KNJIŽEVNOST
LEOPOLD SUHODOLČAN. SVETLICE. Z romanom Svetlice* je Suho-dolčan poda] takšno analizo sociološke strukture podeželja in generacijskega razpoloženja kot Prežihov Voranc z Jamnico in Požganieo za svoj čas. Primerjava sicer ni posrečena, čeprav Suhodolčan doživlja in oblikuje isti prostor, predvsem stil enega kot drugega ne dopušča primerjave. Poudariti bi hotel le to, da v slovenskem povojnem pripovedništvu nimamo tako široko zasnovanega romana, ki bi bil, kljub bolj ali manj očitnim spodrsljajem, podan s tako opazno oblikovalno voljo.
Kljub vidni oblikovalni volji, ki se manifestira \ posebnostih in detajlih, pa se za začetek analize ponuja struktura samega romana. Prvo spoznanje je, da roman nima niti zunanje niti notranje razvojne fabulativne linije, da je spleten iz več niti. ki so po določeni potrebi vtkane v pripovedni organizem ali se po isti logiki tudi nehajo. Osnovno ogrodje tega pripovednega organizma pa je Mariuova družina: stari Marin, njegova žena. hči Ana in sin Andrej z ženo Barbaro in otrokoma. To naj bi bil nekakšen prvi plan« romana: vse druge ljudi in tlogodke pa prikličejo v ospredje kontakti samih Marinovih. Dejansko trajanje romana je uklenjeno v dobro leto, asociativni krog doživetij pa se širi globoko v historiat Marinove družine in prek nje v razvoj sociološke kulise. Tako imamo opraviti z družinsko kroniko, v pripoved ujeto z odločilnimi družinskimi situacijami in spremembami, ki dajejo pisatelju možnost predstaviti najintimnejše moralne lastnosti posameznikov, za nekatere tudi nastajanje in posledice teh lastnosti. V doživljajske in moralne posebnosti orientirana pripoved že v naprej izključuje izrazitejše fabulativne prijeme, česar v večjem uljscgu ne pozna niti izročilo slovenskega pripovedništva, še zlasti, če pomislimo na mogočne fabulativne organizme ruskega in sovjetskega romana. Seveda ima to spoznanje za Suhodolčanov roman določene meje: dogajanje romana je vezano na relativno ozek prostor in kot rečeno, avtorjeva analitična pozornost je predvsem usmerjena  v  intimnost ljudi.
In kakšni so Suhodolčanovi ljudje?
Stari Marin je z vsem svojim ravnanjem in z veljavo v domačem kraju gotovo najbolj izvirna, pa tudi za bralce najbolj zanimiva figura, deležna največ avtorjeve oblikovalne pozornosti. Stari Marin je s svojim življenjem nosilec ene izmed idej romana. Odločilno za njegovo življenje je bilo. da je moral prekiniti študij, se vrniti na domačijo in po očetu prevzeti novo tatro, tovornjak, s katerim se prevozi skozi vse življenje. Prevzem domačije ga je priklenil za vedno na odmaknjeni trg, pa si je izsanjal in tudi uresničil svoj drugi svet. v katerem je lahko izživel vse tisto, česar mu majhni eksistenčni prostor ni dopuščal. Ta njegov drugi svet je pisatelj oblikoval z romantično toplino, postavljen je v mariborski kiuobar, in tu se srečuje Marin z nekdanjim svetom, z bankirji, tovarnarji, diplomati in kapitani. Tu veljajo posebne zakonitosti, predvsem pa se sprošča človekov sentimentalni ali fantazijski svet, ki ga je ono resnično življenje že zdavnaj in nepreklicno izključilo. Sicer pa ima Marin v svojem kraju izjemen položaj, tatra mu omogoča materialno neodvisnost, kot ;-stari morski volk v baru je prerastel okolje, kar pogosto manifestira   pri   kartah,   predvsem   pa,   kadar   govori   na   pogrebih   uglednih
* Leopold Suhodolčan, Svetlice. Obzorja 1965.
