UČITELJSKI LIST
GLASILO »ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU".
Izhaja L, 10. in 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24,— Upravništvo v Trstu, ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
Štev. 18
V Trstu, dne 20. junija 1922.
Leto III.
DVOJE POTI
Dvoje Zvezinih društev se je v zadnjem času bavilo z vprašanjem učiteljskih službenih mest in reči moramo, da je malo naših stanovskih zadev tako kočljivih, kakor je ravno ta. V ničemer ni namreč med učiteljstvom tolikih razlik, kakor jih imamo s službovanjem v različnih krajih. Ta je navezan na neko mesto, ker službuje tam že nekoliko let, drugi radi prijateljskih vezi in sorodstva, tretji radi postranskega zaslužka, četrti radi stanovanja in komunikacijskih sredstev, peti radi rodbine i. t. d. Naši službeni kraji pa so posebno* na deželi tako različni, da je težko, včasih naravnost nemogoče ugoditi vsem, ki bi radi čim več ugodnosti, ako že morajo poučevati izven svojega rojstnega kraja,
Okrajni šolski sveti — dokler so še kolikor-toliko pravilno in redno poslovali, kajpak — so v splošnem našli neko normo, ki je bila merodajna za učiteljstvo že radi tega, ker so imeli naši zastopniki svojo besedo pri namestitvah. S spremembo režima se je, žal, to postopanje opustilo bodisi radi nevednosti, bodisi tudi radi razmer in s povsem določenimi nameni. Okrajni šolski sveti so si sicer priredili iz razlike v službenih krajih svojo posebno «name-ščevalno» politiko, saj smo videli, da so bili nekateri kraji pravi exili za tiste tovariše, ki jih je zadela vladna jeza, vendar je bilo vsaj za trajna mesta vedno razpisan konkurz ter so imeli načelno starejši prosilci prednost. To postopanje sicer ni bilo idealno, saj vidimo, kako moderna socialna politika skuša skrbeti najprej za šibkejšega, torej za takega, ki ima številno rodbino, a ne dovolj sredstev zanjo, vendar se je s prednostjo starejšim prosilcem preprečila marsikaka kruta krivica, posebno ker imajo starejši učitelji rodbine. Druga dobra stran rednega razpisa mest je bila ta, da smo že sami uravnali svoje korake primerno urejenim razmeram in stalnim več ali manj pravičnim kriterijem.
Ali kakor še danes niso okrajni šolski sveti niti taki kakor so bili nekdaj, čeprav smo bili že tako naivni, da smo sanjali o njih preuredbi, moderniziranju in boljši sestavi, tako tudi nameščanje učiteljstva noče v oni zdravi tir, ki bi bil v krr:st šoli in predvsem stanu samemu. Če je tisoče in tisoče delavcev mogoče vreči
čez noč na cesto., čemu ne bi tudi učitelju pokazali, da je revež odvisen v borbi za kruh kakor vsak drugi nemanič? Sicer ni tu zasebni delodajalec, ki mu daja zaslužek, ampak mu država meri plačilo, toda kakor ima zasebnik vedno le profit pred očmi, vidi država, ali1 bolje: hočejo videti njeni predstavniki «državni interes*, kadar režejo ljudsko-šolskemu učitelju kruh in zategadelj skušajo varovati v današnjih časih in razmerah ta interes s tem, da z nami — kockajo. Samo tako si je mogoče pojasniti, zakaj ni rednih in pravilnih razpisov službenih mest in zakaj ni definitivnih nameščenj na podlagi kolikortoliko pravičnih kriterijev.
Saj se vzlic temu živi, bo kdo dejal. Res je: če učitelj vrši svojo dolžnost, če poučuje, kakor hoče meščanska država, če zunaj šole drži trdno jezik za zobmi in vselej in povsod dosledno dokazuje, da ni ne krop ne voda, da živi takorekoč na dtugem planetu, če je učitelj tak, živi vendarle. Toda ne zabimo, da večina učiteljev ni taka. In če bi tudi bila, nekaj drugega je, kar se nevarno* zarezuje v naše živo meso vsled — nove prakse pri nameščanju in premeščanju učiteljstva. Radi tega razmotri-vanja pri stanovskih zborovanjih in odtod današnja beseda!
«Svobodoljubno» postopanje uprave, ki ne razpisuje ne provizoričnih ne definitivnih službenih mest učteljstva, je bilo umljivo v času neposredno po zasedbi Jul, Krajine in ko se še niso vzpostavili okrajni šolski sveti, dasi smo se že takrat oglašali, naj bi čimprej končala taka svoboda. Po pravici povedano, nas niso nič kaj s prijaznim očesom gledali, ko smo zahtevali nekoliko reda in zakona. Tudi nam ni nič koristilo, ko smo na vsa usta razlagali, da zakon spoštujemo in se mu klanjamo: zakon je trd, toda vsakdanja realnost je bila še trša in tako sc je zgodilo, da oni znameniti predlog nepoznanega tov. Junija, naj bi učiteljstvo samo odločevalo o naših namestitvah, niti ponižnega odmeva ni našel na delegacijskem zborovanju v Vipavi.
Ostali smo ex lex in ta ex lex je imel in ima še vedno demoralizačne posledice za ves stan. Dve poti sta namreč mogoči, kadar vprašam službenega mesta ali premeščenja. Predložim svojo zahtevo in čakam rešitve, opiraje se na svoje dokumente in pravice, kakor sem se lahko kdaj prej, ali pa vložim ponižno prošnjo in
pričnem hrbtenični ples okrog malih in velikih, sladkih in osornih, okrog uradnih in neuradnih, okrog poštenih in podlih oseb. Vedno imam svojo taktiko. Če je potrebno, sem krotek in mahljam prijazno z repkom, če kaže, skušam raje imponi-rati s svečanim nastopom vedno pripravljen na protiuslugo. Če zahtevajo, se prodam z dušo in telesom — na tihem se nekoliko sramežljivo opravičujem sam pred seboj, kako so moji kupci neizprosni in brutalni — in če terjajo, izdam svojega tovariša, ne-le enega, tudi več njih, ter pomirim svojo tanko vest radi judeževstva s tem, da se uverim, kako niso drugi nič boljši, ker žive tudi oni zgolj od izdajstva in po reku «mors tua, vita mea».
Toda če sem po tej drugi poti dospel do cilja, ali smem stopiti pred kopo otrok, da bi jih učil in vzgojil? Kakšno bo moje delo vzgojitelja mladih duš, če sem sam v sebi gnil, če
O STANJU/RADU I TAKTICI HRV. UČITELJSTVA ISTRE
Na početku ovog članka istaknusmo tendenciju, takt i metodu rada «Učit. lista»; a sad se pitamo: da li može hrvat. učitelj Istre njegovom stazom sva-gda i svugde?
