POVZETEK JAVNE RAZPRAVE O SPREMEMBAH USTAVE SFRJ Nerazumljivo besedilo, vrsta nesprejemljivih rešitev V občini Ljubljana Center smo se aktivno vključili v javno razpravo o osnutkih amandmajev k ustavi SFRJ. Organiziraji smo javno raz-pravo v krajevnih skupnostih preko krajevnih konferenc SZDL in v or-ganizacijah združenega dela preko organizacij zveze sindikatov. Ude-ležba delovnih ljudi in občanov je bila na teh javnih razpravah številna in so zaradi tega številne tudi pri-pombe. Ozdivnost v javni razpravi je bila široka, pripombe in predlogi so odraz večinske volje in usmeijenosti naših delovnih ljudi in Qbčanov. Nespre jemlji vi predlogi V vseh javnih razpravah so sestav-ljalcem najbolj zamerili jezik. Amandmaji so napisani nerazumlji-vo. Namesto kratkega jedrnatega be-sedila, ki naj bo razumljiv vsakemu državljanu, je uporabljeno prazno-rečje, značilno za »politični« jezik, ki se vse bolj razrašča in ki omogoča vsakomur, da si ga tolmači po svoje. To pa za besedilo ustave ni do-pustno. Poleg tega so sestavljalci osnutka nekonsekventno vnašali v osnutek različne predloge, ki so si medseboj-no protislovni. Namesto jasnega koncepta in dosledne opredelitve posameznih ustavnih določil, ki naj bi zagotavljala temeljno načelo naše samoupravne naravnanosti, da odlo-ča o delitvi dohodka tisti, ki ga ustvarja, se prav določbe, ki zadeva- jo ta osnovni samoupravni produk-cijski odnos, pretvarjajo y svoje na-sprotje in podpirajo etatistično od-ločanje o delitvi ustvarjenega do-hodka. Namesto doslednega spošto-vanja suverenosti republik, kot kon-stitutivnih elementov federacije, predvidevajo amandmaji še večjo krepitev zveznih organov in unita-rističnega načina vodenja države. Namesto realnega priznavanja in spoštovajija različnosti v stopnji ekonomskega in civilizacijskega raz-voja posameznih republik in pokra-jin, poskušajo v amandmajih vnašati v ustavo kompromisne rešitve, ki so si često protislovne in pomenijo od-mik od načela, da je vsaka republi-ka odgovorna za svoj lastni in za skupni razvoj. Namesto jasne na-ravnanosti gospodarstva v tržno go-spodarstvo, ponujajo amandmaji usmerjenost v državno usmerjanje, gospodarstva, kjer so vse niti • v glav-nem v rokah zvezne administracjje. To pa pomeni globoko nezaupanje v sposobnost samoupravno organi-ziranih proizvajalcev, da sami najde-jo najprimerhejše rešitve lastne or-ganiziranosti in usmeijevanja v trž-no naravnano gospodarstvo. Te ugo-tovitve javne razprave pa nakazujejo nasprotovanje proti načinu razreše-vanja družbene problematike na na-čin, kot ga ponujajo pofedloženi os-nutki amandmajev. (Nadaljevanje na 4. strani) (Nadaljevanja $ 3. ttranl) Premalo časa za razpravo V javni razpravi je bilo poudaije-no, da je čas, ki je določen za to razpravo, odločno prekratek. Pri- .pombe k besedilu amandmajev bi morali dati predvsem strokovnjaki in strokovna društva. V javno raz-pravo bi morali dati besedilo, ki bi bilo strokovno verificirano. Občani sp resno opozaijali, da je že doseda-nja ustava prekoračila za ustavo do-pustno razsežnost normiraiya. Kot primer so občani navajali, da je seda-nja ustava po števiiu ftlenov kar tri-krat presegla ustavo iz leta 1946. V javni razpravi so podali pomi-slek, ali ne bi bilo primerno predela-ti celotno ustavo, jo skrajšati in iz nje odstraniti vsa določila, ki po svoji vsebini spadajo v področje zakonske regulative. Ali je sedanje krizno ob-dobje sploh primemo za tako teme- Jjit poseg v spremirijanje ustave. Ekonomska in družbena kriza sta v času od pobude do predloga amandmajev doživeli bistveno zao-stritev. Okvir, dan s pobudo, je že presežen in so predloženi osnutki amandmajev le poskus krparya, ki ne prispeva k razreševanju nakopi-čenih družbenih protislovij. Tako so se pojavljala v razpravi stališča od tega, da se predložene amandmaje zavrne v celoti, do tega, da se sprej-mejo le tisti amandmaji, ki naj od-pravijo zavore za uveljavitev tržne usmeijenosti gošpodarstva in omo-gočanja sproščenega delovanja trž-nih zakonitosti in pretoka kapitala. Spoštovati moramo razlike in praviee narodov Parcialne rešitve ne odpirajo per- spektive za izhod iz krize. Ponovno