PISMO  UREDNIKU
Tovariš urednik.
kako obupno izgubljen je oes trud o obrambo krivih — ne samo »pomanjkljivih« in torej popravljivih — spominov R. Golouha, izpričujejo sredstva, po kakršni!) mora s stvarno kritiko prizadeti pisec segati, da bi napravil vtis nekakšne »obrambe«: Kur po vrsti izkrivlja ali zavija moje besede in zamegljuje zastavljena vprašanja, kolikor se mimo tega ne zateka k argumentom ad hominem s področja »stilistike', kakor da bi mogla katera koli slabost mojega sloga kaj pomagati do veljave njegovim tako katastrofalno zavoženim psevdospominom. Naj vendarle opozorim na pravo naravo njegovih psevdopolemičnih prijemov, čeprav so jo najbrže prepoznali pran vsi bralci tudi pri le bežnem branju njegovega hrupnega poskusa obrambe.
Naj začnem pri pripisu, ki se deloma razlikuje od poglavitnega dela njegovega pisanja, ker posveča pozornost nekim zgodovinskim vprašanjem.
Drugje razpravljam ali bom še razpravljal o obeh velikih vprašanjih, ki sta v središču tega pripisa: o — nad sleherni dvom izkazani — krivdi šeslo-januarske diktature tudi glede hrvaškega separatizma in o političnem pomenu narodnjaškega ukrepanja v prid pospešeni italijanski zasedbi Trsta jeseni 1918.
Ne da bi tu segel kaj na področje tistih »objektivnih zgodovinskih dejstev«, iz katerih izvaja Golouh »nerealnost« Tumove zamisli o revolucionarnem nastopu italijansko-slovenskega delavstva v Trstu proti italijanskemu in slovenskemu meščanstvu in njihovim načrtom glede Trsta leta i()lH. se hočem dotakniti le najnovejše Golouhooe formulacije starega bosega očitanja Turni, češ da je bil vlogo potovanja s iorpedovko o Benetke krivo prikazal. Zdaj je to očitaje izrazil takole: »Zamerim mu (Turni) še danes, da je n trenutku osebne uialjenosti raztrosil v svet. da so tržaški slovenski nacionalni krogi šli v Benetke, da bi .pospešili', kol piše Kermaoner. zasedbo Trsta po italijanskih četah.« Niti Turna niti kdor koli na svetu ni nikdar očital' tržaškim narodnjakom. ~da bi si /deli čimprej v meje Italije, in vendar je to — sit venia verbo! — bedarijo o takšnem očitanju vnesel črno na belo v svoje razpi avljanje Golouh zato. da bi zameglil zadevo! Niti Turni uiti komur koli drugemu tudi ni bilo treba, da bi kar koli »raztrosili v svet« o pospešitvi italijanske zasedbe Trsta s potovanjem torpedovke v Benetke, ker so tisti, ki so to potovanje priredili,  sami  razglasili svetu, po  kakšno  pomoč  so šli,   in  je  tudi  ves  svet
665
vide], kakšno pomoč ko pripeljali na rušilen »Audace* in drugih ladjah italijanske mornarice, ki bi brez njihovega obiska v Benetkah ne mogle najti poti med minskimi polji v Jadranskem rnorju do tržaškega pristana. Od tega dejstva — o katerem je Turna govoril in pisal z obsojanjem — ne more prav nič odvzeti ose poudarjanje nekih, za potek ose zadene čisto nebistvenih podatkov o izjavah posameznih članov deputacije tržaškega »odbora za jaoni blagor, o Benetkah: kako je italijanski nacionalec Samaia s poudarkom zaprosil za italijansko zasedbo, socialist Callini za antantno ali italijansko v imenu anlante in dr. Ferfolja za antantno, a vendar (udi za italijansko, če Italija, ki je spadala v antanto. dobi od nje nalog!
Vse drugo je zameglevanje te zadeve!