Mi držimo, da osobiti položaj Istre i njezini dru-štveno-politički odnošaji, ko ji nisu jednaki s onima Trsta, Gorice i Kranjske, zahtevaju i vuku sa sobom nešto drukčiju taktiku i metodu rada i nastupa. U Istri, gde se bacaju učitelji na cestu iz škole — bez prigovora; gde se gubi službu i kruh proti zakonu pisanomu i nepisanomu, a da te nitko ne uzima u obranu; u zemlji, gde samo begom i skrivanjem mo-žeš sačuvati živu glavu, a da se ne možeš uteči vlasti ni sili državnoj da te zaštiti; u Istri, gde moraš sakrivati i zatomljivati svoje uverenje, nazore i sposobnosti, a da tvoja osobnost ne udari u oči onima, koji danas vedre i oblače; gde te mrko gledaju i straše penzijom, suspenzijom, požigom, samokresom, nisi li u školi i u javnosti onakav, kakva te zahtevaju imati živa fanatdzirane i demoralizovane skupine; u zemlji, gde je valjan učitelj zlovidjen, dočim se ne-valjalce, dangube i beznačajnike hvali i uzvisiva; u Istri, gde je učitelju dozvoljeno zapuštati školu po više dana i ne vršiti školske dužnosti, a u to doba da pohadja krčme, da trguje, mešetari ili polazi u lov — nesmetano; u zemlji, gde se nevredni učitelji proglasuju uzornicima, a nagradjuju robovi, heloti, Herostrati; u zemlji, gde se moraš več unapred odreči — želiš li ostati živ i zdrav na svojoj rodjenoj grudi — javnom kultunom radu, u toj zemlji, u našoj Istri, jesu hrvat. učitelji u izvanrednom i nenarav-nom položaju, koji iziskuje «izvanredne» učitelje i njihov posebno delovanje i posebnu taktiku. — Ovo naše istarsko društveno stanje ne smije smet-nuti iz vida, tko hoče govoriti o jugoslov. učiteljstvu Istre i suditi ga. Ne smetnimo s uma, da danas či-tava Istra (Pazin, Pul, Poreč i Kopar) jedva broji pedesetak učitelja, a nešto toliko Liburnija. Ne za-boravimo, da su svi istarski gradovi i gradiči po večini ili sasma italijanskim življem napučeni. Za-pamtimo, da ono malo hrv. škola, što ih broji stara Istra, jesu daleko od morske obale, dalje od želez, pruge i glavnih cesta; raštrkane u unutrašnjosti
sem ves razkrojen in kakšen bo vpliv, ki ga bom širil zunaj šole brez vere v se in kakor cunja v vetru? Ali ne bo korist vsega mojega pouka mnogo mnogo manjša kakor škoda, ki jo bom povzročil na svojem važnem javnem mestu?
Moralni moment je bil , ki je določneje ali nejasneje deloval, ko se je med učiteljstvom razpravljalo o- našem službenem nameščanju. Če kdo, je v tej zadevi organizacija zdrav regulator. Ne da bi mi sami vpeljali lastni absolutizem, le s polno objektivnostjo in skrajno pravičnostjo rešijo lahko učiteljska društva eno najtežjih naših vprašanj ter preprečijo korum-piranje vsega stanu. Vse, naša čast in naše koristi, naša lastna in našega ljudstva prihodnost zahteva, da je učiteljstvo pošteno, zato mora organizacija bdeti, da ne bo nikogar med nami, ki bi segal po — tridesetih srebrnikih.
Istre, u odaljenim selima, ko otoci u Indijskom oceanu. Ne smetnimo s uma i ovo, da su sve opčine Istre u talij, rukama; pa i oni mnogobrojni «gradovi», što se nalaze na brežuljcima usred hrvat. polja i naroda, dominiraju i danas, iza obavljenih opč. izbora, sa svojih 400—600 Stanovnika večinom talij, mišljenja nad 4—15 hiljada hrvat. ljudi svoje okolice. — Nema izgleda, da če koja opčina pasti u hrvat. ruke, a da bi mogao naš čovek harem u autonomnim poslovilna odlučivati, u čiji okvir spada i škola i njegovo učiteljstvo. — Ne zaboravimo opet, da je naš narod u Istri prestrašen, jer mu se pale kuče, poza-tvaraju ocevi i hranitelji, a znade, da je to slobodno u ime visoke državne misli, a kako kažu, i u ime više kulture. Hrvat, učiteljstvo sve ovo znade, sve ovo razumije, shvača položaj, pozna mentalitet i nakane naših novih gospodara; znade intuitivno i iz činjenica, da je Istra sudjena i odsudjena da narod-nosno pogine, a time podjedno i njezino hrvat. škol-stvo i učiteljstvo. Pa dajte, kažite mi, molim vas, kakav da bude rad tog hrv. učiteljstva, kad javno graditi* ne smije ni može; kakvo da bude njegovo vladanje, kakav nastup, kakva taktika?! Zar se on može uspešno boriti u očigled bezakonja proti sili i premoči privatnoj i državno}, pošto država očevidno tolerira i podržava tu šilu i nasilja, progonstva i bezakonja.
Velite: u organizaciji je moč, Znademo; al ako imadeš uvek za petama one oružane predstavnike države, koji prate svaki tvoj korak, bileže svaku tvoju reč i nastup, uvažuju svaku osvadu sa strane zlobnika, a onda :— sledi nasilje, izgon, suspenzija, umirovljenje, gubitak hrv. škole i učitelja. Hoče li moči hrv. istarski učitelj slobodno i prostodušno delovati, kad znade, da su mu njegovi suci i nadzornici oružnici u privatnom, javnom i školskom radu. Jest, u organizaciji je moč, al naš ti učitelj u takovim društvenim odnošajima, pa i radi topografske udalje-nosti, te radi materijalnih neprilika, ne može ni svake godine na glavnu skupštinu, koja može biti raspršena u tili čas ili se ju zabranjuje u središtu. kAko se več gde na periferiji, u seocu, sazvala, več dolaze podvale, da se pačala jugsl. propagandom, a predsednik se mora opravdavati. Znajmo, da je istarski učitelj loše plačen, a da njegovo prisustvo-‘vanje k skupštini stoji 30—60 lira. Da, u organizaciji ;je moč; a molim vas, da li je u Istri moguč skupni
energični nastup jugosl. učiteljstva za progonjena kolegu i za potlačeno pravo? Ta to bi išlo u plan protivnika našeg školstva, da opet mogu proti nama nastupiti, koju hrvat. školu uništiti i učitelja kojeg kazniti. Povrh toga huckati med narodom proti svomu hrv. učitelju, koji — štrajkuje i ne če da radi.
__ U organizaciji je moč: a mi znademo da njezin
predsednik i glavni odbornici doskora če očutiti — bič radi svoje odvažnosti i bojevitosti. — Zar mogu oni nesmetano delovati u ime društva? Mi imamo i veliku organizaciju «Zvezu». Na čelu su joj odvažni, a i razboriti učitelji; ali i oni, na svoju veliku žalost, ne mogu nam svagda i uspešno pomoči. Mi svi poštu-jemo «Zvezinog» predsednika kao valjanog našeg zagovornika; al' mi u Istri znademo, da i on proti «vis major® ne može uspeti. — Mi unatoč lome stanju, verujemo i nadalje u moč organizacije znajuči, da bez nje bilo bi nam još gore, uvereni, da če i pro-gonstvo i strah prestati, a nastopite za njima moč pravice i ljubavi, a jedva onda če i organizacija naša biti u svojem elementu. Mi verujemo u svoje udru-ženje, jesmo skoro svi u njemu i ostajemo.
