Cerkvene zadeve. Smrt in pogreb č. g. Franca Vrlič, žnpnika na Stranicah. (Dalje.) Po pridigi služili so preč. g. nadžupnik slovesno mrtvaško sv. mašo, pri kateri sta asistirala Konjiška gg. kaplana. Pri altarju B. D. M. pa je bral tiho sv. mašo domači rojak g. Alojzij Arzenšek. Pri krsti v cerkvi smo zapeli pretresljiti »Libera«, težko krsto je vzdignilo šest čvrstih možev na svoje rame in med pevanjem psalma »Miserere« smo dospeli na pokopališče. Preč. g. nadžupnik so jamo blagoslovili, truplo rajnega gospoda župnika se je k večnemu počitku položilo, duhovniki pa so še enkrat rajnemu v slovo prisrčno zapeli: »Requiem aeternam dona ei DomineU Tako smo žaloslno slovesnost na Stranicah obhajali. H koncu naj še omenim nekaj iz življenja rajnega gospoda. Rodili so se dne 3. oktobra 1826 v Št. Roprtu v Slov. goricah. Gimnazijo so obiskovali v Mariboru in Gradcu, ler so se prav marljivo učili. V mašnika posvečeni so bili dne 20. oktobra 1849. leta. Kot kaplan so služili na štirih farah Sekovske škofije. L. 1859. so pristopili k Lavantinski škofiji, ter so bili kaplan pri Sv. Lenartu v Slov. goricah, v Hočah, Jarenini in Lembahu; provizor pa pri Sv. Lenartu v Slov. goricah, v PolenSaku, Svičini in na Stranicah. L. 1866. so šli za župnika k Sv. Križu pri Mariboru. Bili so pa rahlega zdravja. Težavne Križevske župnije niso mogli dolgo oskrbovati. Ze leta 1868. ostavili so faro, ter šli v zaeasni pokoj. Ko so malo okrevali, prišli so spomladi 1. 1869. za provizorja na Stranice. Tukaj so za faro prosili, njo dobili in jo od dne 5. septembra 1. 1869. kot župnik pridno in vestno oskrbovali. Ko so se kot provizor na Stranice selili in skoz Konjice peljali, videl jih je neki uradnik c. kr. sodnije. Gospod so tedaj baje jako slabo izgledali. Uradnik so je čudil bolehnemu gospodu in jim je prerokoval, rekoč: »Gospod na Stranicah ne bo živel teden dnij, zrak je preoster«. Sodbo o njih iz ust tega »krivega preroka« so rajni gospod večkrat pripovedovali, a zraven so še pristavili: »On (uradnik) je umrl čez leta dni, a jaz še pa zdaj živim«. Zrak Straniški je g. Vrliču prav dobro storil. Na njihovem obrazu se je poznalo, da so bili zdravi. Posebno krepkega zdravja se ve, da niso bili — glas njihov je bil zmirom bolj slab in tih — pa nevarno bolani niso gori nikoli bili. Zavoljo zdravega in svežega zraka so Stranice vedno hvalili. Ko je pred nekinii leli njibov slričnik Janez na prsih nevarno zbolel, so ga k sebi vzeli in je pri njih okreval in ozdravel brez posebne zdravniške pomoči. Zdaj pa k njihovi osebi in njihovoinu plodonosnemu delovanju! Hajni naS gospod so bili eist, in plcmenit značaj, skrben m vedno delaven go.spodar in kot. duhovnik prav ponižni, pobožni in vneti za sveto stvar. Bili so rajni čist in plemenit značaj. V njibovi družbi jo bilo tako prijetno. Nikoli se ni slišalo iz njibovih ust grdo obrekovanje ali opravljanje. In če jim je kdo v časih kaj takega pripovedoval, so bili na to tiho in so govor hitro na kaj druzcga obrnili, dobro vedoč, kar kraljevi pevec govori v 11. ps. 4. vrsti: »Gospod naj pokonča vse goljufnc ustnice!« — V družbo posvetnib niso nikoli zahajali. Najraje so bili doma. Gotovo so imeli besede zveličanega Tomaža Kempčana pred očmi, kateri je rekel, da kolikorkrat je šel med ljudi, je zmirom slabši domov prihajal. — Govorili so prav malo, so bolj poslušali. Znan jim je bil pregovor: »PosluSati je zlato, govoriti pa srebro«. Posebno znamenito v njihovem življenju je bilo to, da so bili tako zadovoljni z vsem, kar jim je božja milost naklonila. Nisi jih slišal nikoli godrnjati ali se pritoževati. Ge je še kaj tako hudega zadela njihovo osebo n. pr. sitnosti z domačimi, s farmani, nenadna vest o smrti prijatelja itd., dozdevalo se mi je, da so imeli potrpežljivost in vdanost v voljo božjo, Jobu podobno. Takih neprijetnostij so se v trenotku otresli in so bili zopet dobre volje. In zdaj, ko so po mrtvoudu zadeti bili, misliš, da so se kislo držali? Kaj še! Veseli so bili ravno tako, kakor da bi se njim nič ne bilo zgodilo. Da, rajni gospod so bili vrl znaeaj, so bili mož po božji volji, mož, ki ne pozna zvijače. Na njih smo imeli prelep izgled vdanosti v voljo božjo, izgled potrpežljivosli, pohlevnosti. Zato so bili toliko ljubi duhovnikom, kakor tudi posvetnim prav po besedah sv. pisma: »Blagor pohlevnim, ker bodo zemljo posedli« (Mat. 5, 4) t. j. povsod mir vživali (sv. Kriz.) Kjer pa je mir, tam je tudi Ijubczen. Rajni gospod so bili pa tudi skrbni in vedno delavni gospodar. Zvečer so šli kmalu k počitku, zjutraj ob 3. ali 4. uri pa si že videl luč pri njih. Zgodaj vstajati je prvi in poglavitni pogoj dobrega gospodarja. Delo so deločevali sami. Šli so tudi sami na polje, so nadzorovali delavce in so jim tu pa tam tudi pokazali, kako se boljše eno ali drugo delo opravi. Gospodarske časnike so radi prebirali, da so se o potrebnem podučili. Če je bilo kaj novega priporočeno, so naročali in poskuSali. Veliko veselje so imeli nad kmetijstvom. Zaio so tudi prav pri cerkvi iz lastnega kupili lepo poseslvo s biSo in gospodarskimi poslopji. Kor so pa bile stavbeže precej slabe, so hišo, kakor tudi hleve skoraj iz no-vega postavili. Na to svoje posestvo so radi zahajali. Kadar jih je pa kdo obiskal, so ga vedli s seboj, naj se ž njiini veseli nad lepim poslopjem. Živinorejo so izvrstno razumeli, ter so bili srečni pri nji. Bili so ludi umni sadjerec, vrtnar in bučelar. Skrbeli so tudi za to, naj bi cerkev imela kaj več dobodkov. V to svrho so kupili na ime cerkve vinograd s hišico, nekaj njiv in lep gozd. Preje cerkev ni nič imela, zdaj se vsaj nekaj dobi, da ima za največje potrebe. (Konec prili.)