasnik). Na Koroškem in v Dravski dolini se orod. množine glasi na -emi; e je tu stari e in je bil sem prenesen iz mest. množine (nagemi, Jipemi, čer emi) ali pa je po naliki iz sklanjatve zaimkov. V Rožu je končnica -emi pri korensko naglašenih samostalnikih doživela glasoslovno spremembo in prešla v -ima. Končni -i je namreč preglasil pred njim stoječi e in ga spremenil v i, (kravima, miišima, mdščima < kravemi, muhemi, mačkemi). V nekaterih slovenskih govorih, zlasti v okolici Tolmina, po Krasu, Notranjskem in drugod se k a-jevskim osnovam širi končnica moških in srednjih samostalnikov -i (z bradi, sestri, kosi). Končno bi omenil še to, da se je v nekaterih slovenskih govorih v Beli krajini, na Primorskem in v Benečiji oblika orod. množine izgubila, njeno vlogo pa je prevzela oblika mestn. množine (s sestrah itd.). Joža Mahnič Ljubljana ŽUPANČIČEVO PISMO MVRNV* Medtem ko danes poznamo Murnovih pisem Župančiču trinajst, se je od Župančičevih Murnu ohranilo eno samo, datirano na Dunaju z 8. marcem 1898. Iz tega pisma je v svojih komentarjih in razpravah citiral nekaj odlomkov Dušan Pirjevec, v celoti pa doslej ni bilo objavljeno. Nahaja se v zapuščini Otona Župančiča; pesniku ga je najbrž vrnil urednik Murnovih Pesmi in romanc, Ivan Prijatelj. Zgoraj navedeno številčno razmerje v korespondenci med obema pesnikoma preseneča, posebno če upoštevamo ukoreninjeno mnenje, da sta si bila med modernimi najbolj blizu. Vedeti pa je treba, da Župančič ni bil vedno prizadeven m uren dopisovalec; da je bil človeško na Murna po vsej priliki navezan manj kot Murn nanj; da je s Cankarjem vred začel Murna kot umetnika ceniti sorazmerno pozno. K temu mnenju nas navajajo Župančičeve in Cankarjeve kritične sodbe o Murnovi poeziji v njuni korespondenci, zlasti pa nekatera Murnova pisma Župančiču, kateremu je poslal v presojo rokopis svoje zbirke, a je cele mesece zaman čakal na odgovor in rokopis. ¦ Objavljeno za 20-letnico Zupančičeve smrti. 109 Kljub temu je moral Zupančič poleg našega odposlati Murnu vsaj še nekaj pisem, saj Murn v svojem z dne 28. februarja 1900 omenja prijateljevo »predzadnje pismo«, ki ga je kot ustvarjalca ohrabrilo. Kako da se ta druga redka Zupančičeva pisma Murnu niso ohranila? Najbrž jih je v cukrarni z mnogimi drugimi Murnu doposlanimi pismi požgala pesnikova teta, ki se kot preprosta kmečka ženska ni zavedala njihove vrednosti. O tem je kmalu po pesnikovi smrti, 26. junija 1901, urednika dr. Prijatelja obvestil Murnov sostanovalec v cukrarni, Fran Bolka. Cankar in Zupančič sta se do kraja zavedela Murnove človeške in posebej umetniške dragocenosti in enkratnosti žal šele tedaj, ko se je njegovo zdravje usodno poslabšalo in se je bližal njegov tragični konec. Toda zlasti Zupančič se je osamelemu batjuški vsaj po smrti oddolžil za zaupljivo, a premalo vračano prijateljstvo z vrsto čudovitih besedi s pretresljivim ciklom Manom Josipa Mur-na-Alelisandrova, nastalim v letih 1902 in 1903, s toplim esejem O pesmih Aleli-sandrova, objavljenim v LZ 1903, in s trpko Veselo pomladno epistolo, izšlo v LZ 1906. Še živemu poetu kmečkega življenja pa je posvetil barvito in iskrivo Narodno blago, ki ga je zasnoval 9. januarja 1901. Pismo, ki ga objavljamo, se je ohranilo brez ovojnice, pisano je na vseh štirih straneh pisarniške pole, vsebinsko pa je dokaj bogato in spada v pesnikova razvojno prelomna leta. Zupančič ocenjuje vrsto pesmi, ki mu jih je poslal prijatelj, se brez pridržka navdušuje za eno samo, na vse druge pa gleda bolj ali manj kritično. Sam pa mu, po ustaljeni praksi med mladimi modernimi, pošilja v zameno in presojo celotni ciklus Zimski žarki. Iz pisma je predvsem razvidna Zupančičeva mladostno radikalna nazorska in estetska preusmeritev. Vesel je neodvisne modernistične Mladosti, ker je v objavah pogumnejša kot Ljubljanski zvon. Od tedaj iskanih tujih avtorjev že dodobra pozna sorodnega mu Dehmla, medtem ko se za Baudelairja in Verlaina šele močno zanima. S katoliškimi listi, kjer je začel literarno pot in vrsto let sodeloval, se dokončno razhaja. Živo ga zanima odziv na VeJikonočne sonete v Katoliškem obzorniku. Uredniku Doma in sveta je odkrito razložil lastne svobodne nazore o umetnosti. Tudi z Vrtcem bo prekinil, brž ko bo poravnal svoje obveznosti v zvezi s predujmi. Murnu tudi mimogrede potoži o svojem gmotnem položaju: preživlja se s pisarniško tlako in tako zgublja dragocen čas za študij. Obenem se jezi nad domačimi meščanskimi veljaki, da ne pomorejo Cankarju iz bede in mu ne omogočijo vrnitve na Dunaj. Ob koncu sprašuje Murna po svoji ljubljanski ljubezni in mu poroča o novih znanstvih na Dunaju. Prejšnje Murnovo pismo Zupančiču ni ohranjeno, pač pa naslednje — odgovor na naše z dne 13. marca. Le-to in nekatera sočasna Cankarjeva pisma nam pomagajo osvetliti obravnavano Zupančičevo. Dunaj 8. !3. 98. Dragi Murn! Oprosti! Ne veš, kako malo imam časa. Sedaj to ni prazen izgovor, čeprav je tako navaden. Hvala Ti na poslanih pesmih. Nokturne mi poprečno ugajajo, dasi niso proste — ne zameri — bizarnosti — (oda samo tu pa tam. Kje, to čutiš najbrž sam najbolj. Ali pa veš, katera izmed poslanih pesmi j mi ugaja brez prigovora, popolnoma? »Plapolaj, plapolaj večna luč pred Marijo .. .« Ta pesen je krasna; samo vzdih, nič drugega, in vendar iz dna srca. Prečitaj jo še jedenkrat, in uveriš se sam. Kolikorkrat jo čitam., ne naveličam se je, vedno je krasna, vedno nova. 110 Pri Hafisu in Zuiejki sta zadnji dve kitici mnogo lepši kot prve tri. O pesmih »Zakasnela ptička«, »Brez svetlobe, ah, solnce gori« in »Zapela sinica je« (ta spominja na Kolcova), misilm, da ne misliš sam previsoko. Med Nokturnami mi ugaja najbolj »Ah še en glas. . .« (3.) »Plapolaj, plapolaj« pa pošlji v »Mladost«! Hvala Bogu, da imamo list, kjer smo prosti, popolnoma prosti. »Velikonočnih sonetov« se »Zvon« najbrž ne bi upal priobčiti. Veseli me, ako spominjajo na Baudelaireja, kajti od njega nisem čital še niti vrstice. Od Verlainea pa samo ono pesem, ki mi jo je napisal Cankar, »La mélancolie des soleils cou-chants«, pa še to nepopolno. Prosim Te, pošlji mi Baudelairea takoj (in pa, ako imaš, kak francoski besednjak) [prečrtano, nad prečrtanim: ni treba], ako ne, pa le Baudelaireja samega. Pošlji mi tudi naslov pesnij Verlaineovih, ako Ti je znan. Kje pa so me pobijali katoliški kritiki? Jaz ne vem še ničesar. Ko sem dobil Tvoje pismo, tekel sem v »Slovenijo« pregledal »Slovence« zadnjih dnij — nič. Najbrž v »Kat. obzorniku«. Ako Ti je mogoče, pošlji mi dotični zvezek (Kreuzband — 2. kr. znamke), stroške Ti o priliki povrnem. Julija meseca se tako najbrž vidimo. Tu. ne ostanem, ako ne dobim štipendije. Malo nade. Letošnje leto mi je izgubljeno; pa kaj čas, a potrlo me bode grozno. Značilno za naše »mladinoljube« je, da ne spravijo Cankarja na Dunaj. Klečeplazci brez talenta — kaj izvrstna spričevala! — dobivajo podpore, drugi pa se ubijaj, kakor se veš in moreš, pretikaj se, kakor ti bolj kaže ... Kako mi je izpodletelo z Lampetom, Ti je najbrž povedal Verčon. Mož ima pravzaprav prav. Jaz se samemu sebi čudim, kako sem mogel upati, da se pogodiva, dočim sem mu razkril vse svoje mišljenje, vse svoje nazore o umetnosti in poeziji. A ne kesam se niti trohice, da sem to storil; vsaj mi ne more očitati hinavstva. Da sem se pritajil lansko leto, bil bi za ves čas svojih študij imenitno preskrbljen, toda rajši stradati, kot živeti v duševnem robstvu. »Weib und Welt« pa nimam jaz, ampak Kraigher. Jaz sem kupil Dehmla zanj, Verčon se moti. »Lebensblätter« imam, toda tudi ta knjiga je v Mariboru. Dr. Vidic jo je vzel s sabo in mi je še ni vrnil. Kraigherju »Weib u. W.« bolj ugaja, meni pa »Lebensblätter«. V »Weib. u. W.« se mi zdi, prevladuje že bolj razum (čeprav cesto skrit pod simboli), dočim kipi v »Lebensblätter« fantazija in nebrzdano čustvo. Priložene pesmi sem zložil decembra lani in januvarja letos. Ko pojdem prvič v uredništvo »Mladosti« (jaz sem sedaj korektor za slovenske spise; prej Vidic), oddajam jih Plavšiču. Kako se zde tebi? Zložene so vsaka neodvisna od druge, a ko sem jih imel vse pred sabo, videl sem, da je v njih mnogo sorodnega, skupnega, menda baš zato, ker so nastale vse v kratkem času; zato sem jih združil v skupino. Evo jih. [Sledi v prepisu ves cikel Zimski žarki: 1. Nad mestom belim dremlje; 2. In nikjer, nikjer tolažbe; 3. Divje polje duša moja; 4. Vrt mojih sanj je ležal pred menoj, tu se predzadnja vrsta glasi: Ah, kerub, spravi svoj ognjeni meč; 5. Kot bi viseli jasni sadovi, z mottom Absintsko-meglen večer na Ringu.] Sedaj se mi ne ljubi več pisati. O priliki ti pošljem še »Diurnista«! ' Zadnje čase delam za Kržiča. Ta mesec ga moram izplačati. Ali si čital v zadnjem »Vrtcu« »Ne norčuj se iz svetih reči j!« Lahko si misliš, kako sem 111 se zakrohoial temu naslovu! Ker ni mogel iz pesni nikake morale izluščiti, postavil jo je v naslov! Ali veš, kedaj izidejo Cankarjeve pesmi? Ali kaj vidiš Berto? Morebiti si celo znan ž njo? Kaka je? Piši mi tudi o nji kaj. Tudi tukaj imam neko znanje, toda to je jednotedenska ljubezen, če se sme to pustolovstvo sploh imenovati ljubezen. Samo, da človeku mine čas [nekaj besed prečrtanih] hodim z nekim 72 letnim (da, prav si čital) Talijanom, Verčonu je znan iz mojega pripovedovanja. To ti je dečko! Z jedno nogo v grobu [dve tretjini vrste črtane] Pri nas je v pisarni [spet nekaj besed črtanih] Kaj počneš? Kaj počne Verčon? Ali je potrjen? Pozdravi ga in vse ljubljanske znance in prijatelje. Tvoj Oton P. S. Kadar pošlješ kako prav debelo pismo, prilepi znamko za 10 kr. Pred-zadnjič sem moral plačati 10 kr. globe! P. S. 2. Vedno in vedno se pripravljam, da bi pisal Ketteju, a doslej še nisem tega storil, upam pa, da v kratkem. Od njega tudi nič glasu. Ce ga vidiš, pozdravi ga! P. S. Pošlji Baudelaira takoj. Do danes sem vsako jutro pozabljal, vzeti pismo s seboj, da je oddam. Za boljše razumevanje pisma dodajmo nekaj pojasnil! Afe veš, kako malo imam časa: Ker mu od doma niso mogli prav nič pomagati — od gospodarskega poloma v Dragatušu dalje so živeli v skrajni revščini — se je pesnik moral tedaj preživljati kot pisar v trgovinskem ministrstvu in pri mehaničnem delu presedeti dnevno po šest ur. Hvala Ti na poslanih pesmih: Murnovo pismo, v katerem je prijatelju poslal imenovane pesmi, je danes zgubljeno. — Nokturne: cikel je Murn kasneje preimenoval v Noči; poslal ga je več prijateljem in je tudi doživel več sprememb (glej Murnovo ZD I, 179, 287 in Pirjevčeve opombe). — Plapolaj, plapolaj ...: Kako drugače je o pesmi (ZD I, 231) sodil Murn sam, zvemo iz njegovega naslednjega pisma Zupančiču (13. III. 98); »Sila sem se čudil, ko sem čital, da Tebi .Plapolaj, plapolaj' tako ugaja. Veš kaj sem jaz z njo storil? 