V pripisu se Golouh spreneveda, zakaj sem ga potipal po njegovi — v spominih zatemnjeni — prvi pošolski mladosti, kakor da po nepotrebnem vtikam nos v njegovo »osebno življenje-, ki ga je o svoji skromnosti v spominih zanemaril! Zastavil sem bil to vprašanje iz dneh razlogov: t) ker se je Golouh hudo neskromno in po krivem izločal iz orst delaocev-samoukov ter se nelepo povzdigoval nadnje. in 2) ker je krivo doliil Turno, češ da mu je bil tisto mladost nekaj ponižal, in da mu je posebej pripisal neki pošten poklic.
In prav to pošolsko mladost, za katero gre — tisto, preden se je bil izpostavil z nekim anarhističnim nastopom v svojem IS. letu {190)) prvemu policijskemu pregonu — je zdaj Golouh utopil o plohi besed o nekih priložnostnih delavskih zaposlitvah v času, ko je bil preganjan anarhist, in o svoji zaposlitvi pri delavskih zadrugah, ko je bil že prešel med socialiste. Sekaj bo sicer mogel »pikolooskU raziskovalec — drugačnega raziskovalca si Golouh ne more zamisliti! — izluščiti iz njegovega poudarka, češ da se do pomočnika (tj. izuče-nega v kateri koli obrti) ni nikoli povzpel . namreč sklep, da je pač še kot vajenec zapustil stroko, ki so mu jo vedeli *prisojati< na temelju njegovih lastnih podatkov najbližji mu tržaški sodrugi — ne samo Turna!
Golouhu sem -»zametih, njegovo »kritično sodbo o samoukih i o imenu tistih delavskih samoukov, nad katere se je bil s svojo pavšalno >kritično sodbo« o njih tako povzdignil potem, ko je sebe izločil i/ njihovih vrst. Zdaj. ko sem ga zaradi tega prijel, skuša zadevo tako obrniti, kakor da takšne sodbe ne bi bilo v njegovih spominih in kakor da je bil takrat, ko se je spravljal nad samouke, katerih »vrline' je bil nekje poudaril Turna, mislil enako kritično o »koaražugonih (?) med samouki in intelektualcu — z izjemo o samem sebi seveda!
Nebrzdano se znaša nad mojim »strastnim pikolovstvom r, Iti je odkrilo toliko — ne pik. marveč — zamazanih in poteptanih zgodovinskih resnic o njegovih spominih, in v paroksizmu besa me razglaša kar za — nečloveškega, češ da je v meni ostalo samo še toliko »iskre človeškega«, kolikor sem mu priznal razgledanosti in — s Turno — »izredne talenlirariosti«! Celotno >člo-oeštvot bi mi priznal seveda samo n primeru, če ne bi bil nikoli zanikal skladnosti njegovih  spominov z dejstvi itd.
Golouha je hudo vznemirila že napoved, da bom o priliki pokazal, kako se njegova pripoved o nekem njegovem pismu iz Pariza Valentinu Pittoniju z vsebino, kakor je povzeta v nekem sporočilu tržaškega guvernerja rimski vladi in pripisana nekemu »Gollobu« (ki ga je treba baje poenačiti z Golo-uhom). >ne da in ne da dobro vskladiti iz dejsioenimi okolnostmi tistega časa«. Ko še ne pozna vsebine mojih dvomov o zvezi s tem sporočilom in z zatrje-
666
oanim Golouhovim pismom — zdaj ne več Pitloniju. ampak »izvršnemu odboru socialistične stranke v Trstu*, kateremu Pitioni takrat že nekaj časa ni oeč pripadal, na kar sem opozoril — skuša pričakovano razčlembo te zadeoe že vnaprej zadeti s pulilo zafrkacijo, češ da bom »naposled utegnil podvomiti celo o njegovem bivanju*. Kjer ni stvarnih argumentov, pridejo prav tudi takšne puhlice, ki se že pred sleherno kritiko same od sebe razkadijo v nič.
Ko prehajam od pripisa k prvemu delu Golouhove obrambe, naj začnem pri njegovi preformulaciji moje dovolj kritične sodbe, da »približna (prva) polovica (njegove) knjige... lahko obvelja kot delno prispevanje k spoznavanju dogajanjai ob omejitvi, da so ji »potrebni prav številni popravki ne samo v podrobnostih, marveč tudi bistvene spopnlnitve . To mojo sodbo je Golouh >prevedel< sebi v prid v besede, češ da »priznavam dobri polovici njegove knjige veljavo . "' se za t" tako pridobljeno »polovično priznanje < zahvaljuje — počaščen, da bom nemara ob njegovi knjigi »dosegel opombarski rekord-. In tu je svojim spominom odlično se prilegajočo oznako »dezinfor-matorski rekordi prenesel k mojemu »opombarskemu rekordu-, ko mi doslej še niti najmanjše dezinformacije ni mogel oponesli!
