Danica Hrovatič
USTANOVE
Slovenija je v letu 1995 skupaj z zakonom o
društvih dobila tudi zakon o ustanovah. To sta
dve najpogostejši pravnoorganizacijski obliki v
okviru delovanja nevladnih organizacij.
Pred sprejetjem zakona o ustanovah je v slo-
venskem prostoru veljal zakon o ustanovah še iz
časa kraljevine Jugoslavije iz leta 1930 (Službeni
list Dravske banovine št. 28 z dne 2. 10. 1930),
ki ga je bilo mogoče uporabljati kot pravna pravila
(Trstenjak 1996), vendar ustanov po letu 1945
do osamosvojitve Slovenije nismo imeli. Po letu
1992 do sprejetja novega zakona je bilo ustanov-
ljenih 11 ustanov. V evidenci ustanov, ki jo po
uradni dolžnosti vodi ministrstvo, pristojno za
upravo, je danes vpisanih 141 ustanov (podatek
na dan 9. decembra 2003), kar je v povprečju 17
ustanov letno. Zanimiv je podatek o novih dru-
štvih v letu 2002: ustanovilo se jih je nad 1.000.
Razlika med podatkoma o ustanovah in društvih
kaže, da je v okolju organizirane civilne družbe
ustanova zdaleč manj zanimiva pravnoorganiza-
cijska oblika kakor društvo. Ali je tako zaradi po-
sebnosti in zapletenosti delovanja ustanov ali iz
drugih razlogov, si bo lahko bralec ali bralka obli-
koval/a mnenje skoz predstavitev ustanov, njiho-
vega pravnoorganizacijskega okvira in umeščeno-
sti v okvir nevladnih organizacij.
Ime ustanova se uporablja tudi kot tip pravne
osebe in se od korporacije razlikuje po tem, da
ne gre za člansko organizacijo ali organizacijo z
družbeniki, čeravno gre za kapitalsko organiza-
cijo. Kapital je personificirano premoženje in kot
táko pravna oseba ustanove.
Ustanova je nepridobitna glede na namen, de-
javnost ustanove pa je lahko tudi pridobitna, ven-
dar se presežek prihodkov nad odhodki usmeri v
izvajanje namena in ne v razdelitev dobička med
lastnike, kakor je značilno za gospodarske družbe.
Ustanovitelji pri ustanovah niso lastniki, njihovo
ustanovitveno premoženje (s soglasjem pristoj-
nega organa k aktu o ustanovitvi) v celoti preide
na ustanovo. Ustanovitelji tudi ne vplivajo na odlo-
čitve prek organov in niso vključeni v upravljanje
premoženja; to je naloga uprave. Volja ustano-
viteljev pa je zapisana v aktu o ustanovitvi, ki jo
mora uprava izvrševati.
Zakon o ustanovah izrecno določa, da ureja
ustanove zasebnega prava. Vendar Trstenjakova
( 1996) poudarja, da ustanove javnega prava izha-
jajo iz istih temeljnih opredelitvenih elementov:
premoženja, namena in organizacije. Razlike med
njimi so v sistemu ustanovitve, nadzoru, upravlja-
nju. Ustanove zasebnega prava pa niso nujno tudi
zasebne ustanove; v našem sistemu sploh niso
predvidene, v tujini pa so pogoste. Zasebne usta-
nove so tako imenovane družinske ali podjetniške
ustanove, njihov namen pa ni splošnokoristen ali
dobrodelen, temveč so koristi ustanove name-
njene ozkemu krogu oseb. V slovenskem prostoru
imamo samo ustanove, ki zagotavljajo javni in-
teres. Krog porabnikov ali destinatorjev sicer
mora biti omejen, vendar ne na člane družine ali
poimensko imenovan.
V primerjalnem pravu je sprejeta ureditev, po
kateri so zavodi ustanove javnega prava. V zaseb-
nem pravu se zavodi pojavljajo kot ustanove. Pri-
merjalno pravo zasebnih zavodov ne pozna. Ob-
stajajo ustanove javnega prava, vendar izjemoma
(Bohinc 1999). To področje bi naj pomagal urediti
nov zakon o javnih zavodih, ki bi razdelil urejanje
zasebnih in javnih zavodov ter bi usmeril zasebne
zavode v oblike gospodarskih družb, ostali zavodi
pa bi se organizirali kot javni zavodi. Vendar je
prepletanje zasebnega prava, javnega interesa in
interesa članov oz. zasebnega interesa zaslediti
tudi pri ustanovah in društvih.