2e davno sem jo vrgel na ogenj . . . Zapisal sem jo zopet iz spomina.. .« — Halis in Zulejka: glej Murnovo ZD II, 246. — Zakasnela ptička: ta pesem se ni ohranila. — Brez svetlobe.. ..- glej v ZD I, 152 pod naslovom Jesenske misli. — Zapela sinica je: glej ZD I, 214, naslov Pesem. Ta spominja na Kolcova: V omenjenem pismu Zupančiču Murn sam priznava, da je pesem »zložil popolnoma v Kolcojevi ,štimun-gi'«, a tudi dodaja: »Drugače bi tu niti ne mogel svojih čutil dobro izraziti«. V nasprotju z Zupančičevo sodbo se mu pesem zdi »še zdaj ena najlepših«. — Med Nokturnami mi ugaja najbolj Ah še en glas. . . (3.): Pesem je objavil Pir-jevec v opombah k ZD I, 460; v navedenem pismu je Murn v zvezi z njegovo oceno Nokturnov sporočil Zupančiču: »Stev. 3 sem sicer sprva izločil, a sprejel sem zopet, tako da jih je zdaj pet. Ostale sem popravil. Ugajajo mi zdaj.« Mladost, Velikonočni soneti: Mladost je bila hrvatsko-slovenska modernistična revija, izhajala je na Dunaju leta 1898; Zupančičeve Velikonočne sonete je prinesla druga številka na straneh 71—72. Hvala Bogu, da imamo list. . .: Podobno je pisal Zupančič 5. januarja istega leta že Cankarju: »Hvala bogu, da smo dobili list, v katerem se bomo lahko oglašali prosto in krepko, neomejeni od raznih ozirov.« 112 Baudelaire, Verlaine: Iz prej omenjenega pisma Cankarju se vidi, da seje Zupančič v začetku tega leta razen za poezijo monmartrskih bohemov še vedno navduševal predvsem za Cehova, Zolaja in Maupassanta, torej za naturalizem. V istem pismu (5. I. 98) pa že tudi prosi Cankarja, naj mu od dom_a pošlje Verlainove in Baudelairjeve pesmi »na posodo ali na prodaj«, čez štirinajst dni (28. I. 98) ga spet moleduje, naj mu sporoči vsaj »naslov pesnij Verlainea in Baudelairja«. V našem pismu Murnu zatrjuje, da razen Verlainove pesmi Soleils couchants (tak je njen pravilni naslov) od obeh utemeljitev francoske moderne lirike ni še vedno nič bral, in obenem ponovno urgirá zanju. Pošlji mi naslov pesnij Verlaineovih . . .: Med našimi modernimi je krožil izvod, izdaje Paul Verlaine, Choix de poésies. Charpentier & Fasquelle édit. Paris 1896, Najprej ga je imel v rokah Cankar, nato Murn in končno Kette, vsi so ga prebirali že v letu 1897. V Zupančičevi zapuščini sta se ohranila prevoda dveh Verlainovih pesmi prav iz te izdaje; sodita v prvo polovico 1898. leta. Tedaj je moral prebirati že tudi Baudelairja, ker ga Murn v pismu z dne 8. VI. sprašuje: »Tebi Baudelaire gotovo močno ugaja? Le čakaj, na počitnicah ga bova skupaj citala!« Kje pa so me pobijali katoliški kritiki? V prejšnjem neohranjenem pismu je Murn moral opozoriti prijatelja na odmev njegovih Velikonočnih sonetov na katoliški strani. Kakor je Zupančič pravilno slutil, je na cikel reagiral Katoliški obzornik, Aleš Ušeničnik je namreč v članku Ves odgovor — novostrujni-kov (KO 1898, 70) avtorja imenoval »figlo della volutta«. Tu ne ostanem, ako ne dobim štipendije: Zupančič je upal, da se bo rešiL kanclijske more in se spet dokopal do študija s štipendijo; visokošolsko podporno društvo Radogoj pa mu je prošnjo zavrnilo in tudi drugje štipendije ni dobil. — Značilno za naše »mladinoljube« je, da ne spravijo Cankarja na Dunaj: Zupančič je na Cankarjevo prošnjo iskal zanj na Dunaju primerno zaposlitev, da bi se mogel vrniti iz domovine, in mu predlagal, naj v skrajni sili zaprosi za kako uradniško službo. Kako mi je izpodletelo z Lampetom: Zupančič se je pojavil v Domu in svetu že leta 1894, in sicer kot katoliško usmerjen gimnazijec, ki se je prejšnje leto idejno šolal pri Janezu Ev. Kreku. Pri reviji je pod psevdonimom Gojko z, epskimi pesmimi sodeloval do vključno 1898, vendar se ji je že kot član bolj svobodomiselne dijaške Zadruge začel nazorsko odmikati. Tako je pri njej vedno bolj sodeloval predvsem zaradi hudih gmotnih razmer, urednik Frančišek. Lampe je namreč prispevke zelo dobro honoriral. Še več, nadarjenega pesnika je končno skušal dobiti za stalnega sodelavca, ki bi že zgolj z rednimi honorarji lahko dokončal univerzitetni študij. Ta ponudba je bila v Zupančičevem gmotnem položaju kaj vabljiva, toda preden bi jo sprejel, si je pesnik sklenil s pismom Lampetu zagotoviti ustvarjalno svobodo. Petega januarja 1898 je o tem pisal Cankarju: »Ko mu bodem prihodnjič pisal, razjasnim mu vse natanko, kake misli imam o literaturi in kateri možje so mi vzorniki.« Zupančičevo pismo Lampetu se ni ohranilo; kako se je stvar razpletla, zvemo iz našega pisma in iz pisma Cankarju z dne 21. marca. Pesnik je uredniku odgovoril, da je pripravljen sprejeti ponudbo, »a ob jednem sem mu razložil svoje nazore o poeziji in umetnosti sploh. Na to: .Sodelovati se more le na podlagi iste vere, iste ljubezni, istega mišljenja!' In potem je bilo vsega konec« — Verčon: Ivan V., študent medicine, član akad. društva Slovenije, ki se je na Dunaju družil z modernimi. 113 Dehmel: Nemški moderni lirik Rihard D. je bil z izpovedovanjem elementarnih ljubezenskih strasti in z idejo močne volje in samoobvladanja mlademu Zupančiču izredno blizu, saj je tedaj dobro poznal tudi že njegova dela. V našem pismu navaja in označuje dve njegovi lirski zbirki, Lebensblätter iz leta 1895 in Weib und Weil iz 1896, v Zupančičevi knjižici pa se je ohranila tretja. Aber die Liebe iz 1893. — Kraiglier: Alojz K., nekdaj zadružan, študent medicine, je tedaj pisal svoje prve novele in pripadal dunajski literarni druščini. —Dr. Vidic: Fran V., slavist, kritik in prevajalec, jeseni 1896 član Literarnega kluba, 1898 pa sodelavec Mladosti. Priložene pesmi: Gre za precej dekadentski cikel Zimski žarki, v katerem pesnik izpoveduje melanholijo in brezup, divje strasti, gnus in naveličanost, pa spet slast do življenja. Zupančič ga je sprva namenil Mladosti, kjer naj bi bil izšel v 9. številki, a je revija prej nehala izhajati. Plavšič: Hrvat Dušan P. je bil urednik Mladosti. Murn je avtorju glede Zimskih žarkov v sledečem pismu 13. marca sporočil: »Tvoje pesmi mi zelo ugajajo. Posebno 1., 3. in 4. Zdi se mi, da skokoma napreduješ.« In ob koncu pisma spet: »A kaj. Tvoje pesmi mi zopet silijo v spomin. Res, tretja je najlepša, prva se pa meni vsaj najbolj prilega . ..« — O priliki ti pošljem še Diurnista!: Po Pirjevčevem mnenju, ki je dokaj prepričljivo, gre verjetno za pesem Prodal sem .. . (glej Zupančičevo ZD I, 375— 376); v isti beležnici, kamor jo je zapisal, se je pesnik nekje trpko predstavil kot »Aleksej Nikolajev — diurnist«. Zadnje čase delam za Kržiča: Katehet Anton K. je urejal mladinska lista Vrtec in Angelček; tudi pri njih je Zupančič s psevdonimom Smiljan Smiljanič sodeloval od 1894 do 1898, sprva iz nazorske navezanosti, kasneje zaradi stiske z denarjem. Tako na primer 22. VIII. 1897 po vsej priliki zaradi že izplačanega predujma dolguje Kržiču 50 pesmi, katerih se nikakor ne more lotiti (Cankarju). Isti refren se ponovi v našem pismu, le da se tu morda nakazuje še pesnikova želja po prekinitvi odnosov: »Zadnje čase delam za Kržiča. Ta mesec ga moram izplačati.« In 21. III. spet tožba o tlaki za denar, povezana z redkim veseljem nad uspelimi pesmimi: »Ta mesec sem naredil malo. Hotel sem namreč Kržiča potolažiti in sem delal največ zanj. Dve pesmi od teh Ti pošiljam, ker mi ugajata, ker sem jih res vesel« (Cankarju). Ali si čital v zadnjem Vrtcu . ...- Pesnik, ki sta se mu upirala vsiljiva poučnost in uredniška samovoljnost, je za Pisanice pesmi seveda vrnil pravi naslov Vran. — Do razhoda s Kržičem je prišlo sicer kasneje kot z Lampetom, a je bil z nasprotne strani ostrejši. Kržič je pesniku zameril, da so tudi njegove otroške pesmi postale »novostrujarske«, sanjarske, nejasne in zato nerabne; poleg tega si ni več želel njegovega sodelovanja, ker da je njegova siceršnja poezija krenila na pot nevere in nenravnosti ter je zato mladini in narodu pogubna (Kržičevo pismo pesniku z dne 15. I. 1899 v Zupančičevi zapuščini). Kedaj izidejo Cankarjeve pesmi?: V Cankarju je živela misel na pesniško zbirko že od aprila 1897, ko se je po prvem semestru začasno vrnil v domovino, junija pa je z Bambergom že sklenil pogodbo. Ali kaj vidiš Berto?: B. Vajdič, učiteljiščnico, Zupančičevo ljubezen, ki ji je pesnik posvetil več ciklov v Caši opojnosti. Piši mi tudi o nji kaj: Murn je prijatelju ustregel v pismu 13. marca in mu takoj v začetku nadrobil nekaj štu-dentovsko navihanih novic o dekletu. Se pripravljam, da bi pisal Ketteju: Kette in Murn — najstarejši in najmlajši med modernimi — sta tisto leto po naključju usode oba hodila v osmo, Kette v Novem mestu, Murn pa v Ljubljani. 