ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 20. decembra    2001           Leto XI, št. 25-26
Sveta nauč, blajžena nauč...
Malo si zaprite oči pa mislite na tau, ka se je kolau časa stavilo. Začne se pomalek nazaj obračati. Tak dugo, tak dugo, ka pridemo do leta 1818.
Pred očami se vam odpira kejp. Smo visiko v plaminaj v ednoj vasnici. Vse se pripravla na sveto nauč. Venej kusti snejg pokriva ceste, streje, mraz pritiskava... Reka, stera teče pauleg vesi, je zmrznila. Počiva pa čaka. Čakajo šifti na njej, s sterimi so gnauksvejta sau vozili do Beča. Čakajo sinauvge indašnji šiftarov, pripravlajo se pavri... V siromaškij ramaj se vsi stiskavajo kaulek peči, plamenge pomali plajüčejo. V bogati ižaj se iskrijo svejče, na stauli dene kolač, v glaži se rdečo vino blišči... Gospodarica vzeme svoje molitvene knjige. Približava se paunač, rodilo se bo dejte, Rešenik sveta.
V cerkvi svetoga Nikolaja ma gospaud župnik velko skrb. Orgole so se pokvarile, ka bau pri paunaučnici?! Kak do popejvali? Kak se vörniki navčijo pesem, stero sta s padašom kantorom napisala za paunaučnico? Po tiuma si go popejva: »Sveta nauč, blajzena nauč... «. Oprejo se cerkvena dvera, notstaupi kantor, v rokej stiskava gitaro.
Lüstvo pomalek napuni cerkev, mrzla je, vsakša sapa se pozna. Na konci meše kan-
tor vzeme gitaro pa z župnikom vred začneta popejvati tau čüdovito lejpo pesem. Vörniki poslüšajo, eške sapo pozabijo vzeti... Gda pridejo do tretje kitice, prvo vrstico že vsi vküper popejvajo... »Sveta nauč blajžena nauč... «. Nej njim je več mrzlo, v očaj jim žari toplauča. Toplauča lübezni.
Tak se je rodila ena najlepša pesem na svejti. V avstrijskij Alpaj, v vasnici Oberndorf, nej daleč od Salzburga. V tauj vesi je slüžo mladi župnik Josef Mohr, steri je napiso reči za tau pesem. Rodiu se je leta 1792 v Salzburgi, njegov oče je biu sodak, slüžo je püšpeka. Mati je tö rada pisala pesmi, tak je sin emo od koga erbati volo za pesmi.
V sausadnoj vesi, v Arnsdorfi, je slüžo kak školnik pa kantor Franz Xaver Gruber. On je napiso kote za tau božično pesem, brezi stere je paunaučnica nej paunaučnica.
Iz te male vesi med plaminami se je leta 1818 napotila ta pesem po svejti, ka bi jo na sveto nauč radostno spejvali po nešteti cerkvaj v nešteti jezikaj.
Če te go na letošnjo sveto nauč vi tö spejvali, za trenutek pomislite na župnika in kantora, stera sta svejti dala za dar najlepše božično pesem.
Marijana Sukič
2
Prvi jubilej, peta obletnica Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije
Trajna naloga: Vrt spominov in tovarištva
,, Dr. Vanek Šiftarje bil predvsem velik in dober človek. Takšnemu mnenju bodo pritrdili vsi tisti, ki so imeli priložnost srečati se z njim na njegovi zelo razgibani in bogati Življenjski poti slovenskega in prekmurskega izobraženca, ki jo je končal kot zaslužni profesor Univerze v Mariboru, ” je v Šiftarjev zbornik - pravo-narod-kultura zapisal slovenski predsednik Milan Kučan.
,, Počaščen sem, ker mi je bila poverjena prijetna dolžnost, da spregovorim na današnji prireditvi... To dejanje pomeni dolžno priznanje dr. Vaneku Šiftarju, zaslužnemu prof esoiju Univerze v Mariboru in njenemu soustanovitelju ter graditelju Vrta spominov in tovarištva na Petanjcili, ” je povedal v uvodu nagovora ob 5. obletnici Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije akademik dr. Anton Vratuša.
Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je bila ustanovljena sicer nekaj let pred smrtjo uglednega prekmurskega in slovenskega izobraženca, rezultati njenega dela pa žal, sodijo v čas po njegovi smrti. Z veliko zavzetostjo je pripravljal vsebinske smernice za simpozij Protestantizem - zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nadasdyjev dvorec), vendar mu je bolezen preprečila, da bi v Radencih in na Tišini oktobra 1999 sooblikoval potek znanstvenega srečanja. Kmalu po simpoziju, 8. 11. 1999, je v soboški bolnišnici umrl. Ustanova in Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti sta poskrbela tudi za natis zbornika, v katerem so objavljeni referati in tudi faksimile predloga, kako si je dr. Vanek Šiftar zamislil vsebino simpozija Protestantizem - zatočišče izgnanih na Petanjcih.
Ena izmed temeljnih trajnih nalog fundacije je skrb za ohranitev Vrta spominov in tovarištva, na katerega je bil dr. Vanek Šiftar zelo navezan, zato so ga pogosto prizadeli tisti, ki so z omalovaževa-
njem govorili o tem, celo v evropskih razsežnostih, redkem naravnem parku. Ali kakor pravi akademik dr. Anton Vratuša:,,... Zato je dr. Šiftar v drugi polovici osemdesetih let sprožil odločilen pohod za zagotovitev trajne varnosti in trdnih pogojev za neoviran razvoj Vrta... Pot do cilja je bila izčrpavajoča, označeval jo je boj s
predsodki in nerazumevanjem... ” Že nekaj let je gospodar Vrta priznani strokovnjak dr. Aleksander Šiftar. Kako z vrtom spominov in tovarištva, je še vedno aktualna tema v razpravah Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije. Zdaj kaže, da bo mogoče uresničiti zamisel, da bo vsako leto 9. maja - ob Dnevu zmage nad fašizmom in nacizmom osrednji letni dogodek v Vrtu spominov in tovarištva in sicer v znamenju mladih. K sodelovanju sta se odzvali tudi gimnaziji Frana Miklošiča v Ljutomeru in gimnazija v Murski Soboti.
Posebej se je za ureditev zavzel tudi sin Marjan Šiftar, ki je pripravil obsežen in temeljit Razvojni načrt vrta spominov in tovarištva. Opisal je dosedanji razvoj in vzdrževanje, cilj revitalizacije - zakaj razvojni načrt, zlasti važno je III. poglavje, kjer so zapisana temeljna izhodišča Vrta, v katerem je po podatkih iz lanskega leta raslo 547 dreves in grmov ali 255 raznih vrst in sort drevnin. O poslanstvu Marjan Šiftar zapiše, da „ mora ohraniti svojo idejno naravo, svojo spomin-sko-simbolno sporočilo ob hkratni povečani vzgojni
vlogi kot učni zasnovi za spoznavanje zgodovine in domovine. Vrt moramo razvijati kot botanično in doživljajsko strukturo, kot bogato, doma in v tujini prepoznavno zbirko drevnin s posebej poudarjenim simbolnim pomenom, ker je ,, nesmiselno ločevati spominsko vlogo od njegove botanične oziroma dendro-
loške vrednosti pa tudi od potenciala, ki ga kaže kot zanimiva prostorska struk-
tura (dr. Ana Kučan). ” Poslanstvo in večstransko vrednost bo Vrt uspešno uveljavljal zlasti, če bo povezan z nastajajočimi parki v neposredni bližini (trideželni park Raab-Orseg-Goričko, denimo). Svoje poslanstvo bo opravljal le, če bo (ponovno postal) odprt in živ prostor. Vendar pa so to zgolj skice tako o vsebini, kakor organiziranosti, važni pa sta tudi vprašanji statusa in po tej poti financiranja Vrta in dejavnosti, ki se bodo odvijale v njem.
Poleg te stalne naloge programski svet Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije pripravlja za leto 2002 dva mednarodna in tudi z zamejskim prostorom povezana simpozija, in sicer gre za projekt Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost in mednarodno znanstveno srečanje na temo Sezonstvo in izseljeništvo v panonskem prostoru.
Za prvi simpozij je Izhodišče problemskih območij prekmursko narečno slovstvo od njegovih začetkov do danes, sodelovali pa bodo razpravljalci iz Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Tematika je aktualna ne le za prostor, na katerem so nastajali prekmurski govori in njihove inačice (Prekmurje, Porabje in Radgonski kot), temveč zaves slovenski, avstrijski in madžarski prostor. „ V projektu bo šlo, ” je zapisal njegov vodja Jože Vugrinec, profesor „za aktualne načelne in konkretne probleme, katerih pomen je nadslovenski. Delo bo literarnozgodovinsko, jezikovno, teoretično in s postavitvami razstav zbranega gradiva, z izdajo zbornika za prekmurski, Porabski in
radgonski (avstrijski) prostor tudi čisto praktično. ” Simpozij bo skušal raziskati vsa tista področja v zvezi z narečnim slovstvom, ki še niso raziskana. Predvideno je, da bo zaradi velikega zanimanja znanstvenikov zanj -doslej se jih je prijavilo nad sedemdeset! - potekal celo v dveh ali več delih, denimo še leta 2005.
„Prekmurski dialekt je s svojimi govori dolgo časa namreč bil v funkciji mini knjižnega jezika, ker pa je razvil
svojo slovnico in slovar in na tej podlagi tudi stilno raznolikost, mu je po prevzemu slovenskega knjižnega jezika ostala lastnost takoimenovane dialektalne književnosti, ” še ugotavlja Jože Vugrinec.
Na simpoziju bodo morali povedati strokovnjaki tudi stališče ali oceno do aktualne rabe porabskih in prekmurskih/goričkih narečnih govorov v (bolj ali manj) literarnih tekstih, ki izhajajo zadnja leta v knjižnih izdajah zaradi specifičnih jezikovnih razmer v Porabju. Izvrstna poznavalka slovenskih narečij, tudi porabskega (in koroškega), doktorica Zinka Zorko, profesorica na mariborski Pedagoški fakulteti, napoveduje pripravo slovnice pora-
bskega narečja. Zato, da bi se avtorji pri pisanju nekoliko dvignili nad izrazitejša gornjeseniški in števanovski govor v Porabju oziroma imeli pripomoček, kako ravnati tedaj, ko se jim zatakne.
Pripravljam odbor za simpozij Sezonstvo in izseljenstvo v panonskem prostoru vodi dr. Marina Lukšič-Hacin. V teze o simpoziju je zapisala, da bo posvetovanje mednarodno, vsebinsko bo zajeto sezonstvo in izseljenstvo na mejnem območju štirih držav: Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Avstrije. Najobsežnejša razprava je predvidena na tematiko izseljenstva, drugi tematski sklopi pa so: posebne oblike izselitev, sezonstvo, posebnosti romske populacije v pogledu izseljenstva in sezonstva in na isto temo posebnosti judovske populacije in perspektive kot sklepno dejanje simpozija.
Pomen simpozija moramo ocenjevati tudi iz dejstva, da je bil panonski prostor v preteklosti izpostavljen številnim političnim in kulturnim spremembam. Predstavljanje državnih meja je vedno znova vrezalo v prostor nove življenjske zahteve in pogoje za prebivalce. Odziv nanje se med drugim kaže tudi v migracijski dinamiki, še posebno v sezonstvu in izseljenstvu. Širjenje Evropske unije in procesi regionalizacije pa predstavljajo nove izzive za prihodnost.
K vsebini obeh simpozijev, ki bosta v letu 2002, sodi tudi objava referatov in gradiv v zbornikih.
Programski svet je nazadnje obravnaval predlog dr. Franca Novaka, da bi na enem prihodnjih simpozijev obravnavali temo Svet ob Rabi in Muri kot stičišče štirih jezikov in posledice tega dejstva. Primeren čas za posvetovanje bi bil izid Slovarja stare knjižne prekmurščine dr. Vilka Novaka, ki ga pripravljajo za natis.
eR
Ilustracija iz prospekta Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih.
Porabje, 20. decembra 2001
3
Po več desetletij priprav je izšel
Slovenski pravopis 2001
Zadnji Slovenski pravopis je izšel leta 1962, priprave na pravopis, ki je izšel letos, pa so se začele leta 1972, prvi slovenski pravopis pa je izšel leta 1899 - avtor je bil Fran Levec. Kot pravi Jože Toporišič, predsednik pravopisne komisije, so nastajanje pravopisa spremljale številne in po njegovem nepotrebne strokovne in tudi politične peripetije. Tako je že leta 1981 izšel Načrt pravil za novi slovenski pravopis. Po izidu se je začela javna razprava v posameznih združenjih (pisatelji, prevajalci, slavisti, geografi... ) in v množičnih medijih. Razpravljanja se je udeležilo razmeroma veliko ljudi; tiskanih in rokopisnih odzivov in polemik je bilo nad sto. Komisija, ki je pravopis pripravljala, je pretehtala vse pripombe in kar številne tudi upoštevala.
Slovenski pravopis 2001 predstavlja izrazno stran slovenščine, to je pisno in glasovno-naglasno problematiko, ter oblikoslovje in stilistiko z normativnega vidika. V knjigi so skupaj objavljena pravopisna pravila in pravopisni slovar, ki obsega nad 130. 000 iztočnic in podiztočnic na več kot 1500 straneh. Izdajatelja sta Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstvenoraziskovalni center SAZU -Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.
Napredstavitvi na 17. knjižnem sejmu v Ljubljani je bilo tudi rečeno, da ima po vrsti 6. pravopis tudi narodno vzpodbujevalno in narodno povezovalno vlogo; pomemben je za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki jim zaradi okolja peša jezikovni čut. Hkrati je Slovenski pravopis 2001 - mimogrede, prva naklada 20 tisoč izvodov in s ceno čez 20 tisoč forintov, je razprodana, natisnjena je že druga izdaja - pa je tudi praznik slavistične stroke v Sloveniji.
Prispevek in slika: eR
S predstavitve na 17. knjižnem sejmu v Ljubljani. O novem Slovenskem pravopisu govori doktor Oto Luthar, direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU na njegovi levi pa je glavni avtor, akademik, profesor dr. Jože Toporišič.
Spoštovani bralci!
V prejšnji številki našega časopisa nas je obiskal tiskarski škrat.
Na sliki na naslovnici sta bivši predsednik Arpad Göncz in veriški lončar Karel Dončec. Posnetek je naredil Ernest Ružič.
Bralcem in prizadetim se opravičujemo!
Uredništvo
Da bi nas spoznali
„Mnogo Slovencev ne ve, kje je Slovensko Porabje in kdo so Porabski Slovenci” -piše ozajek na mali knigaj, štere so nejdavnik vödali v Murski Soboti (Založba Franc-Franc, Zbirka Vse o). Generalna konzul RS dr. Zlatko Muršec tö nej dosta znau od nas, gda je prišo v
Monošter. Od tistoga mau je nas spozno, pa se dobra počüti pri nas. Tau se čüti iz uvoda, šteroga je napiso v te male knige. Tak lepau samo tisti leko piše o nas, šteri nas pozna, pa šteri nas rad ma. Gospaud Muršec so se dosta trüdili za tau, ka bi te knige vödali. Peneze od Ministrstva Republike Slovenije za kulturo so tö uni spravili.
Knigo so napisali Prekmurci (Franci Just, Feri Lainšček, Robert Titan Felix), šteri nas tö poznajo (pomagala njim je Marijana Sukič) - da bi nas drügi Slovenci v Sloveniji tö spoznali. Knigo do odavali v knigarnaj po cejli Sloveniji.
Če štoj küpi te knige v Sloveniji, že doma leko dojprešte, ka gde živijo Slovenci na
Madžarskom, gda pa kak so sé prišli. Leko spoznajo našo zgodovino, naš jezik. V knigaj je dojspisano, kak je lüstvo živelo pri nas inda svejta, pa kak žive gnes.
Če volau dobijo k nam priti, leko si knigo v žepko dejejo. Ozajek je napa, na šteroj so namalane naše vesnice. Tau
tö leko zvejo, gde leko pri nas kaj zejo pa spigejo, pa gde leko spijo. Za en den je nej vrejdno sé priti, ka dosta vse zanimivoga je videti pri nas.
Napisana je kratka zgodovina vsikše naše vesi, zanimivosti v vesi pa kejpi so tö. Turist iz Slovenije leko zvej, kakše kulturne skupine in prireditve mamo. Po telefo-
ni se leko zanima v Varaškom Slovenskom domi, v Lipi. Gvüšno dobi informacije, gda pa gde so kakšne prireditve v Porabji.
Iz knige o Slovenskom Porabji leko zvejo, ka Slovenci živimo v Somboteli, v Mosonmagyaróvári pa v Bu-
dimpešti tö. Škoda, ka so naslove slovenski samouprav in drüštev izven Porabja nej nutspisali, ka bi rade vaule pomagali turistom iz Slovenije mi tö. Drüge falinge v knigaj: Državna slovenska samouprava je nej v Monoštri, liki na Gorenjom Siniki; božični koledniki (betlehemeške) ne odijo podaraj; Sakalovci so spadali upravno k Dolnjemu in ne Gornjemu Seniku.
Spis Alojza Dravca Narodna vera i navade v vesi se ni ohrano le v rokopisu. Objavljen je v Traditiones 3. Ljubljana 1974, 166-174. Istina, ka za tau malo lüdi vej. Sploj pa pri nas v Porabji. Gnauk bi leko objavili v našom Slovenskom kalendari. Dravec je itak Sto vödati šege svoje vesi v Kalendari Srcá Jezušovoga.
Škoda, ka na konci knige ni literature. Gvüšno bi se najšo takši turist, šteri bi eške več rad zvödo o nas.
Marija Kozar
Feri Lainšček, Franci Just in akademik Anton Vratuša na predstavitvi v Monoštru.
(Foto: K. Holec)
Porabje, 20. decembra 2001
4
Familija Mukič poje tak lepou, lik' bi igrali na žveglau
Porabske pesmi, tak vövidi, eške dugo, dugo nedo üšle v pozabo. Te so se že od davnij cajtov spejvale po našij porabskij vasnicaj. Največkrat za svetke. Podje so tüdi radi popejvali pod oknami svoji lübic pa tüdi po večeraj, gda so seme lüpali, lüščali graj, česali perje. Pa tüdi ob mnogo drügi prilikaj. Pesem Porabja nam povej vse, ka je v človeki dobroga, lejpoga, koga se v srci sramüvle pa veseli. V njoj je čista materina lübezen, štero je pravo znamenje porabske düše pa zemle.
Ta je najbogatejša erbija, štero so nam zapüsto naše slovenske babice pa dedeki, zatou jo moramo poštüvati pa paziti kak najvekši kinč.
