Nadvojvoda Albreht /l/lavni zmagovalcc pri Kusloci, jcdcn najznamenilpjših vojskovodij sedanjega veka, feldmarSal ^.--iiadvojvoda Albrcht je 18. fcbruvarija t. 1. za vedno zalisnil svoje oči v Arka na južnem Tirol- % skem. Vse cesarslvo jc spošlovalo preblagcga princa naše Ijubljene Habsburške rodbine, zalo pa % vse cesarstvo sedaj žaluje za njim, posebno, kcr žalujejo naS vilcški vladar, loliko že izkusivSi ' Franc Jožef, za svojini prcdragim slrijcem. Nadvojvoda Albreht so jc rodil dne 3. avgusla 1. 1817. na Dunaju kot sin nadvojvoile Karola, velikega vojskovodje, ki jc Napolcona I. premagal pri Aspernu. Nadvojvoda Albreht je bil vzgojcn za vojaka in jc 1. 1837. vslopil v vojaško službo. Tri lela pozneje je bil iinenovan gencralom in 11. avgusla 1843. leta podmaršalom. Leta 1848. in 1849. so je nadvojvoda Albreht hrabro vojskoval pod Radeckijem na Laškcin. Vcliko je pripomogcl, da so naši zmagali pri Mortari dnc 21. marcija in pri Novari dnc 23. marcija 1. 1849. Zaradi lega je bil odlikovan s komanderskim križem rcda Marije Terczije in z vojaškim zaslužnim križcem. Leta 1863. pa jc bil imenovan in proglašcn feldmaršalom. Najslavnejši čin nadvojvode Albrehta ostane na veke zmaga pri Kustoci. Ko jc 1. 1866. naslala vojska s Prusi in Lalii, bil je imenovan za poveljnika južne armade. Laliov je bilo 240.000, naSa južna vojska pa jo šlela I;i4.000 mož. Nadvojvoda Albreht je začetkom junija t. 1. sklenil prijeti najprej vojsko, kaleri je stal na čelu kralj Viklor Emanuel. Nadvojvodi se je sporočilo, da se laška vojska pripravlja prekoraeiti reko Mincio. Dne 24. junija jo je nadvojvoda Albreht od strani prijol in popolnoma pobil. Po končani vojski je bil imenovan zapovednikom cele avslrijske armade, lela 1869. pa njonim generalnim nadzornikom. Od tedaj je nadvojvoda posvečeval vse svoje moči proosnovi avslrijske vojske, in kakor si je pridobil kot vojskovodja nevenljivih lavorik, tako tudi kot vojskin preosnovatelj. Da, nadvojvoda Albreht je biljunak na bojnem polju, toda imenovati ga smemo tudi junaka v vsem zasebncm življenju. Bil je neupogljiv v Irpljenju, s katerim ga je Gospod Bog velikokrat obiskal. Ljubljena soproga mu je že 1. 1864. umrla. V nežni starosti mu jc umrl jedini sin Karol Albert. Njegova 18-lelna hčerka Matilda mu je v groznih mukah umrla 1867; vnela se ji je namreč obleka in opeklinc so jo umorile. Vsi njegovi bratje so Sli prcd njim v večnoHt; zadnji brat Viljem lani na žaloslen način. Tudi nesrečna liberalna politika ga je mnogokrat razžalostila. Pa v vseh križih in težavah mu je lolažbo dajala živa, dejanjska vera. Bil je izredno pobožen. Iz svoje dunajske palače je imel vhod v oratorij avguštinske cerkve; velikrat je ludi v delavnikih bil pri sv. maši. Kadar je kaj zbolel, naročil si je ob nedeljah in praznikih v sobo sv. mašo; večkrat na leto je prejemal sv. zakramenle, in res ganljivo jo brati, s kako pobožnosljo je prejel sv. popotnico in sv. poslednje olje v soboto zvečer. Verskega dulia je povspeševal ludi pri svojih vojakih; za-nje je romal na Svete Višaije v zahvalo, da mu je Marija na priprošnjo romarjevvojakov izprosila Ijubo zdravje. Kolikim revežem je pomagal, koliko je storil za saraostane in dobrodelne zavode, to vedfj le bukve življenja povedati. Po vsej pravici smemo preblagega pokojnika prištevati med najplemenitneje Habsburžane. In kakor naš narod nc more pozabiti Lavdona in Radeckgga, prav tako ne bode pozabil nadvojvode Albrehta. Naj mu sveti večna luč pri Očelu nebeškem, kr naj milostno še zanaprej varuje vsega zlega vso preblago rodbino Habsburško in našo \xi\\o Avstrijo!