Hazprave in gradivo, Ljubljana, november 1981, št. 13—14, s. 67—83 znese s7 Ernest Petrič SAMOODLOČBA MANJŠIN — PRAVICA DO ODCEPITVE — VARSTVO MANJŠIN (S POSEBNIM OZIROM NA PREDLOG DEKLARACIJE OZN O PRAVICAH MANJŠIN) Med pripombami in komentarji držav k jugoslovanskemu predlogu Deklaracije OZN o pravicah manjšin! je, kot je bilo to tudi vsakokrat doslej ob preizkusih, da bi se zagotovile manjšinske pravice? na mednarodni ravni, moč zaslediti znani pomislek": deklaracija o pravicah manjšin bo, zlasti če ne bo njena dikcija dovolj »previdna«, vzpodbujala k separatizmu med manjšinami; ogrožala bo torej integri- teto držav. Zanesljivo se bodo tvrstni pomisleki in pripombe še javljali v nadaljnih razpravah o predlogu deklaracije. Bodisi za to, da bi se jo, bledo kot je sicer že sedanji predlog, po vsebini še bolj okrnilo, bodisi da bi se sploh preprečil ali vsaj zavlekel njen sprejem. Zato je potrebno raziskati prav odnos med pravico do od- cepitve in varstvom manjšin. To še posebej tudi zato, ker je v Komisiji OZN za človekove pravice bil jugoslovanskemu predlogu Deklaracije o pravicah manjšin dodan kot gradivo predlog Mednarodne konvencije za varstvo narodnih in etnič- nih skupin ali manjšin4. Le-ta vsebuje tudi ekstenzivna določila o pravici manjšin do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Ker ta problematika sodi v sklop mednarodnopravnega načela o pravici naro- dov do samoodločbe, je potrebno najprej odgovoriti na vrsto splošnih vprašanj v zvezi s tem načelom mednarodnega prava. Potrebno je raziskati razvoj te prob- lematike predvsem po letu 1970.5 PRAVNA NARAVA NAČELA O PRAVICI NARODOV DO SAMOODLOČBE Če je v doktrini in v praksi držav tja do leta 1960 še najti mnenja, zlasti med pisci na zahodu?, ki zanikajo ali osporavajo pravni značaj načela o pravici narodov do samoodločbe, je moč po letu 1970, po sprejemu Deklaracije o načelih mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju med državami v skladu ' Z »manjšinami« razumemo take skupnosti ljudi, ki se v mednarodnih dokumentih v raznih variacijah označujejo kot rasne, narodne, etnične ali jezikovne manjšine oz. sku- pine, v SFR Jugoslaviji pa kot narodnosti; termniološko nedoslednost je čutiti tudi znotraj SFR Jugoslavije, primerjaj n.pr. B. Vukas, Etničke manjine u medunarodnim odnosima, Zagreb, 1978 in E. Petrič, Mednarodnopravno varstvo narodnih manjšin, Maribor, 1978. ? O splošnih vprašanjih varstva manjšin glej obe v op. 1 navedeni deli. > N.pr. v pripombah Grčije in ZAR (Egipt). 4 UN. Doc. E/CN. 4/NGO 32, Draft of an International Convention on the Protection of National or Ethnic Groups or Minorities; formalno je ta predlog konvencije vložila Minority Rights Group. " Poleg obravnave pravice narodov do samoodločbe v vseh temeljnih jugoslovanskih delih, ki obravnavajo celotno mednarodno pravo (M. Bartoš, J. Andrassy, S. Avramov, A. Magaraševič, B. Jankovič, P. Mangovski) se z samoodločbo posebej ukvarjajo: M. Bu- lajič, Pravo na samoopredeljenje u Društvu naroda i Ujedinjenim nacijama (1917—1962), Beograd, 1963; M. Bartoš, Prerastanje prava na samoopredeljenje iz političkog u pravni princip, v: Medunarodni problemi, 1953; A. Magaraševič, A. View on the Selfdetermination in International Law, v: JRMP 1956; A. Božovič, Some Tendencies in the Development of the Right of Self-determination, v: JRMP 1958; O. Šukovič, Principle of Egual Rights and Selfdetermination of Peoples, v: Principles of International Law-Concerning Friendly Rela- tions and Cooperation, ed. M. Šakovič, Beograd, 1972; J. Škrabalo, Pravo naroda na samo- odredenje i medunarodna zajednica, v: JRMP 1—2, 1976; E. Petrič, op. cit. str. 133—153; isti Pravica narodnih manjšin do samoodločbe, v: Teorija in praksa, 3, 1977. "O takih stališčih glej E. Petrič, Mednarodnopravno ... op. cit. str. 137. 68 Ko E. Petrič: Samoodločba manjšin — pravica do odcepitve — varstvo manjšin z Ust. listino OZN" z zanesljivostjo zatrditi, da ne v stališčih držav, ne v doktrini?, praktično ni več dvoma o tem, da je načelo o pravici narodov do samoodločbe del mednaroadnega prava. Pravnost načela o pravici narodov do samoodločbe potrjuje poleg same dikcije Deklaracije 7 načel? praksa držav? v in izven! OZN, mednarodna judikatura!? in takorekoč enodušno tudi novejša doktrina", V novejši ? V nadaljnjem tekstu Deklaracija 7 načel, " Stališča v doktrini (na zahodu, vzhodu in v tretjem svetu) o pravni naravi načela o pravici narodov do samoodločbe podrobno razčlenjuje U. O. Umozurike, Selfdetermination in International Law, Hamden (Conn.) 1972, str. 177—180; izčrpen prikaz stališč v starejši doktrini o pravni naravi načela o pravici narodov do samoodločbe glej Studien und Ge- a liber Selbstbestimmung und Selbstbestimmungsrecht, [. del. Miinchen, 1964, str. 40 id. a a. L. B. Buchheit, Secession. The Legitimacy of Self-determination, New Haven-London, 1978, str. 91. " N.pr. sprejem Deklaracije o odpravi kolonializma (Res. G. S. 1514 XV), Deklaracije 7 načel, obeh konvencij OZN o človekovih pravicah; razprave in sprejem številnih resolucij o konkretnih problemih dekolonizacije in samoodločbe (n.pr. Namibija, Palestina, Portugal- ske kolonije); izvedba vrste plebiscitov pod nadzorstvom OZN, n.pr. Brit. Kamerun, Brit. Togo, Sabah in Sarawak, Zah. lrian, Ruanda); obstoj posebnih organov (komitejev) znotraj OZN, ki so se posebej ukvarjali s samoodločbo. " N, pr. Evianska pogodba med Francijo in alžirskim gibanjem za neodvisnost; anglo- egiptovsko pogodba o Sudanu; vključitev načela o pravici narodov do samoodločbe v Hel- sinško sklepno listino; ustave nekaterih držav, ki omenjajo pravico do samoodločbe; praksa izvajanja prebiscitov v eri Društva narodov; sklicevanje na samoodločbo pri določanju meja po |. svetovni vojni, ker vse ne smemo prezreti pri »evidentiranju« prakse držav; na prakso držav se pri utemeljevanju pravnosti načela o pravici do samoodločbe opira n. pr. H. Bokor-Szego, New States and International Law, Budapest, 1970, str. 26—27 in W. Orn: a0i00. The Principle of Self-Determination in International Law, New York, 1977, str. 146 id. % Omeniti velja zlasti pravni mnenji Mednarodnega sodišča pravice v Haagu o Nami- biji (1971) in Z. Sahari (1975). S N.pr. L. C. Buchheit, op. cit; U. O. Umozurike, op. cit; V. Ofuatey-Kadjoe, op. cit; A. R. Sureda, The Evolution of the Right of Self-determination, Leiden, 1973; H. Chou- Young, Das Selbstbestimmungsrecht als eine Vorbedingung des volligen Genusses aller Menschenrechte, Zirich, 1972; F. Ermacora, Die Selbstbestimmungsidee. lhre Entwickung von 1918—1974, Dunaj, 1974; S. Calogeropoulos -Stratis, Le Droit des peuples a disposer d'eux-memes, Bruxelles, 1973; J. C, B. Moreira, O problema da autodeterminacao, Rio de Janeiro, 1962; W, Heidelmeyer, Das Selbstbestimmungsrecht der Volker, Paderborn, 1973; A. Moreno-Lopez, Igualdad de derechos y libre determinacion de los pueblos, Granada, 1977; M. K, Nawaz, The Meaning and Change of the Principle of Selfdetermination, v: Duke Law Journal 1965; K. Rabl, Das Selbstbestimmungsrecht der Vaker, Koln-Dunaj, 1973; H. S. Johnson, Selfdetermination within the Community of Nations, Leiden, 1967; J. F. Guil- haudis, Le droit des peuples a l'autodeterminations, Paris, 1980; K. Doehring, Das Selbst- bestimmungsrecht der Volker als Grundsatz des Volkerrechts, v: Berichte der Deutschen Gesellschaft fiir Volkerrecht, Karlsruhe, 1974; D, Thiirer, Das Selbstbestimmungsrecht der Valker, Bern, 1976; Beitrage zu einem System des Selbstbestimmungsrechts, Dunaj, 1970; T. Veiter, Das Selbstbestimmungsrecht als Menschenrecht, v: Auf dem Weg zur Menschen- wiirde und Gerechtigkeit, Il. del, Dunaj, 1980, str. 967—991. Jugoslovanska doktrina (glej op. 5) in doktrina v SZ in vzhodnoevropskih državah že pred l. 1970 ne dvomi v pravnost načela o pravici do samoodločbe, n.pr. H, Bokor-Szego, op. cit; G. Herczegh, Agyamati kerdes es a nemzetkčzi jog, Budimpešta, 1962; D. |. Barata- shvili, International Law and the States of Asia and Africa, Moskva, 1968; D. B. Levin, The Principle of Self- determination of Nations in international Law; v: Soviet Yearbook of International Law; 1962; G. B. Starušenko, Princip samopredelenia narodov i nacij v vnešnej pvlitike Sovetskogo gosudarsva, Moskva, 1960; |. V, Spiranskaja, Princip samoopredelenia nacij v meždunarodnom prave, Moskva, 1961; R. Arzinger, Das Selbstbestimmungsrecht im Allgemeinen Voalkerrecht der Gegenwart, Berlin (DDR), 1966; M, Lachs, Some Reflections on the Problems of Selfdetermination, v: Review of Contemporary Law, 1957; L, Dembinski, Samostanowienie w prawie i praktyce ONZ, Waršava 1969. O tem ne dvomi tudi posebni poročevalec OZN o pravici do samoodločitve, A. Criste- scu. Glej: The Historical and Current Development of the Right to Selfdetermination, ECN. 4. (Sub. 2) L 404. Vol, l. str. 120—155. Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1981, št. 13—14 ___ BU a e osti doktrini se razprava usmerja le še k vprašanju ali je načelo mednarodnega prava o pravici narodov do samoodločbe ius cogens“. Upoštevaje povedano moremo z zanesljivostjo trditi, da je danes načelo o pravici narodov do samoodločbe eno od temeljnih načel mednarodnega prava de lege lata, temelječe na Ust. listini OZN! In če kaj more pretendirati na to, da je v mednarodnem pravu ius cogens, potem so to seveda najprej načela Ust. listine OZN, med njimi torej tudi načela o pravici narodov do samoodločbe. UNIVERZALNOST NAČELA MEDNARODNEGA PRAVA O PRAVICI NARODOV DO SAMOODLOČBE Že iz predhodne ugotovitve, da je načelo o pravici narodov do samoodločbe eno temeljnih načel sodobnega mednarodnega prava, z značilnostmi ius cogens, izhaja njegova univerjalnost. Vendar se vprašanje univerzalnosti načela o pravici narodov do samoodločbe zastavlja na drug način. Po nekaterih mnenjih namreč to načelo, njegova uporabljivost, sega le do odprave kolonializma!5. To bi pomenilo, da sta njegova vsebina in uporabljivost omejeni le na odpravo ostankov klasičnega kolonializma. Po odpravi tuje kolonialne oblasti bi potemtakem nova osvobojena država bila z vidika pravice do samoodločbe absolutno nedotakljiva. Tako stališče! ni upravičeno iz vrste razlogov. Najprej velja opozoriti, da ko- renine pravice do samoodločbe seveda ne segajo le do leta 1945, do sprejema Ust, listine OZN, temveč globoko v prejšna stoletja. Ideja samoodločbe je zorela v politično in pravno načelo preko vrste zgodovinskih prelomnih mejnikov, kot so med drugim osvobajanje severnoameriških britanskih kolonij, francoske revolu- cije, osvobajanja španskih in portugalskih kolonij v Latinski Ameriki, združevanja evropskih narodov v 19. stoletju, razbitja »ječ narodov«, proklamacije in uvelja- vitve pravice narodov do samoodločbe v oktobrski revoluciji in v prvem obdobju sovjetske države ter dogajanj v eri Društva narodov?, Vse to je »idejno izho- dišče« načela o pravici narodov do samoodločbe in prav teoretska posplošitev te pretekle »prakse« in dogajanj je osnova, na kateri temelji tudi sodobna vsebina načela o pravici narodov do samoodločbe. Skladno z objektivnimi družbeno-ekonomskimi okoliščinami in razmerji v med- narodni skupnosti po letu 1917 (pojav Sovjetske zveze) in po letu 1945 (prerašča- nje socializma v svetovni sistem in pojav vrste novih, neevropskih držav) pa so 4 Posebej razpravljajo o načelu mednarodnega prava o pravici narodov do samoodločbe kot ius cogens n.pr. l. Brownlie, Principles of International Law, London 1966, str. 75, ki meni, da je samoodločba »aspect of ius cogens«; A. M. Lopez, op. cit. str. 208; S. Caloge- ropoulos-Stratis, op. cit. str.270; U.O. Umozurike, op. cit. str. 187; tudi poročilo l.L.C. (Y.I.L.C. 1963, 2. str, 199) omenja, da so nekateri predstavniki držav navajali prav načelo o pravici narodov do samoodločbe kot primer ius cogens. % V doktrini sicer ta stališča niso prevladujoča; tako n. pr. A. R. Sureda, op. cit. str. 215; R. Emerson, Self-determination Revisited in the Era of Decolonization, Harward, 1964, str. 57 in str. 63—64; oba prideta do takega stališča predvsem na osnovi prakse pri aplikaciji pravice do samoodločbe po |. 1945. % To stališče so izražali predvsem predstavniki nekaterih »novih« držav, n. pr. v raz- pravah v fazi oblikovanja Deklaracije 7 načel predstavnika Indije, U.N.Doc.A/AC.125/SR.43 (1966); in Burme, UN.Doc.A/AC.125/SR.68 (1966), ki je poudaril, da je načelo o pravici narodov do samoodločbe »relevant only to colonialism«; stališča izražena na seminarju OZN o človekovih pravicah v deželah v razvoju v Nikoziji, ST/TAO/HR, 21, maj 1964, str. 12—13; zanimivo pa je v tej zvezi spomniti na stališče M. Ghandija, 9.7.1947 v razgovoru s predstavniki plemen Nago: »| believe in the brotherhood of man, but | do not believe in force and forced unions. If you do not wish to join the Union of India, nobody will force you to do that.« " O genezi samoodločbe glej n.pr. K. Rabl, op.cit..str.4—194; S. Calogeropoulos- Stratis, op. cit. str. 33—72, pa tudi G. Decker, Das Selbstbestimmungsrecht der Nationen, Gottingen, 1955, zo E. Petrič: Samoodločba manjšin — pravica do odcepitve -— varstvo manjšin seveda imele zahteve po samoodločbi v sedanji epohi predvsem antikolonialistično vsebino. Vendar sklepati, iz poudarjene antikolonialne vloge načela mednarodnega prava o pravici narodov do samoodločbe in temu ustrezne opredelitve njegove vsebine v dokumentih OZN, da se funkcija tega načela potemtakem omejuje le na odpravo t.i. evropskega kolonializma, z odpravo le-tega pa izgubi svoj pomen, ozi- roma se »izčrpa«, bi pomenilo zanikati bistvo vsebine načela o pravici narodov do samoodločbe. To bistvo pa je skozi vso genezo tega načela mednarodnega prava bilo in je še vedno uperjeno zoper VSAKO tujo nasilno oblast in k osvoba- janju VSEH narodov in vsakega naroda izpod tuje nasilne oblasti. Pa tudi sicer nima naziranje, ki zanika univerzalnost pravice do samoodločbe in ki trdi, da se le-ta izčrpa z odpravo evropske kolonialne oblasti, zadostne osnove. V svojem bistvu in po svoji družbeni funkciji je to pravzaprav nova oblika »legitimizma«, ki naj bi po odpravi kolonializma opravičeval vsakršno narodnostno, etnično, ipd. zatiranje in razne forme vladanja brez soglasja vladanih. Takorekoč vsa sodobna mednarodno-pravna doktrina!, ki razčlenjuje proble- matiko načela o pravici narodov do samoodločbe le-temu pripisuje univerzalen značaj. Pravica do samoodločbe je torej pravica vseh ljudstev in narodov?, ki so bodisi pod kolonialno ali katerokoli drugo nasilno tujo oblastjo. To, da so to pravi- co po letu 1945 uveljavila predvsem ljudstva pod evropskim kolonializmom še ne pomeni, da je to le pravica, katere aplikacija se nanaša le na nesamoupravna ali skrbniška ozemlja v smislu dikcije Ustanovne listine OZN in le do trenutka, ko se ta ljudstva otresejo formalne kolonialne nadoblasti. Prav razčlenitev geneze ' ideje samoodločbe in praksa pri njeni aplikaciji v predhodnih obdobjih, nam pokaže — ob v bistvu enoviti naravnanosti — v različnih zgodovinskih obdobjih različne poudarke. Tako so obdobje pred in po 1. svetovni vojni označevale zahteve »narodov« po samoodločbi v Evropi. Zato takrat koncept pravice do samoodločbe označuje predvsem »samoodločba narodov«. Po Il. svetovni vojni pa so stopila v zvezi s samoodločbo v ospredje neevropska ljudstva z njim lastno specifično stopnjo narodne izoblikovanosti (oz. neizoblikovanosti). Zato je to obdobje dekolo- nizacije obdobje »samoodločbe ljudstev«. Zato ni neutemeljena sodba, da utegne vsebina in aplikacija pravice do samoodločbe, potem ko se proces dekolonizacije zaključuje, dobiti nove poudarke. Po eni strani bo to zanesljivo poudarek ekonom- ski samoodločbi. Utegnejo pa dobiti večji poudarek, če ne celo prevladujoč po- men, prav tisti primeri samoodločbe, ki so podobni »samoodločbi narodova« v Ev- % Poleg vseh v op.5 in v op. 13 omenjenih piscev, ki ne zanikajo univerzalnosti pravice do samoodločbe (z izjemo A. R. Sureda) univerzalnost pravice do samoodločbe poudarjajo še P. H. Huben, Principles of International Law Concerning Friendly Reations among States, v: 61 A.J.I.L., 1977, str. 724; J.W. Briigel, Das Selbstbestimmungsrecht der Volker und Grundrechte der Menschen, v: Europa Arhiv, 1957 str. 9818; H. Kraus, Vereinigte Nationen und Menschenrechte, v: Gegenwartsprobleme der Vereinigten Nationen, Gottingen 1955, str. 95; značilno je, da tako stališče — univerzalnost pravice do samoodločbe — zagovar- jajo tudi pisci iz afro-azijskih dežel, n. pr.: H. Chou-Young, op. cit. str. 236; U. O. Umozurike, op. cit. str. 197: »The principle applies egually to dependent and independent peoples, including those who have recently emerged from dependence.«; W. Ofuatey-Kodjoe, op. cit. str. 126—128 ugotavlja, opirajoč se tudi na travaux prgparatoires za. Ust. list. OZN, da je pravica do samoodločbe poleg pravice za odpravo kolonlalizma »also applicable to other subjugated groups.«; B. Das, The Naga Problem, v: Soclalist Tract, Haydarabad 1956, str. 42; tako tudi poročilo specialnega komiteja OZN za prijateljske odnose in sodelovanje, UN. Doc.A/AC/L.53, Add. 3, str. 9. " Tudi »praksa« v OZN, t.]. razprave In resolucije, sklicujoče se na pravico do samo- odločbe so segle preko klasičnega kolonialnega vprašanja, n. pr, razprave v zvezi z Madžar- sko (Res.G.S.1004, ES-II; Res.G.Š.1005, ES-II), Libanonom, J. Sudanom, Tibetom, Dominikan- sko republiko, Z. Irianom, Timorjem, Katango, Bangladešem, Biafro, Palestino, Kampučijo, Afganistanom itd. Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1981, št. 13—144 ~ o VS ropi pred in po l. svetovni vojni?; seveda v svetovnih razsežnostih in v novih zgodovinskih okoliščinah. Primeri, kot so palestinsko vprašanje, francosko vpra- šanje v Kanadi, kurdsko vprašanje, eritrejsko in somalsko vprašanje, ciprsko vprašanje, libanonsko vprašanje, etnični, jezikovni in verski zapleti v vrsti ne- evropskih držav, renesansa islamizma z verjetnimi posledicami, zlasti v vrsti azijskih in afriških držav, nekateri elementi iraško-iranskega spopada ter pora- janje in krepitev avtonomističnih in celo separatističnih teženj v takih trdnjavah državne celovitosti, kot so še do včeraj bile Francija, Španija in V. Britanija, tako oceno možnega bodočega razvoja gotovo prej potrjujejo kot zanikajo. Gotovo je vredno kot potrditev univerzalnosti načela o pravici narodov do samoodločbe opozoriti tudi, da dikcija tistih dokumentov OZN, ki pravzaprav po- menijo, kot ugotavlja K. Rabl?!, »legal difinition«, legalno definicijo načela med- narodnega prava o pravici narodov do samoodločbe (Ust. list. OZN, obe konvenciji OZN o človekovih pravicah, Deklaracija 7. načel) nikjer ne omejuje to načelo le na odpravo kolonializma, temveč narobe, eksplicitno se razglaša, da imajo to pravico »vsa« ljudstva,? Pravica do samoodločbe pa je »univerzalna« tudi v časovnem pogledu. Je trajna, neodtujljiva in ponovljiva. Ponovljiva še zlasti ta- krat, ko se spremene okoliščine ali predpostavke, pod katerimi je do določene samoodločitve prišlo. ei e-4 NOSILEC (SUBJEKT) PRAVICE DO SAMOODLOČBE V dokumentih OZN je govora o »ljudstvih« (peoples)“ kot nosilcih (subjek- tih) pravice do samoodločbe. Pojem »ljudstva« do danes ni mednarodnopravno relevantno definiran?. Vendar to ni oviralo OZN pri konkretnih prizadevanjih za samoodločbo. Prav opirajoč se na prakso, moramo postaviti nekatere trditve. Kot prvo vsekakor, da pravica do samoodločbe nikakor ni (le) pravica držav?%, Ne gre jo torej enačiti s pravico držav do suverenosti. Prav tako moremo ugo- toviti, da se je zlasti v obdobju samoodločitvenih zahtev v Evropi, kot subjekt samoodločbe smatral »narod« kot narodnostna, etnična, jezikovna skupnost, pri čemer pa so seveda ostala odprta vsa tista številna vprašanja in problemi, kl jih srečamo pri poizkusih definirati »narod«. V obdobju dekolonizacije je med- narodna praksa priznavala kot nosilca samoodločbe prvenstvo ljudstva kolonialnih teritorijev; torej prebivalstvo teh teritorijev, opredeljenih z mejami?, kot so jih med kolonialno ekspanzijo postavile kolonialne sile, in neglede na narodnostne, etnične, jezikovne in druge objektivne značilnosti tega prebivalstva. Vendar tako pretežno prakso tudi v obdobju po 1945 dopolnjujejo posamezni primeri, ko je % W, Ofuatey-Kodjoe, op. cit. str. 127. " K, Rabl, op. cit. str. 487. % ŠI. 1 obeh konvencij o človekovih pravicah in tčk. 1 načela o pravici do samoodločbe v Deklaraciji 7 načel. >» F, Ermacora, op.cit.str.21 in 46, govori o samoodločitvi kot o »wlederholbaren« aktu; D.B. Levin, op. cit. str. 45—46: določena odločitev v smislu samoodločbe velja »only as long as the conditions on which the nation became part of the given state are not plolabka by thisstate, and as long as the nations desire to stay within It remains in orce...«, % V zgodnjem obdobju, ali v pripravljalni fazi nekaterih najpomembnejših dokumentov OZN o pravici do samoodločbe je bilo govora o »nations and peoples«, (glej n. pr. Res G. S, 637 A(VII) imenovana »The Right of Peoples and Nations to Selfdetermination«). % O vsebini pojma »peoples« glej A. Cristescu, op. cit. par. 267—280. % N. pr. F. Ermacora, op.cit. str. 25; H. Chou-Young, op. cit. str. 249; L. C. Buchheit, op. cit. str. 9—11; A, Cristescu, op. cit. par. 260—287 smatra za nosilce (govorl o »benefici- aries«<) samoodločbe ljudstva, naroda in države. ? |, Dembinski, op. cit. str. 154. 72 _____E. Petrič: Samoodločba manjšin — pravica do odcepitve — varstvo manjšin narodnostni, etnični, jezikovni, verski ipd. vidik bil odločilen (n.pr. primer Ru- anda-Urundi, Palestinsko vprašanje, Bangladeš, in konec koncev ne gre prezreti razdelitve Indije na Pakistan in Indijo). Še zlasti se je ta vidik upošteval v praksi pri poizkusih uresničitve samoodločbe z raznimi oblikami avtonomije ali samo- uprave (n. pr. J. Sudan; avtonomija Kurdov v lraku; ciprska ustavna ureditev na temelju Ziirichškega sporazuma; J. Tirolska avtonomlja). Poudariti tudi velja, da četudi ni docela razčlenjeno vprašanje odnosa med »ljudstvom« in »narodom«, ne more biti dvoma o tem, da se pojem »ljudstvo« (»peoples«) v dokumentih OZN ne prekriva — vsaj navadno ne — s pojmom »narod«. Torej »narod« ni nujno vključen, pa tudi ne nujno izključen iz pojma »ljudstvo«. Novejša doktrina, zlasti na temelju prakse OZN išče odgovor na vprašanje o nosilcu samoodločbe predvsem v treh smereh. Tisti del doktrine, ki enači samo- odločbo z dekolonizacijo seveda tako, da opredeli kot nosilca samoodločbe le prebivalstvo kolonialnih teritorijev (celotno prebivalstvo določene kolonije) ome- jenih s političnimi mejami. Pri tem se pri kolonijah — enklavah (n. pr. Goa, Gi- braltar) smatra kot relevantne tiste politično-teritorialne enote, ki so obstojale pred vzpostavitvijo kolonialne oblasti v enklavi?, Ti pisci smatrajo tiste primere samoodločbe, ki gredo preko okvirov kolonialnih teritorijev, le za izjeme. Del doktrine, zlasti vzhodnoevropske?, je mnenja, da je subjekt samoodločbe prven- stveno »narod«; v sedanji fazi družbenega razvoja v pretežnem delu nedavnih ali še obstoječih kolonialnih območij pa je subjekt samoodločbe specifično izra- žen kot celotno prebivalstvo posameznih kolonij. Pretežni del sodobne doktrine?, zlasti seveda tisti del, ki ne enači samoodločbe z dekolonizacijo, pa pojmuje nosilca samoodločbe širše; tako da vključuje tako »narode« kot kolonialna in druga »ljudstva«, torej tako narodnostno, etnično, jezikovno ipd. opredeljene skupnosti, kot tudi v tem smislu neopredeljene, vendar pa politično koherentne skupnosti. Torej je nosilec samoodločbe prebivalstvo določenega teritorija, čigar meje so bodisi politično, ali pa narodnostno, etnično, jezikovno ipd. opredeljene. Zato ni katerakoli skupina ljudi na določenem teritoriju upravičena postaviti zahteve po samoodločbi. Ljudstva (»peoples«), ki so upravičena v sedanjem zgodovinskem trenutku do samoodločbe, ki so subjekt, nosilec le-te, so skupnosti prebivalstva, neglede na njegovo notranjo razčlenjenost in slojevitost posameznih kolonialnih teritorijev pa tudi narodi v etničnem smislu. Nosilec konkretne zahteve po samo- odločbi mora potemtakem vendarle izkazovati neke značilnosti, ki ga opravičujejo % A. R. Sureda, op. cit. str. 355, $ N, pr. R. Arzinger, op. cit. str.241; glej tudi B. Meissner, Sowjetunion und Selbst- bestimmungsrecht, Kčlin, 1962, str. 46 id; G. Brunner, Das Selbstbestimmungsrecht in un- garsichen SŠicht, Berichte des Bundesinstituts zur Erforschung des Marxismus-Leninismus, št. 34 (1966), str.3 id; svojevrstno je stališče G. Herczehg-a, op. cit. str.114, ki meni, da ne »narod« ne »ljudstvo« ne moreta biti v pravem pomenu subjekta pravice do samo- odločbe, ker nista subjekta mednarodnega prava; določila Ust. list, OZN o samoodločbi smatra za nekakšno pogodbo v korist tretjega. » N. pr. W. Ofuatey-Kodjoe, op.cit. str. 156; L.C.Buchheit, op.cit. str.228; D.W.Bo- wett, Selfdetermination and Political Rights in the Developing Countries, v: Proceedings of American Society of International Law, 60 (1966), str. 131; H. Chou-Younyg, op. cit. str. 249 takole opredeljuje »ljudstvo«: »'People' ist die auf persčnlichen Entscheidung beruhende Mehrheit der Wahlberechtigung eines begrenzten Teritoriums, mit welchem diese untrenn- bar verbunden sind. Es sollte iiber eine Organisation verfiigen, welche die Befriedigung gewisser Anspriiche betreffend Wohlfahrt oder territorialer Autonomie gewihrleistet...«; U. O. Umozurike, op. cit. str. 195, opira opredelitev nosilca samoodločbe tudi na opredelitev pojma »manjšina«, kot jo je podalo še Stalno mednarodno sodišče pravice v Haagu, v zadevi grško-bolgarskega transfera prebivalstva, glej P.C.I. J. (1930), ser. B. no. 17, str. 21; glej tudi H. Reiner, Selbstbestimmungsrecht und Demokratie, v: Arhiv fiir Recht und Social- philosophie, 1961, str. 479 id. Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1981, št, 132—14 ___ z 73 v njegovi zahtevi?!, Pri tem ne gre za njegove kvantitativne razsežnosti (zlasti v novejšem obdobju so si pridobila tudi popolno formalno neodvisnost in članstvo v OZN »ljudstva« s po dobrih stotisoč, pa tudi manj pripadniki, n. pr. Grenada, N. Hebridi, Malta, Maldivi, S. Tome in Principe), kar pa ne pomeni, da je dopustno stvar prignati 'ad absurdum"?, Zanesljivo tudi niso dopustne, svoj čas slcer pri- sotne in v bistvu kolonialistične zahteve po »zrelosti«, oziroma »usposobljenosti« za neodvisnost in samoodločbo. Pač pa imamo v mislih vendarle nekaj temeljnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati nosilec samoodločbe za njeno uresničljivost in upravičenost, kot je n.pr. ustrezna kompaktna naseljenost in razni drugi eko- nomski, geografski ipd. pogoji. Sem vsekakor sodi tudi presoja o tem, kakšne učinke utegne imeti uresničitev določene zahteve po samoodločbi na širšo med- narodno skupnost, pa tudi na obstoj države, zoper katero je naperjena. Enodušna zavrnitev zahtev po samoodločbi n. pr. Katange in J. Kassai-Ja to potrjuje. Skratka, zatrditi moremo, da upravičen subjekt, nosilec zahteve po samoodločbi ne more biti katerakoli skupina ljudi, so pa to bodisi narodi, bodisi kolonialna ljudstva. VSEBINA NAČELA O PRAVICI NARODOV DO SAMOODLOČBE Vsebino načela o pravici narodov do samoodločbe je moč razčleniti z inter- pretacijo določil tistih mednarodnopravnih aktov, ki to načelo opredeljujejo in seveda z analizo dosedanje prakse. V čI.1 obeh konvencij OZN o človekovih pravicah in v tčk.1 Deklaracije 7 načel, je vsebina samoodločbe opredeljena kot pravica vsakega ljudstva, da si samo, svobodno, brez tujega vmešavanja določa svoj politični, ekonomski, socialni in kulturni status in razvoj%. Na osnovi proučit- ve prakse držav in stališč v doktrini, moremo kot dokaj nesporne postaviti, v zvezi z vsebino načela o pravici do samoodločbe, naslednje trditve: vsebina pra- vice do samoodločbe ima poleg političnih tudi ekonomske", socialne in kulturne razsežnosti. V politični sferi se vsebina načela o pravici do samoodločbe izraža kot: I) pravica do odcepitve, t.j. vzpostavitve neodvisnega političnega statusa (n. pr. razpad Avstro-Ogrske, osamosvojitev Norveške, osamosvojitev Finske in Baltiških držav po Il. svet. vojni, osamosvojitev Irske, L. R. Mongolije, Bangladeš), pri čemer se v obdobju po Il. svet. vojni ta vidik samoodločbe izrazi predvsem kot proces dekolonizacije v Afriki, Aziji, Oceaniji in (pretežno že v prejšnjem stoletju) v obeh Amerikah; II) pravica do združitve oz. pridružitve (n.pr. že v prejšnjem stoletju združitev Italije, Nemčije, kasneje združitev ZSSR, SFRJ, pa tudi v novej- % A Cristescu, op. cit. par. 279, takole opredeljuje »ljudstvo«: »The term 'people' de- notes a soclal entity possessing a clear Identity and Its own characteristics; it implles a relationshin with a territory, even if the people in question has been wronafully expelled from it and artificially replaced by another population; a people should not be confused with ethnic, religious or linguistic minorities, whose existence and rights are recognised in art. 27 of the International Covenant on Civil and Political Rights.« # L.C. Buchheit, op. cit. str. IX omenja zahtevo vsega 30 prebivalcev Hutt-River-Pro- vince. |. 1970, vladi Avstralije po odcepitvi. % Moč se je strinjati z mneniem W. Ofuatev-Kodioe-a, da je bolj kot doktrina, pri opredeljevanju vsebine načela o pravici do samoodločbe, pomembna praksa, saj so mnenja v doktrini o tem politično pomembnem, dalekosežnem in občutljivem vprašanju že v iz- hodišču obremenjena, op. cit. str. 69 id. u Razprave v posebnem komitetu za prijateliske odnose, ki je pripravil tekst Dekla- racije 7 načel glej v poročilih tega komiteja: XXI UN GAOR, Annexes, Ag.item No, 87, str. 91—99, Doc.A/6230; XXII UNGAOR, Aunexes, Ag.item No.87, 29—37, Doc. A/7429; XXIII UN GAOR, Annexes, Ag. item No, 87, 52—66, UN Doc.A/7326; XXIV UN GAOR, Anne- xes, Ag. item No.89., 5—7, Doc. A/7809; XXIV UN GAOR, Supp. 19, 48—68,Doc. A/7619; XXV UNGAOR, Supp. 18—19, Doc. A/8018; glej tudi A.Cristescu, op. cit. par. 300—678. S Glej A. Cristescu, op. cit. par. 329—457; kot celovit In izjemno pomemben koncept se je uveljavila t.i. pravica do ekonomske samoodločbe, ki pa z vidika posebne naravna- nosti pričujoče razprave ne zahteva podrobnejše obravnave, „m — oo... JE. Petrič: Samoodločba manjšin — pravica do odcepitve — varstvo manjšin šem obdobju razne »samoodločitve« za združitev, n. pr. Samoe in Cookovih otokov k N. Zelandiji, Z. Iriana k Indoneziji, Sabah in Sarawaka k Maleziji, Hawajev k ZDA, če nekaterih občasnih »združitev«, n. pr. Sirije in Egipta ipd. ne omenjamo); Ill) raz- ne oblike t.i. »interne« samoodločbe, t.j." razne odločitve za širšo ali ožjo avto- nomnost? znotraj določene države ali kakršenkoli drug političen status znotraj države, temelječ na spoštovanju človekovih pravic in nediskriminacije (sem sodi tudi manjšinsko varstvo); IV) sama narava samoodločbe predpostavlja, kot temelj svoje vsebine, kot pogoj za to, da je samoodločba sploh možna, pravico do obstoja, fizičnega in narodnega oz. etničnega, določene skupine, in pravico do domovine; V) danes je v skladu z dikcijo Deklaracije 7 načel in uveljavljeno mednarodno prakso nedvomno tudi pravica ljudstev, ki jim je zanikana pravica do samoodločbe, do oboroženega boja in mednarodne pomoči pri tem, del vsebine načela med- narodnega prava o pravici narodov do samoodločbe?, Bistven pri samoodločbi torej ni le političen status, za katerega se subjekt samoodločbe odloči, temveč to, da gre za »samoodločitev«, za samoodločanje nosilca samoodločbe o njegovi politični, ekonomski, socialni ,kulturni ureditvi in usodi. Vendar, kot poudarja U. O. Umozurike?, bistvo, »raison d'čtre« načela o pra- vici narodov do samoodločbe, je v težnji, da bi vsa ljudstva enakopravno, neovirano in brez diskriminacije uživala ,neglede na raso, vero, narodnostno, etnično etc. pripadnost, človekove pravice, in da bi se zagotovila možnost za političen, eko- nomski, socialen in kulturen razvoj vseh narodov. PRAVICA DO ODCEPITVE Do odcepitve — seveda imamo v mislih odcepitve zoper voljo države, katere del se hoče odcepiti — oziroma do zahteve po odcepitvi, pride navadno bodisi, ko smo priča razpadu neke države (navadno ob ali po vojnem spopadu) v tem smislu, da politično ni več moč govoriti o obstoju centralne oblasti (n. pr. razpad Avstro-Ogrske), ali pa je zahteva po odcepitvi posledica konfliktnega položaja v državi, kar je navadno posledica predhodnega narodnostnega, verskega ali drugač- nega zatiranja, nasilja in grobe diskriminacije, nespoštovanja človekovih pravic ipd. Težko bi mogli govoriti o tem, da je v obdobju po II. svet. vojni prišla do izraza taka mednarodna praksa — čeprav ni brez pomena tudi vsa tista predhodna pra- ksa, ki je sploh privedla do vključitve pravice do samoodločbe v Ust. listino — ki bi jasno potrjevala obstoj pravice do odcepitve tudi takrat, ko nimamo (več) opraviti z odpravo kolonializma. Z izjemo primera odcepitve Bangladeša, ki pa je glede na geografske pa tudi druge razsežnosti specifičen, bi stežka našli primere odcepitve, ki jih je mednarodna skupnost, oziroma OZN kolikortoliko enotno pod- prla ali vsaj molče vzela na znanje. Pa tudi v primeru Bangladeša skorajda mo- remo pritrditi V. W. Ofuatey-Kadjoe-u%, da je predvsem sila uresničila to odce- pitev in ne to, da jo je mednarodna skupnost priznala. Značilno namreč je, da so % O t.i. »interni«, za razliko od »eksterne« samoodločbe govore n.pr. L. Dembinski, op. cit. str. 69 id.; O. Šukovič, op. cit. str. 323 id, govori o »external independence and terri- torial autonomy«; R.D. Opitz, Das Selbstbestimmungsrecht der Voalker und Nationen im franzčsicher Sicht. Marburg 1969, str.81; A. R. Sureda, op.cit. str.117; W. Heidelmeyer, op. cit. str. 258; D. Thiirer, op. cit. str. 204 id. $ Avtonomija more biti utemeljena na mednarodnem pravu, n. pr. Avtonomija J. Tirol- ske, ali na notranjem pravu n.pr, sedanje uveljavljanje avtonomij v Španiji; glej tudi S. Calogeropoulos-Stratis, op. cit. str. 186 id, % A R. Sureda, op. cit. str.354 piše, da je kolonialna sila, ki se upira dekolonizacijl v položaju agresorja; v tem primeru je oborožen boj zoper njo samoobramba v smislu čl. 51, Ust. list — OZN; značilno je tudi, da OZN v bistvu ni obsodila posega Indije v Goo. > Op.cit. str. 203. 9 Op. cit. str. 143—144, Rezprave in gradivo, Ljubljana, novembar 1981, Mt. 13—14 _____ 7: v razpravi v OZN poleg Indije", SZ in vzhodnoevropskih držav, le Švedska, Čile in Madagaskar jasno podprle odcepitev Bangladeša. Izjave predstavnikov neka- terih držav v tej razpravi so do te mere značilne, da bi si jih veljalo ogledati. Omenimo naj le izjavo predstavnika Toga: »Če bi hoteli govoriti o samoodločbi v naših lastnih državah, bi bili presenečeni, ko bi videli, kako bi število držav naraslo štirikrat ali celo desetkrat zaradi raznih notranjih problemov; in naša orga- nizacija, ki sedaj šteje 131 članov bi jih jutri štela 600 in več, kot posledica raz- kosanja držav... Naša dolžnost je zato pomagati (Pakistanu, op. E.P.), da ohrani svojo nacionalno celovitost . . .