M)*
947
domačinov. Mimogrede: eno najboljših mest v romanu je poglavje, ki popisuje Marina, ko se uro pred pogrebom prijatelja in sodnika Korošca vrne domov, in ko se preoblači, sestavlja v mislih govor: s tem poda avtor resnično Ko-roščevo biografijo in hkrati tisto, kar je bilo namenjeno za javnost. Za Marina je značilen tudi odnos do svojih otrok: prepustil ju je življenjskemu toku, vrgel ju je v valove z namenom, naj se sama naučita plavati in naj sama priplavata do svojega brega. V času. ko ga avtor prikazuje še pri zadnjih močeh in v zatonu, živi dosledno, do domačih in znancev z določeno distanco in trmasto vztraja, da bi tudi  fizično ne popustil.
Njegovemu življenskemu stilu se je popolnoma prilagodila žena, stara Mamica, podoba žrtvujoče se /ene in matere: na domu vzdržuje življenjski red, pa je neopazna, hčerki Ani gre s stojo dobroto in potrpežljivostjo celo na živce.
Kaj je s to Ano? šestintridesetletna učiteljica je, in vse, kar napravi s seboj in z ljudmi okoli sebe. ima jasen namen: prizadeti okolje. Dva moža spravi v bolnišnico, postopnemu padanju drugega, Simona Takina, je bralec priča. \ si Anini zlobni naklepi imajo groteskne poteze, tudi njen drugi mož Simon lakiu je podan skozi povečevalno oteklo pisateljeve ustvarjalnosti. Ta človek je ločenec, pusti bolno ženo in tri otroke: ko se z Ano vračata s poročnega urada, ga otroci pričakajo in starejši ga okamenja. Ana uživa pri tem. ko ruši druge: to počne iz nekega ne prav motiviranega razočaranja, pravzaprav iz prepoteneiranega razočaranja. Človeško skoraj nepojmljivo je, da pošlje svojega nesrečnega Simona Takina k svakinji Barbari, da bi porušil njene oltarčke . Kondenzirana zloba v grotesknih podobah.
V realnejših okvirih se gibljeta Andrej in Barbara. Odtujevanje med njima se stopnjuje iz dneva v dan: roman ima seveda namen pokazati stopnje in posamezne postaje njunega odtujevanja. Andrej je premagan slabič, ničesar ne izpelje do konca, nedosleden je. v službi ima položaj ob birokratu in sitnežu (tudi groteskno oblikovan) Pivcu: kar pa je najhujše, je spoznanje, da ni niti senca očetove suverenosti in samozavesti. Temu fantu se ni posrečilo ustvariti drugega sveta, kjer bi se lahko sproščal, bežna erotična avantura z Lizo Makovo in zdravljenje pri prijateljih je le ponesrečeno nadomestilo za to. Njegova usoda je in bo v tem. da bo ostal anonimen povpreenež kot zastopnik de/orientiranega mlajšega rodu. ki ne more po poteh iluzij svojih očetov, svojih si pa ni sposoben ustvariti in se zgubi zato v labirintu moralnih kriz. Andrej se na teh brezciljnih pohodih dosti srečuje z novo podeželsko trško družbo, ki veliko modruje o današnjem času, o svetu in problemu malega naroda v njem. o slovenstvu nekoč in danes, zanimivo pa je, da je pisatelj ta novi rod podal samo pri besedah ali kvečjemu še pri erotičnih odisejadah. V teh pogovorih je ujeto razpoloženjsko ozračje sociološkega ozadja.
Bistveni Barbarin problem je v njeni erotični neprebujenosti. Po desetih letih zakona z dvema otrokoma se šele sreča z moškim, ki prebudi v njej žensko. Zgodba o njeni erotični pustolovščini s trgovskim potnikom pušča vtis skonstruiranosti in hotenosti. Prvo intimno srečanje s Kosom je postavljeno v smučarski dom pod Uršljo goro: Koso\ škandal, ko razlaga gostom o svoji erotični pustolovščini, nikakor ni prepričljiv, pisatelj ga je potenciral. Če bi Kosovo bahaštvo ukleni] v krog njegovih prijateljev ali vsaj pivskih tovarišev. bi postal dogodek sprejemljivejši. Po tem dogodku, ki bi moral prizadeti Barbaro  do  tolikšne   mere,  da  bi   bila   avantura  s   Kosom   opravljena,  pa  jo  v
948
prihodnjem poglavju srečamo, kako ga pričakuje z odločitvijo, da bo odšla z njim. Ta prehod ali sklep med enim in drugim dogodkom, med prvim spoznanjem in odločitvijo je pisatelj vsilil, da bo pripeljal Barbaro do končnega spoznanja in razočaranja. V tem primeru je najopaznejši fabulativni spodrsljaj. Barbara doživi dokončno razbitje utvare o intimnem sožitju med moškim in žensko, prvi je slabič, drugi je brutalen sebičnež in njena odločitev je odhod, toda kam, v nov labirint sebičnosti, strasti in nemoči med človeškimi odnosi? Njeno spoznanje je dokončno in vendar odhaja, kakor da bi se ujela \ novo utvaro, češ da je kje svet, kjer bi lahko zaživela neovirano in sproščeno.
