V/RJIČ P o š 1 n i n n p 1 n č a ji a v gotovini SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKE ZADRUGE ZA SLOVENIJO 5.-6. številka V Ljubljani 1. junija 1949 LI. letnik Vsebina: Žunko Ivan: Čebelarska pravda 73 Posvetovalnica Rome France: Kako nastaja med 76 K , vpraSanju 0 centralnem če- K. J.: Ali potrebujejo čebele vodo-1 ho Murskem vrtu . 108 li. 1'.: Dresura čebel..................Hi Klanšek Hinko: Moji doživljaji z. Mali kruhek roji v preteklem letu ..... 8. Nehvaležnost je plačilo sveta. M. L. Rozman: Rojenje . .. H9 Odkrivanje zadelanih medenih Žunko Ivan: Roji m se kaj . 91 sal()v. Kdaj naj prevažalec dela Ins. dr. Jaroslav Svoboda: lzdelo- mj„. (»„klicna, bolezen. čebelar- vauje medice (Nadaljevanje) . 92 jev. Čebelarji na Planini. Iz po- Dolinar Ivan: Moja pregradna re- potno torbe. Kako ravnam s tro- setka . . • • • • ■ ■ • • ■ % tovci.................................110 rirjevec Josip: a čebelami na Ve- lebit............................... 100 ovitku Rojec Vlado: Plemenilne postaje v Zadružni vestnik. Letni sestanek letu 1948............................102 vzrejevalcev. Dopisi: Iz Goriške. Obveščevalne postaje: poročilo za Delovanje izvršnega odbora če- marec in april . . .. 103 belarske zadruge. List izhaja v začetku vsakega drugega mesca v dvojnih številkah. Izdaja ga Čebelarska zadruga za Slovenijo, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani. CJlavni in odgovorni urednik: Rojec Vlado. Souredniki: Bezlaj France, Debevec Leopold in Raič Slavko. Zaključek uredniškega dela vsakega 10. v mescu pred izidom lista. Letna naročnina za zadružnike 75 dinarjev, za nezadružnike 100 dinarjev, posamezna številka 10 dinarjev. V inozemstvu stane list 120 din. Naš list Člani so pritožujejo, da ne prejemajo redno »Slov. čebelarja«. Te pritožbe so v 90 % neupravičene. Ker nam naročnik ob preselitvi »e javi spremembe svojega naslova, mu pošljemo lisi na stari naslov, nakar nam ga pošta vrne. Dostikrat pa. tudi list leži na pošti, ker sc-naročniku ne zdi potrebno, da bi pošto vprašal, če je list zanj že prišel. Zato pozivamo vse zadružnike, ki so se preselili v kak drug kraj. da nam spreineijibo naslova javijo po dopisnici. Kuha voščili tiste, ki nameru-pretopitev in v Znova pozivamo vse vajo poslati voščine v predelavo v sat nice, da to takoj storijo, ker bomo I. junija t. I. začeli kuhati zadnje voščine, ki so nam bile do sedaj dostavljene. Ta kuha bo trajala približno mesec dni, nakar voščin ne bomo več sprejemali v pretopitev. Sladkor za vzrejo matic so že v maju prejele vse tiste družine, ki so ga naročile. Ce bi se kje prijavili novi vzrejevalci, s katerimi prvotno niste računali, nas c tem obvestite, da vam. pravočasno pošljemo nadaljnjo količino. S sladkorjem štedite! Na vsako vzrejeno matico odpade 35 dkg Sladkorja v prahu, na vsakega rednika pa 2,5 kg sladkorja v kristalu. Vsako oddano količino je treba vpisati v poseben seznam in ob zaključku sezone ugotoviti, ali je bil sladkor v resnici pravilno porabljen. Vreče, v katerih smo ga poslali, čim-prej vrnite! Barva za označevanje matic je letos zelena. Zadruga jo ima že pripravljeno, in jo bo vsem čebelarskim družinam, katerih člani so se prijavili za vzrejo matic, v najkrajšem času poslala. Žunko Ivaini: Čebelarska pravda