I..........................................................I
I      Nov šolski zakon.
•                                                                                          ;
Okr. šol. nadzornik Pavel Flere.                   ;
:...........................................................:
(Nadaljevanje.)
Celotni Šolski ustroj pa je bil tak, da krajni šolski ogleda pri šolskem nadzorstvu ni imel nobene moči in da predlog krajnih šolskih svetov ob razpisu služb ni moral biti mero-dajen. Bile so torej to noke pravice na papirju, Ki v resnici niso imele nikake odločilne vrednosti; bile so ustvarjene le zato, da se je tembolj lahko zahtevalo : „Plačaj ti, ki imaš tudi pravice!"
To nenaravno razmerje je bilo največ krivo nasprotstva med šolo in med ljudstvom. Ljudstvo je vedelo, da ima le dolžnost plačevati za šolo, videlo je v tej dragi šoli učitelja in proti temu je obrnilo svojo jezo. Podrl se je šolski plot, potrle so se šipe na šolskih oknih, zob časa je oglodal in okrušil šolsko poslopje: vestni učitelj je silil na popravilo in reklo se je: ,,Občina, plačaj!" Občina je slišala le tistega, ki je na to opozarjal, in kurje bilo časih treba šteti za taka popravila težke denarce, so ljudje zabavljali na učitelja. V šoli je bilo treba preskrbeti knjig, zvezkov in drugih potrebščin in zopet se je jeza občine, ki je morala to plačevati, razlila nad učitelja, češ, ako bi njega ne imeli, ne bi bilo treba tega in tega. Nasprot-stvo   med   plačevalci   in   med   šolo   je   bilo
vedno večje, trpela pa je Šola, ki bi morala roditi blagoslov, a je rodila sovraštvo. To nenaravno razmerje, ki je na škodo šoli in njenemu delu, mora novi šolski zakon odstraniti. V njem mora biti točno določeno, da mora za vse narodno šolstvo v vsakem oziru skrbeti država, da mora iz davkov, iz katerih vzdržuje vse svoja naprave, vojaštvo, urade i. dr., vzdrževati v vsakem oziru tndi šolstvo. Državna skrb mora biti zidanje in popravljanje šolskih poslopij, pripravljanje šolskih potrebščin v zadostni izmeri za vse otroke, plačevanje učiteljstva in vse drugo. Kdor si lasti pravico, mora prevzeti tudi vse dolžnosti — to mora biti naša zahteva za šolski zakon.
III. Ko smo tako določili, kdo naj skrbi za šolo, lahko razmotrivamo, kakšna naj bo šola, da bo ustrezala narodnim in državnim zahtevam in našim potrebam. To vprašanje bo reševalo narodno predstavništvo, kadar bo razpravljalo o šolskem zakonu in ga ustvarjalo. Naša naloga pa je že danes, da po-vemo temu predstavništvu, kakšno šolo si želimo in kakšna načela naj se upoštevajo pri sestavi novega zakona. O današnji šoli se toži, da preveč iz vsega uči, a mladega človeka premalo pripravi za praktično življenje. Tisti, ki živimo in delamo v šoli po sedanjih predpisih, vemo najbolje, da je ta očitek napram šoli res utemeljen. Naša ljudska šola je   namreč   urejena   tako,   da daje
učencem od vsega nekaj, a od vsega premalo ; to pa najbolj zato, ker 1. namesto za življenje, nekako pripravlja vse otroke za višje šole in daje tako le širok temelj za nadaljno izobrazbo, 2. pa se konča njeno delo ravno v tistem hipu, ko bi bil otrok najsposobnejši za sprejemanje razširjene, praktične izobrazbe. Današnji šoli tedaj očitamo : 1. da ima premalo lastnega namena, 2. da se njeno delo prezgodaj zaključi. Dolžnost šole napram narodu, kateremu je namenjena, pa bodi: da potom vzgoje, pouka in dela razvija otrokove duševne in telesne sile ter ga usposobi, da se na podlagi te pridobljene izobrazbe kot koristen narodov ud lahko udeležuje gospodarskega in prosvetnega narodnega delovanja. To se pravi: Šola mora 1. dati otroku dovolj znanja, da razumeva življenje in njegove potrebe, 2. ga mora navaditi, da zna to znanje uporabljati, 3. ga mora vzgojiti tako, da bo svoje znanje uporabljal narodu v korist. Kakšno naj bo to znanje, ne bo pripovedoval zakon ; to bodo določili pozneje oni, ki naj jim šola služi, v prvi vrsti pa gospodarske in prosvetne zveze v narodu samem. Kako se naj ta obseg znanja podaja, je stvar notranje šolske ureditve, ki ji zakon in naredbe določajo smernice, kažipote; in pravtako spada v notranjo ureditev tretje vprašanje, vprašanje vzgoje. V smernicah, v kažipotih pa mora biti povedano in določeno, da se šolsko znanje podaja z vzgojo, s poukom in z delom.                  (Konec sledi.)