Spedizione in abbonamento postale Poštnina plačana v gotovini
ILUSTRIRANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO
Cena I lira
DRUŽINSKI TEDNIK
Leto XIV.
V Ljubljani, 30. aprila 1942-XX. štev. 14 (650)
Pridna gospodinjci je najboljša gotovina.
Slovenski rek
»DRUŽINSKI TEONIKc
Izhaja ob četrtkih. OredniStvo !n uprava v Ljubljani, Miklošičeva 14/111, Poštni predal St. 345. Telefon 6t. 33-32. — Račun poštne hranilnice ▼ Ljubljani št. 15.393. — Kok opisov ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne »prejemamo. Za odgovor Je treba priložiti 2 liri v znamkah.
NAROČNINA
*li leta 10 lir, >/a leta 20 Ur, vse leto 40 lir. V tujini
64	Ur na leto. — Naročnino Je treba plačati vnaprej.
CENE OGLASOV
V tekstnem delu: enostolpčna petltna vrsta ali njen prostor (vifiina 3 mm In širina
65	mm) 7 lir; v oglasnem delu 4.50 lire.
V dvobarvnem tisku cene po dogovoru. — Notice: vrstica 7 lir. Mali oglasi: beseda 0.50 lire. Oglasni davek povsod fie posebej, m večkratnem naročilu popust.
Danes:
Njen prvi mož
Naš novi roman
(Gl. str. S)
Vis. Komisarja, in mnogo častnikov'in vojakov.
Program so izvajali izključno vojaki vseh vrst orožja. Prvi del je izvajal pevski zbor. drugi pa solisti. l’o-sebno so navdušile vojaške pesmi. Prireditev se je končala z vzklikanjem Duceju in s prepevanjem himen.
Podobne prireditve so bile tudi po ostalih krajih pokrajine, posebno prisrčna v Novem mestu. Povsod so se prireditev udeležili tudi vojaki, predstojniki so jim pa izpregovorili nekaj izpodbudnih besed.
Veliki letalski uspehi v Sredo zemliu in severni Afriki
Velike izgube letal in bombardiranje pristaniških naprav na Malti
VISOKI KOMISAR za Ljubljansko pokrajino in
POVELJNIK XI. Armadnega zbora objavljata:
V	noči na 26. aprila je krdelo upornih komunistov v Radohovi vasi izdajalsko streljalo proti enemu našemu vojaškemu vlaku, ubilo dva vojaka in ranilo druge.
Ker je preteklo 48 ur. ne da bi se
izsledili povzročitelji zločina^ je bilo odrejeno, da se zaradi izvršitve določil razglasa od 24. aprila ustreli (> oseb, zanesljivo krivih komunističnega udejstvovanja.
Obsodba je bila izvršena danes ob
8.	uri.
Ljubljana, 28. aprila 1942-XX.
Visoki komisar za Ljubljansko Pokrajino Kmilio Grazioli s. r.
General Poveljnik Armijskega Zbora Mario Itohotti s. r.
Melik Hitlerjev govor
Sestanek nemškega državnega zbora — Dva svetova — Borba starih bogatih in revnih malih narodov — Daljr jažna pooblastila Hitlerju
Razglas vojaške in civilne oblasti
Fašizem jr prvi premagal boljševizem
V vojni se odloča borba dveh svetov. Hitler je podrobno govoril o boljševizmu in ga obeležil, da se proglaša za diktaturo proletarijata. a je v resnici diktatura židovstva. Na to kažejo tesne vezi med Kremljem in Anglijo. Če se boljševizem ni polastil Evrope, je to zasluga evropskih konstruktivnih sil. Opozoril je. kako se ie preprečila boljševizacija Nemčije in Madžarske in kako je Italija zmagala v odločilni bitki. Mladina in borci Italije pod vodstvom voditelja, ki ga i<j narodu darovala božja previdnost, so v krvavi borili uničili boljševizem in postavili na njegovo mesto novo idejo. Zgodovina fašizma, zgodovina te etične borbe, ki ni le odstranila strašno nevarnost, marveč je pridobila za stvar novega reda množice, ki so bile v marksističnem jarmu, gane vsakega čitatelja. Le spričo zmage fašizma je mogoče govoriti o rešitvi Evrope. Te Hitlerjeve besede so bile sprejete z velikim navdušenjem. Hitler je opozoril tudi na prisnevek Španije in na ukrepe, ki so bili izdani v drugih državah v borbi proti boljševiški no varnosti.
Vzpodbudni potek dosedanjih bojev
Na vzhodni fronti, je Hitler nato dejal, bo padla odločitev v tej ogromni borbi med narodi. Angleži pri tem ne bodo odločali, posebno pa ne s takimi podvigi kakor ie bil oni pri Bou-lognu, ko se je peščica britanskih vojakov ponoči in v gumastih čolnih ter z zakrinkanimi obrazi pojavila na evropskih tleh. medtem ko so se cele nemške divizije ob belem dnevu in v navadnih gorskih čevljih izkrcale na norveških obalah. Nadvse vzpodbudni so uspehi, ki jih je Os dosegla v Sredozemlju in na Balkanu v dosedanji borili proti Rusiji in v bitki za Atlantik.
Na Atlantiku bodo še nadalje uničevani stotisoči ton sovražnega ladjevja. Prav tako vzpodbudne pa so tudi velike japonske zmage.
Zmaga nad rusko zimo
Hitler je nato podrobneje govoril o kampanji na Vzhodu. Že nad 140 let na Vzhodu ni bilo tako silne in ostre zime kakor tokrat. V nekaj dneh jo temperatura padla od nič na 47 in več pod ničlo. Silen mraz se je pojavil štiri tedne prej. kakor je bilo predvideno, tako da so se morale operacije prekiniti. Spričo tega ni bilo mogoče obdržati nekai prednjih postojank in ie bilo treba popraviti ■frontno črto ter jo konsolidirati. Lahko vam povem, da ie bilo izredno težko dovršiti te operaciie. Nastopili so trenutki, ko ie kazalo, da bodo ljudje in stroji paralizirani. Tedaj sem smatral za svojo vojaško dolžnost, da vežem svoie ime na usodo voiske. Najtežji ie bil problem oskrbe. Ne motorna vozila, ne železniški stroji, ne ljudje niso bili pripravljeni in opremljeni za tako nizke temperature. Opozorili vas moram, da je temperatura v času nesrečnega Napoleonovega pohod« v letu 1812. dosegla povprečno ‘25 stopinj pod ničlo, v pretekli zimi pa ie ponekod padla na 53 stopenj.
Delež italijanskih Oboroženih Sil
Hitler je pri tem poudaril, da so predvsem oddelki nemške pehote sijajno opravili svoio dolžnost. Z občudovanja vrednim pogumom so se borili tudi zaščitni oddelki SS in policijske divizije. Izrazil ie priznanje tudi zavezniškim četam, finskim in španskim na severu, italijanskim, slovaškim. romunskim in madžarskim na jugu. Med silnimi ovacijami je lliiler obeležil delež italijanskih vojako> v tej vojni in ie izjavil, da *o divizije fašistične Italije kljub hudemu mrazu. ki je hi! zanje še posebno oster, odbile vse sovjetske napade. Poveličeval je tudi prispevek italijanskih lovskih aparatov, ki so sovražniku prizadejali ogromne izgube.
Govoreč o sainozataievanju in pogumu nemških vojakov in njihovih poveljnikov je Hitler izjavil, da mu ie bilo treba le v redkih primerih intervenirati. in sicer le v takih prime-rili, ko so živci popustili, tako da ia
Berlin, 27. aprila s. V državnem zboru, ki je bil sklican na izredno sejo. je imel včeraj popoldne kancelar Hitler velik govor. Državnega poglavarja so povsod sprejeli s silnimi manifestacijami. Že ko se je skozi gosti špalir naroda podal v parlament, je bil deležen nepopisnih ovacij, ki so se tudi pozneje ob njegovem povratku v kancelarsko palačo ponovile. Dvorana je bila bogato okrašena. Na tribuni so se zbrali zastopniki italijanskih invalidov pod vodstvom nacionalnega svetnika Barearinia in predsednika Fašističnega kulturnega zavoda Feliz-zi. ves diplomatski zbor. v njegovih vrstah tudi italijanski veleposlanik Di-no Alfieri v uniformi miličniškega generala.
Sejo je ob 15. otvoril maršal Goring. ki se je v kratkih besedah spomnil padlih borcev. Sredi silnih ovacij je pričel Hitler nato svoj govor. Naglo je podal pregled politike Velike Britanije v zadnjih sto letih, pri kateri se je Anglija zmerom opirala na neslogo in na borbe n evropskem kontinentu, tako da si ie lahko .z najmanjšimi žrtvami ustvarila velik kolonialni imperij. Bilo pa ie jasno, da ta1' imperij ne more trajati večno. Čim bolj so se v Evropi in izven nje konsolidirali drugi narodi, tem boli u' postajala ohranitev ogromnega impe-riia nemogoča. Zmaga, ki je bila dosežena no prvi svetovni vojni, ie bila za Anglijo prava Pirova zmaga. Druga svetovna vojna pa se ne more končati drugače kakor s katastrofo britanskega imperija. Naj se vojna konča kakor koli. bodo na kraju zavezniki Anglije iačii od nje. Kakor v letu 1941.. tako so tudi leta 1089. Židje odločilno vplivali na to. da je Anglija šla v vojno. Iste sile so v ostalem tudi odločile glede na intervencijo Zedinjenih držav. V borbi na življenje in smrt si sedaj stojijo nasproti židovski kapitalisti v zvezi z razdornim boljševizmom na eni ter zveza mladih in revnih narodov, o katerih usodi lahko odloča že ena sama slaba žetev. Hitler je poudaril, da govori v imenu te mlade Evrope.
Visoki Komisar za Ljubljansko pokrajino Emiiio Grazioli.
In un eampo d’aviazione italiano delI'Egeo: piloti di aerosiluranti in partenza per una missione di guerra, studiano ta rottiU — V italijanskem letalskem oporišču ob Egejskem morju: piloti bombnikov pred odhodom na neki vojni
polet proučujejo pot.
moral sprosti neizbežne odločitve. to pa na osnovi naivišje pravice. ki mu jo daje volja naroda. Zadnja zima. je dejal, pa nas je nekaj naučila. Poskrbel sem. da se ne bo nikoli več po-novilo. kar se je tokrat zgodilo. V prihodnji zimi bomo sposobni načeti in rešiti vse probleme. Fronta bo bo-lie opremljena in vsi ukrepi bodo izdani ob pravem času tudi za primer, da bi se strašni mraz ponovil.
Dolžnost gro pred pravico
Pričakujem pa pri tem — je nadaljeval Hitler — da mi narod prizna pravico, da nemudno interveniram, kadar koli bo šlo za njegovo lastno eksistenco in da izdam po svoji lastni sodbi vse potrebne ukrepe. Pravice, ki jih dajejo zakoni, se morajo danes opustiti. Sedaj obstojajo samo dolžnosti. Zato zahtevam od državnega zbora, da mi podeli potrebno oblast jn da me pooblasti, da postopam tako, da bom izločil vse morebitne negativne elemente. Med mnogimi milijoni dobrih državljanov je le malo takih, ki ne izpolnjujejo svojih dolžnosti, toda tudi teh izjem ni mogoče tolerirali. Hitler je nadalje naglasil, da bo morala tudi sodna oblast v državi služiti izključno le narodu in ne narobe.
Angležem ho vrnjen udarec za udarcem
Prišel bo dan. ko se bo vzhodna fronta spet premaknila ia tedaj bo zgodovina sodila, kdo je prav za prav zmagal v zadnji zimski borbi. Angleška propaganda pa v zadnjem času razsipa z grožnjami o velikih operacijah proti Nemčiji. Toda nas ne plašijo ne Angleži ne Američani. Če bodo Angleži terorizirali civilno prebivalstvo v Nemčiji, nai se spomnijo. kako sem poleti leta 1900. štiri mesece čakal. da bi angleške letalske sile prenehale ponoči napadati nemška mesta in kako sem potem odgovoril. Tudi moja sedanja potrpežljivost ni neskončna. Angležem bomo vračali udarec za udarec.
Proti koncu svojega govora ie Hitler naglasil, da lahko nemški narod z največjini zaupanjem sleda v bodočnost. Boljševiški ponos bo porušen, »ar pa se tiče Anglije, ji bodo podmornice prizadejale vedno hujše udarce. 1’odmorniška vojna bo triumfirala. Od meseca do meseca narašča število naših podmornic in že sedaj i ih je mnogo več kakor jih je bilo največ v zadnji svetovni vojni. Italijansko-nem-»ko sodelovanje na Sredozemskem morju se l)o nadaljevalo z vedno večjim uspehom. Isto se lahko reče, kar se tiče sodelovanja z Japonsko in drugimi zavezniki na raznih bojiščih.
Mi Nemci lahko v tej borbi za obstanek in propast samo kaj pridobimo, kajti iioraz v tej vojni bi bil brez nadaljnjega naš konec. Bolje kakor nemški voiak in vojaki zavezniških narodov nihče ne ve. kakšna je v resnici boljševiška človeška svoboda, kakšen je v resnici delavski in kmečki raj. Anglija pa ne bo mogla ničesar pridobiti v tej vojni, marveč io bo izgubila.
V	tej veliki vojni bo zmagala resnica in resnica ie na naši strani. Ob koncu je Hitlerjzrazil željo, da bi živel vsaj toliko časa. kolikor ga ie potrebno. da se doseže zmaga.
Pooblastila
Hitlerjev govor ie bil mnogokrat prekinjen z velikimi aplavzi. Ob kon-ru jih ni hotelo biti ne konca ne kraja. Vsi člani državnega zbora so se dvignili in so dolgo vzklikali državnemu poglavarju, kakor tudi zmagovitim oboroženim silam.
Nato je Odrine v kratkem zaključnem govoru obeležil zgodovinski pomen seje. Naglasil ie. da ie bila v pretekli zimi preslana huda nevarnost. To je spoznal tudi narod, toda nevarnost se je odstranila spričo njegovega zaupanja v duha njegovega voditelja. Fronta ie vztrajala in sedaj lahko spet preide v napad. To je predvsem zasluga Millerja in prav zaradi lega mu jo treba priznati oblast, ki io zahteva. Ni dvoma, da mora imeti Hitler v trenutku, ko se nemški narod bori za življenje in smrt. pravico, da stori vse. kar je potrebno za zmago, da ie na
čelu oboroženih sil. pravosodja )•' stranke ter da brez ozira na tako z\\,-ne pravice od slehernega lahko zahte-j va. da izpolni svoio dolžnost. Ob zaključku je državnemu zboru predlagal. da odobri soglasno vsa zahtevana pooblastila. Državni zbor je to v okviru posebne navdušene manifestacije za Hitlerja tildi storil.
Kralj in Cesar je na predlog Duceja odlikoval i velikim križem Savojskega reda nemškega admirala Kaederia in ^eurralfeldmaršala Keitla. To najvišje italijansko odlikovanje sta odlikovancema izročila italijanski vojaški ataše v Nemčiji generalni poročnik Margas in mornariški ataše kapitan de Ange-lis.
Italijanski minister za ljudsko vzgojo Bottai je podal zastopnikom tiska izjavo o določilih novega zakona o ljudskošolskih učiteljih. Po lom zakonu so učitelji vključeni v sistem državnih uradnikov kategorije B. to se pravi, da bodo imeli boljši gmotni in pravni položaj, ker bodo pravi državni nameščenci, razvrščeni od 12. do
9.	uradniško skupine.
V	Kimu se je sestal te dni odbor mednarodne rokodelske in obrtne zbornice. Seje so se udeležili predstavniki obrti in rokodelstva Italije, Nemčije. Madžarske. Bolgarije in Finske. Izdelali so načrt za delovni program. Pri izvajanju tega programa bodo sodelovali tudi predstavniki Hrvat-ske. Slovaške. Danske in Švedske.
Nova zakonika o civilnem postopku in pomorskem pravu sta stopila v veljavo v Italiji na dan Ustanovitve Rima in prazuika dela. Državni podtajnik v pravosodnem ministrstvu je v Me.ssaggeru. obrazložil oba zakona in |K>udaril. da vojna ni zavrla zakonodajnega dela. ki mu ie Duce poveril reformo italijanskih zakonikov.
Načelnik italijanskega generalnega štaba general Ugo Cavallero je prišel pretekli teden v Zagreb% da je vrnil nedavni obisk maršala Kvaternika v Rimu. Sled svojim bivanjem v Zagrebu je imel razgovore s Poglavnikom in maršalom Kvaternikom. Pred odhodom se je udeležil fašistovskega zborovanja na dan Ustanovitve Rima. Na postaji so gostu od irihodu in «d-hodu izkazali vojaške časti. Poleg ita-l;janskih zastopnikov so bili navzočni maršal Kvaternik, zunanji minister LorkoviV. zastopnik ustaškega gibanja, z nemške strani pa general Oleise von Horstenau
Italijanski poslanik v Btienos-Airesu Bosrarelli ie pretekli teden iznenada umrl. Od leta 1910. do svoie smrti je v mnogih mestih in državah zastopal interese svoje domovine in si je povsod pridobil ugled in spoštovanje. V Buenos-Airesu so ga pokopali z vojaškimi častmi.
