Prvi poldnevnik in čas za ves svet. Ortica iz zemljepisa. I. V Washington-u, glavnem mestu zedinjenih držav, je bil zbran 1884. 1. mednarodni kongres, da določi prvi meridian (poldnevnik) in čas veljaven po vsem svetu. 0 istem vprašanji se je razgovarjal geodetiški zbor v Rimu leto poprej, in na četrtem nemškem zemljepisnem zboru 17.— 19. aprila 1884. 1. je bilo tudi nekaj tega na dnevnem redu. Ni dvomiti nad tem, da se mora to doloeiti v bližnji prihodnosti. Občinstvo sicer ni mnogo o tem zvedilo, a stvar je vender zelo važna; to se vidi tudi nekoliko iz tega, da je bilo pri zboru v Washington-u zbranih zastopovalcev dva in dvajset raznih držav. Da spoznamo, kako važno je to vprašanje, pomislimo, kako čudovito je občevanje napredovalo v kakih 40. do 50. letfh. Kako se je včasih potovalo, kako pa sedaj! Iz Ljubljane do Dunaja se je potrebovalo kakih štirnajst dni, v šestih tednih se je zvedelo še le, kar se je v Parizu zgodilo, dan danes bi pa kakšen nepokojen politikar nevolje skoprnel, ko bi mogel toliko časa čakati na novice. — Ob kratkem rečeno, dežela se je deželi, ljudstvo Ijudstvu približalo na način skoro neverjeten, a sedaj morajo pa ljudje tudi misliti, kako bodo poravnali razlike pri prometu in trgovini, da se lože med sabo porazumo. Uže imamo splošno mero in uteži; svetovno pogodbo zarad pošt, mednarodno porazumljenje, kar se tiče telegrafa, ki si tudi prizadeva, postaviti jednote spložuo ve- ljavne pri elektrieni meri; imamo tudi mednarodno družbo za vremenoznanstvo, ker le z združenimi močmi je mogoče vremenoslovje v teoriji razvijati in praktično uporabljevati, n. pr. ladije opozorovati na hude viharje, izdajati poročila o vremenih. Mednaroden je tudi jezik po znamenjih na širokem rnorji, ker vsaka barka, naj bode te ali druge narodnosti, barki z zastavami pove, kako se ji pravi, od kod pride, kam jadra. Jednarodno mora biti določevanje časa, napraviti se ima svetovna ura, katera bode veljala po vsem svetu. Svetovna ura! Kaj 6e to biti? Po vsem svetu naj vprihodnje ure jednako kažejo! To bi bilo kaj lepo, ali je pa to mogoče? Saj uže v Ljubljani vse ure jednako ne kažejo; kaj še le po vsem svetu! Tukaj ne gre zato, da bi vse ure bile pravilno, kar se tiče koles in bitja pri urah, ali svojeglavnosti pri ljudeh, marveč tukaj gre določiti pravi čas, poravnati razmere, katere ne zavisijo od posameznih ljudi, niti od posamezne države, le sodelovanje vseh omikanih narodov more tukaj doseči zaželjen smoter. Pravo poldne, to je tisti čas, ko solnce stoji najviše na nebu, ni za vse kraje na svetu ob istem času. Ker se zemlja suče okoli svoje osi, vidi se nam, da solnce zahaja od vzhoda na zahod, tako mora pa poldne na vzhodnih krajih prej biti, nego na zahodnih. Vzemimo n. pr. tisti čas, kadar je v Parizu poldne. Istočasno imajo poldne vsi tisti kraji, ki so temu mestu na sever ali na jug, a ne tisti, ki so bolj na vzhod ali bolj na zahod. Mislimo pa, da vse tiste kraje, ki imajo ob istem času poldne, od tečaja do tečaja reže črta, katera se sicer ne da potegniti na prostem, pač pa na zemljevidu, imamo meridian, t. j. poldnevno črto. Od nekdaj je pa navada, da potegujemo okoli zemeljske oble 360 takih črt, in tem pravimo poldnevniki, poldnevne stopinje. — Ako je v Parizu poldne, je na prvi stopinji na vzhod uže štiri miuute čez, pri drugi stopinji je uže osem minut, pri vsaki stopinji dalje za štiri minute naprej, tako da je na kraji, ki je 15 stopinj na vzhoclu od Pariza kazavec uže na 1 urb čez poldne, v Parizu kaže pa še le 12. uro. Ravno nasprotno pa je na zahod. Ako je kak kraj za eno stopinjo na zahod, tako je poldne štiri minute pozneje, pri dveh stopinjah za osem minut, pri 15. stopinjah za 1 uro, v Novem Jorku, t. j. 76 stopinj na zahodu od Pariza, bode poldne 5 ur in 4 minute pozneje kakor v Parizu, ali z drugimi besedami, tam je 6 ur in 56 minut pred poldnem, kedar je v Parizu 12. Ob istem času je ob krajih, ki so 90 stopinj od Pariza uže 6. ura zvečer; za tiste pa, ki so istotoliko (90 stopinj) na zahod, je pa zjutraj 6. ura in za oni kraj v Tihem oceanu, ki je 180 stopinj na vzhod od Pariza in nekoliko na vzhod od Fidži otokov, je ravno polnoči. To nam dovolj kaže, da mora biti čas po raznih mestih na svetu zelo različen; a tega si niso ljudje izmislili, ampak to nareja vsakdanje sukanje zemlje okoli svoje osi. Istotako kakor vode in gore, močvirja in brezni opovirajo promet , prav tako je tudi ta zapreka utemeljena v naravi; kakor je človeški duh preobladal vsa ona napotja, tako je tudi upati, da bode najdel sredstev in potov, da bode odpravil tudi ta napotja v prometu, katere stavi nejednakost krajevnih časov. V čem pa obstoji to napotje, to motenje? Recimo, da kdo stopi na železnico v Petrogradu, da gre preko Avstrijskega, Švice na Francosko. Njegova ura gre prav natančno in je naravnana po Petrograjski uri. Ko pride na avstrijsko mejo, najde, da gre njegova ura za celo uro in 3 in pol minute naprej, in vožnji red se ne vjema; ure na železnici in po telegrafih na Avstro - Ogerskem so naravnane po Pražki uri. Na Švicarski je zopet razloček za 21 minut, ker tam gredo ure po Bernski uri. Na Francoski meji se mu v tretjic čas ispremeni za 21 minut, ker Francoske ure gredo po Parižki uri. Kadar tedaj popotnik pride v tujo deželo, mora uro drugače uravnati, kupiti si druzih voznih redov, prav previdno gledati na premembo pri urah, ako hoče razumeti napovedan čas in noče vlaka zamuditi ali ure in ure po ne potrebnem čakati. (Dalje prih.)