Al vratimo se opet u Istru. — Istra nije ni Trst, ni Gorička, a ni talij, dio Kranjske, gde prebivaju kompaktno samo jedan, naime slov. narod. Tamo su i gradovi i gradiči u narodnim slov. rukama. Gradič i okolica njegova istom dušom dišu. Položaj je tu slov. učitelja i njegov takt i rad odredjen, te ne može biti u dvojbi, što če, kamo če i kako če. Još jedno moramo tu istaknuti, što je od velike važnosti: učitelja i školu tu brani sam narod, a .ovo zato, što se čuti jakim, a jak je zato, što su prosti inorodne primese, dakle bez «naravnih» protivnika, te što gradiči i njehovi okolice jesu jedno, a i zato, što je slov. narod iz istaknutih razloga kulturniji i svesniji, več i zato, što ima više radništva, ,koji su svagde i svagda društveniji stalež, a radi svojeg neimučstva vole i brane školu. Istr. Hrvat je samo seljak, mali posednik, Ovo par naših sitnih trgovčiča ne če ri-skirat.i ništa u javnosti, da se mu ne oduzme patenta i zato, što je — trgovac. Našeg svečenstva več je skoro nestalo; što preosali, udeseli svoje ravnanje prema prilikama da ne budu progonjeni i da ne mo-raju zapustiti svoj rod. — A taj naš narod, neimajuči več nikog drugog, ljubi dandanas svoju narodnu školu i svoga učitelja. Nema ni crkve, nema svog svečenika; ne zalazi u crkvu, ko ja mu je postaia; promenom svog narodnog svečenika — tudjom a nema več Istra ni našeg činovništva: javnih ni pri-t vatnih; nema sudaca, prolesora, odvetnika, novčara ni bankira, sada mu je škola i učitelj — sve i sva nada. I voli naš čovek svoju školicu i brani ju. Al ta narodna seljačka obrana nije ni snažna, ni odvažna a ni organizovana. Boji se istupiti javno u obranu svoje škole i učitelja, da mu ne izgori krov nad gla vom i da ne plati inače svoju odlučnost. — Ne če da nastupa otvoreno, jer znade i čuti, da njegova oblast nije oblast, a za,kon da nije zakon, on se čuti bes-pravnim, pa tako se jadan pun žuči skutrio u svojoj kučici, i mirno s bolju u srcu radi u polju i želi mir,' red, pravicu i vladu, što bi mu jamčila barem glavu i imetak. Suznim očima, stisnutim zubima, čemerom u srcu gleda, kako mu se tera iz sela do-brog učitelja, kako mu se zatvara školica; gleda, kako mora njegov učitelj trbuhom za kruhom. Što če učitelj med takvim narodom, u takovim nesno-snim i nekulturnim prilikama? I on — učitelj naš —
i on se čuti sasma osamljenim u selu ili u okolici gradiča; on instinktivno čuti, da mu nitko pomoči ne če nit ga može obraniti. U vlasti ne vidi svoga zaštitnika; naprotiv, dignut če se ova jedino i mak-nuti, da te kazni. Znade, da mu je škola i on u rukama — oružnika i privatnika-neprijatelja. I naš ti hrv. učitelj Istre povukao odatle i iz razloga ovde iznešenih posledice: utekao preko medje da tu nadje mira i hleba; drugi se — poturčiše; treči čarne nemoteči dobro ni zlo, da ugode samo sebi, susedima i oblastima; a četvrti, srečom največi i najbolji deo, rade tiho, tiho, al zato ustrajno, s punim srcem, oduševljeno. Ovi rade tiho, da ga — sused ne čuje, ne vidi i da njega uhodu, ne upczori svojim radom, da je živ i da — radi. I on tako tiho radeči, čuva sebe kao osobu i kao učitelja, da čuva narodu hrvat. školu. Oh, taj hrv. učitelj u Istri, taj crv, što gradi i razgradjuje, znade, da je on možda — zadnji hrvat. učitelj one škole i svoga sela....
A sada bračo i kolege, vičite, pozovite tog našeg učitelja: protivi se, odupri se na noge! otvoreno i bojevito postavi se u red proti tiranstvu! Na bojno polje — javnim radom! Udari! — Šta?! Zar ne češ? Zar te nije stid, čoveče? U XX. smo veku, u veku jednakosti, pravice i slobode, u veku kulture! Zar izbegavaš borbu? Zar bežiš od organizacije; nisi di-sciplinovan! — Jest, sve ovo i drugo može se do-viknuti hrv. učitelju Istre. A on če vam odgovoriti: Idem iz svoje škole, kamo? Med ljude, med kojima če se nači jedan, pred kojim ne smiješ istinu reči, a ni znanje širiti; dojavit če on dalje. Kamo ču? U goru? u polje? U gori vuci, u polju Turci! — Govori, poučavaj narod. — Jest: mnogi su kolegi počeli govoranci ju doma, a dovršili ju izgovoriti u drugoj državi razbijene glave, pokvarenih živaca, odsedenjem kaznim zatvoru, zatočenjem, prognanstvom, palje-njem knjiga i pokučstva...
Tko če mu dati ubrusac da obriše ledeni znoj sa svoga čela? Tko da ga primi pod svoj krov za to, što je on kao narodni mučenik bačen na cestu? Gde su Šamaritanci! Oko našeg učitelja ne vidi ih kroz gustu maglu i oblačine; a vide samo one, koji ga uhode i vrebaju i traže od njega pogledima: Podaj se! pokloni se! priznaj da si u Italiji, pa ostavi i decu i narod svoj! Živet češ tada i imati mira.
Ne veruješ li?
Pa dodji k nama u Istru, da vidiš barem Kalvariju i Golgotu fizičkih, a još više moralnih muka hrvat. učitelja. Al tko da vidi bol njegovu videči, da ne može raditi na kulturnom polju med svojim narodom kao slobodan čovek u slobodnoj državi.
Žuči mu se puni srce, gledajuči sva progonstva proti narodu, a pomoči mu ne može; krvavim očima gleda kako se ruše danomice kulturne narodne institucije, a on to mora šutke gledati. Svedok je borbi svoga naroda za život, za mrvičak sunca i topline, gleda ga ko utopljenika grabeči grančicu spasa, a pomoči mu ne može nit smije. Tko če mu zameriti, da u takovom stanju gradi i se sklonjuje u katakom-bama; tko če mu uzeti za zlo, što cn radi u najužem krugu i svojoj školici kao crv, kao krt i dabar, da pomogne u koliko pomoči može, da spasi, što spasiti može. I narod, naš gospodar i naše dete, zahvalni su mu i za takav rad... lzvanredno stanje Istre tako zahteva od učitelja i svakog drugog inteligenta i osobito sadržanje i postupak. Ne verujete li još?
HRVAT. UČITELJSTU ZAPADNE ISTRE
Sastasmo se 1. tek. mjeseca u Pazinu u lijepome broju iz sviju četiriju kotara: Pazina, Pule, Poreča 1 Kopra, da obavimo u svojoj skupštini običajne društvene poslove, što ih predvidjevaju naša društvena pravila, što bijahu potvrdjena i noše potpis Gen. Civ. Komisara g. Mosconi-ja. — Civ. Komisarijat u Pazinu uze na znanje našu skupštinu, kamo posla svoga zastupnika g. nadzormka Tribussona. «N. Dom», u kojem se držala naša skupština, bijaše zastražen dr-žavnom oružanom šilom, ipak se ušuljali fašisti u našu skupštinsku dvoranu i nas raspršili. Zaman prosvjedi sa Strane predsjednika, da smo mi zakonito društvo, učiteljsko, prosvjetno, staleško, a ne političko, utaman njegove izjave, da je skupština ta-kodjer pravilno sazvana i dozvoljena od polit, vlasti. Na sve ove predsjednikove prosvjede samo čusmo iz ustiju fašiste: Sta tu radite; šta vama rabe društva ni skupštine; mi smo sada u Italiji, a ne u Jugoslaviji... Berite se svi, i to odmah! — I to odmah! — I to rekavši pokupi i odnese sa stola sve spise predsjednikove udarajuči batinom po njegovu stolu. Predsjednik je uzaludno prosvjedovao i proti nasil-noj otimačini njegovih spisa...
