—t    185   .~-F. PALNAK:
Zakaj polaga kukavica jajca v tuja gnezda?
|orov gozd je bil zasenčen kakor veliko svetišče. Poln temnozelene svetlobe, poln miru in prijetnosti, poln udobnih bivališč raznim krilatim in nekrilatim gozdnim stanovalcem. Tu so plezale žolne, tam so skakale penice; po vrheh so se podile ter se cukale veverice, po tleh pa je počasi in moško koračil oče slinar ter gledal bistro, kje bi si izbral najtolstejšo globanjo. V najmrač-nejši temi se je skrivala kukavica kakor bi jo bolele oči od prevelike solnčne luči, ki se je zlivala na sveti, tihi mrak po gozdu. Ali so bili rado-vedni solnčni žarki na to, kaj se godi za temnimi zelenimi zagrinjali! Pro-sili so vetrček, da je nagubil zavese, in so ob strani lahko polukali na rjava tla, da so se mali črni žužki hitro poskrili v žametni mah, ki je ovijal starim borom debele noge ...
Tako je bilo v tem gozdu, in mirno, lepo so živeli njegovi prebivalci; le tupatam sta se stepli veverici ter se povlekli za čopke na ušesih, zakri-knile so žolne, zasmejala se je kukavica . . .
Tedaj pa je zajokal neko pomlad ves gozd. Komaj so zasvetili prvi iarki, ki so toplo objeli in poljubili še mrzlo zemljo, komaj so hotele pri-bosti na dan prve borove igle, pa je moral gozd zajokati — ker je začutil svoj pogin. .. Dobil je novega stanovalca, majhnega rjavega in rumeno-pegastega. Plazil je po deblovem razpokanem lubu, a ne bi ga zapazilo najboljše oko: mali raetuljček si je dal našiti krila iz takobarvene tkanine, kakor so bili oblečeni stari bori. Ej, pa ni bil sam ta borov prelec, izredil si je družine, obiloglave in vednolačne — raztrosil in razmetal jo je po vsem gozdu, da se je pasla po sočnatih iglah v borovih vršičkih. Velike, debele, ruse in črnoprogaste gosenice so se počasi premikale od igle do igle — same vse polne bodic in kocinic — ter odirale in odjedale ne-obhodno potrebno moč borovemu gozdu. — To se je zgodilo neko pomlad, in zato je zajokal ves gozd ...
Tedaj pa se v svoji veliki stiski obrne do svojih prebivalcev — zbere jih s klicem, ki je šel kakor piš vetrčka, nežnega in rahlootožnega, po ve-jevju ter jim toži svojo nadlogo. Resno je zmigavala žolna s svojo debelo glavo, pokimala je veverica in zamahala z repom, žalostno so gledale druge ptice — in v ozadju je čepela kukavica in mislila, mislila. Vsak je bil pre-pričan, da je potnoč nujna, ker je sila največja. A kako? ,Da bi bili žužki za lubom!" je vzdihnila žolna. ,Da bi bili trdi kakor lešnik, zglodala bi jih!" je prikimala veverica. ,Da bi gosenice ne imele kosmatin! A naši želodčki so prenežni," so žalostno pritezale male, glasne pevke, ki so se naselile v gozdu.
Vzdihnil je gozd: vedel je, da je uničen, če mu ne poraorejo njegovi stanovalci. Vzdihnil je in zaječali so mogočni bori prav pri koreninah in ža-
-^,    186   ^-
lostno klonili vrhove. Prelčeve gosenice pa so se zvijale po mladih vrši-čkih. Vzdihnil je gozd pa se obrnil do kukavice, ki še dosedaj ni izpre-govorila. — Zasmilil se je gozd tudi nji in zakukala mu je v odgovor:
»Bi; mogoče bi ti pomogla; pa sama ne morem Veliko je število pisanih kosmatink, ki te uničujejo; moj želodec je trden in ne bojim se kocinic — le preveč jih je in jaz moratn skrbeti tudi za svoj rod. Zato ne raorem letati vedno po gozdu in prežati na tvoje škodljivce. Naj prevzemo drugi ptiči za me valjenje in rada ti potnorem v stiski."
Zopet je šel otožen piš po vrhih; zopet je gozd prosil podpore.
Tedaj pa se je začelo vrvenje in ščebetanje med malimi krilatci, obljubili so svojo pomoč — in gozd je bil rešen: Kukavica se je spravila nad prelce ter jih grabila, kolikor \n kjer mogla — da je imela želodec znotraj čisto kosmat; svoja jajca pa je znosila sosedom, da ji izvale zarod ter ga spra-vijo pokonci.