morarao oživiti gospodarstvo ob istočasnem spoštovanju vseh Ijud- . skih potencialov. Izhajati moramo iz realne ocene odnosov v Jugoslavyi, iz realne ocene razlik, ki v njej obsta-jajo. Ta realna ocena pa mora sloneti na spoštovanju različnosti, na spo-štovanju suverenih pravic in hkrati dolžnosti narodov Jugoslavije, da sami skrbijo za svoj lastni in s tem tudi skupni razvoj Jugoslalvije. Razmišljanja v razpravi niso nikjer šla v smeri razbijarya Jugoslavije kot federativne skupnosti narodov, ampak so bila predvsem usmeijena na vprašanja, ki jih moramo rešiti, če želimo vrniti Jugoslaviji vsaj del ti-ste vere in zaupanja, ki je je bila deležna ob svojem ponovnem roj-stvu v Jajcu. Federacijo je rodilo spoznanje, da je interes vsakega na-roda v ryej odraz lastnega interesa in da ie federativna ureditev jamstvo svobodnega razvoja vsakega njene-ga suverenega dela. Temeljni pro-blem jugoslovanske družbe nasploh je, da ne priznava vseh naših različ-nosti kot objektivne danosti. Uvelja- viti se mora takšen sistem, v kate-rem bosta ob skupnem in soglasnem urejanju najbolj splošnih vprašanj obveljala avtonomnost demokratič-nega urejanja notranjega življenja v vsaki republiki ali pokrajini in pro-stovoljnega povezovarya med seboj. Civilna družba Samoupravna socialistična družba bi morala biti sinonim za civilno družbo. Zaradi tega bi morali v usta-yi bolj poudariti, da je osnovni sub-jekt te družbe človek z vsemi pravi-cami in dolžnostmi, ki mu gredo kot svobodni osebnosti v demokratično organizirani družbi. Humanizem, kot temelj samoupravne socialistič-ne družbe, bi moral dobiti ustrezno mesto in poudarek tudi v ustavi. Vendar nam samo nova ustava ne bo pomagala, če ne bo urejena odgovor-nost do spoštovanja in izvajanja ustavnih določil, zakonov in medse-bojnih dogovorov. Različne oblike lastnine V ustavi bi morali določiti, da dr-žava zagotavlja pravno varnost vseh oblik zakonite lastnine in da obrav-nava vse vrste lastnine (zadružne, za-sebne itd.) enakopravno. Sam pojem družbene lastnine, kot prevladujoče oblike lastnine, bi morala ustava ve-zati na pravico upravljanja po orga-nizaciji združenega dela, ki bi mora-la biti titular te lastnine z edino ome-jitvijo, da je ne sme izničevati, am-pak mora po načelu dobrega gospo-daija skrbeti za stalno rast in poso-dobitev. Z ustavo bi moralo biti do-ločeno ne le, da je protiustaven vsak akt države, s katerim se organizaciji združenega dela omejuje pravica svobodnega razpolaganja z zakonito ustvaijenim dohodkom. Vsaka orga-nizacija združenega dela bi morala imeti pravico, da v pogojih tržnega gospodarstva, na podlagi svojega lastnega in skupnega interesa vlaga svoj kapital in ga združuje z drugimi crganizacijami združenega dela ali z zasebniki (tudi tujimi) s pravico soupravljanja v odvisnosti od veli-kosti svojega deleža in za čas, ko tako sodelovanje obstaja. Država lahko v takih primerih nastopa le kot usmerjevalec, ki s svojo davčno in kreditno politiko pospešuje vlaga-nje v manj razvita področja ali v po-sodabljanje in prestrukturiranje pro-izvodnje. Samoupravne pravice in organiziranost Vlogo države in njenih organov bi morali postaviti v vlogo zagotavlja-nja primernih pogojev za razvoj samoupravljanja. Obveznost izvaja-nja samoupravno sprejetih odločitev bi morala biti državno sankcionira-na. To bi dejansko pomenilo odmira-nje države v upravljalskih funkcijah in ohranjevanje ali celo krepitev dr-žavnih funkcij za varovanje samou- pravljanja kot osnovnega družbeno-ekonomskega odnosa. V razpravi je bilo poudarjeno, da je taka funkcija države ustvarljiva predvsem v repu-blikah in pokrajinah, na zvezni ravni pa le na tistih skupnih področjih, ki so izrecno z ustavo prenešena na zvezne organe. Posebno pozornost je potrebno posvetiti samoupravni organizirano-sti. Sedanje stanje kaže na tolikšno preorganiziranost, da nam ta sama po sebi zamegljuje ali celo onemogo-ča stvarno samoupravljanje. Prouči-ti bi veljalo potrebnost in smotrnost številnih samoupravnih interesnih skupnosti in številnost ter obseg ad-ministracije v njih. Vse večje admi-nistrirarge na vseh področjih druž-benega življer\ja ne povzroča