51
obilica zapadlega snega. Ranjence so razporedili v zavetje le
po hišah, jih preskrbeli z zavojnim materialom in domačim
dali navodila, kako naj jih negujejo. Obenem so jim zagrozili,
da nikomur ne izdajo, da so pri njih ranjenci.
Tako opisujejo zdravstveni delavci tamkajšnjo situacijo in ta-
ko je preživljala pohod XIV. divizije tudi Lili.
vrsto, med tiste, ki so organizirali akcijo, da prideš do nje. Na
terenu in doma pregleduje krvodajalce in se z vsakim, ki ga
odkloni, še posebej pogovori, če je potrebno, tudi z njegovim
zdravnikom.
Na terenu je prebila dneve in dneve, bila vodja terenske eki-
pe, k njej pa so se zatekale tudi medicinske sestre in laboranti,
V brigado je prišla iz taborišča na Rabu z Rabsko brigado v
Šercerjevo in prek Bele krajine na Štajersko. Z nadčloveškimi
napori se je prebila od Sotle, prek Bohorja in strmine Paškega
Kozjaka, Graške gore in mozirskih planin. Na obrobju Pohor-
ja je bila ranjena v ramo. V najtežjih pogojih je delala kot bolni-
čarka in tudi kot inštrumentarka v kirurški ekipi 4. operativne
cone NOV in pri kirurgu Kukovcu. Tudi pred prihodom v rab-
sko taborišče je bila njena življenjska pot polna bridkosti.
Rojena je bila 7. 11. 1926 v Sarajevu. Ko je imela 14 let, ji je
umrla mati. Očeta so okupatorji odpeljali v ujetništvo, brata
pa ustrelili. Po vojni je končala gimnazijo in se l. 1954 vpisala
na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Promovirala je l. 1961. Po
specializaciji rentgenologije se je zaposlila v bolnišnici dr. Pe-
tra Držaja v Ljubljani. Zaposleni v bolnišnici so z njo vedno
odlično sodelovali. Trudila se je za vse bolnike, še posebno
kadar so prišli po pomoč borci NOV. Imela je široko medicin-
sko znanje in njena mnenja so bila vedno jasna.
Zasluženi pokoj je mirno preživljala s svojim soprogom in
uživala v skrbi in ljubezni do sina in njegove družine.
Iskreno se ji zahvaljujemo za vse, kar je dobrega storila za
slovenski narod. Slava njenemu spominu.
V SPOMIN
DR. ZLATI VAŠTE-VISENJAK
Ljerka Glonar
Vsakokrat, ko vidim skupine krvodajalcev, kako prihajajo na
odvzem, se je moram spomniti. Nasmejana in ljubezniva med
tistimi, ki so prišli dajat kri, pove kakšno šaljivo, se pogovarja
z organizatorji, gospemi in gospodi, pogovor pa se zaključi
ob kavici v njeni sobi. Včasih bi se bilo treba kar postaviti v
ki so v njej našli prijatelja, ki je prisluhnil tudi njihovim različ-
nim težavam. V knjigi, ki je izšla ob 50-letnici transfuzijske služ-
be Slovenije, je omenjena v popisu oseb, ki so bile na Zavodu
zaposlene. Vendar ne sodi samo v popis, saj je dala pečat ne-
kemu polpreteklemu obdobju našega časa in naše generacije
ter velik prispevek k razvoju transfuzijske in krvodajalske de-
javnosti.
Na Zavodu za transfuzijo krvi je vodila krvodajalsko dejav-
nost, bila je vodja Odseka za predelavo krvi. Pod njenim vod-
stvom in z njenim organiziranjem je stekla liofilizacija – suše-
nje plazme (tudi antihemofilne), kar je bilo za tisto dobo veli-
kega pomena.
To je bila dr. Zlata Vašte-Visenjak, rojena v Trstu 16. 12. 1916
in umrla 27. 11. 2000 v Ljubljani. Medicinsko fakulteto je kon-
čala leta 1951 v Ljubljani.
Med drugo svetovno vojno je bila zaradi svojega aktivizma v
zaporu, koncentracijskem taborišču in v partizanih. Bila je no-
silec partizanske spomenice, prejela pa je tudi več odličij. Z
zdravniškim poklicem je začela v Vojni bolnici, vendar je že
takrat prihajala na Zavod za transfuzijo. Po demobilizaciji leta
1955 pa se je redno zaposlila na Zavodu. Vrsto let je bila tudi
stalni član Republiške komisije za krvodajalstvo pri Glavnem
odboru Rdečega križa Slovenije. Svoje bogato znanje je mlaj-
šim predajala na transfuzijskih tečajih.
Bila je moja dobra prijateljica in vsem nam priljubljena kolegi-
ca. Spoštovali smo jo kot zanesljivo sodelavko in velikega Člo-
veka.
Ostala bo v najlepšem spominu vseh, ki smo jo poznali.
Aktualni pogovori
POGOVOR Z VINKOM OŠLAKOM
Vinko Ošlak, korektor, lektor, prevajalec in urednik pri Mohorjevi
družbi v Celovcu, se je rodil leta 1947 v Slovenj Gradcu. Odraščal je v
polkmečki družini na Prevaljah, tam obiskoval osnovno šolo, nižje
razrede klasične gimnazije pa na Ravnah. Maturiral je na Ekonomski
srednji šoli v Slovenj Gradcu leta 1967. Študij političnih ved je pričel
na FSNP v Ljubljani in ga po daljši prekinitvi nadaljeval na Akademio
Internacia de la Sciencoj v San Marinu, kjer je leta 1991 diplomiral s
stopnjo bakalavreata na temo »Državna filozofija pri Novalisu«. V letu
1993 je na isti akademiji ubranil magistrsko nalogo z naslovom »Iden-
titeta in komunikacija – na primeru manjšinskega problema na Koro-
škem«.
NEKROLOGI
Lili – Partizanska bolničarka.
52 ZDRAV VESTN 2002; 71
Piše in objavlja leposlov-
no literaturo in esejistiko,
filozofska in družboslov-
na besedila, priložnostno
tudi časopisno feljtonisti-
ko v slovenskem jeziku,
esperantu in nemškem je-
ziku.
Izdal je dve pesniški zbir-
ki, 15 knjig v slovenskem
jeziku, 6 knjig v esperantu
in 15 del prevedel iz espe-
ranta, angleščine ali nem-
ščine v slovenščino ali v
esperanto.
Leta 1983 se je preselil v
Celovec. Od leta 1989 je za-
poslen kot lektor in andra-
gog.
ZV: Poglobljeno razmišljate o narodu in jeziku, še posebej slo-
venskem, tudi o ljudeh – Slovencih na Koroškem. Kaj je za vas
pristni patriotizem in pristni kozmopolitizem?
VO: Kadar je oboje pristno, si je v dopolnjujočem razmerju,
kadar je igrano ali neiskreno, se izključuje. K pristnemu pa-
triotizmu sodijo spontana občutja, ki se človeku porodijo z
ozirom na kraj svojega rojstva in življenja, kraj v najožjem (do-
mačija, vas, ulica), nekoliko širšem (dežela, država) in najšir-
šem pogledu (svet in kozmos). Patriotizem v najširšem smislu
je tako že kozmopolitizem, saj je kozmos naš najširši dom.
Človek pa nima samo spontanih občutij, temveč o svojih da-
nostih tudi premišljuje, meditira in jih morda tudi vključuje v
svoje duhovno in molitveno življenje. Tako sodijo k pristnim
oblikam patriotizma in kozmopolitizma tudi misli, duhovne
podobe in verske prošnje in zahvale, ki se nanašajo na to raz-
pirajočo se danost od najožjega doma do najširše človekove
domovine, kozmosa.
Beseda »patriotizem« prihaja iz latinske besede patria s pome-
nom »očetnjava«. Ta pojem je danes skoraj izginil iz naše zave-
sti in rabe, ker je tudi personalistično ozadje tega pojma do-
mala izginilo in ga vse bolj nadomešča neosebna »objektiv-
nost«. Očetnjava je veliko globlji pojem kakor domovina, saj je
vezana na osebo očeta, medtem ko je domovina vezana zgolj
na naključno dejstvo prebivanja v kakem kraju. V resnici člo-
vek ni doma tam, kjer mu po naključju stoji hiša, rojstna ali
novozgrajena, temveč tam, kjer je bival ali še biva njegov oče.
Človek pa nima samo enega očeta. To je v resnici zbirni pojem
za vse, ki so v telesnem, socialnem, kulturnem ali duhovno-
verskem smislu prispevali k nastanku in razvoju novega člo-
veškega bitja. Zato je tudi pojem domovine oz. bolje očetnja-
ve v resnici dinamičen in se razteza od domače hiše, katere
gospodar je fizični ali krušni oče, do kozmosa, katerega go-
spodar je Gospodar vesolja, Bog. Zato pa ima tudi očetnjava v
tem višjem in širšem smislu višji pomen kakor pa očetnjava v
zgolj fizičnem in sorodstvenem pogledu. Zato je čisto prava
človekova očetnjava transcendentno Nebo, ta naša začasna in
omejena Zemlja pa je samo provizorij, provizorij tudi v domo-
vinskem smislu.
ZV: Nekateri sociologi so »popljuvali« domoljubje, Francozi
so zelo izraziti patrioti, Milošević je spretno zlorabil srbsko
nacionalno čustvo. Zakaj tako različni pogledi na domo-
ljubje, kje je meja ločnica med koristnostjo in zlorabo? Je kaj
na tradiciji?
VO: Če bi bili sociologi (o katerih govorite) res sociologi, ne bi
ničesar »popljuvali« in prav tako ne bi ničesar kovali v zvezde.
Pravi sociolog (sam sicer v to »vedo« vse manj verjamem) bi se
moral vesti kakor naravoslovec, ki pojave opazuje, jih razvr-
šča in opisuje, ne komentira pa jih vrednostno. Sociolog, ko bi
to zares bil, bi torej tudi domoljubje smel samo opazovati in
opisovati njegove fenomene, ne bi pa ga smel vrednotiti. Ti
pa, ki to vendarle delajo, so v resnici šarlatani, kakršnih je pol-
no v vseh znanstvenih razredih, ne samo v sociologiji.
Ali so Francozi res tako izraziti patrioti, o tem bi se dalo debati-
rati. Besede kakor: šovinizem, rasizem, nacionalizem – so fran-
coskega porekla, morda ne čisto po naključju! Izrazit patriot je
zame lahko samo tisti, ki to izrazitost priznava in spoštuje tudi
pri drugem. Vprašajte kdaj kakega Francoza, kaj meni o patri-
otizmu Bretoncev, Provansalcev, Korzičanov itd.! Kako je ura-
dna in neuradna Francija vsakokrat reagirala na težnjo Sloven-
cev, da bi dobili lastno državo, je znano. To mi ne govori o ka-
kem univerzalnem patriotizmu – in samo takega priznavam,
temveč kvečjemu o zelo zamejenem lokalpatriotizmu.
Zakaj in od kod tako različni pogledi na patriotizem in naci-
onalno zavest, od kod možnost tolikšne zlorabe, o kateri go-
vorite? Kaj ima vse to opraviti s tradicijo?
Vsak pojav, ki je nabit s čustvi, je zelo pripraven za manipulira-
nje in zlorabo. Ljudje, ki svojega čustvenega sveta in sploh
sveta občutij ne dopolnjujejo z razumnostjo in modrostjo, hi-
tro postanejo žrtve trgovcev s krvjo in solzami, ki znajo razu-
ma razorožena občutja speljevati na svoj mlin. Zato potrebuje
domoljubje veliko več razumske kontrole kakor pa kak drug
pojav. Več je v kaki zadevi čustvenega naboja, močnejša mora
biti kontrola razuma. Žal potekajo stvari povsem drugače. Tu-
di šola, kolikor še vsebuje kake prvine domoljubja, se vede,
kakor da bi bil razum potreben za matematiko, za narodno in
domovinsko zavest pa so primernejša zgolj občutja. Saj je ra-
zumljivo: država – in šola je njena ustanova! – potrebuje sle-
pih in neumnih vojakov, ki bodo umirali za nekaj, česar razum
ne bi mogel sprejeti.
Tradicija sama po sebi ni niti dobra niti zla. Tradiirati, se pravi
prenašati, je mogoče dobro ali zlo. Obstaja tradicija dobrega
in tradicija zla. Zato se na tradicijo kot načelo nikoli ni mogoče
sklicevati. V skladu s tradicijo je imeti sužnje, v skladu s tradici-
jo pa je tudi osvobajati sužnje.
ZV: Kaj je z domoljubjem pri Slovencih? Ali smo Slovenci maj-
hen ali velik oz. normalen narod? Zakaj neredko vsaj za bese-
dami stoji manjvrednostni kompleks glede nacionalne pripa-
dnosti? Zakaj je glede tega premalo ponosa in pokončnosti?