114 Stanko Kotnik Pedagoška akademija Maribor PRIMERJALNI POSTOPEK PRI POUKU SLOVENŠČINE Učitelji so pogosto v zadregi, kako bi učencem približali učno snov in pri tem ne zavozili na tirnice stare šole, kjer je veljalo pravilo, da prvi pač učijo, drugi pa le poslušajo, sprejemajo in se nazadnje naučijo. Čeprav se zavedajo pomembnosti načela aktivnosti učencev, torej nujnosti njihovega miselnega sodelovanja in tudi samostojnega reševanja, pri takih poskusih velikokrat zadenejo na trden zid, ker učencem manjka izkušenj in zlasti vednosti. Posebej prihaja do težav, kadar gre za spoznavanje novih slovničnih kategorij, ki jih ne moremo opreti in navezati na že pridobljeno znanje. Kljub trudu, da bi bil pouk sodobnejši, aktiven, induktiven, marsikateri učitelj razočaran ugotavlja, kako trdi so njegovi »sodelavci« v učnem procesu, ta in oni pa celo obupa ter nazadnje izpelje učenost kar lepo po starem. In vendar vzrok za neuspeh pogosto ni premajhna miselna sposobnost učencev ali pretežko učivo! Večji del krivde je treba pripisati napačno izbranemu učnemu postopku. Ne upoštevamo namreč, ali vsaj ne zadosti, osnovnega metodološkega načela, da stvari in pojave najlažje spoznavamo in opredeljujemo s primerjanjem. Da je takšno primerjalno označevanje in predstavljanje že prastaro človeško izkustvo, o tem priča navsezadnje tudi vse naše mišljenje m govorjenje. Saj je dodobra pretkano z njima. Iz povedanega sledi za učni postopek dragoceno spoznanje, ki ne bi smeli brezbrižno mimo njega. O načelni vrednosti primerjalnega delovnega načina je Stanko Gogala v svoji Obči metodiki zapisal: »To je odlična metoda, ki je uporabna pri vseh učnih predmetih. Bistvo te metode posredovanja spoznanj je v tem, da se nam s pomočjo posebnega miselnega akta primerjanja pokažejo med predmeti, pojavi, dogodki in pojmi po eni strani skupne in sorodne lastnosti, po drugi strani pa tudi individualne posebnosti in značilnosti. Po tej metodi moremo priti do primerjanja, do sličnosti in do razlik med takimi lastnostmi in svojstvenostmi, ki so za neke predmete, pojave in pojme bistveno pomembni, ali pa med takimi, ki so zanje manj važni, le slučajni in akcesorni. Delo po tej metodi zahteva razen pazljivega opazovanja še dosti intenzivno miselno delo učencev, saj je prav inteligentnost tista miselna sposobnost, ki nam odkriva razliko med tem, kar je bistveno in kar je slučajno. Zato delo po tej metodi zelo razvije učenčevo inteligentnost in kritičnost.« (Str. 131—132 2. izd.) Posameznih dejstev, kot so recimo pri jezikovnem pouku ednina, sedanji čas, povedni naklon, tvorni način, vezalno priredje in podobno, ne morejo učenci sami od sebe odkriti, priti do pojma o njih in jih nazorno dojeti, če jih prednje postavimo osamljeno, brez potrebnega oprijemališča za miselni tok. Taka opora pa je sorodni, vendar v nekem smislu nasprotni člen iste kategorije, ki šele omogoči zaznavanje pojavov po primerjalni poti ter prek ugotavljanja sorodnosti in različnosti povezovanja v isto kategorijo. Konkretno rečeno: do predstave o ednini in številu lahko pridejo učenci samostojno le, če smo obnjo hkrati postavili dvojino ali množino, sedanjemu času moramo nasproti postaviti preteklega ali prihodnjega, povednemu naklonu velelnega, tvornemu načinu 115 trpnega, vezalnemu priredju protivno itn. Nekateri naši učbeniki sicer upoštevajo to načelo in predstavijo v uvodu poglavja snov primerjalno ter šele nato preidejo na posamično podrobnejšo obravnavo, žal pa hkrati grešijo zoper načelo postopnosti in prehajanja od lažjega k težjemu, ker je za začetek primerjalnih členov preveč (običajno so nanizani vsi, ki pripadajo kaki kategoriji, torej vsi nakloni, vsa priredja itn.), pozneje pa je primerjave premalo. Večinoma bomo ravnali najbolj smotrno, če se bomo omejili le na dvojice členov, in tako izbrane, da omogočajo jasno vzporejanje. Za pridobivanje začetnih, osnovnih pojmov je to še posebej pomembno. Seveda pa tak način obravnave nikakor ne zahteva, da bi že kar prvo uro in hkrati izčrpali vso globino snovi. Včasih nam bo za začetek zadoščala predstava o na novo spoznanem pojavu, zakonitosti, kategoriji in njenih sestavinah. Drugič spet se bomo poleg tega lotili še podrobnejše obravnave snovno preprostejšega člena, medtem ko bomo zahtevnejšega pustili za samostojno učno uro. Naj ponazorim s primerom: pri naklonski dvojici povedni — velelni naklon bomo lahko že v prvi uri, potem ko nam bo osnovni razloček jasen in bomo pridobili pojem naklona, obdelali predvideno snov prvega člena, a podrobnejšo obravnavo velelnika (preglednico oblik, posebnosti, križanje z želelnikom, ki bo spet nit naprej) pustili za drugič. Vzporedna obravnava je torej zlasti važna za izhodišče, ker omogoča, da se pozornost učencev sploh lahko naravna v določeno smer. Večkrat se bo učitelju zdelo, da mu učna snov ne nudi prikladnega primerjalnega člena. Z malo premisleka pa se bo navadno lahko rešil zadrege s tem, da si bo potrebni člen priredil. Kako, naj pokaže zgled obravnave pripovednega sedanjika po primerjalnem postopku (7. razred). Da bi pouk zastavili metodično pravilno, si moramo najprej biti na jasnem, v čem je bistvo pripovednega sedanjika. Na splošno bi ga lahko opredelili tako: gre za posebno rabo sedanjika za izražanje preteklega časa, slovnično gledano torej za navzkrižje med obliko in vsebino. Ta ugotovitev pa nam za postavitev uspešnega učnega izhodišča ne zadostuje. Važnejše je vedeti, da ima ta zamenjava oblik posebno, zelo izrazito slogovno vlogo in da je zaradi nje nastala. Zato moramo dati slogovni plati pripovednega sedanjika v učnem postopku prednost pred golo oblikovno, slovnično, čeprav sta seveda obe v tesni vzročni zvezi. Vendar je sprememba oblike drugotna, samo posledica nekega psihološkega in izraznega hotenja. Za obravnavo si bomo poiskali ustrezen odlomek iz leposlovja. Ker je slovita Krjavljeva pomorska dogodivščina s hudičem v Petem berilu že preveč odmaknjena in tudi ni tako prikladna, kakor jo prikrojeno razkazujejo slovnice, bomo segli bliže — k Stritarjevi Sosedovi rejenki v Sedmem berilu. Začetek drugega dela nam bo ravno prav ustregel, se bomo pa zaradi varčevanja s časom in prostorom ter zaradi večje nazornosti tudi mi malo pregrešili nad besedilom, vendar le s krajšanjem, ne pa s »popravljanjem«. Naša zamisel je, da naj učenci najprej začutijo poseben slogovni pomen pripovednega sedanjika. Toda kako to doseči, če jim nočemo s prstom pokazati, pač pa razviti res njihovo globljo miselno dejavnost? Rekli smo, da je rešitev v primerjalnem postopku, zanj pa potrebujemo oporni drugi člen, nekako protiutež. Dobili jo bomo zelo preprosto — s postavitvijo vseh glagolov v pripovednem sedanjiku v pomensko »pravilni« preteklik. Besedilo v tej obliki napišemo na tablo, učenci pa si ga prepišejo na prazno levo stran v zvezku (tri 116 vrstice pustimo za naslov, ki ga bo treba določiti po opravljenem delu!). Obenem ga tudi glasno preberemo. Berilo mora biti učencem seveda že znano. Soglasna sodba: odlomek je prepisan iz Stritarja. Nas pa zanima, ali je natanko tako. Sledi primerjanje po knjigah, še prej pa učence opozorimo na krajšanje besedila, ki naj jih ne moti. Kar brž ugotovijo, da se besedili nekoliko le razločujeta, in sicer pri glagolih. Vendar za enkrat pustimo podrobnosti ob strani in napišemo na desni še izvirno obliko odlomka. Tako imamo obe različici jasno pred seboj: Bilo je v nedeljo popoldne. Po klopeh pred hišami so počiva je praznovali vaščani. Jaz sem ležal v travi pod košato jablano na vrtu in brez posebne misli zrl tja po polju. Kar je pri-drdrala po cesti gosposka kočija; s ceste je krenila naravnost proti naši vasi. Voz je bil zaprt, na strani neznanega voznika je sedel župnikov hlapec. Ta je dal znamenje vozniku. Kočija se je odprla, iz nje se je prikazal tuj gospod; za njim gospa, lepa, belega obraza, pa vsa črno oblečena. Naravnost v sosedovo hišo so šli. Bilo je v nedeljo popoldne. Po klo- i peh pred hišami so počiva je prazno- j vali vaščani. Jaz sem ležal v travi pod \ košato jablano na vrtu in brez poseb- \ ne misli zrl tja po polju. Kar pridrdra\ po cesti gosposka kočija; s ceste kre- ! ne naravnost proti naši vasi. Voz je ; zaprt, na strani neznanega voznika ; sedi župnikov hlapec. Ta da zname- ', nje vozniku. Kočija se odpre, iz nje] se prikaže tuj gospod: za njim gospa,] lepa, belega obraza, pa vsa v črno j oblečena. Naravnost v sosedovo hišo ] so šli. Naslednji učni korak začnimo z majhno anketo, ki bo vidno razživila in zaposlila razred. Ko smo obe obliki besedila primerno prebrali, zadamo namreč učencem nalogo, naj skušajo po občutku in posluhu ugotoviti, kakšen je razloček med njima, in naj to z nekaj besedami napišejo (seveda ne različnih oblik!). Najznačilnejša mnenja lahko učitelj odbere že spotoma pri obhodu razreda in jih nato preberemo. Označitve bistrejših in jezikovno tankočutnejših učencev bodo prav takšne, kot si jih želimo: da je desna različica bolj živahna, razgibana, živa, napeta, celo na izraz dramatična bomo kdaj naleteli. Prvi naš cilj smo s tem dosegli. Zdaj nas čaka druga naloga: poiskati, v čem je skrivnost slogovne spremembe. Ker so učenci že prej mimogrede dognali, da gre za razloček pri glagolih, delo ne bo težko. Najprej si podčrtamo glagole v levem besedilu. Vsi so v pretekliku, saj tudi opisujejo preteklo dogajanje. Torej gre za povsem običajno, skladno rabo. Ko pa si podčrtamo desne glagolske oblike, se pokaže časovna različnost: nekaj glagolov je preskočilo v sedanjik. Te označimo z drugačno barvo. Vrstijo se vprašanja: Kaj doseže pripovedovalec s takšnim časovnim preskokom? Dogajanje nam je iz preteklosti pomaknil bliže, postavil bolj živo pred oči. V domišljiji ga gledamo, kot da se godi sedaj, smo mu sami priče. — Kdaj pa stori pripovedovalec tako? Ko po uvodni pripravi preide na zanimiv dogodek, ki skriva v sebi neko napetost. Napove se z nepričakovanim dejanjem. — A kakšno mora biti to dejanje po trajanju, da lahko zbudi v poslušalcu ali bralcu posebno pozornost, ga vznemiri? Samo hipno, trenutno, nikdar trajajoče. Mojster pripovedi to dobro čuti in preskoči v sedanjik zmeraj z dovršnim glagolom, pravzaprav mu že vsebina kar sama potegne čas za seboj. — Ali pripovedovalec ta sunek naši pozornosti še s čim podkrepi? Učinek stopnjuje tudi 117 s piislovom kai (brž ga obkrožimo). Za uvajalni prislov bi lahko rabili še . . naenkrat, nenadno, hipoma, mahoma, tedaj, zdajci... — Ali se morajo uporabljati naprej samo dovršniki? Ne, zdaj