«“. V povojnem obdobju smo sicer bili priča neka- terim odcepitvam, n. pr. Senegal od Malijske federacije (1960), Sirija od ZAR (1961) in Singapur od Malezijske federacije (1965), ki pa so do te mere specifične (šlo je za »odcepitev« hitro potem, ko je prišlo do »združitve«), da bi jih težko mogli imeti za čvrsto potrdilo pravice do odcepitve v mednarodni praksi. V OZN se je sicer vsakokrat ob prizadevanjih, da bi se formuliralo načelo o pravici narodov do samoodločbe (n.pr. ob Res. G.S.1514; ob oblikovanju čl.1 obeh konvencij o človekovih pravicah; ob formuliranju Deklaracije 7 načel), pa tudi ob raznih konkretnih primerih samoodločbe, razplamtela razprava o tem, ali gre pravica do odcepitve tudi »ljudstvom«, ki niso več pod kolonialno oblastjo, Zanesljivo v teh razpravah zagovorniki univerzalnosti pravice do odcepitve niso prevladovali, še zlasti ne med državami tretjega sveta. Narobe, zlasti afriške države so svojo dosedanjo prakso, katere enovitost so motila le stališča Soma- lije (in občasno Maroka) izrazile tudi v Listini OAE, ki je izrazito protisecesioni- stična, Vredno si je ob najbolj izrazitih »odcepitvenih« primerih v povojnem obdobju, s katerimi se je soočila OZN (Biafra, Katanga, Bangladeš) ogledati stališča obeh supersil. ZDA so v vseh treh primerih zavzele stališče zoper odcepitev. Ob pri- meru Katange je predsednik State Departementa značilno izjavil: »Tudi mi smo bojevali državljansko vojno zoper odcepitev. Spoznali smo, doma in v svetu, ne- varnost balkanizacije ...«4, SZ je sicer podprla odcepitev Banaladeša, v primeru Biafre in Katange pa je zavzela stališče zoper odcepitev. Tako je izjavil pred- stavnik TASS-a v zvezi z Biafro: »Nikoli se ne sme tribalizem enačiti s samo- " Zanimivo, ali pa bolje rečeno značilno je, da se je desetletje pred tem, ob razpravah v OZN o Kašmiru, Pakistan skliceval na pravico do samoodločbe (glej n. nr. XIX UN SCOR, 1088 meeting, str. 2, par. 7) in je Indija zagovarjala državno integriteto (XIX UNSCOR, 1088 meeting, str. 27, par. 70—71). £ XXVI UNGA Verbatim Records, sept. 1971, cit. po W. Ofuatey-Kodjoe, op. cit. str. 144, 9 Kot ilustracijo o prisotnosti stališč o univerzalnosti pravice do odcepitve naj ome- nimo v posebnem komiteju za priiateljske odnose med državami stališče Poljske (UN Doc. A/5725/Add. 1, str.69—70) in (SFRJ (UN, Doc. A/AC.125/L.74); nasprotno stališče n. pr. Anglije (UN. Doc. A/5725/Add. 4, str. 73—74 in predlog teksta desetih držav tretjega sveta (UN. Doc. A/AC./125/L.48). 4 Stališče predstavnika Somalije (iz znanih razlogov): »When we speak of dependent peoples, we do not mean merely those who live under the domination of overseas metro- politan powers but also people who live under the domination of overland Colonial po- wers« (XV UN GAOR, str. 1266, par. 14). % Povedano ne pomeni, da ni bilo tudi v Afriki občasno zaslediti pogledov in stališč, ki dopuščajo tolmačenje v prid pravice do odcepitve, i.pr. izjava J. Nyerere-ja, |. 1969 v zvezi z vojno v Biafri, na zasedanju OAE: »The OAE Is not a trade union of african heads of state...; we must even be more concerned about peace und justice in Africa, than we are about the sanctity of the boundaries we inherited«, cit. po The Nigeria-Biafra Crisis, Government Printer, Dar es Saalam, 1969, str. 12; ali stališče Vseafriškega ljud- skega kongresa v Aceri 1958 in Tunisu 1959 proti umetnim mejam, ki so jih zapustili kolo- nialisti, glej: R. Emerson, Pan — africanism, v: International Organisation, 16 (1962), str. 278; glej tudi A. A. Castagno, Somali-Kenyan Controversy, v: Journal! of Modern Affrican Studies, (1964), str. 165 id. % Cit. po L. C. Buchheit, op. cit. str. 118. Te strese Ne SE E. Petrič: Samoodločba manjšin — pravica do odcepitve — varstvo manjšin odločbo ...«", Prav v zvezi s Biafro je značilna tudi izjava takratnega General- nega sekretarja OZN, U Thanta: »Kot mednarodna organizacija ni OZN nikoli sprejela in ne sprejema, in ne verjamem, da bo kdaj sprejela načelo o pravici do odcepitve od držav, članic OZN.«48 Zato seveda ni čudno, da tudi študijo A. Crestescua, posebnega poročevalca OZN o problematiki samoodločbe, preveva »protisecionistični« duh“. Ko opazujemo prakso držav v odnosu do pravice do odcepitve tudi ne smemo prezreti dejstva, da le par ustav omenja pravico do odcepitve. Običajno se ome- njajo kot ustave, ki zagotavljajo pravico do odcepitve, poleg ustave SFRJ, ustava Burme iz l.1947, ustava ZSSR in ustava kitajske sovjetske republike iz |. 1931. Vendar burmanska ustava iz |. 1974 ne omenja več pravice do odcepitve, kot tudi ne kitajska ustava iz |. 1975. Iz vsega povedanega sledi, da v mednarodni praksi ni najti ravno obilo pri- merov in stališč, ki bi sami kot prevladujoča praksa, že opravičevali sklep, da imamo pred seboj, v okviru načela mednarodnega prava o pravici narodov (ljud- stev), ali celo njihovih delov (n. pr. narodnih manjšin) do odcepitve. Zato ni težko razumeti, da tudi dober del novejše doktrine ne najde dovolj osnove za priznanje pravice do odcepitve takrat, ko ne gre za dekolonizacijo"?. To pravico pisci v raznih pogledih omejujejo"!, ali pa se postavljajo na pravno težko vzdržno stališče, da sodobno mednarodno pravo niti ne prepoveduje odcepitve niti ne brani državi, da s silo zlomi zoper njo uperjeno prizadevanje za odcepitev". Kljub temu, da doktrina v vzhodni Evropi in SZ načeloma" v zelo splošnih, načelnih formulacijah priznava pravico do odcepitve, in da tudi jugoslovanska doktrina" dosledno pri- znava pravico do samoodločbe, je moč pritrditi L. C. Buchheitu" ko trdi, da tre- nutno ni mednarodnega konsenza glede obstoja pravice do odcepitve. Res je, drzno bi bilo na temelju obstoječe prakse držav in stališč v doktrini, čvrsto zatrjevati, da mednarodno pravo priznava pravico do odcepitve tudi, ko ne gre za odpravo kolonializma, ali potem, ko se je neka država že otresla kolo- nijalne nadoblasti. Toda ali pristop k tako temeljnemu vprašanju, kot je pravica do samoodločbe, res lahko izhaja le iz obstoječe prakse držav? Saj je vendar bistvo pravice do samoodločbe uperjeno ravno zoper obstoječe države, potenci- alno zoper vse obstoječe države. Ali so torej res lahko le države in njihova ob- stoječa praksa — ki bo seveda, saj gre za njihov obstoj, za njihovo integriteto, 9 Git. po L. C. Buchheit, op. cit. str. 123. 4 UN Monthey Cronicle, Febr. 1970, str. 36. $ A. Cristescu, op. cit. Vol. I—l. S Npr, J.F. Guildhaudis, Le droit des peuples... op.cit. str. 180—181; R. Higgins, The Development of International Law Through the Political Organs of the UN, London 1963. str. 103—105. " S. Calogeropoulos-Stratis, op. cit. str.71 n. pr. s teritorialnimi, geografskimi, strate- škimi, ekonomskimi in političnimi razlogi; W. Heidelmeyer, op. cit. str.251 id; G. Scelle, Precis de droit des Gens: Principes et Systematigue, Paris 1932, str. 259 izvaja omejitve pravice do odcepitve iz nujnosti ravnotežja med aspiraciijami »manjšine« in interesi »ve- čine«; R. Redslop. Le Principe des Nationalites, v Rd C, 37 (1931), str. 35—37, kot omejitev pravice do odcepitve omenja predvsem geografski faktor; C. Rousseau, Droit International Public, Paris str.81 id. dopušča odcepitev le v soglasju s prizadeto državo; A. Božovič, op. cit. str. 34—35 razčlenjuje praktične razloge, ki vplivajo na pravico do odcepitve; M.K. Nawaz., op. cit. str. 91—92; P. H. Houben, op. cit. str. 703 id. S N. pr. M.Akehurst, A Modern Introduction to International Law, London 1970, str. 72; tudi U.O. Umozurike, op. cit. str. 199: »There is no rule of international law that con- demns all secession under all circumstances.«, S N. pr. D.B. Levin, op.cit. str.47; H. Bokor-Szego, op. cit. str. 32: »Modern interna- tional law... recognizes the right of peoplesand nations to seceede from the State in which they live ...«. “ Glej op.5. 5 Op. cit. str. 216. Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1981, št. 13—14 - ___? vedno vse prej kot naklonjena pravici do odcepitve — edini merodajen razsodnik o obstoju ali neobstoju pravice do odcepitve? Popolnoma zanikati na osnovi presoje prakse držav, obstoj pravice do odce- pitve v pokolonialnem obdobju bi bil prenagel in ne dovolj utemeljen odgovor na zastavljeno vprašanje. Oporo za trditev, da sodobno mednarodno pravo pri- znava — seveda ne komurkoli, kjerkoli in kadarkoli — narodom (ljudstvom) pra- vico do odcepitve tudi, ko ne gre več za odpravo tuje kolonialne oblasti, moramo iskati v dveh smereh. Najprvo v sami dikciji tčk.7 načela o pravici narodov (ljud- stev) do samoodločbe v Deklaraciji 7 načel*, Dikcijo, ki zagotavlja teritorialno integriteto in celovitost (že) suverenih in (že) neodvisnih držav, »ki se ravnajo v skladu z... načelom enakopravnosti in samoodločbe narodov (ljudstev), in ki imajo vlado, ki predstavlja vse ljudstvo tega ozemlja, brez razlikovanja v pogledu rase, vere ali barve,« ni moč (a contrario) razumeti drugače, kot da integriteta in celovitost tistih držav, ki se ne ravnajo v skladu z načelom o pravici narodov do samoodločbe ni varovana z mednarodnim pravom. Travaux preparatoires za načelo o pravici do samoodločbe v Deklaraciji 7 načel" kažejo na to, da je končna dikcija kompromis dveh nasprotujočih si naziranj. Eno se je zavzemalo za izrazitejše pri- znanje pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve tudi kadar imamo opraviti z že neodvisnimi in suverenimi državami. Torej na temelju same Dekla- racije 7 načel moremo sklepati, da imajo ljudstva (narodi) v določenih primerih oz. okoliščinah, kadar neka država ne ravna skladno s pravico do samoodločbe — pravico do odcepitve tudi, ko ne gre več za dekolonizacijo", Do podobnega sklepa nas more privesti tudi razčlenitev odnosa med načelom mednarodnega prava o pravici narodov (ljudstev) do samoodločbe in tistim na- čelom mednarodnega prava, ob katero zadeva pravica do odcepitve, t.j. načelom o teritorialni integriteti držav. Obe načeli opredeljuje Deklaracija 7 načel. Iz njene eksplicitne dikcije izhaja, da tvorijo v njej vsebovana načela mednarodnega prava celoto in jih velja kot celoto tudi tolmačiti. Nobeno od teh načel, tudi načelo o spoštovanju integritete držav ni absolutno načelo" in ga zato ni moč uresniče- vati do te mere, da bi se popolnoma zanikala druga enakovredna načela med- narodnega prava. Absolutizirati načelo o pravici do samoodločbe bi pomenilo praktično zanikati pravico do obstoja katerekoli države. Obratno pa bi absoluti- ziranje načela o integriteti držav pomenilo zanikati obstoj pravice do samoodločbe. Postavlja se zato vprašanje, kje je medsebojna razmejitev teh dveh načel med- narodnega prava. Z drugimi besedami, kdaj je moč govoriti o legitimnosti zahtev po samoodločbi (vključno z odcepitvijo), da te ne trčijo ob načelo mednarodnega prava o spoštovanju integritete držav? Skušali bomo dati na to vprašanje odgovor, ki bi jasno in nedvoumno ter dokončno začrtal ločnico med legitimnimi in nelegitimnimi zahtevami po odcepitvi (oz. samoodločbi) za vse bodoče konkretne zahteve po odcepitvi (samoodločbi), bi bilo seveda iluzorno. Življenje bo, odvisno od splošnega družbeno-ekonomskega konteksta in vrste relevantnih okoliščin, tudi razmerja sil, oblikovalo vsakokraten odgovor. Vendar neka temeljna osnova, splošen okvir, je vendarle opredeljiv. Ta S |, GC. Buchheit, op. cit. str. 92: »... paragraph 7 of the principle seems to recognize, for the first time in an international document... the legitimacy of secession under certain circumstances....«; glej tudi E. Petrič, Mednarodnopravno.., op. cit. str. 141—142. % Glej op. 34. s Značilno je, da oba avtorja monografij o samoodločbi, ki sta afriškega porekla, U. O. Umozurike (Namibija) in W. Ofuatey-Kodjoe (Gana) prideta do v bistvu istega sklepa; glej U. O. Umozurike, op. cit. str. 199 id; W. Ofuatey-Kodjoe, op. cit. str. 162, A Cobban, The Nation State and National Selfedermination, London 1969, str. 46. 7 —— EL Petrič; Samoodločba manjšin — pravica do odcepitve — varstvo manjšin pa je, da kadar bi v določeni državi bil onemogočen obstoj kakega naroda, z grobo politiko zanikanja temeljnih človekovih pravic, diskriminacijo, genocidom, apart- heidom, potem ne more biti dvoma, da mora prevladati načelo o pravici do samo- odločbe, torej narod in človek, pa tudi, če bo ogrožena državna integriteta in potisnjeno ob stran tisto načelo mednarodnega prava, ki integriteto varuje. In narobe, ob zagotovljeni in spoštovani pravici do samoodločbe ni legitimnih .razlo- gov, ki bi odtehtali načelo mednarodnega prava o spoštovanju integritete držav'!. Še nekaj velja poudariti. Obe obravnavani načeli mednarodnega prava, na- čelo o pravici do samoodločbe in načelo o spoštovanju integritete držav varujeta obstoj, prvo obstoj naroda (ljudstva), drugo obstoj države. Vsaka država pa je v svojem bistvu le institucija, sredstvo v rokah v njenih mejah živečega naroda (ljudstva) ali narodov — če prezremo njeno razredno bistvo. Ko se v stvarnem življenju zastavi vprašanje ali zagotoviti obstoj določene države ali obstoj v njej živečega naroda, ne more biti dvoma, da gledano tudi z vidika mednarodnega prava, mora prevladati obstoj naroda, obstoj ljudi. Čeprav formalno predvsem pravo med državami, je namreč tudi mednarodno pravo v svoji osnovi pravo v interesu ljudi, ne institucij. METODE URESNIČEVANJA SAMOODLOČBE IN OMEJITVE SAMOODLOČBE Že ob razčlenjevanju vsebine pravice do samoodločbe smo ugotovili, da prav- zaprav razpon njenega uresničevanja sega od odcepitve pa do zagotovitve enako- pravnosti in nediskriminacije. Uresničljivost konkretne zahteve po samoodločbi, pa tudi njena legitimnost, je odvisna od endogenih lastnosti samega subjekta samoodločbe (številčnost, naseljenost, organiziranost, politična volja) ter vrste eksogenih političnih, ekonomskih, geografskih, strateških, zgodovinskih ipd. razlo- gov%, Vsekakor je pomembna tudi možnost ali nezmožnost nadaljnjega obstoja tiste države, od katere se hoče en del odcepiti, pa tudi interesi širše mednarodne skupnosti, zlasti za zagotovitev miru in varnosti. Prav slednje je v nekaterih pri- merih porodilo formalne mednarodnopravne omejitve pravice do samoodločbe, n. pr. Avstrijcev (prepoved priključitve k Nemčiji). Stvarne okoliščine so rele- vantne ne le kot faktične omejitve za uresničitev določene zahteve po samoodloč- bi, temveč tudi kot elementi za presojo njene legitimnosti. Ni n.pr. tudi glede presoje legitimnosti neke zahteve po samoodločbi isto, ali gre za take stvarne okoliščine, kakršne so označevale primer odcepitve Bangladeša, ali pa za n.pr. stvarne okoliščine, pri poizkusu nedavne secesije Espiritu Santu. Prav stvarne okoliščine bodo v vsakem konkretnem primeru zahteve po samoodločbi tudi legi- timirale ali pa ne to zahtevo in njen domet. Prav zavoljo stvarnih okoliščin bo, v obdobju po odpravi kolonializma odcepitev zanesljivo redek, če ne celo izjemen primer legitimne zahteve po samoodločbi; po vsem sodeč le takrat, ko bodo neko konkretno zahtevo po odcepitvi opravičevale tudi stvarne okoliščine in možnosti. V zgodovini samoodločbe so bila sredstva in metode za njeno izvedbo pestra, segajoča od izvajanja plebiscitov, preko sklepov ustreznih mednarodnih organov, do uveljavitve pravice do samoodločbe z oboroženim bojem". Strinjati se je moč % Podobno U.O. Umozurike, op.cit. str.268 id; S. Calogeropoulos-Stratis, op.cit. str. 190. " D.W. Bowett, op. cit. str.131 omenja kot primer nelegitimne zahteve po odcepitvi primer Katange, ki je, kot pravi, temeljila na egoistični ekonomski računici; glej tudi U. O, Umozurike, op. cit. str. 199. 2 g. Calogeropoulos-Stratis; op. cit. str.71 id; U.O. Umozurike, op. cit. str. 273. % O uresničevanju pravice do samoodločbe v okviru OZN glej študijo posebnega poro- čevalca OZN, G.H. Espiell-a, The Right to Selfdetermination. implementation of UN Re- solutions, E/CN.4/Sub.2/405/Rev.1. Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1961, št. 1—14 | |_______ ____________ __ 79 z M.K..Nawaz-om“, da je za »ugotovitev volje ljudstva uporaben katerikoli način, ki je najbolj primeren v danih okoliščinah«. Skratka, metoda izvedbe samoodločbe ni bistvena, bistveno je, da je, kot meni K. Rabl%, odločitev svobodna, torej stvaren izraz volje ljudi. Odločitev tudi ni vedno enkraten, formalen akt. Prej narobe. Bistvo samoodločbe je prav v njenem vsakodnevnem potrjevanju, v vsakodnevnem spre- jemanju obstoječega političnega, ekonomskega, socialnega in kulturnega statusa. MANJŠINE KOT SUBJEKT SAMOODLOČBE Končno si moremo, na temelju spredaj povedanega, zastaviti vprašanje, ali so tudi manjšine (narodne, etnične, jezikovne, rasne)% subjekt, nosilec pravice do samoodločbe, še posebej pravice do odcepitve. Seveda ni težko ugotoviti, da če je že zahteva narodov (ljudstev) po odcepitvi le dokaj izjemoma lahko legi- timna, to še toliko bolj velja za morebitne zahteve manjšin po odcepitvi. Kot okvirno izhodišče še vedno zato velja pred leti izražena trditev M. Bulajiča", da »manjšina kot narod ima, manjšina kot manjšina pa nima pravice do samoodloč- be!