VO: Pred leti je slovenski pisatelj v Trstu Boris Pahor v svoji
reviji Zaliv pisal o »ženskem« značaju Slovencev, kar naj bi
pogojevalo njihovo šibko državotvornost. Čisto brez soli se
mi ta teorija ne zdi. Zato Slovenci nismo razvili razredne hi-
erarhije, ki je nujna (razen kadar se izrodi v ekstrem) za vzpo-
stavitev resničnih narodnih in državnih struktur, zato smo bili
tudi tako dovzetni za egalitarno utopijo komunizma. Bojim
se, da Slovenci pravega domoljubja še nismo razvili. Nihamo
med zelo ozkim lokalpatriotizmom ali pa izpraznjenim ab-
straktnim kozmopolitstvom, nimamo pa spojitve obeh polari-
tet v celoto dinamičnega domoljubja od neposrednega okolja
do vesoljne neskončnosti. To je deloma posledica zelo razšir-
jene zmote, da je domoljubje stvar zgolj čustvenega doživlja-
nja in prekipevanja, ne pa tudi razumskega spoznanja in du-
hovne poglobljenosti. Čustva so rada viharna in muhasta. Od
čustev samih ni mogoče pričakovati stalnosti in umerjenosti.
Zato je pravo domoljubje celovito razmerje do okolja, v kate-
rega je človek postavljen. To okolje pa nima neprehodnih me-
ja, temveč se razteza od zibelke do neizmernega vesolja. Ra-
zumen in duhovno prebujen domoljub pa ne more ljubiti Ljub-
ljane, prezirati Trsta in sovražiti Bruselj ali New York. Pristno
domoljubje je integralno. Prevedeno v krščanski družbeni
nauk to pomeni, da je pristojno za kraj, v katerem živi in delu-
je, soodgovorno pa je za vse kraje, na katere stopa katera koli
človeška noga.
Narodi se ne razvrščajo po velikosti v smislu geografskih, de-
mografskih in drugih merljivih podatkov, temveč po solidar-
53
nosti in ustvarjalnosti svojih pripadnikov. Zato je islandski na-
rod s četrt milijona ljudi najbrž v pravem pomenu »večji« od
tristomilijonskega ameriškega. Kje smo na tej razpredelnici
Slovenci, je stvar nas samih. Če je pri nas splav vrednostno
izenačen s porodom, če je degenerirana zveza istospolnih part-
nerjev izenačena z naravno in moralno utemeljeno zvezo mo-
škega in ženske, če je pred državno registraturo Satanova cer-
kev izenačena s katoliško, potem to niso parametri »velikega«
naroda, temveč kvečjemu še narodne karikature. Ker velikost
kakega naroda ni stvar statistike, temveč duha, iz katerega in v
katerem narod živi, se kompleksi lahko porajajo le pri ljudeh,
ki jim je duh neznana kategorija in so po logiki vsakršnega
materializma ujetniki števil in količin.
Pozitivna alternativa zakompleksanosti pa ni »narodni ponos«,
kakor velikokrat slišimo tudi iz ust ljudi, ki bi morali vedeti, da
te besede v krščanskem slovarju ni (razen v registru grešno-
sti), pač pa sprejetje danosti, v katere nas je položila Stvarniko-
va volja. Izvirno prihaja izraz »ponos« iz glagola »ponositi se«,
danes bi rekli obnašati se, vesti se, postaviti se (pri Srbih in
Hrvatih imamo še staro obliko »ponositi se«), a danes pod to
besedo razumemo ne več kakršno koli vedenje, temveč vede-
nje, ki izraža občutek večvrednosti zaradi kake lastnosti, ki jo
»ponosni« ima za imenitno. Današnji pomen te besede nas
tako veliko bolj spominja na besedno igro z nosom: dvigati
nos nad kako stvarjo ali nad ves svet. Biti ponosen na kako
dejstvo (in narodnost je najprej naravno dejstvo) je nelogič-
no. Biti ponosen na moralno odločitev, da to dejstvo negujem
in sem mu zvest (kar je druga stopnja narodne zavesti in pri-
padnosti), je skregano z bistvom morale same, saj je moral-
nost človekov dolg, ne pa stvar ponosa. Biti ponosen na pokli-
canost in posvečenost v duhu (kar je tretja stopnja narodne
biti) pa je v nasprotju s temeljnimi stavki vere, saj gradi vera na
ponižnosti, ne pa na ponosu. Ljudje naivno mislijo, da je po-
nos dobra podlaga zvestobe. Praksa kaže drugače. Ko se navi-
dezni razlog za ponos poruši – in to se vedno zgodi – umanjka
tudi utemeljitev zvestobe. Samo sprejetje danosti in poklica-
nosti v ponižnosti zagotavlja mirno zvestobo v služenju.
ZV: Živeli ste in še živite tako na slovenski kot na avstrijski
strani Koroške. Poznate Slovence tu in tam. Kakšne in katere
so razlike med njimi?
VO: Sam nisem razbil nekdanje civilizacijske in državne enot-
nosti avstrijskega cesarstva, zato tudi s trenutno mejo nimam
nikakršnih čustvenih ali moralnih težav. Živim pač 50 km od
kraja svojega otroštva, kakor živi v tej razdalji večina današ-
njih Slovencev. Med Slovenci v Sloveniji in koroškimi Sloven-
ci v Avstriji je razlika že na formalni ravni. Če nimamo gorenj-
skih, dolenjskih in ne vem kakšnih še Slovencev, imamo pa
koroške, primorske in porabske Slovence, je to pač nominal-
ni znak, da to niso Slovenci v integralnem pomenu besede,
temveč da jih s slovenstvom veže samo še nekaj skupnih last-
nosti in vrednot, predvsem zelo podoben jezik. Zavestno
rečem »zelo podoben jezik«, saj vsaj za Koroško lahko rečem,
da bolj ali manj zavestno izstopa iz slovenskega jezikovnega
sporazuma v smislu splošnega knjižnega jezika. Tako doživ-
ljam koroške Slovence kot Slovencem sorodno slovansko ple-
me, ne pa več kot del iste solidarnostne in kulturno ustvarjal-
ne skupnosti. To ni moralno ali vrednostno komentiranje, tem-
več samo ugotavljanje dejstev ali vsaj poskus takega ugotav-
ljanja, ker se pri tem lahko seveda tudi motim. Koroški Sloven-
ci so že samo s tem, da so se na plebiscitu leta 1920 večinoma
odločali po pokrajinskih ali celo lokalnih kriterijih in občutjih,
ne pa v smislu narodne zavesti, dokazali, da pretežno niso
dosegli nivoja narodne odraslosti in prebujenosti, temveč so
ostali na ravni plemena s šibko jezikovno trdnostjo. Tega ne
pripovedujem zato, ker bi zoper to protestiral, saj je to njihova
pravica, pač pa, da bi opozoril na iluzije, ki jih obe skupnosti
gojita druga o drugi, iz česar izhaja vrsta nesporazumov in
napačnih političnih in kulturnih odločitev.
ZV: Ali obstaja enotni slovenski kulturni prostor? Kaj je za to
potrebno?
VO: »Enotni slovenski kulturni prostor« je socialistična sinta-
gma, ki se je hotela izogniti sporu na meddržavni ravni, hkrati
pa si je hotela pridržati pravico za razne posege onkraj držav-
ne meje. O »kulturnem prostoru« je upravičeno mogoče govo-
riti samo v smislu pokrajinske in stavbarske kulture. Kultura v
širšem smislu besede, predvsem pa tista, ki kak narod najbolj
definira in oblikuje, namreč kultura besede, pa je predvsem
duhovni pojav in tako zunaj kategorij časa in prostora. Danes,
posebej še zaradi možnosti celovite elektronske komunikaci-
je po vsem planetu, je v metaforičnem smislu slovenski kul-
turni prostor prostor vsega planeta. A ta isti prostor si seveda
delimo z vsemi drugimi narodi, plemeni, jeziki in narečji.
Še bolj sporna kategorija, kakor je za kulturo, narodnost in
jezik prostor, pa je zahteva ali pričakovanje »enotnosti«. Kultu-
ra je po svoji naravi predvsem pojav razlikovanja, ne pa po-
enotenja. Enotnost je potrebna v temeljnih stavkih etike in
vere, ki etiko utemeljuje, potrebna je v temeljnih ureditvah
civilizacije in prava, ki je nosilna struktura vsake civilizacije.
Enotnost v politiki, kulturi ali celo znanosti pa bi bila, tudi ko
bi jo bilo mogoče doseči, nekaj pogubnega.
ZV: Kako razumete asimilacijo priseljencev – pa ne samo Slo-
vencev v Avstriji, Italiji, Madžarski ali Hrvaški, ampak tudi
priseljencev iz drugih evropskih držav v Ameriko, Avstralijo
itd. – kot dobro ali zlo?
VO: Asimilacija (ali prilikovanje) je naravni proces, ki ga ni
mogoče nravno, se pravi moralno komentirati. Vse, kar smo,
smo v veliki meri prav zaradi asimilacije. Tudi v Slovenca se
Slovenec v veliki meri asimilira. Asimiliramo se v civilizirano
bitje, celo vera je najprej stvar asimilacije. To, kar je moralno
napačno in po veri greh, pa ni asimilacija, temveč odpadništ-
vo. Odpade tisti, ki si od nove umestitve obeta olajšav in pri-
boljškov. To velja za kogar koli kjer koli po svetu. To ni speci-
fika tega ali onega naroda ali njegovega dela. Odpad pa ni
samo nenadni izstop iz lastne narodne (ali kake druge) sku-
pnosti, odpad se začenja že s tem, da tega, kar najprej po na-
ravnih danostih smo, ne skušamo ozavestiti, kultivirati in du-
hovno prežeti. Odpadnik je v resnici nespameten, človeško
nezrel, obenem pa kratkovidno preračunljiv človek, ki meni,
da bi mu kaka druga pripadnost olajšala življenje in mu celo
navrgla dobiček in prednosti. A tu se oglaša vprašanje: je za
takim človekom vredno žalovati? S stališča zgolj narodnega
interesa najbrž ne. Rekel bi celo, da je odpadnikov odhod za
narod, ki ga je taka kreatura zapustila, očiščevalni dobiček, za
narod, h kateremu je odšel, pa mogoče skrito sladko maščeva-
nje za kake stare krivice. A stvar ni tako preprosta in nedolžna.
Strupene snovi, ki jih izloča vsak odpadnik, ne zastrupljajo
samo okolja, iz katerega je odšel in pozneje okolja, v katerega
se je namenil, temveč so strup za vse človeško občestvo. Zato
sodi odpadništvo v prvotne oblike moralnega zla, ki se mu je
treba ustrezno zoperstaviti. Na zunanji strani tako, da odpa-
dništva ne nagrajujemo in ne spodbujamo, na notranji pa ta-
ko, da čim večjemu številu ljudi omogočamo kulturno in du-
hovno rast.
ZV: V čem je vrednost lastnega, domačega maternega jezika?
Kako poglobljen naj bo sodobni slovenski intelektualec pri upo-
rabi svojega jezika?
VO: Jezik nima samo informativne funkcije, temveč še vrsto
drugih, med katerimi je zelo pomembna identitetna. Dejstvo
je, da samo en jezik zares v celoti opravlja vse svoje funkcije in
prodre najgloblje v človeka. To je jezik, v katerem ga je že od
rojstva naprej, po možnosti pa celo od zanositve, nagovarjala
njegova mati. Lahko da človek v kakem drugem jeziku razvije
več spretnosti in znanja, a samo v tem jeziku ga je mogoče na-
govoriti zares v celoti njegovega bitja. To se včasih izkaže v bol-
AKTUALNI POGOVORI
54 ZDRAV VESTN 2002; 71
nišnici, ko hudi bolniki v sanjah ali v komi nenadoma začno
govoriti v jeziku, ki ga njihovi sorodniki in potomci ne znajo
več in ga tudi bolnik prej že dolgo ni več uporabljal ali pa se je
proti njemu celo zagrizeno bojeval: v svoji materinščini. Koli-
kokrat na Koroškem opijanjeni nasprotniki slovenskega naro-
da in jezika, izraziti narodni odpadniki, zapojejo po slovensko!
Prav zaradi tega je smiselno najprej in v največji meri temu,
kar je dala otroku že mati, pridati še to, kar mu lahko da šola in
kulturno okolje. Kdor ni izobrazil in kultiviral najprej svoje
materinščine, ostane za vse življenje komunikacijski invalid.