207
DANICA HROVATIČ
POJEM USTANOVE
Pravna teorija razlikuje med korporacijami, za
katere je značilno, da se v njej združi več oseb,
tako da nastane nova oseba, in ustanovami, kjer
je osnova personificirano namensko premoženje.
Ustanove nimajo članov ali družbenikov, ampak
le upravo in morebitne druge organe upravljanja
oz. poslovodstva in destinatole (uporabljajo se
tudi izrazi »beneficiati«, »koristniki«, »porab-
niki«). Za ustanovitev ustanove je potrebna volja
ustanovitelja (Bohinc 2000).
Ustanova je po definiciji na namen vezano
premoženje. Definicija je primerljiva s pojmom
ustanove v drugih državah s kontinentalnim prav-
nim sistemom, kjer v teoriji govorijo o perso-
nificiranem namenskem premoženju {iniversitas
bonorum).
Ustanova je pravna oseba zasebnega prava,
ki jo ustanovitelj ustanovi tako, da nameni pre-
moženje za splošno korist ali v dobrodelne na-
mene in praviloma trajno. Ustanove javnega prava
izhajajo iz istih temeljnih opredelitvenih elemen-
tov (premoženje, namen, organizacije), razlike so
v sistemu ustanovitve, nadzoru, upravljanju (Trste-
njak, 1996), vendar tovrstne ustanove zakon o
ustanovah pri nas ne ureja.
NAMEN USTANOVE
Namen ustanove (praviloma trajni) mora biti splo-
šna korist ali dobrodelnost. Namen ustanove je
splošna korist, če je ustanova ustanovljena za
namene na področju znanosti, kulture, športa,
vzgoje in izobraževanja, zdravstva, otroškega,
invalidskega in socialnega varstva, varstva okolja,
varstva naravnih vrednot in kulturne dediščine,
za verske namene in podobno. Namen ustanove
je dobrodelnost, če je ustanova ustanovljena z
namenom pomagati pomoči potrebnim osebam.
S pravnega vidika ta razmejitev med nameni ni
tako pomembna, saj oboji spadajo med javne na-
mene. Ustanova je namenjena skupnosti oziroma
osebam, ki izpolnjujejo določene pogoje, kar
pomeni, da ne morejo biti poimensko imenovane
ali biti zgolj člani družine.
Zakonodajalec je želel preprečiti ustanavljanje
ustanov za zasebne namene oz. zasebnih ustanov,
pri katerih so koristi namenjene ozkemu krogu
oseb. Teorija v tej zvezi najpogosteje omenja dru-
žinske in podjetniške ustanove. V tujih pravnih
sistemih so ustanove z zasebnimi nameni pravilo-
ma dopustne, so pa v davčnem pravu obravnavane
manj ugodno kot ustanove z javnimi nameni.
NAMEN IN DEIAVNOST
Pojma namen In dejavnost sta medsebojno po-
vezana, nista pa identična. Ustanova lahko izvaja
svoj namen tako, da opravlja različne dejavnosti,
in ne le tako, da upravlja z denarjem. Slednje je
značilno za kapitalske ali denarne ustanove (šti-
pendijske ustanove, ustanove za podeljevanje
nagrad, za financiranje znanstvenih projektov).
Druge dejavnosti ustanove so lahko na področju
šolstva, zdravstva ali kulture - v teh primerih je
premoženje ustanove lahko v nepremičninah.
Tedaj po mnenju Trstenjakove (1996) govorimo
o izvajalskih ustanovah ali zavodih. V našem
pravnem sistemu tu prihaja do sovpadanja z za-
vodi zasebnega prava, kar je eden od razlogov za
kritiko zasebnih zavodov pri nas.