Naredim o obvezni prijavi proizvodnje drv in oglja ie izdal Visoki Komisar za Ljubljansko pokrajino. Po tej naredbi morajo vsi proizvajalci drv in lesnega oglja vsakega 1. in 15. v mesecu pismeno sporočiti poveliništvu Gozdne milice v Liubliani. koliko so v tem času prodali drv in oglja in koliko imajo obojega še na zalogi. Kršitelje te naredbe bo oblast strogo kaznovala.
' Popis vseli dimnikarskih del v ljubljanskih hišah je odredil Visoki Komisar. Hišni lastniki bodo debili za vsako zgradbo dve enaki vprašalni poli. ki iu morajo natanko izpolnili s črnilom. Izpolnjene vprašalne pole bodo pobrali mestni uslužbenci pet dni po dostavitvi pol.
Odredbo glede preureditve vseučili-ških dijaških domov ie izdal EU.sc. Vis. Komisar. Ljubljanski dijaški do-movi bodo odslej pod nadzorstvom Visokega Komisarja. Poseben nadzornik sme izpreminjati, daiati pobudo ali preklicati odredbe voditeljev teh domov, ki jih ie treba vse predložiti, njemu v pregled.
Poglavnik je odlikoval v navzočnosti italijanskega zagrebškega poslanika Casertane z naivišjim hrvatskiin odlikovanjem, krono kralja Zvonimira, italijanskega častnika Domenica San Giorgia in njegovega tovariša Ta-bnina, ki sta lani spremljala Posla v* nika na Hrvatsko.
0	pospeševanju ita1iiansko-lirvat>ke-ga trgoviuskega prometa so razpravljali na sestankih v Rimu. ki so se jih udeležili minister Kicoardi in hr-vatski trgovinski minister dr. Toth ter mnogo drugih strokovnjakov. Na sestankih so dosegli zadovoljive rezultate, tako da se bo v bodoče izmenju-'a blaga med obema državama po-voliuo razvijala.
Predpise o produkciji semena tistih pridelkov, katerih oddaia ie obvezna, le izdal \ isoki Komisar za Ljubljansko pokrajino. Podrobno določa o prodali semena Prehranjevalni urad Vis. Komisariata, Semena smejo prodajati in odbirati samo podjetja, ki jih za to določi Prehranjevalni urad.
\ are tli »o o ii>tauovitvj odbora za preskrbo, razdeljevanje iu cene indu-sirijskih izdelkov in kmetijskih pridelkov ter storitev je izdal Vis. Komisar za Ljubljansko pokrajino. Objavljena je v Službenem listu ž dne —>. aprila. Vis Komisar ie tudi imenoval elane Pokrajinskega odbora ki' mu predseduje sam.
-	ra,iiiskih aparatov sporo-
ča liskovni urad Visokega Komisafi-ata: Lastniki radijskih sprejemnikov, ki so prosili za dovoljenje, da smeta aparate obdržati, lahko počakajo do •■silve svonh proseni z.oddajo aparatov do 10. m a ia 1942.
Vključitev železničarskega športnega kluba »Hermesa« in glasbenega društva 'Sloge* v Dopolavoro železni-V*.r“L-V LinMianske pokrajine ie odredil r.rfsc Vis. Komisar s posebno na-redbo. Dopolavoro jima določi poslovnik in skrbi za njun razvoi. premože-nie lima je pa pridržano za prvotne namene.
Od 1. do 9. maja bo javno obvezno cepljenje zoper koze v ljubljanski občini. Cepljenje je obvezno za vse v letu 1941. rojene otroke, pa tudi za vse letos rojene otroke, če so stari že tri mesece. Cepljeni morajo biti tudi otroci, ki so bili doslej cepljenja oproščeni I odrobnejsi podatki o cepljenju ■so objavljeni na lepakih, nabitih na vsi li občinskih razglasnih deskah, cerkvenih vratih, živilskih trgih itd.
Tečaj o negi in prehrani dojenčka se žarne v ponedeljek. 4. maja ob štirih popoldne v Higienskem zavodu v Liubliani. Tečai bo samo popoldne.
. ,r ,se, za,.,i zan|ma. se lahko vpiše vsak delavnik dopoldne v Higienskem zavodu ali pa telefonsko (št. 44-71). Ure m dneve tečaia bo vodstvo določilo po ustnem dogovoru.
Blagajna za izplačevanje družinskih doklad v Liubljanski pokrajini je do-slei prejela že okrog 10.000 prijav. Je pa še niso vse. ker nekateri upravičenci se niso mogli priskrbeti potrebnih listin. Blagajna ie že doslej izdala okrog 6000 odlokov o priznanju družinskih doklad. Le malo prj-iav je odklonjenih, ker so manjkali zakoniti razlogi za priznanje doklad. Blagapia ie upravičencem že izplačala prispevke za mesece december in januar. ostalim jih pa še bo. Ko se delo ustali, bo izplačevala doklade vsak mesec sproti za nazaj.
Jubilejno razstavo enega naših nai-večjili slikarjev. Akademika Matije •Jame. so otvorili v nedelio v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Udeležili so se je mnogi zastopniki oblasti in kulturnih ustanov, zlasti več Akademikov. Razstavo ie oivoril predsednik Narodne galerije dr. VVindischer. ki ie nagovoril zbrano občinstvo. Nato sta izpregevorila še v imenu Akademikov pisatelj F. S. Finžgar, v imenu slikarjev pa prof. S. Santo! Razstavljenih je 172 slik iz raznih dob slikarjevega življenja, ki kažejo razvoj in pot navzgor. Jamova razstava ie pomemben kulturni dogodek v naši umetnosti, zato si jo bo gotovo ogledalo mnogo občinstva.
Krušne nakaznice je vzel prehranjevalni odbor v Knjažcvcu v Srbiji vsem tistim, ki na mesec zaslužijo več ko 2000 dinarjev.
Usnjeni izdelki se dajo dobro prebarvati le s specijelno barvo za usnje. Zaloga barv in acetona: Ufaks. Napoleonov trg.
_ Vato za odeje, šivanje odej. tape-ciranje iu popravljanje zof nudi najugodneje Dolničar, tapetništvo. Celovška cesta 102. pri policiji.
Vichvjska vlada je po poročilu iz
Bratislave priznala slovaško republiko. ustanovljeno pred tremi leti.
ŠPORTNI TEDMIK
V nogometu triindvajseto kolo
Po večtedenskem odmoru so to ne-delju nadaljevali prvenstveno teKmo-van.e. Triindvajseto kdo je bilo na sporedu in ie imelo nalego odločiti vprašanje, ali bo ostal vrh razpredelnice še nadalje zavit v meglo in dopuščal nekaj različnih možnosti za na-dal.ni razvoj, ali pa bo eden izmed trojice ostrih bcrcev za prvo mesto moral odnehati. Vse kaže, da se je uresničil drugi del alternative. Po nedeljskem porazu na lastnih tleh nima Venezia več odločujoče besede v pogovoru o prvem mestu.
Rezultati so bili v ostalem: Fioren-tina.Livorno 2-0, Ambrosiana-Modena
1-0. Lazio-Napoli 1-0, Liguria-Bologna
2-0, Torino-Juventus 2-1, Triestina. Genova 2-1, Venezia-Roma 0-1, Atalan-ta-Milano 0-2.
Poleg prej omenjene tekme v mestu ob lagunah — ki je bila sorazmerno dobro obiskana — je vso pozornost pri-mamiia domača bitka v Torinu. Okoli 32.000 ljudi je jo šlo gledat. Kako tudi ne? Saj je bila v prvi vrsti zelo važen domač dogodek. Zraven pa se je imelo na tej telnni ugotoviti, ali naj eno izmed obeh torinskih moštev še nadalje ostane v vodstvu celotnega tekmovanja. Torino je odlcčil borbo tesno zase, ostal trenutno v vodstvu in si ohranil vse najboljše nade za dokončni uspeh.
Triestina je imela v gosteh Genovo, tedaj ono moštvo, s katerim je v prvem delu tekmovanja zaključila svoj toliko obetajoči start v prvenstvu. Takrat je neodločeni 2-2 v Genovi plačala zelo drago z izgubo vodje napada. ki se vse doslej ni več vrnil na travnik. Nedeljska zmaga nad toliko nesrečnim protivnikom je mršava tolažba za svoječasni udarec.
Gledalcev je bilo na vseh osmih tekmah 90.000. Od teh, kakor že omenjeno, dobra tretjina v Torinu.
Prvenstveni rezultati iz Švice: Lu-zern.Biel 2-1. Nordstern-Cantonal 3-1, Grasshcppsrs-Ssrvette 4-0, Lausanne. Grenchen 1-0, Lugano-Young Fello\vs
2-2. St. Gallen-Ziirich 4-0, Young-Boys. Chaus de Fcnds 2-1.
Francosko (vichyjsko) prvenstvo: Marseille-Nice 2-2, Cannes.Toulouse
3-0. Sete-St. Etienne 3-1; v zasedeni Franciji so odigrali pokalni semifinale
O. c.
Osebne vesli
POROČILI SO SE:
V Ljubijan :	I	.	r.	profctof	|lisbca
in gilč. Iva Moretova: «lr. France Det»t\ec, zdravnik, -d gdč. Marička Mencingerjeva, at»s. phanoi.
V Zagrebu: g Ton«* Sotier, trgovec iz Ka-«U*«\ in gdč. Frjda Petričeva i* Ljubljane.
Bilo srečno!
UMRLI SO:
V Ljubljani: Anton Ku<. upokojenec drijv-
nih železnic: Martin 2»*oear. upokojenec;
CTIetna Ana V:šnjevčeva; l\anka Tavčarj-va; Matevž Jekovec, upokojenec tobačne tovarn**: Alojzij Perdan, diplomiran tehnik; 57k-tni Ernest Tomec, profesor: Franc Posavec, pekovski mojster in po>estnik.
V Mariboru: 81 let ni Jurij Kranj- :	'.Tletni Pran** Vres. nočni čuvaj: 74l« tnl Jcruej PlankI; Crtletni Jože Seli'. ž» lt*zn»skj kovač.
V Celju: Ana Kocijanova.
V Kranju: Franc Jamnik, pos. in mesar.
V Mengšu: Marija C>olobo\a.
V Tržiču: 8S9etna Hana Kogojeva; 6’htnl Alojz'j Ruific. predilni moj*»t«-r; Ttdctna Jožefa M«r«olje\a:	?4letni Kristijan Ahačič. lovec; 7*letna Julijana Enpelsbergerjeva, trgo\ka in posest ni<‘a.
V Radovljici: 371etni Ivan Kunčič, brivski mojster.
V Krškem: Marija Vaničev«. gostilničarka.
V Vevčah: 221etni Jožko Zupančič, brivski pomočnik.
Nnfic sožalje!
FILATELISTI POZOR! Najugodnejše kupite in vnovčite znamke vseh kontinentov do poslednjih okupacijskih znamk — v knjigarni Janez Dolžan. Ljubljana, Stritarjeva 6.
Listek ..Družinskega tednika*4
Biokemija — znanost bodočnosti
Pek gnete testo, delavec v tovarni predeluje čajeve liste, strokovnjak odb;ra žito za prihodnjo setev. Zdi se, da imajo vsi ti ljudje opravka z mrtvimi snovmi — moko, čajevimi listi in pšeničnim zrnom. Pa ni tako.
V teh snoveh so ohranjeni ostanki prejšnjega življenja ali pa klice bodočega živega organizma.
Življenje organizma — rastline ali živali — je predvsem neprestana, menjava kemičnih reakcij. Te reakcije se vrše v organizmih pod vplivom pospeševalcev (katalizatorjev), ki ne samo izpreminjajo hitrost različnih procesov, temveč regulirajo tudi njihovo smer. Takšni katalizatorji so fermenti.
Fermenti še zmerom žive v posameznih delih organizma, ko organizem ne živi več. Procesi, ki zeleni čajev list izpremene v dišečo rastlino, ki izpremene moko in vodo v testo, so odvisni od delovanja fermentov.
v_Če sušimo žito v neugodnih okoliščinah in poškodujemo fermente, zna žetev izgubiti svojo kakovost, ali pa moka iz takšnega žita dati slab kruh. Zato lahko rečemo, da pomeni upoštevanje delovanja, fermentov v mnogih primerih_ obvladovanje tehnologije produkcije. Proučevanje fermentov je naloga, ki si jo je zadal eden največjih učenjakov naše dobe, znameniti biokemik A. N. Bah.
Da bi rešil to nalogo, je Bah izkoristil vse svoje znanstveno izkustvo in zanos borca, ki ga je ohranil od mladosti do svojega osemdesetega leta. Težko si zamislimo, s kakšno energijo in navdušenjem dela ta mož. Pred šestimi leti je ustanovil na Akademiji znanosti biokemični zavod, ki pod njegovim vodstvom uspešno napreduje. Cilj, ki si ga je zadal A. N. Bah, je izkoristiti vse pridobitve biokemije za napredek človeštva. Uspehi so kmalu prišli. V šestih letih, kar obstoji Bahov zavod, je s svojimi sodelavci dosegel pomembne uspehe.
Kruh je najvažnejši tlel prehrane. Zato je naravno, da je izboljšanje njegove kakovosti važnega pomena. Kakovost kruha je odvisna od tega, kako ga zamesijo, in od kakovosti moke. Kaj je kakovost moke? Tu se začenja biokemija!
Dolnjo so strokovnjaki mislili, da
o	kakovosti moko odloča vsebina hranljivih snovi — škroba in beljakovin. V resnici se je pa pokazalo, da o kakovosti kruha odločajo fermenti v moki.
Nekoč so peki mešali razne vrste moke in se pri tem ravnali po svojem okusu. Skušali so si nabaviti moko dobre kakovosti, a so se kaj- | pak pogosto motili. To je pa čisto nemogoče pri moderni tovarniški peki kruha. ZHai znar f r«*urrtšm/ z jasnimi indeksi, na podlagi katerih lahko brez pomote mešajo moko in dobivajo kruh odlične kakovosti
V vrsto takšnih indeksov spadajt —- kakor so dokazali poskusi v Ba-hovem zavodu — fermentni indeksi. Dober kruh se da speči samo iz »živec moke. če so fermenti v moki uničeni, je moka »mrtva«. Takšna moka ima vse sestavne dele, a namesto lepega kruha bo iz nje lepljiv kruh, trd ko kamen.
Da bi vplivali na peko kruha, se je bilo treba naučiti meriti fermente v moki in uravnavati njihovo delovanje. Tako sta se biokemija in učenjak Bah vmešala v peko kruha. Z dolgotrajnimi poskusi je Bah izdelal praktična navodila, ki se jih dandanes poslužujejo v velikih tovarniških pekarnah. Tam imajo laboratorije, ki po vzorcu Ilahovega biokemičnega zavoda določajo količino fermentov v moki. Tovarniški laboratoriji dajejo navodila pekom, kako naj izkoristijo to ali ono vrsto moke. Zgodi se, da je treba v neki vrsti molke preprečiti delovanje fermentov z dodajanjem kisline. V' drugem pri-
ADELOIDA VZTRAJA DO KONCA
SKRIVNOST HOTELA RICHELIEUJA
A takrat sem že z razpetimi jadri krilila [»roti dvigalu. Za menoj je Hilda Anlhonvjeva — kakor sem videla v zrcalu za sprejemnim pultom — dalje buljila v .svojo knjigo, a Stephen Lan-sing se je spodaj pri vrtljivih vratih zadovoljno muzal.
'Kraljica od nog do glave!« me je podražil.
Ker sem že rekla, da grem k Zofiji. se ini je zdelo najbolje, da res grem (ja. posebno če bi bil kdo — zgrozila sem se ob tej misli — res prisluškoval dramatičnemu in kakor sem že rekla, popolnoma enostranskemu razgovoru med menoj in Hildo Anlhoiivjevo.
Zofija je bila res v svoji sobi. Sli-S;i ia sem njen glas, še preden sem utegnila potrkati na vrata, .lokala je in večkrat po vrsti zaihtela:
O	Ciril, Ciril! Ko bi mi bil le za-urui I!
Zdaj je začela tako krčevito ihteti, da me je obšlo globoko sočutje. Zdelo se mi je netaktno, da bi ta trenutek stopila prednjo. Tako sem hitela dalje. dokler nisem prišla do svoie sobe. pred katero je stražil Sweenev. v sve-sli si svojega uradnega dostojanstva.
»To je nezaslišano. Ali nadzornik res misli, da nas bo imel kar cela leta zaprte, kakor da hi bili zločinci!« sem ogorčena vzkliknila. »Takoj bom [►oslala pritožbo mestnemu županu in vi. vrli mož. mu jo boste pri priči Odnesli U
»Slišite, draga gospa.< se ie Swee-nev skušal ubranili moje besedne povodnji. »sai vendar ne morete...«
A medtem sem bila že potisnila vrlega Sweeueya v svojo sobo. vrata seai pa nalašč pustila na sležaj odprta.
