TELEVIZIJSKA SERIJA POZABLJENE KNJIGE NAŠIH BABIC
Animirani TV filmi Eke Vogelnik. Posneto v studiu TVS v letih 1999-2003 z vodilnimi sodelavci: Brina Vogelnik Saje, Petra Pikalo, Matjaž Pikalo, Luka Ropret in Jaka Hawlina.
Mnogo stranska ustvarjalka Eka Vogelnik, diplomirana arhitektka in akademska slikarka z obsežnim ilustra-torskim opusom za otroke in mladino, želi s televizijsko serijo Pozabljene knjige naših babic predstaviti ilustratorje slovenskih otroških slikanic s filmsko animiranimi ilustracijami in komentarji mimičnih lutk. Doslej je s skupino sodelavcev posnela osem oddaj, ki jih obravnavamo v nadaljevanju besedila. Prihodnje leto načrtuje izvedbo še dveh animiranih zgodb, in sicer Lonček, kuhaj z ilustracijami Gvidona Birolle (1881-1963) in Povodnega moža, kakor ga je likovno opremil Maksim Gaspari (1883-1980). Tako bo prvih deset oddaj (vsako leto posnamejo dve) opozorilo na zanimivejše slovenske ilustratorje in slikanice od njenih začetkov do prvih povojnih Čebelic. Krog naslednjih desetih dogovorjenih oddaj bo obravnaval obdobje od 1953 do 1965, v katerem so se v ilustraciji pomerili mnogi slovenski likovniki. Avtorica je med njimi izbrala Milana Bizovičaija (r. 1927), Jožeta Ciuho (r. 1927), Iveta Seljaka Čopiča (1927-1990), Ančko Gošnik Godec (r. 1927), Miho Maleša (1903-1987), Lidijo Osterc (r. 1929), Rožo Piščanec (r. 1923), Cito Potokar (1915-1995), Marlenko Stupica (r. 1927) in Melito Vovk (r. 1928), ki jih bo predstavila skozi knjige slovenskih literarnih ustvarjalcev. Med njimi so nekatere tudi po zaslugi ilustracij ostale priljubljene do danes in po mnenju Eke Vogelnik postale kar bestsellerji, kot npr. med starejšimi pravljicami Pastir
Matije Valjavca (1831-1897), Kdo je napravil Vidku srajčico Frana Levstika (1831-1887) in Šivilja in škarjice Drago-tina Ketteja (1876-1899) ali med novejšimi Hišica iz kock in Muca copatarica Ele Peroci (1922-2001) in Drejček in trije marsovčki Vida Pečjaka (r. 1929). S temi otroškimi kulturno-umetniško-izobraževalnimi TV oddajami bomo dobili kar nekakšno otroško antologijo slovenskih likovnikov polpreteklega časa, dokumentirano na elektronskem mediju.
Eka Vogelnik je idejo za oddaje Pozabljene knjige naših babic našla v Ameriki. Štipendija Sorosovega sklada Arts Link za vzhodno Evropo ji je omogočila nekajtedensko potovanje po lutkovnih centrih na vzhodnem delu ZDA (od Vermonta do Atlante). Tako je v New Yorku obiskala snemanje ene od oddaj znamenitega ameriškega lutkarja Jima Hensona (1936-2000) Sezamova ulica, namenjenih posebej socialno šibkim kategorijam otrok, ki jim slikanice niso dostopne. Vzpodbudno so vplivale nanjo tudi pri nas znane in priljubljene oddaje The Muppet Show istega umetnika s psihološko naštudiranimi, nelepimi, a izrazno močnimi mimičnimi lutkami, ki s socialno angažirano vzgojno vsebino, podano na preprost in zabaven način, zastopajo v zgodbah vse kategorije Američanov, ne glede na barvo kože in narodnost, in ob uporabi različnih dialektov in slenga skušajo privabljati najširši krog gledalcev. Ob vsem naštetem je avtorica dobila potrditev za svojo zamisel, kako danes v našem prostoru pritegniti pozornost ob televiziji in računalniških igricah zraslega otroka. Iz teh vzpodbud vsaj deloma izhajajo tudi smešne in prav tako kot Henso-nove muppetke nelepe Ekine mimične lutke, s katerimi avtorica začenja vsako
77
animirano zgodbo. Preko nje posreduje otrokom poleg živahne pripovedi in ob spremljavi vokalne in instrumentalne glasbe, ljudskih pesmi in napevov tudi kopico literarnih in likovnih informacij ter plodov pristne ljudske umetnosti. Sceno z lutkami je Eka Vogelnik zasnovala kot nekakšno podstrešje s skrinjo in drugimi značilnimi koroškimi oziroma gorenjskimi atributi in ambienti.