USTANOVITEV USTANOVE
Pravni vir za pravnoorganizacijsko obliko usta-
nove je zakon o ustanovah iz leta 1995. Zakon
ureja vse bistvene elemente, ki so pomembni za
ustanovitev, delovanje in prenehanje delovanja
ustanove.
Za postopke ustanavljanja, delovanja in prene-
hanja ustanove je pristojno ministrstvo, na kate-
rega delovno področje sodi namen, za katerega
se ustanova ustanavlja (v nadaljevanju: pristojno
ministrstvo). Po Trstenjakovi (1996) je za usta-
nove predpisan najstrožji sistem ustanovitve, ki
obstajajo za ustanovitev pravnih oseb. To je
koncesijski sistem, kar pomeni, da ustanovitev ni
mogoča brez dovoljenja pristojnega ministrstva.
Tak sistem je najstrožji med tremi načini nastanka
(druga dva sta še normativni in svobodni), upo-
rabljajo pa ga tudi nekatere druge države, npr.
Nemčija. Avstrija je po letu 1993 prešla na norma-
tivni sistem ustanovitve pravne osebe - z vpisom
v register (Trstenjak 1997: 207-212).
Kadar je ustanova ustanovljena za več name-
nov, je pristojno ministrstvo, v katerega pristojnost
spada pretežni namen ustanove, kadar pa ni mo-
goče določiti pristojnega ministrstva, je pristojno
ministrstvo za notranje zadeve.
Ustanovo lahko ustanovi domača ali tuja
208
USTANOVE
fizična ali pravna oseba. Ustanovitelj je lahko
eden, lahko jih je več, lahko je zasebnopravna ali
javnopravna oseba (Trstenjak 1995). Ustanova
postane pravna oseba, ko pristojno ministrstvo
izda soglasje k aktu o ustanovitvi.
AKT O USTANOVITVI
Akt o ustanovitvi kot pravni posel med živimi
{inter vivos) se sestavi v obliki notarskega zapisa
in vsebuje: ime in sedež oz. prebivališče ustano-
vitelja, ime in sedež ustanove, navedbo ustano-
vitvenega premoženja in njegove vrednosti,
namen ustanove, način in postopek imenovanja
članov uprave in - poimensko - člane prve
uprave.
Akt o ustanovitvi kot pravni posel za primer
smrti (mortis causa) mora izpolnjevati pogoje ob-
ličnosti po zakonu o dedovanju. V tem primeru
akt o ustanovitvi pristojnemu organu vroči so-
dišče, pred katerim teče zapuščinski postopek.
Ustanovitveno premoženje so lahko denar,
premičnine, nepremičnine in druga premoženjska
upravičenja (denar, stvari, pravice), velikost pa je
odvisna od namena delovanja ustanove. Za ne-
denarna sredstva je treba predložiti uradno ceni-
tev sodnega cenilca. Za ustanovitveno premoženje
se v okviru splošne evidence ustanov vodi ločena
evidenca.
Pristojni organ izda soglasje k aktu o ustano-
vitvi v 30 dneh od prejema, če akt o ustanovitvi
izpolnjuje pogoje, določene z zakonom o usta-
novah in drugimi zakoni, če je namen ustanove
splošna korist ali dobrodelnost, če je zagotovljeno
ustanovitveno premoženje in če ustanovitev ni v
nasprotju z javnim redom.
Soglasje mora pristojno ministrstvo predložiti
ministrstvu, pristojnemu za upravo (MNZ), ki
vpiše ustanovo v evidenco ustanov. Evidenca je
javna, kakor so tudi javni akti ustanove, ki so
podlaga za vpis v evidenco ustanov.
UPORABA IMENA
V skladu z zakonom mora imeti ustanova v imenu
besedo »ustanova«, ker se s tem pojasni statusna
oblika, podobno kakor d. o. o. ali d. d. pri go-
spodarskih družbah, s tem da je pojem ustanova
povezan še s splošno koristnostjo in dobrodel-
nostjo. Imenu ustanove mora biti poleg besede
ustanova dodana še označba namena, ustano-
vitelja ali druga dodatna označba, ki omogoča
razlikovanje od drugih, v evidenco že vpisanih
ustanov (Trstenjak 1996).