»Nobenega ugovora! In hočem, da izveste sleherno besedo, ki jo napišem! c
'Madam...<
Z gospodovalno kretnjo sem vzela papir in peresnik s svoie pisalne mize, ne da bi pustila Sweenevu časa, da bi dokončal svoj stavek.
:Spoštovaui gospod župan! : sem deklamirala kakor junakinja stare Sole. medtem ko sem dostojanstveno pisala, kot ena izmed največjih davkoplačevalk tega mesta želim. ne. zahtevani, da takoj osebno obiščete hotel Richelieu. Iu napravite red in brez odlašanja odstranite osebo, ki si zdaj lasti pravico policijske oblasti, s položaja, na katerega ne spada. Adelajda Adam-sova.t
Medtem ko je moje pero naglo drselo po papirju, so postajale oči gospoda Svveeneva. ki mi je gledal čez ramo iu bral sproti vsako besedo, čedalje boli začudene, toda vse kar je prav: mož je bil boljši glumec. kakor bi bila mislila.
>Takšen nesmisel.« ie rekel na glas. »Slišite, draga gospa, če bi se hotel župan ozirati na takšnele proteste, bi kmalu prišel v norišnico.«
»In vendar.« sem nadaljevala v tonu. ki ni trpel nikakršnega ugovora. 3 boste to pismo brez odloga osebno izročili gospelu županu, dragi moj. sicer bom poskrbela, da...«
Le mirno, le mirno.« je zagodrnjal. »Sai žu sreni... saj že grem.«
Vtaknil ie zganjeni papir v žep in godrnjaje odšel.
Ne brez zadoščenja sem si rekla:
»Tistega, ki bo izpregledal to zvijačo. bi pa rada poznala!
Mislim, da sem že enkrat povedala, da tiči v nas vseh amaterski detektiv. Nikoli v življenju nisem bila zaradi česa bolj ponosna kakor zaradi prebrisanega načina, s katerim se mi je posrečilo sporočiti nadzorniku alarmni poziv, ne da bi bil kdo kaj opazil.
Bržčas mi ni treba še posebej omeniti. da se vsebina mojega sporočila nikakor ni ujemala z mojim glasnim diktatom. Napisala sem. da Anthonv-jeva trepeta za svoie življenje, da je pripravljena na važne izpovedbe in da naj jo nadzornik Bunvan natanko ob enajstih in 15 minut oborožen počaka v salonu.
Bilo ie tri četrti na enajst, ko sem se z utripajočim srcem vrnila dol v vežo. Natanko se spomin jam časa. ker je Hilda Anthonvieva pravkar uravnavala svojo zapestno uro po veliki stenski uri.
Nekaj minul po enajsti je vzela svo-
io	knjigo iu zložno odšla, zatnjevaje zehanje proti dvigalu. Priznati moram. da sem pošteno občudovala njen mir in njeno zadržanje. Dvignlo se je škripaje vzpenjalo, jaz sem se pa vsa izčrpana vrgla na zofo. Pri tej priložnosti setu ugotovila, da sta izginili Mrs. Adairova kakor tudi odeja, ki sem jo bila pletla.
»Ti si pa res imeniten čuvaj. Ade-laida.v sem se iezna oštela.
Poliv Lawsonova je glasno oznanila, da hoče ili v svoio sobo. da si »napudra nos . Stephen Lansing io ie spremil k dvigalu in — smuk! že je bil noter in se z njo vred peljal navzgor. Howard ie mračno gledal za njima: kmalu nato ie jezen odšel po stouuicak navzgor.
Medtem ko sem s strahom sledila urnim kazalcem, ki so se po oolžie pomikali dalje, se mi ie zdelo, kakor da veža še nikoli ni bila tako prazna in zapuščena Ob enajstih in 15 minut ni bilo v njej nikogar razen mene in Lettv Jonesove, ki se je zamišljeno praskala s topim koncem svinčnika po bradi.
»Zakai neki nadzornik ne pride?«1 seni se izpraševala (Klina vročičnega nemira.
In potem, ko ie kazalec stenske ure kazal dvajset minut čez enajst, je od zgoraj udaril na moje uho krik. ženski krik. tako pretresljiv, tako poln grozotnega strahu, da sem se prihulila kakor žival pred bičem. Da je bila ženska, ki kriči. Hilda Anthonvieva. sem pri priči vedela. Bila sem že na stopnicah, ko je še enkrat kriknila tako strahotno, da sem sc spotaknila in skoraj padla.
Ležala je v salonu pred kaminom. Njen lepi obraz je bil razjeden od neke žgoče kisline, ki ji je počasi polzela po vratu, na katerem so se videli grozotni, nam že znani sledovi davljenja. Ko sem sc z nedopovedljivo grozo sklonila k njej. io ušel njenim listnicam poslednji obupni vzdili-ljaf. Nato se ni več ganila.
»Zmerom isto.« sem zaslišala, kako je za menoj zamrmral nadzornik. -Spet... dvakrat umorjena.<
Divje, nevzdržno sem zaihtela.
»Zakai za božjo voljo niste prišli o pravem času?«
»Prišel sem o pravem času. Miss Adamsova. Zdaj je natanko šestnajst minut čez enajst.«
»A... ura... spodaj v veži!«
»Ura spodaj v veži ie za naimanj deset minut pomaknjena naprej.«
>0 Bog!c sem zaječala.
-•Popolnoma jasno je. kaj se je zgodilo.« je rekel nadzornik resno. »Morilec je pomaknil urni kazalec naurei.
potem ie pa prišel sem na prežo, sodim. Ko je vstopila, je vrgel odejo čeznjo, tako da se ni mogla braniti. Ko io ie zadavil, ji je pljusknil jedko kislino v ob raz. <
Bog nebeški!« sem zašepetala onemoglo.
Zakaj šele tisti trenutek srni se zavedala. da ie bila odeja, v katero je bilo zavito truplo Hilde Anlhnvieve. tista odeja, ki sem io še malo poprej pletla spodaj v veži—
16. pimlavie
Nadzornik Bunvau me je zasliševal približno do dveh. Druge hotelske goste ie poklical, jih izprašal iu jih spet odpustil. Mene pa očitno ni mogel i>o-grešiti; vljudno, a odločno me je pozval. naj mu boni sleherni trenutek na razpolago. Ko mi je nazadnje le rekel, da »m zdaj lahko odidem, sem bila tako izčrpana, da sem se komaj privlekla do dvigala in pritisnila na gumb.
Jedilnica je bila že zaprla, sicer mi pa jed tudi ni prav nič dišala: izčrpana sem se spodaj v veži zleknila v naslanjač.
Stephen Lansing io ie zložno pri-lmihal mimo.
No, ali ste vendarle ušli svojim mučiteljem?« je vprašal.
Slabotno sem prikimali). Svoj živ dan sem bila odločna, samozavestna oseba, a v tistem trenutku sem se čutila staro, zapuščeno in onemoglo. Očitno se mi ie to tudi poznalo, zakai Stephen ie nežno položil roko na mojo laket.
'Glavo pokonci. Adelaida. le poguma ne izgubiti!«
V	drugačnih okoliščinah bi mu bila bržčas zamerila ne samo zaupno gesto. temveč tudi sočutni ton. zdaj sena mu ua celo hvaležno stisnila roko.
meru pa dodajajo moki, siromašni
• fermenti, moko, bogato s fermenti. . Največje zlo za pekovsko industrijo je primes žita, ki ga je napadla žitna stenica. Ko žuželka grize žito, izloča ferment, ki razkraja beljakovine. Beljakovine v moki dajejo testu prožnost, če se pod vplivom fermentov te škodljive žuželke beljakovine razkroje, testo ne more več zadrževati plina in ne more postati mehko. Poskusi biokemičnega zavoda so pokazali, da ustrezajoča obdelava moke ali žita, okuženega z žitno stereo. lahko uniči delovanje škodljivih fermentov.
Prevelika množina fermentov v moki je_ škodljiva, prav tako nevarno J® Pa, če je fermentov premalo. Pri UkP,!avilnem sušenju svežega žita se ko zgodi, da se fermenti uničijo, foto žito, vsejano v zemljo, ne vzklije, ce ga pa zmeljejo, je moka slaba, ■j; roucevanje fermentov je omogočilo,
. so. našli najugodnejše pogoje susenje žita. V ta namen so izdelaii P°sebne vrste sušilnice za žito.
tako je s kruhom.
Dober in okusen kruh se sijajno Poda k močnemu dišečemu čaju. A °d cesa so odvisni barva, vonjava in okus čaja? Kako pridobivajo čaj odlične kakovosti?
, Zadnjo besedo imajo tudi tukaj biokemiki. čajni listi pridejo v posebne Stroje, ki jih zrežejo in šele potem suse. Najvažnejšega pomena pri tem so čajevi fermenti.
1 Sušenje in razkroj stanic ima posledico, da začno fermenti burno delovati. Vrste se procesi kisanja, razpadanja sestavljenih snovi in druge kemične reakcije. Zato nastanejo nove snovi, ki dajo čaju barvo, aromo hi prijeten okus. Vse te kakovosti so Pekoč presojali šele na že posušenem Saju. S tem so se bavili poskuševalci oaja. Ugotovili so lahko samo uspeh ali neuspeh. Vendar je bilo neogibno Potrebno ugotoviti pravi način nadzorstva za vsako posamezno stopnjo Procesa predelave čaja. To delo so opravili spet biokemični postopki, ki Bo uspeh dolgotrajnega raziskovanja. Zato so biokemiki zasedli častno mesto v tovarnah za predelovanje čaja.
Delo biokemičnega zavoda je bilo deležno visokega priznanja največjih raziskovalnih ustanov čajne industrije po vsem svetu. Posebno velja tj za Indijo, ki slovi po svojem čaju. jii vzaslugi biokemikov se je tam posrečilo znatno pomnožiti produkcijo .D°I.lših vrst čaja.
Alkimisti in drugi fantasti so pred Vec stoletji iskali čarobni lek mladosti. Tega v življenju ni. Bahov biokemični zavod je pa iznašel drugi lek — lek starosti. Ta lek sicer ne grozi človeštvu, da bi se začelo prehitim starati, pač pa je sredstvo za iitrejše staranje vina.
. Kako bi dali mlademu vinu okus m svoistvo pijače, ki deset in desetletja čaka v kleti? Biokemični zavod je rešil to nalogo. Vino se stara zaradi delovanja nekaterih fermentov. Proučevanju teh fermentov je biokemik Bah posvetil dolgo vrsto let. .Vino, ki so mu dodali ferment — imenovan »peroksidaz« — je dobilo Vse lastnosti starega, preležanega Vina. Celo izkušeni pokuševalci vin So takšno vino cenili na nekaj let starosti.
Vinogradniki se že poslužujejo | Uspehov biokemije. Predvsem pri iz-: delovanju šampanjca.
; To so praktični uspehi pomembnega znanstvenega dela velikega biokemika A. N. Baha.
FR. P. ZAJEC
IZPRAsAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA, sedal Stritar|eva ul.6
pri frančiškanskem mostu
Vsakovrstna očaia, carnogiedi, toplomeri, naromeir, tivgromeiri, itd. Velika izbira ur. uainme in srebrnine. Samo kvalitetna optika	Ceniki	brezplačno
DVA VLOMILCA \
NAPISALA T. S. I
Vrata so se tiho odprla. Temna
Sostava se je počasi pomikala v če-alje širšo špranjo vrat in je iznenada vsa stala v temni sobi. Nezna-necv je očitno nekaj trenutkov prisluškoval in preudarjal, nato je pa vrata neslišno zaprl.
Temo, ki je kakor gosta črna gmota lila skozi sobo, je le zdaj pa zdaj potisnila pisana luč svetlobnih reklam s pročelij nasprotnih poslopij na sredo sobe. A že naslednji trenutek so se njeni črni prsti spet polastili zelenih, rdečih in višnjevih svetlobnih pramenov in jih s stoičnim mirom pregnali prav do okenskega roba. Takšen presledek med pojavljanjem svetlobne reklame in med njenim izginjanjem iz sobe je izrabila postava pri vratih, da je s tihimi, mačjimi koraki stopila k mizi.
Strokovnjaški prijem ključavnic je izdaial izurjene roke veščaka. Ko je hotel vlomilec odkleniti gornji predal, mu je ušla tiha kletvica. Vsi predali pisalne mize so bili že odprti, njegove komplicirane priprave so bile torej odveč. Temna senca je hitro preiskala predala, v katerih 'so ležale vse mogoče reči. Sklonil se je, se spet hitro vzravnal, iskal tod, iskal tam, tenki prsti so skrbno preiskali vse predalčke, ponekod so se dalje pomudili in so skrbno pretipali vse predmete. Nato so spet razočarani brzeli dalje — ni bilo pravo. Očitno so ti prsti hrepeneli po nečem določnem.
«Nikar se ne trudite, mladi mož!» se je tedaj zaslišal neki glas od vrat in isti trenutek se je prižgala luč. Vlomilec je zmeden odskočil. Za trenutek je moral zamižati. Ko je po- 1 gledal^ je spoznal, da sloni neka očar-1 ljiva ženska na pragu. Njena roka1 je merila nanj z bro\vningom, majh- j no lično stvarco, drobceno ko igračka. Svetle sive oči so se predirljivo ! upirale vanj.
«Zbeži!...» je bila prva misel mla-1 dega moža, ko si je opomogel od pr-1 vega strahu. Njegove oči so iskale vrata. A mlada žena je sledila nje- j govim pogledom, molče je stopila k : izhodu in dvakrat obrnila ključ v I ključavnici. S skoraj prosečim smehljajem je spustila ključ v žep svoje dolge domače obleke.
»Ali ne bi sedli?« je vprašala nato in pokazala na globok naslanjač. Njen vljudni nastop je mladega moža docela razorožil; brez besede ie sedel.
Položila je browning pred sabo na mizo in hlastno segla po cigaretah
»Majhna sprostitev vam bo bržčas dobro dela?«
Vlomilec ie osupnil. Občudoval je to zensko, ki je bila na pogled kakor Greta Garbo, plavolasa, sladka, nežna — pametna kakor egiptovska boginja in podsmehljiva kakor grda intelektualka. Ravno ta podsmehljivost ga je posebno zmedla, zakaj bila je živo nasprotje njegove osebe in se je mirne duše lahko merila z njim.
Nekaj časa sta molče sedela drug nasproti drugemu. Samo njene svetle oči so romale sem in tja. Zdaj so se ujele na elegantnem vozlu njegove ovratnice, zdaj so se spet boječe zatekle na konce zavihov njegovega suknjiča.
Njegova zunanjščina me spominja na Prejana, je pomislila žena, njegov porogljivi smehljal pa na Bernarda Shawa. A prav to rahlo pod-smehljivo trzanje njegovih ustnic je tisto, kar me posebno meša. Morda hrepenim tudi po njegovi svetovnjaški eleganci, po njegovem razumevajočem, iščočem smehljaju, ki me pogosto ošine. Njegove ozke, a vendar nekam brutalne roke čutim na svojem telesu in čeprav hrepenim po mijh, me vendar obhaja neprijeten občutek, ce pomislim nanje.
Neizrekljiva trpkost je’obšla mlado zeno:
»Krasti ste hoteli ?»
»Mislim, da!« je odgovoril mladi mož na nepotrebno vprašanje. Potrudil se je, da je pri tem naredil kar se da skesan obraz.
»Čakali ste, dokler ni moj mož od-
šel v klub, misleč, da greste lahko nemoteno na delo?«
»To je moj prvi vlom, oprostite!« je zajecljal gentlemanski tat, trudeč se, da bi neopazno spustil v žep male vetrihe, ki so njegove besede postavljali na laž. Le zakaj izgublja toliko besed o vseh teh rečeh, ki so tako samo po sebi razumljive, se je vprašal sam pri sebi.
»Mladi ste, inteligentni in čedni na pogled! Torej vam ni treba živeti od ukradenega nakita svojih bližnjih!« Njen glas je zvenel odločno, skoraj trdo.
Mladi mož je vzdihnil, nato je pa lepi ženi vprašujoče pogledal v obraz.
»Zakaj mi vse to pripovedujete? Zakaj se hočete po vsaki ceni z menoj pogovarjati? Telefonirajte na policijsko stražnico in me dajte odvesti. To je vendar dosti preprostejše in zahteva manj časa.«
Vlomilec je segel po slušalki telefona na mizi in zavrtil številko. Ona je presenečena planila pokonci.
»Kaj nameravate storiti?«
»Obvestiti policijo!«
»Ne!«
Stopila je čisto k njemu in mu hotela iztrgati slušalko. Osupel jo je mladi rnož položil nazaj na vilice.
»Kaj naj to pomeni?« jo je nadrl.
Brez besed je skomignila z rameni in niignila z glavo proti vratom, držečim v sosednjo sobo. Šele zdaj je tat zaslišal tiho, enakomerno dihanje. Presenečen je prisluhnil in razumevajoč nasmešek mu je preletel obraz. v »Kajpak, neprijetno bi vam bilo, ce bi^ vaš mož izvedel, da so razen tatu še nekega drugega moškega našli v vašem stanovanju!«
Lica mlade žene so počasi zardela m njene roke so se v zadregi igrale z malim brovvningom. Nekajkrat se je zdelo, da hoče odpreti usta in nekaj povedati, a potem je odmahnila z roko in trdno uprla svoj pogled v obraz mladega moža.