Začetki Ekinih animiranih filmov sodijo v čas vojne v Bosni in z njo povezanimi pribežniki v Slovenijo. Zato je avtorica s svojim izrazitim socialnim čutom namenila vodilno vlogo Škra-tovki Rajčici, begunki iz Sarajeva, ki z jezikom dokazuje, da ni domačinka. S svojim znanjem, širino in človeško toplino skoraj prekaša strica Joža, glavnega bralca in pripovedovalca pravljic in pesmi v koroškem dialektu, ali Metko Klepetko, lutko otroka, ki se kar naprej zaman poteguje za njej ljubo pravljico, potem pa vedno sprejme Rajčičin izbor. Stricu Jožu in Škratovki Rajčici postavlja številna vprašanja in daje modre otroške pripombe o pravljičnih junakih v zgodbah.
Pri oblikovanju TV serije Pozabljene knjige naših babic predstavljajo poleg režije avtoričin glavni delež klasično ali računalniško obdelane ilustracije petih slovenskih ilustratorjev stare generacije in njihova animacija. Tako je Marijo Vogelnik (r.1914) predstavila s štirimi slikanicami - z Mojco Pokrajculjo (koroška ljudska pripovedka, Ljubljana: založba Murenček, 1940), s Siroto Jerico (narodna pesem, Ljubljana: Murenček, 1945), s Trdoglavom in Marjetico (Fran Milčinski, 1937-1987, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, Velike slikanice) in Kresnicami (koroška ljudska pesem, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, posneto po izdaji iz leta 1946). Hinka Smrekarja (1883-1942) spoznavamo v tej seriji kot ilustratorja Martina Krpana (Fran Levstik, Ljubljana: Mladinska
knjiga 1981. Izšlo v zbirki Levi Devžej, po izdaji iz leta 1946), Frana Podrekarja (1887-19964) srečamo v Butalcih (Fran Milčinski, Ljubljana: Mladinska knji-ga,1983, v zbirki Levi Devžej, po izdaji iz 1949), Nikolaja Pirnata (1903-1948) v Cicibanu (Oton Župančič, Ljubljana: Umetniška propaganda, 1932) in Franceta Miheliča (l907-1998) v Najdihojci (Fran Levstik, Ljubljana: Mladinska knjiga 1951).
Delo režiserke, scenografinje in ani-matorke izbranih ilustracij je Eka Vogelnik domiselno, ob hkratnem občutku za otrokovo dojemljivost, ponekod dopolnila z akvarelnimi ozadji, da bi črnobele ilustracije na ekranu delovale izraziteje. Iz podobnega razloga je črnobele ilustracije včasih tudi kolorirala. Iz komentarjev TV lutk, ki uvajajo gledalca v posamezne zgodbe in posegajo vanje tudi med dogajanjem, mimogrede izvemo, katere zgodbe so bile prvotno v knjigi ilustrirane črnobelo in zakaj, poučeni smo npr. o litografski tehniki, več izvemo o literarnih junakih, o njihovih avtorjih in ilustratorjih. Nasploh nam lutke lahkotno in s humorjem posredujejo številne informacije na način, ki naj otroka pritegne. Uravnoteženo razmerje med animiranimi ilustracijami, pripovedjo in pripadajočo spremljavo kaže na režiserkino kompleksno zasnovo oddaj in na njen smisel za kolektivno delo, zato v 15 minutah, kolikor traja posamezna oddaja, doživimo pravljico ali pesem kot zaključeno celoto.
Če se posebej osredotočimo na likovno plat oddaj, lahko opazimo v prvi animirani slikanici - Mojci Pokrajculji nekaj Ekinih začetnih težav pri animaciji ilustracij, hkrati pa zvestobo originalom Marije Vogelnik, npr. z lepotno občuteno Mojco Pokrajculjo, smejočo se luno in volkom z velikim rdečim jezikom in bliskajočimi se očmi v zvezdnati noči.