V prvem stavku njegove obrambe je kar dvojno zavijanje: 1. Nikjer si nisem in si tudi ne bom »prizadeval dokazati, da .so njegovi spomini pomanjkljivi, ker ne upoštevajo vseh (še to povrhu!) zgodovinskih dogajanj, ker niso celoten .zgodovinarski prikaz'* — tako preobrača Golouh moje opozorilo, da bo o njih pogrešal vrsto poglavitnih zadev, kdor bo upal najti o njih — .panoramo političnih bojev slovenskega naroda•¦-. obljubljano v krivem podnaslovu' 2. Ko sem poudaril, da »memoarskega pisanja ne gre merili z merilom za zgodovinske prikaze . sem tudi še opozoril, da je razlikovali med nesolidnimi spomini in pa — »solidnimi spomini:, v katerih se — za razliko od zgodovinskih prikazov — sicer tudi »uveljavlja piičev spominski koncept-, vendar brez »spominskih .premikov' v velikem- in ne da bi v njih mrgoleče »spominske zmote onemogočale bralcu, da bi se v prikazovanem dogajanju prav znašeh. To je pridržano nesolidnim spominom, kakršnih žalosten zgled so Golouhovi — prav ostrašilen zgled, kako spominov ne gre pisati! To razlikovanje med dvema vrstama spominov je Golouh izbrisal, da bi mi mogel prav v začetku svojega prvega stavka očitati, češ da v nasprotju z lastnim vodilom njegove »spomine merim z merilom za zgodovinske prikaze-,, ko proti njegovim maličenjem obnavljam pravo podobo dogajanja iz spoštovanja do zgodovinske resnice sploh in posebej v novejši zgodovini slovenskega naroda in njegovega — revolucionarnega in drugega — delavskega gibanja. Golouhovo maličenje me je res bolelo ali me — po Golouhovem — »skelii in me še bo. dokler ne bom ocenil. da sem pravo zgodovinsko podobo obnovil.
Spričo tega. da sem moral označiti čisto določeno Golouhovo pisanje — ki sem ga tudi navedel, da me je bralec lahko kontroliral — kot primer »plitve časnikaršč-inet (to oznako bi bil tudi lahko stopnjeval v — »najbolj plitvo t — vključno z« njegovo krajcarsko »primerjavo takratnih političnih razmer na Slovenskem z razmerami v Bukovini¦<. ki jo zdaj opravičuje, češ da naj bi bilo splošno znano, da je Bukooina baje bila »na najnižji stopnji v monarhiji*), ga je v silni žeji po hvali zaneslo k samohvalnemu vzdigovanju svojega »z drobnarijami (= z dejstvi) neobremenjenega, jasnega in preglednega načina mišljenja in razlaganja«, (in na koncu še svojega »jasnega, preglednega načina mišljenja   in   razlaganja").   K  tej  samohvali,  kateri  se   prilega   znani  domači
667
pregovor, naj zapišem v posnemanju njegove manire duhovičenja: Spričo nevarnosti, da bi se šolniki zdaj začeli puliti, kdo bo več tako zglednih odstavkov iz njegovih spominov uvrstil v čitanke, je tem bolj potrebna stvarna ali — kakor jo on označuje — »pikolovska kritika v teh spominih mrgolečih zmot. da bi se jim mogli ti šolniki ognili in da bi dosegli aprobacijo tistih čitank tudi od zgodovinarjev ali  ¦¦pikolovcev!