Zakon dovoljuje ustanovam tudi uporabo ime-
na fundacija, s tem da mora imeti tudi v tem
primeru besedo ustanova, da se ustrezno opredeli
statusna oblika, saj lahko besedo fundacija upo-
rabljajo tudi druge pravne osebe, ki so ustanov-
ljene za splošno korist in dobrodelne namene in
tega ne opravljajo kot pridobitno dejavnost. Na
področju pridobitnosti je to kakor pojem »podje-
tje« v primerjavi s vrstami gospodarskih družb.
Podjetje praviloma označuje profitno dejavnost,
vendar ni ime za posebno pravno osebo, tako kot
tudi ne fundacija (Trstenjak 1998).
Beseda fundacija izhaja iz latinske besede fun-
dus, ki pomeni »celotna količina stvari, ki so nava-
dno podlaga kakšni dejavnosti«. Razlaga pojasni
vsebino besed fond, sklad, ki ni sestavljen samo
iz denarnih sredstev, temveč tudi iz stvari (nepre-
mičnin in premičnin). Premoženje pa je lahko tudi
v pravicah (know how, licence, patenti ipd.).
PRAVILA USTANOVE, STATUT
Temeljni akt ustanove je statut, ki ga sprejme usta-
novitelj ali uprava, če ustanovitelj tega ne stori v
30 dneh po izdaji soglasja k aktu o ustanovitvi.
Ureja pa organizacijo ustanove, organe ustanove,
pravila o imenovanju (novih) članov uprave, pra-
vila o sprejemanju odločitev, določbe o upravlja-
nju in zastopanju ustanove in način razpolaganja
s prihodki.
Statut je treba predložiti pristojnemu ministr-
stvu, sicer je uprava lahko razrešena. Ustanova
lahko ima tudi druge akte, s katerimi podrobneje
ureja vprašanja, pomembna za delo ustanove.
UPRAVLJANIE
Ustanovo upravlja uprava, ki je njen edini obvezni
organ. Sestavljajo jo najmanj trije člani. Imeno-
vanje je že določeno z aktom o ustanovitvi, če pa
ne (kakor je navadno v primeru pravnega posla
za primer smrti), jo določi pristojno ministrstvo.
Člani uprave ne morejo biti osebe, ki niso pol-
noletne ali poslovno sposobne, osebe, zaposlene
v ustanovi, in osebe, ki opravljajo nadzor nad
ustanovo.
209
DANICA HROVATIČ
Čeprav so predstavniki uprave lahko pravne
in fizične osebe (Trstenjak 1997:86), morajo biti
člani v upravo poimensko imenovani, navadno
za določen čas, z aktom o ustanovitvi pa je lahko
določeno tudi drugače. Uprava skrbi za izvajanje
namena ustanove, zastopa ustanovo in opravlja
druge naloge v skladu z zakonom, aktom o usta-
novitvi in statutom oz. pravili. Uprava ima pred-
sednika uprave, ki je izvoljen izmed članov in
zastopa ustanovo v obsegu, določenem z aktom
o ustanovitvi in statutom.
Praviloma so v upravi predstavniki področja,
na katerem bo ustanova izpolnjevala namen, za
področje znanosti ugledni znanstveniki, predstav-
niki ustanoviteljev, donatorjev, ugledni posame-
zniki, lahko tudi predstavniki državnih organov.
Zlasti v primeru, če je del ustanovitvenega aH
poznejšega premoženja ustanove pridobljen iz
državnega proračuna, je treba paziti, da se pred-
stavnikom vlade oz. državnih organov ne da ve-
čine v upravi oz. pri odločanju, saj sicer postane
vprašljiva umestitev take ustanove kot instituta
civilne družbe (Trstenjak 1995).
Za upravo se lahko uporablja tudi drug izraz,
npr. upravni odbor ali kuratorij, kot je razvidno
iz razvoja slovenskih ustanov. Kuratorij se na pri-
mer uporablja za upravo Knafljeve ustanove, naj-
starejša slovenske še delujoče ustanove, v novej-
ših ustanovah pa je pogostejši izraz upravni odbor.