Glede na to, da je prav jezik največja možnost, pa tudi najstro-
žja meja človekovega intelektualnega razvoja in delovanja, si
ni mogoče predstavljati resničnega intelektualca brez izobra-
žene in kultivirane materinščine. Površna in danes tako mo-
derna doktrina »dvojezičnosti« ali »večjezičnosti« prešteva sa-
mo najbolj banalno vrsto komunikacijske uspešnosti: v koli-
ko jezikih je človek sposoben povedati nekaj preprostih stav-
kov. To je seveda dokaj žalostna »večjezičnost«. S horizontal-
nim večanjem števila jezikov, ki jih človek »obvlada«, ni mogo-
če priti posebno daleč, saj je jezikov na tem svetu nekaj tisoč,
naučiti pa se jih je v najboljšem primeru mogoče za silo nekaj
deset – in še to so hude izjeme. In tudi ti, ki se toliko teh jezi-
kov nekako nauče, navadno iz tega ne znajo narediti nič po-
sebnega in postane vse to po količini tako veliko znanje bolj
znamenje čudaštva kakor pa resnične razumnosti in izobraže-
nosti. Realistična in perspektivna pa je človekova vertikalna
večjezičnost, ki sega od domačega narečja, pokrajinskega go-
vora, pa prek narodnega knjižnega jezika do nadnarodnega
občečloveškega jezika. Jezikov, ki sestavljajo v tej vertikali ne-
kakšno razširjeno materinščino, segajočo od narečja do espe-
ranta, se je dejansko mogoče naučiti, predvsem pa je z njimi
mogoče načelno popolnoma rešiti svetovni komunikacijski
problem.
ZV: Koliko lahko popravi in s tem izboljša besedilo pisca pisni
jezik lektor, kje pa so njegove omejitve?
VO: Slovenci z lektorji nimamo prevelike sreče. Ali so v svo-
jem znanju prešibki in tako precejajo le nekaj napak ali nekaj
značilnih vrst napak – ali pa so preveč pikolovski in poleg
napak »popravljajo« tudi to, kar je sicer prav ali vsaj dopušče-
no, ni pa povšeči teh, ki besedila popravljajo. Pravi lektor lah-
ko avtorju zelo pomaga, če zna najti pravo mejo med poprav-
ljanjem tega, kar je resnično narobe, in puščanjem tega, kar je
avtorjeva značilnost in je to še nekako v skladu s slovenskim
oblikoslovjem in pravopisem.
ZV: Uveljavljali ste esperanto, precej ste prevajali. V kolikšni
meri je prevajalec soustvarjalec prevedenega dela?
VO: Oboje si je pravzaprav nekako navzkriž. Cilj esperanta je
ravno, da bi ne bilo treba več prevajati, vsaj ne toliko kakor
doslej. Z zavzemanjem za esperanto delam pravzaprav proti
svojim poklicnim interesom, saj prevajalci v veliki meri živi-
mo po zaslugi nerešenega jezikovnega problema, kakor živi-
jo pravniki od slabe morale, zdravniki pa od slabega in lahko-
miselnega načina življenja ljudi. Vendar pa je znanje esperan-
ta obenem čudovit pripomoček za razumevanje in prevajanje
drugih jezikov. Tudi v lastno materinščino sem dobil bistveno
globlji pogled po tem, ko sem se naučil Zamenhofovega med-
narodnega jezika.
Mislim, da je domneva, kako prevajalec »soustvarja« kako de-
lo, prenapeta. Seveda vsak prevajalec niha, kakor je nekdo
dobro dejal, med lepoto in zvestobo, ker so lepi prevodi pač
skoraj nujno malo manj zvesti, zvesti pa malo manj lepi, a glav-
na naloga prevajalca je vendar prenesti sporočilo od pošiljate-
lja k naslovniku s čim manj motnjami in napakami. V tem je
veliko znanja in jezikovnega čuta, tudi spoštovanja do avtorja
in do bralca, ne vidim pa v tem kake prave ustvarjalnosti ali
soustvarjalnosti.
ZV: Kakšen je oz. je bil pomen esperanta, zakaj je ta sintetični
jezik v znatni meri šel v pozabo?
VO: Namen esperanta je vedno bil in vedno bo, ljudem, ki so
v svojem sporazumevanju zahtevnejši, ki jih ne zadovolji zna-
nje nekaj turističnih stavkov v kakem tujem jeziku, omogočiti
pogovor z ljudmi drugih narodov, kultur in jezikov, ki bo na
enaki ravni, kakor pa potekajo njihovi pogovori s pripadniki
lastnega naroda v lastnem maternem jeziku. Esperanto torej v
tem smislu ni kak »pomožni« jezik, kakor so ga dolgo imeno-
vali esperantisti sami, pomožni jezik je recimo današnja an-
gleščina, ki jo pač za silo tolčemo, da se pomenimo o najnuj-
nejšem, višje pa naše znanje navadno ne seže. Kdor bi objek-
tivno primerjal potek kake mednarodne konference, na kate-
ri bi bil konferenčni jezik angleščina, z drugo, kjer bi bil konfe-
renčni jezik esperanto, bi hitro ugotovil nepremostljivo razli-
ko v živahnosti, ozračju in kvaliteti obeh konferenc. Problem
pa je seveda v tem, da kake množične želje po res kvalitetnem
in tudi enakopravnem sporazumevanju pravzaprav ni – s tem
pa tudi ni množične potrebe po jeziku, ki bi tako sporazume-
vanje omogočal.
Ko me vprašujete, zakaj je »ta sintetični jezik v znatni meri šel
v pozabo«, ne vem prav, na kaj z besedo »sintetični jezik« misli-
te. Sintetičnost v jeziku namreč ni ista stvar, kakor pa sintetič-
nost v kemiji ali njenem specialnem delu, farmaciji, ki vam je
gotovo blizu. Sintetičnost v jeziku je namreč način izražanja,
ki se razlikuje recimo od analitičnega načina. Tako velja reci-
mo latinščina za pretežno sintetičen, moderna angleščina pa
za pretežno analitičen jezik. Slovanski jeziki bi bili nekje vmes.
Esperanto je v tem pogledu v veliki prednosti, saj skoraj v
vseh primerih lahko vsako poved izrazi bodisi sintetično ali
pa analitično – in oboje bo esperantskemu sogovorniku ena-
ko dobro razumljivo. Kolikor pa imate v mislih sintetičnost,
kakor jo razumljejo kemiki, torej sestavljanje elementarnih del-
cev v višje spojine, mi ni znano, da bi na svetu obstajal kak
jezik, ki v tem pogledu ne bi bil prav tako sintetičen, kakor je
sintetičen esperanto. Mogoče pa je tudi, da razumete pojem
»sintetičnosti« v sodobnem izvedenem pomenu »umetnega
pridobivanja oz. sestave«. Tu vas moram razočarati: Zamen-
hof, ki je bil sam zdravnik – po specializaciji na Dunaju okulist
– se je od vseh svojih »kolegov«, ki so predvsem v 19. stoletju
prav tako skušali dati človeštvu skupni jezik, razlikoval prav
po tem, da si ničesar ni hotel izmisliti, ničesar ni hotel narediti
»umetno«, temveč je obstoječe sestavine, predvsem iz latinšči-
ne, precejene po petih kulturno in literarno najpomembnej-
ših jezikih tistega časa (francoščini, angleščini, nemščini, polj-
ščini in ruščini) uredil v višjo jezikovno sestavo, kakor so reci-
mo slovenski jezikoslovci v istem stoletju uredili iz najustre-
znejših jezikovnih prvin narečij skupni slovenski knjižni je-
zik. Vprašujete, zakaj je ta jezik »šel v pozabo«. Pozabi lahko
človek samo kaj takega, kar je že prej vedel. O esperantu pa
večina ljudi ne ve skoraj nič. Strukture, ki so močno zainteresi-
rane, da se ta zamisel ne bi uresničila (od držav do prevajal-
skih društev in učiteljskih zadrug), ker bi tako komunikacijski
monopol padel in bi ljudje postali informacijsko svobodni,
storijo vse, da bi bile informacije v leksikonih in enciklopedi-
jah kolikor mogoče sprevržene ali pa vsaj skope. Srečna izje-
ma je recimo Slovenska enciklopedija, ki me je pri geslu Espe-
ranto sama prosila za članek, a to je v leksikografski zgodovini
redka izjema. S priznanjem novega jezika ni veliko drugače
kakor pa s priznanjem naroda brez države. Slovenci smo na
tem prostoru narod že poldrugo tisočletje, a opazili so nas
šele pred desetimi leti, ko smo dobili svojo državo. Tudi espe-
ranto bodo množična občila opazila šele tedaj, ko ga ne bo
mogoče več prezreti. A kdor v množičnih občilih išče virov in
zagotovil resnice, si je kriv sam...
ZV: Prilagajamo se prevladi angleščine. Do neke mere jo ob-
vladujemo, uporabljamo, hkrati poenostavljamo, kvarimo, se
pa z njo sporazumevamo. Je angleščina zamenjala esperan-
55
to? Je to dobro ali slabo, ali je le izraz politične, ekonomske,
vojaške, pa še kakšne druge nadvlade?
VO: V vsakem obdobju človeške zgodovine prevladuje nekaj
jezikov, eden med njimi pa še prav posebej. To ni nič novega.
Svet se je vedno moral sporazumevati – in če ni imel pravega
skupnega jezika, si je to vlogo zasilno prilastil pač tisti jezik, ki
ga je uporabljala tedaj najmočnejša državna oblast. Seveda se
tudi z angleščino, kakršne smo pač povprečno zmožni, neka-
ko sporazumevamo. A nekako se sporazumevamo tudi brez
vsakega govorjenega jezika, zgolj s kazanjem in gestami. Člo-
vek nikoli ni v položaju popolne nekomunikativnosti. Gre pa
za to, ali smo s tem nivojem, kakršnega nam omogoča naše
povprečno znanje angleščine, res zadovoljni. Tisti, ki tudi pri
svoji slovenščini niso zelo natančni in tankočutni, očitno so.
Vsi ti naj se še naprej veselo »sporazumevajo« v svojem sloven-
sko-hollywoodskem pidginu. Za tiste pa, ki jim je jezik več
kakor pretežno sredstvo za nujne opravke in za subkulturno
opičje posnemanje najnižje izobraženega ameriškega sloja,
ne vidim druge rešitve kakor esperanto. Angleščina torej ne
more »zamenjati« esperanta, saj to nista istovrstna pojava in
nimata istih ciljev. Angleščina ni zamenjala niti nekdanje do-
minantne francoščine, saj je ta vendarle bila izraz neke visoke
kulture, česar za »svetovno« angleščino ne moremo reči.
Vprašujete, ali je to dobro ali slabo. To je gotovo dobro za
multinacionalne družbe, saj za kupovanje njihovih pretežno
slabih izdelkov res ni treba znati veliko jezika. Slabo pa je to za
kulturni in duhovni razvoj človeštva in njegovih posameznih
delov. Enako, kakor so Američani uredili svoje kmetovanje, z
uvajanjem monokulturnih plantaž, ne glede na uničevanje
zemlje, slabšanje kultur in množenje škodljivcev, kar vse te-
mu sledi, si tudi ureditev kulturne in jezikovne podobe sveta
predstavljajo na podoben način. Komur to tekne, naj po tem
pač svobodno sega. A Zamenhofovi učenci živimo in deluje-
mo iz upanja (»Esperanto« pomeni »Upajoči«), da bo intelek-
tualno in moralno zahtevnejši (čeprav razmeroma maloštevi-
len) del človeštva nazadnje odkril svoje najustreznejše sku-
pno izrazilo, v katerega bo lahko pretočil jezikovne zaklade
človeštva na leposlovnem, versko-duhovnem, humanističnem
in znanstvenem področju.
ZV: Ste eden redkih, ki obžaluje zaton latinščine v katoliški
Cerkvi, s tem pa tudi njeno usihanje v družbah nasploh. Zakaj
vam je klasični latinski jezik vrednota? Ali ni uvajanje do-
mačega jezika v bogoslužje približevanje bogoslužja ljudem?
VO: Saj je nekoliko nenavadno, da se esperantist poteguje za
latinščino. A v resnici stvar ni tako čudna. Najprej: prvič sem
bil priča resnično uspešnega živahnega pogovora v klasični
latinščini ne na kakem seminarju za klasično filologijo, tem-
več v odmorih med predavanji in izpiti na esperantski medna-
rodni univerzi v San Marinu. Esperantist dobro ve, da je njego-
va jezikovna babica latinščina. Prepričan sem, da študij espe-
rantologije v prihodnosti ne bo mogel shajati brez vključene-
ga študija evropske klasične filologije, se pravi stare grščine in
latinščine. A izgubo latinščine v Cerkvi obžalujem še iz drugih
razlogov. Kakor sem že prej nekje povedal, jezik ni samo pre-
nosnik informacij, temveč je tudi identifikacijsko znamenje.
Ko v Celovcu ali kjer koli po svetu spregovorim slovensko, v
nekem smislu nehote razvijem tudi slovensko narodno zasta-
vo, zapojem slovensko narodno himno in si nadenem sloven-
sko narodno nošo. To se zgodi, tudi če se tega ne zavedam,
celo če tega izrecno ne bi hotel. Prav zato pa je jezik tako jabol-
ko spora! Ob ladijsko sporočanje z zastavicami se nihče ne
spotika, ker te resnično prenašajo samo informacije in nič več.