Napisal vam bom neikaj o pravdi, ki ji je težko najlii primere v sodni praksi, o pravdi, ki je edinstvena v čebelarskem svetu. Tekla je več let, prešla vse sodne instance, na koncu so pa vendarle zmagali čebelarji. Zmagala je pravica, toda pot do nje je bila za prizadete čebelarje ne samo dolga in naporna, temveč tudi tvegana. Ko sva s starosto tukajšnjih čebelarjev, krojaškim mojstrom Bernikom Mihaelom-iz Brega pri Litiji včasih ob lepih večerih posedala pri njegovem čebelnjaku, mi je večkrat pripovedoval o ostri čebelarski pravdi, ki so jo litijski čebelarji pred dobrimi petindvajsetimi leti vodili proti industrijskemu podjetju, ki jim je uničevalo čebele. Po končani pravdi je leta 1926. tedanji urednik Bukovec sicer priobčil v Slov. čebelarju krajšo beležko z bistvenimi podatki, podrobneje pa se o tem ni pisalo. Pravda je bila dolgotrajna; pričela se je v 1. 1921. in se vlekla tja do 1. 1926. Da je bila ostra in razgibana, kaže dejstvo, da jc v njej nastopalo okrog 50 pnič .in precejšnje število strokovnjakov, kakor tudi to, da so pravdni »troski znašali več sto-tisoč dinarjev. To je bil za tiste čase lep denar! Kot tožilec je sprva nastopal Bernik sam s še enim čebelarjem. Malo prej si je kupil hišico in lahko si mislite, da ga jc bilo nemalo strah, kaj bo, če se pravda za čebelarje ne bo ugodno iztekla! Paragraf je zavit in presenečenja so v pravdah vedno možna. Južnozapadno od železniške postaje Litija, med železniško progo in Savo je stala stara topilnica svinčene rude, tako imenovani »Smele«. Prostor se še danes tako imenuje. Svinčeno rudo so kopali v hribu Sitarjevcu, ki se dviga neposredno nad Litijo, in jo z žičnico spravljali v topilnica. Konec ^preteklega stoletja je rudnik prenehal obratovati in topilnica je poslej topila le rudo, ki jo je dobivala od drugod. Pri topljenju crude so se razvijali žVeplcnokisli plini, ki so zastrupljali ozračje in rastlinstvo v okolici. Vendar ruda iz Sitarjevca čebelam ni bila tako škodljiva kakor ona iz drugih rudnikov. Že 1. 1895. so nekaterim čebelarjem iz okolice v poletnih mesecih pomrle čebele, toda za pravi vzrok tega umiranja takrat še niso vedeli. Ko pa se je primer 1. 1910. ponovil, je Bernik že zasledil vzrok katastrofe. Pomagati si pa ni mogel. Uprava topilnice o kaki odškodnini ni hotela nič slišati, na tožbo, pa v tedanjih razmerah ni bilo misliti. Takrat še ni bilo prave povezave med čebelarji; a tudi če bi bila, kdo bi tvegal negotovo pravdo, ki bi v primeru neugodnega izida omajala še tako trdnega posestnika. Čebelarjem v teh »zasmrajenih« krajih ni kazalo drugega, kakor -čebelarstvo opustiti. Res je topilnica 1. 1910. po že omenjeni katastrofi ter na zahtevo občin Litija, Šmartno in Hotič preuredila, svoje peči in napravila v dimnikih filtri rne naprave, a ni to vse skupaj nič pomagalo. Nasprotno! Območje z žveplom zastrupljenega ozračja se je celo povečalo, ker je istočasno topilnica glavnii dimnik zvišala za 10 m. Škodljive posledice strupenih % plinov so opazovali tudi pri drugih živalih. V okolici je kmetom poginilo več goved, krave pa so ostajale jalove. Posijali so seno v preiskavo in na podlagi prejetih analiz tožili topilnico. Pravd sicer niso naravnost izgubljali, a tudi dosegli niso ničesar, običajno niti odškodnine ne. Leta 