Ko sem mimogrede zapisal, da je v spominih manj pomembno .nacionalistično delavsko organizacijo' vsaj omenil kot .žollo z opozorilom na njene najslabše strani', sem le dopustil možnost, da bi se morebiti dalo povedati tudi še kaj ugodnega o tej organizaciji, ki se je bila ustanovila in razvila v okviru tistega »narodnega gibanja v Trstu«, za katero je Golouh poleg nekaj — premalo — kritičnih našel tudi tople priznaoalne besede (str. ~>0). Ne vem. kaj je Golouh a tu moglo razdražiti — bržčas moja pripomba, da so se tudi neki ostanki slovenskih narodnih socialistov -v letu t')4t vključili v vsenarodno osvobodilno gibanje — da je začel obračali moje negrajalne besede, čes da mi »tudi to ni po volji*, ker je bil omenil stavkolomstvo tiste tržaške delavske organizacije, o čemer sploh nisem črhnil besedice, da >se zgražam (?!), ker jo imenuje ,žolto'<, čeprav k tej oznaki nisem pristavil nobene ocene, in mi kur naprej, tj. še z vprašanjem, ali naj bi 'jo mar označil za razredno in revolucionarno', podtika tuje mi misli, povrhu pa me opominja, da »bi moral najprej sam lepo urediti svoje (?!) misli in šele nato spregovorili !
Zdaj popravlja hudo vrzel svoje »panorame z desetimi vrstami samih priznanj krščanskim socialistom, ki jih o spominih sploh ni omenil: k moji kritični ugotovitvi le vrzeli pa pristavlja čudno vprašanje — bržčas me tu meri po sebi — »komu (?!) se hočem prikupiti, ko mu tako besno (?!) očitam, da .briše' vse (!) politične stranke in vsa gibanja, ker motijo njegov .spominski svet'<.
Na vprašanje: »Le zakaj bi te stranke motile moj snet?« naj si sam odgovori, ko bo prej premislil, zakaj še venomer piše le o »skupnem nastopu vsega delavstva — komunističnega in socialističnega«, kakršnega pa ni bilo pri nobenih ljubljanskih občinskih volitvah, ko sem ga vendar opozoril na dejstvo takratne klerokomunistične« volilne koalicije, imenovane »Zveza delovnega ljudstva-, v kateri so bili poleg komunistov in socialistov tudi krščanski socialisti: če ga tista — zanj pač preširoka'. — »enotna fronta ljubljanskega delavstva< ne bi molila, bi jo vendar omenil, ne pa zapisal, da »vse. kar navaja dr.Kermavner v tej zvezi, »sodi v kroniko tega... pojava (ki ga je kar zamenjal z drugačnim pojavom, kakršnega ni bilo!), nikakor pa ne v knjigo spominov*! Takšnim knjigam kar naprej prilašča pravico, da ne upoštevajo dejstev, ali — z drugimi besedami — prilašča njihovim piscem pravico, da se izživljajo v poljubno neresničnem svetu, ne da bi jih kdo smel zaradi tega prijeti.
Prijel sem ga. ker je z anarhistično frazcologijo »spravil v absurd' pojem revolucionarnosti, ko je uporabil čisto anarhističen izraz »direktna akcija?, ki so ga komunisti vselej zavračali, in jo je bliže opredelil kar »s petrolejem in dinamitom ter s karabinkami na barikadah ! Zdaj si upa ugovarjati, da to ni nikakšno »sipanje anarhističnih fraz-, in mi očitali po vrsti — »absurdnost . »pikolovski način mišljenja- in tpristranostt, ter se sklicuje na pristno anarhistični letak iz časa Franceta Zeleznikarja. kakor da bi zaradi tega letaka
66S
— ki mu Zelezuikar nemara sploh ni bil avtor — anarhistična frazeologija / dinamitom in petrolejem ne bila anarhistična! kje je le sleci kakšne logike v tej »obrambi ? Povrhu me še povprašuje, kako da nisem z njim »istega mnenja': o upravičenosti uporniškega razpoloženja delavstva d takratni stiski, kakor da bi moral o tem primeru biti za njegovo anarhistično fraze-oiogijo, ne pa za — Golouhu sploh neznano — »revolucionarno perspektivo KP na daljši roks. na katero sem ga opozoril.
Če zdaj svoje krivo primešanje socialistov k Vuljčeoi organizaciji boja proti »orjunii umika, naj bi se pri tem ne spravljal nad mojo kritiko, s katero sem le obnovil pravo podobo takratnega dogajanja in različnih vlog revolucionarnega in reformističnega delavskega gibanja pri nas.
