252
Slovenski glasnik.
letnih doneskov! — Da si prihrani nekoliko stroškov, izdalo je letos društvo vseh osem iger v jednem zvezku, a društvo prodaje tudi posamezne igre. Čitalnicam in narodnim društvom sploh priporočamo, da si od vsake igre omislijo celo garnituro, t. j. toliko knjižic, kolikor jih je igralcem treba o provajanji. Cele tiskane igre učečim se igralcem mnogo bolje ustrezajo, nego samo izpisane naloge, vrhu tega so pa še cenejše. Kdor od društva v s aj za 4 gld. knjig za jedenkrat naroči, popusti mu društvo 20°/0 navadne cene, ki je naznačena na zavitkih vsacega zvezka.
Nove šolske knjige. Ne prof. Lavtar (kakor smo zadnjič poročali), ampak prof. Andrej Senekovič piše fiziko ali p rirodoslovje za nižje gimnazije in realke. Knjiga bode v rokopisu v kratkem dovršena. V terminologiškem delu se bode popolnem ujemala s prof. Celestinovo aritmetiko. — Naučno ministerstvo je odobrilo rokopis šolske knjige „Domoznanstvo", katero je o avstrijskem Primorji spisal prof. Simon Rut ar. Knjiga je namenjena učiteljiščema v Gorici in Kopru.
„Politik" objavila je v 53. listu t. 1. članek „Ein neuer slovenischer Dichter", v katerem g. Fr. Selak jako pohvalno govori o našem pesniku X—u.
Rihar ali Richter? Ocenjaje gospoda Julija pl. Kleinmavra ^Zgodovino slovenskega slovstva" v „Ljubljanskem Zvonu" lanskega leta govorim na 771. strani „v ,Zgodovini slovenskega slovstva' na 72. str. mej presojevalci Japljevega in Kumerdejevega sv. pisma čitamo tudi J. Rili ar j a. Ali ta župnik se je imenoval Josip Richter, a ne Rihar itd." — To je treba razreči; kajti na omenjenega sv. pisma III. delu (pars tertia), v katerem so bukve obeh kronik in drugo, (Labaci, typis Theres. Eger, viduae 1801.), nahajamo dva prelagatelja tega svetopisemskega kosa, imenovana tako: „per Josephum Richer, Parochum ad S. Petri in Commenda, et Modestum Schrev, Cap. Loc. ad S. Jacobi penes Savum". Na tega sv. pisma onem delu, v katerem so Mali Proroki (Labaci 1800.), zopet čitamo: „per Josephum Schkriner, c. r. Par. ad Annunc. B. V. Lab., et Josephum Richer, Par. ad S. Petri in Commenda". Potem rečenega sv. pisma I. del (evangelisti), drugič natisneti (editio secunda) v Ljubljani 1800. L, (v Japljevem predgovoru) našega pisatelja zove: „D. Josephus Richer, Car-niolus Pillichgracensis." — Richterj a nikder ni najti, in zatorej tudi Miklošičevo „Slovensko berilo za 8. gimn. razred" prav uči, ka tega duhovnika imenuje Rihar j a, o katerem jaz ne vem, kdaj se je porodil, kdaj li umrl. Izmej starih imenikov naše duhovščine (catalogus cleri) licejska knjižnica Ljubljanska hrani jednega s 1797. 1. Iz njega vidimo, daje Richer Josephus to leto v Ljubljani kaplanoval pri sv. Jakobu ter z njim vred poleg družili i Valentin Vodnik (Vodnig Marceli. Valent. Franc. Benef. Demscher.) Duhovniški imeniki te dobe še ne pripoveduj o, katerega leta se je kdo porodil. Neokretna pisava Richer je kriva, da seje Čop zmotil in zapisal Richter, namesto Rihar, česar potlej ni zapazil niti sam Kopitar, skozi katerega roke je 1831. 1. šel Čopov rokopis o slovenski književnosti v Novi Sad k Safafiku. (J. Jireček na IV. str. svojega predgovora k Šafafikovi knjigi „Geschichte der sudslawischen Literatur," L, Prag 1864.) Tako je prišlo, da to Šafafikovo delo na 35., 109. in 192. str. imenuje našega pisatelja vedno Jožefa (Jos.) Ri elite rja. Mislil sem tudi jaz, da je učenemu Čopu, tedanjemu biblijotekarju Ljubljanske knjižnice, iz katere je največ prepisal, kar je dobil Safafik od njega, in Riharjevemu vrstniku, Slo-venu Kopitarju,   velicemu   slavistu,  ter   za  njima i   Safafiku trdno verjeti;   a
Slovenski glasnik.                                               253
vender se je tukaj pokazalo drugače. Ali zopet sodim, da bi ta slučaj utegnil biti jedini, v katerem je proti Safafiku obveljalo Janežičevo mnenje, povedano v „Pregledu slovenskega slovstva," kateri je bil natisnen 1854. 1. v njega slovnici.                                                                                                 Fr. Levstik.