In latinščina – kako dobro so to vedeli komunistični trinogi! –
prav tako ni bila samo prenosnik sporočila, ki ga je napisal
kak latinski avtor, temveč je pomenila identifikacijo z evrop-
sko klasiko na laičnem in s katoliškim izročilom na verskem
področju. Govoriti in pisati ali vsaj brati in razumeti latinščino
je hote ali nehote vedno pomenilo tudi, družiti se z Vergilijem
in z Jezusovimi apostoli, nekako soditi v njihovo družbo. Zato
moderni svet, predvsem pa barbarske moči v njem, kakor so
vsi trije totalitarizmi XX. stoletja, tega jezika ni mogel trpeti in
ga je skušal ovirati in izločati, kjer in kolikor je le šlo. Ob tem je
bilo prav komično, kako se je prisrčno nerodni Franc Popit,
zadnji nosilec slovenske partijske moči pred Kučanovo pre-
novo, na televizijskem ekranu z vso možno grotesknostjo po-
slavljal od »diktature proletariata« z latinščino partijskih kapi-
tolskih gosi: »Via facti... via facti...« – nekakšno posmrtno ma-
ščevanje umorjene latinščine nad svojimi kramparskimi pre-
ganjalci!
Uvajanje domačega jezika v bogoslužje ne bi smelo nujno po-
meniti tudi uničenja latinščine kot identifikacijskega jezika
Cerkve. Lahko bi bila nedeljska božja služba recimo latinska.
Latinski obredi bi bili po moje bolj primerni od sedanje ne-
praktične in vselej sporne dvojezičnosti tudi na narodno me-
šanih ozemljih – a to bodo kmalu tako ali tako vsa ozemlja na
svetu. Bojim se, da se od izgona latinščine izpred oltarja tudi
posamezna območja katoliške Cerkve vse bolj spreminjajo v
nekakšne nacionalne Cerkve, kakor jih poznata protestanti-
zem in pravoslavje.
ZV: Že pri angleščini sva se dotaknila bistva globalizacije. V
kolikšni meri je globalizacija dobra, v kolikšni meri slaba? Kaj
pomeni globalizacija za Slovence in Slovenijo?
VO: Ne poznam večje in bolj pristne globalizacije, kakor je
Jezusovo naročilo: »Pojdite torej in naredite vse narode za mo-
je učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«
(Mt 28, 19). Ne vem, zakaj tega, kar se dogaja zdaj, ne poime-
nujejo s poštenim imenom »idiotizacija« ali vsaj amerikaniza-
cija (kar lahko imamo tudi za sinonim) sveta. Ne, ker bi bil
Američan idiot, temveč ker je idiot vsakdo, ki hote začne po-
stajati nekaj drugega, kakor pa mu je namenilo rojstvo, kakor
mu je namenil pouk matere in očeta in pozneje učiteljev. Tudi
če bi Američane in vse druge skušali pofrancoziti, bi to bila
idiotizacija sveta. A celo znotraj te načelno enake nespameti
obstaja hierarhija nespameti. Ni vseeno, ali te poneumlja naci-
ja, ki je vendar porodila največ pesnikov, filozofov, slikarjev –
ali pa nacija, ki je postavila največ tekočih trakov, opravila
največ vojaških intervencij in posnela najbolj prismuknjene
filme. V tem smislu je amerikanizacija sveta seveda še posebej
huda nesreča. Amerika sama žal pozablja na tole: od kod bo
tedaj, ko bo njen projekt recimo uspel, ko bo ves svet slaba
kopija že tako slabega ameriškega izvirnika, uvažala sveže, še
ne poneumljene možgane, ki ji bodo dajali novega gospodar-
skega in vojaškega zagona?
Uradna Slovenija si s temi dilemami zaenkrat še ne beli glave.
Trenutno išče novega političnega gospodarja, ki ga vidi v bru-
seljski birokraciji. Ko si bo morda začela beliti glavo, najbrž ne
bo več izhoda. Zagotoviti svojemu razvajenemu mulcu ugo-
dno študijsko in zaposlitveno mesto v evropski centrali, je za
slovenske državne upravitelje pač veliko bolj pomembno, ka-
kor pa varovati slovensko samobitnost.
ZV: Uspešno smo »zbežali« iz Jugoslavije, od naraščajočega
srbskega pritiska, ki ga je načrtno podžigal prav Milošević. Ali
ne bežimo iz ene dominacije v drugo, v prevlado velikih evrop-
skih narodov? Ali ne bomo zamenjali Beograda z Brusljem?
Kaj bomo pridobili in kaj izgubili?
VO: Uspešno zbežiš iz ječe ali taborišča, če si pustil zaporni-
ško obleko za ograjo – in če si tam pustil tudi vedenjske vzor-
ce, kakršne taboriščno življenje pač nujno vsiljuje tudi pleme-
nitejšim naravam. V tem smislu nisem čisto prepričan, da bi
Slovenci »uspešno« zbežali iz Jugoslavije. Beg pravzaprav ni-
koli ne more biti res uspešen. Bežečega vedno dohiteva to,
kar je v begu na videz pustil za seboj. Uspešen je lahko samo
miren, premišljen, dostojanstven odhod. Vedenje tolikerih Slo-
AKTUALNI POGOVORI
56 ZDRAV VESTN 2002; 71
vencev na najvišjih položajih ali brez njih mi ne pušča vtisa, da
bi se kaj takega zgodilo.
Tako imate žal prav: bežimo iz ene nadvlade v drugo. Iz Bel-
grada v Bruselj. Ne rečem, da pri tem ne bi prav nič pridobili.
Tudi nadvlada, celo okupacija, ima svoje dobre strani. Nekoč
mi je viden srbski publicist odkritosrčno rekel: »Če bi imeli še
pet let nemške okupacije, pa bi postali prava kulturna naci-
ja...« Zaradi Bruslja bo Slovenija dobila nekaj civilizacije, do
katere domači nomenklaturisti najbrž te dežele ne bi tako hi-
tro pripeljali. Slovenci bodo pod Brusljem najbrž pridobili kaj
takega, kar so prej pridobili pod Dunajem. Morda ne prav to-
liko, a nekaj v tem smislu najbrž. Bodo pa seveda tudi izgublja-
li, kakor so izgubljali pod Dunajem. Morda ne prav toliko in
tako naglo, a veliko prav gotovo. Problem Bruslja namreč ni
isti, kakor je bil problem Dunaja. Če je bil Dunaj vendarle sre-
dišče srednjeevropske civilizacije in kulture, pa Bruselj že za-
radi jezika (ameriške angleščine) postaja vse bolj izpostava
ameriškega gospostva. Evropska Zveza tako ne bo zbiranje
Evrope, kakor piše na prospektu, temveč podrejanje Ameriki.
A največ, do česar so vsaj vznemirjeni Slovenci do zdaj prišli,
je jeza nad jezikovnim potujčenjem slovenskih krajev in klica-
nje nekakšne jezikovne arbitraže na oblastni ravni, ne sežejo
pa tako visoko, da bi poskušali razumeti vzroke in okoliščine
tega potujčenja. S polovico ust delajo posmehljivo kremžo na
račun esperantske zamisli o jezikovni ureditvi sveta, z drugo
polovico ust pa delajo kremžo onemoglega joka nad nujnim
izgubljanjem tal pod lastnimi nogami. Tako se joče in smeje
hkrati klovn. Slovenija je vse bolj dežela klovnov.
ZV: Slovencev nas je dva milijona. Nekaterih narodov je še
manj. Kateri so bistveni elementi za ohranitev svoje identitete
in enakopravnosti med drugimi narodi?
VO: Prvi bistveni element je gotovo čisto preprosta volja, da
to, kar si, tudi ostaneš. Vse drugo je veliko manj pomembno.
Bistveni del te volje je – volja imeti otroke. Na Koroškem zdaj
Slovenci jokajo za nekaterimi odmaknjenimi šolami, ker jih
bodo zaprli zaradi pomanjkanja otrok. Mogoče je res, da bi
tako šolo pustili še pet let dlje, če bi ne bila slovenska oziroma
»dvojezična« – a v osnovi krivda za to izgubo ni pri nemških
sosedih, temveč pri slovenski kolektivni samomorilnosti v smi-
slu splavov ali pa prednosti, ki jo številni dajejo psu pred otro-
kom. Še noben narod ni izumrl zaradi »maloštevilnosti«, tem-
več je postal maloštevilen, ker je že prej duhovno shiral. Če bo
slovenstvo umrlo, bo umrlo po Slovenčevi roki. Še raje: po
Slovenčevem okamenelem srcu!
ZV: Kaj so za vas človekove bistvene vrednote? Kako razlikuje-
te dobrega in »nedobrega« človeka?
VO: Vrednote me ne zanimajo toliko. Vrednota je to, kar je
mogoče zamenjati s čim drugim. Kamela je recimo vredna 20
ovac. Arabska nevesta pa je recimo vredna 20 kamel. Vredno-
ta je ena od obeh strani enačbe. Vrednost česar koli določa
bodisi vsakdo sam – vrednost, ki jo priznava skupnost, se pra-
vi ceno, pa določa trg. Zato me pri človeku ne zanima toliko,
koliko bi za kaj dal, se pravi, kako kaj vrednoti, temveč, kaj je
prav in kaj ne; kaj je človeku naloženo in kaj prepovedano; kaj
je za človeka najvišje dobro in kaj največje zlo. To so kategori-
je, na katerih sloni etika kot nauk o dobrem. Da danes celo
moralni filozofi tega ne razlikujejo več in »dobrino« ter »najviš-
je dobro« zamenjujejo za »vrednote«, je pač del relativnostne
zarote, ki skuša vsako stvar postaviti v odnos do druge, nobe-
ni pa priznati avtonomne veljave. Ne ubijaj – če je nevarnost,
da te dobijo prevelika. Ne kradi – če je možno, da te zasačijo.
Ne pričaj po krivem – če bi se pri tem preveč zapletel...
Dober človek – lahko razlikujem in povem, kaj to je, ne mo-
rem pa razlikovati in reči, kdo to je – je tisti, ki živi v skladu z
namenom, ki ga ima Stvarnik s svojim ustvarjenim bitjem. Če
te vere nimam, če tega ne morem sprejeti, potem mi ostane
samovolja: dober človek je tisti, ki ga sam imam za dobrega.
To dvoje je logično, vse drugo je sprenevedanje, opravek za
manj zahtevne glave.
Bog, Stvarnik, kakor vanj veruje in kakor ga pojmuje kristjan,
pa ni kakšno kapriciozno bitje z Olimpa, kakršnih smo navaje-
ni iz grških tragedij, še bolj pa iz grških mitov, posejanih po
Hesiodu in Homerju, temveč je sam najvišje dobro in je s tem
najvišjim dobrim popolnoma usklajena tudi njegova volja. Kaj
je za človeka dobro, kaj dela človeka dobrega, tako ni stvar
samovoljne presoje človeka samega, temveč božje volje. Če v
božjo voljo ne morem verovati, potem moram črtati iz svoje-
ga slovarja tudi sintagmo »dober človek«, saj narava sama tega
pojava ne pozna. V naravi je človek lahko mlad ali star, zdrav
ali bolan, spreten ali okoren, obvladovan ali obvladujoč, ne
more pa biti dober ali slab. To je verski pojem in ima svoj
smisel samo znotraj vere. Da ga vendarle uporabljajo tudi tisti,
ki trde, da ne verujejo, izvira pač iz njihove zmote o samem
sebi. Ko rečem »dober človek«, rečem tudi »po božji volji«.
ZV: Kaj je morala, kaj je dobro, kaj je zlo, kaj je intelektualna
poštenost?
VO: V bistvenem sem na to vprašanje ravnokar odgovoril. Pa
narediva še povzetek. Morala nasploh je človekovo vedenje v
skladu z navadami in običaji. Tako latinski pomen te besede.
V krščanskem smislu pa je morala povzetek in upoštevanje
božjih zapovedi in prepovedi. Dobro je najprej vse, kar je ust-
varil Bog. V moralnem smislu pa to, kar je v skladu z božjo
voljo, razodeto po Bogu samem in njegovih prerokih. Zlo je
upiranje božji volji, ali, kakor pravi Akvinec, pomanjkanje do-
brega. »Intelektualna poštenost« je nekakšna priročna flosku-
la, ki hoče povedati, da je treba biti na intelektualnem področ-
ju, se pravi pri argumentiranju in iskanju ter prikazovanju re-
snice, prav tako pošten, kakor pa pri trgovanju, vodenju poli-
tičnih poslov ali celo vojskovanju. V resnici ni kake posebne
intelektualne poštenosti, poštenost je ena sama. Biti pošten je,
kakor je lepo razložil pokojni dr. Trstenjak, »imeti stvari pošte-
te«. Plačati narejeno, vrniti posojeno, na vprašanje odgovoriti
z resnico. Hudo pa se moti patriarh slovenske psihologije, ko
meni, da bi bila poštenost posebna lastnost Slovencev. Pošte-
nost je občečloveška vrlina, tudi če jo Slovenci jezikovno mor-
da bolj zadeto poimenujejo.
