54
Diego de Alcazar y Alhambra: Carmen.
Carmen.
D
ona Carmen, dona Carmen, črnooka, črnolasa! Glej, nocoj pa sem ti prišel pod balkon o polnoči!
Naglo kakor še nikoli hitel k tebi sem črez gore in doline in prepade . . . Nesel me je sam vihar.
Ah, ta temna pot brezkončna, to je bila sama večnost! Zdaj dospel sem zopet k luči — in ta luč je tvoj obraz! . .
Dona Carmen, lepa Carmen! Radi tebe sem nesrečen, radi tebe sem pogubljen morda jaz na vekomaj . . .
Pomniš staro še legendo ? Pravil nama jo menih je za Sevilloj v senci lipe, kjer šumi Guadalkvivir.
Kdor na svetu  tukaj ljubi, kdor nedolžno ljubi devo, a se ji ne razodene, predno smrt ga pokosi:
ta mini ne najde v grobu. Srce njemu ne umrje; živo bije mu pod zemljoj v mrtvih prsih noč in dan.
Bije srce siromaku, bije strastno mu in silno kakor takrat, ko po žilah plala mu je vroča kri.
In pokoja prej ne najde, ne rešitve njemu duša, dokler k ljubi ne povrne duh njegov na svet se spet;
dokler se ne razodene ljubici, da jo je  ljubil, dokler tajne ne razkrije, ki leži mu v dnu srca . . .
Dona Carmen, dofia  Carmen, črnolasa, črnooka! Glej, nocoj  sem prišel k tebi, da skrivnost ti vso  povem!
Ljubil sem te, ljubil sem te! Ljubil sem in še te ljubim  . . Tak ne bo te ljubil nihče, tak resnično, tak brez nad.
A izustil nisem nikdar odločilne ti besede; rekel nisem, da te ljubim, ker ti reči nisem smel . . .
In ker ljubil sem te, Carmen, šel sem zate v boj krvavi; in v dvoboju me ubil je tekmec moj, častitelj tvoj.
In nocoj, glej, dona Carmen, prišel k tebi sem iz groba . . . Jaz sem mrtev — ti si živa . . . Vrni spet mi pokoj moj!
Diego de Alcazar y Alhambra.