—  138 —
Na pašniku
iSlika. — Spisal Bogdan Slavko)
uda solnčna vročina je že izgubljala nekoliko svojo tnoč. Niti ena sapica ni vela po polji, da bi hladila kmeta pri težavnem delu. Iz bližnjega gozda se je glasila pivka s svojim ne ravno prijaznim glasom: ,,piv. piv." Vrana, sedeča na vrhu smreke, je odpirala črni, debelikljun vsled silne vročine. Male, drobne ptičice so se poskrile med zelenim perjem, da bi jim pekoče solnce ne nagajalo s svojo vročino. Zemlja je bila razpokana. Cvetke so žalostno povešale glavice in venele. Vsa narava je željno pri-čakovala dobrodejnega, pohlevnega dcžja.
Le mi paglavci se nismo zmenili za pekočo vro-čino, lgrali smo se, skakali, pevali in kričali pod ko-šato vaško lipo na požgani travi. To je bilo veseljel ,,Jože, domov!" zakli&jo mi mamica. „Ali ne veš, koliko je ura ? Rekel si, da bodeš igral samo do Stirih, in sedaj bo ura že pet. Ti si pa še vedno pri otrocih. V hlevu te čakajo krave, in ti tukaj skačeš kakor brez glave. Hitro doniov!"
Odšel sem domov. Kmalu so tudi drugi odšli izpod košate lipe dotnov po kos črnega kruha, kajti tudi želodec ne more lačen igrati.
Za malo časa sem že gnal, v eni roki palico, v drugi kos črnega kruha, liske na pašnik, ki je četrt ure oddaljen od vasi. Kmalo so prignali tudi drugi vaški dcCaki svoje kravice na paSnik. Tu se je pričelo šele pravo veselje.
Vsakovrstne igre smo igrali na pašniku, skakali, lovili se, ukali in peli. Sivke, liske in dime so se lepo pasle, dasiravno so jim sitne muhe in sitni brenclji nagajali. Seveda nekatera je poskusila žejo ugasiti v bližnji detelji, ki je tako bujno rastla konec pašnika. A dobila je za to — brezovko. Ne smemo pa pozabiti črešnje, ki je tudi rastla na pažniku. Brzo sta bila dva na nji, trgala lepo-rdeče čreSnje in jih nam metala doli.
— 139 —
Toda mi nismo bili zadovoljni, ker smo morali po (ravi pobirati črešnje, ampak morala sta nam lomiti vejice in metati doli. Spodaj pa smo se zanje skoro stepli. Nismo se pa menili, kaj poreče gospodar, čegar je črešnja. Gotovo bi nas bil dobro stresel za ušesa, ko bi bil prišel ravno tedaj mimo in videl, kako ne-usmiljeno delamo z njegovo črešnjo.
Tam na smreki je imela sraka svoje gnezdo. Vsakokrat, ko smo pripodili živino na pašnik, splezala sta dva ali tudi trije do njenega gnezda, da pogledajo, kedaj bodo mladiči godni. Stara dva sta v veliki skrbi obletavala smrcko, da bi jim otročad gnezda ne raz-drla in mladičev ne pomorila. Toda tako neusmiljeni nismo bili do ubogih ptičev.
Pri vsem (em pa niti opazili nismo, da se bliža močna nevihta. Črno-sivi oblaki so se vzdigovali izza daljnih gora. Votlo gromenje se je čulo oddaleč in jc prihajalo vedno bližje. Nas je oplašilo to votlo gromenje, saj veste, kako se sami bojite gromenja. Hoteli smo živino gnati domov, — a kaj poreko do-mači, če jo tako zgodaj priženemo domov? Ostali smo toraj na pašniku s Credo.
Nevihta je bila že blizu. Strele so švigaie kakor goreče metle po oblakih, ki so se vedno bolj kopičili. Tresli smo se ko( šiba na vodi in se plaho ozirali pod nebes. Živino smo zapodili v gozd, ki se razprostira na vzhodni strani našega pašnika. Sami pa smo se stisnili k debelemu hrastovemu deblu. Živina se je plašno ozirala po gozdu, kar nas je še bolj ostrašilo. Prve kaplje so jele padati debele, da je pokalo po listju. Močen veter je zabuča! skozi gozd in pripo-gibal vrhove močnih hrastov. Dež se je ulil kakor iz škafa, in hkrati smo bili vsi premočeni. Treskalo in gromelo je, da nas je bilo groza. Tu pa tam je padla tned dezjcm tudi kaka toča, a škode ni povzročila. Priporočiii smo se angelom varihom, da bi nas varo-vali strele — in še bolj smo se stisniii k deblu. Zivina je plašna zbežala iz gozda proti domu, mi pa, hočeš ali nočeš, za njo. ln živina nas je otela gotove sinrti! Komaj smo bili zunaj gozda, že se zabliska in silovito
— 140 —
trešči ravno v oni hrast, pod kalerim smo prej vedrili. Očitno se je pokazalo, kako skrbno so nas varovali angelčki varihi, katerim smo se priporočili in izročili.
Počasi smo capljali za čredo domov. Trcsli smo se mrazu. a še holj strahii. Nikdar nisem užil toliko strahii kakor tisto popoldne. Drugekrat sem le v hiši skozi okno gledal, kako se je veter igral z drevjem in kako bil dež ob zid. Tisto popoldne sem sam iz-kusil, kaj je nevihta.
Smilili smo se doma mamicam, ko so nas videle, kako smo bledi, prepadeni in mokri.
Nikoli več si nisem želel biti mej hrumečo ne-vihto pod milim nebom, še manj pa v gozdu. Vselej, kadar je nas poslej imela zajeti nevihta na pašniku, smo gnali rajši prej čredo domov in doma gledali skozi okno, kako divja in hrumi nevihta.