Na drugem mestu sem že moral opozoriti, da je Golouhomh spominskih zapiskov za okroglih 400 strani, mojih recenzijskih strani pa doslej za manj ko desetino njegove knjige. In na tako majhnem prostoru naj bi bil izčrpal vsa poglavja knjige, spravil na dan vse neštete izbrise, spominske premike in druge zmote, povrhu pa še priznavalno opisal mesta v knjigi, ki se v Golou-hovem spominskem svetu niso obremenila z zmotami! Golouh vsaj meni. da mi zaradi tega lahko očita »neženirano brisanje ne vem česa vsega o njegovih spominih, kakor da bi bil kritik dolžan bodisi molčati ali pa povedati vse hkrati!
Med »nelepe« besede moje izmaličene slovenščine šteje neprijetne mu izraze »izbrist, »brisanje* in >negodnosi za natis'!
V Golouhovem spominskem svetu ima Ciril Štukelj le neznaten pomen v slovenskem socialističnem časnikarstvu in reoijstou: kolikor manj pomemben je Štukelj. toliko večja je Golouhova pomembnost! Kar se reoijstva tiče. naj znova poudarim, da je Štukelj revijo »Svobodo« leta 1020 oživel in tji dal tisti specifični socialistično marksistični značaji, jo urejal prvih sedem let in po enoletnem presledku leta 1936, ko jo je prevzel Golouh. še nadaljnja tri leta kot »Vzajemno Svobodo«. Teh skupaj deset let Štukljevega urejanja mi ni treba prav nič dodatno dokazovati ali se sklicevati na določene še živeče sodelavce »Svobode proti čisto meglenemu neopredeljenemu Golouhovemu ugovarjanju, češ da »so tudi .Svobodo' urejevali (v teh desetih letih) drugi : prav tako bi Golouh niti ne mogel začeti dokazovali svoje trditve, češ da sje t>i/o Štukljevo sodelovanje pri tej reviji hudo skromno'. Ko je tako skrčil nemajhno Štukljevo pomembnost za reformistično revijstvo. ki bi bilo brez Šfuklja prav huda sirota, pa je Golouh pripisal svojim uvodnikom v času enoletnega urejanja »Svobode* v letu 1956 tolikšen »neenodnenent pomen, da so mogli še »leta 1041 po sklepu OF (!) služiti njenim članom kot študijski material v zvezi z nekaterimi aktualnimi vprašanji tistega časa»! Kdor bi le še malo dvomil O velikanski oddaljenosti Golouhovega spominskega sveta od resničnosti, naj si gre ogledat liste uvodnike, pisane v antifašističnem in Ijudskofrontovskem duhu zahodnega socializma: in če bo vzel v roke še naslednje tri letnike Azajemne Svobode . se bo lahko prepričal tudi. da pod obnovljenim Štukljeoim uredništvom revija ni nič bolj »zvodenelat, kolikor je bila — »zvodenela ali pa ne — pod enoletnim Golouhovim!
Golouh je prav zgledno pikolovsko prepisal iz Šlebingerjevega seznama slovenskih časnikov vse odgovorne urednike in izdajatelje lista , Delavca od začetka njegovega izhajanja v letu 1014 dalje, a poraba šestih vrst v ta namen bi  imela   o   okviru   njegovega   zavračanja,  češ   »(/a   je   vse.,   kar   sem   napisa!
669
o Stuklju. »povečini zgrešeno*, smisel le, če med tistimi uredniki ne bi bil našel in navedel tudi Štuklja!