Sve ovo je Vama, drugi i kolegice, poznato, a i to, da je išla naša deputacija, naime naš predsjednik V. Šepič, predsjednik «Zveze», te tajnik A. Ladovac, na Civ. Komisarijat da prosvjeduju proti nasilju i otimačini. Naidjoše na lijepe izraze uljudnosti, za-čudjenja, iznenadjenja i obečanja. Usodio se čak reči podkomisar da če nasilnike predati sudu. Pozva ih dapače k sebi u ured, a iza polsatnog dogovora i viječanja priopči on deputaciji, da mu kazaše fašisti, da se rokopise putem pogubili, ali — doda — ako se nadju, povratit če se ih. — Jest, bračo, bit če možda povračeni iza kako budu ih gospoda dobro proštudirala. Ne znamo, da li če oni štogod u njima nači a da uzmognu nama dokazati prekoračenje na-šeg djelokruga, pa da mogu udariti po društvu i našemu predsjedniku. Znamo samo to, da su to bile samo skupštinske i staleške stvari, koje nikoga ne
POLEMIKA.
ČIKA JOVA — IN ŠE NEKAJ NAVRH
Prav lahko se zgodi, da človek, ki ne premišljuje in tuhta o tem, kar hoče napisati, mesece in mesece, «postreže s kašo»; zgodi se pa lahko tudi, da se tistemu, ki le predolgo kuha, naposled kaša prismodi.
Ponavljam: Cika Jova je prevajal pesmi iz nemščine in jih objavljal pod svojim imenom (ne da bi navedel avtorja), zato so tiste pesmi kristalnočisti plagiati in Cika Jova — plagiator. «Kdor ni v svojih literarnih študijah še tako daleč, da bi mogel ločiti pojma «neizvirnost» in «plagiat», res ne more biti človek velikih gest!!» Nekoliko prenaglil se je pač zagovornik Čike Jove, kljub temu, da «se vsekdar in povsod drži gesla, da naglica ni bila nikoli nič prida». Vsled naglice je prišel tudi v protislovje, ker trdi v dveh zaporednih stavkih dvojno: da sem napravil iz Čike Jove, «najbrž ne pomotoma®, torej zavedno, plagiatorja; takoj v naslednjem stavku pa pravi, da ne ločim pojma »neizvirnost® in «plagiat». Torej dve nasprotujoči si trditvi moža, ki pridiga drugim o nepoštenih namenih in nečisti vesti.
vrijedjaju, nit šta ruše, samo su želje, prijedlozi i prosvjedi u svrhu učiteljskog, školskog i društvenog bolitka i napretka. Ostavimo sada rokopise u ru-kama gromovnika, dozvolimo im veselje i užitak da raspršili našu skupštinu, a da ju ne mogosmo do-krajčiti, dozvolimo im osvetu i rad za domovinu; a mi, bračo, medjutim — gori srca! Ne daj Bože, da nama zavlada pa ni za jedan cigli dan čuvstvo poni-štenosti, snuždenosti, smalaksanja! Gore za nas! To bi bili samo loši znaci naše preslabe moralne snage. U nas toga nema. Bijasmo u vatri, u kušnji, u borbi duševnoj, koja nas ima jedino čeličiti, osnažiti, ojunačiti. U vatri se pozna zlato. U borbi se stvaraju i bruse karakteri. Borba stvara borce i radja sve uslove i prerogative, koje valja da posjeduje svatko, koji sc hoče da se bori za istinu, pravicu i egzisten-ciju. Drugo mi i ne tražimo.
Drugo mi i ne možemo kao najplemenitiji društveni i državni stališ... Mi, bračo, zastupamo i krčimo put k istini, pravdi, čovječnosti, moralu, na-pretku i miru. Ljudi sile, tame i «starog reda® tomu se protive. Mi ne sustajmo u radu na polju rada, reda, mira i prosvjete na temelju etičko-narodnom. Ne sbacimo svoje moralno oružje, što nas diči i po-sveičuje, nego ga nabrusimo i opašimo, pa hajd dalje otvorenim, poštenim učiteljskim čelom! Uočimo da zaprijeke, zasjede, što nam se postavljaju na našoj uskoj, neprohodnoj kulturnoj staji, ali da nas ove ne smiju odvratiti cd rada i nastupa. Jao pojedincu, staležu ili narodu, koji pred prvom zaprijekom stane i uzmakne! Ovakovi ne stvaraju povijesti i nisu pro-micatelji dobra, ni branitelji svojih ideja! Mi bračo čemo ubrati drugi put. Mi čutimo u sebi i vatre i topline; čutimo ogorčenu dušu, poniženo samoljublje i pcnos, čutimo u sebi dosti eneržije i odvažnosti, pa zato čemo dalje, naprijed do svoje svrhe za svojim ciljem. Zadnja naša raspršena skupština nek u nama rasplamti sve naše duševne sile, nek nas po-strekne, probudi, potakne na još energičniji staleški i prosvjetni rad. Dolje mladodušje! Ustran bojažlji-vost i preveliki obziri. Budimo, jest, mudri kao Sa-lomun i lokavi kao zmija, ali samo u radu, snovanju, djelovanju! Van iz jaraka na bojno polje rada, napretka i kulture. Gori srca! Samo mičimo se!
Gradnikov zagovor, «da so tudi nemški pisatelji hodili na trgatev k srbskim... in ne samo Jovanovič Zmaj h Kopischu®, je klavern. Če kradejo drugi, še ni opravičeno, da krade Čika Jova.
Ko sem pisal o stradajočih slovenskih umetnikih, nisem mislil nase, ampak na že mrtve in še žive slovenske umetnike, ki so stradali ob svojih delih, medtem ko se je po domovini bohotno širila razne vrstna tuja plaža. Mislil pa sem tudi na tistega slovenskega umetnika, ki ga tov. Samec dobro pozna in visoko ceni in ki je dolgo ponujal založnikom zbirko svojih dobrih pesmi, ki pa še do danes ni zagledala belega dne; pač pa je izšlo v tem času že troje zbirk Čike Jove!
Branitelj me poziva, naj s stvarnimi »razlogi® podprem svojo sodbo o pesmih Čike Jove. Ker se mi pa ne zdi vredno pisati o njem obširne študije in ker nočem vsiljevati ne Samcu ne drugim svoje sodbe, zato sem se obrnil do ljudi, ki se pečajo z literaturo (in ki imajo, ujiam, poštene namene in čisto vest), s prošnjo, da izrazijo svojo nepristransko sodbo o slavnem Čiki Jovi. (Obrnil sem se do vseh naših ljudi v Jul. Krajini, o katerih vem, da se več ali manj pečajo z literaturo. Izpustil sem
edino Žgurja, ker mi je njegov naslov neznan. Odzvala se še nista dr. Ros in Fr. Bevk.)
Karel Širok.
* * *
Kolikor jaz poznam Čiko Jovo, bi sodil, da je v njem nekaj zrnja in nekaj plaže; nekatere nerodnosti v obliki, se zdi, je treba deti morda tudi na prevajalčev rovaš. — Dr. Andrej Budal.