Tako vsi člani Marinove družine manifestirajo misel o življenjski dvojnosti, razcepljeni na uklenjeno resničnost in na fantazijsko oblikovani, vsestransko sproščajoč življenjski prostor.
V Marinovi starejši generaciji, v družbi ljudi, ki živi bolj v spominih in varstvu nekdanje veljave, za katero so nekoč mislili, da so jo imeli, so zanimivo podani domačini Konc, z nekdanjo željo po županstvu, Smrečnik, z željo, da bi bil spoštovan družinski oče, Grof, raziskovalec in neuspel iznajditelj, živeč v utvari svoje veličine in uklenjen v mizeren zakon. Izjemni pojavi sta samosvoj proletarec Sabodin, po Marinovem pojmovanju osebnost, in župnik Lučman, ki je bil skupaj s Sabodinom v taborišču in si je izoblikoval svoj osebni nazor med življenjem in vero.
Tako se srečanje s temi ljudmi strne v neveselo spoznanje, da je v človeškem življenju še toliko nečloveškega, in da se le tu in tam zablešče v njem svetlice, iskrice dobrega ali sončne prelihe, ki naj bi simbolizirale svetle trenutke v človekovem življenju. V tem pogledu je Suhodolčanov roman značilna in zgovorna diagnoza slovenskega podeželja. Ostane le vprašanje, kako od tu naprej? Po vsem, kar se je zrušilo v moralnih lastnostih in etičnih kategorijah, ne bo verjetno preostalo nič drugega kot začeti na novo: oblikovati bo treba nov kodeks vrednosti v skladu z dosedanjo vednostjo o človekovem intimnem in   vesoljskem   prostoru,   na   čim  bolj   realnih   temeljih   in   seveda   brez   utvar.
K estetskemu doživljanju romana veliko pripomorejo Suhodolčanova iskanja situacijam ustreznih oblikovnih in stilnih elementov; nekaterih niti ni mogoče prenesti v opis. Predvsem je izredno funkcionalen gladko tekoč stavek, v katerem se neprisiljeno prelivajo opis. miselni tok in dialog, ne da bi pri tem trpelo razumevanje. Ta stavek je v nekaj primerih tudi po tri strani dolg. Večinoma je v takšne stavke ujel pisatelj asociativne trenutke, celotno, zaokroženo podobo, ki jo neki dogodek sproži v posamezniku. Teh primerov je več zlasti v prvem poglavju, zelo značilen je ob zaključku prvega dela romana, na Koroščevem pogrebu:
Andrej se je za trenutek ujel s pogledom sodnikove hčere, kako me je pogledala, si je rekel, kako da sem obstal prav na tem mestu, ljudje govorijo, da je pred nekaj dnevi končno diplomirala na ljubljanski univerzi, a ni res, še zmerom je absolventka...«
Posebnost Suhodolčanovega romana so tudi surrealistieni odstavki, na primer zapis skupinskih misli v gostilni pri stari pošti, ali pogovor starega Marina s pokojnim Korošcem kot sredstvo za prikaz, kako se Mariuovo življenje nagiba.
Oblikovalno voljo izpričujejo tudi posrečena mesta, ko pisatelj preide z dejanskega poteka dogodka na opis ustreznega simbola. Ko se Barbara znajde pri stari mazački v Celju, da bi ji odpravila, vseskozi dokaj zavestno dojema
949
gnusne priprave za operacijo, ko pa se operacija začne, se njen tok misli preklopi na mladostni spomin, ko so sadistični fantiui ubijali mačko tako. da so jo metali v zid. Situacija dobi s takšno podobo nove dimenzije. Takšne in podobne, večinoma prav posrečene stilistične domisleke srečuješ skozi vso Suhodolčanovo kroniko o Marinovi družini in v valovanju fabulativne moči in nemoči so to posrečene oblikovne svetlice.
France   Vu r ni k
950