DRUGI ORGANI
Če ima ustanova nadzorni svet, Trstenjakova pre-
dlaga (1995), da ga sestavljajo najmanj en pred-
stavnik ustanovitelja in najmanj en predstavnik
donatorjev. Naloga nadzornega sveta je nadzirati
zlasti gospodarjenje uprave s premoženjem in v
primeru ugotovljenih nepravilnosti predlagati
razrešitev uprave. Podrobnejše pristojnosti, se-
stava, mandat in odločanje nadzornega sveta so
določene v statutu.
Ustanova ima lahko tudi druge organe, ki mo-
rajo biti določeni v aktu o ustanovitvi ali statutu.
Zakon posebej navaja, da se lahko organizira
organ ustanoviteljev, a poudarja, da ne smejo
prevzeti nalog uprave.
Zakon določa še možnost posebnega organa
- skrbnika. Za zaščito ustanoviteljevega premože-
nja ga določi pristojni organ že v samem postopku
ustanavljanja, če meni, da je treba zavarovati
ustanoviteljevo premoženje. Skrbnik skrbi za
premoženje, tudi v času delovanja in prenehanja
ustanove. Imenovan je lahko za eno ali več
ustanov in mora biti strokovnjak/inja za področje
ustanov.
PREMOŽENJE
Ustanova ustvarja prihodke z ustanovitvenim pre-
moženjem, gospodarjenjem, darili, drugimi naklo-
nitvami (naklonjeno premoženje donatorjev, do-
mačih ali tujih fizičnih ali pravnih oseb), prihodki
od opravljanja dejavnosti in na druge načine.
Prihodki ustanove se uporabljajo le za izva-
janje namena ustanove in za poslovanje ustanove
(plače zaposlenih, stroški in nagrade za člane
uprave, administrativni stroški in podobno).
Zmanjšanje ustanovitvenega premoženja je
tudi posebej kontrolirano. To se lahko zgodi samo,
če je tako predvideno v aktu o ustanovitvi ali če
tako zaradi izjemnega položaja odloči uprava, ta
odločitev pa je veljavna samo s soglasjem pristoj-
nega organa.
Tudi na področju razpolaganja z nepremič-
ninami za ustanove veljajo omejitve. Z nepremi-
čnino se lahko razpolaga samo, če da soglasje
pristojni organ.
NADZOR
Ustanova mora voditi poslovne knjige ter izdelati
letna poročila v skladu s predpisi, ki določajo
vodenje poslovnih knjig in izdelavo računovodskih
poročil za zavode.
Poročilo o delu in finančnem poslovanju v pre-
teklem koledarskem letu je uprava dolžna predlo-
žiti pristojnemu ministrstvu. Poročilo o finančnem
poslovanju mora revidirati pooblaščeni revizorj,
če tako zahteva pristojni organ za ustanove.
PRENEHANIE USTANOVE
Ustanova lahko preneha, če premoženje ne zado-
šča za nadaljnje izpolnjevanje namena ustanove,
če namen ustanove postane nemogoč, če pristoj-
no ministrstvo ugotovi, da ni pogojev za nadaljnji
obstoj ustanove, in če je izpolnjen namen, zaradi
katerega je bila ustanova ustanovljena.
Prenehanje velja takrat, ko k odločitvi uprave
o prenehanju da soglasje pristojno ministrstvo.
210
USTANOVE
Postopek likvidacije oziroma stečaja izvede
sodišče v skladu z zakonom o prisilni poravnavi,
stečaju in likvidaciji. Ostanek premoženja oziro-
ma stečajne mase je v skladu z voljo in namenom
ustanovitelja dodeljen drugi ustanovi, ki izvaja
enak ali vsaj podoben namen. Prenehanje usta-
nove se objavi v uradnem listu in ustanova se iz-
briše iz evidence (v slovenskem prostoru je bil
doslej samo en izbris iz evidence - prenehanje
delovanja ustanove Fundacija za odprto družbo
v letu 2001).
PRIMERJAVA ZNAČILNOSTI
MED PRAVNIMI SUBJEKTI
Pravo ureja razmerja med ljudmi, ki so urejena s
pravnimi normami, gre za pravna razmerja. V
pravnih razmerjih pa ne nastopajo le ljudje kot
posamezniki, temveč tudi združenja, organizacije.