Dobro, ka se najdejo lüdje, šteri svoj prosti čas ponücajo za tou, ka z velkim trüdom, brigov pa znanjom tou lepoto, drago erbijo zapišejo, ka je ne bi pozabili tüdi mlajša.
Ena od rejdkih je familija Franceka Mukiča z ženo Marijo in sinom Dušanom. Tou je ena sploj poštüvana porabska familija, štera je za svojo slovensko krajino že dosta svojoga časa pa pameti aldüvali Francek je glavni urednik slovenskoga radia v Monoštri, njega žena Marija je priznana etnologinja, pouleg toga se eške predsednica Slovenske samouprave v Somboteli, sin Dušan pa je študent v Lublani, gde študejra slovenski jezik pa zgodovino.
Pred kratkim cajtom sta Dušan pa Francek Mukič vödala z naslovom „Füčkaj, füčkaj fantiček moj” pesmarice, v šteroj sta zapisala sto Porabski pesmi. Te so zapisal z noutami, pouleg pa v lejpom porabskom narečji zapisana besedila ali reči. Pri noutnom zapisi njima je svetovala glasbena pedagoginja Marija Trifus, na lej-
pom plavom ovitki pa je ešče kejp dečka s lüdami, šteroga je narisala Marija. Pesmi sta lejta pa lejta s Francekom zbirala med Porabskim Starejšim lüstvom. V pesmarici Francek etak piše: »Za sedem lejt vse prav pride. ” (Pred sedmimi lejtami je izdal malo pesmarico, štero je dobila večina slovenskih familij v Porabji, samo ta je bila brez nout. Zatou je nouva pesmarica vsem še v večje veselje. ) „V danešnji globalnaj, unionskaj cajtaj, ” piše na dale v nouvoj pesmarici, »vas tö samo etak leko zovem k cü reki slovenske narodne düše. Leko ka je don sveta istina, ka človek ne more in ne smej živeti brezi pesmi, brezi muzike srca? ” Tou dokazüvle Francek tüdi vsikšo pout, gda sé zberejo Porabski Slo-
venci, ka raztegne svoje fude, štere ga spremlajo vseposedi, gde je veselo.
Pesmarico je izdala Zveza Slovencev na Madžarskem s pomočjo Javnoga sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, kak tüdi Ministrstva za narodno kulturno dediščino.
Porabski Slovenci pa tüdi drügi, šteri radi spejvlejo domanje porabske pesmi, do pesmarico rade vode vzeli v roke. Leko zapišemo, ka so Mukičovi napravili velko delo. Že dugo smo si želeli takšo pesmarico, štero bi napisau domanji Porabski človek, šteri dobra zna domače porabsko narečje. V staroj „Porabskoj pesmarici” je bilou dosta kaj za popraviti, či glij jo je napiso Marko Terseglav z Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Lublani. „Zakoj? ” te se pitali. Zatou, ka je nej bio naš domanji človek pa je nej znao našo porabsko rejč povedati, poslüšati pa tüdi zapisati nej.
Pesmarice so se najbole razveselile Varaške pa števanovske pevke, štere so v glavnom iz stare pesmarice z leta 1989 Skoro vse že predelale. Dobro bi bilo, če bi se nouve Mukičove pesmarice poslüžüvali tüdi Porabski školniki pa tüdi slovenski šolare. Vsikši slovenski šotor bi muš mogo znati najmenje deset pesmi s te slovenske pesmarice. S tem namenom je tüdi vödana, ka naj mladina spozna, štere pesmi so popejvali njuvi dedeki pa babice. Najbole Žalostno bi bilou, če bi te pesmarice obležale gde na kakši zaprašeni policaj ali bile kak okrasek v kakši knjižni omari, brezi toga, ka bi štoj pogledno, ka v njoj piše. Vüpajmo, skoro gvüšni smo, ka tomi nede tak, pa ka de se
najšlo dosta naši slovenski Porabcov, šteri do pesmarico s poštüvanjom preberali pa z nje popejvali. Mnougi med njimi melodije pesmi eške kelko-telko znajo, reči pa so pozablene. Zatou njim pride prav.
Gda je knjiga gračüvala pod perama Dušana pa Franceka Mukiča - pa že te, gda sta ojdla od vrat do vrat Marija pa Francek po Porabji pa nagučavala starce, naj njima doj spopejvlejo kakšo staro
slovensko pesem - se je rodila želja, naj bi vsakšomi, šteri odpre pesmarico, zasijalo vö iz nje bar malo domačoga sunca pa toplouta dobroga porabskoga človeka.
Za tou lejpo čütenje ob prebejranji prelejpih porabskih pesmi vam, dragi Mukičovi, velka vala v imeni vsej zdajšnjih pa bodoučih pevcov.
Marija Rituper glasbena pedagoginja
Papiri pripovejdajo
Veuke držine
Stari papiri o tome tö pripovejdajo, kakše držine so pred dvejstau lejtami živejle v naši slovenski vesnicaj. Tau pa iz tisti papirov zvejmo, štere so te naredli, gda je što mrau ali pa gda so si erbo med seuv
raztalali. Takšoga ipa je vsikdar prišo nikak z Varaša z birovije, pa vküpspiso, ka vse geste pri rami, što kelko grünta pa penez ma (inventar so naredli). Po tistom so vküp-zvali cejlo držino pa eške svedoke z vesi, pa so dojspisali, kak so se raztalali.
V	Števanovci v ednom starom rami, v šterom sta bile dvej iži, je živejla držina s sedmimi míajši. Gda so si 1823. leta erbo talali, so se štiri dekle že vkraj oženile. Vert je grato najstarejši sin, šteri je živo v iži s svoji najmlajši bratom, materdjo in edno sestro. Ta sestra se nej oženila, ka je šantavabila.
V	Sakalauvci je 1821. leta živelo v ednom rami s trejmi ižami sedem lüdi. Gda je vert mrau, je vertsvo prejk vzöu drügi sin, ka prvi je biu že tö pokojni. V iži je živejla eške tretja žena pokojnoga verta s
štirimi mlajšami. Pri drügoj iži je 1824. leta grato vert najstarejši sin, šteri je živo z materdjo, z betežno sestro in mlajšim bratom. Edna sestra sé je že oženila pa vkrajodišla od rama.
V	Andovci sta 1823. leta živela mauž pa žena z devetimi mlajšami. Una je mejla od prvoga moža dva, od drügoga pa sedem mlajšov. Vert je grato najstarejši sin od prvoga moža, šteri je biu že oženjeni, pa je emo edno šantavo čer. Pri iži je ostala eške njegova mati s trejmi mlajšami. Pet se ji je že oženilo pa odišlo od rama.
V	Slovenskoj vesi sta v starom rami s petimi ižami živejla z očom dva brata z ženama. Vsikši je emo po tri mlajše. Gda so oča mrli, je drügi sin grato vert, prvi je odišo od domi s svojo držino.
Vsigder so se nej mogli zglijati, takše je tö bilau, ka je birovija odlaučila, što ostane pri iži, što more vkraj titi. V Slovenskoj vesi je 1782. leta mrau kovač. Najstarejši sin pa dovica sta badva stejla versko prejkvzeu. Dovica bi se rada oženila z edni točki mladi moškim, šteri je od vesi do vesi odo pa igro (goslar je biu). Zemelski gospaud je ram najstarejšomi smej pokojnoga kovača dau. Dovici pa je pravo, če se gi tau ne vidi, te naj si indrik išče daum.
Marija Kozar
Porabje, 20. decembra 2001
5
Darilo društva Pro cultura slovenica
December je čas praznikov, praznovanj in obdarovanj. Čim se poslovi Miklavž, že so naša pričakovanja pri Božičku. In tako se ob toploti sveč in lepih želja spet obrne leto. Že leto in pol je od takrat, ko sem v našem časopisu pisala o hvalevrednem darilu naših plemenitih rojakov, članov društva slovenskih izobražencev v Švici Pro cultura slovenica, porabskim vrtcem. Vrtci Gornji in Dolnji Senik ter Sakalovci so za prejeti denar nabavili različna igrala, katerih so Porabski malčki bili zelo veseli. Naša obljubljena reportaža o tem je sicer izostala; veselje otrok pa ni bilo nič manjše. Mi pa bomo napako v prihodnje prav gotovo popravili.
V iztekajočem se letu, v mesecu skrivnostnih pričakovanj, spet lahko pišem o darilu švicarskih rojakov. Finančna po-
moč, ki je prispela pred kratkim, bo spet namenjena porabskim vrtcem. Veliko smo razmišljali, komu, kako in zakaj. Šest porabskih vrtcev, ki jih obiskujejo tudi ali pretežno malčki slovenske narodnosti, bi naj bilo glede pouka slovenskega jezika v funkciji pripravljalnic za vključitev otrok v nadaljnji pouk slovenščine v osnovni šoli. S tem pa ne moremo biti povsem zadovoljni. Le dva vrtca sta, namreč Gornji Senik in Števanovci, iz katerih več ali manj vse otroke starši vpišejo v osnovni šoli k pouku slovenskega jezika. Zakaj je k pouku slovenščine zelo malo prijavljenih otrok iz Monoštra, Sakalovcev in Slovenske vesi, bi verjetno najlažje odgovorili starši. Ti otroci se namreč po obiskovanju slovenskega pouka v vrtcih nekako izgubijo. Škoda. Zakaj vse to pripovedujem? Da pojasnim kriterij, po katerem smo se letos odločili nameniti finančno pomoč švicarskih rojakov vrtcema na Gornjem Seniku in v Števanovcih. Nismo se še sicer odločili, kako bomo ta sredstva najpametneje uporabili, a verjemite, da bo odločitev dobra. Letošnja pomoč naj bo torej nagrada in motivacija, da se bo čim več malčkov tudi iz drugih vrtcev, ne le iz seniškega in števanovskega, ob vstopu v osnovno šolo vpisalo k pouku slovenščine. Tokrat bo torej “švicarski Božiček” razveselil vrtca v Števanovcih in na Gornjem Seniku.
Spoštovani predsednik in člani društva Pro cultura slovenica! V imenu obdarovancev iskrena hvala za Vašo velikodušnost in plemenitost. Tudi z Vašo pomočjo bo ohranjanje slovenstva tu, za Srebrnim bregom, lažje. V novem letu pa Vam želim obilo zdravja, zadovoljstva in plemenitih dejanj, ki bogatijo življenje. Obenem želim Vašemu društvu še veliko uspehov pri njegovem izjemnem poslanstvu!
valeruaperger
Porabski malčki in mamice v vrtcu v Murski Soboti.
Slovenci v Münchnu
Želja po ustanovitvi slovenskega kulturnega društva, ki naj bi povezovalo tukaj živeče Slovence, varovalo kulturno dediščino slovenskega naroda, gojilo spoštovanje in ljubezen do domovine, kot tudi do naših nemških gostiteljev, se nam je uresničila s prvim sestankom dne 21. julija 1992.
Izmed mnogih predlogov za ime društva smo se odločili za Slovensko kulturno društvo LIPA München.
Na drugem sestanku smo se seznanili z društvenim statutom in ga tudi sprejeli. Prva javna prireditev (otvoritev) „Martinovanje“ je bila že 21. 11. 92, katera je bila zelo dobro obiskana, kar je bil znak, da so tukaj živeči Slovenci željni srečanj, na katerih se lahko zavrtijo in razveselijo ob domačih zvokih.
Tako smo začeli. Vsako leto smo prirejali tri do pet prireditev, (martinovanje, poletni piknik, pustovanje, igre itd. ) katere so bile zelo dobro obiskane.
Število članov se je iz dneva v dan širilo, danes šteje društvo okrog 350 članov. Aktivni člani so zelo zavzeti,
brez teh seveda ne bi imeli takega uspeha, kot smo ga imeli v preteklosti.
Po petletnem delovanju društva smo se zaradi manjših nesporazumov v vodstvu na novo organizirali. Izvolili smo novo predsedstvo, prav tako upravni in nadzorni odbor. Vse te spremembe smo napravili z
željo, da vključimo nov kader, kakor tudi, da pospešimo določene dejavnosti našega društva, in to predvsem na področju kulture, folklore in športa.
Dolgoletna želja po ustanovitvi folklorne skupine se nam je uresničila pred 4. leti. Naredili smo anketo med člani in se nam je takoj prijavilo 20 članov za sodelovanje v folklori. Njavečji problem je bil za noše in prostore za vaje, vendar smo v kratkem tudi to uredili. Najprej smo si s pomočjo sponzorjev kupili gorenjske noše, kar ni bilo poceni. Drugo leto smo nabavili prekmurske noše, imamo 12 parov noš. Nastopov nam tudi ne manjka, saj imamo vsako leto okrog 12 nastopov, naj omenim samo
nekaj pomembnih: nastop na znanem münchenskem Oktoberfestu, na obletnici mesta München, na dveh folklorijadah slovenskih društev v Nemčiji, na 50-obletnici slovenske izseljenske matice v Ljubljani, na internacionalni prireditvi folklornih skupin v cirkusu Krone v Munchnu, na raznih prireditvah v dobrodelne namene in na gostovanju pri društvih Lastovka iz Ingolstadta in Drava iz Augsburga in seveda na skoraj vsaki naši prireditvi. Folklorna skupina je sestavljena iz mladih in starejših članov, je pa ena najmočnejših slovenskih skupin v Nemčiji.
Nekaj naših težav: smo še vedno pri iskanju društvenega prostora, ki bi ga potrebovali za vaje bodočih društvenih sekcij, druženje naše mladine, sestanke in za srečevanja vseh. Preživljamo se s članarino in sponzorji, ki nas finančno podpirajo, saj brez njih ne bi mogli izvesti nobene prireditve. Za vse naše sponzorje priskrbimo na naših prireditvah ustrezno reklamo. Iščemo še vedno generalnega pokrovitelja društva, ki bi prevzel stroške vsaj ene prireditve na leto in kateri bi nam pomagal pri vzdrževanju društvenih prostorov.
Naše društvo je edino slovensko društvo v Münchnu, kakor tudi v bližnji okolici. Sodelujemo s slovenskimi društvi v južni Nemčiji in kulturnimi organizacijami v Sloveniji.
To je kratka predstavitev društva. Seveda to ni vse, ker se je v našem devetletnem delovanju dogajalo veliko več, vendar bi zmanjkalo papirja, če bi vam hotel opisati vsako podrobnost.
Drago Kočar Predsednik SKD Lipa München
RADIO MONOŠTER na
UKV (FM) 106, 6 MHz
Porabje, 20. decembra 2001
6
Delo Zveze v l. 2001
Za porabsko kulturo,
Leto je za nami, od svojoga dela vsi davamo račun, tak Slovenska zveza tö.
Kultura
Letos smo organizirali 12 večji programov, prireditev, kak povejmo Slovenski
ples, Slovenski kulturni praznik, Porabski den v Andovci, Dan žena, 10. obletnica delovanja ljudskih pevk v Števanovcih, romanje v Slovenijo, itd. Zvöjn toga smo meli 5 prireditev vküper z divdjimi organizacijami. Vtjüper z Državno slovensko samoupravov smo pripravili Srečanje porabskih Slovencov v Monoštri pa premiero seničke lutkovne skupine na Gorenjom Seniki. S Slovensko samoupravov v Slovenskoj vesi smo meli gledališki večer, gde sta gora staupili gledališka skupina „Tromejnik” iz Trdkove pa sakaluvska folklorna skupina, s sakaluvskov slovenskov samoupravov pa gledališki večer z nastopom gledališke skupine iz Puconec. Etak smo zvöjn Monoštra držali programe na Gorenjom Seniki, v Sakalavci, v Andovci pa v Slovenskoj vesi, gde smo meli štja Poletni slovenski ples na Srečanji Porabski Slovencov.
Za slovenske vernike v Porabji smo organizirali prauško v Maribor, v Ponikvo pa na Ptujsko gora, gde so slovensko mešo slöjžili gospaud Ferenc Merkli.
Zvöjn naši prireditev smo furt na pomauč pri organizirali programov tak slo-
venskim samoupravam kak drüštvam od Monoštra do Budimpešta, na vekša tak, ka njim zagotovimo, spravimo kulturne skupine iz Slovenije ali Porabja.
Letos je tü sedem kulturni skupin delalo v okviri Zveze, tau pomejni od 80 do 90 aktivistom med tejmi ji je več kak 10, steri delajo v dvej ali v tri skupinaj. Skupine do mele do konca leta vsevküper 83 nastopov, s toga 28 v Sloveniji, 1 v Italiji, 55 na Vogrskom, s toga 38 v Porabji. Nastopi: MePZ Avgust Pavel 13, FS Gorenji Senik 8, FS Sakalovci 12, Laci Korpič z ženskim kvartetom 16, Varaške ženske 16, števanovske ženske 16, gledališka skupina 2. Kak še vej, gledališka skupina je lanjsko zimau ostala brezi režisera, nauve igre letos nej mejla, etak nastope tü nej. Na mednarodni (nemzetközi) prireditvaj je biu MePZ Avgust Pavel (Tabor slovenski zborov v Šentvidi, Pesem ne pozna meja v Ita-
liji). Velka Škoda, ka je Senička folklorna skupina nej mogla sodelovati na folklornem festivali v Beltincaj pa na Porabskom dnevi v Andovci. MePZ že več lejt ma lejpi božični program, s sterim je že mnaugi lidam napravo blajženo svetke. Tomi smo tü trno radi, ka so sé Varaške pa števanovske ljudske pevke na letošnje svetke tü navčile svete pesmi za božič. Gvüšna sam, ka njim nej žau, ka so s tejm programom že pozvane bile od Kuzme do Sombotela, Budimpešte. Strokovne delo skupin vodijo mentorji, steri so zahtevni tak do skupine kak do seba. Vodje skupin se pa brigajo za organi-
ziranje vaj in nastopov. Na naši prireditvaj je zvöjn domanji skupin sodelovau 12 skupin iz Slovenije, največ iz Prekmurja.
Na naše veseldje so se letos najšli takšni lidge tü, steri so sami od sebe ustanovili nauvo kultuno skupino. V Števanovci že od sprtolejti dela gledališka skupina, ma sedem lidi, nji vodi Laci Kovač. Igro z naslovom „Če je glava naura.... ” so nota pokazali od Porabja do Budimpešte. Če se skupina tak zgonči, ka bi rada delala v okviri Zveze, ji z velko radostjo vzememo pa ranč tak podpiramo kak vse drüdje skupine. Na
Gorenjom Seniki je že prej lani vküp stanilo 8 pevcov iz seničkoga zbora, nji vodi Vera Gašpar. Ta skupina popejva stare, indašnje pesmi, balade. Oni so v novembri staupili k Zvezi. Etak leko povejmo, ka zdaj že mamo 8 gvüšni, pridni kulturni skupin.
Veseli smo, ka za porabske upokojence mamo dobro drüštvo. Na svoje programe pridejo furt z dobre volé, gde se čüje samo Žmana, domanja rejč pa lejpe stare slovenske pesmi.