Javno predavanje osnovali so v korist Mandelčevemu spomeniku gg. dr. Ivan Tavčar, dr. V. Zamik in Ivan Hribar v ljubljanski čitalnici. Dne 19. marcija govoril je g. dr. Tavčar o poezijah Simona Jenka; dne 26. marcija g. dr. Zamik o svojem potovanji od Pontebe do Vezuva in dne 2. aprila g. Hribar o Puškinu in njegovih poezijah.
V zabavnem in literarnem Mubu Ljubljanskem govorili so zadnje tedne: g. Železnikar o nekem zanimljivem kazenskem dogodku na južnem Štajerskem; g. Potočnik o poljskih razmerah po Galiciji 1. 1863.; g. Hribar o Puškinu in o Koseškega prevodih Puškinovih poezij; g. Subic o kranjskih prirodopiscih Skopoliji in Plemlji; g. Bežek jeden večer o Madagaskarcih in drug večer o Turgenjevu in njega spisih.
Dr. Alojzij Vojteh Šembera f > profesor češkega jezika in češke književnosti na vseučilišči dunajskem, c. kr. ministerski tajnik in urednik češkega državnega zakonika, znamenit učenjak in pisatelj češki, umrl je 23. marcija na Dunaji. Porojen je bil Sembera 21. marcija 1807. leta v Visokem Mytu na Češkem; gimnazijo je dovršil v Litomyšlu, modroslovne in pravoslovne študije v Pragi. Potem je služil najprej za avskultanta pri magistratu brnskem, potem za profesorja na stanovski akademiji v Olomuci in v Brni, od koder je bil 1. 1848. poklican za učitelja češkemu jeziku na vseučilišči dunajskem. Od leta 1857. dalje uredoval je tudi državnega zakonika češko izdavo. Sembera bil je jako rodoviten pisatelj češki. V svojih mladih letih pisal je v mnogo časopisov čeških, pozneje je izdal več znamenitih zgodovinskih in krajepisnih monografij. Izmed najznamenitejših knjig njegovih so te: Vpad Mongolov v Moravsko (1841), Slovani v Dolnji Avstriji (1844), Ortograhja Husova (1857), Zgodovina češkega jezika in češke literature (1858, tretje izdanje 1869), Zapadni Slovani v praveku (1868). V novejšem času dal je na svetlo dve knjigi, v katerih je pobijal pristnost rokopisa Kraljedvorskega ter se z njimi zapletel v hud literaren boj, ki je pospešil smrt slavnega moža.
Preširnov napis, ki se nahaja na velikem zvonu pri Sv. Joštu in katerega je v ,,S]ov." lani objavil g. Žlogar in za njim „Ljublj. Zvon" (L 2. 127), bil je prvič natisnen že v H. Gost o vi h „Reiseerinnerungen aus Krain" (Laibach 1848, pag. 246). A ta knjiga ne pripoveduje, čegav je napis. G. Zlogarju gre zasluga, da je korenito dokazal, da je napis res Preširnov.
Ali so Slovenci zares Hrvatje? Znano je, da je Starčevičeva stranka v Hrvatski Slovence že davno za „planinske Hrvate" proglasila po gaslu „Hrvati svi i svuda." Ta nauk se je na Hrvatskem že popolnoma udomačil in prvi broj mesečnika „Kroatische Revue" piše na str. 57., da se je „še v XVI. stoletji v Ljubljani hrvatski govorilo in da so 1. 1559. našega Trubarja uradno za Hrvata oklicali." Proti tej trditvi so brezuspešni vsi zgodovinski dokazi in glasovi vseh narodopisnih avktoritet. Kadar jim te navajaš, narede se Hrvatje gluhi in slepi ter ti k večjemu odgovarjajo, da so vsi učenjaki, na čelu jim prof. Miklošič, nasprotniki Hrvatom in da kot tujci niso sposobni soditi o hrvatskih razmerah.