19
v
Življenjopisje.
Certice iz življenja A. Mickievic-a.
Slavni pesnik poljski Adam Mickievič, kterega nenadno smert so nedavnej razglaševali časniki vsih jezikov, se je rodil leta 1798 v Zavsi, novogradskem okrožji ma-loruske Volinije. Perve nauke je izveršil v Vilni litavskej, kjer se je za učitelja pripravljal. Ze o tej dobi je priobčil pervi plod pesniškega duha svojega: dve knjigi balad in različnih pesem pod naslovom „Grazynau in „Dziady". Pozneje je bil imenovan profesor v Kovnu litavskem ter je učil ondi slovstvo; ob priliki pak tadanjih politiških homatij so ga sumili, da se je vdeležil neke zakletbe; prognali so ga toraj v notrajno Rusijo. Tam in ob bregovih černega morja bival je Mickievič dalj časa ter milo prepeval nezgodo svojo. Zadobil pa je po tam zloženih pesmih milost tedanjega vojnega upravitelja, kneza Galicin-a, ki ga je vzel leta 1826 v svoje spremništvo.
V Petrogradu je dal Mickievič na svetlo epiški spev: „Konrad Walienrodu — eno svojih naj glasovitnejih del. Pozneje mu je bilo dovoljeno v inostrane dežele se podati. Potoval je tedaj po Nemškem , Francozkem in po Italii; poslednjič je šel v Pariz, kjer je 4 knjige pesniških del na svetlo dal. Njegov epiški spev: „Pan Tadeus" živo opisuje življenje naroda poljskega. Od leta 1840 do 1844 je bil učitelj slovanskega slovstva na vseučilišču v Parizu, kjer je pred številnim zborom omikanih poslušavcev razlagal književstvo in zgodovino slovanskih narodov. Ti govori so bili od nekterih slušateljev njegovih zapisani in v natis dani; prestavljeni so bili tudi v nemščino, v kteri so 4 knjige v Lipnici leta 1849 beli dan zagledale. Dele to obsega mnogo zanimivega ne le poljskega, ampak tudi serbskega, češkega in ruskega slovstva.
Učiteljstvo slovansko na vseučilišču parižkem je pa nehalo v letu 1844, in Mickievič je od te dobe živel precej siromahno, dokler ga ni sedanji cesar francozki, Napoleon III. za knjižničarja poterdil v vojno ministerstvo. Preteklo jesen ga je poslal v Carigrad, kakor pravijo, o znanstvenih opravilih. Ondi je slavnega pesnika prijela nemila kolera. Umeri je 28. novembra 1855 v 57. letu dobe svoje.
Med pesniki poljskega naroda, morebiti celo vsih narodov slovanskih stoji Mickiečevo ime v pervi versti.     J. Š.