V Siroti Jerici je avtorica z vključitvijo lepe celopo stavne lutke - Jerice z
78
optimističnim zeleno-rumenim akvarel-nim ozadjem scene in s prizorom, ko se Jerica ob smrti dvigne v nebo, vsaj deloma zmanjšala tragično vzdušje pesmi.
Pripovedka Frana Milčinskega Trdo-glav in Marjetica tudi v Ekini animirani obliki še vedno kaže ilustratorkine secesijske likovne značilnosti, njeno veselje do opisovanja vaških dogajanj in ambientov ter njeno nagnjenost do ekspresivnih potez in rabe močnih barv. posamezni prizori iz animiranega filma, kot npr. dvodimenzionalna lutka Trdoglava, ki zaradi uroka ne more dohiteti španskega kraljeviča z Marjetico na konju, so vsebinsko in likovno zelo učinkoviti.
Najbolj dinamično je med slikanicami Marije Vogelnik animirana koroška narodna pesem Kresnice. S prizori zvonjenja, ognja in plesa deklet-kresnic je eka Vogelnik ob sugestivni glasbi dosegla tudi uravnotežen in enakovreden likovni izraz.
V Butalcih je eka Vogelnik kar najbolj zvesto sledila pisatelju Franu Milčinskemu in ilustratorju Franu Po-drekaiju. Z inventivno kombinacijo TV lutk, animiranih ilustracij z dvodimenzionalnimi lutkami, s koloriranjem v originalu črnobelih oziroma rjavobelih ilustracij (posebej v učinkovitih zeleno-rumeno-modro obarvanih nočnih prizorih) je Eka Vogelnik npr. v humoreski Kako so si Butalci omislili pamet in prav tako v drugih, oblikovno enako občutljivo strukturiranih animiranih zgodbah, poudarila in oplemenitila podrekarjev likovni izraz in nadgradila pisateljevo jedko humoristično zgodbo.
S podobno sproščeno ustvarjalnostjo se je avtorica lotila Martina Krpana. Že tako odlične Smrekarjeve črnobele ilustracije so v animirani obliki pod veščo roko režiserke še pridobile na izrazu. Rjavo tonirana mogočna postava Krpana na eni in modro-belo-črni cesar in ves cesarski Dunaj na drugi strani ustvarjajo
jasen kontrast med kmečko domačnostjo in hladom mesta ter dvora. podobno kot pri Martinu Krpanu tudi pri Butalcih poleg humorističnega podajanja zgodbe ugotavljamo oblikovno učinkovitost barvnih in črnobelih sestavin.
Če sta bili povesti Martin Krpan in Butalci prvotno namenjeni odraslim, sta bila Najdihojca in Ciciban napisana za otroke. Kljub temu se akademskemu slikarju in grafiku Francetu Miheliču v ilustracijah za pesmi v Najdihojci ni bilo potrebno posebej prilagajati otrokom. Njegova odlična realistična risba in bogata domišljija, ki se je v umetniku razbohotila že ob ptujskih kurentih, sta sugestivno zaživeli tudi v črnobelih ilustracijah Levstikovih otroških pesmi. eka Vogelnik je znala z izborom pesmi za digitalni zapis in z duhovito kompleksno animacijo z dvodimenzionalnimi lutkami, z njihovim delnim rahlim koloriranjem in barvno močnimi scenskimi ozadji Miheličev likovni jezik ne le polno izraziti, temveč ga na zanj izjemno primeren način z dinamiko gibanja še poudariti. Glasbena spremljava tudi tukaj dogajanje bistveno poživlja.
Z animiranjem Cicibana je eka Vogelnik kot likovna ustvarjalka opozorila na Nikolaja Pirnata, po izobrazbi akademskega kiparja, ki je z jasno, skopo, enostavno, a povedno bogato risbo, pogosto v širokih potezah črtala ali treske še danes aktualen, njegove ilustracije Cicibana pa veljajo za začetek moderne opreme naših mladinskih oziroma otroških knjižnih izdaj. Na animatorkinih akvarelnih ozadjih in v nekaj tonih porisanih figurah dvodimenzionalnih lutk postanejo ilustratorjeve jedrnate poteze še bolj očitne. V pesmih Lenka se šeta, Zlato v blatni vasi in drugih je avtorica dosegla igrivost in dinamičnost s povezavo dveh ali več ilustracij v enovito celoto.