ZV: Poudarjate duhovne vrednote, iskanje, poglabljanje. Kje
so meje oz. omejitve pri tem? Do kdaj se človek lahko izgrajuje,
izboljšuje, raste? V kolikšni meri ga oblikuje vsakršna šola,
družina, od kje naprej pa se mora sam?
VO: Kakor sem že prej rekel, »duhovnih vrednot« ne poudar-
jam, pač pa vsekakor odpiranje duhu in poglabljanje v duha.
Za to ni nikakršnih zunanjih meja. Človek sam, njegovo nag-
njenje k slabemu, ki je posledica človekovega padca v raju,
postavlja in utrjuje te meje. Že materialni svet se zdi za obču-
dovalca ali raziskovalca neizmeren in neizčrpen. Koliko bolj
to velja za duhovni svet, absolutno pa to velja za Boga same-
ga. Ena izmed stvari, ki jih v nebesih zagotovo ne bo, je
dolgočasje.
Mera, do kod oblikuje človeka družina ali šola in kdaj ali kje se
ta začne oblikovati sam, ni določljiva. Dejstvo je, da človek
zaradi svoje izvirne svobode za nikogar ni absolutno vzgojljiv
in obvladljiv. To dela nekaterim pedagogom sive lase, a če je
tako, potem svojega poklica pač ne razumejo prav. Pravo po-
slanstvo staršev, učiteljev in drugih je spodbudno spremljanje
mladega človeka na poti samooblikovanja, ki je človeku do-
deljeno, ko ga je prej v največji meri oblikoval že Bog sam.
ZV: Imam vas za laičnega katoliškega izobraženca, razgleda-
nega v filozofiji, psihologiji, sociologiji, teologiji. Katera od ome-
njenih strok vam je najbližja? Zakaj je filozofija potrebna najst-
nikom? Ali označujeta širokega izobraženca tudi toleranca
in sočutje do drugih?
57
VO: Psihologije in sociologije – naj mi predstavniki obeh ved
ne zamerijo – ne morem jemati preveč resno. Pri tem mi po-
magajo prav vidnejši učitelji teh ved sami. Eden najznameni-
tejših sodobnih sociologov v Ameriki, sicer avstrijskega pore-
kla, Peter Berger, je pred leti skoraj z jezo v očeh vprašal: »Kje
so bili sociologi in njihovi inštituti leta 1990?« Ne trdim, tudi
Berger sam tega ni hotel reči, da ne bi obstajale neke tendence
v vedenju skupin, množic in ustanov, ki jih s sociološkimi raz-
iskavami in posplošitvami – in glavno orodje pri tem je pač
statistika – ne bi mogli karakterizirati in predvideti. A zmota
sociologije je v tem, da računa s človekom, ki ga nekaj vodi in
determinira, ne računa pa s človekom, ki je svoboden in lahko
popolnoma preseneti. Podobno je s psihologijo. Slovenski »pri-
mas« psihologije pokojni dr. Anton Trstenjak se je večkrat ze-
lo skeptično izrazil o vedi, ki jo je sam poučeval, to mi je kaj-
krat povedal tudi v osebnem pogovoru. Zakaj? Psihologija se
je – vsaj s Freudom – skušala vzpostaviti in uveljaviti kot ne-
kakšna alternativa klasični filozofiji in njenemu nauku o duši.
Psihologija je hotela biti nauk o človekovi »duši«, ki pa je sicer
naj ne bi bilo. »Duša« psihologije torej nima nič več opraviti z
dušo filozofije in verskega nauka, nazadnje tudi z dušo zdra-
vega človekovega razuma. Psihologova »duša« je torej nekak-
šna determinirana aparatura, ki jo je mogoče analizirati in raz-
lagati ter nazadnje tudi »popravljati«. Tudi psiholog, kakor so-
ciolog, v bistvu taji človekovo svobodo in jemlje človeka prav
tako kakor francoski materialistični filozof Julien Offray La-
mettrie (1709–1751) v svoji knjigi L’homme machine – človek
ni drugega kakor stroj. V bistvu vsak materialist konča pri La-
mettriju, tudi če njegovo formulo obleče v nekoliko bolj za-
motano in manj grobo podobo. Kot zdravnik sami veste, da je
ta skušnjava, videti v človeku zgolj stroj, v medicini pa posle-
dično zgolj mehanično delavnico, ki naj te stroje popravlja,
ostala skušnjava tudi za številne zdravnike vse do današnjih
dni. Težave imam celo s teologijo, vsaj teologijo v današnjem,
v bistvu zelo ponemčenem pomenu te besede. Prvotna teolo-
gija je bila v resnici sinonim za »prvo filozofijo«, se pravi da je
šlo za filozofijo o Bogu. Današnja, predvsem nemška teologi-
ja, pa se nekako vdaja skušnjavi, da bi bilo Boga mogoče jema-
ti kot »predmet« znanstvene analize, kar je seveda absurd.
Deus absconditus – skriti Bog – ostane skrit tudi za teologe, ne
samo za laike. Ostane mi torej filozofija, najponižnejša, če-
prav prva med vedami, saj ne obljublja razumevanja in resni-
ce, čeprav večina tako misli, temveč samo ljubezen do oboje-
ga, ljubezen do modrosti, kar pač ta beseda v svoji grški sesta-
vi pomeni.
Vprašujete, zakaj bi bila filozofija potrebna najstnikom. Po-
trebna je ljudem vseh starosti, a ne le to, tudi vseh izobrazbe-
nih stopenj, tudi vseh poklicev, obeh spolov in vseh inteli-
genčnih kvocientov, če smem imenovati to zastarelo napravo
za merjenje pameti. Modrost kot (nikoli povsem dosežen) cilj
in smisel filozofije je dobrina, ki je namenjena vsem ljudem.
Ne le to. Človek je tudi v antropološkem smislu definiran po
modrosti. Človek ni morda homo technicus, ni morda homo
faber, pač pa je vsekakor homo sapiens, torej razumno in mo-
dro bitje. Danes smo seveda preveč pod vtisom filozofije kot
znanstvene discipline na univerzah in inštitutih ali pa kot uč-
nega predmeta v gimnazijah in licejih, zato marsikdo misli, da
je filozofija predvsem ali kar v celoti strokovno področje, pri-
držano hudo šolanim strokovnjakom. Strokovni pogled na fi-
lozofijo je vsekakor zelo pomemben in bi kmalu začeli drseti
v smer barbarstva, če bi ta del filozofije ali ukvarjanja s filozo-
fijo ukinili, kar je dokazal prav komunizem, ki je z nasilnim
uvajanjem t. i. marksistične »filozofije« dejansko ukinil filozo-
fijo kot vedo na vseh ravneh šolskega sistema in akademskih
ustanov. V resnici pa je filozofija veliko širši pojav kakor pa
njen šolski in s tem tudi poklicni del. Filozofija v celoti je tudi
skladnost med naukom in življenjem, česar za t. i. šolsko filo-
zofijo ne moremo reči. Lep primer takega grobega neskladja
je prav v Sloveniji tako čaščeni nemški profesor filozofije Mar-
tin Heidegger (1889–1976), ki mu nedvomno sijajno strokov-
no znanje – bil je eden redkih sodobnih proučevalcev filozo-
fije, ki je bral grške filozofe v izvirniku – in tudi nedvomni
talent za filozofsko mišljenje nista pomagala, da bi znal razli-
kovati duhove svojega časa in se je izrazito postavil na stran
nacionalnega socializma in tudi postal član NSDAP, kar bi bila
dovolj velika sramota za pravega filozofa tudi, če to ne bi bila
zločinska organizacija. Prav zaradi Heideggerja moramo biti
previdnejši v razlikovanju med filozofijo kot stroko in filozo-
fijo v celovitem pomenu besede, ki je tudi, ne le tudi, ki je
predvsem človekova življenjska in moralna drža. Če govorim
o filozofiji za mlade ljudi, potem ne mislim toliko na njen stro-
kovni in šolski vidik, temveč predvsem na filozofijo kot ne-
prestan poskus živeti modro. In kaj pomeni živeti modro? Ži-
veti z ozirom na vse, na celoto, na večnost. Zgolj premeten
človek živi z ozirom na nekaj delnega in začasnega, na trenu-
tek. Razumen človek živi z ozirom na daljše obdobje in večji
zajem stvari. Moder človek pa vedno skuša upoštevati celoto
in večnost. V modrosti se pamet človeka in pamet Boga snide-
ta in spojita. Kdor živi povsem modro, živi pravzaprav svetni-
ško. In narobe, kdor živi svetniško, ne da bi kdaj slišal za bese-
do »modrost«, živi v resnici povsem modro. Tako je vsak svet-
nik v resnici velik filozof, med filozofi pa so samo največji tudi
svetniki. O tem lahko kaj več preberete v moji knjigi Četrti
mag, ki je namenjena predvsem mladim ljudem.
Vprašujete tudi, ali označujeta širokega izobraženca toleran-
ca in sočutje do drugih. O toleranci nimam posebno dobrega
mnenja. Pojem prihaja iz fizike, še natančneje iz mehanike in
pomeni dopustno nenatančnost, ki omogoča nenevarno
približevanje elementov. Če bi na železniški progi med tračni-
cami ne imeli tolerančnega razmika, bi se poleti tračnice zara-
di raztezanja začele zvijati. Preneseno na človeške in družbe-
ne odnose bi to pomenilo, da moramo ustvariti med ljudmi
nekak varnostni razmik, da ne bi preveč silovito trkali drug ob
drugega in se pri tem lomili. Toleranca ali prenašanje je tako
najnižja raven medčloveškega sožitja in odnosov. Če velja to-
leranca danes za najvišji ideal, je to pač zelo slabo spričevalo
trenutnega človekovega stanja. S krščanskega vidika človek
seveda ni ustvarjen za toleranco, za golo prenašanje, temveč
prav nasprotno, za ljubezensko prežemanje. Drugače pa je s
sočutjem. Sočutje je temeljna doživljajska, moralna in social-
na lastnost in vrlina človeškega bitja. Sočutje ni stvar kake po-
sebne izobrazbe, vsekakor pa mora izobražen človek še neko-
liko bolj paziti, da ga v sebi ne zaduši. Pri resnični izobrazbi to
ni vprašanje, saj je pravo izobraževanje vedno celovito in ne
zadeva samo racia, temveč poleg intelekta uravnoteženo goji
tudi človekovo telesnost, emocionalnost in duhovnost. Pro-
blem nastaja zaradi tega, ker smo v zadnjih stoletjih zožili po-
jem izobraževanja na kvalificiranje zgolj intelektualnih spo-
sobnosti. Če si ogledate slovenski, a v glavnem tudi evropski
šolski sistem nasploh, boste videli, kako malo je v njem pro-
stora za telo in dušo, skoraj vse je namenjeno zgolj intelektu, a
znotraj intelekta v glavnem spet samo enemu njegovemu vi-
diku, memoriranju. Če je šolski sistem v rokah lamettrističnih
ateistov – in drugih v bistvu ni – je stvar še toliko hujša, saj
zanje duhovnost ne obstaja, čemu naj bi jo torej gojili in po-
glabljali? Zasilni in trenutno edino možni izhod iz zagate je:
zaobiti javno šolo in dati to, česar šola ne daje, drugje, najprej
in predvsem seveda doma!
ZV: Kakšne so vaše izkušnje z delom z mladimi? Po mojem
prepričanju so znatne. Kaj pri tem dobijo mladi, kaj pa vi?
VO: Imam nekako tri vrste takšnih izkušenj. Pred davnimi leti
sem poučeval na osnovni šoli slovenščino in angleščino. To je
bila zelo zanimiva izkušnja. Tedaj sem tudi prvič prišel v od-
krit spor z režimom, ker sem se v nekem članku v Teoriji in
praksi zavzemal za nazorsko nevtralno šolo, za kar se zavze-
mam še danes. Druga izkušnja so lastni otroci, dva končujeta
AKTUALNI POGOVORI
58 ZDRAV VESTN 2002; 71
študij, eden je letos opravil maturo, zadnji pa se prav tako
premika na tej poti. Tretja izkušnja pa je seminarsko delo z
mladimi. Tu so vključeni v esperantu vodeni tečaji uvoda v
filozofijo, ki sem jih imel kot pomožni docent na Mednarodni
akademiji znanosti v San Marinu, tu je delo z mladimi na
Koroškem od literarne delavnice do raznih drugih oblik izo-
braževalnega dela, tu je tudi spremljanje posebej talentiranih
posameznikov. Najmanj uspešen je človek seveda doma. Imam
srečo, da so vsi moji otroci po naravi boljši, kakor sem bil jaz v
njihovih letih, tako da tudi sam ne morem veliko pokvariti.