Po šaulaj so delale 3 mlašeče skupine. Vsevküper so mele 8 nastopov. Lutkovna skupina je mejla dvej pred-
stavi z naslovom „Leti, leti, čüden ftič” pa bola gledališko z naslovom, Janko, Metka in še kaj. ” Oktobra so sé začnili včiti nauvo špilo, igro z naslovom „V šauli”. Zdaj nöjcajo 6 mlajšov. Naša prošnja je bila do režisera in avtora igre, naj mlajši majo čimveč teksta, naj se vse več gonči gorenjesenička rejč.
Ka je pomagala, delala Zveza na šolskom področji?
V lanskom šaulskom leti so od januara do juniuša odle 4 vzgojiteljice iz Murske Sobote v Senički, sakalauvsko Števanovski, varaški vrtec pa v
Slovensko ves. Te vzgojiteljice so na velko pomauč tak mlajšom kak domačini vzgojiteljicam. Za tau delo se dosta morajo pripravlati doma. Vse, ka navčijo z mlajši, nota pokažejo, dola namako, ta zašpilajo, dostakrat ponavlajo z njimi. Tisto, ka se mlajši včijo, vse majo na papiraj napisano, namalano, leko domau nesejo, etak stariške leko vidijo pa sé štja včijo tü leko z njimi. V leta so pa mlajši s svojimi mamicami, vzgojiteljicami leko šli v poletni tabor v Vrtec Murska Sobota, enota Miška. Tabor je držo tri dni - te kratek čas so same mamice prosile -, bilau je 15 mlajšov pa 12 mamic. Z letošnjo skupinov je bio vrtec zadovolen zatok, ka so se mamice med sebov slovensko pogučavale, vogrske rejč se je prej kumar čöjla pa so z mlajši tü pošteno delale. Po tejm bi leko meli vöjpanje, ka se mali mlajši vejn döjn nika navčijo, vej pa pred njimi je štja šaula, gde sé več vör leko včijo na tjeden slovenski djezik. Samo, ka na velko žalost, že samo dva takšniva vrtca mamo (na Gorenjom Seniki pa v Števanovci), gde mlajši majo svojo šaulo v vesi pa se včijo slovenstji djezik. Pitanje, kam sé zdjibijo mlajši v varaškoj šauli, vej se pa tüj tü leko včijo slovenstji djezik. Ceringo tabora pa strokovne pomauči vzgojiteljic sta plačali Zveza pa Državna slovenska samouprava.
Šaularom smo pomagali s tejm, ka so se leko zglasili v različne tabore. Žau, v zadnji lejtaj se več taborov ponöjva, kak se mlajšov zglasi. Na konci juliuša je sedem mlajšov bilau s seničke pa s števanovske šaule v Petišovcaj. Velka škoda, ka so
Porabje, 20. decembra 2001
7
šege, materno rejč
se samo tri dekličine zglasile s porabski šaul (Kata Čato, Erika Dončec, Žuža Šulič pa s Pešta Alenka Lukač) v Poletno šaulo slovenskoga djezika, v tisti tabor, gde se največ leko navčijo mlajši. Škoda, ka mlajši ranč zatok neškejo titi v te tabor, ka se
največkrat držijo pri držinaj. Tau je pa ranč zatok, naj se mlajši vse več leko navčijo, gončijo pravi slovenski gezik.
Že več lejt leko odijo Števanovski mlajši v Mednarodno likovno kolonijo (nemzetközi rajztábor), steroga slovenske organizacije organizirajo vsakšo leto v drügom rosagi. Letos je Slovenska zveza bila na redej. V augustuša je za en keden bilau 26 mlajšov pa 9 mentorov iz Slovenije, Avstrije, Italije pa števanovske šaule na Verici. Tabor je vodila Brigita Šoš, s sterov so bili vsi preveč zadovolni.
V zadjom kedni avgustuša je na Verici bio štja mednarodni literami tabor, steroga so organizirali iz Slovenije. V tau tabori je biu 8. razred števanovske šaule.
Seničkoj šauli pomagamo pri tejm tü, ka leko majo glasbeno šaulo. Letos je 10 mlajšov, dva se včita igrati na harmoniko, drüdji pa na
klavir. Zveza pa Državna slovenska samouprava sta Zdaj tjöjpila za nji en nöjcan klavir od glasbene šaule v Murski Soboti. Mlajše vči školnik Krispan Borovšak iz soboške glasbene šaule. Vöjpamo, ka mo je kleta že leko čüli na prireditvaj.
Mislim, ka je tau tü velka pomauč šaulam pri slovenščini, ka redno odi bibliobus iz Murske Sobote, gde si tak odrasli kak mlajši šentja leko posaudijo slovenske knidje, kasete, videokasete.
Novine, knjidje, radio
Novine Porabje redno vö pridejo po dva tjedna. Veseli bi bili, če bi bralci naši novin Večkrat prijati pero pa napisali svoje mišlenje. Bralci za letošnji božični dar dobijo Slovenski kalendar pa Pesmarice Franceka Mukiča, v steroj je 100 Porabski naut z nautlinami vred. Zveza je štja vödala, vtjüper s Podjetjom za promocijo kulture Franc-Franc knjidje Ferija Lainščka z naslovom Pojep na dejdekovom biciklini/Deček na dedovem kolesu. Kak naslov kaže, knidje so napisano v knjižnoj pa v domanjoj rejči. Vsevküper mamo 500 falatov. Tak smo se odlaučili, ka te knidje dobijo slovenstji mlajši na vsej trej osnovni šaulaj, dijaki, steri se včijo sloven-
ski djezik na gimnaziji ali v srejdnjoj strokovnoj šauli pa školnictje za slovenski djezik. Zvöjn toga dobijo vse štiri drüštva pa slovenske samouprave, Predsedstvo Državne slovenske samouprave pa Zveze. Če bi stoj drügi tü rad emo, je leko prosi na Zvezi, dočas bau.
Cejlo leto je delo Radio Monošter tö, vse več lidi je po naši vasnicaj, sterim več nej trbej pokazati, gde naj iščejo slovenske od-daje. Na žalost pa radio ešče itak nejma rejšeno financiranje.
Djilejši
Predsedstvo Zveze je letos melo 5 djilejšov. Žau, dvakrat smo nej bili sklepčni, zatok, ka sta dva člana že na začetki toga mandata vö staupila, dva sta tau leto sploj nej mogla pridti, eden nas je pa navekoma toj njau. Zatau mo kleti mogli spremeniti statut zveze, gda mo meli naslejdji občni zbor.
Skupno sejo z Državno slovensko samoupravov smo meli v juliuša, drügo mo pa meli 28. decembra.
Vsakša pomauč, vsakši program, ne prosi samo delo, litji od leta do leta vse več pejnaz tü. En najvekši Cilj Zveze je, naj omogauči redno delo. Zatau vöponöjcamo vse možnosti, gde se der dajo sprajti pejnazdje. Na Vogrskom pejnaze dobimo samo z natečaji (pályázato-
kkal). Letos smo napisali 33 natečajov za vödane knjige, kalendar, za kulturne prireditve, pautne ceringe, tabore, za delo zveze (stroški, plače, porcije). Pejnaze smo dobili za 27. Od Parlamenta smo dobili 2. 500. 000 Ft, od
Javnoga sklada za narodne in etnične manjšine
3. 210. 000	Ft, od Ministrstva za nacionalno kulturno dediščino 1. 430. 000 Ft, od Ministrstva za mladino in šport 500. 000 Ft. Drüdje potrejbne pejnaze pa iz Slovenije. Od Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu 18. 900. 000 SIT, od Sklada RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti pa 2. 200. 000 SIT. Ka bi bilau z nami brezi te pomauči? Bili bi zdjübleni. Nej samo Zveza, litji vse drüštva, slovenske organizacije, stere dobimo pomauč iz Slovenije pa z Vogrskoga zatok, ka smo Slovenci. Če nas dola spišajo kak manjšino, te Slovenci nemo meli svoje samouprave, šaule, kulturne skupine... Baug mantöj!
Samo za informacijo, naj se vej, tjelko košta povejmo ena prireditev ali kaj podob-
noga. Porabski den 498. 000 Ft, 10. jubilej Števanovski žensk 147. 000 Ft, Tabor slovenski zborov v Šentvidi
320. 000	Ft, Pesem ne pozna meja v Italiji 295. 000 Ft, pautni stroški skupin
1. 450. 000	Ft, honorar za vse mentore, vodja skupin
2. 050. 000 Ft, honorar za vaje, nastope skupin 480. 000 Ft, podpora drüštvam, samoupravam šaulam itd.
1. 740. 000 forintov, likovna kolonija na Verici 991. 000 forintov. Polonja ceringe glasbene šaule (624. 000 Ft), za strokovno pomauč vzgojiteljic iz Murske Sobote (595. 000 Ft) pa za poletni tabor mlajšov iz vrtcov (189. 000 Ft) je plačala Slovenska zveza, drügo polovico pa Državna slovenska samouprava.
Uredništvo novine Porabja posaba dobi pa ceri za svoje potrejbnosti. Od Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu 10. 900. 000 SIT, od Javnoga sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem pa 9 376. 916 Ft. S toga plačamo za štampanje, za tiskanje 11. 455. 000 Ft, drüge pejneze pa ponücali za plače, za plače tiste, steri pišejo, vönosijo novine, za poštne stroške itd.
Slovenska zveza se zahvali za cejloletno delo kulturnim skupinam, mentorom, vodjam skupin, članom predsedstva Zveze pa Vsejm lidam, organizacijam, steri so nam bili na pomauč ali z delom ali finančno. Vsejm bralcom želimo blajžene, mirne svetke, srečno, bogato nauvo leto, dobro zdravdje!
Klara Fodor Sekretarka
Porabje, 20. decembra 2001
8
Č a k a n j e
Pišemo že december. Lüdje smo pa puno pričakovanja. Deca čaka snejg pa božič, ka te prej vse kaj dobi, mi odrasli z decov vred čakamo, da bi gnauk na svejti mir bio, da bi kak največ lübezni bilau med lüdami. Decembra je advent, gda štiri kedne vsakšo nedelo edno svejčo vužgemo pa čakamo svetek, sveto nauč, gda svetimo rojstvo Jezuša, steri se je več kak 2000 lejt nazaj naraudo v Betlehemi. Zvün Varaša v ednoj štalici. Verni lüdje po cejlom svejti čakajo te velki svetek. Mi ranč tak.
Gda človek etakšoga reda kama nut staupi, se v držinaj tü čüti pripravlanje, čakale. Na Gorenjom Seniki sam ojdla etognauk, zatok ka sam nika lejpoga čüla od edne držine. Agi Čuk-Grebenar je 27 lejt stara. Zdaj čaka drugo dejte. Tau bi, Zvün toga, ka je Vesela novico nej tak posebno bilau, če bi nej bio eden čüden datum poleg toga.
-	Agi, povej mi, gda čakaš vašo drugo dejte?
»Tau doktorje proroküjejo, ka se prej mojo dejte 25. decembra narodi, na sveti den. «
-	Kak si ti tau novico sprejela? Ka bi rada mejla, de-
klo ali pojba? Ednoga pojba že mata.
»Če de se etak zgodilo, mo veseli. Lepau bi bilau, če bi dekla bila, samo ka moj mali
sin Adam tak pravi, ka prej more pojep biti, ka njema padaša trbej. No, vej pa, te mo že vidli, Sto de emo pravico. «
- Kakšo ime ma pa date? Vej pa v koledarije 24. december Adam pa Eva. Če de dekla, mora Eva biti!
»Mogauče ka de Eva, depa če de pojep, naš mali Adam je tak skunčo, ka edno takšo ime mora dobiti, kak njegvi padaši majo v vrtci. Pa mo ma te vendar mogli zgoditi, če ga gnauk tak fejst čaka. «
-Adama poznam, sploj malije bio, gda sam tüj odlapa so ešče stara mama živeli. Njigva dva sta bila pravim padaša. Mama so vsigdar slovenski gučali z njim pa te on tü samo slovenski vedo. Kak pa gnes, ka je že 6 lejt star?
Zdaj rejč Agina mati, starejša Agi, prejk vzema: »Dvej leta je že tomi, ka so stara mati mrli. Pa med tejm je Adam odišo v vrtec. Žau, Zdaj že ne guči tak fejst z nami slovenski kak tistoga ipa. Istina, ka on vse razmej, depa padaške v vrtci tü Vogrski gučijo pa te on tü. Gestejo pa buma eške nistarne reči, ka ne zna Vogrski pa te slovenski povej. Etognauk mi je tü pravo: „Mama, úgy kucálok. ” Ge vsigdar slovenski gučim z njim pa se Vüpam, ka on ne pozabi slovenski. «
-	Čüla sam, ka mali Adam moške „partiva“. Kak je pa kaj s svojim očom pa s stari očom?
»On je rad obadvöma, če rejsan ga Oča bola vred gemle, te se ma pa tau včasin ne vidi. Staroga očo pa bantüvati, tau ja nej. Tau nej slobaudno. Njigva dva sta napona vküper. Stari Oča de brez rejči pau dneva nazaj klau kakšo škir, ka Adam razlüča, liki on ga nede bantivo. No pa, ge tü nej. Za cejli svejt bi nej na njega djala eden prst tü nej. «
-	Približava se božič, vam bau duplanski svetek. Pa etakšoga reda je zatok vsepovsedik navzauča v držini lübezen. Kak gledate na te lejpi duplanski svetek? Kak je te pri vas, gda so nej
„Svetki”?
Obedvej Agice gučita: »Mi starejši smo radi, ka mamo zdravje, eške leko delamo pa nej samo zase, za cejlo držino. Edno dejte, sploj pa vnuk je velko veselje. Težko čakamo drugoga vnuka zatok, ka de mali Adam emo brata ali sestro, zatok, ka de držina etak vekša, bogatejša. Ge svojo čer, njeno držino tü sploj rada mam. Najbaukše je te, če je mir pri rami. «
»Vse je tak, kak moja mama pravi, « pravi mala Agi. »Gnauk je mama nikam delat ojdla pa smo go že večer čakali, depa njau je eške v noči v 11. vöri tü nej bilau. Nigdar ne pozabim, kakšna žalostna sam bila. Pa vsi, ka nas je, smo tak tašlajfali cajt, nišče je nej doj lego tačas, ka je mama nej prišla. «
Na konci doste sreče želejm držini. Malomi deteti pa, gda srečno, zdravo pride na te svejt.
I. Barber
M a č i j a
Ka se je prigaudilo vu tihom orsagi Črenšovci? (j)edna mati je mrla, maličko dejtece povrgla.
/: Oča se je (j)oženo, lagojo mačijo pripelo.: /
Dejtece se vajalo ino je mačiji bejžalo.
O, liblena mačija vi te Zdaj moja mamica.
Mačija se razsrdila, dejtece za rokau zgrabila, dol na zemlo vdarila, ino nemilo tam zbila.
V sklejčico vodo vlejala, tri kamla tam nutdjala.
Tau ti maš svoj’ga krüjeca dokeč boš živilo na svejti. Dejtece se nemilo jaukalo ino k zvonari je bejžalo.
O, libleni moj zvonar pokaž’te mi moje mamice grob.
O, libleno dejtece
/: da je tau tebi vse Zaman.: / 3x
Dejtece se je eške lepše molilo.
/: 0, prelübleni moj zvonar,: / pokaž’te mi moje mamice grob.
Zvonar je pokazo materin grob, dejtece nemilo tábejžalo, dol na grob pokleknilo, tam se je tužno jaukalo.
O, liblena mamica,
/: zakaj ste me na svejt ponüdili: / daj nemam nindrik nikoga.
Grob se že začne razpoč’ti, mamica deteti odgovori.
Njaj ti moje mrtve kausti, naj one tü počivajo.
Idi k majki Bistričkoj /: (j)ona bau tvoja mamica: /
(j)ona de tebe ranila.
/: Lejpi so kinči, srebro in zlat, lepše je materno tejlo.: /
O, liblena dečica, šteri mate stariše,
/: poštüjte svoje stariše, poštüjete samoga Jezoša.: /
Zapela: Brejznjekina Djulec v Ritkarovci Zapisal: Francek Mukič
Na koj smo ponücali 1 % porcije?
Lansko leto je Slovensko drüštvo v Budimpešti dobilo od APEH-a, od davčne Uprave 29. 500 forintov. Te pejnaze smo gora ponücali, gda smo 7. -8. juliuša 2001 ojdli v Maribor na prauško. Te smo vcuj djali k stroškom avtobusa.
Po tej pauti se lepau zavalimo vsakšomi Slovenci na Vogrskom, Madžarom in organizacijam, steri so nas pomagali, te pejnaze našomi drüštvi namenili. Radi bi prosili tadale, drugo leto tö, zatau napišemo našo davčno števili: 18038684-1-01.
Budimpešta, 27. novembra 2001
Irena Pavlič predsednica drüštva
Az APEH által kapott 1 % SZJA felhasználása A Budapesti Szlovén Egyesület idén 29-500 forintot kapott az APEH-től, melyet a személyi jövedelemadóból egyesületünknek ajánlottak fel az adófizetők. Az összeget a maribori zarándokúinkon, az autóbusz költségéhez használtuk fel.
Ezúton is köszönetét mondunk a Budapesti Szlovén Egyesület nevében mindazoknak az adófizető szlovén nemzetiségi magyar állampolgároknak, magyaroknak, szervezeteknek, akik ezt az összeget számunkra felajánlották. A jövőben is számítunk rájuk, ezért közöljük adószámunkat: 18038684-1-01.
Budapest, 2001. november 27.
Pavlics Irén az egyesület elnöke
Porabje, 20. decembra 2001
9
Brezi molitve pa popejvanja sveti pesmi nejga božiča
Mislim, ka je december najlepši mejsec tak za mlajše kak za odrasle. Telko pozornosti, Skrbi do enoga drügoga cejlo leto nejmamo, kak zdaj pauleg svetkov. Od najmenšoga do najstarejšoga se vsakši tröjdi, naj vse lepše dneve spravi, prijetno preseneti svoje bližnje. Tej svetki so zatok lejpi, ka ji vsakši sveti vsakši je rad, če je leko s svojo držinov, vsakši si vzeme cajt za svoje stariše, stare stariše. Nikak se nam döjša tü pomiri, nikšne sile nejmamo, za vse si vzememo cajt.
Naigra sam bila, kak sveti ena mlada, na pau slovenska držina töj v Varaši, zatau sam prosila na gonč Kovačino Valiko (Časar).
•	Kak se pripravlate na te svetke? Mlajši štja dajo valati, ka krispan Jezuš prinese? Šagau majo pisati Jezuša, ka naj njim prinese za dar?