so mogoči tudi nedovršniki, ker pripoved teče dalje, le da v sedanjiku. — Zadnji stavek pa je spet v pretekliku? Da, ko je naša pozornost zadosti zdramljena in se prva napetost malo poleže, se pripovedovalec rad vrne k pretekliku, v bolj umirjen ton. Včasih pa se s tem pripravlja že na nov razburljiv dogodek. Poglejmo, kako je v našem berilu! Tako smo v pogovoru postopno dognali psihološke ter jezikovne zakonitosti v rabi pripovednega sedanjika, ki mu zdaj že lahko dodamo še oznako dramatični. Poskrbimo tudi za naslov učne teme. Da bi nam bil vrstni red glagolskih premen bolj pregledno pred očmi, si glagole lahko posebej izpišemo (če na tabli ni več prostora, zbrišemo levo besedilo) in jim označimo vid: Preteklik bilo je so praznovali sem ležal (sem) zrl so šli nedov. nedov. nedov. nedov. kar nedov. Sedanjik pridrdra X dov. krene X dov. je dov. sedi dov. da X dov. se odpre X nedov. se prikaže X nedov. Za konec bomo skupno naredili še povzetek dognanj: Pretekle dogodke lahko predstavimo tudi s sedanjikom, ki ga imenujemo pripovedni ali dramatični sedanjik. Z njim postane pripoved še bolj živa, napeta. Popolna oblika postopka je takšna: 1. preteklik, 2. preskok v dovršni sedanjik (kdaj, čemu, zakaj dovršni?), podkrepljen z uvajalnim časovnim prislovom (kar, naenkrat...), 3. v nadaljevanju tudi nedovršni sedanjik (po potrebi), 4. vrnitev v preteklik (namen?). Vidimo, da je tudi v preglednici ostalo še nekaj za premišljanje. S tem smo jo skrajšali in predvsem ohranili učence miselno dejavne. Tako razvito obliko rabe pripovednega sedanjika srečamo seveda bolj poredko, vse polno pa je preprostejših primerov. Navedimo jih nekaj za zgled (vsi so iz Sedmega berila): Sinček je splezal na smreko, potem pa stal pred vrati, da bi videl, kako bo priplul blagoslov iz Rima. Kar se zares pripelje proti smreki velikanski planinski orel in začne kljuvati mesnino. Sinček skoči v hišo in vesel pove očetu . . . (Finžgar, str. 18.) Ko sva bila z očetom za Zavrhom, je oče imel s seboj klobaso. Opoldne mi odreže kolešček klobase in razloži . . . (Finžgar, str. 17.) 118 Ponoči za dnevom svetega Simona in Juda je starec neiidaj trdno spal v svoji lioči. Prebudi ga rompijanje na oiino. Gre na uro tipat, polnoči je šele bilo. (Jurčič, str. 50.) Zmerom Domen ni mogel čakati in stati v mrazu. Tenkor je vzdihoval in vstajal iz snega; nihče mu ni prišel pomagat. Stopi torej Domen sam k njemu in ga postavi pokonci. A mož tudi hoditi ni mogel. .. (Jurčič, str. 118.) Ko sva tako na trati sedela, je zahajalo sonce za sinje gore. Za nama se zbude taščice in penice v goščavi; pred nama se jim oglašajo strnadi po grmovju in na strani v smrečju nad potokom poje kos svojo večerno pesem. (Stritar — celo v opisu, str. 28.) In Kurent je še tako dolgo živel, da si je sam zaželel iti s sveta. Tedaj se je šel sam v nebesa ponujat. Sv. Peter mu reče, da ga ne more spustiti v nebesa . . . (in tako naprej v prip. sed. do zadnjega stavka, ki je spet v pretekliku; ljudska, str. 5—6). Še bi lahlco nizali primere, a z njimi bi samo utrdili spoznanje, da rabijo pripovedni sedanjik predvsem pripovedniki, ki so se živahnega sloga učili pri ljudstvu (poleg omenjenih še Levstik). Njegov ljudski značaj in izvor je poudaril že Metelko v svoji slovnici 1825: »V živahni pripovedi, vendar le v zaupnem občevalnem jeziku in v slikovitem, ne pa v resnem zgodovinskem pisanju, se uporablja prezent namesto absolutnega preterita.« (Str. 230). Metelko je torej hkrati zadeto in zgoščeno označil tudi slogovno vlogo omenjene časovne zam.enjave. Bolj posplošeno navaja pravilo že Vodnikova slovnica, ima pa dodano pomembno pojasnilo: Pretekle zgodbe večji del sploh s sedanjim časom pripovedujemo. Sam začetek se dene v pretekli čas (1811, str. 130). Povzemimo: Učenci so ob našem vodstvu spoznali posebno, zanimivo rabo časa po slogovni in oblikovni plati, s katero bodo lahko primerno poživili tudi svoje pisanje. Razširili so si vednost o izrazni sposobnosti in tančinah našega jezika, izviračojih iz večno ustvarjalne ljudske govorice. Zato naj tej govorici še bolj prisluhnejo in z njenimi žlahtnimi prvinami bogatijo svoj knjižni jezik. Jože Stabej S AZU Ljubljana IZ ZGODOVINE SLOVENSKEGA BE SED JA Kačur — P. Dajnko, Lehrb. 1824, 71: kačur das Schlangen-Männchen; Murko 1833, in Janežič 1850-51, v obeh slovarjih; Cigale 1860, itd.; priimek Kačur je porabil Iv. Cankar v povesti Martin Kačur; kakati — beseda izvira iz neklasične (prostaške) latinščine caco = umažem, opravljam telesno potrebo, nemški kacken; Pohl. 1781, Lib: Kakam. Kacken. Cacare; Murko 1833, slov.-nem., 117: Kakati, am (cacare); Janežič 1851; Cigale 1860, itd.; kal, i ž — J. P. Ješenak, Bukve sa Pomozh, 1821, večkrat, npr. str. 72: Medlo, inu lohko serno ne velja sa feme, zima [kal) malo reje najde; Murko 1833: Kal, 2. kali oder kali f. der Keim an Gewächsen, itd.; kalup — perzijsko — arabsko — turško besedo kalup (kaluf) beremo med prvimi v Vukovem Rječniku 1. 1818, stolpec 294, kjer jo je Vuk sam poznamenoval s pripombo, da je beseda vzeta iz turščine. Kam je meril 119 Pohlin v Krayn. Gram. 1768, str. 116, v 2. izd. 1. 1783, str. 125, z zapisom: Kalup, Dinte = črnilo, nam ni jasno; pred Vukom ima tudi M. A. Relkovič v slovnici j 1. 1767, str. 420: Kalupcxia, Leistenschneider, Modelmacher. V slovenščino pa je: uvozil kalup kot »čisto slovensko besedo, ktero južni Slovani »kalup« in Cehi j »kadlub« izgovarjajo in pišejo«, J. Koseški, ko je v Nov. 11. III. 1846, str. 37, i Schillerjevo Das Lied von der Glocke iz 1. 1799: Fest gemauert in der Erden /Steht die Form, aus Lehm gebrannt., poslovenil: Zgan iz ila, kraj prostora/ Zemlji! vzidan je kalup, in pod črto pojasnjeval ter zagovarjal to besedo. Slomšek, ki je^ že okrog 1. 1827 prevedel navedeno Schillerjevo pesem, prevod pa je objavil šele v 2. letniku Drobtinic 1. 1847, str. 166—176, je besedo Form prevedel: Zilasti hram že vsajen čaka /V hladno zemljo ves zakrit, in pod črto na str. 166 pri-j pomnil: »Alj model, form, ki ga g. Koseški kalup imenujejo«. Iz Nov. je prenesel; Janežič kalup v slovarja 1. 1850-51, prevzel ga je Cigale 1. 1860, itd. Koseskiga j kalup se je prikradel celó pod pero O. Zupančiča, kjer beremo v rokopisu iz \ 1. 1930: »Prevajanje Shakespearea je vroče delo in vsa tvarina slovenskega i jezika mi mora biti v duši raztopljena, da jo lahko vlivam v kalup.« V Sloven-j skem poročevalcu, Ljubljana, 10. VI. 1950, str. 2., pa smo že brali tole izpeljavo: : » ... vzrok je v še premajhni razgledanosti in v prejšnji vkalupljenosti«; kanju-¦ hati — otroška igra; glej Naš dom, 1. XVIIL, Maribor 1926, str. 118; Dalmatin.; Biblia 1584, Register: Crajnfki Noryti, Sloveníki oli Besjazhki kanjuváti; kapi-; talist — ima že Hip. v Diet. 1711-12, posebno pa V. Vodnik v Lub. Nov., npr.: 16. VI. 1798 pod Dunej .. . tedaj bodo kapilalijti dunejikiga Banco povableni... Trideiet od Ito fvojga kapitala v gotovini naloshiti; 18. VIII. 1798 pod Lalhko: ? ... inu davke bogatim kapitalijtam nakladajo; 22. IX. 1798 pod Franzia: Tifti; nizh neprejmejo, katiri jokajo, to je kapitalisti; kapnik — V. Vodn., Slov. Bef., j zv. 77/2 a: Tropfstein, der, kapnik (zapisano 15. maja 1806); kaziti — Pohl. 1781, i Lj a: Kajim. Verderben. Corrumpere. M. Zagajšek-Sellenko, Slov. Gram. 1791,' 322-23: kajim verderben; kipniti — A. Breznik, Vezhna Pratika 1789, str. 55, 57, i itd.: kader she kipne; J. P. Ješenak, Bukve sa Pomozh 1821, 124: daj telto dobro j kipniti! Murko 1833; Janežič 1851, itd; kipnjak — J. L. Smigoc, Wind, Sprachl. i 1812, 185: Germ- und Dampfnudel, kipnjak; kiselica — V pesnitvi »Meier Helm-j precht« iz srede 13. stoletja sta iz takratne ljudske govorice ob sotočju reki Salzach in Inn slovenski besedi kiselica (neka jed?) in klet. (Iv. Grafenauer, i Kratka zgodovina slov. slovstva. Ljubljana 1919, str. 16). L. 1613 pa je T. Hren] v knjigi Evangelija inu listuvi na str. 70 zamenjal Dalmatinov eflih s slovensko ' besedo klijiliza, poznejši kis (A. Breznik v DS 1917, str. 226); kij ali jejih je pisal \ npr. večkrat U. Jarnik v Sadje-Reji 1. 1817, str. 71, itd.; kitica — besedo kiiica = stropha, die Strophe, je zasledil A. Breznik naprvo v Nov. 1863, 346, potem pa ! še v Nov. 1864, 47 in 1865, 3 (CZN 1938, 97); od tod jo je vzel Janežič v slovar 1867; Fr. Leveč pa je namesto kitica rabil v SN 1880, 66, 2, dvakrat besedo j razstavka; klanjati se — Briž. II., 36: clanam ze = klanjam se, inclinari, vene- j rari, sich verneigen, anbeten; Habdelič 1. 1670: Klanyam ize. Reverentiam I praefto, exhibeo, Reverenter faluto; A. Breznik, Slovanske besede v slovenščini, j Ljubljana 1909, str. 25, 26, pa je menil: »Uklanjati se ali poklanjati se, ne klanjati \ se, sich verbeugen. S pozdravnimi izrazi imamo pač križ: vse poberemo, kar kje j slišimo: sluga, nazdar itd. Tako smo vzeli iz ruščine in hrvaščine (Pleteršnik ima | vir: iz hrvaščine) tudi klanjati se, r. klanjaftsja, hrv. klanjati se"; klet — Glej , zgoraj besedo kiselica; poleg kelder pa so pisali kliet že slov. prot. pisci; kletka; — Meg. 'Hi", T^'': Kefig, Vogelstell cavea, decipulum, kletka, foglaush; Meg., , 120 Thes. Pol. 1603, I./150: Auiarium. Sclav. {= slovenski) kletka. Germ, ein vogel-: kefich; J. Glonar, Naš jezik. Ljubljana 1919, str. 46, pa je zapisal: »Iz našega kletka je madžarščina, ki ne pozna dveh soglasnikov v začetku besede, naredila' kalitka, kar so si ogrski Slovenci in njih štajerski sosedje v obliki krletka zopet; vrnili; klica — J. L. Smigoc, Wind. Sprachl. 1812, 266: kliza, e, der Keim; kliči — Fr. Bevk, Viharnik, Ljubljana 1959, str. 16, 23: Danes je bil pri fari klič; je! kmete razburil klič pred smreško cerkvijo; klin — Za slovenski pregovor- klin se s klinom izbija — ki ga Plet. I., 407, navaja po Jurčiču — imamo predhodnika ' že v zapisu Petra Zoraniča, Planine, in Venetia 1569, fol. 1'', kjer beremo: chglin' chglina yzbiya = kljin kljina izbija, z latinskim prevodom ob levi strani: Clauus i clauo extruditur; klobasa — klobasa in klobasar sta domača tudi v slov. knjiž-; nem jeziku že od slov. prot. piscev sem. Tu se spomnimo le izvirnega primera ; za lakomneža, stisnjenca, umazanca, ki ga je zapisal V. Vodnik v Slov. Bel., zv. i 49/3^, pod Knauser, Knicker, namreč: trikrat klobajo Ikuha, potle jo proda, kar je Cigale brez navedbe vira prepisal 1. 