Moja prednost pri delu z mladimi je morda v tem, da sem bil
sam v njihovih letih precej neugnan in poln nagajivih muh,
hkrati pa zelo nediscipliniran in malomaren. Tako jih lažje
razumem in hitro najdemo skupen jezik. Pomembno je, da z
mladimi ne moraliziraš, ne žugaš s pedagoškim prstom, tem-
več jih majevtično, po sokratsko počasi in skoraj neopazno
vodiš k boljšim rešitvam, kakor pa jih ponuja zunanji svet ali
kakor bi se jih domislili sami. Tudi pri mladih, pri njih mogoče
še prav posebej, velja pravilo, da dobrega ne kaže vsiljevati, da
ga ne kaže niti posebej ponujati. Nihče ne teka z vodnjakom
za žejnimi, žejni pridejo k vodnjaku. Tudi v tem pogledu je
sodobna šola postavljena na napačnih načelih, ko učence sili
k uživanju dobrih stvari, namesto da bi jim po apotekarsko
stehtanih dozah počasi dovoljevala dostop do njih. Po sili bran
Prešeren ali Cankar je banalizacija in razvrednotenje obeh kla-
sikov. Šolar mora vedeti, kaj sta napisala in kaj pomenita za
slovensko slovstvo, branje njunih del pa bi moralo biti dovo-
ljeno, ne pa vsiljeno! Prepričan sem, da bi vsak pisatelj, če bi
ga kdo vprašal za mnenje, odklonil prisiljeno branje njegovih
del. Kakšen kompliment pa bi bil za odličnega kuharja, če bi
mu prišlo na uho, da so morali gostje na silo jesti jed, ki jo je z
veliko ljubeznijo pripravil...
Kaj dobijo od teh stikov mladi in kaj jaz? Tega se najbrž ne da
ugotavljati. Vsekakor ob vsakem človeškem stiku, tako tudi
pri stiku izobraževanja in spremljanja, vsakdo kaj dobi. Marx
je nekoč dobro zapisal, da v resnici ne vzgajajo starši otrok,
temveč otroci vzgajajo starše. Didaktiki vedo, da se človek naj-
več nauči o kaki stvari, če jo skuša podajati drugim. Tudi sam
imam to izkušnjo. Esperanta sem se naučil igraje tako, da sem
po treh lekcijah, ki sem se jih naučil sam, odprl tečaj za sošol-
ce. Tako sem bil vedno tri lekcije pred njimi. Nazadnje sem se
sam dobro naučil, nekaj malega pa so odnesli tudi udeleženci.
Tudi zdaj večkrat opažam, da mi kaka stvar postane bolj jasna,
če jo skušam razložiti v pogovoru ali predavanju oz. v diskusiji
po njem. Žal v šoli zlepa kakšnemu profesorju ne pride na
misel, da bi učencu, ki je v kakem predmetu zelo slab, zaupal
nalogo, naj pripravi učno uro iz te snovi. Prepričan sem, da bi
bili uspehi presenetljivi.
ZV: Kaj je demokracija in kaj napredek? Je to absolutno dobro
ali ne? Kaj so merila demokratične družbe in demokratično
usmerjenega posameznika in kaj je družbeni napredek?
VO: Demokracija kot ena izmed oblik vladanja in napredek
kot zaželena usmeritev za posameznike, skupine, družbe in
državne strukture, najprej nimata veliko skupnega, čeprav se
posledično marsikje dotikata med seboj. Demokracija je po
svojem pojmovnem izvoru »vlada ljudstva«, pri čemer ta po-
jem v času svojega nastanka, recimo v Periklejevem času, še ni
bil tako protisloven, kakor je danes. Tedaj namreč demos, se
pravi ljudstvo, niso sestavljala vsa človeška bitja, ki so živela v
atenski državi, temveč samo polnoletni moški s statusom svo-
bodnega človeka. Teh pa je bilo tedaj menda okoli 30.000. To
ljudstvo torej ni vladalo toliko sebi, kar bi bilo protislovje, tem-
več vsem tistim, ki niso uživali statusa »ljudstva«. Vsekakor pa
velja reči: tudi vlada ljudstva je še vedno vlada. Je še vedno
oblast z vsem, kar je za oblast značilno. Kakor rad poudarja
moj esperantsko pišoči filozofski prijatelj Eugène de Zilah,
Sokrata niso obsodili na smrt in tudi usmrtili tirani, temveč
prav v tistem času na novo porojena atenska demokracija.
Navsezadnje tudi Jezusove smrti ni zahteval rimski prokura-
tor Pilat, ta jo je skušal celo preprečiti, temveč nahujskana dr-
hal, v nekem smislu ljudstvo. Danes že nekoliko pozabljeni
francoski filozof Jean Paul Sartre (1905–1980) je v znameni-
tem letu študentskih nemirov po vsej Evropi 1968 maoistično
usmerjenim upornim študentom, ki so v njem videli svojega
preroka in mesijo, odkritosrčno rekel nekako takole: Lahko
me kamenjate, a tudi diktatura proletariata ostaja diktatura...
Tako tudi demokracija v osnovi ostaja kratia, se pravi oblast.
Demokracija se od drugih oblik vladanja ne razlikuje po tem,
da bi bilo treba njene zakone in uredbe manj spoštovati, tem-
več v glavnem po tem, kako se formira trenutna elita oblasti in
kakšna je procedura pri sprejemanju zakonov. Avstrijsko-bri-
tanski filozof Sir Karl R. Popper (1902–1994) je v nekem tele-
vizijskem nastopu povzel pomen demokracije z ugotovitvijo,
da je njena glavna prednost v tem, da omogoča nekrvavo me-
njavo oblasti. Veliko več v tem izumu ne kaže iskati, a že v tem
je veliko dobrega. Vem, da se vse to sliši, kakor da bi imel do
demokracije skoraj ciničen odnos in da gojim celo nekaj no-
stalgije po propadli totalitarni diktaturi. Prav dobro se zave-
dam razlike med »ljudsko skupščino« kot karikaturo parlamen-
tarizma in pravim parlamentom. Nostalgike diktatorskega re-
žima sicer zelo boli, ko morajo poslušati, kako se v pravem
parlamentu poslanci vneto prepirajo in drug drugemu razkri-
vajo razne primere poneverb, goljufij in drugih nemoralnosti.
Navajeni so idiličnih časov, ko so v ljudski skupščini vsi plo-
skali vsemu, kar je povedal predstavnik »progresivnih sil«, se
pravi partijski aparatčik. Tega miru, tega skoraj stoodstotnega
soglasja v demokracijah res ni, tega se bodo morali nostalgiki
še navaditi. Svarim samo pred pretiranimi pričakovanji, ki jih
ljudje, predvsem tam, kjer je prej dolgo vladala diktatura, na-
slavljajo na demokracijo. Nevarno je, da se ti ljudje iz razočara-
nja, ker njihove pretirane želje in predstave niso bile uresniče-
ne, obrnejo nazaj k diktaturi. Najbrž je razumno verjeti izkuše-
nemu mačku Siru Winstonu Churchillu (1874–1965), da je de-
mokracija zelo slab sistem vladanja, a da so vsi drugi sistemi še
veliko slabši... Ta treznost do vsake vladne oblike, tudi do de-
mokratične, je tudi povsem v skladu s treznostjo krščanskega
sporočila, ki v uredbah tega sveta vidi to, kar vedno so, na-
mreč nekaj začasnega in bistveno nepopolnega. Izenačevati
demokracijo s pravičnostjo je enaka in prav tako škodljiva
iluzija, kakor je bila prej izenačevati socializem s pravičnostjo.
Če danes govorimo o »demokratično usmerjeni družbi« ali »de-
mokratično usmerjenem posamezniku«, ne mislimo toliko na
demokratično načelo pridobivanja in izvrševanja oblasti, tem-
več na nekaj, kar je veliko starejše od vseh demokracij: na
razumno in modro pripravljenost za posvet. Tako lahko bere-
mo v prvi knjigi Makabejcev: Ustanovili so si skupščino, kjer se
vsak dan tristo dvajset članov stalno posvetuje o tem, kako naj
dobro vladajo ljudstvu. (1 Mkb 8,15). V Knjigi pregovorov pa:
Bedaku se njegova pot zdi prava, modri pa posluša nasvet
(Prg 12,15). Demokratično usmerjen človek je torej tisti, ki se
posvetuje, posvetuje tudi tedaj, ko ima občutek, da je popol-
noma seznanjen s stvarmi in da je na pravi poti, tudi tedaj, ko
ima v rokah vso oblast, da bi lahko storil po svoje. V tem smislu
pa je bilo v zgodovini veliko kraljev in hegemonov po svoji
mentalni in duhovni strukturi veliko bolj demokratičnih, ka-
kor pa so številni nosilci političnih pooblastil v demokratičnih
državah.
Vprašujete tudi o naprednosti in napredku. Če vzamemo po-
jem dobesedno, potem je napredek vsak premik z mesta. Po-
tem je enako napreden tisti, ki stopi korak naprej, ki ga loči od
prepada, ali pa korak v kako drugo smer, ki ga od prepada
oddalji. Napredek lahko pomeni kaj dobrega šele tedaj, če ga
postavimo v odnos do cilja, h kateremu smo usmerjeni. Če
nam je cilj znan, potem je napredek v približevanju temu cilju,
nazadovanje pa oddaljevanje od tega cilja. Napredek pa je kaj
dobrega šele tedaj, če je dober tudi cilj. Kdor si je postavil za
59
cilj uničiti vse konkurente in zavladati nad svetom, bo sicer
napreden z ozirom na ta cilj, kolikor se mu bo približeval, ne
more pa veljati za naprednega z ozirom na višji cilj vsega člo-
veštva, ki je prejšnjemu prav nasproten. Tako je napredek kot
sinonim dobrega tesno povezan z dobrim samim. V tem smi-
slu je zares napreden lahko samo dober človek. Kdo in kako je
dober človek, pa smo povedali že na začetku: tisti, ki izpolnju-
je božjo voljo. Napredek v pozitivnem smislu je torej le drug
izraz za izpolnjevanje božje volje. Če kdo misli in razlaga, da je
napredek prav v nasprotovanju Bogu ali celo v zanikovanju
Boga, ga pač ne kaže jemati hudo resno, ta človek ima osnov-
ne težave s svojim slovarjem in s temeljnimi zakoni logičnega
mišljenja!
ZV: Če je bil nekdaj površni vtis o razvoju, da se zahodni svet
razvija v smeri vse bolj industrializiranega sveta, pa prevla-
duje sedaj vtis o informatizaciji in prevladi informatike v vse
bolj enoviti »svetovni vasi«. Kakšen pa je Vaš poglobljen po-
gled na to zunanjo podobo?
VO: Zelo preprosto kmečko reklo, da se nobena juha ne je
tako vroča, kakor se je skuhala, velja tudi za te reči. Svet, tudi
današnji evropski svet, je veliko bolj pester in slojevit, preple-
ten in mnogolik, da bi ga bilo mogoče ujeti v dežurne progno-
stike, ki zdaj razglašajo smrt knjige, zdaj smrt kmetovanja, po-
tem spet smrt industrije in podobno. Edini, ki so ob vsem tem
res umirali, so bili ti prognostiki, stvari pa ostajajo, kakršne so
v bistvu vedno bile. Sintagma ameriškega socialnega komuni-
kologa Herberta Marshalla McLuhana (1911–1980) o »svetov-
ni vasi«, iz katere se napaja tudi sedanja politična doktrina »glo-
balizacije«, izvira najbrž iz premočnega vtisa, ki ga vsakokrat-
ne tehnične ali organizacijske novosti naredijo na humanistič-
nega raziskovalca. Ta doktrina bi bila potrjena, če bi »revoluci-
ja v informatiki« zares prinesla vredne informacije v vsako vas
in bi tako ves svet postal informacijska vas. Dovolj je, da za hip
prisluhnete vsebinam pogovorov, ki jih, kakor da gre za smrt-
no nujne zadeve, neprestano in povsod opravljajo lastniki pre-
nosnih telefonov, da vidite, kako je vas ostala vas, tudi če je
elektronsko povezana z vsem svetom. Celo če bi kmalu zma-
gala ideja, za katero se tudi sam zavzemam, namreč uvedba
skupnega sporazumevalnega in identifikacijskega jezika za
vse človeštvo, ki bi sodobni tehniki šele dal pravi smisel, bi to
še vedno ne pomenilo izenačitve mest z vasjo, o čemer sta
sicer sanjala že Marx in Engels in to izenačenje celo vnesla v
svoj Komunistični manifest (1848). Ne gre namreč za to, kako
hitro potuje informacija in v katere prostore seže, temveč o
čem ta informacija pripoveduje in koliko človeka res informi-
ra (= mu da obliko). To, kar danes zaseda največ prostora na
računalniškem medmrežju, namreč niso informacije, temveč
dezinformacije. Informacija v najbolj pristnem in polnem po-
menu te besede je Veselo oznanilo, to namreč človeka v pol-
nosti informira, se pravi uobliči, naredi iz starega novega člo-
veka. Prava »informacijska revolucija« se ne zgodi tedaj, ko
dobe nepismene množice tehnično možnost, da si pošiljajo
svoje nepomembnosti in nesmisle tisoče kilometrov daleč,
temveč ko je človeštvu sporočeno kaj res velikega in odrešil-
nega. To pa se ni zgodilo v McLuhanovem Torontu, temveč v
majhnem Betlehemu, kjer so angeli prinesli resnično infor-
macijsko revolucijo z neba: Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam
veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo (Lk 2, 10). Vse drugo so
človeške govorice, med katerimi je tudi nekaj (a zelo malo)
resnih in resničnih, vse drugo pa so človeške čenče. To, kar
ljudje danes menijo, ko rečejo »informacija«, ima s pravo in-
formacijo bolj malo skupnega, to je kvečjemu podatek in še
kot podatek večkrat zelo vprašljiv.