„Mlajši so že pred dvöma mejsaca napisali takšno dugo lišto, ka vse bi radi dobili, ka bi ti lagvo bilau, če bi vidla. Oni tü furt vsakšomi nika maloga tjöjpijo, tak, ka dja moram titi z njimi. Vsakšomi nika namalajo ali kaj maloga napravijo tü. Müva z možaum tü ne čakava slejdjan minut, pri cajti deva nota potjipüvat. Nedemo na veltje, dapa vsakšoma takšno darilo tjöjpimo, steromi je rad. Zdaj štja dobro, ka mali da valati, ka Miklauš odi pa krispan Jezuš nosi. Dekličina že vej pravico, dapa nika ne ovadi vö malomi, samo se smeje. Krispan nam furt prinese moj brat, poskrivoma ga dola dejemo v zamanico, do-čas ga nej trbej. ”
•	Kak svetite sveti večer?
„Tisti den zadvečerek, gda trbej okinčati krispan, v Varaši furt dje božični program v cerkvi ali v gledališči. Mauž z mlajši odide na te programe, dja pa dočas okinčam krispan, darila ta nalečem pod drejvo, vö ga posvejtim. Gda domau pridejo, te Včasik delno k tašči, k moža starišom. Gda notri staupimo k njim, je že krispan vse v eni svetlini.
Tisto je rejsan tak lejpo, ka človeki vse do djoja de. Mlajši od radosti, veseldja z lampi, z očami samo gledajo en čas tisti veltji krispan. Gda se malo pomirijo, s cejlo držinov ta stanemo pred krispan pa sveto pesem ta spopejvamo. Nji te že ne briga, ka je na stauli, ka bi že radi vidli, če je doma že tü odo Jezuš. Gda domau pridemo, z eno sapov nakalup bežita v ižo, če je že pri nas tü odo Jezuš. ”
•	Starišom je gvüšno najlepše tisto, gda vidijo tiste presenečene mlašeče obraze, tisto radost, gda oprvim zaglednejo Jezušovo” darilo.
„Tisto rejsan videti trbej. Ne vejo, če bi drejvo gledali ali patje opirali ali svoja darila delili. Lepau boga molijo, popejvajo svete pesmi. Če bi furt tak vrli bili kak te dneve! ”
•	Ka maš šegau pripravlati za večerdje na sveto nauč?
»Svinjstji rbat nadenem s klobasi pa spečem naprej, ka tisto mrzlo tü leko djejmo. Fcuj napravim francosko šalato pa tjöjane djajca z majonezo. Šonko, večfele klobasi gora zrejžam pa kromčovo šalato napravim s tikvinim olajom pa majonezo. Dvaujo-traujo pecivo spečem, bola Sladko, ka pri nas tau trno dé. Če bi za en bagaun spekla pa bi odišlo. Etak nej trbej cejlo nauč skakati, gda poželejmo djesti, te samo naprej vzemem s hladilnika pa vsi mirno leko djejmo. ”
•	Kak svetite božične svetke?
„Na sveti den demo najprvin k meša v Števanovce, po tistim pa domau v Andovce k mojoj držini. Te den sam trno srečna, ka mi samo k stola trbej vsesti pa vse pred nas dejejo. Mama dočas vse stjöja pa speče. Dobro se nadjejmo pa na dudje vözgončimo. Zadvečerek pa demo k Kaucini v Ritkarovec, ka taum mam krstne mlajše. Taum se pá dobra nadjejmo, ka nam vse naprej znosijo. Tak, ka te den nikše bridje nejmam. Na drüdji den smo doma, te pa največkrat s puranovoga me-
sa napravim večfela djesti. Gda vse ta zgotauvila te se z mlajši demo šetat, se dosta pogučavamo z njimi, malo Varaš poglednemo. Mlajši se špilajo tü radi doma, müva z možaum pa počivava, števa ali gledava kakšen film. ”
• Kak si že prajla, od cerkvi se tü ne spozabite. Tak vejm, ka ti redno držiš svojo vero ovak tü.
»Mi trdje z mlajši redno Odimo, vsakšo soboto večer demo k meši. Mauž, on ne odi tak redno, dapa na božič pa
na vüzem on tü mora titi, telko sam ga prosila. Na sveto nauč na pounočnico samo te demo, če nej fejst mrzlo. Če nedemo, te poglednemo v televiziji, gde furt trno lejpa sveta meša djesta pa ranč tak leko vse ta zmolimo. ”
• Te ti svojim mlajšom včiš molitve?
Ja, vejo boga moliti, Zdaj že slovenstji malo tü, istino, ka štja kranjstji, depa pomalek de njim šlau. Lepau igrajo pa popejvajo svete pesmi. Brezi toga je ranč nej božič, če se ne
moli pa popejva. Gda smo mlajši bili, te je k nam furt prišo Jezuš, ka se je mama nuta zravnala. Vse je v bejlom bila. Nuta se je zasöjkala v bejli lijan, bejla štromfe, rokajce pa šlaj mejla. Mi smo mamo nej spoznali, ka je malo kmično bilau v tistoj iži. Gda nam je te Jezuš krispan prineso, smo vsi štirdje mlajši furt mogli moliti. Lepau smo dola pokleknili pa ta zmolili slovenstji oče naš, zdrava bojdi Marijo, Večkrat štja Jaz vördjam tü. Če smo lagvi bili, te nam je več trbelo moliti. Dočas smo nika nej dobili, ka smo nej ta zmolili. Mati nam je samo kazala, kumala pa smo s tistoga vedli, če smo lagvi bili ali nej. Na, sledkar, gda sam vekša bila, te sam se pa že dja zravnala za Jezuša. Mena je te svetek vsigdar najlepši bijo, ka so me stariške tak včili. Zatok štjem, naj moji mlajši tü majo lejpe božične svetke. ”
K. Fodor
triglav
Dobre stvari nimajo preteklosti, imajo le prihodnost.
Bralcem koledarja in vsem Slovencem na Madžarskem želimo prijetne praznike, nepozabno praznovanje novega leta ter veliko srečnih dni v prihajajočem letu 2002.
Zavarovalnica Triglav, d. d.
Območna enota Murska Sobota Lendavska ul. 5, 9000 Murska Sobota, Slovenija tel.: +386 (0)2 5151100, faks: +386 (0)2 52116 54 www. zav-tiiglav. sl. www. pomurje. net/triglav e-mail: info-ms@zav-triglav. si
Porabje, 20. decembra 2001
10
Predsednik Kučan v Zagrebu
Slovenski predsednik Milan Kučan, ki je bil na dvodnevnem uradnem obisku na Hrvaškem, je po pogovorih s hrvaškim predsednikom Stipetom Mesičem sedanje odnose med državama po vzponih in padcih v desetih letih samostojnosti obeh držav ocenil kot najboljše doslej, izrazil pa obžalovanje, ker je prišlo do zastoja pri najzahtevnejšem vprašanju, sporazumu o meji med državama. Ob tem je izrazil prepričanje, da je parafirani osnutek sporazuma o meji med državama dober, uravnotežen in kompromisen predlog in je vladama obeh držav predlagal, naj se dogovorita, kako bosta nadaljevali in končali postopek njegovega sprejemanja.
Proračun za prihodnji dve leti "pod streho" Poslanci državnega zbora so sprejeli državni proračun za prihodnji dve leti. V njem so upoštevane znižane napovedi Urada Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj o gospodarskih gibanjih v Sloveniji, po katerih naj bi gospodarska rast prihodnje leto namesto 4, 2 odstotka znašala le 3, 6 odstotka. Da ne bi bilo potrebno krčiti obsega izdatkov, je vlada predvidela omejitev rasti odhodkov za plače, materialne stroške in storitve, poleg tega se bodo v prihodnjih dveh letih zmanjšali tudi socialni transferi posameznikom in subvencije. Po drugi strani pa je vlada presodila, da je v zaostrenih gospodarskih razmerah potrebno spodbuditi gospodarstvo; zato je povečala obseg sredstev za naložbe. Več denarja za naložbe bo med drugim deležno zdravstvo, kamor se bodo v celoti stekla sredstva iz naslova zvišanja trošarin na pivo, alkoholne pijače in cigarete s 1. 1. 2002, ko se bo za eno odstotno točko na 20 odstotkov zvišala tudi stopnja davka na dodano vrednost.
V letu 2002 se bo v državni proračun predvidoma steklo 1223, 3 milijarde tolarjev, medtem ko so odhodki ocenjeni v višini 1348, 5 milijarde tolarjev. Leto pozneje pa vlada načrtuje 1406, 7 milijarde tolarjev prihodkov in 1454, 7 milijarde tolarjev odhodkov. Primanjkljaj bo torej znašal 48 milijard 'tolarjev.
Svetek lübezni Svetek lübezni
Z Labricz Ferencné, po domanjom štrmo Fincino Juliško z Gorenjoga Senika, smo se pogučavali, ka zaka je taši velki svetek božič, ka te cejli svejt sveti, vornicke pa nej vornicke tö.
„Tau je zatok tak gé, ka tau je svetek lübezni. Kašakoli srd pa kakoli je gé, se more vtrgniti. Kak je v evangeliumi tö spisano, ka če je raponje, more gladka paut biti. Vsi sé moramo spreobrnauti, ka tau je najlepši svetek, ka se je Jezoš naraudo, cejloga svejta gospaud. V velkoj srmastvi se je naraudo, v stali, nej tak kak Zdaj. Tau je nam vsem velka pelda, ka moremo sarmastvo lübiti. ”
- Kak je tisto bilau, ka sta Marija pa Jaužef z Nazareta bila, Jezoš še je pa don v Betlehemi naraudo?
Ja, tau je Augustuš Časar zapovedo. Vküperpisanje je bilau, vsakši je mogo titi v svoj Varaš, gde se je naraudo. Zmejs pa Mariji cajt kauli-prišo, ka je mogla roditi. Nin sta nej dobila mesto, zato sta te v betlehemsko štalico šla pa tam v štalici se je naraudo Jezoš. Tau nam vsem je na peldo gé. ”
-	Čüli ste od kaše čüde, ka je Jezoš že te naredo, gda je
eške sploj mali biu?
Ja, Sveti Jaužef je od iže do iže odo pa Prenočišče isko za nosečo Marijo. Pri ednoj iži je edna Slejpa dekla bila pa je una trnok stejla, ka naj na Sveto nauč Oča don nutpisti tiste lidi, šteri tak kesnau iščejo Prenočišče. Depa Oča tau nej dopüsto. Gda se je Jezoš naraudo, je ta slejpa dekla nazaj dobila svoj pogled. Gda se je Jezoš naraudo, so se že čüde godile. Zdaj tö gestejo čüde, samo ne vzememo napamet. ”
-	Na kaše čüde brodite? »Vsefele gestejo, samo moremo vse za dobra vzeti. Če koma trnok lagvo dé, tisto gnauk mine, pa če trnok dobri) dé, tisto gnauk tö mine. Vse moremo napamet vzeti, ka božje poti so žmetne pa težke. ”
- Kak tau razmejte, ka so božje poti žmetne pa težke? »Zaka so žmetne? Zato, ka nedemo po böžji potaj, ka bola po lagvoj pauti demo, kak po dobri pauti. ”
-Istina, ka gda je Mariji cajt kauti prišo, je prosila svetoga Jaužefa, naj njau samau nja v betlehemskoj štalici? Ja, tak je bilau, ka je Sama bila, gda je rodila, depa una je nej tak rodila, kak mi, drüge ženske. Marija je tak rodila Jezoša, kak gda ti pardeneš raužo, gda rauža tak lepau dene. Jezoš je tak vöprišo z Marije, kak edna deneča rauža. Kak je Sveti düh v njau popino dejte, od nje pa tak vöprišlo kak od rauže saga. Gda je pa Sveti Jaužef nazaj prišo, una je že na rokaj mejla maloga Jezoša. ”
- Kak sta Marija pa Jaužef najšla betlehemsko štalico? »Vsikši je samo tavö kazo, ka v tistoj stali gé mesto, ka je Zdaj lejpi cajt pa pastirge tak vanej pasejo, zatok je prazna. Gda se je Jezoš naraudo, so najprva pastirge njega gledat šli, zatok ka se njim zvejzda skazala. Ta zvejzda njim paut kazala do štalici angeu je pa spejvo, ka mer naj baude vsem lüdem. ”
-Jezoš je že te čüdo naredo, gda še je naraudo. Čüli ste eške od kaše čüde, štere je že
te delo, gda je eške trnok
mali biu?
„Gda je dvanajsetlejt star biu,
so ojdli na prauško pa te je un v cerkvi austo. Drügi so že dva gni šli pa so nej napamet vzeli, ka je Jezoš nej z njimi. Gda so napamet vzeli, so ga vseposedek iskali pa te so ga
Pa te tisti vidi, štere so čaralice. Drugi tau ne vidi, ka čaralice taznak gledajo, samo tisti, šteri na tistom staüci sedi. Tisti stolec z dvanajsat fele rastlin more spleteni biti. Šteri taši stolec emo, na sveto nauč se je mogo paškiti vö iz cerkvi, ka če bi ga čaralice napamet vzeli, te bi ga premorile. Kak so prva gučali starci, ka je mogo pšeno s seuv nesti, ka te pšeno za seuv sipavo pa te so ga nej napemet vzele, gde taleto. Tau je za toga vodej mogo delati, ka tisti je vse vüdo pa bi te vögučo, što so v vesi čaralice gé pa te bi ga tak na nikoj djale. ”
-	Vi ste nikdar nej vidli, ka bi stoj vö z cerkvi leto z ednim staucom?
»Ge sam nikdar nej vidla. Tau sam bola od stari lidi čüla. Gučali so tau eške tö, ka gda so na sveto nauč od meše domau Prišli, so s svečano vodauv pošprickali štaline dvere, svinjsko lejve, ka čaralija naj ne škaudi. Eden gazda je gnauk vanej poslüšo, ka na sveto nauč prej mara guči. ” Kak tau razmejte, ka mara guči?
»Ne vejm! Tau so stari Radašič gučali, ka na Nemškom se je tau Zgodilo, ka so njim Nemci pripovejdali. Tisti gazda je poslüšo, ka njava mara guči. Edna krava je prej pravla, ka v etoj leti eške našoga gazdo zgibimo. Gazda je pa trnok čameren grato pa je v klejt üšo po tapačo pa v štali kravo vdaro, depa zmejs je krava nikak znak skaučila pa te je sam sebe v glavau vdaro pa se je bujo. No, pa te rejsan se je tak zgodilo, ka so krave eške tisto leto gazdo zgibile. ”
-	Vi tau šego eške držite, ka s
svečano vodauv kauli lejvov pa štale pošprickate?
Ja, tau je nej comparnija, ka svečana voda velko mauč ma, ka se eške vrag zbogi. Ge vsikdar pošprickam lejve, istina, ka krave več nemam, depa v štali mam kokauši pa te tam tö pošprickam, ka naj blagoslov geste. ”
Porabje, 20. decembra 2001
v cerkvi najšli. Samo je dvanajsat lejt star biu, depa je že v cerkvi predgo. Stari lidge so ga tak fejs poslüšali, pa so nej znali, ka tau za deteta more biti, ka tak čüdne reči ma pa tak lepau predga. Tau so pa nej znali, ka je cejloga svejta gospaud biu. ”
-	Na sveto nauč se je cejloga svejta krau naraudo pa so se že čüde godile. Tü, na Gorenjom Seniki, so tö bile kaše čüde ali pa so gučali od kaše šatringe?
»Dje buma prva ipa so fejs gučati, ka na sveto nauč dosta comparnije bilau. ”
-	Na kaše compamije brodite?
»Vejš, tau tisti delajo, šteri čaralüvati znajo. Vnoči, gda vsi k meši dejo pa tiste, ka so čaralice gé, gda je podigavanje, te ne gledajo tanaprej, liki taznak. ”
-	Zaka te čaralice taznak gledajo?
»Zato, ka so une nej vrejdna ka bi tisto vidle, gda se božjo tejlo zdiga. Na Lucijovo se začne stolec plesti pa do svetoga posta se tisti stolec plete. Tisti, šteri taši stolec splete, gor na kauruši more biti pa na tistom stauci more sejdeti.
11
Svetek lübezni Svetek lübezni
-	Ge sam taše tö čüla, ka gda od paunaučnice domau pridejo, ka te prej pod sto pšenico siplejo. Zaka tau delajo?
„Zato pšenico pod sto siplejo, ka naj božji blagoslov bau pri rami. Naj baude pšenica, ka te bau zavole krüja pa nede glad. Ge tau več ne delam, depa stariške so vsikdar delali, ka naj povauli bau pšenica. Gda smo pa na sveti post podnek geli, fejs smo se mogli nagesti pa te smo po drejvaj lejtali pa smo tukli, ka naj tak pune baudejo, kak smo Zdaj mi puni z gestim. Naj dosta sada bau cejlo leto pa te nede glad. ”
-	Istina je tau, ka na sveto nauč se na pokojne düše tö spominjajo?
„Istina je, tau je zato ge, ka te so prej düše vse vanej, so fraj. ”
-	Varnau tak, kak na vsisvecovo?
„Ja, varnau. Gnauk je edna v cerkevüšla pa tista je dosta za svojo botro molila. Na sveto nauč se je pa botra skazala, ka je zavalila, ka go rejšila s purgatoriuma. Na sveto nauč pokojne düše z nami vret dejo v cerkev, samo je mi ne vidi;
mo. “
-	Gda večer domau z meše
pridete, ka šagau mate delati?
»Začnem boga moliti za cejli svejt. Najbola zato, ka naj mir baude po cejlom svejti. Če nega mira v ednoj familiji ali pa v cejlom rosagi, te je tisto najvekša nevola. Mir naj baude po cejlom svejti! ”
-Zaka ne smej na sveto nauč na tistom štriki, gde gvant sišijo ali pa po omaraj, gvant mati?