»Morda ne boste razumeli, če vam povem, da sem nesrečna. Da, hudo nesrečna! V vsem mer,i me poznajo kot bogato in srečno bankirjevo ženo. A nihče ne ve, da živim na strani svojega moža tjavdan in brez veselja. Denar ni vse! Moj mož pozna samo borzna poročila in klub. Žena mu je samo lutka, okras. Postaviš si jo, kakor lepo vazo v svoje stanovanje in se veseliš ob pogledu nanio. To je vse!« Mlada žena se je obupano razgledala po sobi. »Ker sem pa še mlada, si pač tudi sama poiščem svojo srečo, svoje veselje... pri drugem!» je čez trenutek pristavila.
Tako je še dosti lepša, je pomislil mladi mož in njegovi pogledi so ljubeče zleteli po njenem telesu — pri-čenši pri brezhibnih nogah, ki so se
v pajčevinasto tenkih nogavicah zdele le še nežnejše, čez lahno svilnato domačo obleko in fini izrez do vitkega belega vratu, okrog katerega se je lahno ovijala biserna ovratnica.
Tat je počasi vstal in se približal lepi ženi, ki je brezčutno slonela v naslanjaču. Njegove roke, ki jih je tako občudovala in se jih je vendar tudi bala, so jo obiele in njegove ustnice so se vroče in željno prižele na niene. Trenutek je mlada žena vračala nežni poljub, potem se je pa s trepetajočimi se rokami osvobodila njegovega objema.
Plahost se je zazrcalila v njenih očeh.
»Pojdite, preden se prebudi! Tu vas bodo našli in prijeli! Pojdite!«
»Zakaj? Saj ne bodo samo mene tu našli!« Porogljivost je zvenela iz njegovih besed.
Odločno je vstala in odprla vrata.
»Pojdite, prosim!« Nema prošnja je bila zapisana v njenih očeh.
»Začudeno jo je tat pogledal. Počasi jev hotel vstati, toda zdajci se je odločil in sedel nazaj v naslanjač.
»Ne mučite mc! Poidite!« Njene besede, njeni gibi so bili ena sama nema prošnja.
Počasi si je mlada žena odpela biserno ovratnico z vratu.
»Vzemite, a pojdite že vendar in pozabite, da vas je nocojšnja noč pripeljala sem!«
Njegove roke, ki so poprej z mrzličnim poželenjem iskale po predalih ta dragoceni nakit, so zdaj mrtvo omahnile.
Tedaj ie žena stopila k njemu, da ga je dražeče ošinil vonj n jenerca parfuma, mu brez besed vtaknila ovratnico v žep in ga kratko in malo potisnila skozi vrata,
»Jutrnje kavarne imajo strahotno lice!« je ugotovil mladi mož, z gnusom mešaje kavo v skodelici. Pred velikim oknom ie jesenski veter gnal zadnje liste z dreves in jih s svojevrstno naslado potapljal v luže, ki jih je bil nočni dež pustil na asfaltu.
Nekje na koncu kavarne je vajenec brisal prah z marmornatih mizic, plačilni natakar je pa zaspano zehal. Garderoberka je sedela na svojem prostoru pred obešalniki in sklanjala glavo globoko nad temnozelenim pu-lovrom. Pri sleherni petlji, ki so jo njeni dolgi stari prsti počasi pomak-
ZRCALO
naših dni
Izn olnjj <svanka
Počrnite vsa s piko označena polja in zagledali boste zanimivo sliko
Za vsak prispevek v tej rubriki plačamo 8 Ur Prošnja
Ko sem bil zadnjič v kinu, kljub zabavni vsebini filma nisem mogel biti dobre volje. Zakaj, me bost® vprašali?
Pred menoj je sedela neka dama z velikim, skoraj ogromnim klobukom. Čeprav sem stegoval vrat na vsa strani, mi je njen moderni klobuk zakrival skoraj polovico platna. Mislim, da me je po pravici jezilo. Zato bi rad v imenu vseh obiskovalcev kina prosil gospe in gospodične, naj si nadenejo za v kino nekoliko manjše klobuke ali naj si jih pa že pred pričetkom predstave snamejo, da bodo lahko tudi gledalci, ki sede za, njimi, deležni popolnega užitka.
Eden od mnogih.
nili z ene pletilke na drugo, je zadovoljna prikimala z glavo, tako da je ščipalnik na njenem nosu vselej prestrašen vztrepetal.
Mladi mož je zamišljeno drobil rogljiček na mizi in pri tem mislil na preteklo noč. Danes je sklenil začeti novo življenje. Izkupiček biserne ovratnice bi mu služil za to, da sl ustvari meščansko eksistenco. Medtem ko so mu po glavi rojile vse mogoče misli in načrti, je moral zmerom iznova misliti na mlado ženo.
»Denar ni vse!« je bila rekla; njen glas je zvenel vnemamo in trpko. Mladi mož je z obema rokama podprl glavo in zamišljeno strmel predse. Da se ni nemara celo zaljubil vanjo? Zakaj je pa potem vzel biserno ovratnico in brez besed odšel od nje?
Mladi mož je malomarno segel po jutrnjem časopisu. Zdajci so se njegove oči široko razprle. Kaj je tol crne črke so zaplesale divji ples:
VELIKA TATVINA DRAGULJEV, PRI BANKIRJU X.!
V noči na danes so vdrli neznani storilci, očitno dva zelo prebrisana vlomilca, v stanovanje znanega bankirja X. in odnesla za svojih 20 tisth čakov draguljev. Tudi antična biserna ovratnica bankirjeve žene in izredno dobro izdelana imitacija tepca nakita sta postali plen vlomilcev, ki sta izkoristila gospodarjevo odsotnost in...
Črke so se pred očmi mladega moža zlile v eno samo, črnosivo gmoto. Udaril je s pestjo po mizi, segel po klobuku in plašču in se kakor pijanec opotekel proti izhodu.
Na cestj so mu udarile mrzle jesenske deževne kaplje v obraz. Privihal si je plaščni ovratnik in brez cilja hitel dalje. Pešci so se kljub dežju in viharju začudeni ustavljali in se radovedno ozirali za njim.
Cesta je postajala čedalje bolj' samotna. Mladi mož je še zmerom dirial dalje.
Tedaj se je zagledal na mostu, Id se je v visokem loku širil pod njegovimi nogami čez reko. Iztreznjen jel obstal in zastrmel čez ograjo. Spodaj je hrumela in se penila reka. Temno in grozeče se je voda valila; dalje.
Mladi mož se je nagnil daleč čez ograjo. Njegove roke so krčevito stiskale biserno ovratnico. Zdajci so sa sprostile vse njegove mišice, prsti sa trepetajo strgali vrvco. Že se je izmuznil en konec, tisti z zaponko, in majhni beli biseri so lesketaje zdrsnili v globino.
Zadovoljen je mladi mož držal belo vrvco v roki. Še enkrat je pogledal navzdol, kakor da bi bil tam dol pokopal svoje najlepše sanje, potem ja pa krenil proti mestu.
Medtem ko so postajali njegovi koraki trdnejši in mirnejši, se je zasmejal v veter:
»Oh, jaz bedak sem ju pa imel za bankirjevo ženo in njenega ljubčka I«
Stephen me ie dobrohotno trepljal Po lakti in rekel:
»Veste, česa potrebujete? Pošten zalogaj.«
.»Nisem lačna.« sem utrujena odklonila. »Mislim, da sploh ne bom nikoli več lačna.«
»To me potrjuje v mojem mnenju.« le rekeL »Če človek in poL kakršen ste vi. takole sedi. nujno potrebuje okrepčila. Poidite. Adelaida, zavihtite se na enega izmed visokih barskih stolov in pospravite večje količine čaia in juhe. da ne omenim nekaj tucatov klobasic.«
Skušala sem se vrniti v svoje običajno razpoloženje.
»Mladi mož,« sem rekla strogo, »še nikoli v svojem življenju nisem sedela za barom in to se mi zdi tudi skrajno nedostojno za spodobno žensko. Proti toplim klobasicam imam pa globoko Zakoreninjen odpor.«
. A Stephenu Lansingu nisem bila kos. Res sem dve minuti pozneje sedela na enem izmed visokih stolov in v svoje začudenje ugotovila, da mi ne kanto juha imenitno tekne, temveč da 80 tudi klobasice z gorčico prav okusne. Ko sem iili pospravila tretji par. nie je Stephen mežikaie vprašal:
, »No, ali se že bolje počutite. Adelaida?«
v»Vsekako,« sem morala priznati, »čeprav mi misel, da bom svoj naslednji obrok naibrže pojedla r jet-ntsniei, ni prav tolažilna.«
»Ali tako hudo kaže?«
»Če naj verjamem nadzorniku — da.< »Cesa vas pa dolži?« skomignila sem z rameni.
»1 o njegovem mnenju sem edina a »u • ’e ve(lela za dogovor Hilde Anthonyjeve v salonu in o njenem namenu, zaupati se policiji. Očitno ie m o mote prebrisano pisanje nadzorniku nekoliko preveč prebrisano. S sem si očitno sama potožila vrv
za vrat. Poleg tega Bunvan trdi. da sem se, ko je vstopil, .ravno sklanjala nad svojo žrtvijo*. In na koncu koncev je bilo truplo zavito — v mojo odejo.«
»Tega vendar ne more resno misliti,« je Stephen odmahnil z roko. »Ali bi se dali. če bi bili res imeli kaj opravka s to rečjo, na tako otročji način osumiti? Nesmisel!«
»Saj veste. Stephen, da nadzornik misli, da ima opravka s skrajno premetenim zločincem. Posebno prebrisana zvijača se mu pa zdi. da sem tako sum celo na sdino sebe obrnila. Misli namreč, da vsak šolarček dandanašnji prebere toliko detektivskih romanov, da ve, da pride vsakdo prej v poštev kot storilec kakor pa tisti, ki pusti svoj zapestni gumb ljubeznivo na kraju zločina.«
»A če ste bili v veži. ko je Hilda Anthonvjeva zakričala, imate vendar neoporečen alibi. Adelaida. In Letty Jonesova bo to gotovo potrdila.«
»Letty Jonesova.« sem pripomnila trpko, »ima žal to neprijetno navado, da sanjavo strini v daljavo in pozablja na svet okrog sebe. Izpovedala ie pod prisego, da mi v tistih minutah, preden ie Hilda Anthonvjeva zakričala. ni posvečala prav nikakršne pozornosti in da ie takoj, ko ie zaslišala krik. zatisnila oči. kakor siori vselej, kadar jo je strah, na primer med nevihto. Ko je spet odprla oči. je bila čisto sama v veži. Zato sicer ne more priseči, ali sem bila v tistem trenutku, ko je zaslišala prvi krik, v veži. pač pa, da me nekaj sekund na to ni bilo.«
»Prekleto,« je vzkliknil Stephen, »slabo kaže.«
»Res je,< sem pritrdila, čeprav sem odločna nasprotnica preklinievania.
A takoj nato mi ia jel spet vlivati poguma.
»Stvar vendarle ni tako tragična, Adelaida. Nadzornik ve prav tako natanko kakor jaz. da ste kljub svoji trdi skorji dosti predobrosrčui. da bi celo muhi storili kaj žalega.«
»Hvala,« sem rekla suho. »Sicer pa. Stephen. kako je prav za prav s... s skrivnostmi, o katerih oba nekaj slutiva. čeprav ne prideva z besedo na dan?...«
Namesto da bi odgovorih ie hitro vprašal:
»Ali ste z nadzornikom govorili o... o...« Obstal ie in me prav nesrečno pogledal.
»O vrtnici, ki sem io našla na požarnih stopnicah, in o oknu, s katerega ste mi bili preteklo noč prišli na pomoč, hočete reči?« Odkimala sem. »Ne. Cela vrsta reči ie. o katerih nadzorniku nisem ničesar rekla... še ničesar. Pred vsem zato. ker mi ie dal razumeti, da bo odslej on izpraševal, jaz mu bom pa samo odgovarjala.«
Stephen se je olajšano oddahnil. Nekoliko negotovo sem nadaljevala:
»A razumeli boste, Stephen, da bom morala po tem, kakor stvari zdaj stoje, kmalu priti z resnico na dan.«
»Mislite?« ie rekel in nagubal čelo.
»Saj na koncu koncev vendar ne morem gledati, kako spravljajo ljudi drugega za drugim na oni svet, ne da bi vsaj poizkusila to_ preprečiti!«
»Zdaj se vam torej na lepem začenja vest oglašati?« ie vprašal Stephen Lansing in njegov glas ie zvenel porogljivo in resno hkrati. »Malo pozno, se mi zdi. Sicer pa, nevarnost poznate prav tako kakor jaz. Adelaida. No. če se vam zdi tako nrav. storite, kakor vam vest veleva.«
Spogledala sva se in že drugič v zadnjih štiri in dvajsetih urah pri najboljši volji nisem mogla ugotoviti, ali naj njegov cinični smehljaj sprejmem kot svarilo ali kot grožnjo.
Tisti trenutek ie Lettv Jonesova vtaknila glavo skozi barska vrata in ne ravno prijazno sporočila:
»Neki gospod bi rad govoril z vami, Miss Adelaida.«
Ce je treba ženskemu gostu tega hotela kaj postreči, je Lettv vsak trud odveč, če gre pa za moškega, ie ie poosebljena ustrežljivost.
»Neki gospod želi govoriti z menoj?« sem osupla ponovila.
Letty je nemilostno prikimala in izginila, medtem ko mi ie Stephen pomagal zlesti s stola, na katerem sera spričo svoje obilnosti nekoliko negotovo prestolovala.
»Tega sploh nisem vedel, da imate razen mene še kakšnega oboževalca, Adelaida,« je zamrmral s svojo običajno predrznostjo. Kajpak mu nisem privoščila odgovora.
Ko sem prišla v vežo. je Lettv pokazala na mladega moža. ki je stal tam v obledeli, a snažni delavski obleki ves v zadregi. Kolikor sem se spomnila, nisem bila mladega moža še nikoli videla. Malo šepate ie stopil bliže.
»Miss Adatnsova?« ie vprašal. Prikimala sem in boječe ie nadaljeval:
»Vem, da dame. kakršna ste vi, prav za prav ne bi smol nadlegovati, in razen tega nisem primerno oblečen za tako odličen hotel. Toda,« v zadregi ie slino požrh »Annie mi ie rekla, kako ste bili dobri z njo.«
»Annie?«
»Da. moja žena..., natakarica, ki tukaj streže.«
»Vaša žena. ste rekli?«
Zardel je.
»Ko ie sprejela tukajšnjo službo, ni nikomur povedala, da ie poročena. Vidite, jaz sem progovni delavec pri brzojavni upravi, a zadnjič so mi je pripetila majhna nezgoda. Gleženj sera si izpahnil in zato začasno nisem za dela In_ vidite, draga gospa, imela
sva kopico izdatkov. Annie in jaz. k«! je njej oče umrl in ker morava odplačevati najino hišico. Annie ie rekla, da bo šlo laže, če bo kaj zaslužila, in zato...«
»In zato se ie izdajala za dekle,< sem dogovorila njegov stavek.
»Za poročeno ženo ni lahko, v takšnih težkih časih službo najti,« je opravičujoč se pojasnil. »In... strašno bi bilo, če bi izgubila najin mali domek.«
»Lepo, a kaj se to mene tiče?« sem vprašala boli osorno, kakor sem prav za prav nameravala.
Njegov odkriti, pošteni obraz ie iz« preletel strah. »Annie je rekla, da sl® tako dobri...« ie zajecljal. »In tako sem mislil...« Težko ie dihal. »Anni® se ie nekaj pripetilo.«
»Nekaj pripetilo?«
»Včeraj popoldne ni prišla domov. Tudi zvečer ne.«
V	zadregi je gledal čepico, ki jo je živčno vrtil v roki. a kljub temu sem bila opazila neznanski strah v njegovih očeh. Ubožec sem si mislila. Nikoli mi ne bi bilo šinilo v glavo, da bi ljubka, plašna mala natakarica svojega moža kratko in malo pustila na cedilu.
»Reg mi ie žal,« sem rekla tako nežno, kolikor sem mogla, »ničesar ne vem o vaši ženi. razen da je Mr. Fancher, lastnik tega hotela, včerai dejal, da odhaja, ker je našla boljšo službo.«
»Pa vendar... vendar ni odšla...«
»Kaj?«
»Zmerom sem Annie spremil sčm in tudi prišel ponjo. Tri leta sva zdai poročena, a... še zmerom sva tako zaljubljena kakor prvi dan. Včerai popoldne sem jo na oglu čakal, a ni io bilo ven.«
Ubogi mladi mož se mi ie reo smilil.
Dalj* mnhodniH.