Zaradi tega se subjekti v pravu delijo na fizične
in pravne osebe. Pod pojmom pravni subjekt razu-
memo nosilca pravic in obveznosti v pravu, pri
čemer je fizična oseba posamezen človek, pravna
oseba pa je posebna družbena tvorba, ki ji pravni
red priznava status pravnega subjekta (Bohinc
1999: 24).
Zakon o gospodarskih družbah določa pravno-
organizacijske oblike gospodarskim pravnim sub-
jektom, pravnim in fizičnim osebam. Kapitalska
družba je lahko oblikovana kot delniška družba,
komanditna delniška družba, družba z omejeno
odgovornostjo, osebne družbe pa so družba z neo-
mejeno odgovornostjo, komanditna družba in tiha
družba. Kot fizično osebo, ki opravlja gospodar-
sko dejavnost, zakon navaja obliko »samostojni
podjetnik«, ki na trgu samostojno opravlja prido-
bitno dejavnost s svojo izključno dejavnostjo (kot
»obrt«, vendar ta izraz pomeni način opravljanja
dejavnosti, ne pa tudi pravnoorganizacijske obli-
ke) (Bohinc 1999: 30).
Pravne osebe v civilnem pravu niso tako celo-
stno urejene z enim zakonom kakor gospodarske
družbe. Pravimo jim nevladne organizacije, ki po
mnenju Trstenjakove (1998) v Sloveniji pred osa-
mosvojitvijo zaradi specifične ekonomske in druž-
bene ureditve niso obstajale. Po mnenju drugih
strokovnjakov pa lahko med nevladne organiza-
cije ali vsaj njene zametke uvrstimo društva, ki so
se organizirala in registrirala na podlagi zakona
o društvih iz leta 1974 že v Jugoslaviji. Seveda pa
je bila društvena dejavnost v slovenskem prostoru
vseskozi aktivna, nekatera društva so bila ustanov-
ljena že v 19. stoletju; med najstarejše gotovo sodi
Čebelarska zveza Slovenije, ustanovljena leta
1873 (Levičar 1999: 608).
Prav gotovo pa je primer organizirane civilne
družbe »Splošno žensko društvo«, ustanovljeno
v letu 1901, ki se je ukvarjalo s feminističnimi,
narodnostnimi in drugimi pomembnimi vprašanji.
Iz delovanja društva je razvidna splošno koristna
in karitativna dejavnost, predvideva pa tudi usta-
navljanje ustanov. Žensko društvo Maribor je ob
smrti Marije Maister ustanovilo Fond Marije Mai-
ster, katerega sredstva so bila namenjena revnim
otrokom oziroma »nacionalnim potrebam ob me-
ji, predvsem obmejni deci« (Budna Kodrič 2003:
482).
Nevladne organizacije so formalno organizi-
rana civilna družba. Glede na tipologijo pravnih
oseb in načelo omejenega števila {numerus clau-
sus), ki omogoča ustanovitev samo tistih pravnih
oseb, ki jih pravni sistem pozna, lahko taksativno
opredelimo vrste nevladnih organizacij v Slove-
niji: društvo, ustanova, zavod, izjemoma gospo-
darska družba.
Če primerjamo značilnosti pravnih oseb ne-
vladnih organizacij z gospodarskimi pravnimi sub-
jekti, lahko izluščimo bistvene razlike v opredelitvi
namena in lastništvu.
Nevladne organizacije so praviloma pravne
osebe, čeprav je dopustno, da se npr. društvo ne
organizira kot pravna oseba, vendar taka nefor-
malna organizacija v praksi težje uveljavlja svoje
pravice, ne more odpreti računa ipd. Nevladne
organizacije urejajo (vsaj) trije zakoni: zakon o
društvih, zakon o ustanovah in zakon o zavodih
(kadar gre za zasebni zavod). Naslednja tabela
prikazuje razlike v značilnostih posameznih prav-
noorganizacijskih oblik.