1860 v slovar pod Knauserig; klopotač — ; Habdelič 1670: Klopotecz, Crepitaculum; Hip., Diet. I, 148: Crepitaculum, schel-1 ler, glocklein, Klingbiichslein. klapdtiz, v Diet. I.^, 154,pa še koynski klopötzi-, ' Jambrešič, Lexikon... 1742, 157: Crepitaculum klopotecz-, Guts.1789, 157: Klapper, klopölez; J. L. Smigoc, Wind. Sprachl. 1812, 106: Windmühle klopötez; T. ' Forreger, Pekre pri Mariboru: Windklepper klapotez (Verhandlungen u. Auf- ; Sätze. Graz 1821, str. 42, napisano 1. 1819); J. P. Ješenak, Bukve sa Pomozh 1821, i str. 2: sa koga me dershilh, sa eniga klepoteza?; J. Alič-Adelung: Der Klätscher ; klepotec; P. Dajnko, Lehrb. 1824, 89: klopolez -tca Windklapper, itd.; knjigopisec • — M. Kiizmič, ABC kni'sicza 1790, str. 7: Knigopilzecz; knjigovodja — Obči Za- j grebački Kolendar 1846, I./138, in še večkrat prej, ter v Manie poznate reči: i knjigovodja Protokollist; od tod Janežič 1850-51: Buchhalter, knjigovodja, raču-; novodja; Cigale 1860 nima, šele zopet Janežič 1867, itd. Obči Zagr. Kolendar za j godinu 1846, ki je bil na prodaj tudi v Ljubljani »kod pl. Kleinmeyera, knjigo- i taržca« — izhajal je vključno do 1. 1851, v drugi obliki tudi še 1. 1852, 1853 — : je s svojimi sestavki in z na kraju pridanim slovarčkom zelo važen, a še malo '¦¦ upoštevan vir (Breznik se je pozno seznanil z njim) hrvaških besed, ki so bile ; prevzete v slovenščino; knjižen — L. Gaj, Kratka osnova . . . 1830, 14—15: vu j knižnem jeziku, in der Schriftsprache; Cigale 1860 knjižni jezik pod Bücher- ; spräche; Janežič 1850-51 še nima; književen — Murko 1833: Knisheven, vna, vno ] (novosloshena befeda) literarisch; S. Vraz, Navuk v peldah. V Gradzi 1836 \ (predgovor, str. VII): Naglo delo ne more biti popolnoma, narmanje pak kni- \ shevno; Janežič 1850-51, itd.; književnik — Murko 1833: Knishevnik (novo- ; sloshena befeda) der Literator; Zbir. 1835, 7: Književnik, Literator; Janežič '[ 1850-51;itd.; književnina — Janežič 1850, 292: Honorar, plačilo za dela knji-i ževne, književnina; knjižnik — P. Dajnko, Lehrb. 1824, 34: Stari knižnik. Ein j alter Schriftsteller; Murko 1833, slov.-nem.: Knishnik (novosloshena beleda) der j Schriftsteller; Janežič 1850-51: Knjižnik, m. Literat; kobal — (Plet. L, 416: ko- ] halj, adv.) F. S. Finžgar, Gostač Matevž (SV 105, 1. 1954), 39: vsi drugi so v j kobalo sedli na mlaj; kočija — Hip., Diet. L, 534; Meg. j«; Vod., Slov. BeL ' (1. 1805), zv. 50/4*^; Murko 1833 s pripomnjo, da je »ne pravllovenlka beleda«, ; itd.; A. Breznik je v Slovenski slovnici, Celovec 1916, str. 218, menil, da je i »kočija, nem. Kutsche iz ogrskega kocsi (beri koči), voz iz vasi Koos pri Rabu, i kjer so v 15. stol. izdelovali take vozove«; kočijaž — Hip., Diet. I., 534; M. A. , Relkovich, Nova Slavonska, i Nimacska Grammatika. Agram 1767, 420: Koc- ¦ 121 siäsh; Vod., Slov. Bel. (1. 1805), zv. 50/4" in zv. 51/14": Kutscher kozhiäsh-, Murko 1833,, Janežič 1850-51, itd.; kočijažiti — Vod., Slov. Bel., zv. 50/4": Kutschiren, peläti, vösiti, kozhičshiti; Murko 1833 pa ima kozhirati; kola — znani pregovor imata že Hip., Diet. II., 134: lyla külla lama, in Vod., Slov. Bel., zv. 39/4'', pod Gewalt: lila kola lomi; koljiti < kolje — S. Majcen, DS XXVI. 1. (1913), str. 11: Pol fare ne ve, da bi kdaj kdo drugi na tem vrhu obrezoval, koljU in regolil; (kolitKkol, pfählen, ima npr. Hip., Diet. II., 261); kolodvor — J. Alič — Adelung: koladvoT, Peter Leskovec v Nov. 1843, str. 72: koladvor (Bahnhof); Nov. 1848, str. 120: ... v kolodvoru železnice pa veselica delavcov, ki so vunanje zidovje poglavitniga pohištva dokončali. Pa kaj nam pomaga, de bo kolodvor Ljubljanski (Bahnhof) že letaš dokončan; iz Nov. Janežič 1850, 78: Bahnhof, kolodvor; Levstik pa je v Nov. 1858, 59, zapisal besedo voznica namesto kolodvor; kolter — Dalmatin, Biblia 1584, II. Kralj., VIII.: en kolter (odeja); Hip., Diet. I., 658: Tegile, decke odeya plahta, koz, kolter; v Labotski dolini na Koroškem: Golter, Kulter — poroča Joh. Gallenstein v 2. zvez. Kärntnerische Zeitschrift. Klagenfurt 1820, str. 12; korbica — reklo: korbico dati komu, ima npr. že Rogerij — M. Krammer v Palmarium empyreum I. (Celovec 1731), str. 213: Gertrudis . . . tem, kateri lo njo Inubili, je to korbizo dala; koruza — Murko, Slow, sprachl. 1832, 131: türkischer Weizen, korüsa, türfhiza, türlka plheniza; Janežič 1850-51 Cigale 1860, itd.; za primerjavo s slovensko govorico: v koruzo hoditi, koruznik, je mikavno malorusko reklo: skakati v grečku, v pomenu: spuščati se v nedovoljeno ljubkovanje, razvratno živeti, kjer pomeni grečka koruzo, ki so jo Malorusi dobili s posredovanjem Grkov (glej: G. Krek, Einleitung, Graz 1887, str. 184); kostreba — P. Dajnko, Lehrb. 1824, 47: kostreba, eine art Gras; Jožef Rudež iz Ribnice na Dol. (zapis je iz 1. 1829) v Annalen, Laibach 1834, str. 18: Futterkraut kojtrela, auch tizhje shito; košpa = cokla — F. Bevk, Viharnik, Ljubljana 1959, na str. 23, 116, 118, 128, 131; npr. na str. 23; Kozma je obul košpe; kovarstvo — U. Jarnik, Kleine Sammlung 1822, str. 23, navaja kot pol ali čisto zastarelo besedo: Kovarjtvo, die Schlauheit, altutia, Kovar živi kot družinsko ime; Murko 1833, slov.-nem., stolpec 115: Kovärltvo (veraltet = poltärim, vltärim, vitarjena beleda) die Schlauheit; besedo je torej vzel od Jarnika; Zbir. 1835, 8: Kovarstvo, a, n. conspiratio, Verschwörung; M. Ravnikar-Pozenčan v Nov. 1849, 36: Ako pa nevarnost in kovarstvo za slovenščino kje zagledamo; Janežič 1851, itd.; koze — V. Vodn., Lubl. Nov. 9. V. 1793 pod Lublana: Pretezheni teden fo nalhi osdravilzi sazheli otrokam dobre kosq vzepiti; kozelc — kozolec — V tisku prvič M. Kastelec, Navuk Chriltianski 1688, str. 602: je on imil vfe fvoje Koselze; vse nadaljnje glej v Slovenskem etno-grafu, VI.—VII. 1. (Ljubljana 1954), str. 35—72, in v XVI.—XVII. 1. (Ljubljana 1964), str. 289—305; kres — M. Trost, Ena lepa inu pridna prediga 1588, str. 121: pred Kreilfsom, str. 122: po Krei/Ji; Hip. Diet. II., 63: Freudenfeuer, ogin tiga vejselja, krejs; krojač — Naprvo ima Meg.S Nj", pod Schneider poleg shnidar hrv. obliko kreazh, ki jo je pa zapisal Faust Vrančič (Verantius) v Dictionarium 1. 1595, str. 93, pod Dalmatice: Krayazh, kar je prevzel Meg. v Thes. Pol. 1603, II./467, poleg Sclau. (= slovenski) kreazh, Croat, kreazh, Bohemice kregci, kreyci. Obliko krajazh imajo potem Habdelič 1670, Belostenec 1740, Jambrešič 1742, itd. dokler je ni vknjižil 1. 1781 tudi Pohlin: Krajazh, a, m. Der Schneider. Sartor, ki se je obdržala prek Vodnika, Ravnikarja, itd., vse do Plet. L, 454, -2). Zanimivo pa je, da beremo sedanjo slovensko knjižno obliko krojač med prvimi 122 v hrvaškem Napuchenyu 1. 1831, str. 171 in 183: Rukotvorja je krojach, seines Handwerks ein Schneider; Krojach je, es ist der Schneider. Pri Slovencih pa najdemo besedi krojač, krojačica med prvimi 1. 1847 v Murščevi Kratki slovenski slovnici, str. 72, nato v Sloveniji 1, 1848, str. 40, v obeh Janežičevih slovarjih 1. 1850-51, itd., medtem ko je Bleiweis v Nov. 1. 1848, str. 18, še pisal: Krajači ali šivarji (žnidarji); krajač v pomenu ein Schusterwerkzeug pa je zapisal P. Dajnko, Lehrb. 1824, 53; kroživnica — Nov. 1859, 308: kroživnica (Ringelspiel); krožnik — V. Vod., Slov. Bet, zv. 75^: Teller, der, króshnik, taler; Murko, Slow. Sprachl. 1832, 196, in 1. 1833 v slov.-nem. slovarju, stolpec 152: Króshnik, der Teller; Janežič 1850-51, itd.; krucnili — Fr. Bevk, Viharnik. . . 1959, 107: [Alen-ka] je kot brez moči krucnila v kolenih; kruli — Besede kruh še ne beremo v Briž. spomenikih, je pa izpričana v več delih slov. prot. piscev, a je gotovo še starejša. Da ni poljubljanje kruha, če pade na tla, samó slovenska navada — danes kaj redka — nam je izpričal znani tirolski Hippolytus Guarinonius (Guari-noni, 1571—1654), ki je zapisal v I. delu svojega spisa Die Grewel der Verwüstung, Ingolstatt, 1610, str. 555, da je kmetu kruh najbolj zdrava in najboljša hrana. »Ko pa pade preprostemu človeku katerikrat na tla kos kruha, ga pobere z velikim spoštovanjem in ga poljubi, medtem ko pusti druge jedi ležati.« kru-harna — M. Zagajšek-Sellenko, Slov. Gram. 1791, 222-29: kruharna, Brodkam-mer; krušnica — Murko, Slow. Sprachl. 1832, 196: Tischtuch — krúfniza; Murko 1833, Janežič 1850-51 itd. krvnik — F. Vrančič (Verantius), Diet. 1595, 17: Carnifex ein Hencker Karvnik; Jambrešič 1742, 91: Carnifex . . . kervnik; Gutsm. 1789 — kakor je pisal Breznik v CZN 1938, 19, nima kervnik, marveč na str. 248 pri Scharfrichter kervaunik; Vuk, Rječnik 1818, stolpec 338: Krvnik, der Mordschuldige, occisor, kar je prevzel Murko 1. 1833 v slov.-nem. slovar, stolpec 126: Kervnik, der Mordschuldige; Zbir. 1835, 7: Kervnik, carnifex, Scharfrichter; Janežič 1850-51 pa je vzel kervnik, Scharfrichter, Mörder, Henker, najverjetneje iz Mažuranič-Užarevičevega slovarja 1. 1842, lahko pa tudi iz Drobničevega 1. 1846 nsl.; Cigale 1860 te besede nima; krvotok — Meg.\ B^": Blutfluß, proflu-vium fanguinis kry tezhenje; Hip., Diet. II., 31: Blutung, krivaték; V. Vod., Ba-bilhtvo 1818, 75: kervitok; P. Dajnko, Lehrb. 