POEZIJA
Andrej Medved
Pod streho zaobljube, neme priče
Nagnjen k vodi, k darovanju, k begu; kot njena glava v prsih se dviguje mleko. V pesku skrita bosa srna;
v kamnu, v pepelu žita. Da bi se srečal z njo, zarana, s strupeno kačo;
z ribo vseh vodnjakov; z metulji,
ki se v trenutku skrčijo v neskončni dalji. * * ♦
V zemljo zaležana krila;
iz ognja, iz papirja; da znova
obudijo živo vodo; pod streho zaobljube,
neme priče. V črno obsijano mesto; ki zrase v deblo kot v ribina
očesa. Stoječa voda, ki se vedno bolj zapira vase. * * *
Kot stena so podobe reke; v mehko zlizano ozadje; kot veja pomarančevca, zarezana v trdo cedrovino.
v kamen zlepljena, v meso otroka;
kot da se mrtvi selijo iz nemega plemena. * ♦ *
Neskončna srečanja, pod plaščem orla; v vrhovih sten, ki sejejo poglede.
V potoke zvezd, v valovanje želvjega oklepa; v krvave srage skrijejo rodove losov.
* * »
Neslišni orli strmoglavljajo
v doline; in jezdijo na vetru k tvojim nogam. Zazrti v oči odraslih srn, v rožnate
gozdove; v porodno vodo, ki se zbira v nemih ustih.
* » *
Zalezen v luske, v sončni prah
svetlobe, odklanjal vodo, skrivoma, na begu.
In se odrekaš poti, v snegu skrivaš
svoje sanje; ki v maju zagorijo kot trstika.
* * »
V razpoke zemlje kličeš,
da se razstopiš v luči; v črtah bega
kot v oklepu mraza. Zazidan v les, v gnezda
losov, prihajaš z gore, na zahodni strani; skoz zlata vrata, speta z vrvico iz
usnja. Kot bela čreda, z noži, zasajenimi v kožo. * * *
Skrivnostno bivališče zvezde repatice; zgubljene v zanikanju, v nezmernosti omame. V vonju brinja, v osjem
roju, samotno sanjaš rane
od številnih vbodov. Da te zdaj nič več ne
doseže, greš z dlanmi razločno prek obrazov mrtvih. * * *
Dozore čas, da vstopiš v zrcalo; in nežno kakor blagi ritem prstov zabrišeš misel, ki te vara; da sanjaš hitro razcvetele češnje. 4 LITERATURA
* * #
S srnjaki zdrsneš skozi špranje;
da v samoti zagori privid. In v žile vrneš
že pozabljene spomine; da ločiš
radost od prevare; neslišno, v razpokano grmovje.
* * *
V zimskem svitu, strel v globino; odmevi v ogledalu, redki
bliski. Da ne pristane ladja
s kokosovim mlekom; da ne preskočiš nemega pogleda. * * *
Izgineš hitro, v zrcalu; da mine
svit in vsi sledovi boja; odtisnjeni v hišo
žita, v zrnje tihega poljubovanja. V vse, kar mine,
v neopazna krila; v izpolnjen
molk in postoterjena iskanja. Kot v usta
bisernega žada; kot v sobah nemega premagovanja.
* * *
V znamenju poljubov, v vonju mleka; v domotožju, ki se mu odrekaš;
v sesedanju odmevov preko
žita. Kakor nekdo, ki sklonjen nad
pasti odhaja; v zabrisanem odštevanju trenutkov.
* * *
Nemoč skovane maske v
ledu; nemoč kristala, do kosti,
v koreninah žita. Nemoč neštetih spraševanj,
ki me zasipljejo s pepelom;
da ves od solz ponovno vzniknem v zemljo.
» * *
Ves od medu, pripravljen
na iskanja; v lepljivem prahu kot v prostranem protju. V varljivi zlitini besede,
ki je obraščena z mahom;
da bi, nadzorovan, poniknil vase, v rob telesa. * * *
Telo skopni, v prašne gube listja; nemirna snov, ki brizga iz drevesa. Kot da se v prazno slišijo
glasovi, ki zdrznejo očesno zrklo;
da se ugreza globlje; da me preplavi solnata puščava. * * *
Odpira se kot skorja lave;
v zvonjenje je ujeta, v ilovno podobo.