Polivu L A S A S, a
DRUŽINSKI TEDNIK
30. IV. 1942 XX.
Zvijača in ljubezen v borbi proti staršem
Zgodbe o„ lepih ženskah, ki so iih ugrabili liubimei
Klasična ugrabitev: rop Sabink. — Ce mati nič hudega ne sluteč gleda, kako ji nezaželen ženin odpelje hčer. — Pekovski vajenec zapečatil usodo lepe Venezianke. — Rdeč svilen bak ljubezensko znamenje za nevarnost
Ugrabitev lepotic seaa daleč v zgodovino, vse do ustanovitve Rome in do troianske vojne. Ko ie Romulus na palatinskem eriču postavil temelie Rome, ie manjkalo novemu mestu ienstva. Tedaj se ie ustanovitelju zabliskala dobra misel: povabil ie sosednje Sabinee, naj si ogledajo svečano predstavo, ki jo bodo Rimljani priredili njim na čast. Sabinci so prišli z ženami in hčerami; ko so zaverovano eledali gladiatorske igre, so rimski mladeniči planili po mladih Sabinkah in jih odvedli v svoje domove. Sabinci. ki so bili nič hudega ne sluteč prišli neoboroženi, so razjarjeni, toda brez boja odriuiji domov.
Ko so kmalu nato napovedali Rimljanom vojno, so med bitko prihitele ugrabljene Sabinke. ki so med tem postale že zavedne Rimljanke in ljubeče žene svojih ugrabiteljev, in preprosile svoje brate in očete, naj ugrabiteljem oproste predrznost in naj se % njimi pobotajo. Česar ni opravil meč, so dosegle ženske prošnje in solze. Od tistih dob so Sabinci živeli * Rimljani v prijateljstvu in sorodstvu...
*
Ugrabitev nikoli ni prišla iz mode. Leta 1833. ie sedela blagorodna gospa Tereza Sutnerjeva, stroga mati lepe Jožefine. ob oknu in gledala na sončno monaliovsko ulico. Kar pridrdra po cesti velika poročna kočija: ustavi se pred hišnimi vrati, toda talfo blizu hiše, da gospa Tereza ni mogla videti, kdo je smuknil vanjo.
. Tedaj se je odprlo sosedno okno in zaspana, še razkuštrana glava sosede je pogledala skozenj.
jčudno. kako da stoji spodaj poroma kočija.« ie dejala gospa Tereza in pogledala sosedo.
>Bežite no. gospa Tereza, nikar se ne šalite!< je vzkliknila soseda. »Danes se vendar moži vaša Jožefina s •likarjem KaulbachomU
Gospa Tereza je poskočila, kakor da bi jo bil gad pičil. Ali ie to mo-Rože? Njena krepostna Jožefina in ta zeleni, beraški slikar? Sai vendar nima niti toliko, da bi si kupil pošten obed!
Gospa Tereza ie stekla po stopnicah, toda kočija ie bila že oddrdrala. In preden je razburjena mati prihitela do cerkve, sta bila njena Jože-finica in slikar Kaulbach že mož in iena. Iludi tašči ni kazalo drugega, kakor da je dejala .amen' in dala svoi blagoslov. .Zeleni* slikar ie pa nazadnje le osrečil svoio ženo. saj ie kmalu zaslovel in postal pozneje celo dvorni »likar kralja Ludovika I.
Znana in zelo zanimiva ie tudi »godba o lepi Venezianki Bianki Ca-pello. hčeri bogatega venezianskega plemiča. Zaljubila se ie v neznanega mladeniča, ki jo ie vsako jutro, ko se je vračala iz cerkve, tako hrepeneče ogledoval. Da. nekoč ii je celo po spremljevalki poslal pisemce: v njem ii ie razodel svojo vročo ljube-*en in io povabil na sestanek. Podpis: Pietro Salvati.
Lepa Bianka se ie razveselila. Sal-▼ati, to vendar ni nihče drugi kakor •in bogatega bankirja! In neke oblačne vnoči se ie res iztihotapila iz domače hiše in se sestala s svojim oboževalcem v njegovem stanovanju. Od tistih dob je prihajala k njemu vsako noč, čeprav ie vedela, da tvega s tem glavo svojega ljubimca, zakaj po stro-Bih venezianskih zakonih bi moral zapeljivec mladega dekleta umreti.
Keke novembrske noči leta 1563 se Je Bianka že proti jutru vračala domov, kajpak zagrnjena v gosto ten-iico. Nameravala ie kakor po navadi smukniti v domačo palačo skozi priprta stranska vratca. Gorje! Tistikrat »o bila trdno zaprta. Pekovski vajenec, ki je bil zjutraj prinesel kruh, je opazil, da so priprta, in iih je v dobri veri zaprl, ko ie odšel.
Bianka se je vrnila k svojemu oboževalcu. Nič drugega jima ni kazalo, kakor da sta zbežala. V gondoli sta ■e odpeljala iz Venezie in pribežala t Bologno. Tam iu ie duhovnik takoj poročil. Po poroki je pa lepo Bianko čakalo novo razočaranje. Njen Pietro ■ploh ni bil bogati Salvati. kakor se ie bil dotlej izdajal, temveč samo skromen uradnik te velike bančne hiše... Bianka je pa morala premagati tudi to razočaranje in sprejeti usodo, ki si io je bila sama naložila. Dotlei je živela zapuščena v precejšni skromnosti pri Pietrovi materi v Firenzi. Že se ie zdelo, da se ie življenje zanjo končalo... toda sreča se ji ie znova nasmehnila. Ob oknu ie mlado tujko opazil princ Francesco Cosimo. sin takratnega florentinskega vojvode, in se na prvi pogled zaljubil vanjo.
Bianka ie kmalu postala njegova ljubimka. V zastrtem vozu se ie odpeljala v njegovo palačo, od koder se ni nikoli več vrnila k svojemu možu. Pietro se ie moral v zameno zadovoljiti z ugledno službo na florentinskem dvoru. Bianka je pa pozneje postala Francescova žena in velika vojvodinja florentinska. Njeno čudovito lepoto ie opeval Torauato Tasso, eden največiih italijanskih pesnikov tistega časa.
Pogosto morajo mlada dekleta, ki zaupajo svojim nasilnim ljubimcem, spoznati, da bi bilo prav. če bi poslušalo modri nasvet svojih staršev. O tem se je žal prepozno prepričala tudi lesinajstletna ruska plemkinja Ata-nasja, hči ruskega guvernerja na Kamčatki Nilova.
H guvernerju se ie zatekel madžar-rti grof Beniovski. eden izmed naj-veiiih pustolovcev zgodovine, ki so ca
zaradi poskusa upora pregnali leta 1769. v Sibirijo. Tamkai si je kmalu pridobil zaupanje guvernerja Nilova, posebno ker je bil izvrsten šahist. Guverner mu ie celo tako zaupal, da je smel Beniovski učiti njegove otroke tujih jezikov. Vročekrvni Madžar se je tedaj do ušes zaljubil v Atanasjo, lepo guvernerjevo hčer: kmalu mu je mlado, nedolžno dekle jelo vračati ljubezen.
Ko je izvedel oče, se ie silno razsrdil. Poslal je izgnancu pismo, v katerem ga poziva, naj pride na pogajanja pred trdnjavo. Nekaj trenutkov nato je dobil grof Beniovski še pismo od Atanasje: dekle mu je pisalo, naj se ne boji očetove jeze in nai kar najhitreje prihiti sam na razgovor pred trdnjavska vrata. V pismu je bil odrezek rdečega svilenega traku...
Brž ko je grof to pismo prebral, ie zbral svojo četico izgnancev in napadel trdnjavo. Rdeči trak ie namreč pomenil: huda nevarnost. Se poprei sta se bila z Atanasjo dogovorila, da mu bo poslala rdeč svilen trak, če bi bilo njeno ali njegovo življenje v hudi nevarnosti. Povabilo na razgovor je bilo torej samo pretveza. Guverner ie bil očitno prisilil svojo hčer. da ie napi; sala zapeljivcu prijazno povabilo, ki naj bi se v resnici končalo z njegovo smrtjo.
Po kratkem boju so izgnanci vdrli v trdnjavo. Skozi okno, obrnjeno na vrt, je Beniovski ugrabil^ Atanasio. ki ga je že čakala, preoblečena v moško jahalno obleko. Odpeljal io ie na ladio. ki je čakala naniu. Po dolgih blodnjah sta pristala na Japonskem. Tam ie pa mlado dekle doživelo strašno razoča-
. ;!e: otrok...
Tako se ie to pot zgodba o ugrabitvi mlade lepotice žalostno končala.
\f UGANKE
1. križanka
V prejSnji Številki se nam je pripetila n«* } ireča, da se je pridružila besedilu n a pat-n S * mreža. Da se pa križankarjem oddolžimo, pri' ► našamo to pot dve križanki.
ranie: izvedela ie, da ie nien ljubljeni grof že poročen in ima celo več
Goethejeva želja
Ko je bil Goethe star 78 let, je imel še veliko željo. Rad bi bil doživel dan, ko bi dogradili Sueški in Panamski prekop in zvezali Donavo in Ren. Kadar je mislil na te tri velike prekope, je zmerom vzdihnil: »Da, to bi pa še rad doživel!«
Naočniki — vzrok nromet-nih nesreč
Mnogo prometnih nesreč se zgodi zato, ker tovorne avtomobile ali letala napačno krmilijo. Napačno krmiljenje pa ni vselej krivda vozača, zakaj ta ne more nič za to, če ima prizmatične, navadne ali varovalne naočnike, ker tudi kljub največji pažnji ne more preprečiti nepravilnega krmiljenja.
Strokovnjaki so na neki vseučiliški očesni kliniki namreč ugotovili, da ima premikanje oči nezaveden, nenameren, neke vrste odseven učinek na gibe telesnega mišičevja, če hoče torej vozač upreti oči v neko določeno točko, mora zaradi prizmatičnih naočnikov, ki odvračajo svetlobne žarke, izpremeniti smer gledanja. Tako nehote izpremeni tudi gibe svojih rok pri krmiljenju. Takrat ne krmili tako, kakor sam hoče, temveč krmilo prestavi na drug kot, ki niha med pravilnim in tistim, ki je 6 stopinj dalje.
La bella Etena, moglie del re di Sparta, godeva fama nell’antichita di essere la piu bella donna del mondo. La bella Elena e stata rapita da Paride, re di Troia eio che causo una lunga guerra tra Greci e Troiani. II rapimento della bella Elena e stato cosi raffigurato dal pittore R. von Deutsch (1484— 1530). — V starem veku je za najlepšo žensko na svetu veljaja lepa Helena, žena špartanskega kralja. Pariš, sin trojanskega kralja jo je ugrabil, in zato se je vnela trojanska vojna. Ugrabitev lepe Helene, kakor si jo zamišlja slikar R. von Deutsch (1484—1530).
Neki strokovnjak je ugotovil, da vozač krmilni vzvod močneje potegne, če mu prizmatični naočniki pogled odvrnejo navzgor, močneje pa pritisne, če se mu pogled odvrne navzdol. Gibi vozača pri krmiljenju z vzvodom ali kolesom se prav tako zaradi postopnega odvračanja pogleda skozi prizmatične naočnike odvračajo do 6 stopinj v smeri pogleda, če so pa naočniki vozaču iznenada odvrnili pogled, je vozač premaknil krmilo v nasprotni smeri pogleda.
Prav to opazovanje posebno iasno kaže, kako nezanesljivo je krmiljenje z navadnimi ali varovalnimi naočniki, ki imajo zaradi nepopolne izdelave prizmatičen učinek. Zato je priporočljivo, da strokovnjaki pregledajo navadne in varovalne naočnike vozačev, zakaj prizmatični naočniki ogrožajo promet.
Širom po sveiu
112 cm dolge jelenje rogove iz ledene dobe so našli v bližini danskega mesta Svendborga. Doslej so na Danskem dobili že podobne jelenje rogove, vendar dolge samo 84 cm. Po sodbi strokovnjakov je rogovje staro več ko 10.000 let. Oddali so ga živalskemu muzeju v Kjobenhavnu.
Vodoravno: 1. Velik metulj 2. Samoglasnik;
► dom čebel; grški bog vetrov; veznik. 3. Up;
► kemični znak za dušik; nemško industrijsko * mesto ob Renu. 4. Poželenje; mesec; beseda
► pred škotskimi imeni, ki pomeni sina, potom-^ ca. 5. Turško ime za konja; gradim; osebni
► zaimek, s katerim nagovarjamo manj domado lljudi. 6 Liter; pritrdilnica; veznik; Števnik; [okrajšava za netto. 7. Osebni zaimek; sodobni ^slovensk5 pisatelj <*1888): števnik. 8. Ploskov-
► na mera: italijanski spolnik; pogojni veznik; £ kazalni zaimek 0. Podari, ponudi; kazalni za-
► iinek; osebni zVmek (obrnjeno); kakor prvo £ pod b. vodoravno. 10, Predlog v 5.-sklonu;
► kitajski veletok; kemični znak za uran. 11. An-£ gleški umetnostni krit;k in socialni reformator
► (1819.—1890.) + angleški pesnik (1796,—1821.).
Navpično: 1. Glavno mesto srednjeameriške državice. 2. Naš meter ali rimsko: 1000; ženski
t- glas; doba (tujka); večkrat nadomešča pred-_ log ,v\ 3. Zemljski zaklati; peta črka abecede; začetnici našega kritika, pesnika in pisatelja (1836.—1923.). 4. Po njih bodimo; vse kar zapravim v gostilni. 5. Medmet veselja; osebni zaimek; divji skitski rod. 6. Majhna utežna enota; lahen dih, nahuk; priredni veznik. 7. Olenica ali romanski spolnik; navadna pritrdilnica; poset. 8. Velika kača. pa tudi ženske jo rade nosijo (obrnjeno); francoski pisatelj, ki je dal z neko svojo novelo snov za « znano Bizetovo opero (1803.—1870.). 9. Tatin-50 ljudskih kuhinj so odprli V Ate-Jsko delo; 15. črka abecede; pritrdilnica i* nah. V njih dobi vsak dan hrano 24X7. navp. IO. Samoglasn:k; raj Slovanov; grška tiSOČ otrok.	♦črka; pomeni veliko težo. 11. Rimski državnik,
I ki je kot diktator v 5. stoletju premagal Ekve. Več nemških tobačnih tovarn bodoj zaprli v Nemčiji in jih dali na razpo-« lago vojni industriji. Od 66 tovarn jih i bo ostalo samo 24, izmed 500 cigaret-i nih znamk, ki so zdaj na trgu v Nem-J čiji, jih bo pa ostalo samo 200.
2. križanka
6000 ton živeža, med drugim 1,700.000 J jajc. so pripeljali na Grško iz Srbije} in Bolgarije in ga oddali otroškim in* ljudskim kuhinjam. Zdaj pričakujejo« še pošiljke živeža iz Turčije.	3
Naredbo o omejitvi točenja in uživa. } v n ja alkoholnih pijač je izdal slovaški* notranji minister. Gostilničarji ne* smejo točiti močnejših in žganih alko-* vl|
holnih pijač od 12. ure v soboto do S 8. ure v ponedeljek. V tem času lahko J postrežejo svojim gostom samo s pi-J vom in omejeno količino vina.
Več ko 2000 oralov gozda je zajel}
požar na desnem bregu Donave pri* Budimpešti, Budimpeštanskim gasil-♦ cem se je po trudapoinem delu napo- * sled posrečilo požar pogasiti.
Zdravilo za duševno potrtost je od-
kih in jih je več ko 40 že po enomesečnem zdravljenju ozdravil.
Leteči kovieg / Prosto po Andersenu
Polonček je živel v svoji hišici ob robu gozda čisto sam. Kadar ni goslal, se je sončil, ali se je pa zibal v senci v ležalni mreži. Kmalu se je pa naveličal takšnega življenja
in postalo mu je dolgčas. Zafo je lepega dne vzel gosli'I in se odpravil v širni svet. Hodil je iu hodil in proti večeru je prišel do velikega gradu.
Vodoravno: 1. Indijski veletok, ki tvori e drugim veletokom največjo delto na svetu in
kril danski zdravnik Gruel. Preparat} ^ tudi krokodile »tutra«. 2. Ime velikega iri-se vbrizga v kožo. Zdravnik: je doslej; I dijskega pesnika in filozofa (]S6l—1940 No-nanravil v niim rvnsknsp na 80 bolni ♦ belov nagrajenec; po tujem pravopisu brez
5	zadnje črke h). 3. Ime žensk in dveh gora«
 ............................................  ~	predlog v 5. skl.; staio ime za pivo; pol
zloga. 4. Francosko industrijsko mesto oh Vienni; belgijsko kopališko mesto. 5. Medmet veselja; medmet ali predlog; izraz prt kvartali ali vrednostnih papirjih. 6. Dušili (kemični znak); razdobje čas; pomeni litei ali leto; tudi okrajšava za liter. 7. PastiriČka.
\ \ 8. Veznik; predlog s 4. ali 5. sklonom; šumnik; ime Jazor.ove ladje ali tudi ime ozvezdja. 9. Dušik; medmet začudenja; tona; sloj, sestav. 10. Prebivalec Balkana; medmet; večkrat imajo toplomeri tudi to črko. 11. Kemični znak za barij; ime več nemških cesarjev in kraljev; priimek device Orleanske.