Tabela 1 : Razlika med pravnimi subjekti gospodarskega in civilnega prava
gospodarski pravni subjekti pravne osebe civilnega prava
namen	pridobivanje dobička	splošna korist ali dobrodelnost
lastništvo	lastniki	ni lastnikov
211
DANICA HROVATIČ
V naslednji shemi so prikazane značilnosti
predstavljenih pravnoorganizacijskih subjektov
glede na delovno pravo (zaposlitve), fleksibilnost
(spreminjanje vsebine delovanja oz. programa
glede na potrebe) in stabilnost (trdnost, trajnost
delovanja organizacije).
Značilnosti pravnoorganizacijskih oblik:
DRUŠTVO (združenja, klubi) - prostovoljstvo,
večina članov je zaposlena drugje; fleksibilno in
nestabilno delovanje
ZAVOD - večja stopnja profesionalizacije (zapo-
slitve); fleksibilno in stabilnejše delovanje
USTANOVA (skladi, fundacije) - upravljanje pre-
moženja vezano za namen; brez lastnikov; obliko-
vanje skladov; nefleksibilno delovanje in finančna
stabilnost
UVELJAVLJANJE USTANOV V PRAKSI
S sprejemom zakona smo pridobili ustrezno sta-
tusno zakonodajo, treba bo prilagoditi še davčno,
tako da bo interes za ustanavljanje ustanov in za
dajanje premoženja ustanovam večji in davčno
stimuliran (Trstenjak 2000).
Davčna zakonodaja priznava gospodarskim
družbam kot odhodek izplačila v višini 0,3% ust-
varjenih prihodkov, kadar so izplačana osebam,
ki so v skladu s posebnimi predpisi organizirane
za opravljanje dejavnosti za humanitarne, kul-
turne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, šport-
ne, ekološke in religiozne namene (Bohinc 1999).
Davčna stopnja ni ravno stimulativna za vzpo-
stavljanje donacijskih odnosov, kar pa verjetno
ni edini razlog, da se tovrstni odnosi razmeroma
redko vzpostavijo. Bolj uveljavljeno je sponzor-
stvo, ki temelji na dvostranskem obveznem prav-
nem razmerju. Davčna zakonodaja bi lahko z bolj
spodbudno davčno politiko (povišanje stopnje, ki
se priznava za odhodek) omogočila neposredno
povezovanje (doniranje) med gospodarskimi dru-
žbami in nevladnimi organizacijami oz. ustano-
vami, društvi in zavodi.
Tu je na mestu očitek o močnem vplivu države
oz. državnih organov na ustanovitev, delovanje
in prenehanje ustanove. Razloge gre gotovo iskati
v potrebi po zaščiti ustanovitvenega premoženja
za udejanjanje volje ustanovitelja pri uresniče-
vanje splošno koristnega ali dobrodelnega name-
na ustanove in zagotavljanju trajnosti delovanja.
Pri ustanavljanju zavoda je postopek enosta-
ven; ustanovitelj zagotovi sredstva za delovanje,
ki se ne vodijo v uradni evidenci. Kot zasebna
iniciativa je fleksibilna oblika delovanja, vendar
212
USTANOVE
pa je primerjalno pravo ne pozna in bo z novim
zakonom o zavodih verjetno ukinjena. Preobli-
kovan v ustanovo bo izgubil fleksibilnost delovanja
(soglasja državnega organa za ustanovitev, spre-
membe dokumentov, poročanje), kot gospodarska
družba pa bo podvržen večjim stroškom (npr. ob-
vezno članstvo v gospodarski zbornici, oteženo
dokazovanje nepridobitnih namenov).
V ustanovi je ustanoviteljeva vloga v primerjavi
z državno majhna. Pristojni državni organ nad-
zoruje delovanje ustanove in odloča, ustanovitelj
sam pa delo ustanove lahko samo spremlja in
predlaga. Po drugi strani pa je ustanovitelj lahko
član uprave, kar je ravno tako problematično, ugo-
tavlja Trstenjakova (1996:67), saj lahko pridobiva
neupravičene koristi.