1824, 78: kervotok Blutfluß, kar je vzel iz Dobrovskega Lehrgeb.; Fr. S. Metelko, Lehrgebäude 1825, 69: kervotok, Blutfluß; Murko 1833: kervotok, Blutfluß; Janežič 1850-51, itd.; kurir — V. Vodnik je začel rabiti besedo kurier -ierja namesto prejšnjih tekár, tekovz, v Lub. Nov. 1798. npr. 9. V. pod Raltadt : talite bogate darove fkusi kurierja is Raftadta v Paris pollal; kurje oko — Da je kurje oko tuji izraz, je povedal že J. Glonar (Naš jezik. Ljubljana 1919, 39). Izposodili smo si besedi pri Nemcih, ki so imenovali sprva ta stisek hürnen(es) = hörnernes Auge, tj, roženo oko. Beseda hürnen pa se je sprevrgla pri Nemcih po ljudski etimologiji v bolj znano Hühner, kurji, in tako je nastalo Hühnerauge, kar smo Slovenci kratko malo prevedli s : kurje oko. Na Gorenjskem pravijo kurjemu očesu živ trn (Breznik); dopisnik 2. v Nov. 6. IV. 1859 pa je rabil v dopisu dosledno izraz žabje oči, kar ima že Murko 1. 1833 v nem.-slov. slovarju, 425: Hühnerauge shábje oko, selten (redko) kurje oko; Guts.1789, 144: Hühnerauge, kurju okU; Janežič 1850, 293: Hühnerauge, kurje oko, žulj, 1851, 235 : kurje oko, Hühnerauge; Cigale 1860, itd. Se bo nadaljevalo. 123 Zapiski, ocene in poročila ; MLADE TRAVE* Mlade trave Manice Lobnikove sem kupila za svojo šestnajstletno hčerko. Priteg- i nile so me zelene platnice z milim obličjem štajerske pisateljice. Naslov je tudi mnogo \ obetal in tisk je bil več kot spodoben. Segla sem po denarju, prepričana, da bom na- ' redila dobro kupčijo. t Knjige nisem izročila hčerki takoj. Preradovedna sem, da je ne bi prej še sama . malce prelistala. Sedla sem torej k oknu in začela brali. Prebrala sem jo do konca in ' se obenem ves čas jezila. Nazadnje sem se celo premislila. Romana hčerka ne dobi. i Zakopala ga bom med svoje knjige, da tudi po naključju ne bi prišel v njene roke. | Punca naj bere Jurčiča in Trdino, Tavčarja in Cankarja, Finžgarja in Majcna, Preglja j in Voranca, Bevka in Kosmača, Pahorja in Rebulo, Hienga in Zidarja itn ... Lobnikovo ; pa šele takrat, ko se ne bo šla več slepe miši s slovensko besedo, ko ji bo tako ali ; drugače »ZAPELA« in se ji ne bo zlepa več izmuznila iz rok. Ko bo, skratka, živo ] vodo (živo srebro?) materinščine v glavnem obvladala in je njeno ritmično plivkanje : ne bo metalo na levo in na desno kot krhelj plutovine. Hčerkino znanje slovenščine : je danes in zdaj preveč slabotno in obotavljivo in neutrjeno, da je ohlapno in nelepo : besedovanje Lobnikove ne bi pohujšalo. Mlade trave so namenjene mladini, se zdi. Urednik Mladinske knjige, J. Potrč, 1 jih toplo priporoča mlademu, in mlademu staremu, svetu, to se pravi tudi nam, kij lezemo v gube in leta, a nam srce v prsih še vedno dela preglavice, ker nam mladostno : čivka in veselo poskakuje kot vrabec. Založba si šteje v čast, da je delo izdala. »Z ' zadoščenjem izdajamo to delo, ki je bilo pred dvema letoma posebej pohvaljeno na ' Kurirčkovem festivalu v Mariboru«, berem na zadnji platnici. ' Da se razumemo; Nimam nič proti zgodbi sami. Zdi se mi ljubezniva in prijetna,-j polna naivnosti, poezije in neposredne, nepotvorjene svežine. Po tej plati se z ured- , nikom strinjam v celem. Moji pomisleki gredo le na račun jezika, ki je po mojem ¦ nestrokovnem mnenju »kriminalno« zanič, da se izrazim v dijaškem žargonu; poln grobih i in drobnih pravopisnih, slovničnih in tiskovnih napak, pravo mravljišče površnosti, j nejasnosti in ohlapnosti, da človek nazadnje zdvomi še vase, ne verjame več svojim ; očem in ušesom. Vpraša se: gre za napake ali za... slog? Kako je mogoče, da jej lektor Mladinske knjige ves ta slak in grahor, vse to osatje enostavno spregledal? Jih i tako rekoč spustil v knjigo, ne da bi bil hrsknil ali pošteno zaklel? In korektor? Kaj je ' počel korektor, namesto da bi bil s svojim poklicnim rapirjem, z ošiljenim svinčnikom j v roki, pazljivo bral in pregledal besedilo? Je reševal nagradne križanke ali srebal,, kofetek in se naslajal ob Evi in Adamu? Kaj pa Potrč in člani komisije Kurirčkovega ' festivala? So delo posinovili kar tako, brez predhodne krvne analize, brez dvomov in ; rezerv? Dete se jim je zdelo kratko in malo čudovito? — Potemtakem je Slovenski j pravopis strogo zasebna zadeva slovenske akademije znanosti in umetnosti. Razen : članov pravopisne komisije in prostovoljnih privržencev ne obvezuje nikogar. Kaj pa i slovenske slovnice? Se tudi slovnice tičejo le Bajca, Kolariča, Rupla, Toporišiča itd.? i Za vse druge, za nas — bog, daj — so pa priložnostno branje in neobvezno čtivo?: Torej je treba nemudoma ukiniti redovanje slovenščine. Ukiniti cvetke, pardon, cveke, i ki pustošijo spričevala po slovenskih šolah. Dijake ne kaže — ni primemo, ni normalna' — mučiti z ocenami, tovariši profesorji, ko pa vsakdo sme, sodeč po knjigi Lobnikove, ; kar se mu zljubi! Pustite peti moje škorce, kakor sem jim grlo ustvaril... Ce je Lobni-i kovi dovoljeno, mora biti dovoljeno vsem. Tudi mi smo otroci Slave. Njene sinje oči j niso nič lepše od naših, naš jezik nič slabši od njenega. i To moram kajpak že na vsem začetku poudariti. Ce jezik Lobnikove moti mene, \ ki slovenščino komaj kaj znam — učila sem se je kot vaški godci citer in harmonike r; po posluhu, ljubiteljsko; slovenskih šol, žal, nisem videla od znotraj niti z daljnogledom^ — kako mora motiti šele tiste, ki jo povsem obvladajo, ki so, kakor temu pravimo, v ; njej doma. Ne zamerim Lobnikovi, da greši, pač pa tistim, ki jo pustijo grešiti, ki ji ] dajejo potuho, ki je ne opozorijo na nepravilnosti. Mene so vselej po prstih, ko sem: jo ... rezala po svoje, ko jo po svoje še . .. režem. Mojemu pisateljskemu erosu ne da-'. jejo maha: vselej po prstih, ko jih zaslužim. Hvala bogu! Sicer bi še dandanes »stala« : • Mladinska knjiga, Ljubljana 1968, 272 str. 124 na Partizanski cesti 14 in Mlade trave Lobnikove bi me »stanovale« 35 novih dinarjev. Na nebu pa bi mi še vedno migljalo nebroj zvezda, da o kraškem prihodnjiku pomožnega glagola bom bil, bom bila niti ne govorim. Zakaj ne mahnejo po prstih tudi Lobnikove, se sprašujem. Ne bi njene Mlade trave stoodstotno pridobile, ko bi vanje krepko posegel lektor? Ko bi jo povabili na uredništvo in ji s kazalčkom pokazali, kje je narobe? Bi bilo drugič še narobe? Ne. Vsaj tako pogostoma ne, In vedno manj. Zamislila bi se. Sprevidela bi. Spoznala. Potuha nikomur ne pomaga, piscu še najmanj. Tudi založbi ni v čast, če izdaja tretjerazredna besedila, slogovno nečista, slovnično in pravopisno oporečna. Skratka: So Mlade trave res primerne za mladi svet? Kaj sodijo o njih . .. profesorji slovenščine? Pa Bajci, Kolariči, Gradišniki, Toporišiči, skratka, slovenski jezikoslovci? Nemara imam sama o slovenščni zmedene pojme, pa se v svoji naduti nevednosti spotikam ob čisto dostojno in tekoče besedilo. Tudi to je mogoče navsezadnje. Dve oceni sem doslej prebrala o romanu (v Naših razgledih in menda v Primorskem dnevniku), pa se njuna avtorja niti besedice nista obregnila ob Maničin jezik. Oba pa sta se šolala v slovenskih šolah, mislim. Jeziček moram stegniti prav jaz, pač zavoljo svoje nevednosti. Ce je vse lepo in prav, bom slednjič le zvedela, da je lepo in prav in si prihodnjič ob Lobnikovi vsaj ne bom delala več nepotrebnih preglavic. Obogatila bom kvečjemu svoj pojmovni in besedni zaklad, stopila iz svojih ozkih in le lokalno obarvanih okvirjev. Dobila jih bom spet po glavi, s kolcem ali gorjačo, a v svoj prid. Moj zapis ne bo »nehasen«, splačal se mi bo. Pa začnimo paberkovati po Mladih travah. Za uvod naj bodo oblikoslovne, pravopisne, besedne in besedotvorne posebnosti. Ta nenavaden cestar bi se naj po atentatu ranjen splazil do proge (str. 35) — ves napreden svet (52) — vsak morebiten dvom (201) — tisti preuranjen vzklik Hitlerju (257) — tisti drobcen svet (69) — kakor topel dolgi prst (135) — sosed je bil ob njem in mrtev oče (249) — Zakaj nedoločna oblika namesto določne in narobe? S temi jesenskimi oscankami (95) — v tej osrani vojni (114) — tako osrano vojsko (162). — Ali niso to nekam močni, krepki izrazi? Da bi vlovil svoj rep (246) — od predsinočšnjim (265) — odvračala sem glavo (240) — in ga iz kljubosti nočeš videti (254) — obula sem torej visoke pete (256) — namenoma ali ne nevede (242) — razkoračen kot kak Svaba (256) — Nemčija si je prej kot druge dežele spomagala (251) — ne bi rad, da bi mu prav tak hudič spomagal na oni svet (104) — kako bi včakala (41) — uprizarjali neusmiljene progone (18) — na ogalu ognjišča (95) — ogal hrama (186) — najbolj pa ogala (U) — ob ogale (269) — dosti si je izkusila (199) — ničesar si niste izkusile (14) — če bi si ti izkusila njihovo silo (16) — obuti smo se sezuli (39) — (saj se bosi ne moremo) — odšvrkala desetinam marjeticam glave (26) — čemu bi se sicer tako nezarensko bal (40) — če so vzbuhnile govorice (29) — jaz pa sem se poslanjala po hiši (29) — in ne ve, kjer bi ga odložil (33) — Potem pa predjala glavo (87) — da bi dlan stisnila, je premaknila in predjala s sonca (32) — v pisarni sem izsilila mizo s telefonom (262) — si pil neke čaje, da bi za ministriranje mali ostal (259) — morajo priti Nemci, da bi nas njihov popadli dih stalil (156) — v smrti/i ne more biti ničesar skupnega več (156) — ženska mi (je) nastavljala . . . copate. Pisani in nekaj številk preveliki so se mi gnusili (242) — vendar kljub naraščajočem strahu (50) — Brkač zakle/e (61) — ni za povedati (79) — pištola je vgreznjena v zglavnik (93) — samo pameti, širokogrudnosti (93) — dekliško ženske težave (97) (ali ni dovolj že dekiiške?) — verjeli ali ne (54) — najhuje nedoumljivo pa je postalo (188) — smo jo vzeli njihovem gospodarju (126) — navadila sem se varovati presenečenj (109) — imam že zasigurano (113) — s prsti si je zarila v lase (130) — star prelaknjen konj (194) — okrog stare črešnje (208) — v cvetočih črešnjah — črešnje so vzcvetele (232) — tanek pramen svetlobe, ki je izbirala, je skozi podnice kanil (223) — Ostali (so) Kozaki. Koliko in kaj počno, smo ugibali (225) — Namesto molitve sem mislila (227) — Zajček je . . . zasadil tačke, da bi mi zlezel v vrat (226) — Je vnebovpi-joče terjala gospodinja (221) — dojemali smo grozen molk (218) — takrat sem prvič dojela sodišče (42) — če bi me stroj ne težil, bi ne čutila nobene teže (225) — konji so hrzali, ni bilo mogoče vedeti, so živali ali so ljudje pobesneli (222) (besedni red, ali so hrzali tudi ljudje?) — culi smo mrzlično prevajanje Nemcev in rezanje Kozakov (222) — sukali smo se po klovozih (184) — s skrepenimi rokami (210) božali s prezeb/y'enimi dlanmi (86) — kdaj pa kdaj zvalovili (217) — Slavko je nameril puškino kopito ob tla (216) — dnevi so vzdrgetavali (232) — zaledje se je zatrpavalo (229) — ceste so bile zatrpane (240) — za vzgled (129) — se zgleduj po dobrih vzgledih (67) — kako bomo po vojni v vsem vzgled (233) — v divje kričeče stvore (235) (ali ni to prekričeče?) 