Navpično: 1. Z njo si mažejo lase. 2. Polu-mer ali kemična prvina; znak za polumer;
< kemični znak za rubidii. 3. Prvi moški (b—; * d); slovanska boginja mladosti. 4. Medmet, s katerim poganjamo konja; predlog iz 3. vodor.; del kolesa; samoglasnk. C. Vtra v več bogov. 6. Romanski predlog; tamoglas-i-ikj ploščinska mera; enaka sogia»rika. ki sta kratica na železnici in pošti. 7. Svoboden; samoglasnik Iz 6. navp.; predlog g 6. skl.; predlog iz 3. vodor. 8. Dvakrat ista beseda pomeni znano mesto v Abesinijl; južnoameriška vrsta lame al; srebrnkasta zlitina. 9. Znan ognjenik (brez samoglasnikov); okrajšava za slovenski; hlod (2. sklon). 10. Lahko uporabna, more rabiti; znak za polumer ali pravi kot. 11. Knjiga zemljevidov; posteljna« - • brez nog.
POSETNICA
Rij a Kos
Kakšen je poklic te gospodične? *
DVOJE iSRC«.
»G« Audi v življenje pisano zverino, z »n« je čas, ki spolni leta dvanajstina
[Rešitev ugank iz prejšnje številke
Mostič je bil spuščen in Polonček je Sel čezenj na grajsko dvorišče. Ozrl se je po mračnem dvorišču, toda nikjer ni videl iive dnše. Utrujen je bil ie od dolgega boda in noč ge je ie približala, sato jo Je mahnil ? nad; tam b« i« koga nai«!, ki ura b« dovolil prenočiti. Tod«
pretaknil je rse prostore, ne da bi koga našel. Ko je} taroben lik: i. svarilo, 2. Amati, s. Tr»-prišel do spalnice, je bila ie noč; spanec ga je premagal,} panl’ Iteka> 6
■lezel Je 1 posteljo, »pihnil tretjo « zaspal.	|	^“nrieokrdT	°Pera'	Pa	'
.j •- I •preminjBvalka: voda, roda, rosa, »!•< Dalje prJiodnjic *ma8». mm.
»Ker sem ti hotela vse v miru razložiti. Ker sem hotela govoriti s teboj osebno in se tako izogniti nepotrebnim vprašanjem in svarilom. Ker sem si hotela najprej nekoliko urediti življenje v Parizu, da bi te preveč ne nadlegovala...«
»To bo Andre presenečen!: je čez ta s dejala Marta.
»Najbrže se bo hudoval name? s
»Narobe, razumel bo tvojo odločitev.«
s Zdelo se mu bo. da sem ravnala Prenagljeno, ne?«
-Motiš se. Presenečen bo samo. l<o o? izvedel, kako se je vedel tvoj očim.«
»Vendar je tudi on moški kakor so drugi in ga bo morda skušal opravičiti.« je skoraj plaho podvomila Liana.
»Andre je pravičen.« je dejala Marta. »Pred njim nimam nobene skrivnosti, in tudi ti mu lahko zaupaš — tako kakor meni.«
T . Moja ljuba Marta,« ie vzkliknila Liana in spet so jo oblile solze, »zdaj imam samo še tebe! Če me še ti zapustiš, bom ostala sama. čisto sama!«
Marta ji je z materinsko nežnostjo obrisala solze, potem je pa skoraj strogo dejala:
»Dovoli ie solz za danes! Zdai stopi v kopalnico in si izmij oči! Nato se zlekni na kauč v spalnici, iaz bom Pa okno zastrla. Odpočiti se moraš, preden pride Andre! Sama mu bom vse razložila.«
»Torej bom ostala sama?« ie plaho vprašala Liana.
»Obedovala boš z nami. toda prej se moraš odpočiti. Preveč sl se že danes razburjala.«
Liana je poslušno prikimala in vstala. Mala dva sta stekla za njo. ko je odšla v kopalnico, kakor da bi bili že dobri prijatelji. Marta se je nasmehnila. polom ie pa stopila pred zrcalo in si uredila obraz in lase. Vsak čas bo pozvonil Andre. mož. ki ii je prinesel v življenje vso srečo. Ne sme videti, kako io je prijateljičino pripovedovanje prevzelo in pretreslo. Mirno mu 1)0 vse povedala in tako olajšala Liani težavno razlago nenadnega bega od doma.
II
Marta je držala besedo. Preden so sedli za mizo. je Andre že vedel vse podrobnosti o Lianinem razgibanem življenju.
Marta ga ie komaj pregovorila, da ni takoj napisal pisma gospodu Le-Oredelu. tako ga ie razkačilo njegovo neopravičljivo vedenje do mlade pastorke. Andre v svoji preprosti in plemeniti duši ni mogel verjeti, da se more človek tako izpozabiti. ne samo proti ženi. ki ga ljubi, temveč tudi proti nedolžnemu dekletu brez varstva in zaščite...
In ko ie Liana spočila in zardelih lic prihitela na Martin klic iz spalnice. ji ie prisrčno iztegnil obe roki v pozdrav:
»Srečen sem. Liana, da vam lahko ponudim gostoljubje naše družinice v Parizu, kjer ste gotovo nekoliko tuji.« je prijazno dejal. »Počutite se pri nas kakor doma!«
Liana ni mogla skriti ganotja. Oči so so ii ovlažile, ko ie hvaležno stisnila Andrejevo desnico. Čutila je. da prihajajo te besede od srca.
»Nekoliko ste shujšali, odkar sva se zadnjikrat videla.« je rekel Andre. ko so sedeli za mizo. »Življenje v Parizu je pač nekoliko naporno, ali ne?«
,l)a. posebno pa iskanje primernega stanovanja. Ogledala sem si gotovo deset sob. preden sem bila zadovoljna. In razen tega tudi mesta še dobro ne poznam. Morala sem se že prve dni predstaviti svoji gospodarici: tildi to me je stalo nekaj truda v tem ra-zrvanem duševnem stanju.:
* »ln vse to ste storili čisto sami?« se je začudil Andre.
»Da. sama,« je dejala Liana in zardela. kakor da bi se morala za to opravičevati.
»Morali bi prej priti k nam,« se ie nasmehnil Andre.
■Ne. Andre... Odločila sem se. da bom prišla k vama. ko bo že vse urejeno... So dejanja, za katera mora človek nositi odgovornost čisto sam.«
Čutil je upravičenost njenega pojasnila. toda še zmerom je po bratovsko godrnjaje dejal:
Najbrže ste se bali. da bom skušal najprej zlepa urediti vaš spor z materjo.«
njen praii mož j
: Res je,« je plaho priznala. »Gotovo ne bi dovolili, da bi tako nenadno odpotovala.«
»Najbrže ne! Bili sle upravičeni, toda s tem nenadnim odhodom ste dali svojim nasprotnikom vse orožjš v roke.«
»In vendar mi vse to ni nič mar ob zavesti, da sem tako rešila srčni mir in družinsko srečo svoje matere.«
Andre ie vzdihnil. Še marsikaj bi vedel pripomniti, toda ni hotel žaliti deklice. Na jeziku so ga pekli grenki očitki proti materi, ki ie pozabila, da ima do odrasle hčere prav takšne materinske dolžnosti kakor do moža.
Koliko pa zaslužite na dan?«: je dejal, da bi izpremenil pogovor.
»Pet in dvajset frankov,« ie odgovorila Liana ponosno.
Andre je zažvižgal: »S tem si ne boste prislužili premoženja, ljuba moja! Življenje v Parizu ie drago.«
»V Battenvillu takšno delo še slabše plačujejo.« se ie zagovarjala. »Sicer pa nimam posebnih izdatkov. Edino sobo bi rajši imela drugačno.«
»Kje pa stanujete?:;
V	opremljeni podstrešni sobi v Rue des.Peiits-Champs. Sobica hi napačna, s' podstrešnega okna imam celo čudovit razgled na morje pariških streh. Vendar bom takoj, brž ko si bom nekoliko prihranila, najela prazno sobo in jo opremila po svojem okusu.
' Tako ie prav,« je prikimala Marta, čudeč se zrelosti svoje mlade prijateljice. »Sele v sobi, ki si io sam ustvariš, se počutiš domačega.:
»Kar do Marte se obrnite, kadar boste v zadregi zastran dobrih idej! Mislim. da naiin domek, čeprav še tako skromen, dokazuje, da ima dosti smisla za domačnost.« Ljubeče ie pogledal ženo. ki ie rahlo zardela ob tei pohvali.
»Zdaj nam pa povejti. kako ste prav za prav odnesli pete od doma?« je živahno vprašal po kosilu hišni gospodar in si prižgal cigareto.
»Prav preprosto. Zbrala sem svoje skromno imetje, nekaj draguljev, ki sem jih imela še od prej. perilo, obleko in vse skupai zložila v materin kovčeg. To ie edino, kar sem si prisvojila od doma.«
»Ali si odšla kar tako. brez slovesa. brez besede?« se je spet vznemirila Marta.
»Napisala sem poslovilno pismo in ga oddala v Battenvillu. Pismo, polno nežnosti, prošnja za odpuščanje. Samo njej sem pisala.«
Oči so se ji ovlažile ob novem spominu: »Mati še slutila ni. kai nameravam. Poslednjič sem jo videla na vrtu, kjer se ie izprehaiala z Marcelom. kakor vsak dan... Objela sem io. jo tesno stisnita k sebi in jo poljubila...«
Obrisala si ie solze in nadaljevala: »Okarala me ie. da jo bom razniršila in ii zmečkala obleko.«
»Nikarite vendar,« se ie razhudil Andre. »s solzami ne boste nič dosegli... Kakšen otrok ste še! ln tško dekletce hoče samo živeti v Parizu!«
Marta ga ie proseče pogledala, toda Andre ji ie pomežiknil in na videz strogo nadaljeval:
»Liana, pozabili ste nam povedati konec svojega bega. Kako ste prišli v Pariz? Kje ste prespali prvo noč?«
»V Pariz sem se pripeljala zvečer ob enajstih. Nekoliko nerodno mi ie bilo, ko sem izstopila na postaji, kier me ni čakala živa duša. Odpeljala sem se s taksijem v neki hotel, kier sem stanovala s svoio materjo, ko sva bili pred dvema letoma v Parizu. Prvo noč sem dobro spala. Bila sem utrujena in sem kar med jokom zadremala...«
Otrla si je poslednje solze in nekoliko mirneje dejala:
sNajhujše so bile tiste prve noči v opremljeni sobi. Zdelo se mi ie. kakor da sem se sama prostovoljno zaprla v grobnico... Tolažila sem se z upanjem, da bom zdaj. zdaj dobila pismo od matere, zakaj pisala sem ji.
naj mi piše v Pariz na poštno ležeče. Pošta je prav v bližini ateljeja, kier šivam. Vsak dan vprašam, ali ni morda prišlo kakšno pismo zame. toda še zmerom ni nič. Zdaj nisem mogla več prenesti samote in sem prišla k vama.«
»Dobro ste se domislili, samo nekoliko pozno,« ie dejal Andre in se nasmehnil. »Odslej bo najin dom vaš dom.«
»Oh. ljuba prijatelja, kako dobra sta!« je vzkliknila Liana in vesel nasmeh ji ie ožaril drobni obrazek.
»Poglej, kako ljubka ie. kadar ie vesela,« je zašepetala Marta svojemu možu.
»Res! Hotel bi. da bi io zmerom videl tako srečno,« je priznal Andre, občudovaie Lianine iskre oči in čudovite lase. ki so šele zdai. ko se je njeno obličje zjasnilo, bili pravi kras nežnih črt.
Dvignil ie kozarec: »Na vaše zdravje. Liana! Želim vam_ v življenju uspeh in — dobrega moža!«
Liana ie zardela vse do las.
»Oh,« je vzkliknila, »ne mislim še na možitev!«
»Bom pa iaz mislil namesto vas.«
»Izvrstna ideja.« ie priznala Marta, »omožimo našo Lianico! Poiskali bomo zanio nailepšega, najbolj izvrstnega in poštenega fanta iz naše družbe!«
»Oh. za zdaj je še čas.« se ie branila Liana vsa rdeča. Očitno ni bila vajena, tako svobodne besede v takšnih
V 24 U8AH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, za pestnice itd Pere. suši. monga iti lika domače perilo Parno čisti posteljno perje in puh
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
zadevah. »Za zdaj si želim samo. da bi dobila novo sobico, ki bi jo lahko, opremila po svojem okusu, in da bi uspela v svojem delu... In še nečesa si želim od vsega srca: da bi mi vidva ohranila naklonjenost, ki sta mi jo (joslei izkazovala.«
Ko ie naposled Liana zaprla za seboj vrata gostoljubne hiše Montelovih. je bila nekoliko potolažena. Življenje j se ji ni zdelo več tako nesmiselno, la-1 ko brezupno kakor dotlej. V enoličnost vsakdanjosti je bil posijal žarek dobrote in ljubezni in io razsvetlil, ln tisto noč ie mala Liana visoko v svoji podstrešni izbici prvič mirno zaspala.
Liana pač ni slutila, da ie pretrganje vezi s preteklostjo težje, kakor si človek predstavlja v domišljiji.
V	urah. ki jih je preživela ob svojem delu. ko ie morala bili zbrana in paziti, da so bili vbodi enakomerni, nevidni, da niso solze pomazale dragocene nežne tkanine, v tistih urah dela je nehote pozabila na svojo bolest. Vživela se je v novo živlienie in se včasih počutila celo mirno, skorajda srečno. Vse se je pa izpremenilo. ko je stopila iz ateljeia na cesto in jo je pogoltnilo velemesto. Tedaj se ie počutila spet osamljeno in izgubljeno v vrvežu množice, posebno, ker je zaman pričakovala od doma kakšne vesti.
To vročično pričakovanje ie škodilo tudi njenemu zdravju. Vsak dan ie bila boli bleda, njen že tako drobni obraz ie postajal še drobnejši, tako da so velike, temne oči gorele v njem s čudnim, bolestnim ognjem.
(iospa Lebredelova ni odgovorila svoji hčeri; prav la molk je Liano
i	mučil in jo poniževal.
Vsak dan ie po delu šla na poštni urad. se že kar avtomatično približala okencu, kjer jo je kakor klofuta vselej sprejela besedica:
»Nič!«
In kakor avtomat ie spet odšla v delavnico gospe Limaveve. kjer ie med čebljanjem svojih tovarišic in ob napornem delu skušala pozabiti na bolečino srca.
Naposled ie pričela dvomiti, ali ie mati sploh dobila njeno pismo, zato je napisala novo in ga oddala na glavni pošti. Nekaj dni nato ie bila mirna. zakaj izračunala ie. da more odgovor prispeti šele v nekaj dneh. Ko je pa od tistega dne spet minijo teden dni. se ie njen nemir še povečal in io mučil tudi še med delom in spanjem
Nazadnje si je v silni duševni stiski določila en sam dan v tednu, ko bo šla na pošto in vprašala po pismu. Čutila je že. da se ji uradniki za tistim okencem posmehujejo, ali io pa vsaj pomilovalno ogledujejo. Oboje jo je žalilo.
Ko ie res prišel četrtek — dan. ki si ga ie določila — se je težkega srca napotila na pošlo. Kaj. če spet ne bo nič? Kakšno razočaranje ji še pripravlja usoda? Ali ie mogoče, da io je mati čisto pozabila ali pa celo zavrgla?
Zgodilo se je. kakor je bila pričakovala: stopila je k okencu in vprašala uradnika po pismu. Uradnik jo je pozorno pogledal, nato pa odšel k polici, kier so bile na predalčkih napisane črke po abecedi. Ustavil se je pred predalcem s črko D. Pregledal je kopico pisem, toda kupček tistih, ki jih še ni imel v rokah, se ie slra-hovito hitro manjšal, na dnu predalčka sta pa obležali samo še dve pismi. Liani je utripalo srce tako burno, da ga ie čutila v sencih in vratu.
; Dalimours?« je dejal uradnik in ii prinesel veliko, belo pismo, v katerem je spoznala znani pisemski ovoj svoje matere.
2Vendar že!« se je oddahnila in kamen se ji ie odvalil s srca. Uradnik jo je začudeno pomilovalno pogledal in ji brez besed izročil pismo. S trepetajočimi prsti ga ie potisnila v ročno torbico in stopila na cesto. Zdai. ko ie držala v rokah materino pismo, se ii je na lepem zazdelo vse domače. lepše. Sinje nebo je bilo bolj vedro in visoko, beli oblački so živahno pluli proti iugu. Sonce ie celo sivim pariškim hišam dalo videz vedrosti, in slutil si življenje, ki ie plulo za temi zidovi...
Odšla ie do majhnega, nekoliko zaprašenega parka in sedla na edino prazno klopico. Drhteč ie odprla pismo in brala., brala naiprej z začudenjem... nato z bolestjo, ki se ie stopnjevala do neznosnosti:
Ne vem, ali naj bi te še imenovala svojo hčer po vsem tem, kur si nam prizadejala s svojim nepremišljenim dejanji m in svojimi nesmiselnimi pismif
Vsaka mati se trudi in muči, da bi kar najbolje vzgojila svojega otroku in tnu pripravila prijetno bodočnost. Ali je torej opravičljivo, da zapusti otrok domačo hišo takoj, ko toliko odraste, da bi bil hiliko materi v pomoč in oporo?