A obrnimo se nazaj v kritično leto 1925. konec katerega je bil Stukelj zapustil KP in šel med reformiste delat družbo med drugimi tudi Golouhu. Pri ustanavljanju »Centralnega delavskega sveta«, ki je v drugi polovici tistega leta pripravljal izdajanje dnevnika »Delavske politike . Štuklja še ni bilo zraven: ker ničesar podobnega nisem trdil, odpade Golouhovo pisanje, češ da je takšna »domneva popolnoma zgrešena*. Zapisal pa sem. da je Štuklja »še kot voditelja KP zaneslo prav v osredje vodilnega socialističnega krogat. tj. v bližino tistih, ki so bili pripravili izdajanje »Delavske politike* s 1. januar jem 1920. Znano je. da se mu je vodilni socialistični krog za prav »mojstrsko' izvedeno trenutno razbitje slovenskih komunističnih delavskih vrst izkazal zelo hvaležnega, med drugim tudi s tem. da mu je dal po nekaj mesecih lepo službo pri kulturnoprosvetnem odseku delavske zbornice, za katero se je lahko pripravil še s štipendiranim študijskim popotovanjem po Avstriji in Češkoslovaški. Res se Stukelj nato »sovraštva do ljudi (tj. komunistov), s katerimi je nekoč sodeloval, dolgo (nikoli!) ni mogel otresti*, in res »je bilo vse to splošno znano, pa bi moralo biti tudi dr. Kermavnerju — m mi seveda je. saj Golouh tu samo ponavlja z drugimi besedami, kar sem bil o tem zapisal — a me ne more niti najmanj odvrniti od objektivnega zgodovinarskega odmerjanja pomena Štukljeve časnikarske in revijske dejavnosti za reformistično delavsko gibanje!
Ko je dal Golouh o svojem spominskem svetu vsej tej Stukljevi dejavnosti brco. je menil, da bodo z njo zadovoljni vsi nekdanji Stukljevi (in Golouhooi!) strankarskopolitični nasprotniki z leve. in me ima zdaj za — nedoslednega, češ: »Kermavner bi s svojega političnonazorskega (tj. komunističnega) gledišča ne smel danes hvaliti (?!). kar je včeraj pobijaU! Res sem pobijal reformizem
—  Štukljev in Golouhov! — a ga tudi dandanes ne »hvalim«, ko skušam kot zgodovinar dejstvom ustrezno odmeriti pomen dejavnosti enega in drugega in vlogo reformističnega gibanja, ki sta ga krepila vsak na svoj način. Če se pri tem odmerjanju ne bi znal dvigniti nad nekdanje strankarsko-politične zamere
—   bodisi do Štuklja ali do Golouh a. ali do kogar si bodi — se ne bi smel prištevati k zgodovinarjem ali — po Golouhovo. ki ne loči pik od dejstev — »pikolovcem*. To je španska — ali bukovinska — pas za Golouha. ki skratka ne razume, da bi bilo mogoče objektivno pisati tudi o nekdanjih strankarsko-političnih nasprotnikih in ne brisati ali prekrajati njihove vloge in pomena v okviru gibanj, ki so jim posvečali svoje moči: seveda je to Golouhovo neume-vanje omejeno na območje njegovega spominskega sveta, iz katerega je izgnana sleherna sled objektivnosti do sodrugov. ki so mu obtičali v želodcu, ker ga niso »dovolj*, cenili, kakor do Štuklja in zlasti do Josipa Petejanu pa do vrste drugih docela izbrisanih. Zato mi očita nepoznanje ali pozabo Stukljevega protikomunizma in mu je nekaj nedoslednega in kar nelepega moje objektivno pisanje ali — po njegovo — »hvaljenje — Štuklja z vsemi nekdanjimi ,social-patrioti' vred*.. Res, če bi samo njega izključeval iz te vsesplošne amnestije nekdanjih »socialpatriotov . bi se ne mogel pred njim opravičiti: a tega nikakor nisem storil in ga hočem kot zgodovinar ocenjevati enako objektivno kakor druge! Zato ne bi bilo med nama prav nobene pravde, če bi se bil v spominih potrudil opisati dogajanje takšno, kakršno je bilo, namesto da ga je izrinil s svojim spominskim svetom, ki ni nikomur potreben razen njemu samemu!
670
Zlasti za spoznavanje manj znanih notranjih odnosov med raznimi vodilnimi skupinami o reformističnem gibanju so njegovi spomini domala brez sleherne vrednosti. Prav v tem pogledu presojam njihovo zgrešenost kot najbolj neodpustljivo. Zato znova apeliram na še živeče vodilne socialiste, ki lahko še spominsko poročajo o poteku in notranjih zapletih svojega gibanja, da napravijo to uslugo zgodovinarskemu raziskavanju, ki bo sicer v marsičem obsojeno k tavanju v temi.