»Tau že dugo tak šega ge, ka na sveti post ranč več nej slobaudno prati zato, ka gvant ne smej visati, kaje küga pride na živino. Ge tau šegau nemam, ka bi z omara gvant dojpobrala, liki te na perem, ka tau ne njam, ka bi gvant viso. Tau je že fejs stara šega, ka že od moje stare matere sam tö vsikdar vidla. Na sveti post je pa vsikdar velki post
biu, ka smo se fejs postili. Nej smo zajtrek geli, liki samo obed. Mlejčno župo, šajbe pa repine zonke. Vsakšo leto je tau biu obed. Tau je tak navada bila. Tau je ge znamenje, ka se nam narodi zveličiteu. ”
-	Gda ste vi mala dekličina bili, kak ste svetili bozič? Jaj, Baug moj, te je zato velko srmastvo bilau, nej tak kak Zdaj, ka ne vejo, ka bi vse vküper spoküpili! Mi smo štirge bili, ne vejm, ka smo nej mogli dobiti. Če kaši pantlik so küpili mati ali kaše zokline pa šnajceke. Na krispan smo oreje gordejvali pa smo s folijov nutpovili, mati so pa vsikdar spekli kaše fígice, ka smo tö na krispan zdejvali. Gda smo eške fejs mali bili, te so Pekina Lujza bili naš Jezoš. Te so nas bidili, gda so Lujza v bejlom gvanti prišli pa so nam nutprinesli krispan. Mi smo pa vsigdar tak fejs boga moliti, ka smo radi bili, ka nam Jezoš tö prineso krispan. Naš Ježoš, Lujza so vsikdar S pravli, ka moremo vrli biti pa stariše moremo baugati, ka de nas te Jezoš rad emo. Če mo palagvi, te pa več kleti ne prinese nam krispan. Dobro vejm, ka so moj oča na sveto nauč v eden talejr palinko vladjali pa so cuker nasipali, tisto te gorelo, te smo čaj gorvladjali pa te so nam s tistoga malo tö dali, ka pri meši je nam nej tak mrzlo bilau. Ge tak brodim, če rejsan se svejt spreobrnjava, naj don na sveto nauč, na božič mir bau vseposedik.
Zatok žalejm blajžene svetke pa zdravo, veselo nauvo leto, vsem tistim, ki te tau šteli, ge Fincina Juliška. ”
-	Svetki so odišli, ka pa staro leto?
»Od staroga leta smo se tak tapoklonili, ka gde so stüdencke pa vretine bile, smo krispan gornaredli pa s paperami smo gorokinčali. Tau smo zato delali, ka smo stüdenci zavalili, ka nam cejlo leto vodau davo. Tau je stara šega bila pa je gvüšno, ka pri šteroj iži stüdenec biu, tam je na staro leto krispan tö biu
gor, vse do trikralovoga. ”
-	Prva ipa kak ste se veselili, gda staro leto že prauti konci šlau, ojdli ste kama ali ste pa doma čakali nauvo leto?
»A, tau prva fejs bilau pa zdaj eške itak, ka smo slobaud djamali od staroga leta pa smo nauvo čakali. Te so v vesi tri krčme bile pa vseposedik so pune bile. Fajbekarge so pa vsikšo leto v drugoj krčmej meli veselico.
Te smo do nauvoga leta vküper bili pa enoma-drugoma smo želeli dosta sreče pa veseldje v nau- vom leti pa po tistom smo narazen šli. Samo tak do edne vöre smo bili pa te smo že domau šli. Te že nauvo leto trbölo gorprijali z veseldjom, ka naj pá vse dobro mamo v tom leti. Staroj leti smo se pa zavalili, ka smo dobro meli, če je pa kaj lagvo bilau, tisto smo pa za dobro vzeli, ka smo skauzprišli z lagovine. ”
-	Po vašom, zaka lüstvo tau vönajšlo, ka gda paunauč gé, te nika želejo, ka naj se
tisto v nauvom leti spuni? »Ne vejm. Gda sam ge eške mlada bila, sam tö vsikdar kaj želejla. Tau je venak zato tak gé, ka vsikši človek rad v seseldji, zdravdji pa v meri živi. Vsakši se vüpa v tom, ka se njemi želje spunijo. ”
-	Vam se je kaj tisto na nauvo leto posrečilo, ka ste želeli? »Istina, ka dosta vse se mi je nej posrečilo, ka sam želejla. Najoprvin sam vsikdar zdravdje prosila, naj fejs leko delam. No, pa kak dekle smo brodite, kak mo se ženile, pa če se v nauvoj leti oženimo ali pa stare dekle ostanemo. Pa zato se je kaj posrečilo. Oženin smo se, mlajše smo mele pa Zdaj na stare dni tak mirno taživimo. ”
-	Kaše šege so bile prva ipa
na staro leto, ka gnesden več trnok ne držijo?
»Cejle rame smo spucali. Starino pa ka grdo ger bilau ali pa kašo staro, tisto smo vse tazažgali, naj se v nauvom leti ne mota. Gda smo pa eške
mlade dekle bile, smo se veselile, ka edno leto pa starejše gratamo. Zdaj, ka sam že stara, Zdaj je že vseeno, če je staro leto ali pa nauvo. ”
- 6. januraje pa den sveti tri kralov. Gestejo kaše šege, ka na te den šegau majo delati?
»Tau so prva fejs držali, ka na tisti den so s stüdencov pa po ižaj tö dojpobrali krispane. Zato 6. januara je že fašenek začno. Tri krali so fejs boga boječi lidge bili, pa gda so zvedli, ka se je naraudo cejloga svejta krau, so ga šli pozdravlat v Betlehem. Bogati so prišli, zato ka so nesli zlat, kadilo pa mirho malomi Jezoši.
Čüla sam tau tö, ka če se stoj pred tri kralami tri gni posti, tistoma, gda je batežen pa je pred smrtjo tri gni, se sveti tri krali skažejo. Tau je istina, ka se je tašo že Zgodilo. "
- Vi tau tö vördjete?
»Sveti tri krali so fejs sveti bili, depa če je tau istina, bi tak zvedli, če bi vösprobali. Ge zato mislim, ka istina more biti, ka tau je niša compamija nej, liki sveto delo. ”
Monika Dravec
... DO MADŽARSKE
Štipendije za študente
Koratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem je na svojem zadnjem zasedanju odločal o štipendijah študentom, pripadnikom manjšin. Prošnje za štipendijo je vložilo 11 študentov slovenskega porekla, mesečna štipendija pa je bila odobrena petim študentom (Anastazija Bajzek, Anita Kovač, Dušan Mukič, Adrian Takač, Katalin Daniel).
Prireditve ob koncu leta
•	11. decembra so vsi Porabski osnovnošolci obiskali Maribor, kjer so si ogledali lutkovno predstavo mariborskega lutkovnega gledališča.
•	15. decembra je Slovensko kulturno društvo A. Pavel v Szombathelyu priredilo božični koncert, na katerem so nastopile monoštrske ljudske pevke, ki jih je pripravila Marija Rituper, glasbena pedagoginja iz Murske Sobote. • 15. decembra je Slovence v Mosonmagyarovaru obiskal Mešani pevski zbor Avgust Pavel, ki je sodeloval na maši, ki jo je daroval mladi slovenski župnik Ferenc Merkli. Pevski zbor je po maši pripravil tudi krajši božični koncert.
•	16. decembra so na Dnevu manjšin v Železni županiji, ki ga je organizirala županijska skupščina v Hrvatskem Židanju, nastopile ljudske pevke iz Števanovcev.
• 16. decembra je Nemška samouprava na Dolnjem Seniku organizirala v cerkvi božični koncert, na katerem je ob nemških skupinah nastopil tudi MePZ Avgust Pavel.
•	16. decembra so imele skupno zaključno prireditev porabske kulturne skupine. Program, ki je bil namenjen Dnevu manjšin na Madžarskem, se je začel s predstavitvijo knjige Vse o Porabju, v kulturnem delu so nastopile ljudske pevke iz Beznovcev.
Porabje, 20. decembra 2001
12
Prazna pükša
-	Bojna je trno lagvo delo. Nega nika bole lagvoga, kak je bojna! je stiskavo svoje vöposüšene pesnice stari Lajoš, za steroga so vedli, ka je biu v slednjoj velkoj bojni. Samo tou so vedli od njega in nika drugoga.
Stari Lajoš je nej škeu od bojne prajti edne reči nej, samo tisto je vsigdar meu šegou prajti, ka je bojna najnovejšo delo na tom svejti. In tou je bilou vse. Vedli so lidge od njega tou tö, ka je edini možakar iz njihove vesi, steri je nazaj prišo od tisti njihovi moški, ka so bili pozvani v soldaájo včasi po tistom, gda se je bojna začnila. Več kak štiri lejta se je bojno in je osto živi. Prišo je po bojni nazaj domou. Tisti, steri so tö Prišli domou po ednom ali dvej lejtaj, so bili trno veseli, ka so ostanoli živi. Tou se je na nji vidlo, dapa na Lajoši nej. Nikšoga veselja je nej kazo, ka se je za njega vse tak srečno skončalo. Kak če bi eden falat njega mrou tam nin na fronti, gde se je bojno. Kak če bi nej vcejlak cejli človek prišo nazaj. Tou so lidge čütili. Spitavali so ga, kak je opodo v bojni, ka vse se je njemi zgodilo, če je biu vküper z domanjimi moškimi pa vse takše reči. Lajoš pa je pomali gra-čüvo stari, dapa cejli cajt je gučo samo eno in nika drugoga.
-	Bojna je trno lagvo delo. Bojna je najlagovejše, ka si človek leko vözbrodüin skrivo nut v sebi vse tisto, ka se njemi je Zgodilo med bojnov. Tak so ga lidge z lejtami enjali spitavati o bojni. Lajoš je čistak merno živo tadale, se oženo in s svojo držino delo na menšoj kmetiji. In lejta so odišla in prinesla starost, ka so njemi pesnice gratale tenke pa süje. In bole, kak je biu starejši, bole nagousti ji je stiskavo in prekunjavo vsikšo bojno, ka se je gda svejta zgodila. Dokeč je nej v sebi zavrto, ka de pomalek trbelo sloboud gemati od žitka. Bilou je po nedelskoj meši, nej trno zeleno sprtolejt. Kak je emo šegou, je stoupo nut v krčmo. Možakari, stari pa mladi, so ga trno spoštüvati.
Za stolom so njemi naredli mesto, naj si dole deje svoje staro tejlo. Pomalek je začo piti svojo posanco vina in vsi so vedli, ka de spiu ške edno. Ništerni možakari so za šankom gonili politiko. Prišli so nekše bojne tö. Nagnouk se je stari Lajoš zglaso sam od sebe.
-	Bojna je najlagvejše, ka si človek leko vozbrodi! Nega
bole lagvoga dela od bojne, ka te vedli. Ge tou od vas vsej vejm najbole, ka je tou tak! Lidge so čütili, ka je njegvi glas vcejlak ovakši, kak pa je šegou emo biti. Kak če bi vedli, ka de Lajoš Zdaj dovolo, ka malo bole poglednejo v njega.
-	Lajoš, ka pa te, nika nam škešprajti? ga je pito skur telko star krčmar kak Lajoš.
Lajoš si je pomalek nažgo cigaretlin. Gledo je skouzi dim po krčmej in uni so gledali njega.
- Moram prajti, prlej kak pa 
ka de kesno. Stari sam ge, un pa je biu trno mladi, kak ge v tistom cajti, so njemi oči gledale nekam ta daleč, daleč nekam inan, ka je samo un vedo, kama. Že tri mejsece smo bili na ednom pa istom mesti. Nut smo bili zakopani, tak ka smo leko vö iz zemle pokazali samo glavou pa pükšo. Ranč takše globo-
ke djarke so meli skopane uni tö. Bili smo slabi dvejsto meterov naraznok. Tü pa tam je steri strejlo, dapa več ali menje smo se samo gledali prejk pükšine cevi. Meni je tou pasalo, ka sam v prvi trej lejtaj samo lejto od ednejronte na drugo. Takša bojna brezi rednoga strejlanja mije rejsan pasala.
Tü se je stari Lajoš malo dola stavo. Doubo je nouvo posanco vina. Tak čistak malo ga je spiu.
- Si leko brodite, ka zdaj v
glavej vidim vse vcejlak tak,
kak je bilou tak daleč nazaj Ne spomnim se skur več nikšnoga imena od moji soldački pajdašov, dapa vidim vse ranč tak, kak je bilou.
Tak sam tou ške nigdar po tistom nej vido, so njemi oči Odišle ške bole ta nekam daleč.
Možakari so ga gledali, dapa niške ga je nüca nej škeu pitati. Samo so tadale čakali, ka stari Lajoš ške kaj povej. Njegvi glas je rejsan biu tej den takši, ka bi ga vsikši poslüšo, ka bi njemi vsikši vörvo. V njegvi očaj pa bi leko vidli, ka pa kak se je godilo v tisti mejsecaj, od šteri njim je začo pripovejdati.
Tak bi v tisti njegvi očaj vidli mladoga batrivnoga Lajoša, kak gleda taprejk prouti tistim njegovim neprijatelom. Vidli bi ga, kak njemi pomalek zača pasti takša bojna, v steroj niške ne strejla nanga in njemi nej trbej strejlati na drugoga. Vidli bi tou tö, ka so si začali edni pa drugi kričati taprejk. Vidli bi takšo tö, ka so soldaki tapozabi ka majo edni ovakšo farbo uniformo kak pa drugi. In leko bi vidli, kak si je v tistom časi mladi Lajoš najraj zgučavo z ednim mladim soldakom. Ranč telko starim, kak je biu sam. Ške včera neprijatela sta si prejk cejle fronte kričala, kak so meli šegou mladi pastrige, gda so pasli krave brgej pa so se zazavali.
-	Ja, trno fajni možakar je niu. Nemo vam vöovado,  kak njemi je bilou ime. Do-
ma ga je čakala deklina, ranč tak kak mene. Ge sam nejemo njenoga kejpeca, un pa ga je emo. Trno meje migalo, ka bi vido, kak njigva vövidipa če je tak lejpa, kak je moja bila. Zgučala sva se, ka mi go pokaže. Spadnola je nouč in vcejlak potüljeni sam napravo pou poti, pou pa un. Tak sva se srečala med mojim in njegvimi pükšami. Vužgo sam patri in pokazo mi je kejp, na sterom sta bila un pa njigva deklina. Trno lejpi par! si je zbriso takšo tenko skuzo, stera se njemi je potegnola čistak ta nut v megleno okou.
Možakari pa edno par žensk so več nej stali kouli njega. Kcuj so si potegnoli stouce in sedeli in poslüšali. Stari Lajoš si je pomalek vužgo cigaretlin, parkrat globko potegno in si na dugo deno.
-	Ge sam njemi nika takšoga nej mogo pokazati. Leko pa sam njemi pripovejdo. Vej
se ške spoumnite moje pokojne Rožike? V tisti najini gučaj sam jo napravo ške za
bole lepšo in najbole milo deklino. Tak sva se dobivala med našim in njinimi pükšami skur vsikšo nouč. Dostakrat v deži tö. Nama je bilou vseeno, samo ka sva leko sedela tam na razruvani zemli puno lükenj Ge sam njemi pripovejdo od moje
domovine, un meni od svoje. Pomalek je spadnola rejč
od toga, ka va delala in kak va živela, gda se bojna kon-
ča, vej se pa vsikša bojna
idnouk skonča. Trno sije želo, ka bi po bojni oupro bauto v svojom varaši in ka bi palik leko začo spejvati v cerkvenom kouroši. Tak mi je včasi kaj tak bole tiuma spopejvo in trno lepou je popejvo, je že pa pogledno ta nekam daleč, ta daleč proti tisti njegvi fronti.
Zdaj njemi je gezik že trno žmeten pa süji grato. Zdaj so že vsi drugi vedli, ka pomalek pride do kraja svojoga pripovedanja. Proso je za nouvo posanca vina. Nagno jo je in spiu do kraja.
-In te je prišo den, gda so nas prejdnji vküper pozvali. Naš oficejr je pravo, ka nam zazrankoma povejo, ka je dosta
fronti in ka mo vsi vküper šli taprejk, ka je ali spostrejlamo ali pa ta zaženemo. Vnoči sam se slejdnja, potegno do padaša. Vido je, ka me nika trno mantra. Povedo sam njemi, ka nam zapo-
vejo in un mi je pravo, ka de pri nji ranč tak. Po tistom sva dugo, dugo nika nej gučala, samo sva se gledala in si brodila, kak de tou vövidlo.
-	Vejš ka? se je po dugom cajti ti zglaso. Soldaka sva. Sto Vej, če Živiva ostaneva. Ta pozabim, ka sva zmejs gratala pajdaša. Če mo strejlali, te va müva tö mogla strejlati. Če že tak pride, ka eden na drügoga pridem, sam raj, ka mergem od pajdašom pükše.
-Nej, tak ne more biti, sam nej škeu poslüšati.
-	Soldaka sva, tou nepozabi. Soldak ma pükšo, pükša pa
ne pozna pajdaša, se je že vlejko nazaj v svoj jarek. Stari Lajoš je začo trepetati po cejlom tejli. Kuman se je zmiriu. V krčmej je bila tiuča, ka bi leko čüo, kak pavok plete mrežo.
-	Ob šesti vgojno so nas zagnali prouti njim. Uni so že tö bili vanej in začalo se je strejlali, ka sam kaj takšoga ške nej čüo. Takši dim je grato, ka sam nej več nika vido. Strejlo sam na slejpo, dokejč, dokejč je nej stau un pred meuv in ge pred njim. Gledala sva še. Kouli naj je pokalo, soldaki so mrtvi kopati na vse kunce pa kraje, müvapasvase gledala. Te pa
je un nagnouk zdigno svojo pükšo k rami. Pogledno sam v Črno lükno v cejvi. Ške malo sam tak Stau te pa brž zdi gno svojo pükšo in ga strejlo
naravnost v srce. Samo se
mi je tak malo nasmijau in že ga več nej bilou. Zgrabo
sam njegvo pükšo in s svojimi soldaki gnau njegve soldake, dokejč so nas naši prejdnji nej doj stavili. Te
sam si pogledno njegvo pükšo. Bila je skur takša kak moja. Te pa sam pogledno ške nut, v magazin za golaubiše in tam je nej bilou nej ednogagola ubiša nej, je zdaj staroga Lajoša žalost čistak športa. Stisno je svojmenke postavile pesnice. Nejga lagvejšoga dela, kak buje bojna. Nega bole lagve stvari na tom svejti od bojne!,
Niške se nej geno. Samo stari Lajoš je pomalek stau in odišo prouti dveram. Tam se ške obrno nazaj prouti punoj krčmej.
-	Samo ka te vedli, pükša rejsan ne pozna pajdaštva. Pükša nej, dapa samo tisti pozna pajdaštvo, steri jo v rokaj drži, je ške povedo in odišo prouti doumi.
Za tri dni je za svojim soldačko pajdašom odišo na drugi svejt stari Lajoš. Gvüšno bi nej bio meren, če bi nej vöovado, ka ga je cejli Žitek po bojni mantralo. Gvüšno ka se je tam nin srečo s svojim soldačko pajdašom. In gvüšno je, ka sta ostanola pajdaša ške tadale.
Milivoj Roš
Porabje, 20. decembra 2001
13
Veseli december
Gnesden je tak pa inda svejta je tü tak bilou: tak stari kak mlajši so se zime
ovak bodjali, decembra mejseca so se pa fejst veselili. Če nej zavolo drügoga - zavolo svetkov. Zaj, ka mamo televizije pa kompjutere pa priliko, ka se leko friško pa za male pejneze kama pelamo, svetimo te svetke nači kak pred pedesetimi ali pa več lejtami. Ali ešče itak vsi pravimo,
ka se stari svetkov najraj spominamo...