Mladinske pesmi Cika Jove, v kolikor jih poznani iz prevodov v «Novem Rodu», so prav čedne in ljubke stvarce, ki jih je deca rada brala, bržkone radi humorja, ki jih preveva. Posebne globokosti v njih seveda ni iskati, niti bogzna kakšne umetnosti, tako da bi se človek zanje — navduševal. Sodim pa, da nc stoje ravno pod povprečnostjo sodobnih mladinskih pesmi. — Ferdo Kleinmayr.
Pri pesmicah Čike Jove pogrešam one mehke nežnosti, ki sniva v otrokovi duši in čaka, da jo kdo vzdrami iz sanj. Da pa let. in tudi lanski sotrud. N. R. brez dvoma prekašajo Čiko Jovo, je jasno vsakomur, kdor količkaj zasleduje razvoj mlad. literature in kdor ne tiči v starem predsodku, da je lepo in dobro, vse kar pride od drugod. — Poidi Leskovec.
Cika Jova hoče vzgajati otroka v nacionalističnem duhu. Že njegova metoda — šepasti verzi (ki so še povrhu plagiat, kakor dokazuje dr. Pregelj) — je slaba. Kaj pa šele njegov smoter? — VI. Martelanc.
Od otroškega do otročjega je samo kratek korak; in najmanj mladinske so pesmi, ki diše po katedru. ( Uganil je» in «Učencem» v lanskem letniku «No-vega Roda»). Če že moramo prevajati iz nam razumljivega jezika, tedaj naj se prevajajo res vzorne stvari! S Čiko Jovo je pesnik Gradnik samo dokazal, da stojimo z Levstikom in Zupančičem daleč pred drugimi. — Josip Ribičič.
Pesmi Cika Jove me nikakor niso mogle ogreti,
IZ ORGANIZACIJE.
DELEGACIJSKO ZBOROVANJE «ZVEZE UČITELJSKIH DRUŠTEV« se bo vršilo v Gorici 8., 9. in 10. julija.
1.	) V petek, 7. ob 15. seja odsekov; ob 19. seja
upravnega sveta.	'
2.	) V soboto, 8. ob 8. delegacijsko zborovanje; zvečer koncert.
3.	) 9. v nedeljo ob 9. javno zborovanje. Po zborovanju morebitno nadaljevanje deleg. zborovanja.
VODSTVO.
Program koncerta o priliki našega deleg. zborovanja, dne 8. julija v Trgovskem domu v Gorici.
Ivan Grbec: Otroci molijo. (Mešan zbor.) Anton Lajovic: Pesem begunke. (Samospev s klav.), Pesem čarovnic. (Žen. dvospev). Spomladni spev. (Mešan zbor). Anton Forster; Z glasnim šumom .... (Osme-roglasen mešan zbor.) Emil Adamič: Kregata se baba in devojka, Mlad junak po vasi jezdi. (Mešana zbora;)Vazilij Mirk: Dve jugosl. rapsodiji. (Klavir.) Anton Lajovic: Napitnica, Bolest. (Mešana zbora . . .)
Sodeluje Zvezin zbor, Aurelija Sancin in Gita Bor-tolotti. —
■	.Poziv. Socialni kurz «Zveze» se vrši od 10. do
16. julija na Otlici (Trnovska planota). Vsak dan Predpoldne so projektirana predavanja o konserva-tivizmu, liberalizmu, socializmu, nacionalizmu, zadružništvu in religiji; popoldne pa je diskusija z ozi-
ker niso prav nič posebnega — posebno za naš čas ne. Čudim se, da je Gradnik zgubljal čas s takimi prestavami, ko imajo vendar Srbi dosti, dosti lepših stvari, ki bi zaslužile, da jih spozna naša mladina.
— Jakob Soklič.
Prebral sem ponovno sledeče pesmi Čika Jove, ki so bile objavljene v Gradnikovem prevodu v lanskem letniku «Novega Roda»: «Žalostni mišek«, Učencem«, «Račun brez krčmarja« in «Na ledu«. Moram reči, da se ti prevodi ne morejo prištevati ravno k najboljšim pesmim, ki jih je objavil «Novi Rod.« Zdijo se mi preotroške, skoraj otročje, so tudi brez jedra, pač pa so živahne. — I. Vovk.
Ni treba, da je kdo velika luč na Parnasu, če sl hoče napraviti nekoliko sodbe o Zmajevih (Čika Jova) «Otroških pesmih«. Ko bi J. J. Zmaj tudi ne bil rojen že skoro pred sto leti, nam njegove pesmice čisto krištofšmidovsko najraje moralizirajo, ko so povedale fabulo, S tem ni rečeno, da je vse slabo, kar imamo prevedenih Zmajevih mladinskih pesmi, toda anahronistične so in pogosto tudi plehke. Kaj naj človek reče, ko čita v «Materinem car-tančku«;
Če se le opraskal je, plaka in popeva:
Jojmene — jojme jojmene,
J	zgubil bom vsa čeva!
Ko je suho, zamesi blato, in ko mati kara ga, povalja se kar po mokrem blati!
Poezija, kaj! Le dva slovenska avtorja mladinskih pesmi naj imenujem, Levstika in Župančiča — povedal sem dovolj! — J. Pahor.
rom na naše razmere. Udeleženci se morajo tako) pismeno priglasiti tovarišu Ludviku Tavčarju (Bazovica pri Trstu). Ker se vrši tečaj ves teden, bo preskrbljeno za kritje stroškov voznine in prenočišča. — Al. Hreščak.
Učiteljsko društvo za idrijski okraj je imelo redni
mesečni sestanek 30. 4. v Idriji.
I.	Tov. predsednica je pozdravila navzoče in ugotovila, da manjka četrtina članstva.
II.	Nato je dala besedo tov. F. Mačkovšekovi, ki je predavala zelo zanimivo o Prešernu in Petrarcu.
III.	Sklene se naročiti F. Bevk: Faraon in Dr. Pregelj: Plebanus Joannes.
Vodstvo Zveze naj se naprosi, da bi posredovalo pri vladi glede opcije nekaterih tovarišic.
Zborujoči se strinjajo soglasno z izvajanji članka .Čujte, čujte« v Uč. listu št. 12 in smatrajo nameravano uvedbo celibata učitelic za nekulturno kršenje človeških pravic in posledico političnega omalovaževanja učiteljic.
Sklene se opozoriti «Odsek za sestavo učnih knjig« na zastarelo slovnico v letošnjih Josin-Ganglovih berilih. V bodoče naj bi se upoštevala v stavkoslovju Kernova teorija, ki jo zastopa tudi Breznikova slovnica; saj je ta teorija edina logična in pravilna, sicer se bomo vrnili v tem predmetu v ono dobo pred 15 leti.
Goriško učiteljsko društvo je zborovalo 1. junija t. 1. v Gorici. Ker je bil predsednik tov. Križman zadržan, ga je nadomeščal podpreds. tov. Urbančič.
Tajnik prečita zapisnik zadnjega zborovanja. Tov. Paljk, ki ni bil pri prejšnjem zborovanju vsled zadržka, je bil proti sklepu za nakup samo socialističnih knjig za okraj, učiteljsko knjižnico, ki : o v prilog le gotovim strujam, posebno pa, tia se poveri ta naloga tovarišu iz druzega okraja ter je predlagal, naj se prekliče ta sklep. Pojasnilo k temu ugovoru je dal tov. Reja. Že sprejeti predlog se je končno v toliko spremenil, da se nakupijo za znesek 1000 L le take knjige, katere zbere za to določeni odsek.