« To izhodišče — misli se na pravico do odcepitve — potrjuje tako praksa držav kot tudi doktrina. Obstoje sicer tudi drugačna mnenja — takšna, ki manj- šinam priznavajo pravico do odcepitve%% — vendar so za temi mnenji navadno skrite določene specifične situacije in težnje. Tako n.pr. R. Arzinger, ko piše, da imajo tudi deli narodov, torej tudi narodne manjšine, pravico do samoodločbe, (vključno s pravico do odcepitve) meri predvsem na pravico Nemcev v DDR do samoodločbe (omenja, kot primer tudi S.lrsko)". Nekateri pisci kot potrdilo za obstoj pravice manjšin do odcepitve omenjajo plebiscite po Il. svet. vojni, kar pa ni točno. Pri teh plebiscitih je bila prebivalstvu določenih obmejnih ozemelj, ki so bila mešano naseljena, dana možnost, da odločajo o državni pripadnosti teh ozemelj, pripadnikom manjšin pa se je potem zagotovilo le manjšinsko varstvo. Sicer pa prav v to obdobje sega znani primer Aalandskih otokov, glede katerega poseben komite pravnikov ravno potrjuje, da manjšina (čeprav je švedska manj- šina, živeča na teh otokih jasno izrazila tako hotenje) nima pravice do odcepitve? Tudi tisti pisci, ki sicer načeloma narodom (ljudstvom) priznavajo pravico do odcepitve, so glede njene uporabe po manjšinah močno zadržani. To zadržanost utemeljujejo bodisi z »nekompaktno naseljenostjo« manjšin, bodisi z drugimi razlo- gi. Vprašanje o pravici manjšin do odcepitve je bilo omenjeno tudi v okviru raz- prave, ko se je oblikoval čl.1 obeh konvencij OZN o človekovih pravicah. Slišati % Op.cit. str. 100; glej tudi S. Calogeropoulos-Stratis, op. cit. str. 62—69; O. A. Cukwa- rah, The Organisation of African Unity and African Territorial and Boundary Problems (1963—1973) v: The Indian Journal of International Law, 13 (1973), str. 176. % K, Rabl; op. cit. str. 500. % Pod pojmom manjšina tu ne mislimo na narode, ki žive v neki federativno ali po- dobno urejeni državi (n. pr. Slovenci v SFRJ), temveč na dele narodov v tujerodnih državah (n. pr. Slovenci v Italiji), pa tudi narodnostne in etnične skupine znotraj tujerodne države (n. pr. Baski v Španiji, Lužiški Srbi v DDR ipd.); o pojmu »manjšina« glej E. Petrič, Med- narodnopravno ... op. cit. str. 77—104, % Op. cit. str. 113; glej tudi F. Ermacora, op. cit. str. 25. € N. pr. v novejšem času že omenjeni predlog Minority Rights Group za mednarodno konvencijo o varstvu narodnih ali etničnih skupin ali manjšin, E/CN4/NGO 32, čl.15 je zelo dalekosežen, ko priznava narodnim ali etničnim manjšinam ali skupinam, ki žive v obmejnih področjih, tudi pravico do odcepitve. % Op. cit. str. 248 id.; glej tudi J. W. Briigel, op. cit. str. 9818. L.N.O.J., Spec. Supp., No. 3, str. 5—6. 80 E. Petrič: Samoodločba manjšin — pravica do odcepitve — varstvo manjšin je bilo sicer posamezna mnenja'' v prid pravici manjšin do samoodločbe (vključno z odcepitvijo), toda tudi ta so pravico manjšin do odcepitve pogojevala s sta- njem, v katerem politične, ekonomske, narodnostne ali kulturne pravice manjšini niso zagotovljene. O praksi držav v zvezi s pravico manjšin do odcepitve, moremo k tistemu, kar smo ugotovili glede prakse držav sploh o pravici narodov do odcepitve, dodati le, da pravzaprav ni primerov v obdobju OZN, ki bi potrjevali obstoj pavice manj- šin do odcepitve. Nedvomno je predvsem to vodilo poročevalca OZN, H. G. Espiell-a v poročilu o uresničevanju resolucij OZN o samoodločbi, do kategoričnega za- ključka: »V sodobnem mednarodnem pravu manjšine nimajo te pravice«?, Vsi tisti primeri, ki se navadno v literaturi omenjajo kot primeri odcepitve, so dejan- sko primeri odcepitve narodov, ne manjšin. Moč je zato zatrditi, da v praksi držav ni najti potrdila za pravico manjšin do odcepitve, in da je tudi tisti del doktrine, ki sicer priznava pravico narodov do odcepitve, močno zadržan, nenaklonjen taki pravici manjšin. Zato ima prav W. Ofuatey-Kodjoe", ko meni, da če bi se na sploh priznalo manjšinam in plemenom ipd. pravico do odcepitve, obstoj nobene države ne bi bil več varen. Po drugi strani pa si L. C. Buchheit?4 zastavlja vpra- šanje ali je res pravično, da imajo kolonialna ljudstva, ki žele prekiniti s tujo oblastjo za to vso moralno in pravno oporo, neka manjšina pa, ki se je takorekoč slučajno znašla, morda na temelju kakšne srednjeveške pogodbe o razmejitvi ali celo po napaki kartografov, v mejah neke danes neodvisne države, mora za vedno ostati v tej državi. Mi pa si moremo zastaviti vprašanje, ki smo si ga svojčas že zastavili?" — ali res nikoli ne nastopi stanje, ko utegne biti tudi zahteva manjšine po odcepitvi legitimna? Še vedno ostajamo pri mnenju, da to more biti takrat, ko je zaradi odnosa neke države nasproti manjšini, v bistvu ogrožen narodnostni, etnični, kulturni ali celo fizični obstoj le-te. Takrat, ko so pripadnikom neke manj- šine grobo in sistematično, flagrantno kršene in zanikane temeljne človekove pravice”, ko je zanikan obstoj manjšine, ali je res ta manjšina dolžna samomoril- sko vztrajati v mejah države, ki ji streže po življenju? V mislih imamo torej ekstremne situacije. In le ekstremne okoliščine, grobo nasilje, sistematična geno- cidna ali raznarodovalna politika, politika apartheida ipd., bodo ne le porodile, temveč tudi legitimirale zahtevo manjšine po pravici do odcepitve! VARSTVO MANJŠIN IN SAMOODLOČBA Ugotovili smo, da se pravica do samoodločbe, njena uresničitev, ne izčrpa vedno le z odcepitvijo; prej narobe. Odcepitev je, kadar ne gre za dekolonizacijo, prej izjemna kot običajna uresničitev pravice do samoodločbe. Razne druge »samo- odločitve«, — med njimi tudi avtonomija ali drugačen, na spoštovanju človekovih pravic in nediskriminaciji temelječ političen status — so prav tako uresničitev pravice do samoodločbe. Samoodločba se lahko uresniči tudi kot zagotovitev ras- " Razpravo o odnosu med čl.1 obeh konvencij o človekovih pravicah in čl.27 kon- vencije o državljanskih in političnih pravicah (odnos samoodločbe in varstva manjšin), je takole povzet v UN, Doc. E/2447, par.54: »The majority of the members argued... that the rights of persons belonging to minorities should not be interpreted as entitling any group... to form within the state separate communities which might impair its national unity or its security.«; podrobneje o raznih mnenjih glej L. C. Buchheit, op. cit. str. 82 id. % Op.cit. str. 9, par. 56. % Op. cit. str. 145. 4 Op. cit. str. 17, 7s E Petrič, Mednarodnopravno... op. cit. str. 150—151; glej tudi U. O. Umozurike, op. cit. str. 251. 7% U. O. Umozurike, op. cit. str. 268 piše, da ohranjevanje državne integritete ne sme pomeniti »gross violations of the human rights of any section of the population«. Razprave In gradivo, Ljubljana, november 1981, št. 12—14 s ši nim, narodnostnim, etničnim, jezikovnim manjšinam vseh tistih pravic, ki jim omogočijo ohranjanje njihove samobitnosti, torej obstoj in razvoj; njihovim pri- padnikom pa enakopravno, brez diskriminacije, uživanje človekovih političnih, eko- nomskih, socialnih in kulturnih pravic. Skratka, prav zagotovitev manjšinskega varstva, bodisi v obliki takšne ali drugačne avtonomije, bodisi z zagotovitvijo v pravnem redu in dejanskem življenju posebnih manjšinskih pravic, poleg splošnih človekovih pravic, lahko označimo, kadar gre za manjšine, za »normalno« obliko uresničitve pravice do samoodločbe?. Prav to potrjuje uveljavitev manjšinskega varstva za del manjšin v Evropi po l. svet. vojni, takrat ko si je utirala pot samo- odločba »narodov«; to potrjuje uveljavitev varstva manjšin v čl.27 konvencije OZN o državljanskih in političnih pravicah sočasno, z uveljavitvijo pravice do samoodločbe v čl. 1 obeh konvencij OZN človekovih pravicah; in to potrjuje sama dikcija (in geneza) tčk.4 načela o pravici do samoodločbe v Deklaraciji 7 načel. Še več. Pravica do samoodločbe je dinamičen koncept, čigar vsebina odraža vsa- kokratno družbeno-ekonomsko stvarnost. Ko tako rekoč stopa v preteklost, prav v menu uresničitve samoodločbe, proces dekolonizacije, in ko prehaja samoodločba v novo fazo, vse kaže, da to ne bo obdobje, v katerem bo poudarek samoodločbe ne spreminjanju meja. To potrjuje tudi »potrditev« evropskih meja v Sklepni listini helsinške konference, načelo nedotakljivosti meja v Afriki izraženo v Listini OAE, ter vsekakor splošna zadržanost vseh držav do pravice do odcepitve, tudi iz ra- zumljive skrbi za mednarodni mir in varnost. Poudarek bo, kot meni D.Thirer, na spremembah statusa, političnega, ekonomskega, socialnega in kulturnega, ras- nih, narodnostnih, etničnih etc. skupin znotraj obstoječih državnih meja. Prav var- stvo manjšin pa je tisto sredstvo, ki naj delom prebivalstva v neki državi zagotovi »Erhaltung und Entfaltung ihrer Eigenart«"%, Zagotovitev varstva manjšin je torej »normalna« uresničitev pravice do samoodločbe manjšin. Le kadar bo samoodločba manjšine grobo kršena prav z nespoštovanjem manj- šinskega varstva, utegne postati legitimna tudi ekstremnejša oblika samoodločbe, zahteva po odcepitvi, z vsemi zapleti za integriteto določene države, pa tudi za mednarodni mir in varnost. Tu je ločnica med pravico manjšin do samoodločbe in neupravičenim, nelegitimnim separatizmom, torej med legitimnimi in nelegi- timnimi zahtevami manjšin po