Lujzek je tistoga cajta - pred kakšimi pedesetimi lejti -komaj v šoulo začno oditi pa je v srmastvi živo s svojima starišoma. Ata pa mama sta sarande živela z njim v staroj cimpranoj iži. Ata je leseno meštrijo delo, mama je pa pavrom okouli kaj pomagala, gda je njemi nej trbelo; zemle sta nika nej mela, samo edno njivo pa edno kravico v stali, ka je kakše mlejko pa štjipke pa vrnjo mljeko bilau pri iži. Če glij šparavno, pa je familija vseglij zadovolno živela. Gda so pa prišli decemberski svetki, te je pa bilou najlepše.
Lujzeki so se začnoli tej Svetki malo nevolno: prvi je biu Miklouš. No, njega, Miklouša se je mali nej bojo, ka je vsigdar kaj prineso, ali če dönok ovi vragauv, parklinov nej bi bilou! Tisti so se pa pač vsa deca bodjali, če glij so se prle pa sledi valili, kak so njim nika nej mogli včiniti...
Lujzek je tü biu betjar do tistoga dneva, gda so večer Miklouške odili. Rejsan se je zadnje dni malo bole na tüo držo pa si v glavi malo očanaš obnouvo (tou je Miklouš vsigdar pito, prle kak ti je kaj dau), na zadjen den je pa bole okouli ateka odo pa njemi li kaj pomago. Znau je, ka de samo atek leko nje-gova zaslomba, če bi ga parklin ščeu vövlejčti. Večer, gda so začnoli psi po
vesi malo bole lajati pa gda je malo mraknolo, si pa Lujzeka več vöni nej vido: atek ga je meu skous za petami, mama se je pa samo smidjala pa ga mirila, ka naj se ne bogi, ka ga njiva že ta ne data.
Gda so Prišli pa pricingali z velkimi loncami, je Lujzek na gvüšnom biu v kouti pri šporeti, zmejs pa atek pa stric Joška, šteriva sta parklina nej k njemi püstila. Lujzek se je vse trouso, ali očanaš je li zmolo, či glij je trikrat zmejs ponouvo: »Atek, brani me! «, pa pesnico je povedo pa šče vse greje priznau, ka ga je Miklouš za nje pito. Gda njemi je pa turbo s vsefele dobroutami dau v roke, jo je tak stisno k sebi, ka je pou straja pred parklinom že minoulo. Miklouš je šou dale, Lujzek si je odejno, te pa zraven vtrgno turbo, ka bi vido čüdo. Rejsan se je zgoudilo: takši lejpi cukrov je ešče nikdar nej doubo, pomaranče je vido tak samo v Miklošovoj turbi vsakše leto. Pa oreje je doubo pa süje skource (rožiče) pa djaboka... Glavno je pa bilou, ka je tista nevola vrajža za leto dni pa mimo.
Samo ka je trbelo zaj ešče dale vrli biti. Za Mikloušom je biu na vrsti Jezušek, šteri lagvoj deci tüj nika nej prineso. Priprave na njega so bile dosta vekše pa erešnje.
Najlepše od vsega je bilo kinčenje krispana. Že kakši keden prle je ata prineso
djalič pa ga postavo v velko vözvrtano prekou, ka se ne bi obrno, da bi cejli kinč na njega navesili. Mama pa Lujzek sta delala obeske za božično drejvo: zvejzdice pa mejsece s papera ali slome, angelčke pa ftičke, s srebr-
nov bronzov sta farbala borove šküfke pa oreje... Mama je spekla čeli küp figic v podoubi roužic, zvejzda, grbanjov pa srčkov, Lujzek je pa konce skous potegno, ka sta je te povesila na drejvo. Najprle, na najmočnejše vejke, sta obesila djaboka, te pa po vrsti oreje, figice, kiplene svekle cukre v pisani paperaj zamotane, na konci sta naklala po vejkaj šče malo vate za snejg, te pa najlepše, ka je bilou: svej-čike! Te je te ata vužgo na sveti večer, moma njemi je pomagala, dvej ali tri je pa lejko vužgo šče Lujzek. Pred pounočjov so se vöni oglasili ešče polažiči, veški podje pa dekle, ka so Prišli sveto nouč popejvat; stariša sta njim ponüdila kaj pijače pa sladkoga, gda so pa odišli, so pa meli najboukšo večerdjo v leti: Lujzek se je do vüj najo z orejovi pa makovi pogač, štere je mama za te svetek vsigdar najboukše spekla.
Na drügi den so te malo duže spali, te pa stanoli pa šli gledat pod božično drejvo, ka je Jezušek vnoči prineso: ati navadno kakše rokajce (Lujzeki so se nikše poznane vidle - kak da bi je mama ednouk štrikala), ma-
mi kakše štrümfe ali svilni roubec, Lujzeki pa pune punčoke (štere je večer lipou spucau) sladki dobrout pa šče kakšo knigico ali pa špilek cuj. Tou ti ga je bilou veselje! Dopoudneva, gda je ata snejg okouli iže malo kraj meto, je Lujzek pri sou-sidovom plouti že razpravlo z okoliškov decov, ka so vse doubili. Če glij so ništerni doubili sam pa smuče pa nouve kapute pa punčoke, je un svojomi dali biu glij tak veseli kak drügi...
Gda je pa prišo v šoulo, je pa ešče boukše bilou s tejmi Svetki: tam je pa kakši den pred nouvim letom prišo ešče tretji dobroutnik: dedek Mraz! Tej je biu od vsej najlepši: v dugom belom kaputi z bundov, v bejli bradi pa bajusaj, črevlaj, meu je s sebov snežinke pa palčke pa velki košar, pun darov, deca so ga čakali v velkoj dvorani, najprle so pa skorom vsi nastoupali pa gledali igrico ali pa lutke, dokeč je nej pri-
šo. Šou je na oder, najprle povedau par lejpi rejči deci, školnikom pa starišom v dvorani, te pa vsakšoga šolare ekstra zvau k sebi pa ga pito kakšo pesmico, ka naj pove, lagojim je pa tüj zabičo, ka drügo leto nika ne dobijo, če se ne popravijo. Gda so spopejvali pesem od jelke pa novoga leta, so pa leteli vsakši k sebi domou kazat, ka so doubili.
Zdaj je Lujzek že skorom dedek, ešče itak pa se spominja, kakšo nevolo je meu z ednim od tej trej dobri možakov: vsigdar je leko vido priti prvoga pa zadnjega, Jezušeka, toga pa li nikdar nej mogo zaoditi, gda njemi je dar prineso. Naj se je šče tak trüdo, ka bi ga v noči počako, vsigdar je prerano zaspo - vgojno so pa punčoki puni bili!
Tüdi njegovoj deci se tou na srečo šče itak dogaja.
Milan Zrinski
OBIŠČITE KOMPASOVI
BREZCARINSKI PRODAJALNI (DUTY FREE SHOPA)
NA MEJNIH PREHODIH V HODOŠU IN DOLGI VASI TER
KOMPASOV SHOP V KUZMI * * *
BOGATA PONUDBA V HODOŠU TUDI PRODAJA ZA FORINTE ODPRTO VSAK DAN OD 8. 00 DO 20. 00 URE
VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO BRALCEM PORABJA IN SLOVENCEM NA MADŽARSKEM
Porabje, 20. decembra 2001
14
»Ges lagve volé ne poznam«
Poznate vi takšnoga človeka, šteri se furton smeje pa dobro volau ma? Dja poznam takšno žensko, štero sam ešče nigdar nej vidla, ka bi lagvo volau mejla. Naj bi vsakši takšni bijo, bi nikše navole nej bilau. Tau je Masarina Marjanka z Gorenjoga Senika, Zdaj je pa doma v Slovenskoj vesi. Ona guči o tejn, kak je na bal ojdla, kakšne gvante so njej dopistili mama, ka leko nosi. Nej kratke tjikle, liki malo dukše, naj zatok vse pokrije. Marjanka je takša rafinatka bila, ka je nauvi gvant prva na bal gora vzela pa samo po tistim k meši üšla z njim. Tau je mama tü nej rada bila. Depa gda je človek mladi, vse vraga napravi. Tau pa, Zakoj je ona »lejpa tica«, na tau mi je tau prajla: gda so v držini mlajši mali bili, je ona tau njim prajla, ka njej tau morajo gučati. Od tistoga mau pa go že vsakši tak zove, ka lejpa tica. Ešče Vaugri tü, če rejsan ne vejo, ka tau znamanüje. Pa je rejsan tak - lejpa si, lejpa tica!
»Meni je v Slovenskoj vesi dobro, rada sam tü doma, « pravi, gda go pitam kak se tü čüti. »Gda sam 19 lejt stara bila, sam se oženila pa smo te rame zidali. Pri štirinajsti lejtaj sam že delala v židanoj fabriki pa sam že slüžila. Doma pri starišaj smo doste mogli delati, več nas je bilau. Ka na pavarskom leko dela, smo vse delali, grablali, kosili, prali, küjali pa smo ešče krmo nosili na glavej. Istina, küjati je bole moj brat küjo, dostakrat je prineso dobro mesau. Takšne pörkölte je küjo, ka vse. Mi, gda smo vanej zgotovili, samo za sto. Kak je tau dobro bilau. «
- V krčmau si rada ojdla?
»Dja, vejš, ešča kak! Ranč naprej ne nosi! Zazrankoma v tretjoj vöri smo domau prišli, za en malo pa delat trbelo titi. Včasik sam skurok nej mrla, ka sam tak betežna bila pa trüdna. Cejlo nauč sam plesala. Ka sam za mlada lejta langivala, mi nika nej žau. Zdaj več tak ne morem titi, ka me vse boli pa več nemam volau drlanckati. Najbole smo k Cifri ojdli. K Zavci sam nej smejla titi, ka je moj pojep od tistec valaun bijo pa bi gučali, ka ta tüj lejče. Gda sam ge mlada bila, te je nej dekla ojdla za pojbom, liki na-
aupek. Če je stoj tak delo, je Sramota bila. Nej kak zdaj, ka dekle lejčejo za pojbi. «
- Kak je te bilau, gda si ti v krčmau ojdla? Pojep je samo z edno deklov pleso ali vsakšo je gora zvau?
»A, nej je tak bilau kak Zdaj. Vsakši je z vsakšo pleso. Gda so edno deklo nej plesat zvali, je takšen Špot bijo pa Sramota, ka vse. Na takšno deklo so tau
prajli, ka petružo odava. Tistoga ipa so ešče stare ženske tü v krčmau ojdle pa so gledale, ka koga zovejo plesat pa koga nej. Med seboj so si gučale: aj-aj, moj pojep, ka tau zove plesat, Zakoj nej drugo. Ali pa: kak tau, ka tisto deklo nišče ne zove plesat. Vejš, stare babice so gledale, pile pa vöklajfale vse, ka so vidle. «
- Tvoja mati tebe tü naster-
gavala, ka s kom plešeš?
»Tü, tü. Nastergavala pa me je domau gnala. Vejš, ka sam ges dostakrat vujšla z daumi. Možej furton pravim, če mlajšom kaj povej, gda v krčmau dejo, naj tüma baude, ka sam ge tü takšna bila, ka sam vujšla. Ne boj se, gda sam vujšla, sam dobila po glavej pa so mi mama poskübli vlase. Depa vidiš, zatok ešča itak mam vlase. «
-	Ti si paulek cirkvi doma bila, te si mešo nej smejla vönjati? »Pa vejš, tau je trbelo! Pa nauvi gvant nutra pokazati na bučo ali na vüzem. Samo tau je bila velka nevola, ka sam ges prva nauvi gvant v krčmau mejla pa te k meši. Vej je velka nevola bila s toga, mama je trno čemerna bila. Tak je bilau, ka kratko je nej slobaudno bilau gora vzeti. Vej sam ge vse naaupek delala. Stare ženske so tau Prajle, ka tista dekla je nej dobra, štera kratko tjiklo nosi, tak vejš. Gda se je mami nej vidlo, ka sam nase djala, je pod kredenc ličila mojo tjiklo. Včasik sam nej baugala, pa sam v tistom üšla v krčmau. Včasik sam pa djaukala pa sam mogla gora vzeti. «
-	Zazrankoma, gda nej trbelo delat titi, so te njali, ka si leko spala?
»Mama mi je furton tau prajla, če si vnoči legen, vodnek tü moreš biti. Včasik sam fejst snena bila, depa mujs bilau baugati, ka so nas te drugič nej pistili v krčmau. «
-	Od držine mi kaj povej. Zdaj sta že Sama z možom doma, ka so mlajši nej doma.
»Buma, Sama sva doma kak dva golauba. Mauž kesnau do-
mau pride z dele, malo delave pa je že večer, pa za en malo zranjek. Dekla naša, Beata je v Kőszeg ojdla v gimnazijo, šest lejt je pa ojdla na univerzo v Veszprém, edno leto se je pa v Budimpešti v ednom velkom hoteli včila. Zdaj pa v Nagykanizsi dela pa se tam drži, tak ka je Sama svoja gospa. Pojep je pa v Budimpešti, ešče se vči za strojnega inženirja (gépészmérnök). Gnesden mlajši dosta koštajo, če se tadale včijo. Čerka že slüži, depa na začetki zatok itak malo moreš pomagati, če samo edno šalico küpiš. Mož je z Gorenjoga Senika kak ges, fabriko odi delat, gde je gnauk svejta židena fabrika bila. «
- Gde pa ti delaš?
»Dugo, 22 lejt, sam v židanoj fabriki delala v tri partiji. Tistoga ipa smo dobro plačo dobili, pejneze smo furton meli, iže smo si leko zozidali. Fanj je bilau v fabriki delati, tak so te gučali, ka baukše plače mamo kak padarge. Tau je istina. Tistoga ipa je samo tak leko nutra prišo stoj v fabriko, če me je stoj pomago, ka je protekcijo emo. Ges sam tü tak nutra prišla. Najoprvin sam samo štiri vöre delala, ka sam ešče mlada bila, potistim pa že kak drugi. Doste mladine bilau, doste smo se hejcali, malo smo šli včasik pit pa langivat. Zdaj sam pa v špilali, v (Sanatoriumi), tam delam. Tam je trno dobro, samo je mala plača. Ges z lagvo volauv nigdar ne pridem delat pa z lagvo volauv nigdar nedem domau. «
Valerija Časar
SREČEN BOŽIČ IN USPEŠNO NOVO LETO
FROHE WEIHNACHTEN UND EIN ERFOLGREICHES NEUESJAHR
MERRY CHRISTMAS AND A HAPPY NEW YEAR
Porabje, 20. decembra 2001
15
Pismo iz Sobote
Od nouvoga pa do nouvoga leta
Ja, takša šega je na tom svejti, ka se v preminoučom leti radi spoumnimo, ka vse se je v njem zgodilo. Kak se tomi bole včeno povej, naredimo rezimé.
Prejdnji v rosagi majo takšo ekstersko šego, ka vse tisto vöovadijo, ka je bilou dobroga, od lagvoga pa edne rejči ne povejo. Tak do zdaj pri nas začali trampitalivati, kak je preminouče leto bilou najboukše do toga mau. Takšo pa je bilou ranč zavolo tej naši prejdnji, brezi steri bi tou leto bilou trno lagvo. Če mo njim vörvati ali nej, tou nji ne briga. Nji briga samo tou, ka uni sami sebi vörvlejo pa či glij neje ranč tak, kak pripovejdajo o svojom velkom deli.
Najdejo se vsigdar takši tö, ka vcejlak nači gučijo. Takši vsigdar pripovejdajo, kak je tou preminouče leto bilou najbole lagvo do toga mau. Vej se pa vej, zakoj! Tou pa zato, ka so tej naši prejdnji nika nej vrejdni! Če bi mi bili tou leto vaši prejdnji, do trampitalivali, te bi tou leto rejsan bilou najboukše do toga mau.
Lidge pa mo v takši in ovakši gučaj poglednoli v bukse in si nemo mogli v glavej vöskopati tistoga cajta, gda je rejsan trno dobro bilou. Dapa, püstimo Zdaj te reči, gde ma politika tö prste zmejs malo kre kraja. Bole naj vam taraztumačim, kak smo pri nas doma naprajli rezime preminoučoga leta.
Gvüšno se vej že naprej, ka je tou delo od moje tašče Regine, trno čedne ženske. Una najbole vej, kak trbej tou narodiu. Tak smo po obedi v nedelo ostanoli ške cejli zadvečerak za stolom in delali tej rezime.
- Kak prvo, ka de rejsan vse kak mora biti, vzememo
eden paper, kama mo gori pisali, kaje bilou dobro. Na
drugoga spišemo, kaje bilou lagvoga, je zapovejdala.
Ge sam doubo tistoga lagvoga, moja žena pa dober pa-
per. Mlajšiva sta vlekla na vüje, moja tašča Regina, trno čedna ženska, pa je gučala. -Dobro vpreminučom leti je bilou tou, ka smo še trno dobra razmeti. Pomeni, ka trbej na dober paper napisati eden plus. Tou pa je bilou zato, ka ste name, kak najstarejšo, trno bougali in meposlüšali. Eške eden plus na dober falat papera. Tadale moram prajti, ka smo prišparali pred pejnez, tou pa zato, ka sam ge mejla skrb za pejneze, ka zaznamüvle ške eden plus na dober paper, je zapovejdala moja tašča Regina, trno čedna ženska.
Tak je šlo tadale, dokejč je po trej vöraj nej zgotouvila. Eden je edne rejči nej mogo kcuj prajti in na konci je bilou na dobrom paperi šestdesetpet plusov, na lagvom pa ednoga nej. Že smo si brodili, ka smo zdaj že zgotouvili, gda smo gor prišli, kak dobra smo opojdli v preminoučom leti. Dapa, nej! Vsikši je mogo vzeti ške eden paper.
-	Zdaj pa, ka te vedli, de vsikši za sebe piso pluse pa minuse za preminoučo leta Ge sam, kak ste že vidli, dobre ravnala s cejlo držina Tak si leko napišem eden velki plus, je niške nej mogo nika prouti prajti. Ge si brodim, ka od mene nej trbej dosta broditi dapa vi, mlajša
bi si leko kaj od sebe zbrodili, ka ste bili od nouvoga pa do nouvoga leta. Če bi nej mejla takšo skrb za vsikšoga
od vas, ne vem, kak bi opodli. Zato si leko za vsikšoga od vas napišem eške štiri pluse.
In gda je zgotouvila s seuv, je mejla eno petdeset plusov na svojom paperi pa ni enga minusa. Te je bila ne redi naša deklička.
-	Ge si mujs moram napisati eden plus zavolo toga, ka sam bila v šouli trno vrla. Pa ške dva plusa zavolo toga,
ka sam mami dvakrat pomagala posoudo prati. Pa ške tri pluse, ka sam šla tri-
krat v bauto. Oča pa si mora eden minus gora spisati, ka me nej bougo in mi je nej küpo nouvi bicikli, se je nej mogla stavili.
