VRTILJAK.
V  drznih linijah, lokih razvratnih pode se v krogih divje rastočih, v krogih vedno se menjajočih
otrok . - . dekle . , . postopač . - . vojak . . . opojnost nebeška jim vriska na obrazih, brez besed ... le smeh, le kriki z globin vrtenje . . . vrtenje . . . vrtenje ... vsi eno. Love se v krogih divje rastočih, v krogih vedno se menjajočih, vsepozabljenje . . , vsepozabljenje . . . Zdaj si le človek, ki drvi . . .
V  divjem zanosu gore mu oči zletel bi v dalje v premem pogonu, godba na poti k nebosklonu
boža ga, objemlje ... ni več zemlje,
le naprej, le naprej ... ni več meja,
le vrtenje, vsepozabljenje, vrtenje, vrtenje. —
A uklenjeni v kroge se vedno pdvračajo
nazaj in spet znova naprej mimo nas,
o bedni: v krogih divje rastočih,
v krogih vedno se menjajočih,
le v krogih vas žene melodija čudesna.
A mož skrivnostno smeje
ročico glasbila vrti
in premirnO motri
neobičajnih ujetnikov ples.
Kje si, kje si titan,
ki bi se mu prezirno zakrohotal v obraz
in planil v blaznem skoku iz kroga v prostranost!
Miran Jarc.
IZGNANCI.
Valovi dima ovijajo žarnic kričeče soje, . .•
vihar razbrzdanih popevk in krikov in kletev se staplja v godbo ogromno,
ki trga ko zver nenasitna še ujedljivo, vonjivo
laskanje vijolin in cimbal  čarobnih sviračev-ciganov . ..
in jaz — otoček, ki skoro preplavlja ga že razljučeno morje.
Od vseh vetrov
so se s tepli skupaj ti blodneži,  obupanci, rovarji,
sanjarji novih zakonov, kovarji neznanih usod,
Glej: še gruntarja, debeljaka je omamila
melodija skrivnostna, ki valuje od srca do srca:
s trudnim glasom popeva, taktira z omahujočo roko — —
(kaj mar so mu zdaj računi, kupčije, ko tudi njegovo
smejoče srce niha v neznanih tokovih).
Tam v zboru prostakov pri mizi v kotu razgraja klepar, v srce se ujeda mu misel, da njegov sin-mladenič zasluži več kot oče .. .
Iz ¦omotice me je predramil neznanec z otroškimi očmi:
»Saj me poznatei«
» » Kako?««
»Proletarec sem!« in mi podal je roko.
In že sva brata.  Iz njegovih besed Amerika diha
in vsa brezmejnost tujine, bojišč . ..
še mu ni vgasnil plamen v očeh,
še veruje mož-otrok, da se vtelesijo sanje presmele.
Tam v kotu zaupno šepečejo prekupovavci — jekleni možje, a tudi nje že zastruplja divja pesem, ki obliva duše vseh teh zatočencev.
Čuj: kak drsijo prek src razžarjenih, trudnih
utripi vriskajočih vijolin, ki jim baijalci duš —
bohemi izvabljajo strupe opojne . . ,
(v pretihih samotnih urah
je neznan zamaknjenec poslušal nebeške zvoke
in jih zapisal —),
In z da j; so te melodije edina vez,
ki druži nas vse izgubljence , . . vsi bratje zdaj, v kres
132