samo rast jalovega dela, ampak v bistvu onemogoča uspešno samoupravno odločanje. Jasneje moramo oprede-liti kaj je domena samoupravnega odločanja in kaj poslovodnega. Kaj je s skupščinskimi zbori? Pri organizaciji skupščin družbe-nopolitičnih skupnosti bi veljalo po-novno razmisliti o potrebnosti druž-benopolitičnih zborov v republiki in občinah. S tem v zvezi je razprava večkrat opozorila na nevzdržhost in-stitualizacije ZK v organih države in v ryenem funkcioniraryu. ZK mora, po mnenju mnogih razpravljalcev, uveljavljati svojo vodilno vlogo v družbi z doslednim uveljavljanjem naprednih stališč za nada^AJi razvoj samoupravnega socializma z močjo argumentov in ne državne prisile. To terjajo od rye lastni dokumenti. Prav tako velja razmisliti o potrebi več-domnega sistema občinskih skupš-čin. Sedanja trodomna ureditev ni samo zelo draga, ampak povzroča često tudi težave pri sklepanju sa-mem. Družbenopolitični zbori se (Nadal/evanje na 6. strani) (Nadallevanje » S. stranl) pretvaijajo v splošne zbore, pri zbo-rih združenega dela pa se opaža vse bolj nizka udeležba, ki se često spre-minja v nesklepčnost, kar povzroča zavlačevanje postopkov in s tem tu-di hromitev uspešnega dela. Glede na to, da predstavlja občina komu-no, bi en skupni, paritetno sestav-]jen zbor, na katerem bi lahko dele-gati v neposrednem stiku konfronti-rali svoja stališča, pomenil ne le zrnanjšanje stroškov sklica skupšči-ne, ampak tudi vsebinsko polnejšo obliko odločanja. Z gornjim je povezano tudi vpra-šanje potrebnosti zbora združenega dela v zvezni skupščini. Na nobeni javni razpravi zamisel o tako obliko-vanem zboru, ki bi odločal po večin-skem načelu, ni dobilo podpore. Močno vprašljiva je tudi zamisel vključevarya konrerence samou-pravljalcev v delo Skupščine SFRJ. Zamisel v javni razpravi ni dobila podpore, ker je ocenjena kot poskus institucionaliziranja družbenih oblik organiziranja v državne orga-ne. Vse bolj glasne zahteve iz posa-meznih republik in pokrajin po od-pravi konsenza v delu zvezne skupš-čine, so bile v javni razpravi ocenje-ne kot poskus unitarizma, ki naj od-pravi avnojsko zasnovo federacije. Posredne ali neposredne volitve V javni razpravi je bila obravnava-na tudi potreba sprememb volilnega sistema. Nakazana je potreba po uveljavitvi neposrednih volitev. Pri volitvah v občinske skupščine ni no-benih razlogov za spreminjanje do-sedanjega načina volitev delegatov. Tega je praksa potrdila. Vprašanje pa nastane pri volitvah delegatov v republiško in zvezno skupščino. Prevladajoče je mnenje, da bi morali delegati za te skupščine voliti nepo-sredno po za to prilagojenih okoli-ših. To sicer pomeni vračanje na stalni mandat, vendar bi morali v ustavi določiti, da odgovaijajo ta-ko izvoljeni delegati za svoje delo poleg volilcem tudi ustreznim skupščinam (zvezni delegati repu-bliškim, republiški občinskim). S tem bi se zaostrila odgovornost teh delegatov tako v odnosu do družbe-nopolitičnih skupnosti iz katerih iz-hajajo kot tudi neposredno volilcem. Izvršni svet V javni razpravi so občani razprav-ljali tudi o odgovornosti in položaju izvršnih svetov, predvsem republi-ških in zveznega. Njihov položaj je vprašljiv. Po ustavi so politično-izvr-šilni organi skupščin, obnašajo pa se (in javnost to od njih tudi zahteva) kot vlade. Tako smo često priče ne- produktivnega ravnanja, ko izvršni svet izsiljuje od skupščine sprejem določenih predpisov, delegati jih ve-činoma, čeprav često z odpori, spre-jemajo, nato pa postavljajo vpraša-nje odgovornosti izvršnega sveta, katero pa ta ponovno vrača v skupš-čino. To je videti kot začarani krog, ki ga bo potrebno presekati. Praksa kaže na potrebo ponovne uvedbe vlade, sestavljene iz strokovnjakov, ki so jim dana potrebna pooblastila, da v okviru zakonov in ustave s pol-no odgovornostjo opravljajo svojo funkcijo. Ta sestoji iz odgovornosti za izvajanje v skupščini sprejete po-litike in zakonov ter v izdajanju-pod-zakonskih aktov za izvajanje zako- nov. V tem primeru imamo tdrej opravka z najvišjim upravnim orga-nom, ki je za svoje delo neppsredno odgovoreii skupščini in katerega lahko v primeru kolizij vedno odpo-kliče.