Nekaj o naši noši in hrani. (Dopis izpred Celja.) Mili so časi, ko so še kmetje sejali eele njive lanu in konopelj ter si tako sami pridelovali domačo obleko. Po zimskih večerih je vse ženstvo predlo, kar ga je bilo pri hiši. Po leti pa si videl pred hišo beliti platno, da je bilo veselje. Iz te domače robe so naredili vso obleko in sicer za moske in ženske, kakor tudi za otroke, ki je bila tako močna, da }e trajala leta in leta. Na ta način srao ae kmetje prav ceno oblačili. Sedaj pa je vse drugače. Nekdanje obleke iz domaee robe že ne najdeš akoraj nikjer. Pri nas v Savinjski dolini, posebno pa okrog Celja, ne zapaziš že na nobeni njivi ne lanu, pa tudi ne konopelj vsejanih. Popustili smo prejo, ter si kupujemo v mestu drage cape, ki nam koljejo naše žepe, razven pa jih še raztrga vsaki trn, ki se obesi na nje. Kmetje, to je za nas novi in sicer zelo občutni davek! Naš aosed, že stari mož nekdaj poreče: -»Primanj-kuje mi stelje; ne morem namreč spraviti svojih Ijudij v gozd, ker pridejo potem v samih cunjah domov.« Ako pa ni pri kmetiji stelje in gnoja, se tudi ne more obilno žita pridelati. Zavoljo naše noše trpi škodo v drugi vrsti tedaj tudi naše polje. Kmetje, poprimimo se torej zopet stare navade. Ne aramujmo se nositi tega, kar znamo sami pridelati! Drugi parasit ali pijavka pa je nekoliko tudi naša hrana. Pri nas na kmetih ae je namreč zelo vdomačila kava. To pijačo, ki jo v resnici moram imenovati slrup, so pred nekaj desetletij pile le samo stare babice, sedaj pa jo že mora imeti vsak otrok. Vem, da si s tem, ako imenujem to priljubljeno pijačo strup, nakopljem nekaj sovražnikov, pa nič ne do. Resnica pač v oči bode. Prišli bodo, easi, ko ne boš na kmetih nikjer zapazil več zdravega obraza. Moči pojemljeio. Krepkih in čvrstih delavcev, ki so kmetu neobhodno potrebni, vedno primanjkuje. Vse to pa skoro dela kava. Nekdaj smo imeli za zajutrek dobro in tečno domačo hrano, ki so jo gospodinje lahko iz poljskih pridelkov prav po ceni napravljale. Sedaj pa je vse drugače. Vsak delavec, vsak težak zahteva od kmeta za zajutrek kavo. To pa zopet kolje mošnje. Tu imamo drugi in ludi prav občuten davek. Razven tega pa je kava za naše zdravje zel6 škodljiva. Iz lupin, ki obdajajo kavino zrnje, narejajo najhujši strup, lako imenovani kofein. Razven pa še brezvestni prekupci in prodajalci pripravljajo kavo z modro galico, da dobi lepšo barvo. Modra galica pa je zopet strupena. Za drag denar si torej kupujemo le samo strup, domače pridelke pa, iz katerih bi si lahko naredili dobro in tečno hrano, prodajamo po smešni eeni. Kupci in prodajalei se nam na ta način posmehujejo, ter nas prav pridno odirajo. Da se zboljša naše slabo stanje. si moramo torej tudi sami prizadevati. Pomoč, ki mora priti od zgoraj, nam bodo, kakor upamo, priborili naši poslanci. Pomoč pa mora priti tudi od spodaj. To pa si, mojl dragi kmetje, po zgoraj omenjenem načinu pridobimo lahko sami. Delujmo torej z združenimi močmi, in naš ubogi kmečki stan se bo zopet povzdignil na boljšo stopinjo.