Mimo Golouhovega puhlega duhovičenja, da zaradi tega prevladuje v njegovih spominih anonimiteta, ker >ni sestavljal... (ne) seznama telefonskih naročnikov ne osebnega imenika prebivalcev Slovenije', naj se ustavim pri izgovoru, ki dejansko ni bolj resen, da zaradi tega. ker so mu »splošna dogajanja za zgodovino bolj važna kot posamezne osebe . v spominih »ni pisal o Svetkovi skupini levih socialistov* iz let 1939—1940 in 1941 »in v tej zvezi (?) ne o dr. Ferfolji, ki je bil za druge vojne v Trstu predsednik mestnega odbora OF do uspelega odhoda k partizanom«.
Tu bi se lotil samo Golouhove povezave te Ferfoljeve vloge v drugi vojni z njegovo pripadnostjo v času prve vojne k >opozicijskemu krilu* tako imenovanih »mladinov« v socialni demokraciji. O tej struji sem bil pred tridesetimi leti precej pisal — v zvezi z njenim protagonistom Prepeluhom in z njenim idejnim kritikom Turno — tako da bi Golouh prav storil, če mi ne bi bil zdaj podtaknil, kakor da sem mu očital, da si je »to strujo kratko in malo izmislil*! To zavijanje pa mu je bilo potrebno zato. da bi prikril svojo »Ahilovo peto% ki tiči v tem. da si je prvi privoščil — a menim, da bo tudi poslednji — tiste mladine/, prestaviti z — desnega krila socialne demokracije na — levo. Samo desno je mogoče imenovati strujo. ki ji je bil poglavitni ideolog reformist Albin Prepeluh. ki sta jo poleg njega predstavljala zlasti tudi polsocialistična masarpkovca dr. Lončar in dr. Ferfolja in ki ji je šlo samo za podrejeno sodelovanje z meščanstvom na vsej črti: za takšno sodelovanje se je vnemala v času pred razsulom Avstrije — najprej v opoziciji zoper strankino vodstvo, od srede 1918 dalje pa v soglasju z njim — in izvajala jo je tudi po prevratu s podpiranjem ministerializma ali sodelovanja socialistov v slovenskih in jugoslovanskih vladah o letih 1918—1920. To strujo sta kot po bistvu in vlogi desničarsko pravilno predstavila v političnozgodovinski literaturi njena tako vidna predstavnika, kakršna sta bila Prepeluh in Lončar. Ta je že leta 1921 opisal diferenciacijo v ^socialistični omladinii v letu 1919. ko ;>se je del .mladih' začel vdajati komunizmu¦•. ki ga je struja »morala načelno pobijati* (Aotonomist št. 12 z dne 27. junija 1921). Prepeluh pa jo je leta 1934 v .Pripombah k naši prevratni dobi*, (knjižna izdaja, str. 116) označil kot poskus prilagoditi reformistični socializem slovenskim prilikam, ki je že »leta 1919 propadel, ko je del te skupine krenil na levo. proč od reformno pojmovanega marksizma-', \aoedem naj še Antonu Kristana, ki je bil kot odločilni voditelj slovenske socialne demokracije leta 1918 sprejel koncept »mladinov? in jih je sedem let pozneje (Pod lipo 1925. str. 111) pravilno opredelil kot skupino, ki »je hotela ne oziraje se na vso zgodovino gibanja vpreči stranko v voz nacionalnega meščanstva", pri tem pa še ošvrknil — predvsem, če ne izključno Golouha. ki je bil edini vidnejši neintelektualec v >socialistični omladinU — »osebe"., ki so se ji bile pridružile, ker »jim je laskalo priznanje od strani buržujske inteligence i.
671
Golouh je moral pometati iz svojega spominskega -meta osnovna dejstva, da je lahko i/, tiste >omladinet naredil »levo krilo in v spominih še posebej krioo zatrdil, češ da »so vsi('r!) nekdanji .mladini' z izjemo Prepeluha odklanjali politiko sodelovanja socialne demokracije o vladi : kam je odložil dr. Lončarja. Frana Erjaoca. Filipa Uratnika in — trgovsko ali »koruznosocialistično* iz Trsta krepko z desničarji o vladah sodelujočega — dr. Ferfoljo?!