S kakšnim izrazom označujemo takšno dejanje? Mislim, da je edini primerni izraz, ki f/a Uidi ti ne moreš zanikati: nehvaležnost! Črna nehvaležnost!
S svojini nenadnim odhodom si me prisilila, da sem si morala iskali spletično, jaz, ki sem bila zmerom navajena na tvojo pomoč. Morala sem izpremeniti svoj dosedanji način življenja, se odpovedati svojim starim navadam!
Znano je, da skuša biti mati svojim otrokom dober zgled. Ka j si bodo ljudje mislili o meni, sodeč me po tvoiem nepremišljenem dejanju? Lepi oa dne otrok vse zataji, česar se je doma naučil, vse, kar je veljalo
dotlej za sveto. In povrhu tega se hiini do poslednjega trenutka v namišljeni ljubezni... Da, Liana, bila si tako svetohlinska, da si se me drznila poljubiti in objeti še tisti poslednji dan pred svojim nenadnim odhodom!
ln še nekaj hujšega:
Odpotovala si sama. Ali si pa liuli tam, v Parizu, še zmerom sama? Res je, pri' nas te nihče ni videl v družbi moškega, ne mladega ne starega, toda ali naj bo to že dokaz? Sai si se znala tudi meni in očetu hliniti in prikrivati do poslednjega dne!
Pretrgala si torej vse vezi z nami, da bi živela .svoje življenje‘. Ali pa tudi veš, kakšno bo to ,tvoje življenje'?
Ali se ne zavedaš, da po vsem tem, kar si storila, ne moreš več veljati za dostojno dekle? Nikoli ne boš mogla dobiti moža, kakršen ti gre po izobrazbi in rodu! Kje se bo našel pošten moški, ki bi se hotel poročiti z dekletom, ki ga mati ne priznava več za svojega otroka? S tem si škodovala sami sebi, pa tudi nam, zakaj dobro veš, da _ ti renta po teti Brigiti pripade šele tisti dan, ko boš stopila pred oltar!
Po tvojem odhodu je govoril z menoj Maurice, tvoj drugi oče. Razodel mi je stvari, o katerih sc mi doslej še sanjalo ni. Doslej pač nisem slutila, da si se včasih vedla tako, da te je moral moj mož posvariti zaradi tvoje spogledljivosti in lahkomiselnosti...
Kako, nesrečnica, si mogla tako pozabiti na spoštovan je, ki si ga dolžna naši družini?
Dovolj je! Preveč je! Od današnjega dne ni med Liano Dalimorsovo in Jeanno Lebredelovo nobene vezi več!
! Nimam več hčere in t.e tudi nočem 't nikoli več videti. Živi življenje, ki si ; si ga izbrala in ki te bo vodilo sam j Boi) ve kam!
| Ne preklinjam te; materinsko kle-j te v je pretežko nositi.
Zbogom za zmerom!
Jeanne Lebredelova.
! Liana ie čitala poslednji konec pisma v nekakšni hipnozi. Pretiravanje njene matere, njen nabušnjeni slog ie 1 nista ganila. Iz vsega pisanja je čutila (samo eno: njena mati ii odteguje svojo ljubezen in ii očita pregrehe, ki jih ni nikoli zagrešila l Nehvaležna! Svetohlinska!, ie še-! petala sama pri sebi. Lotil se ie ie takšen brezup, da je komaj vstala iu počasi odšla proti hiši. kier si je služila kruh. Ta pot. ki se ;i ie zdela zmerom prekratka, ker le vodila po zelenem bulvarju, ii te bila danes na lepem neskončno dolga. Pomladansko sonce jo ie zbadalo v zatilnik. solze so jo pekle v očeh. Ko se le spet zavedela, je videla, da ie odšla že kakšnih dve sto metrov dalje od hiše. kamor bi bila morala vstopiti.
I	Vrnila se je po isti poti. toda prišla je nekaj minut prepozno. Natančna in
i	tisti dan še posebno nasriena šefinja
I	io je pikro sprejela: j »Zamudili ste deset minut, gospodična,« je strogo dejala. »Vidini, da ste jokali! To ie vaša stvar! Nikoli 'nisem dovolila in tudi ne bom. da bi prihajale moje uslužbenke na delo prepozno, izgovarjajoč se na srčne težave... Prosim, da se to nič več ne ponovi.«
Liana ie pobesila glavo. Kaj naj bi
ii	tudi odgovorila? Tukai ni bila drugega kakor kolesce ogromnega stroja, ki teče neslišno in brezčutno. Komaj je prišla do svojega šivalnega stroja in sedla na stol.
Vso pot ni jokala, toda tisti trenutek. ko ie Madame Linaveva zaprla za seboj vrata delavnice, se ni mogla več premagovat. Morala si ie obrisati solze, ki so ii kipele iz oči. Njen'' tovarišice so io sočutno opazovale.
Ena izmed njih. Gabv Varlettova. dobrodušno dekle okrog tridesetih let. jo je skušala potolažiti, kakor je vedela in znala:
Eh. beži 110. mala.« ii je mehko dejala, »nikar si njenih besed ne ženi tako k srcu! Veš. da rada kriči in da kriči na vsakogar. To ie njena potreba. Sicer je pa to tudi potrebno. Če ne hi pošteno nategnila uzde. bi ji me kai hitro ušle... Sama veš. kako rad« čebljamo, namesto da bi delale...«
Dalje prihodnjič.
I HUMOR IN ANEKDOTE
Med ljubeznivimi zakonci
Ona: »Ni mi všeč, da kadiš. Tobak je strup, ki počasi ubija.«
On: »Hm. ljuba moja, tebi na ljubo vendar ne bom pojedel ciankalij?«
Prevejanka
»Kaj vendar storiš, da pride Tone vsak večer tako točno domov?« vprašuje novoporočena ženička svojo prijateljico.
»čisto preprosto. Nekoč, ko se je vrnil precej pozno, sem se narediiia, kakor da spim, in sem zašepetala: .Tinček, ali si ti?‘ Odtlej prihaja vsak večer točno.«
Nerodno
»Mirko, ali že veš najnovejše? Gospodična Marijana se bo poročila!«
»In kdo bo tisti osel, ki jo bo vzel?«
»Jaz!«
, Anton Dvorak in kanarčki
U'' Anton Dvorak, slavni češki glasbenik in skladatelj U841 do 1904), je bil velik ljubitelj in poznavalec kanarčkov. Na vrtu svoje poletne hišice je imel veliko ptičnico, kjer so od jutra do noči prepevali rumeni pevčki. Ko je pvefaka obiskal neki prijatelj, ki ga Je slavni skladatelj posebno spoštoval, mu je ponudil, da si lahko po mili volji izbere tistega ptička, ki mu je najbolj všeč.
Prijatelj je pokazal na drobno in skromno samičko, rekoč, da bi jo rad imel. Dvorak je zmajal z glavo in poklical deklo.
»Marenka.« io ie vprašal, »katera od
devetih Beethovnovih simfonij ti je najbolj všeč?«
Dekla ga je debelo pogledala in misleč, da se gospod šali, se je zasmejala in mu obrnila hrbet.
»No, vidiš,« se je Dvofak obrnil k prijatelju, »prav toliko, kolikor ima naša Mafenka pojma o Beethovnu, prav toliko ga imaš ti o kanarčkih.«
Teorija in praksa
»Pred kratkim sem končal mnemo-tehniški tečaj. Pravim ti, nekaj izrednega! Prej sem imel tako slab spomin, da si nisem mogel zapomniti niti imena našega soseda. Zdaj si pa lahko zapomnim vsako letnico. Vprašaj me, kar hočeš!«
»Kdaj je Kolumb odkril Ameriko.«
»Leta 1368. To sem si pa takole zapomnil. Vzel sem prve, štiri črke besede .Amerika', ,A‘ je toliko kakor 1, ,m‘ ima tri črte, torej pride zdaj številka 3, ,e‘ je peta črka v abecedi, to. rej 5, ,r‘ je pa osma črka v abecedi, če štejemo od zadaj, torej 8, Skupaj 13G8.«
»2e prav, toda Ameriko so odkrili vendar leta 1492.!«
»No, da, hotel sem ti pač pokazati samo metodo!«
Zloba
Okrog leta 1700. se je dala dvorna dama na francoskem dvoru, grofica Billardijeva portretirati. Galantni slikar je po nekaj urah slikanja odložil čopič in vzdihnil:
»Nikakor ne morem zadeti te čudovite barve las in polti. Zdaj vidim, da se umetnost ne more kosati z naravo!«
»Mojster,« mu je tedaj prišepnila grofičina spremljevalka, »če želite, stečem domov po lončke in stekleničke z grofičine toaletne mizice; v njih so prave harve...«
I NASE ZDRAVJE
"kopeli
Ker je koža tako važna za urejanje organizmove toplote, za izločanje škodljivih snovi in nam predstavlja zaščitno plast za ves organizem, mora biti njena nega posebno skrbna, da se delovanje kože obdrži na pravi in neokrnjeni višini. To najlaže dosežemo s kopelmi, ki pomenijo po eni strani čiščenje kože, po drugi strani a utrjevanje vsega telesa. Mrzle opeli služijo predvsem utrjevanju, tople predvsem čiščenju.
Topla kopel je ona, ki jo opravimo v vodi 32—35 stopinj Celzija. Masti, ki vežejo umazanijo, se pod vplivom mila topijo in s tem se umazanost lahko odstrani. Topla voda omehča poleg tega površni stanični sloj kože, ki je zamazan, z drgnjenjem ga nato odstranimo in tako more nižji sloj takoj nemoteno stopiti v svojo funkcijo.v V topli kopeli se močno razširijo kožne žile, poveča se pa zato tudi delovanje srca, dihanja in žlez znojnic. Zelo pomirjevalno vplivajo tople kopeli na živčevje. Zato jih uporabljamo tudi kot zdravilno sredstvo pri živčnih obolenjih. Toplo vodo uporabljamo posebno pri kopelih v kadi. 250 do 300 litrov tole vode moramo uporabiti za takšno opel.
Od vročih kopeli je treba omeniti še parno kopel, dalje delne kopeli, na primer ročne, nožne, sedeče. Parna kopel močno pospeši srčno delovanje, zelo razširi kožne žile, pospeši delovanje žlez. Omenjene delne kopeli pa uporabljamo predvsem v zdravilne namene.
Mrzle kopeli so tiste kopeli, pri katerih ima voda temperaturo 15 do 20 stopinj Celzija. Njih delovanje pa tiči predvsem v odvzemanju oziroma oddajanju toplote iz organizma. Poleti pomeni mrzla kopel pravo osvežitev. V mrzli vodi je oddaja toplote mnogo večja kakor na zraku iste temperature. Voda namreč 25krat bolje prevaja toploto kakor zrak. Telo odgovori na mrzlo kopel z zožitvijo kožnih žilic. To zoževanje je tem večje, čim hladnejša je voda. Ko ridemo iz vode, se kožne žile spet itro razširijo. Če se to nekajkrat zapovrstjo ponovi, govorimo o gimnastiki kožnih žil. S tako gimnastiko postanemo sposobni, da se lahko brez težave prilagodimo vsaki toplotni vremenski izpremembi, naše telo postane trdnejše in odpornejše. Mrzla kopel pospeši tudi prebavo, zato smo po kopanju tako lačni.
Tudi dihanje se pospeši v mrzli kopeli. Zaradi teže vode, ki pritiska od zunaj na prsni koš, postane izdih mnogo lažji, a vdih je otežkočen. Prav zato so pa dihalne kretnje izdatnejše in je dihanje temeljitejše. Vse te prednosti mrzle kopeli v veliki meri poveča plavalni šport, pri katerem pravilne kretnje vsega telesa še pospešujejo vse ono, kar smo rekli o mrzli kopeli.
Kopel kot prha je postala posebno v modernem času zelo priljubljena in razširjena, posebno zaradi svoje enostavnosti. Danes se uporablja kopel kot prha posebno v ljudskih in šolskih in tovarniških kopališčih. Posebna prednost pršne kopeli je prav v tem, da pri njej lahko večkrat zapovrstjo ponovimo izmenično toplo in spet mrzlo kopel. Tako pride pri njej posebno do izraza zgo-
raj omenjena gimnastika kožnih žlez.
—	Poleg tega je pa kopel kot prha poceni, ker porabi zelo malo vode (25 do 30 litrov za tako kopel). V prsnih kopališčih je zelo lahko vzdrževati higieno, vsaj veliko laže kakor v kadnih. Zakaj, pač ni treba še posebej razlagati.
Ko govorimo o kopelih, ne smemo pozabiti na zračne in s o n č n e kopeli. Oddaja toplote iz telesa pri zračnih kopelih ni toliko izrazita kakor pri vodnih. Pri njih je vse to odvisno od delovanja kože same. Če dobro in dovolj delujejo žleze-znoj-nice, se z izparevanjem znoja sprosti dovolj toplote iz telesa. Z izmenjavo mrzlih in toplih zračnih tokov, ki delujejo na naše telo, se pa doseže precejšnje utrjenje organizma.
Predolgo v sončenje lahko škoduje koži in živčnemu sistemu. Zato moramo pri sončenju menjavati predele telesa, ki jih izpostavljamo sončnim žarkom, da ne nastane na teh mestih kožno vnetje. Glavo moramo pokriti z belo ruto ali čepico, da ne dobimo sončarice, oči pa zavarujemo z naočniki.
Nobenega kopanja ne smemo pretiravati. S predolgim kopanjem bi samo zmanjšali njegove koristne posledice ali bi si pa celo škodovali. Splošno pravilo je, da se ne smemo nikdar kopati po jedi ali po težkem delu, ker s tem preveč obremenimo že tako utrujeno srce.
Voda, sonce, zrak so stara zdravilna sredstva, tako stara kakor človeštvo samo. Zgodovina medicine nas uči, da so jih uporabljali že v nai starejših časih preko srednjega veka do danes. Moderna medicina jih prav tako priznava in priporoča za cel® vrsto bolezni.
VLJUDNOST IN NEVLJUDNOST STA NALEZLJIVI
Če bi pogledali za zidove hiš, bi spoznali, da živi za temi stenami dvoje vrst družin. Družine, kjer nikoli ne slišiš prijazne besede, kjer celo pohvala zveni zaničljivo in kjer bi si družinski člani rajši jezik odgriznili, kakor da bi vsak dan ne zabrusili drug drugemu vsaj tucat pikrih. Nasprotje takšnih družin so družine, kjer vlada prijetno, lahkotno ozračje, kjer lchko brez strahu tudi kaj napak poveš ali storiš, ne da bi te zato vsi oštevali, in kjer je vljudnost prvo pravilo. Ne prisiljena, loga vljudnost, ujeta v zunanje oblike bontona, temveč iskrena vljudnost dobrosrčnega človeka.
Rekle boste, da pretiravam. Ne! Vljudnost in nevljudnost sta namreč kakor nalezljive bolezni. Ali ste že kdaj stali v tramvaju, kjer je bilo komaj toliko prostora, da niste nikomur stopili na kurja očesa? Gorje, če se je med popotniki oglasil nevljud-než. Takoj so poslali vsi robati in bi se najrajši zravsali med seboj. Kako drugače je, če je med človeškimi sardelicami v tramvaju vljuden humorist. Vsi obrazi se zjasne, vsakdo rad potrpi, čeprav se mora gnesti in čeprav bi si bil še nekaj sekund prej rad dal (luška s krepko pritožbo.
Če sta vsaj dva člana družine vljudna, imata nehote tako velik vpliv na vse domače ozračje, da nikoli ne pride do bridkih, jedkih besed, ki jih pozneje vsakdo obžaluje, pa jih vendar ne more preklicati ali zatajiti, iato naj si vsaka izmed nas prizadeva, da bo vljudna, tudi če je to včasih še tako težko.
So ljudje, ki so vljudni že po vzgoji in naravi, zato tako rekoč ne znajo biti neprijazni in nevljudni. Drugi >pet, živčni, razburljivi, toda srčno iobri ljudje, se morajo pogosto zelo oremagovati, če naj ostanejo v vseh okoliščinah vljudni. Zanje je vzgoja k vljudnosti še posebno važna.
Prav danes imamo pogosto priložnost, preizkusiti svojo samovzgojo. Čeprav je težko, ostali vljuden proti nevljudnemu človeku, vendar vztrajajmo! Imeli bomo takšno nravno premoč, da ga bomo prej ali slej premagali, da, celo osramotili! Kajpak vljudnosti ne smemo enačili s klečeplazno ponižnostjo brez ponosa. Zrel človek bo že sam znal presoditi, kdaj je na mestu odločna in stroga beseda in kdaj uklonitev.