Tak si je namalala puno plusov in meni eno par minusov. Te je prišo na red naš pojbič.
-	Ge nemo nika dosta brodo pa tumačo. Vej se, ka ge leko dobim samo eden takši velki
plus prejk cejloga papera in tak sam si ga že nariso tö, je pokazo paper, kama je tou že rejsan napravo. Oči pa trbej dati eden velki minus, zato ka ga nigdar nego doma, mi je tou brž nariso na moj paper.
Zdaj pa te že bila na redi moja žena.
-	Ge si brodim, ka dobim eden plus za moža, ednoga za sina, ednoga za čerko in ednoga za mama te ške leko kcuj denem plus za küjanje, ške ednoga za pranje in ške ednoga za pucanje, je ške una skončala svoj tau. Tak sam te ge biu na redi, ge, steri je že emo eden minus. Ge, steri sam ške ranč nej lamp opro. Pa ške prle, kak sam je opro, se je zglasila moja tašča Regina, trno čedna ženska.
-	K tomi minuti si ške ednoga kcuj namalaj za tvoje lagvo pisanje od mene v novinaj Porabje!
-Pa ške eden minus kcuj pride zavolo toga, ka še koriš z meuv, gda neškem spati, je kcuj dau pojbič in po tom se je sipalo po meni, kak če bi se toča sipavala po mladoj kukarci.
Nakonci je biu moj paper pun minusov.
Te je že biu cajt za večerjo in vsi so me čemerasto gledali, ka majo takšoga človeka v držini, steri nema nej ednoga plusa nej. Pomalek so šli spat. Gda je že vse v rami vcejlak tiuma gratalo, sam si vzeu nouvi paper. Nanga sam nariso eden velki +. Tou pa zato, ka sam se tak dobra držo na te den, gda smo delali rezimé od nouvoga pa do nouvoga leta. 	MIKI
Tetice so mi pripovejdale...
Zima je. Etakšoga reda so lüdje - sploj pa starejši - doma, ponavadi goščice lüpajo, domanjo delo opravlajo. Za  takše lüdi, steri kaj od nji škemo, je te čas najbaukši. Če se nut sprosimo, vidimo, ka si cajt vzemejo za nas, se ne paškijo pa še radi pogučavajo. Tak sam zamerkala te tri zgodbice tü.
Biciklin
„Inda svejta, gda je ešče tüj doma nej dela bilau, so naši lüdje po marofaj, po žetvi, po repi ojdli. Tam so si slüžili krü na zimau. Iz edne naše vesi so se repaške v nedelo nazaj spakirali na repo. Male pake je vsakši emo pa hajde, peški na varaški pajnauf. Tistoga
pripovejdala:
„Vejš, tau nej istina, ka se je z menov zgodilo. Pa če bi se mi samo gnauk zgodilo, vrag si z njim. Človek je človek pa napravi hibe. Depa dvakrat se mi je Zgodilo. Če bi se nej z ednov poštenov mladov ženskov srečala, te bi na gnes najmenje 50 gezer zgübička mejla.
V Varaša sam ojdla pa sam malo nut poglednila v tisto bauto, gde ponošeni gvant odavajo. Tau bauto Mešič--Šulič Agi vodi. Ge njau poznam, liki ona name nej. Nika sam poküpili pa gda mi je trbelo plačati kauti 2. 500 forintov, sam ji doj preštejla pet falatov pet gezerk. Ta ženska je najoprvin samo gledala, te je pa roke zdignila pa ji je k svoji prsi nesla pa pravla, ka je tau dosta. Ona od toga samo eden bankovec vzema pa od tistoga tü eške nazaj da. Pa ge sam eške itak nej razmejla, ka sam mesto petstauforintni papirov pet falatov petgezerk dala. Tistoga reda so nut Prišli tej nauvi pejnazge. Pa te počasi so mi vlastje gor staniti pa sam mabiti ranč redno nej zavalila tauj ženski za njeno poštenost.
Pa tau je eške nej vse. Ne vejm kak, depa tak za pau leta me je paut pa v tau bauto pelala. Dobro znam, nišče mi nede vörvo, depa znauvič sam tak zopojdla, kakoli ka je moja čij tü z menov bila, samo ona je nej pazila mojo plačilo. Pa ta mlada trgauvka, poštena Slovenka, je pa nazaj dala meni vsakši filer. Zdaj ka se svetki prebližavajo, gda lüdje vsi nika lejpoga čakajo, gda se eške itak Vüpamo, ka so lüdje dobri, ka geste med nami lübezen, Zdaj je ta moja zgodbica sploj aktualne Lepau zavalim Ágini njeno poštenost in ji želim, da bi v svojom živlenji vsigdar srečna bila. Vrejdna je, dobra srcé ma. ”
I. Barber
Porabje, 20. decembra 2001
reda je autobusa eške nej bilau pa biciklin se je tü nej pri vsakšoj iži najšo. Edna dekla je pa itak doma dobila biciktin pa te so si vsi svoje pake gor obesili na biciklin pa dejo v Varaš na cug. Paut je duga bila, cajt je leto pa so tak čütite dekle, ka ne zaodijo cuga. Zatok je pa te ta edna, stera biciktin mejla, vönajšla, ka prej malo na bicikli sedejo pa do se pelale. Tau bi pa tak bilau, ka edna sede na štango, ta druga redno na sic pa gda ta že na biciklini, ta tretja ozajek na zadnji sic gor skauči. No, tak je bilau. Dvej se že pelala, ta tretja za njimi pa skauči ozajek gor. V tistoj minuti je biciklinsko zadnjo kolau vküp sedlo kak colštok, pa konec. Dekla ga probajo popravlati, kolau vöravnati, depa nikak se njim tau ne pršika. Ka do zdaj? No, včasin so vönajšle.
Pake si Vsakša vzeme, ta, stera je pa biciktin mejla, etak pravi: »Če ti neš neso name, mo ge tebe, « pa s tejm biciklin na pleča deje. Letele so do Varaša. Cug so nej zamidile, liki strašno so se vözmantrale. ” Poštenost
Tetica, upokojenka, članica našoga slovenskoga upokojenskoga drüštva, mi etak
16
Rdeča svinja
Dostakrat sam že piso, ka se v Andovci vsigdar nika zgodi pa tauje rejsan tak. V Porabji smo že meli zelenoga konja, dapa rdečo svinjau še nej. Neškem tak djizdavi biti, dapa v Andovci so zdaj nej davnek zarezali eno rdeča Ne vejm, če seje čüda zgaudila ali Torgydnje kakšne nauve svinje vönajšo, dapa svinja je rdeča bila taugvüšno, zato ka sam go dja s svojimi očami vido. Ali dje še ena varianta. Leko ka se je svinja zatok notrapofarbala, ka ona stejla kaulak po vesi ojdti kak Miklauš.
»Na, Laci, stani, Vejpa že včasin sveklau baude, « pravi Tenka, žena Lacija pa se vtadjövana poslali.
»Dobro, pet minut mo še malo drejmo pa te stanem. Nej se trbej tak paštjiti, Vejpa lüstvo samo na sedmo pride. Dočas de že krop tü vro, « pravi Laci ženej pa se pomalek dolavleče s postele. »Z edno svinjauv brž zgotauvimo, nej trbej tak skakati. « Gda se Laci gorazravna, najprva k hladilniki staupi pa edno palinko gorapožane. »Na, telko aska sam emo, ka sam prvin gorastano kak žena. Zdaj edno palinko več leko spijem, « si misli Laci pa dvera potijoma zapre, nej ka bi žena čüla. Gda vö na dvera staupi, mrzli veter ma notra v obraz pofudne. »Jaj, kak je dobra bila ta palinka, kak če bi vrastvo bilau. Človeka malo gorasagreja, « si brodi pa požre še enga velkoga. Gda v kotau notrana-lauži pa nazaj notra v künjo staupi, te že žena tü gorastanila. »Terka, vlej mi edno palinko, tak sam še nej pijo, skur sam nej zmrzno vanej, « pravi Laci.
»Misliš, ka sam dja tak naura, ka sam nej čüla, ka si že edno dolavugno. Drgauč skrb mej, naj ti glaž ne kloncne vcuj k küpiti pa te mo dala valati, ka si še nej pijo. « »Ne brblej toj telko meni, liki vlej mi edno, ka nejmam časa. «
Gda Laci oddrügim djau na kotau, lüstvo že tü vküpprišle. Tupin Joška, Bedi Joška, sin, brat pa dva Vogrina že samo na tau čakajo, gda leko svinjau vöpotegnejo iz
glejva.
»Povej Vogrini, naj ti pomaga kupanjo pa šragle vö iz štjednja prinesti, dočas dja
tejm drügim nataučim palinko, « pravi Laci smej.
Gda Laci vönese glaž na dvera, Terka za njim skriči: »Telko se šetaš s tistim palinstjim glažom, kak če bi cejmejšter bijo, brezi njega edan stupaj ne vejš naprajti? «
»Vejš ka, Terka, ti samo nalagaj v špajeti, nej ka bi jetra samo pudne kreda bile. « »Oča, gde so šragle? « pita sin.
»Pravo sam, ka v štjednji, glüpi si? « se čemeri oča.
»Tü niše šragle nejgajo, « pravi sin. Med tejm Joži Joškana pravi pa na njivo kaže: »Gledaj, tam na konci njive! Kak če bi djaleni stali tam! «
»Rejsan tak vögleda, « pravi Bedi.
»Nekak je vkradno kupanjo pa šragle. Večer je še vse tü bilau, zdaj pa nika nega, « kriči Laci.
»Oča, poglendi svinjau, leko ka so tisto tü vkradnili! « pravi sin.
Dvera brž odprejo pa notra na dvera gledajo. »Baudji vala, nej so go vkradnili! « pravi Terka.
»Idi pa telefoniraj Kovači-
nim pa prosi kupanjo! «
»Kak naj sprosim, če oni tü zabadajo! «
»Vejte ka, Zdaj je že bola sveklau pa že Vidim, ka tam na konci njive nejso djeleni, liki naše šragle so gorapustavili tej vragauvdje, « pravi sin.
»Če bi dja vedla, ka sto je tau napravo, dja bi ga vövkupila, « pravi Terka. Dva Vogrina sta kupanjo komanutrav dvor prinesla. »Še sreča, ka so go nej dola v dau odnesli, « pravi eden.
»Na, pojmo pa go zabodnili, ka čas že tak taodišo, « pravi gazda pa vöpisti svinjau. »Ka vrag je tau? « pravi Laci, »samo nej krvava? Ka
se je pa z njauv Zgodilo? « Gda je svinja vö na dvor prišla, te so že drügi tü vidli, ka je vse rdeča. Tupin Joška jo po hrbti potegne z rokauv pa pravi: »Drek je tau, nej krv! Z nišo farbov so go dolapofarbali. «
»Že sam se zbojo, ka betežna gratala, « pravi Laci.
»Zdaj go te že rejsan zgrabimo pa zarejžimo! «
»Jaj tašo sam pa še nikdar nej vidla, « se smeje Terka. »Ne smej se, ne vidiš, kak so vözdelaíi z nami. Šragle so odnesli, svinjau so pa dola-
pofarbali, tebi se pa tau na teltja vidi, « se čemeri Laci. Vauže svinjej notra v frk dejajo pa go začnejo vlejčti. Dosta ji je bilau, dapa nej so ladali z njauv. Smej je klejšče dolabrsnila, ka se je tak neso s klejšči vred kak eden lanfor. Pau vöre so se metavali, dočas so go goraubrnauli.
»Tau so večer gvüšno fejst postraši, ka je tak naura bila, « pravi Joška. »Idi, Terka, pa nesi palinko! Zdaj že leko pijemo. «
»Poglente, kak smo rdeči gratali, ranč kak svinja, «
pravi Joži.
»Naj bi Peröjn vdaro v tistoga, steroma je taša norija na pamet prišla. Moški, držte kupice, ka vam vlajem palinko, « pravi Terka. Kak natače gnauk samo pita Lacina: »Ti, Laci, žir (mast) zato nede rdeči?! «
»Terka, ne čemeri me, idi bola v tjöjnjo pa tjüjaj! «
Gda sta sin pa eden Vogrin prejk v Števanovce v bauto po pir šla, vsakši je spitavo: »Ka ste delali? Farbali ste ali Zaka ste tak rdeči? «
Dapa oniva sta nikanej vö-
ovadila. Doma so jima tau prajli, Sto koli de kaj spitavo, nika naj ne ovadita. Zaman sta tiuma bila kak müši, drügi den, v nedelo pred mešov, je vsakši od tauga gučo, ka se v Andovci rdeče svinje plodijo.
Od tejga mau, če stoj v krajini svinjau zabada, cejlo nauč stražapri njej, nej ka bi njigva tö rdeča gratala.
(Naša dva kejpa sta samo za ilustratijo. Ta svinja je nej bila pofarbani)
K. Holec
Porabje, 20. decembra 2001
17
Pripovejsti iz Črnoga lauga
Po tistom, gda sta čalejr Vodislav in čaralica Zarivana gratala kral in kralica med čaralicami in čalejri, je gratalo vse vcejlak vredi. V črnom lougi so sedem dni rasli takši grbanji kak mali prašek Nej je bilou grbanja, ka bi vago menje od deset kil. In zdaj, ka je čalarija stoupila na svoje mesto, sta kral pa kralica vöstalala delo.
-	Tak de tou vövidlo, je začala vötalaü delo Zarivana. Ti, Poprojca, ka si najstarejša čaralica, boš včila na naše meštrije mlade čalejre.
-	Tak de rejsan najboukše. Tou pa zato, ka najstarejši čalejr Botonek prejk vzeme mlade čaralice, je kcuj dau svoje ške čalejrski kral Vodislav.
Po tistom so se brž vsi vküper spremenila vö so se obmoli v črne vrane in odleteli na prazno Zimsko njivo. Tam so te veselo lejtali. Vcejlak so se vküper zmejšale moške pa ženske vrane in nikše svaje je več nej bilou med njimi. Vodislav in Zarivana sta se veselo poglednola z vranečimi očami. Ja, trno sta bila veselja, ka je tak, kak mora biti. Gda so se tak vönalejtali, so malo počivali.
-	Na, ka pa čalarija? Kaj naredimo ali nej? se je zglasila čaralica Zobata.
-	Ka bi ti škela delati? je strausila s peroutami Zarivana.
-	Ge bi šla postrašüvat škrtlivoga bautoša, tistoga, ka tak rad lidi nori.
Vsi so bili za tou. Vrane so se zdignole na nebo in začale lejtati nad bauto, edne pa so se vsele na strejo. K čaralici Zobati je kcuj stoupo čalejr Koulivrat in oba vküper sta gratala tenkiva kak luft sploj se njiva je več nej vidlo. Dapa vrane so jiva vidle. Samo une in niške drugi nej. Najprej sta prišla do krüja. Biu je že tri dni star, dapa bautoš ga je odavo, kak če bi biu nouvi. Zobata je fudnola nanga, Koulivrat pa plüno, tak ka je grato vcejlak zeleno plesnivi. Škrtlavi bautoš ga ja začo pucati. S coto je briso kolače staroga krüja, dapa nika je nej doj spravo. Gda se je najbole mantrau s krajom
je
Zobata začala delati lüknje v žakle z melo. Iz vsakšoga se je začala sipavati mela. Bautoš je lejte in loviu melo z rokami, dapa Zaman. Tou pa zato, ka je Koulivrat gnako naredo s cukrom.
Vrane na nebi in na streji so se po vraneče smejale. Tak so bile glasne, ka so lidge obračali glave in je čüdno gledali.
-Na, ka pa je te zdaj tou? Vranam se je vcejlak  zmejšalo. Leko, ka de pomalek pun mejsec, so se zgučavali.
Nut v bauti pa se je nevola za bautoša ške nej skončala. Že je biu cejli bejli in pocukrani. Zdaj je že lejte med stalažami in loviu ške vse drugo, ka se je razsipavalo pa kapalo nakli. Vrane pa so se ške bole smejala in te je grato velki veter. Tou sta bila Zobata in Koulivrat. Tak sta fudnola, ka se je oprla trikrat zaklenjena kasa. Pejnezi so začali lejtati po lufti, kak če bi živi bili. Bautoša se je Zdaj vcejlak začalo mejšati. -Moji pejnezi, moji pejnezi! je kričo in skako za njimi. Dapa kak je že skur kakšo gezerko držo v rokaj, se je ta zdignola više. Tak je skako za njimi, in je nej mogo zgrabili nej enoga nej.
Nagnouk so sr dveri oprle in vsi pejnezi so odleteli tavö. Vrane so je začale poberati s klünami in se zdigavati visko gor na nebo.
- Prokleti vtiči, dajte mi nazaj moje pejneze! Ste čüli, tou so meji pejnezi! se je koriu za vranami, stere so že letele ta daleč za brejg. Za njimi sta letela ške Zobata in Koulivrat Zdaj sta več nej bila luft, liki vran pa vrana.
-	Tou sva dobra naprajla, ka? je Zobatoj načmigno Koulivrat
-	Trno flajsnoje bilou! se njemi je nasmejau Zobata.
In če bi jiva vidli, bi mogouče leko prajli, ka sta se eden dragomi povidla. Leko, ka de tou kakša redna lübezen. Tadale pa v nouvom Porabji.
Milivoj Roš
Taška
Že več kak eden mejsec odi deca v šaulo. Mali Jenő je letos staupo v šesti klas. Sploj dobra pamet ma, on je v klasi prvi, depa ovak je tü čeden mali pojep. Doma se nigdar ne vči, za tau nejma cajta. Gda domau pride, mora materi pomagati, on je moški pri rami zatok, ka ma oča vsakšo leto od marca do novembra na repo de. Držina je velka, 5 mlajšov, stari stariške, mati pa oča.
Mati dobra vej, ka te mali dobra glavau ma, depa samo bridko zdihavla, gda misli na tau, ka nedo meli priliko ga vönavčiti.
Geseni ma je mati lejpo nauvo turbo zašila z domanjoga platna. Nut go je pofarbani na kmično sivo pa ma je tak naprajla, ka go leko za ruksauk tü nosi. Vidla je, ka se sploj veseli nauvoj turbi pa go poštüje. Samo za toga volo je bio žalosten, ka je turba samo eden tau mejla. Če je kakšo gesti neso iz daumi, se ma je buma Zgodilo, ka je knjige ali irke vküpnamazo v njej. Etakšoga reda je sploj čemeren bio. Eške edno velko radost je zadobio v tauj šauskoj leti. Mati ma je nauvi pemjek küpila. Emo je za klabajse, za pero, za radirko posabe meste. Takšo veselje je eške nej emo. Tak je noso, poštüvo te per-njek, ka je tau že malo dosta bilau. Caunati so se ma začnili, ka prej gvüšno s pernjekom spi pa ka je vendrik ranč nej njegvi. On je pa tau nika nej maro.