Levičarji so bili samo tisti, ki so leta 1919 zapustili zvezo s prejšnjimi somišljeniki v okviru desničarske socialistične omladine* iz let IU17—1<)18 in ki so nato pomagali i/, levega krila socialne demokracije ustvarjati KI'. Kdor pa se je potem trudil obračati pozornost slovenskega delavstva samo na zahod in ga je pomagal potiskati v reformistično negibnost in jalovost, je spadal med reformisle ali desničarje. Le kolikor ni odrevenel v protikomunizmu in se je bil sposoben približati komunistom v času protifašistične ljudske fronte in pozneje narodnoosvobodilnega boja. je nekdanji reformist ali narodnjak prešel med nove levičarje. Da se je Golouh znašel med temi. se mi je zmirom zdelo umljivo. saj je tudi že prej »kdaj pa kdaj .vtgel' oči na levo . kakor sem zapisal o njem in navedel »npr. o .Krizi', kjer si je privoščil intimno izpoved — namreč svojih -- sicer pri reformistih praviloma izključenih -- simpatij »na leooi. Golouh je moje besede iztrgal iz zr?ezt' in jih čisto preobrnil, češ da sem »se zaskočila še v — literarno kritiko in da sem z navedenimi besedami odrekel »Krizi značaj »drame družbenih konfliktov;. Takšno zavijanje je očitno postalo kar pravilo o njegovem psevdositominskem in psevdopolemičnem svetli.
D u > ti n   K e r ni h vner
Z gornjim pismom končujemo polemiko o Golouhovi knjigi, ker sodimo, da že dosedanji obseg in usmeritev polemike presegala kulturni interes in okvir revije. — Urednik.
672
DOBILI SMO V OCENO
Ljubljana v ilegali III. Mesto v žici. Izdal Mestni odbor socialistične zveze delovnega ljudstva Ljubljana. Opremil Lojze Gostiša. DZS 1967.
James Jovce. Ulikses, i. knjiga. Prevedel Jane/ Gradišnik. Opremil Uroš Vagaja. DZS  1967
Jonathan Svvift, Guliverjeva potovanja. Prevedel Izidor Cankar. Opremil Uroš Vagaja. DZS 1%:.
Evelvn Anthonv, Elizabeta I. Angleška. Prevedel Jože Zupančič. Opremila Nadja Furlan. DZS 1967.
Alphonse Daudet, Pisma iz mojega mlina. Prevedel Janko Tavzes. Opremil Janez Bernik. DZS 1967.
Janko Kotnik, Slovensko-italijanski  slovar. Druga izdaja. DZS  1967.
Miran Ogrin, Od Nila do Kartagine. Opremil in tehnično uredil Dušan Osredkar. Mladinska knjiga  1967.
Gabriel Chevallier, Clochemerle — Babilon. Prevedel Maks Veselko. Verze poslovenil  Pavle Oblak. Opremil Zvest Apollonio. Lipa. Koper 1967.
Zoran Anton Mušič. Retrospektivna razstava. Izdala in založila Moderna galerija v Ljubljani. Oblikovanje kataloga  Jože Brumen.
IZ VSEBINE PRIHODNJIH ŠTEVILK
»Sodobnosti":
Dr. Anion OcVirk, Slovenska literatura in Evropa
(esej)
4
Štefan Barliarič, In inemoriani Vladana Desnice (razprava)
*
Mara Šlajpah.  Knjižnična  mreža v  Sloveniji
(raz]>r;i\ a)
Dimitrij Rupel, Salinger in svet onstran ogledala
(esej)
*
Mira Mihelič. Poglavje iz romana (proza)
••¦.-
Evnld  Flisar. Kokoši (groteska)
Branko Miklnvc. Zadnje gostovanje
(igralčeva izpoved)
v.-Janez Menart, Odlomki iz pesnitve
*
Janez Ovsec, Pesmi
Mart Ogen. Pesmi
Branko Žužek. Pesmi