Kadar naletimo na posebno hudega nevljudneža, ki je z bacilom nevljudnosti zastrupil že vse ozračje okrog sebe, si pomagajmo s humorjem in psihologijo. Skušajmo ugotovili, zakaj je nevljuden. Ali je preobložen z delom, ali je bolan, ali ga tare huda skrb in je zagrenjen? Če je mogoče, se skušajmo vživeti v njegove razmere in mu dajmo čutiti, da ga razumemo. Videli bomo, kakšna čudovita izprememha se bo zgodila z njim! Tisti človek, ki je bil še pred nekaj trenutki nasršen m jezen na ves svet, se bo sprostil v spoznanju, da ga vsaj nekdo razume, morda nam bo še potožil svojo bolečino, na ostre, nevljudne besede bo pa mimogrede pozabil.
Bodite srčno dobre, bodite vljudne! Skušajte s slovitim ženskim instinktom uganiti, kje je potrebno zgladili kakšen spor in pregnati bacil nevljudnosti z iskreno, neprisiljeno vljudnostjo!	Saška
Za vsak prispevek, objavljen v »Ko. tičku za praktične gospodin e«. plačamo 10 lir. Znesek lahko dvignete takoj po objavi v naši upravi. Po pošti pošiljamo šele takrat, ko se nabere več takšnih nakazil. — Pri povke naslovite na Uredništvo »Družinskega tednika« (Kotiček za praktične gospodinje;, Ljubljana, poštni predal 345.
..Vsi ljudje jo imajo radi...
Koga? Tinko! Zakaj? Ker...
... z zanimanjem posluša vsakogar, čeprav je v resnici prav nič ne zanima, kaj pripoveduje;
...nikoli ne kriči;
... sprejme vsakega gosta tako, kakor da bi bilo samo od njega odvisno, ali bo zabava prijetna ali ne;
... se zanima za napredek otrok svojih znancev:
... hitro pozabi, da je nekomu kaj darovala, narobe pa ne pozabi, če njo kdo obdari;
... znancu, ki ji je pozabil voščiti za rojstni dan, ljubeznivo pravi: .Vedela sem, da ste taktni, tako neprijetno je, da se vsakokrat za leto dni postaramo...*
... nikoli ni preveč vesela ali prehudo žalostna. (Ljudje namreč človeku preočitno veselje zavidajo, pretirane žalosti se pa boje.)
...pravi znancu v zrelih letih: ,Moški, ki jih še nima štirideset, sploh ne more ženske razumeti.* ...je enako vljudna do vseh svojih bližnjih.
ne dni
urejuje A. Preintaik
Problem 'st. 171
Sestavil A. C. \Vhite
| Tijdschrift v. d. Nederland. Schbd. 1912.
V///?///,
'//Z7/A
V///////A
Mat v 3 potezah
Edino upanje črnega je pat. Kako ; bo beli utekel tej silni nevarnosti kar ' v treh potezah? Potrebna bodo vražja > sredstva.
KAJ BOMO NOSILK?
Drobne modne novosti
Kukavice iz sukiia. uhani, verižice, gumbi, klobuki
Čeprav rokavice postajajo redkejše, so bolj ljubke ko kdaj poprej. Kakovost nadomešča količino. Ker vidimo zadnji čas mnogo rokavic iz
1. Temnomodra obleka z nagubanim krilom in bolerom, čigar edini okras je debelo prešit rob. \ gumbnico vtaknemo vsakokrat sproti svežo cvetlico, ki izredno posveži obleko in je vse lepša od umetnega cvetja. Da, naše babice so že vedele, zakaj so na plesih, na promenadi in v gledališču nosile zvečina sveže cvetje... — 2. Kostim iz črnega šantunga. Ovratnik in zapestja so iz sinje, bele ali svetlozelene šantung svile. Prešite so s svilo črne barve, prav « kakor ročna torbica, ki si jo lahko vsaka sama naredi. — 3. Ohlapna jopica } iz živordečega kosmatega blaga. Krilo je črno, poleti ga pa zamenjamo z belim, platnenim. Edini okras jopice je modema, velika zaponka.
(Ti trije moilcli so risani izrecno ra »Družinski tednik« in niso bili še objavljeni.)
Rešilna ofenziva
..lin uh i cm, «	t	Klobučevinasti	klobuki	so	sicer	še
sukna, jih je lahko izvezti, kar lju-!	1?lest,u’ pajpogostnejši so
biteljice modnih novosti tudi rade I i?n;. .b: ki tamborinov ali duhovni-
Kako delamo gumbnice?:
biteljice' modnih novosti tudi rade t*“.v	lamoorinov	ati	aunovni-i	Gumbnic	;	.	„	*
s-rneii 7„r„ amn videli vnnno-n lana Sikih CepiC. V Splošnem POSI jO te klo-I	'	*,C, Yrst,- Z.a pe-
•-----1 ~ —i buke naravnost, samo za spoznanje | 5.1!°’ ?Y^ke sP°dnje hlače in srajce}
pomaknjene naprej, sicer pa manjka'	navadne	gumbnice,	ki*
le za las, da jih ne bi nosile pomak- r1, „damo na splosno na vsak kos j njene na tilnik.	bekga perda. Na obleke, fine bluze«
izvezenih rokavic: s cvetlicami, po šite z tankimi trakovi in steklenimi biserčki, tako da so rokavice podobne šopku cvetlic ali ljubkemu dragulju...
Ali ste že videli najnovejše u hali e ? Narejeni so iz svilenih trakov, iz peresc, iz kovine. Imajo pa vse mogoče oblike: obliko majcenih ptičjih kletk, visečih na tenki verižici, obliko cvetlic, pahljač in majcenih ži-valc.
In \ e r i ž i c e ... Nekatere so iz pozlačene kovine, težke kakor suženjske verige, ali v obliki medaljonov, okrašene z barvastimi biseri.
Celo gumbi imajo nove oblike. ^ Narejeni so iz predelanega jekla, iz E medenine, iz bakra in čedalje več jih —
Modo črnih nogavic so vpeljali v Ameriki. V njih so se pojavile nekatere filmske, ljubljenke, ka-
£.11111II11M1111111M1111111111! 1111111111111 'J;
i 0 KV IR 11
n	u	s
E SLIKE, FOTOGRAFIJE, GOBELINE, i
KLEIN I
je iz keramike.
Klobuki so predvsem iz tenčice, potem spet iz tenčice in nazadnje še zmerom iz tenčice! Še nikoli niso bile dame tako ovite z oblaki tenčice.
= LjUBLjANA, VnoHova 4 = niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuir
kor Merle Oberonova, Annabella i>)
Obrazi, zaviti v raznoličnobarvne ‘ nekatere druge. Zdaj se modni stva-oblake tenčice so na pogled tudi res ' ritelji sprašujejo, ali je to že dovolj očarljivi. S tenčico tudi pokrivaio za novo modo črnih nogavic. Dejstvo
cvetlice, ki krasijo klobuke. Klobuki so razen tega okrašeni s peresi, celimi ptički ali z blagom.
je pa, da tudi pariške dame nosijo čedalje temnejše nogavice in se torej približujejo črni barvi.
NAS NAGRADNI NATEČAJ
Kotiček za praktične gospodinje
Za vsak prispevek, objavljen v tej rubriki, plačamo 10 lir
Krušna juha za bolnike
Potrebujemo 40 gr starih kruhovih drobtin, 'is litra vode, '/»litra mleka. 8 gr sladkorja, soli in 1 rumenjak. Kruhove drobtine pražimo brez masti in pazimo, da se ne prižgo. Potem dolijemo vode, dobro premešamo in pustimo pokrito nekaj časa na robu štedilnika. Nato primešamo še vroče mleko in rumenjak, osolimo in osladimo.
B. S-, Rožna dolina
Korenjeva omaka
Zrežemo tri večje kose korenja na drobne kocke ali rezance in jih denemo z vodo kuhati. Ko voda zavre, dodamo nekoliko manj prav tako narezanega krompirja. Žličko drobno sesekljanega zelenega peteršilja in tri strte stroke česna. Ko vse skupaj nekaj časa vre. pridenemo še na čebuli narejeno prežganje. Preden denemo jed na mizo, jo okisamo s kisom in po okusu opopramo. Jed pa še izboljšamo, če ji dodamo žlico paradižnikove mezge. m. k., Ljubljana.
Dober nadomestek pšeničnega zdroba
Riž, ki ga gospodinje dobimo vsak mesec, uporabljamo na vse mogoče na-' čine. Ker mi je zmanjkalo pšeničnega zdroba, sem ga nadomestila z riževim. Poskus se mi je dobro obnesel in vam ga torej priporočam.
Na kavinem mlinčku zmeljemo dobro zbrisan riž. Tako pripravljen rižev zdrob lahko uporabljamo za narastke, cmoke za na juho in sploh za vse jedi, za katere smo prej uporabljale pšenični zdrob. Tako zmlet riž je tudi dober dodatek k enotni moki, iz katere mesite kruh. y „ Ljubljana
'////////
1
I
liki
'/’//////,
in otroške obleke^ šivamo gumbnice! iz svile. Za plašče, kostime, moške! m športne obleke pa imamo kroja-} ške gumbnice. Poznamo pa šeobrob-J j j en e gumbnice, ki jih krojimo lah-4 ko tudi iz drugobarvnega blaga. X'
Pri svili, muslinu in blagu, ki se} Pri poziciji smo iz neke bojevite par-rado cefra, moramo gumbnico, pre-« tije, ki je potekala v Ljubljani leta J° prerežemo, najprej z nitko« 1940. Jasni so še sledovi nedavnega P°SI i	•	,2	hudega boja. Napadal je predvsem
Navadne gumbnice delamo takole:} beli, ne oziraje se na nasprotno »veli-blago prerežemo v smeri niti in ši-j Cino«, a utrpel je nekoliko težje izgube
ITUl	k.................   _	............
iz treh niti, ki jih tudi z istim vbo-jdelke, od katerih si ravno črni
dom in na gosto obsijemo.	»mnogo	obeta.	Medtem	ko	je	konjenica
Uumbnice na oblekah delamo prav}na obeh straneh do zadn.ega poseka-tako kakor navadne, samo da jih najna. je zavzela pehota precej utrjene enem koncu zaokrožimo. Tudi vbodi«postojanke, niso tako gosti.	«
"	,	.	j	j « Po kratkih pripravah zadivja spet
m. n«	i08	šivamo od des-«og0rčena b,tka: 1. ... I.c5; napada zelo
neišS	gumbnica	moc-«slabo tcčko f2 in jemlje grozečim tan-
Tenn nht,«	^	-	debelejšo svi-«kom polje e3 2. Dh4; beli nasprotno
~ J ° W° K0.st0} hoče z najnevarnejšimi divizijami ogro-obsijemo. \ bodi morajo bitii enako-»Ziti črni generalni štab preko 14—h6. merni m vsi enako globoki. Na obeh,Obotavljan e bi bilo pegubno straneh naredimo tudi zapono.	♦	,,	.	.	‘	, B
Vložene gumbnice delamo iz istega t MenlaJ° se napadi in protinapadi: lahko pa tudi iz drugobarvnega bla-* ?•	J*1*',?'	5,«?* Te2’ 4' Td8T' Ke7‘
ga. Takšne gumbnice so v priieten»5- Tgd3: beh °dbija neprijetno grozno okras obleki ali plašču. Iz blaga po J S vf2+ še ? hujSo F°žni° '«ata TStfl. ljubne barve urežemo pravokotnik in}?/,h '™e‘ tb n* 1?biro 66 ™*no po-ga prišijemo na lice 2 mm od Jrumb-I^,2?	odprla vec.
ničnega roba. Potem prerežemo po|^f9+ im • llntA	i«	«1
sredi in na obeh krajih postrani do* j •', ishko bi se pa spustil v robov, potegnemo blago na narobno |u^nezaPle8te «74V	\ DXcG
stran, zapognemo in obsijemo. Ko li-fT{S+ ?o Kfj (ali 10 Khl Defi+ »n
likTti’ zTnoak?o° ifrpo	<l0br°	^	^6	8	11. T df,.°D ' gSh
če ne znate lepo izdelava« gumb-!,drobi>' ^f2+. ii Kgi, Tf5 ( . 12. Klal, nic, je boljše, da se jih ne lotite sa-}7	■	■	S12',L 3„ l0 o’ tcž,ko kon,e-
mi. Poskusite najprej narediti nekai?1^00^1^ DXe8 10 T ea+^Lvea* gumbnic na drug kos blaga, da sc|,°'	4	rn ii n	'	LXe8.
z vaio in notrpežliivostin tnlik-n m.i •
Zelo praktična in hkrati elegantna tričetrtinska dolga jopica iz belega volnenega blaga. Nadomestuje nam hkrati plašč in kostim. Poleti jo nosimo čez lahke poletne obiekce, spomladi pa čez temno zimsko krilo z živobarvno
bluzo.
z vajo in potrpežljivostjo toliko naučite, da jih lahko brez škode nare dite tudi na obleko ali na plašč.
O pričeskah
(namesto
10. DXc6>, DXe8. 10. Txe8 (- LXe8.
Xh6. Lh5! ali pa 10. ... K e8.	11. D>e6 + , Kf7.
12. DXc7 + , Kg6 itd., v obeh primerih je moči sčasom belega kralja pognati v matno mrežo.
Črnemu preostaja edina obramba *5. ... Ld8, saj na 5. ... T -:f2' sledi , jenostavno 6. D^f2. — 6. Tc8; zdaj je Dolgi lasje, počesani v vozle, sotpolcžaj kar nereden; predvsem grozi spet moderni. Namesto vpričesk na-«7. TXd6!, KXd6. 8. Dd4- in Dd8 mat; vzgor», si zdaj cesemo lase navzdol Sna Kd7 se trdnjava umakne na 7. Tb3 in jih zvijamo v kodre, ki padajo najin spet preti 8. TXd6 pa tudi 8. c5, tilnik. Torej ravno narobe! Naj bojmedtem ko bi na c5 nadaljeval beli s ze kakor koli, nove pričeske so_ ljub-«7. b4. Toda črni je v svesti si takega kejše, bolj laskave in bolj ženske«(»teka operacij, natihoma pripravljal kakor kratko ostriženi, gladki lasje,} presenetljivo ofenzivo: za katere je bil ze čas, da so nehali} 6	Dg7+.	7. Kfl. (Ne vel a 7. Kh3
iti moderni.	| zaradi Dgl! — nikar pa Txf2? 8,
Nadaljevanje iz 5. stolpca
Kc6, Df34- itd. z matom v 20. potezi. — 14. Kc5, Da5-r. 15. KXc6. LLIt!
Prisili trdnjavo, da zapusti d-linijo in da zapre namesto tujega lovca kralju točko f3. — IG. TXf3, Db6 + . 17. Kd5; zdaj bo kralja zajela smrt sredi šahovnice: 17. ... DdG. 18. Kc4, Dd4 mat.
Mnogodnevna ofenziva je srečno zaključena. Za las je šlo, toda črno poveljstvo je bolje in dlje računalo. Redke so pozicije iz partij, da se vse tako lepo ujema v dolgih kombinacijah. Nazorno se vidi, kaj se pravi »držati koga v šahu«.
Rešitev problema 170:
1. Dg4 [veže kmeta d4 in grozi Txc3matl Sef4 fpolvezana figura odveže vezanega kmeta, zato je pa zdaj Tf7 čisto vezana, torej :1 2. Dxc8mat; ali 1... Tf4. 2. Tc7 mat; 1... Df4. 2. d3 mat; 1... DXd2+, 2. SXd2 mat; 1.. Sgf4. 2. Se5 mat; 1... TXf3. 2. DXd4 mat. Zaslužila je prvo nagrado!
De4 Le5. 9. T • c7 , Ke8. 10. DXe5+! in 11. TXg7 dobi — 8. Txd6, Dfl -f-. 9. Kg3, D • f2 - in mat.) Kaj sedaj? 7. ... Tel + l: To je ono skrito nadaljevanje napada, ki utre i>ot naj-silnejši diviziji sovražniku za hrbet in ga v divjem pregan anju dokončno uniči.
8. KXel, Dgl + . 9. Kd2. Ddl+. 10. Kc3, Dcl + . 11. Kd4, Db2 +! 12.
Tc3! (.12. Ke3, Lc5 t je hitro konec).
12. ... Dd2 + . 13. Ke4 (13. Td3 glej spodaj), De2 + . 14. Kd4 (ali 14. Te3, Lf3 + . 15. Kd4, Dd21-. 16. Td3. c5 mat). 14. ... e5 + . 15. Kd5, Lf3+! 16. TXf3, Ddl + !! Beli orjak z desnega krila ne sme poseči! 17. Td.3, DXd3 + . 18. Kc6, Df3 + . 19. Kb5, Dl)7 + . 20. Ka5, Db6 + . Ka4, Db4, mat; dovolj je bilo preganjanja.
Beli je potem še v drugi obrambi iskal utehe; šahist. kakor sploh človek, se laže sprijazni s porazom, če spozna, da v nekem položaju ni bilo nobene rešitve. Pač zla usoda, si misli.
13. Td3, Le5 + . Tu bi se dalo dobiti na sličen način kakor zgoraj: c5+.
14. Ke4, De2+. 15. Kd5, DXd3. 16.
Nadaljevanje v 4. stolpcu poa črto
Izda.a K. Bratuša, novinar; odgovarja H. Kem. novinar: tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek — vsi t Ljubljani.