NA POČITNICAH.                                          1
)Mmw)> zlatepočitnicc!                                                                           ™
[mSjSsM^ Po desetmesečnih trudih in skrbeh prebiti dva meseca brez vsake IpEgSBf skrbi, prebiti pri svojlh v domači hiši,vvedno lepi božji naravi! «L-^=SiJ To je rajsko življenje!
Kaj pa šele mestni mladini, ki je skozi celo leto v zidovju — kaj so pa šele tej počitnice, ako jih more prebiti daleč od mesta v čistcm, zdravem zraku, v prijetnem hladu žuborečega potoka, v miru gostolistega sadnega in gozdnega drevja. To je življenje, ki krepča duha in telo.
Globočnikovi so tako srfečhi, da vsako leto uživajo v polni meri veselje in dobroto počitnic. V Globodolu imajo že bolj daljno sorodstvo in tjekaj zahajajo lcto za letom takoj, ko se zatvorijo mestnc šole. In Globo-dol! Raj na zemlji, od gostopocastlih holmov obdana dolinica. Sredi sočnih travnikov se vije pod vitkimi topoli bister potoček. Bolj proti gornjemu delu dolinice, med gostim sadnim drevjem, pa stoji lična hiša Globočnikovih sorodnikov, kar naiašč prirejena za mestne ljudi ob času počitnic.
Semkaj dohajajo torej Ieto za Ietom Globočnikovi ob poletnih počit-nicah vun iz mestnega prahu in hrušča in ropota.
Tudi letos so prišli. Rudi, Pepi in Malči z mamico in ujčkom Hugonom vpokojenim častnikom, oče pa so morali osJati radi službe v mestu, pa pridejo za njimi pozneje za nekaj dni. Deležen splošnega počitniškega veselja je pa letos tudi zvesti domači varih Dakelj. Kako se je vrtil in valjal po zeleni trati, ko se je čutil rešenega vrvice in nadležnega nagobčnika! Saj tudi psu ni dobro v mestnem ozidju, pod večnim nadzorstvom je.
,,Nebeško življenje," so dejali radi Globočnikovi, ,,imamo tu v Globo-dolu." fn res so je imeli stari in mladi z Dakeljem vred. Samo en dan se jim je zdelo, da vseeno ni tako prijetno v Globodolu, kot so mislili.
Prišlo je pa takole do tega: Otroci so otroci, v igri neugnani. Ni bilo torej miru ni pokoja, dokler niso preprosili ujčka, ki so bili prej častnik pri topničarjih, naj vendar pokažejo, kako vozijo topničarji svoje topove. Za top je dober Globodolski otročji voziček, nanj nalože Malči, ujček morajo biti pa konj, Pepi voznik in Rudi jezdec. — Precej časa navezujejo in ravnajo, preden sleče čudna uprega tja po sredi najlepše trave Globo-dolskega travnika. Med otročjim in pasjim hruščem gazijo ujček z vsemi štirimi sočno travo, ko pridejo mimo Globodolski gospodar. Kaj nevoljno žmajejo z glavo in izpregovore malo trdo: ,,No, no, lako pa ne bo šlo; igrajtesele,   igrajte,  škode  pa  ni  treba  delati!"
Vsa vesela in hrupna vožnja je na hip obstala. Otroci so se prestrašili, ujčku pa so se pomešali v srcu občutki nevolje in sramote, da jih je moral zalotiti gospodar ravno v takem položaju. Konec je bilo vojaškega manevra. Molče so pobrali vsak svoje stvari in molče odšli vsi proti domu. Otroci, oplašeni v zavesti, da so nekaj zakrivili; ujček pa užaljeni radi gospodar-jevega opomina, ker gosposki Ijudje silno neradi slišijo ostrejšo besedo iz kmetiških ust.
CS2   128  S5)      ^^^^^^^^^^
Ko je opoldne gospoda obedovala v lopi koncu hiše, je iskal go-spodar okrog hiše neko malenkost, ki mu je snoči nekje odletala od voza. Kb se približa lopi, mu prileti na uho beseda: brezobzirnost! Ujček so jo azustili.   Nato se pa zaslišijo rahle besede gospe Globočnikove:   Ne bodi
no tak, saj ima kmet prav, da se boji za seno, ker ga vedno mnogo po-trebuje in mu ga rado zmanjkuje. Meni se zdi, da vam je tudi prav pametno povedal: Jgrajte se 1 e, igrajte; toda škode pa ni treba delati!" Drugi dan je bilo pa že vse spet pozabljeno, in igrali so se kot poprej, toda sredi travnika nikdar več.                                                           F.  G.         J