odcepitvi. Manjšina, ki je deležna manjšinskih pra- vic, ki je zavarovana pred diskriminacijo, ki morda uživa tudi tako ali drugačno obliko avtonomnosti, katere pravica do samoodločbe je skratka uresničena v ob- liki manjšinskega varstva, nima pravice zahtevati odcepitve. Manjšina, katere iden- titeta je ogrožena, ki je izpostavljena raznarodovanju in diskriminaciji, utegne ne le postaviti zahtevo po odcepitvi, temveč more ta zahteva biti sporazum kot le- gitimna! Uresničitev pravice manjšin do samoodločbe kot zagotovitev varstva manjšin ni pomembna le zato, ker je — v posebnih pogojih življenja manjšin — to edina pot tudi za polno uresničitev človekovih pravic pripadnikov manjšin in varstvo pred diskriminacijo. Pomembno je manjšinsko varstvo tudi zato, ker bistveno pri- speva k mednarodnemu miru, varnosti in sodelovanju?. Mir je možen, trajen in pravičen mir, le na temelju uresničene in spoštovane samoodločbe vseh ljudstev, narodov, pa tudi manjšin. Dokler bodo namreč ljudstva vklenjena v jarem koloni- alizma, dokler bodo narodi vpeti v jarem tuje dominacije, dokler bodo razne rasne, narodnostne, etnične itd. manjšine ali skupine izpostavljene nasilju in diskrimi- V O tem glej t.i. primer Aalandskih otokov, op. št. 70; tudi F. Ermacora, op. cit. str. 46; L. Dembinski, op. cit. str. 162; K. Rabl, op. cit. str. 498. % Op. cit. str. 204—205. " Značilno je, da tudi helsinška sklepna listina spoštovanje manjšinskih pravlc po- stavlja kot enega od elementov varnosti in sodelovanje v Evropi. 8 ___________E.Potrič: Samoodločba manjšin — pravica do odcepitve — varstvo manjšin naciji, do tedaj bodo žive in legitimne zahteve po samoodločbi in v skrajnih, iz- jemnih primerih bodo to tudi zahteve poodcepitvi. PREDLOG SFRJ ZA DEKLARACIJO OZN O PRAVICAH MANJŠIN IN SEPARATIZEM Kot zadnje vprašanje pričujoče razprave — nanj je moč poizkusiti dati od- govor šele potem, ko smo razčlenili predhodna vprašanja — se postavlja, ali utegne Deklaracijo OZN o pravicah manjšin, kakršno je predlagala SFRJ, če jo bo Generalna skupščina OZN sprejela, vzpodbujati separatizem? Po svoji vsebini, ki jo na tem mestu ni potrebno podrobneje razčlenjevati, ni ta deklaracija nič drugega, kot dokaj neambiciozen, dejansko le na temelje manjšinskega varstva omejen poizkus mednarodne zagotovitve manjšinskih pravic — v obliki formalno- pravno nezavezujočega priporočila (deklaracije) Generalne skupščine OZN drža- vam, kako naj ravnajo v odnosu do manjšin in njihovih pripadnikov. Določila te deklaracije so torej tisti splošni minimum manjšinskih pravic, ki bi ga naj spo- štovale vse države v odnosu do manjšin! Prav zato smo upravičeni zatrditi, da če ne bo neka država ravnala z manjšinami vsaj tako, kot določa predlog dekla- racije, bo ta država dejansko zanikala manjšinam pravico do obstoja in razvoja, ter njihove pripadnike izpostavila grobi diskriminaciji. Država pa, ki bo — seveda, če jo ne bodo zavezovala še kaka druga mednarodnopravna določila v prid manj- šinam — ravnala 'in bona fides' v skladu s standardi določenimi v deklaraciji, bo dejansko omogočala obstoj in razvoj manjšinam in bo zavarovala pripadnike manjšin pred grobo diskriminacijo! V taki državi manjšine ne bodo imele tehtnega razloga za težnje po odcepitvi in še manj bodo zahteve po odcepitvi upravičene in legitimne ter kot take sprejete v mednarodni skupnosti in v organih OZN. Zagotovitev varstva manjšin (vsaj na ravni vsebine deklaracije OZN) bo mogla zato katerikoli državi služiti kot tehten in čvrst argument zoper separatizem manj- šin živečih v njenih mejah. Zoper to državo bo kaj težko — zlasti ob splošni za- držanosti držav do zahtev po odcepitvi, ki bo lastna državam, dokler bodo obsto- jale — utemeljevati v mednarodni javnosti, v OZN ali drugje zahtevo po odcepitvi. Nasprotno pa utegne manjšina — v tisti državi, ki bo kršila pri svojem odnosu do manjšin celo tiste minimalne standarde, ki jih bo določila deklaracija OZN, ki bo morda celo izvajala fizični ali kulturni genocid — imeti upravičene razloge za to, da bo zahtevala odcepitev, prav z dokazovanjem, da ne uživa niti tistega minimuma pravic, ki jih ji priznava deklaracija OZN. V takem primeru utegne med- narodna javnost ali tudi ustrezen organ OZN zahtevo po odcepitvi izjemoma celo oceniti kot legitimno. Deklaracija OZN o pravicah manjšin, če bi bila sprejeta, seveda sama po sebi ne bo ne vzpodbujala ne preprečevala teženj po odcepitvi. Te imajo pač globlje korenine in si je iluzorno predstavljati, da so odvisne od obstoja ali ne- obstoja neke deklaracije. Pač pa bo deklaracija OZN mogla biti tista črta ločnica, ob kateri se utegnejo v bodočnosti ločevati upravičene, legitimne zahteve manjšin po odcepitvi, od neupravičenih, nelegitimnih". Zato bo torej njena funkcija v bistvu antiseparatistična. Vsaka država namreč, ki bo ravnala v skladu z deklara- cijo OZN, bo mogla upravičeno, sklicujoč se prav na deklaracijo, zavrniti vsako rahtevo manjšine po odcepitvi, kot nelegitimno in neutemeljeno. Prav sklicujoč se na svoje, z vsebino deklaracije OZN skladno ravnanje, bo ta država zanesljivo $ Zato mora nujno deklaracija izpolnjevati dve zahtevi: a) biti mora po vsebini taka, da njeno izpolnjevanje, spoštovanje, z njo skladno rav- nanje, res zagotavlja obstoj in razvoj manjšinskih skupnosti; ; b) biti mora dovolj konkretna. Smotrno bi bilo, da se tudi v njej uveljavi dikcija, po smislu identična točki 7 Deklaracije 7 načel, ki naj poudari, da je varovana le integriteta tistih držav, ki ravnajo v skladu z deklaracijo OZN o pravicah manjšin. Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1981, št. 13—14 s in relativno zlahka protisecionistično stališče uveljavila tudi v organih OZN. Seveda pa to ne bo veljalo za države, ki bodo ravnale z manjšinami v nasprotju z vsebino deklaracije OZN. Toda, ali se more kot domovina neke rasne, narod- nostne, etnične ali jezikovne skupine res predstavljati in uveljavljati država, ki tej skupini streže po obstoju, po življenju? Ali naj mednarodno pravo danes, ob koncu 20. stoletja, potem, ko je človeštvo že zdavnaj stopilo v ero pravice do samoodločbe in človekovih pravic, ko je vendarle moč vsaj slutiti, da bodo, kot je pred več kot sto leti zapisal veliki slovenski pesnik »živeli vsi narodi«, res varuje tudi integriteto držav narodnostnega nasilja, genocida, apartheida, grobe diskriminacije? Summary THE SELFDETERMINATION OF MINORITIES — THE RIGHT TO SECESSION — THE PROTECTION OF MINORITIES (WITH SPECIAL REGARD TO THE UNO DRAFT DECLARATION ON THE RIGHTS OF MINORITIES) Ernest Petrič Some states, when commenting the Draft of the UN Declaration on the rights of national, ethnic, linguistic and religious minorities have expressed the old suspl- cion that such a declaration might encourage separatism. That Is why the author of this article has tried to investigate the relationship between the right of peoples to selfdetermination and the protection of minorities. First he deals with the main basic problems of the right to selfdetermination, such as: the legal nature of the right to self- determination; the universality of the right to selfdetermination; the subject of this right; the scope and the liminations of the right to selfdeterminatlon in international law de lege lata. He particularly pays attention to the guestion whether within the right of peoples to selfdetermination the right to secession exists. Another topic of his special interest is whether national minorities are subject to the right to selfdetermination and to what extent. He is coming to the conclusion that minorities are normaly entitled to the so called internal (inner) selfdetermination only. It can be realized through different forms of autonomy and selfgovernment as well as through special rights entitled to minorities and their members, i.e. through the protection of minorities. The external selfdetermina- tion (secession) could, in case of a minority be considered only If physical existence and ethnic identity were endangered by a systematic policy of genocide, apartheid, discri- mination and denial of fundamental human and minority rights. Minorities have no obli- gation, and it cannot be expected of them to commit a kind of suicide while re- maining loyal in the state which endeavours to destroy their physical and ethnical existence. Finally the author concludes that a UN declaration proclaiming a generally accepted minimum standard of minority rights could not in itself produce or encourage separatism. On the contrary, each state, if faced with separatism within its frontiers could easily prove there is no reason and no legitimacy for separatism within its frontiers, if fulfilling the minimum standard of minority rights proclaimed in a UN declaration,