125 — moje nogi si je ogledoval (236 — o mojih nogah so menili, da bodo te noge nekaj' izrednega (235) — osupel si je ogledoval noge in se čudil (235) — od zdaj sem bila neka druga jaz (237) — zdelo se mi je kot kruto posmehovanje, da se zdaj Nemec na umiku nenadoma bojuje za eno nogo, ko je štiri leta povzročal samo zlo. Ta je v^ekeF to zlo še dalje; bil je prostovoljec od Poljske naprej (235) — vmes se je ženska jezila s prašiči (193) — ne smem nikomur ničesar odrušiti (170) — »E, Dušan«, so se ga spominjali, kakor so od nekdaj ljudje izzvani od bogve česa izbrskavali stare spomine (131) — okrožnice, kakor vselej vseh mogočih podpisnikov so morale točno tja, kot je pripisal Gorazd (132) — Nemirno išče (smeh otroka), tipa, spušča, nikoli ni pravo (147) -- neznosno vroče je smrdelo po dimu (146) — Skozi obroče in loputca (135) — Njenim do kolen, do pasu, do ramen, ne verjamem, da bi jo mogel kdo preseči (170) — uvela trava ob cestni škarpi se je smilila (21- komu) — si je privoščil šikano (163 — Razumljivo da je borec od enainštiridesetega (199) (vejica pred da). V bunkarju je zabil dva kola in na njo položil (I97) — to je torej vedel ta nezaupljivi Jaka in Slavko (220) — Bila sem kot član zelo bolne družine, ko so jih ločili, da bi lažje preboleli smrt tega ali onega člana (233) — je osila Gorazdova in moja skrivnost. Tudi Orleanki ga nisem povedala (70) — Na vprašujoče in zaskrbljene poglede gospodinje in njenih hčera se nisem mogla ozirati. Tu se nismo razumeli, v dojemanju teh Nemcev v tej kuhinji smo si bile tudi me tuje (235) — Dekleta pa so se venomer izgubljala in kadar so katero potrebovali, je ni bilo. Ko se je nato iznenada pokazalo (dekle), se je izkazalo, da ne iščejo te, pač pa ono (148) — In ko so se dekleta spravila v svojo kamro (148) — »So tako nevedne ali tako junaške« (150 — tu manjka tudi vprašaj) — ena od deklet (151) — Zjutraj so se dekleta tako smeje se poslavljala, kot so nas prej v smehu sprejemale (150) — Eno od deklet je nekam izginilo . . . Dokler se ni vrnilo . . . Tiho je zlezla v posteljo (232) — Dekle je prisopihalo ob štirih. Prinesla je purana (150) — Ta divja in razkrojena vojska ni imela nobenega sistema . .. Vselej na konjih, hitrejši in nevarnejši kot Nemci (164) — Nekateri bi se naj že spočetka odkupili s sodčki, ki so ga zapeljali v postojanko (65) — najbrže (7, 10, 24 itd) — pred se, na te, na nje, za te, za nje, za me, za se, na me, nad me, pod me, po me, za se (vselej narazen). Skupaj pa: pravtako (45) — nastežaj (46) — kdajbodi (64) — Navek! (222) — »a/a«, je pritrdil (68). Vse veliko je Lobnikovi orjaško, vse nekoristno pa nejasno: v orjaških prsih (149) — orjaška dlan (62) — orjaška očesa (27) — orjaške oči in orjaške solze (219) — orjaški netopir (264) — orjaška miza (265) — orjaške risanke (110) — orjaški očenaš (60) — orjaška veriga (31) — orjaška noža (138) — orjaški ribežnik (36) — orjaška roka (36) — orjaška presa (145); —- nehasno stražarjenje (47) — nehasno nagovarjanje (71) — nehasno življenje (23) — nehasno propadla (28) — nehasen spomin (94) — čutiš, da je nehasno (156) — nad dosedanjo nehasnostjo (219) — nehasna grožnja (226). Se bo nadaljevalo. Joika Milit Seiana PREKMURSKO NAREČNO BESEDJE V ROKOPISU IZ LETA 1862 V strokovni in splošno informativni publicistiki preddualističnega obdobja so v mejah Avstro-Ogrske le redki avtorji celoviteje obravnavali jezikovne in narodopisne značilnosti prekmurskih Slovencev. Eden teh je prav gotovo J. Caplovič, ki je najprej v budimpeštanski reviji »Tudomanyos gyüjtemeny (1828)«, leto dni pozneje pa v samostojni nemški knjižici dejansko objavil podatke in dognanja prekmurskega pisca Jožefa Košiča (J. Csaplovits, Croaten und Wenden in Ungarn, Pressburg 1829). To Košičevo in Caplovičevo delo zategadelj predstavlja temeljni vir preučevanja gmotnega položaja in duhovnega življenja ogrskih Slovencev v začetku 19. stoletja. Ko sem lansko leto v budipeštanski Szecsennyjevi knjižnici ponovno prelistaval že znano temeljno gradivo o Prekmurju in Prekmurcih in iskal manj znana tiskana poročila o našem življenju, sem v rokopisnem oddelku naletel na doslej neznano (ali vsaj neregistrirano), vendar dokaj zanimivo rokopisno delce v nemščini. Avtor tega spisa je Joh. Henrick Schwicker, znani nemški pedagog in publicist, ki je po končanem učite- 126 Ijišču v Vršcu najprej služboval v Banatu, pozneje — po končani fakulteti — pa v i Budimpešti." i Schwickerjev spis v gotski transkripciji nosi naslov: Die ungarischen Wenden- ! etnographische Skitze. — Obsega 14 strani zvezkovega formata, dodano mu je pa še- ; spremno pismo redakciji »Auslanda« (brez oznake kraja). Čeprav je poleg redne knjiž- i nične Signatare na rokopisu moč zaslediti letnico 1894, je iz datacije pisma v Velikem | Bečkereku razvidno, da je delo nastalo že leta 1862 (ali celo prej); poznejša letnica \ na rokopisu zategadelj prav gotovo označuje čas prevzema oziroma imatrikulacije-j v knjižnični sklad. Ni nobenega dvoma, da je Schwickerjev spis »narodopisna skica« i z določeno jezikovno informacijo in da se kot tak opira na Košiča oziroma Caploviča. ! Čeprav avtor v svojem delu ne objavlja nobenih citatov in ne omenja nobenih virov, ' je več kol na dlani, da se je pri pisanju posluževal predhodno objavljenih del, v prvi j vrsti Caplovičeve publikacije »Croaten und Wenden in Ungarn« iz leta 1829. Kljub tej ! ugotovitvi, ki izhaja tudi iz nadaljnjega orisa rokopisa, pa je iz posameznih odstavkov ' vendarle moč razbrati avtorjevo težnjo po objektivnem predočevanju položaja slovenske ' narodnostne skupnosti znotraj Ogrske. Za takratne politične prilike v Avstro-Ogrski i je to vsekakor pomembno dejanje, celo če imamo pred očmi dejstvo, da je o prekmur- ; skih Slovencih pisal tujec, brez podrobnejšega poznavanja dejanskega stanja. ! Schwicker uvodoma določno govori o Slovencih, posebej poudarjajoč tovrstno ' poimenovanje med samim slovenskim prebivalslvom na Ogrskem. V nadaljevanju spet ; točno posreduje takrat udomačen nemški naziv (Wendi) ter nedosledno madžarsko rabO'] terminov — »Toti, Vandálusi, Vandali«. V nemščino pravilno prevaja tudi tiste čase , udomačeno označbo slovenskega administrativnega okoliša — »Tótság«-»Slowenen-., Bezirk«. j Po ugotovitvi, da Prekmurje šteje približno 50.000 prebivalcev, Schwicker nada- '. ljuje z opisovanjem značilnosti prekmurskega vaškega doma, noše in prehrane. Kratko-' označuje tudi najpoglavitnejše ljudske običaje, med posameznimi opisi pa je najti še ] omembe nekaterih zgodovinskih pojavov (protestantsko cerkveno vizitacijo leta 1627 itd.)..j Jezikoslovno pomembnost rokopisa sicer očituje navedba 18 narečnih slovenskih.] iziazov, povezanih z narodopisnim informiranjem bralca — v takratnem madžarskem! črkopisu. Zapis narečnih besed je dokaj točen, v latinici ter blizu ljudski izreki Pri večini izrazov je zaznavna slovenska izvirnost ter tipična, stoletja utrjevana, slovenska, oblika. Za ilustracijo naj navedenm nekaj večinoma še vedno živih narečnih izrazov: ! i 'vaški dom' — preklit (= predsoba) pecivo — gibánicza, : klejt vrlanik I 'noša' — póczio (naglavna kapa) 'svatba' — szneha (= nevesta) 1 pecsa sztarisina 'S pojász szvádbica j Čeprav Schwickerjev spis po vsem tem ne predstavlja izvirnega avtorjevega dela,.' je njegova registracija z zgodovinskega ter narodopisno-jezikovnega vidika vendarle.' umestna. F. S e b i a n i č Murska Sobota NEKAJ ZANIMIVIH BESED IN POMENOV IZ BELE KRAJINE Ko so si že med vojno popravljali požgane domove in gospodarska poslopja, so v Beli krajini zadovoljni rekali: Kakovo je, je; pa makar živim na pasji kučici. Ko je bilo Belemu Kranjcu nujno 'iti na stian', je pred tujcem rekel: Grem zaradi sebe. Le če ga niste razumeli, je pojasnil z običajnimi slovenskimi besedami. Jermen za hlače imenujejo hlačnjak, zato ne uporabljajo izrazov, kot so jermen za hlače, tilačni jermen ali pas; z opasačem so opasani samo v vojski. Kadar se odpravi Beli Kranjec z volih" v Gorjance po drva, zatakne za škarič (kjer je oje pritrjeno) drvnico, a doma teše, stoječ na hlodu — ali na tleh ali na kobili • I. K. Schwicker (1839—1902) je napisal več zgodovinsiciii in narodopisnih del, izmed katerih naj omenimo samo naslednja: Die letzten Regierungsjahre der Kaiserin-Königin M. Theresia (Wien 1871), Bilder aus der Geschichte Ungarn (Pest 1874), Zur Geschichte der kirchlichen Union in der croatischen Militärgrenze (1874), Die Deutschen in Ungarn und Siebenbürgen (1881) , " Z volih — posebnost belokranjske sklanjatve, 127 ali kozi — s plankačo. Sodar in kolar pa tešeta z bradvo ali sekiro. Ob zamahih tesač prav mučno skoka (stoka). Ženske so se z njim pošalile; rekle so mu: Kaj, vraga, brundaš in stovcaš krog nas! Bodi že tiho! Dokler na pomlad telo še ni navajeno na težko delo, pravijo, da človek še ni užikan. Pri delu se spoti tudi v glavo. Privzdiguje škrljak (klobuk). Ko ga pokličejo južinat, se še da prositi, da pošlje gospodinja dete ponj, ki reče: So rekli, da hod(i)ts vale južinat! (takoj!). Bom vre prišel! je odgovoril, misleč s tem, da bo že prišel, ko bo stesal tram do kraja. Potlej ogrne kam(i)žolo na hajtač in gre. Ce mu fantiček dobro ne napenja obarvane vrvice, da bi hlod ožnoral, ga jezen sklapouha in mu veli: A, s teboj ni dobro delati v menažo (v druščini, v španoviji). Teše pa škarnice za ostrešje, stovpe (stebre). Ko vse stese, sestavlja strešni stol na štumberke (pokončni stebri