1920. je topilnica od 17. do 24. junija topila rudo iz rudnika Crveni breg v Srbiji, kii je vsebovala do 36 % žvepla. Ozračje okrog topilnice se je v oddaljenosti do 4 km prenasitilo s strupenimi plini, ki so se v.obliki finega praška usedali na rastlinstvo. Kaj se je zgodilo? Večina čebeljih družin v navedenem območju je ravno v dobi, ko je bil njih razvoj 'nia višku, pomrla, redke preostale pa so zelo oslabele in druga za drugo izrojile kot lakotni roji! Spričo te splošne katastrofe so čebelarji planili na noge. Zopet so od Litija s predilniškiini poslopji v ozadju. Stari »Šmelc« je toliko na levi, da ga na sliki ni videti uprave topilnice zJihtevali odškodnino, a zopet zaman. Naposled so ise odločili za tvegano pot tožbe. Kot dobri duh jim je v vseh teh težavnih dneh in letih stal ob strani sodni svetnik Žigon, predstojnik okrajnega sodišča v Litiji. Vsi starejši čebelarji se ga še sedaj hvaležno spominjajo. Ko se je pravda pričela, je topilnica najela kar tri pravne zastopnike, v prepričanju seveda, da jih bodo plačali čebelar j i-tožniki, ko bodo pravdo izgubili. Čebelarje je zastopal advokat dir. Adlešiič. Ker v privatna pravni stvari tožilec ne more nastopati obenem kot priča, je pravni zastopnik čebelarjev uredil zadevo takole: Dva čebelarja, to je Bernik in Vidic nastopita kot tožilca, vsi' ostali prizadeti čebelarji pa kot priče. Tožba se je začela pri tedanjem deželnem (zjbornem) sodišču v Ljubljani (3 sodniki), ki je zaslišalo oškodovance, toženo stranko in priče, ki so jih predlagali tožitelji in branilci. Poglavje zase-so bili veščaki in strokovnjaki. Strokovnjak topilnice je ugoitovil, da vsebuje ruda iz Crvenega brega največ 15 %; žvepla, od čebelarjev najeti strokovnjak je pa dokazal, da ga vsebuje do 56 Kot veščaka v čebelarskih zadevah je topilnica. ]>olklicala iz Dunaja slovečega čebelarskega učitelja Alfonsusa. Nastopali pa so še drugi čebelarski »veščaki«, ki so, kakor je zapisal urednik Bukovec, trdili take goro-stasnosti, lovioi pa so se splašili še AŽ-panji in rojili ka)kor za stavo. Ko je bilo rojev le preveč, sem se začel truditi, da bi jih zabranil, a kljub moji pažnji so se usipali kar po vrsti. Podiranje matičnikov ni prav nič zaleglo. Ze to, da so bile medene zaloge v panjih zelo skromne, bi lahko oviralo preveliko rojiiivost. Prav tako slaba paša; saj je v hribih skoraj ni bilo. Samo po dolinah je padlo nekaj mane. Ker je moje čebelarstvo zelo raztreseno, sem v junija že težko obvladoval položaj. Stalno sera bil na potu iz kraja v kraj. Še najmanj sreče sem imel doma. Tu sem največkrat našel roje že viseti ali skupno ali posamezno po raznih drevesih kakor grozdje v obljubljeni deželi. No, to grozdje ni bilo lahko spraviti pod streho. Pri nas je dosti divjih hrušk in jablan. Če se ti obesi roj med njih trnasto vejevje, te drevje pošteno opraska. Celo obleko si lahko pri tem raztrgaš. Doma se je moja jeza najprej izlila na otroka, ki nista dovolj pazila na panje, da bi vedela, kateri so rojili. Izgovarjala sta se, da so čebele ravno takrat rojile, ko sta se za hip odstranila izpred panjev. Ker mi je začelo primanjkovati prostora, sem se nadaljnjih rojev naravnost bal. Saj jih je bilo že 28. Ni čudno, da sem bil pri 29. roju že silno nejevoljen. Bilo je popoldne. Stopal sem za vrsto panjev, pa ti neki AŽ-panj močno zasumi. Seveda, spet roj! »Ne boš!