Likovno najbolj sproščeno se je Eka Vogelnik kot animatorka lotila kratkih
79
spotov posameznih pesmi iz Najdihojce in Cicibana. Miheličeva fantastična, k surrealizmu nagnjena risba se v animiranih Levstikovih pesmih še bolj razživi, spremljajoči glas trobente pa jo izvirno nadgrajuje. V spotih animiranih ciciba-novih pesmi zopet odkrivamo pirnatovo čisto risbo, ki je enako suverena, ko govori otrokom ali odraslim.
Samo izostreno likovno gledanje, spoštljiv odnos do avtorjev in poznavanje zakonitosti elektronskega medija so Eki Vogelnik omogočili veren prenos osebnih rokopisov v animirane filme predstavljenih ilustratorjev.
Vendar oddaje predstavljajo več kot to. Njihova vrednost je v kompleksnosti kulturnega sporočila, v katerem se prepletajo in dopolnjujejo že skoraj pozabljeni likovni, literarni in glasbeni izrazi v mediju, ki danes obvladuje svet, podani pa so na otrokom razumljiv način. Kot take imajo oddaje lahko pomembno izobraževalno vlogo, še posebej primerno
za šole slovenskih otrok v zamejstvu in v tujini. Zato upamo, da jih službe, namenjene ohranjanju slovenskega življa in tradicije v tujini, ne bodo prezrle.
Šest oddaj iz serije pozabljene knjige naših babic je TVS že predvajala. V jeseni bodo na sporedu v okviru otroških oddaj še Najdihojca in Ciciban, ki ju bomo videli tudi na knjižnem sejmu v cankarjevem domu v Ljubljani.
Izvedba animiranega filma zahteva zelo veliko priprav in veliko različnih znanj. Eka Vogelnik je z ekipo mladih navdušencev pogumno in uspešno stopila tako rekoč na pionirsko pot ohranjanja oziroma obujanja tiste kulturne tradicije, ki naj posebej mladim ljudem pomaga najti svoje korenine in jim dvigati prepotrebno zdravo nacionalno zavest. Umetniki, vzgojitelji in učitelji lepše vloge v svojem življenju skoraj ne morejo odigrati.
MarušaAvguštin
pravljični večeri v mariborski knjižnici: pripovedovanje je umetnost
Mariborski knjižnici je lahko v ponos, da je izročilo pripovedovanja ohranila skozi tri ustvarjalno rodovitna, pravljicam ne vselej naklonjena desetletja, in da danes šteje precejšnje število izjemno privrženih in kakovostnih pripovedovalk. Še pomembnejše pa je, da je po zgledu graških Dolgih noči pripovedovanja sad te bogate tradicije Pravljični dan s Pravljičnim večerom, ki med drugim tudi zaradi nagovarjanja odraslega občinstva predstavlja najdrznejši prispevek k zgodovini pripovedovanja v Mariborski knjižnici.
Prvi Pravljični dan se je zgodil maja 2001 v sodelovanju Mariborske knjižnice in revije Otrok in knjiga. Takrat je bil
80
zasnovan zelo široko in pripovedovanje ni zajelo samo enot Mariborske knjižnice, ampak se je razširjalo kar nad vse mesto. pripovedovalo se je po vrtcih in šolah, na Pedagoški fakulteti, na valovih Radia Maribor ter po kavarnah in čaj-nicah. Vrhunec Pravljičnega dne je bil Pravljični večer, namenjen odraslemu občinstvu. V prepolni Dvorani Rotovž so se zbrali pripovedovalci iz vse Slovenije: Ljoba Jenče, Bina Štampe Žmavc, Anja Štefan, Lilijana Klemenčič, Sonja Matijevič, Zdenka Gajser in glasbena skupina Trutamora Slovenica.
Naslednji Pravljični dan je v organizaciji Mariborske knjižnice potekal istočasno s simpozijem Iskanje mitskega v