Govorilo se je tudi o nekem tovarišu, ki je v disciplinarni preiskavi, in je v svojem razgovoru neopravičeno žalil čustvovanje slovenskega učiteljstva,
Line 2.*) julija t. 1. skliče se v Gorici tabor slovenskih in italijanskih učiteljev (Delegazione Magistrale Isontina), kjer se bo razpravljalo o gmotnem vprašanju učiteljstva goriške dežele.
Tov. Reja priporoča mladim učiteljem, naj napravijo izpit iz italijanščine, da bodo lahko oni poučevali ta predmet mesto dosedanjih italj. učiteljev.
Tov. Paljk poziva vse pevce in pevke, ki so podpisali izjavo, da se udeleže za gotovo prihodnje pevske vaje.
Naprosi se «Trgovska obrtna zadruga* v Gorici, naj bi prepuščala dvorano v “Trgovskem domu» na razpolago o priliki zborovanj goriškega učiteljskega društva.
Tov. Urbančič priporoča, naj se udeleže kmet. nadalj. tečaja za učitelje meseca avgusta t. !. le oni učitelji, ki imajo res veselje do kmetijstva in bi poučevali na kmet. nadaljevalnih šolah.
Po zborovanju je tov. Reja zopet nadaljeval referat: «Delovna šola*. Vsi udeleženci so z velikim zanimanjem sledili izvajanjem marljivega predavatelja.
*) To je v nasprotju z mnenjem Zvezinega vodstva, ki je bilo vprašano radi dneva!	Op. ur.
Slov. učiteljstvu koperskega in voloskega okraja!
V zvezi s tozadevno informacijo na zadnjem občnem zboru naznanja podpisani vsem članom Slov. učit. društva za Istro, da stanejo zemljevidi za šole in učence, ki naj bi služili kot nadomestilo za stenske zemljevide (teh v Istri v doglednem času gotovo ne dobimo!) pri pouku zemljepisja po 1'20 L in po 0’60 L izvod. Ako se odzovejo vse šole s primernim naročilom, se lahko z gotovostjo računa na popust, tako da bi stali večji formati po 1 L, manjši pa po 50 stot. V poštev pridejo zemljevidi Jul. Krajine, Italije in Evrope, in sicer samo politični ali pa tudi fizični in politični.
Šolska vodstva naj blagovolijo naznaniti podpisanemu do konca julija t. 1. število, format (večji ali manjši) in vrsto zemljevidov za potrebo dotičnih šol.
Obenem poživlja podpisani tudi vse ene člane, ki se niso še prijavili za izobraževalni tečaj, a imajo namen, naj to nemudoma napravijo potom dopisnico na naslov podpisanega.
Bogumil Medvešček, Dekani pri Kopru.
«Jugosl. učiteljsko društvo* sa sjedištem u Pazinu sazivlje ovime svoju glavnu skupštinu u Lupoglavu dne 3. julija 1922. u 9 sati uz slijedeči dnevni red:
1. Otvorenje skupštine i predsjednikov nagovor; 2. izv ješče tajnika; blagajničarke i revizora, te odo-brenja računa; 3. biranje društv. odbora i revizora, te kot. predstavnika; 4. biranje delegata za “Zvezi-no» zborovanje; 5. o podučavanju u 1. godištu; ras-pravlja M. Demarin. 6. prijedlozi i uniti pravodobne podnešeni.	Predsjedništvo.
* * *
Opaska: Bude li opravdanih razloga, da se zami-jeni dan i mjesto ove skupštine, uzet če se u obzir. Uvjereni smo, da ne če na ovoj skupštini manjkati nijedan naš učitelj i učiteljica, koji se smatra pravim učitelem i čovjekom vremena.
Delegati Zvezine skupščine 1922. (Tolminsko učit. društvo): 43. Bogataj Franc, 44. Drekonja Ciril, 43 Gerželj Albina, 46. Ivančič Ivo, 47. Kemperle Elka, 48. Mesar Ljudmila, 49. Obleščak Marija, 50. Podgornik Filip, 51. Sivec Fran. — Namestniki: Kenda Z., Močnik Jcs., Pagon Fr. in Strgulc Al.
Pri občnem zboru dne 5. junija v Postojni izvoljen sledeči odbor, ki se je sestavil tako-le: Lampret For-tunat, predsednik, Starman Franc, podpr., Volk Viktor, blagajnik, Kenič Andrej, tajnik, Mercina Ivan, Carnelli Amalija, Vilhar Pavla in Komar Majda odborniki. —
Izredni občni zbor Tržaškega učitelj. društva se bo vršil v četrtek, 29. t. m. ob 10. uri pri Sv. Ivanu.
Ker so na programu izredno važne stvari, je vsak član obvezan, da se obč. zbora gotovo udeleži.
Učitelju! Kolego! Pitam te: Jesi li član svoje organizacije? Jesi li namirio zaostala i tekuču članarinu? Jesi li bio na skupštini? Ako nijesi, jesi li več poslao 5 L u društvenu blagajnu? —
Pitam te opet: Je li ti čista savjest va koncu škol-ske godine? Roku na prša! Dobro ispitaj djecu svoje škole; stvori nepristran sud o napretku škole! Jesi ti možda kriv slabu napretku djece? Odluči odlučno savjesnije i požrtvovnije revnovati za napredak po-vjereni si djece i na polju ljudske i narodne prosvje-le. — Tekom predugih tromjesečnih praznika tje-lesno i duševno se prepremi za rad u idučoj škol. go-dini! Čitaj, uči, razmišljaj, napreduj! —
ŠOLSKE VESTI.
TOVARIŠICE!
Novi zakoni pravnih razmer učiteljstva so pred vrati. Reševale se bodo skupne zadeve učiteljev in učiteljic, a tudi take, na katerih smo v glavnem same zainteresirane. Kaj mislite? Ali naj mirno čakamo novega razočaranja? Kako naj sklepajo o nas, o naših življenskih vprašanjih, če ne poznajo ali nočejo poznati naših želj in teženj! Vsak ve sam najbolje, kje in koliko ga črevelj tišči; zato pomagaj si sam in — gospodje pri zeleni mizi bodo računali s teboj in uvaževali tvoje prošnje.
Lansko leto je v Vipavi na deleg. zborovanju sicer prodrl predlog goriških učiteljic za odpravo celibata, poučevanje ročnih del itd., letos nam bo pa Zveza povedala, kakšna pota je hodila in kakšne uspehe je dosegla sprejeta resolucija.
Za boljše razmotrivanje vprašanj, ki zadevajo le nas učiteljice, naj bi se pod okriljem Zveze zbral odsek, ki bi stavil in utemeljeval konkretne predloge na pristojnem mestu. Zahtevajmo povsod svoje zastopstvo! Ali je katera koleginja v kakem Zvezi-nem odseku? Da ni, smo same krive. Ne zadostuje, da samo dvigamo roke pri glasovanjih, premislimo dobro, zakaj jih dvigujemo.
Delegatinje, pridimo pripravljene na zborovanje, da nastopimo tu z vso odločnostjo za naše glavno vprašanje — vprašanje celibata. Povejmo odločno, da zahtevamo le to, kar nam gre po naravnih zakonih.
Društvo čehoslovaških učiteljev je ustanovilo 15, oktobra 1921. v Pragi inštitut za eksperimentalno pedagogiko in stalne univerzne tečaje za učitelje in učiteljice vseh kategorij. To je jedro za bodočo pedagoško fakulteto, ki bo udejstvila oni «Collegium didacticum* kakor ga je sanjal že Komensky.
Slično ustanovo nameravajo tudi na univerzi v Brnu.	R. B.