« me prime jeza in že skočim ter zaprem verando prav v trenutku, ko so prve čebele začele zapuščati panj. Pustil pa sem odprto žrelo pri medišču, zanašajoč se, da čebele ne bodo rojile, ker matica itak ne more skozii rešetko. Pa so vendar rojile skozi medišče. »Nič ne de,« pravim, »saj ne boste dolgo v zraku, ko pa ni matice v iroju.« Odstranim se za nekaj minut, ko pa čez čas pogledam, ali se roj že vrača, ugotovim začuden, da ga ni nikjer. Zastonj gledam po drevju okrog čebelnjaka. Grem dalje proti gozdu. Oko mi gre nehote kvišku. J n glej! V siju sonca zagledam roj, ki se suče v višini, da mi kar sapo zapr£. Kaj takega še ne! Nikdar ni še noben roj šel v gozd, ta pa se useda na eno izmed na.j-višjih smrek, kar jih je v okolici. Vendar še vedno upam, da se bo vrnil. Pa se ni. jOgrebsti ga ni bilo mogoče, ker je bila smreka previsoka im v vsej spodnji polovici debla brez vej. Tri dni smo opazovali roj. Zdelo se je, da se manjša, da se le po malem vrača. Hud naliv naslednje noči mu je prinesel konec. Tudi z drugimi roji sem marsikaj doživel. Zgodilo se je, da sta dva AŽ-panja rojila hkrati, vsak na enem koncu, oba s prvo matico. Strnila sta se v zraku v mogočen roj, nato pa se zopet razdelila. Tisti, ki je prišel z leve strani čebelnjaka, se je obesil na njegovo desno stran, drugi z desne pa se je usedel na levo. Naj h koncu še povem, po kakšnem naključju je prišla naša šola do roja m kalko ga je zopet zgubila. Kar se spomin j aip, je v načrtu šoilski čebelnjak, toda zaradi raznih ovir se je ta načri popolnoma izjalovil, tako da šolski vrt še danes nima čebel. Nekega dne, ko sem ravno pregledal svojih šest panjev, ki sem jih imel na pasišču za šolskim vrtom, je pridirjal naš fant iz šole. Komaj me je zagledal, je že zavpil: »Ata, hitro v šolo! Roj je tam! Tovariš učitelj je naročil, da moraš hitro priti, da ne bodo čebele pobegnile.« Stopil sem takoj k šoli. Tam me je sprejel učitelj z besedami: »Roj imate tu!« »Saj ni moj!« sem odvrnil. »Ravnokar sem pregledal svoje panje, pa od teh ni nobeden rojil.« Roj j« bil izredno velik. Samo AŽ-panj more dati takega. Učitelj mi je rekel, da je priletel kmalu po eni uri. Dogovorila sva se, da grem domov po panj in da se vrnem okrog pete ure. »Potem se bomo pa že kako dogovorili glede roja,« sem dejal in odšel. Točno ob peti uri sem bil s praznim panjem spet pred šolo. Otroci so se že zdavnaj razkropili na vse strani. Začel sem pripravljati, kar je bilo potrebno za ogrebanje roja, učiteljstvo pa me je iz primerne razdalje opazovalo. Kar zagledam od daleč sinčka bližnjega čebelarja, kako jo maha s panjem na rami proti šoli. Vsem nam je bilo malo neprijetinlo. Učitelj je vprašal fanta, ali je roj njegov. Fant je odgovoril, da ne ve, da pa gredo aita zadaj. Kmalu se je prikazal na cesti zastaven možak, ki je že od daleč Vpil: »Čebelar je že tu!« »Ali vam je ušel roj?« je vprašal učitelj. Pošteni čebelar pa je odvrnil: »Nihče ne more trditi, da je roj njegov, če ga ni videl iti iz panja. Ta se je usedel na šolski vrt, zato" naj bo šolski, saj šola že dolgo čaka na svoje čebele. Ne bo škodovalo otrokom, če se bodo tudi o čebelah kaj naučili.