Da se neskončna ponovi; da v zasluhu sprejme vase
kačo, in se razlije kot v ekstazi.
Skrivnostno, v črto šiva; v prosojnost togega obrisa. * * *
Da se strdi v led kot divja
reka; da kamen ne izčrpa misli in se
zgosti v mleko; kot razstopina solz na čelu. * * *
Ni ga mogoče vliti, ko zateka v kožo; ni ga mogoče videti, ko ga
brezumno iščeš. In ko zatiskaš dlesni v les, v nabreklo grozo. Zaman je žalost, mehki svinec.
6 LITERATURA
* * *
S krvjo sprijet, s stkanimi
prividi; ponikne pod obzorje, v bežnem
krču. V krogu potovanj v neznano; zapira vid,
v otožnosti čakanja. Kot brez glasu, v sobanah groze.
* * *
Molk črne glave, ki presiha v dalje; predpisani razmiki na podobi.
Svetloba tropov, snežni psi
na oknih; kot strah pred begom v otroškem joku. * * *
Svinčena mora čakanja ravna
rezila; ponikne v trušču sonca, da odžeja
kožo; ki zlato lesketa v obrazih. Nevidna smer neba kot bliskanje v zrcalih.
* * *
Vrhovi gor kot gosta žlindra
roke; kot zlomljen lok, ki plane preko
stene; da se odmakne od povečane lupine zraka; da se razblini
v ogledalu oken. Da mesečina
zraste preko hiše; da zablešči v temini oleander.
* * *
Magnet zorenja v tihi hiši; v globini polja so obrazi kakor sence neopazni; da nas spreminjajo v tisočere smrti.
V razpadanju besed, v zbranosti tišine; v golem perju ranjenega pava.
* * *
Prividi, zbrani na daljici sonca: otrpli v pomnoženih jatah;
v drugo stran berljivega spomina; v robu spanja,
v robu bolečine. V slo popolnosti
dotika; kot da zmehčan se lepi porcelan z žadom. * * *
Najprej govori, v strahu pred
tesnobo; da vrejo iz oči prikazni;
da zvezde, potopljene v sence, zletijo v prazno
kot oblaki. Pretkano listje, gladki
ritem perja; prestopno leto, v belih oblačilih. * * *
Lepljiva snov se vrašča v poglede; oluščen stolp, negibno kot prisila; da z
vzhoda vstajajo presekani slapovi.
V	skokih kot v očišču molka se zgoščajo
na svetlem vratu; v zlitino prsti, v ograde voska. * * *
V	bisernico žada zmrznjen sadež;
z jeziki puščajo sledove, prestopajo na mestu, brez odmevov; kot da so nagli bliski
slutenj, glasovi neme govorice.
Kot da se vrežejo v kri pretrganega potovanja.
* » »
V	svetolobo razpršeni dnevi;
v smeri vračanja, v smeri jutra. V gladini
hitrih sunkov stanjšane
peruti, ki vračajo v zavest spoznanje molka. * * »
V	zenice vpijaš njihove
dotike, ki skrčijo podobe v noževo konico;
v nesnovne ptice, v drobnostkano
vrečasto membrano; ki zginja v zabrisu teme. * * »
Srebrnosiv odmev svetlobe; v krčeviti drži vata misli. Na repih nosijo skrivnosti, v membrani ust neznanega
telesa; v pesku čez oči, v
zasutem satju. Izbrani v nekem davnem
času; za vsakogar, ki nosi znamenje na čelu. * * *
V	tesnobni maski zgodnjega poletja; v prostorih, kjer zamujajo
prikazni. Na krožnici samote
zrasli pavi; v neskončna brezna stisnjeni
vratovi. Kot blisk odmevov na omamljenih obrazih.
» * *
Nazaj, v zemljo, je zasuto sonce; da v zimi zacvetijo oljke;
da zdrsnem v nemir pričakovanja; da ruda
izgubi prodornost zvoka.
Nazaj, v praznino, padamo s hitrostjo
vode; in z glasnostjo podob na strehah stolpov.
* » *
Od nekdaj, v prahu, gledam pajčevino kože; da izgubim spomine v odtisih čela; visoki zid zapeljevanja,
v skovikanju voščenega fazana. Da trepetam, kot stisnjen od strasti, da padam; kot izklesan v svoji prispodobi.