Kakšne informacijske »svetovne vasi« se torej prav tako malo
veselim ali bojim, kakor se malo veselim ali bojim »brezrazre-
dne družbe« ali pa »zmage čiste rase« na tem tako nečistem in
še kako razrednem planetu.
ZV: Moralisti zadnjih desetletij poudarjajo, da ni morale brez
ekološkega pogleda. Ekologija pa najbrž ni samo kakovost vo-
de, hrane in zraka, ampak tudi pokrajine, bivanja. Ali ni tudi
bučna glasba, vsiljiva in nekakovostna televizijska reklama
in reklamni pano ob lepi krajini ali arhitekturi prav tako one-
snaževanje?
VO: Obzir do okolja, če tako prevedem sintagmo »ekološki
pogled«, je pač eno od tisočerih področij, na katerih se izkazu-
je človekova moralnost ali nemoralnost. Morala pa ni definira-
na po svojih neštevilnih predmetih, temveč po svojih načelih,
virih in po avtoriteti, na katero se sklicuje in ki ji zagotavlja
veljavo. Problem današnjih moralistov je predvsem v tem, da
so si iz zgodovine etike zapomnili nekaj (še teh ne vseh!) norm,
pozabili pa so njihovo utemeljitev in še posebej na avtoriteto,
ki jih človeku nalaga in na koncu tudi sankcionira. Nemški
filozof, ki mu pripisujejo postavljanje mostu med mislijo Za-
hoda in mislijo Vzhoda, Arthur Schopenhauer (1788–1860) je
nekje zapisal nekako takole: Lahko je moralo pridigati, težko
pa jo je utemeljiti! Danes ves svet moralo pridiga: oblastniki,
novinarji, pravniki, profesorji, učitelji in seveda starši otrokom,
zakonski partnerji svojim partnerjem. A dokler mi pridigar ne
pove, iz katerih načel je ta moralni nauk izpeljan, predvsem
pa, katera avtoriteta za njim stoji, lahko vse te lepe besede
vzamem v najboljšem primeru za dobrohoten nasvet. Scho-
penhauer ima samo deloma prav. Ne le, da bi bilo moralo
težko utemeljiti – človek sam je sploh utemeljiti ne more! Vse
namreč, kar človek pripoveduje drugemu človeku, pa tudi če
ima ta pripoved slovnično obliko velelnega naklona, če je to-
rej izrečena kot formalna zapoved, to ostaja zapoved samo na
gramatikalni, ne pa tudi na etični ravni. Moralo lahko, razen če
jo razumemo v prvotnem latinskem pomenu kot vrsto navad
in običajev, utemelji, zapove in sankcionira samo bitje, ki je
nad vsem obstoječim, nad kozmosom in človekom v njem,
skratka Bog. Enaki med seboj – in v moralnem pomenu smo si
ljudje enaki – si ne morejo dajati zapovedi. Človek človeku
moralno ne more zapovedovati. Človeku lahko moralno za-
poveduje samo Bitje, ki človeka presega. Pogani so iskali taka
bitja med polbogovi in heroji, Friedrich Nietzsche (1844–1900)
v »nadčloveku«, komunisti so ga iskali v »objektivnih zakonih
narave« (čeprav ne poznam tatu, ki bi si premislil kaj ukrasti,
ker bi se spomnil na »objektivne zakone narave«), kristjani pa
ga z vero priznavamo v Bogu. Morale tako ne moremo defini-
rati po področjih, na katerih jo človek uresničuje ali ne uresni-
čuje. Morala ni funkcija, temveč zapoved. Človek ni moralen
zato, da bi njegove reči dobro delovale, temveč mora dobro
skrbeti za svoje reči, da bi zadostil morali! To velja tudi za vpra-
šanja okolja. Ni tako, da bi moral biti človek moralen, da bi s
tem reševal okolje, temveč mora reševati okolje, da bi bil tudi
v tem pogledu moralen. Cilj in smisel človekovega življenja
po moralnem zakonu namreč ni ohranitev narave ali česar
koli drugega, temveč rešitev duše. A kdor iskreno rešuje svojo
dušo, temu je tudi ohranitev narave in vsega drugega, kolikor
pri minljivem svetu lahko govorimo o ohranjanju, navržena.
Strinjam se, da onesnaževanje ni samo fizično. Predvsem one-
snaževanje ni najprej in v glavnem fizično, niti kulturno ali
psihično ne, temveč duhovno. Evangelist Marko podaja Jezu-
sove besede: Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omade-
žujejo človeka (Mr 7, 23). Tako tudi današnjih težav vsakršne-
ga onesnaževanja ni mogoče uspešno reševati zgolj s skrbjo
in strahom, kakšne posledice bo to imelo za naše biološko
življenje. Čiste reke, čist zrak, zdrava hrana, pomirjajoča, ne pa
razbijaška glasba, nehrupen promet – vse to nam bi bilo navr-
ženo, ko bi si res prizadevali najprej očistiti dušo ali, če hočete,
srce. Nečisto srce bo vedno širilo umazanijo tudi zunaj člove-
kovega prsnega koša. Vse, kar je zunaj nas nečistega, strupe-
nega, škodljivega in nevarnega, vse to so samo projekcije in
podobe stanja v naših srcih. In če je srce zastrupljeno, kaj mi
potem mar, če je zastrupljena tudi hrana. Če je v srcu hrupno,
AKTUALNI POGOVORI
60 ZDRAV VESTN 2002; 71
pa naj bodo hrupni tudi decibeli mladinskega roka. To ne po-
meni, upam, da me nihče ne bo tako razumel, da je treba usta-
viti vsa prizadevanja za varovanje in urejanje našega okolja.
Gre mi samo za prvotno in poglavitno motivacijo. Ni namreč
vseeno, ali varujem okolje zgolj iz sebične skrbi za svoje zdravje
ali pa iz spoštovanja do božjega stvarstva in ljubezni do dru-
gih, ki bi sicer trpeli škodo.
ZV: Zakaj potrebujemo kulturo? Kakšno kulturo potrebujemo
– visoko ali ljudsko? Ali je kultura vse, kar se zanjo proglaša?
VO: Kulture ne potrebujemo v tem smislu, kakor potrebuje-
mo vodo, kruh, zrak in ustrezno temperaturo, kultura nam je z
ene strani naložena, z druge pa kot hotenje položena v našo
naravo. Kakor je prava narava narave nadnarava, tako je nara-
va specifično človeške narave kultura. Te kulture pa seveda
ne smemo zamenjavati za »kulturo«, ki jo oskrbuje vsakokrat-
no ministrstvo za kulturo ali kak drug urad ali institucija.
V prvi Mojzesovi knjigi imamo kar dve mesti, ki poročata o
tem, kako je Bog človeku naložil kulturo. V drugem poglavju
pravi: Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt,
da bi ga obdeloval in varoval (1Mz 2, 15). To je bilo torej še
pred človekovim padcem, v raju. Malo naprej, v tretjem po-
glavju, po padcu, pa pravi: In Gospod Bog je odpravil človeka
iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet (1Mz 3,
23). Bog nam je naročil obdelovanje vrta, najprej edenskega,
nato pa tudi izgnanskega, v katerem smo še danes in bomo do
konca dni. V latinščini se obdelovanju reče cultura. Cicero je
ta pomen prenesel tudi na človekovo dušo: Cultura animi
philosophia est – filozofija je kultura duše, torej obdelovanje
lastne notranjosti. In nekje drugje pravi Cicero: Človek brez
kulture je kakor suženjska žival. Človek je torej človek ne po
tem, da je izgubil rep in dlake, niti ne po tem, da je začel hoditi
po dveh, temveč po tem, da je začel obdelovati vrt v svojem
naravnem okolju, obenem pa tudi vrt svoje duše. A kako naj
kdo obdeluje vrt svoje duše, če v njen obstoj niti ne verjame?
Kultura je torej izrazito verski pojav, o čemer govori tudi eti-
mološko okolje te besede. Cultus pomeni v latinščini čaščenje
– in pred ne toliko časa se je funkcija sedanjega ministra za
kulturo imenovala: ministrstvo za kult in bogočastje. Govoriti
o kulturi zunaj konteksta vere v neumrljivo dušo in njenega
stvarnika, je torej podobno temu, kar počne freudovska psi-
hologija: govoriti o dušeslovju brez vere v dušo. Če kulturi
odvzamemo njeno metafizično podlago, se pravi njeno bist-
vo, ostane od nje še goli akcionizem in prirediteljstvo, boj za
privilegije, priznanja in subvencije. To je bedni ostanek ne-
kdanjega celovitega pojma kulture, s katerim danes upravlja
morda najbolj nesrečen državni resor.
Kakšno kulturo potrebujemo: visoko ali ljudsko? Kultura, če
je to, kar beseda izvirno pomeni in kar je z njo razumel Cicero,
ki je njen etimološki oče, je vedno visoka, ker se ukvarja z
obdelovanjem tega, kar je v kozmosu najvišje: z dušo in du-
hom. Ljudskost ne more biti sinonim za nizkost, plehkost in
banalnost, kakor mnogi v svoji nevednosti menijo. Je v ljudski
pesmi kaj nizkega? Je kaj nefunkcionalnega ali neestetskega v
ljudskem stavbarstvu, podobarstvu, oblačilni kulturi itd.? Do
nasprotja kulture in njenih sadov začne prihajati šele tedaj, ko
ljudstvo neha biti ljudstvo in se začne sprijati v drhal. To pa se
začne, ko pridejo lažni učeniki, ki začno ljudstvu govoriti, da
je samo svoj spočetnik, da si samo piše zakone, da samo razso-
ja o samem sebi, da je odgovorno zgolj samemu sebi in da je s
fizično smrtjo vsega konec. Človek, ki je sam po sebi nagnjen
k slabemu, čeprav je ustvarjen dober in za dobro, take besede
rad posluša, ker godijo njegovim slabostim. Tako je ljudstva
vse manj in vse več drhali – tako je tudi pristno ljudskega vse
manj, vse več pa ponarejenega in neokusnega.
Kultura gotovo ni vse, kar se zanjo proglaša. Morda lahko re-
čemo celo tako, da je proglašanje samo že dokaj zanesljiv znak,
da tu o kaki resnični kulturi ne moremo govoriti. Enako kakor
dobrota, modrost in druge človekove vrline, tudi kulturnost
ne proglaša same sebe, temveč preprosto brez vsakega napi-
hovanja in bobnanja je. Kakor za vse drugo tudi za kulturo
velja, da jo spoznamo po njenih sadovih. Kakor je sad kulture
v prvotnem pomenu besede, se pravi v smislu obdelovanja in
varovanja naravnega vrta, negovan vrt z obilnim zdravim pri-
delkom in z lepo in človeka pomirjujočo ter spodbujajočo
ureditvijo in izgledom, kjer je torej ravnovesje med koristnimi
in okrasnimi rastlinami, tako je tudi sad kulture v izvedenem,
ciceronskem in nato krščanskem pomenu besede urejen vrt
duše z zdravimi in lepimi sadeži koristnega in lepega. Človek,
ki bi bil res nosilec kulture v tem smislu, ne bi mogel iti oklofu-
tati svojega ministra, ker ta ni dovolj ustregel njegovim prena-
petim denarnim zahtevam, čeprav je te zahteve pokril s sra-
mežljivim figovim listom »kulture«. Povsod, kjer gre v osnovi
za denar, prestiž, veljavo, časti, iskanje zgolj svojega in izriva-
nje ter oviranje tujega, obramba sebe in obtoževanje drugega,
tam ne more biti govora o kaki kulturi, temveč kvečjemu o
predrzni rabi besede, ki v resnici pomeni nekaj čisto drugega.