PRIMERI SLOVENSKIH USTANOV
Najstarejša še danes obstoječa slovenska ustanova
je bila ustanovljena let 1676 na Dunaju kot Kna-
fljeva ustanova (Lukas Knaffel'sche Universität-
stiftung). Ustanovil jo je župnik Luka Knafelj in
kot beneficiate določil »kranjske mladeniče, ki
bodo lahko toliko bolj krepostno in marljivo štu-
dirali«, kakor je zapisal v ustanovitveni izjavi. Še
danes ima sedež v bližini Štefanove cerkve in omo-
goča slovenskim študentom, znanstvenikom in
kulturnikom bivanje na Dunaju (Trstenjak 2000).
Ustanova je obstala ne glede na razvrednotenja
denarja v različnih zgodovinskih obdobjih, saj je
bila večina premoženja v nepremičnini (petnad-
stropna stavba), verjetno pa tudi zato, ker je bil
njen sedež v času Jugoslavije izven slovenskega
prostora.
Zaradi omejitve zasebne lastnine po drugi sve-
tovni vojni v praksi ni bilo ustanov, številne ob-
stoječe so bile nacionalizirane, razlaščene ali pa
so drugače prenehale obstajati (Trstenjak 2000).
Zanimiv razvoj nosi tudi Lamprechtov dom v
Slovenskih Konjicah, ki je najstarejši dom za stare
na Slovenskem in danes deluje kot javni socialno-
varstveni zavod. Ustanovljen je bil leta 1870 kot
ustanova na podlagi premoženja in želje Franca
Lamprechta (Koropec 1998).
Po letu 1991 so v slovenskem prostoru z libera-
lizacijo gospodarskega sistema težnje posamez-
nikov po ustanavljanju ustanov postale realne.
Prva ustanova je bila ustanovljena leta 1992 na
podlagi zakona o ustanovah iz leta 1930 - Usta-
nova dr. Antona Trstenjaka (Trstenjak 2000).
Na osnovi zakona o ustanovah iz leta 1930 je
bila leta 1994 (leta 1996 je bilo delovanje uskla-
jeno z novim zakonom o ustanovah) ustanovljena
Slovenska znanstvena fundacija, ki je glede na
svojo institucionalno razpetost med javni in
zasebni sektor (soustanovitelji so pravne osebe
tako iz javnega kakor zasebnega sektorja) spe-
cifična in kompleksna organizacija civilnega prava
(Kobal 1999).
213
DANICA HROVATIČ
LITERATURA
Rado Bohinc (1999), Pravo gospodarskih družb. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede.
-	(2000), Razmerje med univerzo in oblastjo. V: Edvard Kobal (ur.), Ustanove in kultura lastnine.
Ljubljana: Ustanova Slovenska znanstvena fundacija (50-63).
Nataša Budna Kodrič (2003), Podružnice Splošnega ženskega društva. V: Nataša Budna Kodrič,
Aleksandra Serše (ur.). Splošno žensko društvo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije (436-487).
Edvard Kobal (1999Л Slovenska znanstvena fundacija - naložba v slovensko bodočnost 1994-1999.
Ljubljana: Ustanova Slovenska znanstvena fundacija.
Jože koropec (1998), Ustanovitev zavoda Franca Lambrechta. V: Anton Leban (ur.), Lambrechtov
dom Slovenske Konjice. Slovenske Konjice: Lamprechtov dom (26-53).
Robert Levičar (1999), Vodnik po nevladnih organizacijah v Sloveniji. Ljubljana: ADI - Agencija za
razvojne iniciative.
Verica Trstenjak (1995), Ustanove ponovno v našem sistemu: Prikaz ureditve ustanov po novem
slovenskem zakonu: Vzorec ustanovitvenega akta ustanove. Pravna praksa, 14,22-23: 1 -9.
-	(1996), Uvodna pojasnila k Zakonu o ustanovah. V: Predpisi o društvih in ustanovah. Ljubljana:
Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije (53-79).
-	(1997), Ustanove v sodobnem pravnem sistemu. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
-	(1998), Pravne podlage nevladnih organizacij v Sloveniji. Neprofitni management, 1,2-3.
-	(2000), Razvoj ustanov in primerjalnopravna ureditev. V: Edvard Kobal (ur.). Ustanove in kultura
lastnine. Ljubljana: Ustanova Slovenska znanstvena fundacija (25-32).
214