Pondejlek je. Dece je malo v šauli. Etakšoga reda je doma dosta dela, stariške nistarne ne pistijo v šaulo. Skurok je tak bilau, ka Jenő tü nede mogo v šaulo, doma je mati eške nikšo sejanje mejla pa bi poganjati trbelo. Stari oča so vidli, ka je Jenő žalosten pašo prajli, ka do oni plüg držali, kakoli ka ji noga boli. Naj samo mali de v šaulo.
Tau je Jenőni velko veselje bilau. Rad je odo v šaulo. Gda si je vseo, so se dvera oprla. Ranč je nej ta gledo, mislo je, ka je školnik staupo v učilnico. Tak je bilau, samo ka je
školnik nej sam bio. Z njim je prišo eden gospaud tü. Školnik ga je včasin nut pokazo, ka je tau prej gospaud inšpektor pa de gnes kontrolejro, kelko znajo šaularge. Videti je bilau, ka je školnik sploj nemiren, vej pa pau dece nej bilau. Med tejmi, steri so tüj, je tü malo takši, steri kaj majcko znajo. Jenő je vido, ka školnik oči na njega obeme, kak če bi ma pravo: »Jenő, zdaj me vöpomori! «
V tauj minuti je Jenőna nika drugo zgrabile. Inšpektor je na Sto djau edno ledemo taško, lejpa, črna je bila pa je takše lejpe remena pa klučavnico mejla, ka je Jenőna sapa stanila. Pa si je te mislo na svoj ruksauk, ka je že vse žirovan pa vküp spackani. Inšpektor je gor opro tau taško. Jenő je vido, ka ta taška tri tala ma. Tak ka Vsefale leko tam lepau nut skladeš. Če s takšov taškov po pauti deš... Jezuš! Vse ma je vrauče gratalo. Nej, nej. Nej je smo misliti na tau, ka de gdasvejta on takšo taško emo. Pa če bi go leko emo! Sveti Baug! On bi bio najbole srečen na svejti.
Tisti den je tü odišo, depa on je tisto taško nej mogo pozabiti. Gda je Zazrankoma svoj mali ruksauk naprej vzeo, je senjo, ka de on eden den s takšov taškov v šaulo, kak go je emo inšpektor. Pa te do vsi samo njega gledali.
Oktober je minau, november je prišo, Jenő je vsakši den bola Čako, naj Oča domau pride. Nej je vüpo misliti na kaj takšega, ka bi ga takšo proso, depa tak naskrivoma po večeraj pod kocov je senjo, ka njema Oča taško prinese. Pa je prišo den, gda je Oča prišo domau. On je ranč takši ruskauk emo iz platna kak
Jenő, samo ka je očin velki bio pa bola ponošen, depa puni.
Vsi mlajši so menkši bili kak Jenő, etak se je pa oča najoprvin z njimi spravlo. Vsakšoma je nikši mali dar prineso, največkrat kaj za gesti ali pa za piti. On se je nej tisko, depa ranč me je nišče nika nej pravo. K tomi je on že vcuj navčeni bio. Stariške so vsigdar tak prajli, ka tej mali so prvi. Pa te oča pa mati mineta v ižo pa dugo ne prideta naprej.
On je odišo tavö, opravlo je svojo delo. Mati ga je na večerjo zvala. Gda je držina vküper bila, je Oča etak pravo: »Doma sam. Deca baugajte, včite se. « Pa te še nika prkapo. Kak na stolici sedi, za njem je stejna. Tam nika ma skrito. Vsi vidijo, ka je tau edna velka, lejpa ledema taška. Oča go da Jenőni pa etak pravi: »Mati mi je pravla, ka se lepau včiš pa nejmaš pošteno taško. Tau je tvoje! «
Jenő je najoprvin taško vižgalivo. Nej, nej. Nej je takša lejpa svejkla bila kak inšpektora. Bila je iz svinske kauže, nej svekla, depa, mejla je Vsefale remene pa klučavnico pa male klüče tü vcuj. Dišala je ali vonjala, tau bi sam nej znau. Depa lederna taška je bila. Sveti baug! Če mo zranja s tauv taškov išo v šaulo! Pa go te začne opirati. Ta je ranč tak tri tala mejla. Jenő je že vido, kama ka deja pa ka njegve knjige pa irke več nigdar nedo zamazane. Od velke radosti je vse pozabo. Po nistarni minutaj pogledne na očo pa na mater. Vcuj leti k njima pa si premišlava, steromi naj najoprvin zavali. Pa je te tak napravo, ka je badva zgrabo pa se je on tü vcuj stisno. Nika je nej mogo povedat od radosti. Mali obraz je potisno v materno krilo, skonze si je skrivo, mala šapka se me je pa tak pomaleg z glave na pod počujsnila.
I. Barber
Porabje, 20. decembra 2001
18
Nika za smej Nika za smej Nika za smej
Razlika
Mali Pištak sploj rad gleda kakše pükše, pistole. Etognauk je doma bio pa je očo etak pito: »Oča, ka je razlika med ednov navadnov pükšov pa med ednov brzostrelkov (géppisztoly)? «
Oča si zdaj malo premišlava pa etak pravi svojim smej: »Gle, Pištak! Tau je tak, ka povejmo, če jaz gučim, je tak kak navadna pükša, če pa guči tvoja mati, je tak kak brzostrelka. «
Čistauča mora biti
Bela je dokončo osem klasov pa je začno ojdti geseni v Krmedin v šaulo. Mati njega sploj na Skrbi ma, napona ma pakiva na paut gesti, piti, naj njeni sinek nede lačen pa žeden. Etognauk je mali Bela domau prišo iz šaule, mati ga začne spitavati: »Vüpam sé, ka si pomarančno lüpinje nej na cugi po podi ta zlüčo! «
Mali Bela pa: »Ka pa misliš, mati. Ranč si me ti včila, ka čistauča mora biti. Pomarančno lüpinje sam not sklačo v žepko ednomi možaki, steri je na cugi pri meni sejdo. «
Nej je bila tihinska
Mici se večkrat čemeri, ka njeni mauž Rudi večkrat kesnau domau odi. Miti je eden den Popodneva v Varaš üšla pa je prvi bus zamidili te si je pa malo v Lipi doj sedla na edno kavo. Že tak pet minutov tam sedi, gda v ednom kauti zagledne
moža Rudina, ka z ednov tihinskov ženskov tam sedi pa si lepau pripovej deta. Micka je špila kafej pa kak vijer sé je spucala, tak ka sta tejva tau ranč nej vpamet vzela. Gda se je naš Rudi domau pritepo, ga je včasin naprej vzela pa ma etak pravla: »Leko te je sram! V Lipi sam te vidla z edno tihinsko ženskov. «
Rudi pa etak: »S kakšo tihinsko? Vej go pa poznam že tri lejta. «
Človek more naprej misliti Etognauk sta se dva padaša, Laci pa Miška, srečala. Laci etak pravi Miškani: »Ka ti je pa, ka si nikši čemerasti pa tak grdau gledaš? «
Miška pa: »Vejš, Laci, tau je tak, ka se moja žena Kristina k čeri pripravi v Budapešt. Če de vidla, ka sam veseli, eške se mi ma zgoditi, ka nikam nede üšla. Človek more naprej misliti. «
Čedna slüžbanica
Inda svejta je Lujza v Varaš k gospaudaj üšla slüžit. Eden den po obedi, gda je že vse bilau taopravleno, gospa etak pita Lujzo: »Na stoli, gda smo obed obredli, sta ostala dva falajčka od torte, eden tvoj, ta drugi pa moj. Kama si ednoga djala? « Lujza pa etak pravi: »Gospa, Obadva falajčka sam nesla v künjo pa je vašoga maček požre. «
Samo tebi Ödön pa Eržika sta etognauk v Lipi sejdla. Eržika se
koli z Ödönöm pa ma etak pravi: »Že si petnajsetkrat k pulti üšo po konjak. Ka pa mislijo od tebe lüdje? «
Ödön pa zdaj etak pravi: »Nika se ne boj! Od mene nika ne mislijo. Furt tak pravim, ka konjak tebi nesem. «
Bila je pa go nega
Aranka je sploj tüčna pa tak misli, ka de k doktori, naj ji nikšo vrastvo da, ka bi malo doj pistila. Po nistarni kednov sé te doktor sreča z Arankinim možaum pa ga pita: »Gospaud, kaj je valijo tisto vrastvo, ka sam vašoj ženi dau, ka bi malo doj dala višešnjo kile? «
Of pa etak: »Valalo, valalo. Vejte, prva tri kedne je lepau doj pistila, Zdaj že tri dni go pa ranč več nin nega. «
No, ja
Že edno leto je tomi, ka je Ani mauž mrau. Zdaj se je pa vzela pa je üšla k majstri, steri bo možej kameni križ postavo. Pravi majstri: »Tüj je čas, ka bi križ dala djasti možej. Majster, tak sam mislila, ka nika lepega dam gor napisati na križ. Ka vi mislite, ka naj bi tau bilau? «
Majster pa Zdaj etak pravi: »Glejte, ženska. Šegau majo dati gor napisati povejmo „Počivajte vu miri” ali „Srečamo se na drügom svejti”. «
Zdaj Ana etak pravi majstri: »No, dobre. Te tau gor napišite na križ: „Počivaj vu miri tačas, ka sé ne srečava na drügom svejti! ”«
Cajti letijo Karči strašno rad novine šte. Na teltja, ka vsakši den več vör sedi nut. v novine zakopani. Etognauk je tü novine Sto, je gor pogledno iz novin pa etak pito ženo: »Ilonka, prajla si kaj? « Ilonka pa: »Prajla sam, prajla. Samo ka je tau že včara bilau. «
Prava vertinja
Peter je etognauk doj posado svojo ženo pa ji etak pravo: »Agica, müvadva gnes mava plejasto gostüvanje. « Agica ga samo gleda pa nikak ne razmej, ka njeni Peter Zdaj guči. Plejasto gostüvanje? Čüla je že za srebmo, žlato gostüvanje. Depa plejasto! Vej je pa takšo nišče nej čüjo ešče. Zdaj Peter raztomači Agiti, ka zatok mata njiva gnes plejasto gostüvanje, ka je že 10 lejt, ka sta sé oženilapa te deset lejt skauz konzerve gejta.
Ritem
Robert se je etognauk srečo s spoznane ženskov, stera v krmedinski špitalaj dela kak asistentka. Etak pravi tauj ženski: »Elza, etognauk sam priliko emo se srečati pa videti tistoga profesori steri v Krmedini operira. Tak čüjem, ka si ti pri njemi asistentka. Tau sam tü vido, ka tomi profesori tak trpečejo roke, ka je tau strašno. Kak pa takši človek leko operira? «
Elza etak pravi: »Gledaj, moj dober padaš, tau je tak, ka smo trno vküp navčeni. Mi, ki smo pri operaciji asistenti, mi v tistom ritmi trausi-
mo operacijski sto, kak našomi profesori roke trpečejo. «
Mreža
Rožiki je na starejše dni začnilo sploj dobre titi. Samo je tau navola, ka je že nej mlada, etak pa je njeni obraz tüj pa tam grbavi. Misli si, ka tau da z edno operacijo vöpopravo. Je že v špitalaj, gde kaj takšo delajo. Pita profesori kelko de njau tau koštalo.
Profesor etak pravi: »Tak 300 gezero forintov. « Rožika pa Zdaj etak: »Pa falejše bi nej leko tau rejšili? « »Leko, leko, « pravi Profesor. »Nosite pred obrazom mrežo (hálót)! «
Ne morem ešče, ne morem več Gustek etognauk v Varaši v parki na ednoj štalici sedi pa strašno kavüli. Eden stari človek se ranč tam ta šeta pa ga pita: »Mali pojep! Zakoj pa tak namilo djaučeš? «
Mali Zdaj pogledne staroga očo pa ma etak pravi: »Zatok kavülim, ka ge ešče ne morem tau delati z deklami ka tej vekši podje. «
Natau se stari človek k malomi Gusteki sede pa ma začnejo skonze tečti. Zdaj mali Gustek pita staroga očo: »Zakoj pa tak strašno djaučete? «
Oča pa: »Zakoj, Zakoj! Zatok, ka ge več tü ne morem z deklami tau delati, ka tej vekši podje. «
I. Barber
Porabje, 20. decembra 2001
19
Ugodne obrestne mere
za devizne vloge
Tudi porabski Slovenci lahko varčujete v vaši poslovalnici NLB-Divizija Pomurje!
Obrestne mere so konkurenčne.
Varnost naložbe je zagotovljena.
Varčujete lahko v tolarjih in tuji valuti!
Podrobnejše informacije lahko dobite v vsaki od naših enot.
NLB - Divizijo Pomurje boste lahko spoznali po tem znaku:
ljubljanska banka
Nova Ljubljanska banka d. d., Ljubljana
Divizija Pomurje
Želimo Vam srečen Božič in uspešno leto 2002.
HIŠA BOGATE PONUDBE
Dovolite, da se predstavimo in vam ponudimo naše gostoljubje
Gotovo ste že slišali za Radensko Zvezda Diana v Murski Soboti ali pa nas morda že poznate in ste že kdaj preživeli kakšen dan pri nas.
Postorili smo to in ono z željo ugoditi našim gostom, zato menimo, da se boste pri nas prijetno počutili, preživeli pri nas prijetne, vesele in nepozabne trenutke.
V naši hišni pivovarni varimo okusno temno in svetlo pivo. Vabimo Vas v novo PIVNICO Zvezda, kjer boste v prijetnem ambientu preživeli lepe in vesele trenutke.
Vprenovljeni slaščičarni hotela Diana boste posedeli, pokramljali hkrati pa okušali izvrstne sladice, ki slovijo daleč po Pomurju.
Pri nas, v Hotelu Diana, se srečujejo tudi poslovni partnerji.
Na voljo so konferenčno-seminarrski prostori. Poskrbeli bomo za kakovostne poslovne usluge.
Naši kuharski mojstri poznajo vse skrivnosti tradicionalne kuhinje in modne trende v kulinariki. V zadovoljstvo naših gostov pripravljamo poslovna kosila, večerje kakor tudi bankete.
Dovolite, da vam ponudimo
naše gostoljubje. Zaupajte nam.
Pomurske mlekarne, d. d. Industrijska ul. 10, 9000 Murska Sobota
Na mednarodnem kmetijsko-živiljskem sejmu v Gornji Radgoni smo na ocenjevanju mleka in mlečnih izdelkov edini med slovenskimi mlekarji prejeli laskav naslov:
ŠAMPION KAKOVOSTI 2001
za slovensko čajno maslo
in
VELIKO ZLATO MEDALJO
za polnomastno mleko v prahu.
VELIKO ZLATO MEDALJO
za sir EMENTALEC in ZBRINC
Porabje, 20. decembra 2001
Najlepši dar za božič
Vörniki pa vaščani na Dolenjom Seniki so dobili za letošnje svetke lejpi dar, obnovleno cerkev Blajžene device Marije.
Seničko cerkev je 1816. leta dala zozidati grofica Batthyany, ka so se vömicke taužili, ka morajo taprejk na Štajersko ojti k meši. Cerkev so od tistoga	mau
Večkrat obnoviti, 	dapa
dunk je streja že trno lagva bila. Stené so tö plesnive bile, zatok ka je vlaga gor po nji išla.
Dolenjesenič ka samouprava je zatok vküper s slovensko pa nemško samoupravo ustanovili
sklad (Alapítvány az Alsószölnöki Nagyboldogasszony Templom Felújításáért).
Gda je sedanji finančni minister Mihály Varga lani na milenijski den bijo gost vesi, so ma voditeli vesi tapovedali, kakšne plane majo s cerkvije. Na njegvo posredovanje so te dobiti 6 milijonov forintov od Ministrstva za finance. Te pejnaze so najprva prejkposlali na Ministrstvo za nacionalno kulturno dediščino, oni pa na Dolenji Senik. Državni sekretar Ministrstva za pravosodje Čaba Hende je tö emo razumevanje za probleme na Seniki. Manjšinski intervencijski sklad/Kisebbségi Intervenciós Keret jim je pomago z eno milijonkov. Računati so leko na lüstvo, na vömike v domanjoj vesi tö. Oni so vküpdali več kak 500 gezero forintov. Pa na tiste Dolenjesenčare tö, steri živijo v Meriki, v Švici. (Antal Sukič iz Švice je sam dau 500 gezerk. ) Kelko so mogle, so pomagale manjšinske organizacije tö. Zveza Slovencev na Madžarskem je dala 200 gezero forintov, Državna slovenska samouprava 100 gezero, slovenska pa nemška samouprava v vesi pa 50-50 gezero forintov. Domanji lidge so dosta pomagati z delom tö.
Obnova je koštala 8 milijonov 600 gezero forintov. Delo je opravo d. o. o. Ter és Forma iz Monoštra.
Obnovleno cerkev je 9. decembra na nauvo blagoslovo Sombotelski püšpek István Konkoly. Z njim vred sta mešüvala nekdanji župnik vesi Vilmos Harangozó pa zdaj-šnji gospaud Ferenc Merkli. Na sveto mešo je prišlo dosti domanjoga lüstva, vörnicke iz drugi vesnic pa gostje, med njimi poslanca vogrskoga parlamenta Zsolt Németh pa István Bebes.
Kak smo od dolenjeseničke župan je Elizabete Bartók zvedli, par dni pred blagoslovitvijo so dobiti pismo iz kabineta ministrskoga predsednika Viktora Orbána, da dajo na cerkev en milijon forintov. Istina, ka so Zdaj na cerkvi vözamenili strejo, stejne izolirati, cerkev pofarbali od zvüna pa od znautra, zatok tej pejnazom gvüšno dobra mesto najdejo. Dela je eške zavole.
MS.
Prireditve Slovenskega društva v Somboteli
Puconski kankan v Somboteli 29. novembra 2001.
Po predstavi lutkovne skupine so s pevskim zborom OŠ Gornji Senik zapeli pesem o škratu (s sambotelskim
škratom) tudi sombotelski otroci. Oba programa je podprl tudi Javni sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
8. decembra je prišo Miklauž v Sombotel. Prve liki je prejk dau darilo Slovenskoga društva in sombotelske pa Državne slovenske samouprave, je mlajše vospitavo.
Zveza Slovencev na Madžarskem organizira tečaj slovenskega jezika.
Prijavite se lahko vsi, ki govorite porabsko narečje.
1. Prijavite se lahko na Zvezi Slovencev v Monoštru ali po telefonu 94/380-208, 380. 767.
2. Rok prijave:
10. januar 2002
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.