v ostrešju). Kleti in zidanice nimajo ostrešja na štum-berke, ampak na trikotno vrh zidu položeno sleme, nanj pa so obešene škarnice. Pri južini se tesač baha, kako je med prvo vojno, kadarkoli je prišel na »urlavb« s fronte, brašnil krog deklet, še raje pa okrog poročenih. Ženske se ne dajo, pa mu odgovarjajo: Kaj se hrostiš, kot bi te res kaj bilo! Hvali juho, da plavajo škranje po njej. Nekod rečejo tudi srage. To so mastni cinki. Pravijo zato, da slaba, neokusna juha nima ne cinka ne vinka. Gospodinja se izgovarja, da je je sam vrotek v loncu (pena, ki se vleže, ko juha nekaj časa na robu počiva). Ko mu je gospodar naštel plačilo, je tesač v šali dejal: No, zdaj pedo imam kot pravi ženih (ženin) Kadar je res ohcet pri hiši, točijo vino iz soda kar v čebrico ali koblico ali kabel in manjšo keblico in svetujejo dobrodušno, da kdor tebe s plostrico (platiščem, polovico preklanega kola), ti njega s povtico (Vlahi pravijo povitica, Kranjci potica). Ce zmanjka v domači zidanici ali domačem kevdru vina, si ga sposodijo v soses-kini zidanici — v soseskinem kevdru — na poldržijo. Ob novini vrnejo mošta za polovico več: za vsak sposojeni bokal vina vrnejo poldrug bokal mošta. To je vino na poldrgo = pudrgo = poldrugo. Kolikorkrat ga natočijo, zarežejo na rovaš. V nekaterih soseskinih zidanicah imaje še danes rovaše. To so kratki klini, približno veličine grab-Ijinih zob. Na enem kraju so prevrtani in nabrani na žico ali bekev (ponekod pravijo mekev = vrba). Kdorkoli si sposodi vino, ima svoj rovaš. Nanj zareže oni, ki je za to zadolžen, za vsak bokal po eno zarezo. Kadar ta vrne mošt, mu vrne tudi rovaš. Ta je zdaj neveljaven. Lahko ga lastnik vrže v ogenj. Ko si začne spet sposojati vino, napravi nov rovaš. Ni rečeno, da se vsi rovaši obenem zavržejo. Vsakdo pa ima svojega po svoje zaznamovanega, pravzaprav ga posebej zaznamuje oni, ki je za posojanje zadolžen. Le on pozna svoje znake na posameznih rovaših, tako kot Obrščak. Danes poznajo še rovaše ob trgatvi, ko brentač zarezuje v palico, kolikokrat je že nesel brento grozdja v kad. Ob koncu svatbe je vsem žal. Zdihovaje zatarnajo ženske, da so se v teh dneh polenile in da bodo morale jutri še neužikane spodbrecati (tudi spodbrencati) se in se lotiti dela. Drugače ne bo jela. Zadovoljiti se bodo morale z grahom (fižolom), ko so vendar bile na svatbi postrežene z nakolencem (graškom). Za slovo so zaplesali kar po ištrlu v veži (tla, ki niso betonirana, marveč napravljena iz peska, zemlje, apna in vode; to dobro stolčejo s tolkačem). Za imendan hodijo pet in ropotat podoknico. Temu pravijo v Beli krajini ponekod, da bobnajo, drugod spet, da tebljajo. Hinko W Hlan GRADIVO DOPOLNILO K POROČILU O DELU LJUBLJANSKE PODRU2NICE SD (Od 11. septembra do 11. decembra 1968) Nanagloma je bilo treba rešiti vprašanje financiranja slavističnih strokovnih predavanj, kajti 500 din, ki jih je prejela ljubljanska podružnica iz blagajne osrednjega odbora za celoletni program predavanj v sezoni 1968/69, ni dovolj, če podružnica hoče obdržati 10 predavanj, kot je približno predvideno vsako leto. Zato se je predsednik podružnice dogovoril z Zavodom za prosvetno-pedagoško službo, da bo le-ta prevzela 128 financiranje predavanj, saj je vsebina predavanj namenjena strolcovnemu izpopolnjevanju. Dogovor je bil doslej ustno sklenjen tako, da bo Zavod za prosvetno-pedagoško službo plačeval tista predavanja, ki jih bo imel za dopolnilno izobraževalna, ista predavanja pa naj bi predavatelji ponovili še na semestralnih seminarjih, o čemer je dolžan obvestiti predavatelja odbornik (ki vodi organizacijo podružničnih predavanj), ko se dogovarja s predavateljem za predavanje. Glede na tako rešitev se je v podružnici ta javnost naglo poživila: prirejen je bil poučni izlet na Cankarjevo Vrhniko pod vodstvom Franceta Dobrovoljca (udeležilo se ga je čez 80 slavistov), Janko Kos je predaval o Ideji volje po moči v Cankarjevih dramah, Fran Petre pa o avtobiografskem v Cankarjevih delih. Pripravljen pa je skoraj celoten program predavanj za leto 1968/69. Po dvoletnih prizadevanjih ljubljanske podružnice je uspelo skleniti z DZS pismeno pogodbo za 10 % popust pri nakupu knjig te založbe. Pravico do popusta imajo le stalni člani ljubljanske podružnice, in sicer v knjigarni pri magistratu; morajo pa se izkazati s člansko izkaznico. Pravico do nakupa imajo le tisti, ki imajo poravnano in vpisano članarino. Taka rešitev je odboru le prvi korak pri ocenitvi knjig, ki mora obveljati za vse člane SD. Znova je treba opomniti osrednji odbor, da je dolžan poskrbeti za popust ne le pri DZS, ampak tudi pri vseh drugih založbah, kakor je že bilo sklenjeno v lanskem obdobju osrednjega odbora SDS. /gor G e d r t h Srednjetehniška šola Ljubljana v OCENO SMO PREJELI Književna istorija. Beograd 1968. I/l. 235 str. Dušan Mevlja, Smeh za kulisami. Humoreske — satire — anekdote. Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 45. Ljubljana 1969. 130 str. Vidik 9—10. Revija mladih za književnost, umjetnost i suvremene probleme. Godina XVI, ožujak 1969. 179 str. Rudi Šeligo, Triptih Agate Schwarzkobler. Znamenja 5. Založba Obzorja Maribor. 1969. 69 str. Perica reže raci rep. Založba Obzorja, Maribor, 1969. Znamenja 6. ' Prežihov Voranc, Samorastniki. Založba Obzorja, Maribor 1969. Iz Slovenske kulturne zakladnice, 7. 289 str. ZAKLJUČNI RAČUN REVIJE JEZIK IN SLOVSTVO na dan 31 . XII. 1968 AKTIVA PASIVA 1. Ziroračun 2. Dolžniki naročnine 1967 3. Dolžniki naročnine 1968 1.055,82 615,— 3.502,— 1. Neplačana naročnina "2. Predplačila naročnine 1969 3. Lastna sredstva 4.117,— 460,10 595,72 Skupaj 5.172,82 DOHODKI Skupaj IN IZDATKI 5.172,52 1. Subvencija 2. Oglas KBH Ljubljana 3. Plačana naročnina 4. Neizplačani avtorski honorarji 5. Neplačani bančni stroški 6. Sredstva iz leta 1967 35.000,— 500,— 33.209,50 1.076,— 226,— 769,16 1. StroSki tiska JiS 1-8/1968 2. Stroški uprave 3. Honorarji JiS 1-8/1968 4. Prispevki od honorarjev 41.336,60 3.599,06 22.167,50 3.697,50 Skupaj 70.780.66 Skupaj 70.780,66 v Ljubljani, II. januarja 1969 Ivo Graul dr. Jože Toporišič ; VPRAŠALI STE TRANSFER -J A ALI -A? K razmišljanju o tem problemu me je privedla različna sklanjatev tega samostalnika v dveh knjigah. V učbeniku Psihologija za tretji razred gimnazije, 1966 (dr. M. Zvo-narevič, prevod P. W.) beremo translerja (npr. na str. 58). Poglavje iz psihologije (1965, 131 ss., Vid Pečjak) pa uporablja liansieta. SP 1962, 901 ima transierja, enako Verbinc, Slovar tujk 1968, 723, vendar nikjer ni označena raba te besede tudi v psihologiji. — O podaljšavi besed z -j- pravi Toporišič (Slovenski knjižni jezik 1, 170): »Od besed, ki se jim osnova v ed. im. končuje na -1-, poznajo podaljšavo z -j-: a) vse večzložne osnove; izjema so ničte izpeljanke iz glagolov (tip izvir — izvira), besede z neobstojnim samoglasnikom v osnovi (veter — vetra) in redke posamezne besede kot šotor, lovor, sever... ter še nekaj tujk in tujih lastnih imen: empir, satir, velar .. . Tatar, Madžar ... Zanimivi so primeri, ko sta mogoči podaljšana in nepodaljšana osnova; take besede so: eksterier, Kvarner, resor, semafor ...« Ali je torej besedo transfer mogoče uvrstiti v zadnjo skupino »zanimivih primerov« ali pa je raba oblike brez -;- sploh napačna? Kaj pa naglas? SP ima transfer, vendar je pogosto v rabi tudi transfer. Na naglas transfer vpliva seveda latinski infinitiv glagola /rans/erre, iz katerega je tujka nastala, na transfer (ki ga SP nima) pa 1. os. sg. ind. prez. transiero. — Ali je tak naglas dovoljen? Breda Moschl Medicinska srednja šola Maribor O TRANSFERJU OZ. TRANSFERU Odgovor na vprašanje, ali je prav Iransferja ali transfera, ni čisto preprost. Verbinc ima obliko transferja pač po SP 1962, ta pa se je odločil za tip -r -rja verjetno na podlagi zunanje podobe te besede z besedami kot monter, tj. na podlagi dejstva, da se končuje na -er. Verjetno je bila za odločitev v tip -r -rja odločilna tudi neenozložnost besede (staro pravilo je namreč bilo, da se enozložne osnove — razen izjemoma — ne podaljšujejo z (prim. Leveč' in Jakopin^), pri večzložnih pa tako podaljševanje ni nič posebnega. V slovenskem knjižnem jeziku 1 sem v zvezi s tem opozoril, kot pravilno navajate, na dejstvo, da se z -;- ne podaljšujejo tiste besede na -r, ki so napravljene iz glagola tako, da se — preprosto povedano — izpusti vse, kar je za glagolskim korenom: odgovoriti > odgovor, umoriti > umor ipd. Pri besedi transfer se nekako še čuti, da je izpeljana iz glagola transferirati (= prenesti). Ce glagolu transferirati odvr-žete vse, kar sledi korenu, dobite samostalnik transfer, kakor iz prenesti dobite prenos. Ker je torej transfer izpeljanka iz glagola, se rodilnik res lahko glasi transfera, tj. tako, kot piše Pečjak. Vse se torej zdi, da ima Pečjak bolj prav kot SP 1962. Ce se bo v bodoče pravopis bolj ravnal po jezikoslovnih načelih kot po občutku sestavljavcev ali po opotekavi praksi, ki nas včasih sili k škodljivi kompromisnosti, bo verjetno tudi sam dal prednost vzorcu -r -ra v vseh takih primerih. Kolikor pa bi se iz naše zavesti izgubila zveza med transferirati in transfer, bi seveda lahko pisali tudi -r -rja. Tako se je zgodilo besedama sever in požar (v pomenu nebesna stran in ogenj), brž ko sta postali lastno ime (prim. Sever -rja. Požar -rja). Prav pri izpeljankah iz glagola ferre se je to zgodilo besedi Lucifer, ker njegov pomen ni več, 'nosilec ognja' temveč kar hudič'. Nima pa smisla umetno ohranjati tip -r -r pri tujih izrazih, kot so eksterijer -rja in Shakespeare -rja, saj govorimo tudi Schiller -rja. Kar se tiče naglasa pa ima SP 1962 prav. Naglas transfer je precej pod vplivom srbohrvaščine. Priporočam transfer, namesto tega pa je bolje rabiti kar prenos. J. T o p o T I š i č > SP 1899, str. 170, § 166—167. FHozolska lakultela Ljubljana 2 JiS 1963—1964, str. 53—57. PROSIMO CENJENE NAROČNIKE, DA PORAVNAJO LANSKO IN LETOŠNJO NAROČNINO!