ZV: Visoko cenite Edvarda Kocbeka. O redko katerem sloven-
skem intelektualcu so se predvsem politične ocene tako spre-
minjale kakor o Kocbeku. Tudi njegov pesniški opus je bil ovre-
dnoten, in to visoko, šele v zadnjih dveh desetletjih. Ali ločite
Kocbeka kot pesnika, pisatelja, politika oz. družbeno angaži-
ranega človeka?
VO: Z Edvardom Kocbekom sva se srečala in sprijateljila v
času, ki je bil za oba v nekem smislu prelomnega značaja. Sam
sem se tedaj dokončno osvobajal iluzij o morda vendarle mož-
nem socializmu, sicer čisto drugačnem, kakor ga je uresničila
partija, a vendarle socializmu; malo pred tem sem znova od-
kril resničnost krščanstva, ki sem ga za kako desetletje po iz-
bruhu mentalne pubertete odložil – Kocbek pa se je prav v
tistem času odločil, da vendarle javno in dovolj glasno sprego-
vori o strahotnem zločinu jugoslovanskega in slovenskega ko-
munističnega režima nad vrnjenimi domobranci in tudi števil-
nimi civilisti, ki so z njimi v maju 1945 prebežali na Koroško in
se predali angleškim zasedbenim oblastem. To je bil torej tudi
čas razhajanja in razločevanja duhov. Ob Kocbekovem inter-
vjuju v Pahorjevem Zalivu, ki ga je malo pozneje Mitja Ribičič
v svoji politični premetenosti dal ponatisniti v Naših razgle-
dih, da bi tako nasprotnikom diktature odvzel veter iz jader,
se je moral človek odločiti. To je bil čas, ko si z žalostnim oče-
som bral seznam potuhnjencev, ritoliznikov ali očitnih denun-
ciantov, ki si jih še malo prej imel za spodobne ali celo prav
dobre ljudi. Spominjam se nekega šolniškega telebana v Slo-
venj Gradcu, ki je vehementno razlagal tistim, ki so ga morali
poslušati, kako je Kocbek narodni izdajalec, ki živi kot emi-
grant v Trstu... Taki časi vržejo na plano zelo lepe in zelo grde
stvari. V tedanjem človeškem in moralnem navdušenju za Koc-
beka in njegov civilni pogum, da je to storil, gotovo nisem bil
zmožen trezno presojati njegove resnične vloge v času vojne
ali pa deloma tudi že pred njo. Ta premislek je mogel slediti
šele veliko pozneje, ko Kocbek ni več potreboval solidarno-
sti, ker se je znašel v odrešujočih rokah tistega, ki ga kot krist-
jan nikoli ni zatajil, tudi tedaj ne, ko je sicer utegnil storiti kako
veliko politično napako. Danes gledam na Kocbeka bolj dife-
rencirano. Nekatere njegove velike napake ga ne morejo na-
rediti manjšega. Pri velikih ljudeh, kar je Kocbek brez dvoma
bil, dobijo pač tudi napake večje dimenzije, kakor bi si človek
želel. Kocbek ni bil kak hudo izviren ali ploden mislec. V tem
smislu je bil bolj srednik med predvsem francosko katoliško
mislijo in Slovenci. Celo kot pesnik v mojem dojemanju mor-
da ne zavzema tako visokega mesta, kakor ga nanj postavlja
današnja literarna šola. Vidmar, ki ga moram človeško posta-
viti globoko pod Kocbeka, je v svojih kritikah Kocbekove lite-
rature, celo v tistih, ki so bile partijsko oz. režimsko naročene,
vendarle imel marsikaj prav. A vendar se je tudi Vidmar zmo-
61
til. Ni zaznal neprekosljivega kronista teh strašnih slovenskih
časov, Kocbeka kot avtorja dveh večnih spomenikov sloven-
ske zgodovine, Tovarišije in Listine. Pokvarjenost in neinteli-
gentnost večine protagonistov slovenske komunistične revo-
lucije lahko danes razbereš tudi iz preprostega dejstva, da teh
ljudi ni osvojil niti človeško naklonjen in topel prikaz teh anti-
herojev izpod Kocbekovega peresa, ki si ga objektivno niso
zaslužili. Če človek po eni strani danes obžaluje Kocbekove
napačne ocene in odločitve, pa mu mora biti hvaležen za eks-
periment, ki ga nam ni treba več delati: eksperiment sodelova-
nja pesnika ali filozofa z nasilno krivično oblastjo. Sicer je ta
poskus dovolj trpeče opravil že Platon, a človeštvo je to med-
tem že davno pozabilo. Upam, da Kocbekovega primera ne
bomo pozabili tako hitro. Pesnik, filozof in povrhu še kristjan
svoje politike nikakor ne sme delati z istimi sredstvi in meto-
dami kakor pa človek zunanjega akcionizma in povrhu še pri-
mitivnega materialističnega naziranja.
ZV: Spomin Slovencev skoraj ne seže do Ošlaka kot pesnika,
pa ste bili kar ploden pesnik. Vaše pesmi mi zvenijo bistveno
temneje, kot mi odzvanjajo vaša kasnejša prozna dela, pa naj
bodo bolj sociološko ali filozofsko obarvana. Kakšen je bil Ošla-
kov duhovni razvoj med Ošlakom pesnikom in Ošlakom mi-
slecem?
VO: Če bi bilo to vprašanje izpitno, bi najbrž padel. O sebi je
tako težko govoriti in kaj pametnega povedati. Kakor drugim
tudi sebi ne bi tako hitro pripenjal etikete pesnika. Z »misle-
cem« imam manj težav, saj je tudi napačno mišljenje še vedno
mišljenje. Slaba poezija pa ne more utemeljevati naslova »pe-
snik«, temveč kvečjemu verzifikator. Ne vem, če sem bil (ali sem
še, saj imam marsikaj v predalu tudi iz novejšega časa) pesni-
ško res tako »ploden«, a tudi če bi bil, je plodnost gotovo dobro
priznanje za semenskega bika, ne pa nujno tudi za lirika...
Raje torej govoriva o duhovnem razvoju. V tem je neka zani-
miva dinamika. Za vsako stanje duha sproti ima človek neka-
ko vtis, kakor da je vsaj v nečem prelomno, ko pa pogledaš na
prehojeno ali kakor koli že drugače premagano pot nazaj, imaš
vtis neke naravne kontinuitete in logičnega razpleta. Danes se
mi tudi zopetno najdenje vere tam v starosti kakih 25 let, ki je
številne moje prijatelje in znance šokiralo in so nekateri dolgo
menili, da gre za kako mojo značilno potegavščino, s katero bi
rad šokiral ljudi in zbujal pozornost, ne zdi več tako prelo-
mno, temveč nasprotno, prav logično nadaljevanje prejšnje-
ga obdobja. Z današnje pozicije lahko rečem, da sem v bistvu
veroval tudi tedaj, ko sem se imel za neverujočega – kakor
sem zdaj, ko se imam za vernika, v resnici velikokrat brez vere.
Vera namreč ni imetje, ki bi ga dal vpisati v kataster in bi ti bilo
na voljo, dokler ga sam ne prodaš. Vera je dar, ki je v nekakem
razmerju s tem, kolikor si tega daru sam želiš in kolikor skušaš
po njem usklajati svoje življenje. Ne povsem, ker je ta dar v
precejšnji meri tudi zastonjski, a čisto brez povezave gotovo
ni. Vsekakor pa lahko rečem, da vidim ves svoj intelektualni in
duhovni razvoj nekako na »bojni« črti osvobajanja od iluzij.
Vedno bolj mi je všeč zdravnik, ki mi naravnost reče: Nisva
več najmlajša, počasi bo treba umreti! In enako mi je vedno
bolj všeč duhovnik, ki mi reče: Bog je popolna ljubezen, a to
ne izključuje modrega uvida, da se ga je treba bati! In vedno
bolj odklanjam puhlo besedičenje o tem, kako je misliti na
smrt še prezgodaj in kako je pomembno, da se »uresničiš« na
tem svetu. Na tem svetu se uresničiš v prah in pepel, to je vsa
resnica. In vedno bolj blizu so mi ljudje, ki premorejo pamet
in zmorejo pogum, da to resnico povedo naravnost z grobost-
jo, ki ustreza grobosti njene vsebine.
ZV: Zdi se, da sta se z Jožetom Tisnikarjem dobro razumela,
uglasila. Katere vezi in sorodnosti so zbližale Tisnikarja – sli-
karja samouka in vas – izobraženca? Ne verjamem, da le ko-
roška bližina.
VO: Ta gotovo najmanj. S koliko slabimi možgani in slabimi
značaji moram deliti pokrajino, v kateri sem odraščal in v kate-
ri živim še danes! Kakor človeka samega se tudi bližine in dru-
ženja z njim ne da do konca razložiti. Tisnikar je pomakal svoj
čopič v skrivnost – in skrivnostna je tudi moč, ki je privlačeva-
la nekatere v njegovo bližino. Gotovo nama je bila skupna
osrednja tema. Osrednja tema njegovega slikanja je bila smrt,
to pa je tudi osrednja tema mojega filozofskega iskanja, pa
tudi mojega verzificiranja. Gotovo me je mogla privlačiti na-
ravnost, s katero je Tisnikar v svojem jeziku barv in figur govo-
ril o smrti. Preveč izkušenj je imel z njo, da bi se ob njej lahko
neumno sprenevedal, kakor to v glavnem dela svet. Kot asi-
stent v prosekturi jo je dobesedno vsak dan za nekaj ur imel v
rokah in v svojih čutilih in v svojih živcih. Če bi Tisnikarja in-
tervjuval o smrti, bi najbrž pripovedoval podobne neslanosti
kakor večina drugih. A njegov pravi intervju o smrti je razvi-
den na njegovih slikah. Tisnikar je za estetizirajoči svet grotes-
kni ekspresionist, tu kritikom ne ugovarjam. Za človeka, ki
gleda na svet z duhovnimi očmi, pa je Tisnikar strog realist.
Barva Tisnikarjevih platen je naša zadnja barva, vse drugo je
sprenevedanje. Scena s Tisnikarjevih podob je naša zadnja
scena, vse drugo so pripovedke.
V Tisnikarju pa je domoval tudi očarljiv nedolžen otrok, ki si
ga moral imeti rad, tudi če ta otrok ne bi prebival v isti hiši
telesa s slikarskim genijem. Vse drugo je višja režija življenja,
ki ni v človekovih rokah in nima pomena na silo vrtati v skriv-
nost.
Tisnikarjevo življenje, njegovo delo, navidezna naključja nje-
gove zadnje poti na lastnih nogah in njegove zadnje poti na
nosilih, vse to sestavlja eno najlepših krščanskih homilij – in ta
homilija deluje naprej, ko je slikar že davno naseljen v tisti
veliki odprti svetlobi, ki jo je kot umetnik smel uzreti samo v
majhnem izseku in moči. Vesel sem sprememb, ki jih opažam
na ljudeh, ki so kakor jaz, drugovali s Tisnikarjem, in se v nji-
hovih dušah nekaj premika v smeri očesa, ki na njegovih plat-
nih dviguje pogled od mračnega ozadja na dnu slike proti
obetajoči svetlobi na njenem vrhu.
Pogovor je bil končan 22. 9. 2001 in ga je v imenu uredništva vodil
J. Drinovec.
Nove knjige
PRIKAZ
Interna medicina
Zbornik predavanj – 1. kongres Združenja internistov SZD.
Interna medicina 2001 – novosti in aktualnosti. Ljubljana,
27.–29. september 2001. Strokovni odbor: M. Medvešček
(predsednik), J.Dobovišek, M.Gričar, R.Hojs, A.Kocijančič,
I.Križman, D.Štajer. Urednik Marko Gričar. Tehnični urednik
Miran Gabršček. Izdal in založil Lek, Tovarna farmacevtskih in
kemičnih izdelkov, d.d., Ljubljana 2001. 405 strani.
Zbornik uvede pregled strokovnega programa kongresa, sle-
dijo pa kazalo in nato predavanja z navedbo avtorjev po te-
matskih sklopih z moderatorji, kar je bilo že navedeno v pred-
hodnem poročilu kongresa v Zdravniškem vestniku (Zdrav
Vestn 2001; 70: 779–81).
Kongresno poročilo o delu Združenja internistov SZD (pred-
sednik združenja P. Vidali), Generalists are needed more than
ever! (R. A. Streuli, Švica), Origin, present state and future of
internal medicine as medical specialty, and international co-
operation in the field of internal medicine (E. J. Kucharz, Polj-
ska), Interna medicina – nekaj besed o zgodovini (I. Križman),
AKTUALNI POGOVORI