Izpiti usposobljenosti. Na učiteljišču v Tolminu se je v pomladanski sezoni priglasilo 23 kandidatov. Od teh je eden odstopil, štirje so bili reprobirani, 18 pa jih je položilo izpit z uspehom.
Na znanje učiteljstvu. Ove godine svršava školska godina i poučavanje sa 30. junija. Škol. vijesti imadu se dijeliti 1. julija... Upravitelji škola imadu za prvih dana julija riješiti sve škol. spise. — Ovoliko zato, da ne bude zboke i nejednakog postupka ko lani. —
Blagodarim srdačno svim kolegima i kolegicama, te privatnicima, koji mi prigodom napadaja sa Strane Kat. tisk. društva* dotično «P. Prijatelja* od 11. prošl. maja očitovaše pesmeno ili usmeno svoje «sa-učešče* i solidarnost. Hvala!	V. Šepič.
Na uspomenu blagopokojnoj Idi Trampuž — učiteljici. U Opatiji.
Pred nekoliko smo dana dobili žalosnu vi-jest, da je dne 19. svibnja, iza dužeg i teškog bolova-nja preminula u Lubljani naša premila drugarica Ida Trampuž, učiteljica u Opatiji. Ta če se vijest bolno kosnuti srdaca množine njezinih prijatelja i štova-telja, a rastužili če osobito njezine saučenice raštr-kane po svim krajevima naše domovine.
Pokojnica je svršila pred 6 godina s odločnim u-spjehom preparaciju u Pazinu, odaklc ponese u svijet srce i dušu oplemenjenu krijepostima uzor učiteljice. Službovaše u Sv. Petru u Šumi, u Pazinu, gdje je
FELJTON
PAR UTISOV SODOBNE NEMČIJE
Kdor potuje danes v Nemčijo, naj se nikar ne pripravlja na pot z mislijo, da gre med razvaline. Svetovna vojna je res pretresla Nemčijo navidez bolj kot ostalo Evropo. Poglej n. pr. tečaj nemškega denarja. Za eno borno liro dobiš okolu petnajst mark in stoinpedeset mark dnevno je za skromnega ino-zemca v nemškem mestu čisto dovolj. Nemško gospodarstvo bi radi ubili francozi, nemško industrijo Angleži. Italija na tlačenju Nemčije menda ni intere-sirana; ne zato ker nima zato vzroka, temveč zategadelj, ker ji manjkajo sredstva. Nemčija je danes od vseh zavezniških vlad obsovražena, diplomatični mogotci zapada je ne priznavajo za velesilo, toda, vse to Nemcev ne rani do živega. Zaprli so se v svoje meje — ki jih pa na novih kartah priznavajo z rezerviranimi črtami — in tam delajo politično, gospodarsko in kulturno. Njihov cilj je za sedaj samoobramba in samoohrana.
Kakšen vtis dobi tujec, ko pride čez nemško mejo? Prvi vtis je nedvomno prepričevalni dojem, da
za kratko vrijeme njezina neumorna rada i krijeposna života zaveli malo i veliko.
Neumoljiva sudbina god. 1919. nastatih nepriliku prisiliše obitelj Trampuž, da se nastani u Opatiji. U čežnji za milim roditeljiana, zamoli iste godine mje-sto u Opatiji, ali dobije Kantridu. Njezino je tijelo bilo odviše slabašno, a da bi podnašalo njegu tudjih ruku — no ne obazirajuči se na to, ona je vršila svo-ju dužnost preko svojih sila — mučila se i ustrajala. Prepuštena svojoj volji žrtvovala se sve dalje u ne-umornome radu. Ali njezino je izmoreno tijelo za-htijevalo ipak majčine njege — — i samo na želju roditelja zamoli ponovno Opatiju. Dobi je — ali pre-kasno. U borbi sa teškom več bolešču, vršila je svoj-e svete dužnosti ljubavlju, revnošču, požrtvovno sve do marča 1921. Njezini se roditelji presele u Ljub-ljanu, a ona ode i sada u njihov naručaj u nadi, da Ce
joj njihova njega ublažiti teške boli.--------No andjeo
smrti prekinu joj nit mladjahnog života u petak 19. svibnja, a 21. predani su njezini mrtvi ostaci hladnoj zemlji. Do mjesta vječnoga njezinoga stana ispratilo ju je uz ražaloščenu rodbinu, gradsko učiteljstvo, prijatelji, njezine drugarice i stotine Primoraca. Kako je bila pokojnica ljubljena pokazaše mnogi vijenci — bijelo cviječe što joj pokloniše prijatelji. Pjesme rastanka pred kučom i u gradu potresle su svojim divnim pjevanjem množicu štovatelja pokojnice, ,-vr su se oči svih prisutnika vrosile.
Mila družice! Tvojih je boli nestalo sada za uvi-jek! Svevišnjemu svidjelo se pozvati te k sebi, jer si ti predobra, preblaga, preplemenita za ovaj svijet pun laži, zlobe i himbenosti---------Neka te prate
onamo tople molitve žalobnih suza neutješive majke, uzdisaji ljubljenog oca, premile brače i prije, da ti bude dobrostivi Bog ondje milostiv i da ti podi jeli zasluženu krunu vječne slave, koju ti ovaj svijet nije mogao dati. — Praštajuči se od tebe ovim žalovitim redcima kličem ti u ime svih tvojih ucviljenih po-sljednji — s Bogom; s Begom kliče ti hrvatsko učiteljstvo s Jadrana, drugarica vjerna, znanci i prijatelji i mnogobrojni učenci u čijim če srcima tvoje ime ostati neizbrisivo!
Snivaj slatko vječni sanak i neka ti bude laka gruda slovenske zemlje, koja te primila u svoje krilo! Vječna ti spomen! Tvoja prijateljica	Olga.
je tukaj doma red, ki ga je treba, braniti tudi s silo. Nemško današnje republikanstvo je bolj formalnega značaja. Velika nemška žurnalistika, ki .je seveda v rokah židovskega velekapitala, piše, kadar nanese beseda na monarhistično — republikanske zadeve, še vedno o cesarju, o ikronprincu itd. Tudi vidiš, povsod — in ne najmanj v komunistični Saški — ceste, ulice in trge z imeni vojskovodij 1914 — 1918. Lipsko ima n. pr. še vedno svojo Kronprinzstrassc, svoj Kronprinzov most itd. In vendar je prebivalstvo tega mesta špartakistovsko, komunistično. Pa pojmo mimo tega: hotel sem pokazati samo na enem zgledu, kako je tu in upam, da me zato nihče ne bo osumil, da sem hotel biti tendencijozen.
Poleg reda je v današnji Nemčiji doma delo. Brezposelnost je, minimalna — zopet dcikaz, da nemški organizatorni duh tudi v republiki ni odpovedal. Inozemcev Nemci ne vidijo posebno radi. Če se, tu-intam najde kak odličen Amerikanec, ki napiše knjigo o Nemčiji in v njej po pravici pove, da je Nemčija država realne sedanjosti, se ta knjiga seveda brž prestavi na nemško in z veliko reklamo in nemško samohvalo prodaja domačinom in tujcem. V
tem oziru so torej Nemci še vedno taki kot prej. Ampak kakor rečeno, od ostale Evrope, jih loči red in delo. Medtem ko ostala Evropa hodi na konferenčne pomenke in tuhta, kako se bo izkopala iz povojnih posledic, se Nemci zavedajo, da čas tudi v sedanjosti teče. In oni hite, da ga zapravijo čimmanj mogoče.
Kulturno delo v Nemčiji je ogromno, toda pomembno le za notranjost. Vse meri le na krepitev zavesti, da mora Nemčija nadaljevati tam, kjer jo je ostavila zgodovina, ne pa tam kamor jo je postavil versajlski mir. Nemške univerze delajo s polno paro, vpisi inozemcev so ogromni. Seveda odloča pri tem dejstvu mnogo ekonomski položaj nemške države. Ali kljub vsemu je res, da ne manjka dobrih predavateljev, ki jim ni kakor Nau-mannu začetek in konec vsega nemška misel. Pri takih se lahko marsičesa naučijo vsi, ne samo Nemci.
KNJIŽEVNOST IN UMETNOST
Koncert Tolminskega Učit. društva, dne 11. junija pri Sv. Luciji. Koncert je vodil tov. Metod Peternel, ki je pripeljal iz Cerkna tudi svoj orkester in ga pomnožil z nekaterimi tovariši. Z veseljem povem, da sem bil prijetno iznenaden: orkester 20 mož — mimogrede omenjam, da ima orkester kar dva čelista, kar Slovenci v Trstu ne premoremo — zaigra odlomke iz «Lohengrina» in «Boheme» ter Parmove «Slov. cvetke*. Čudil sem se, da je, pri, zaradi razmer, čudni sestavi orkestra, vse tako lepo zvenelo. Vse je bilo dobro interpretirano in toplo občuteno tako, da je človek na vse hibe pozabil. Peternel je bil dirigent orkestra, koncertni mojster in pevovodja. Imponiralo mi je njegovo zdravo pred-našanje živ ritem in sugestivna moč. To so velike vrline pravega glasbenika, ki vzbuja v srcih sodelujočih in poslušalcev tisto čustvo, ki ga je imel skladatelj, ko je ustvarjal.
Zapela sta se dva samospeva z orkestrom. F. Ab-tovo «Mojo ljubezen« je zapel tenorist tov. Ciril Kofol prav temperamentno, tovarišica Olga Torkar-jeva pa B. Godard-ovo »Prijatelj* s sanjavim in toplim čustvom. Dr. Švabov mešan zbor «Dobro jutro* z orkestrom je občinstvo najbolj razvnel. Ta skladba ni zame lepa: Bolj je banalna in malo manj rafinirana od del modernih operetnih copei-nikov Leharja, Gilberta, Leo Fall-a. Kako je mogel skladatelj profanirati lepo Župančičevo pesnitev s tako bedastim valcerjem-----A. Forsterjev me-
šan zbor in Lajovčev «Kiša pada* nista bila tako lepo prednašana kot Adamičeva »Zapuščena*, ki je v srcu vzbudil najtišje glasove.
Dvorana je zelo neakustična, kakor so sploh vse naše dvorane. Pri gradnji novih dvoran bi morali v prvi vrsti akustiki posvetiti največjo pažnjo.
Koncert je bil dobro obiskan po učiteljstvu, duhovščini in boljših slojih — ljudstva ni bilo spet nič. Duhovščina in učiteljstvo morata enkrat (v šoli in zunaj šole) s pametno, prepričevalno in toplo besedo povedati našemu ljudstvu, da ni umetnos morda samo šport in luksus za gospodo, temveč last ljudstva — tista luč, ki jim obrne oči k Bogu. Najglobljo umetnost ni rodil šport in luksus, ampak trpljenje. In to trpljenje naj bo zrcalo za vse trpeče ljudstvo.	Srečko Kumar.
Glasbeni licei «Arturo Vram» je imel v veliki dvorani «Societa Filarmonica-drammatica, dne 12. t. m koncert svojih gojencev. Spored je obsegal glasbd
Ni čuda, če torej srečaš v vseh nemških univerzitetnih mestih poleg par Jugoslovanov predvsem Švede, Holandce, Švicarje in zlasti Ruse v ogromnem šteyilu.
Če te kaj zanima statistika v nemškem knjigotr-štvu, bodi povedano, da izide po vojni v Nemčiji letno okolu trideset tisoč raznih knjig in podobnih publikacij. Vse to se poleg neštevilnih dnevnih časopisov tiska v približno devettisoč tiskarnah, od katerih je okolu sedemdeset velepodjetij.
In tako državo je francoski šovinizem hotel zapisati smrti! Star pregovor, da kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade, se začenja izpolnjevati tudi nad tistimi, ki so s svojo maščevalnostjo baš tako malo človeški, kakor med vojno posamezni od pru-saškega militarizma pobesneli individiji. Sodobna Nemčija rase visoko preko teh in onih.
Stano Kosovel.
16. in 17. stoletja: Torelli, Corelli, Bach, Haydn, Mozart, Chopinova poloneza, En stavek iz R. Straussove sonate in Fibichov «Poem» so samo škodovali ubranosti sicer lepega programa.
Izvzemši dveh Mozartovih overtur, ki jih je proizvajal orkester vseh gojencev, so bile vse ostale točke — Haydnov kvartet v G-molu, Bachov dvojni koncert v C-molu, Corelli-jeva «Follia» in Torelli-jev «Concerto grosso* v G-duru — proizvajane skoraj izključno od slovenskih konservatoristov. Žarišče koncerta je bil Franc Gulič, a tudi A. Ivančič in G. Merku sta imela težko nalogo. Gulič je v Co-relli-jevi «Follia» pokazal svojo že precej razvito tehniko, škoda, da je vse njegovo prednašanje posvečeno le zunanji poeziji skladb. Glas je sedaj, posebno za komorno glasbo, še drobcen. Ivančič ima občutno večji ton, natančne sodbe pa ne morem izreči o njem, ker ni sam nič zaigral. V Merkuju sem zaslutil mehko, občutljivo dušo. Naj naše fante ra uspeh ne upijani, temveč da moč, da dosežejo nekdaj popolnost, ki je še daleč.
Bodi še omenjeno, da se Sevčik-ovo ime ni potvorilo na programu, medtem ko so se vsa slovenska imena na ič popačila v ch. Krivi so tega gojenci sami, ker so to dovolili — v bodočnosti skrbimo pa tudi mi. da ne bo naša mladina prisiljena kolebati, ne rekrutirajmo naš najboljši naraščaj tujim — temveč svojim zavodom. Danes imamo na italijanskih konservatorjih okrog 15 gojencev, ki bodo v kratkem absolvirali svoie študije. Nekateri se zaročijo in tudi poročijo, druge omami slava in blesk tujine------------- Srečko Kumar.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
1)	Molmo za naš list izvještaj o ispitima osposob-ljenja u Ooatiii. -—
2)	Kol B. Z. — Ne koristi! «P. P.» ne če da obje-
lcdanjuje naše skupštinske pozive:	Sve društvene
vi jesti javljamo u našem listu, a silnije morat čemo u «Edinosti», koju valja da čita svaki naš učitelj u Istri. Kake v'diš — led mjesto sunca; pa nije ni čudno, da padamo u letargiju, črni pesimizam te očaj. Ali mi velimo kolegima: Gori srca! — Ne ljuti se! Znaj, lažni i zlobni napadaji blate i škode uvijek na-padaču, a ne napadanemu. -— Viru viruj, spasit če te vira! — A mi učitelji sačuvajmo mir duše; bodimo ifdinstveni i uzajamno se podupirajmo! —
3)	U prosvjetne svrhe rabio bih istarske narodne pjesme i ino narodno blago, za koje se preporučam svojim kolegima uz prelhodnu zahvalu. — V. Š.