« Vsi smo soglasno pritrdili predlogu. Sedaj je čakalo mene, da roj spra- vi m v panj in ga začasno prevzamem v varstvo. Čez kake pol ure sem mogočni roj prinesel v panju s košatega drevesa. Prislonil sem ga h klopi v bližini, da bi se zbrale v njem vse čebele, ki so še letale oikrog. Ko sem tako čakal pri panju, je prišel fant, ki je bil doma v bližini, ter mi dejal: »Kako se bomo pomenili za roj? Naš je, iz naše bukve.«. Ril sem prepričan, da fant ni govoril resnice. Rrez obotavljanja sem mu iorčj rekel, da so čebele že last šole. Ni se temu proti vil iin tako je ostalo pri prejšnjem sklepu. Ker je bilo že pozno, smo skupno nesli roj v moj čebelnjak. Kar zagledamo moža s praznim panjem v roki, ki jo maha ob krompirjevi njivi naravnost proti nam. Možakar je bil več nego uro daleč doma. Ko nas je našel talko zbrane, je na moje vprašanje, če so mu ušle čebele, začel precej zmedeno govoriti, da so prišli otroci iz šoile in so povedali, da je prileteli roj na šolski vrt. Šel je pogledat svoja dva panja in videl, da je eden skoraj popolnoma prazen. Cestarjeva žena pa ga je obvestila, da je popldne videla roj, ki je letel v to stran. Priseči ne more, nam je dejal, ali je tti roj res njegov, toda če mu ga prepustimo, je pripravljen dati zanj odškodnino. Vsem je bilo že mučno, pa smo se udali in prrepustili roj njemu. Drugi dan sem pregledoval svoje čebele doma, pa je eden izmed panjev vzbudil mojo pozornost. »Kako to, da je v nekaj dneh izgubil toliko čebel,« sem ugibal, »saj je medišče povsem prazno.« Takoj sem ga preiskal. V me-dišču sem našel več [>okritih matični ko v,, v plodišču pa matice ni kalko r nisem mogel stakniti. Da b^ jo spregledal, se mi je zdelo skoraj izključeno. Mislil sem in mislil, a se nisem ničesar domislil. Toda v meni se je čedalje bolj utrjevalo prepričanje, da je bil tisti preklicani roj, ki so si ga včeraj kar trije čebelarji lastili, prav iz tega panja. Rojenje Lansko leto sem peljal plemenilnike na plemenišče v Kamniško Bistrico. Na povratku sem se ustavil pri prijatelju, znanem čebelarju Janku. Ravno tedaj je plesal po zraku prvi roj. Bil je zelo dobre volje in ni mogel razumeti mojega ravnodušja. »Poglej,« mi je dejal, »roj! To je veselje za čebelarja, to je sreča!« Tedaj se je tudi v meni nekaj zgenilo in čestital sem mu prav od srca. Spomnil sem se, kako sem pred leti lazil in oprezoval okrog čebelnjaka, pričakujoč prvi roj. Celo sosedje so opazili mojo nestrpnost in zaskrbljenost, me prijazno ogovarjali in spraševali, kako in kaj je z rojem. Vsa Janševa pravila sem znal na pamet, ali roja, težko pričakovanega roja le ni hotelo biti. Ko se je končno roj le usul iz panja, sem bil ganjen do solz in zmeden tako, da nisem vedel, kaj naj naredim, čeravno sem imel že zdavnaj vse lepo pripravljeno. Razumljivo je, da si vsak začetnik želi rojev. Saj more samo z njimi razširiti svoje čebelarstvo. Zlasti na ogrebanje prvega roja se bo vestno pripravil. Kljub temu se mu lahko zgodi, da mu roj pobegne, še preden ga je ogrebel, ali že potem, ko ga je usadil v panj. Temu pa je kriv največkrat čebelar sam. Zato najbrž ne bo napačno, če tudi za letošnje, začetnike objavimo nekaj navodil o ravnanju z roji. Vsa živa bitja imajo naraven nagon po samoohranitvi in razmnoževanju. Ta nagon imajo tudi čebele. Pomlad jim nudi obilico medu in peloda. Zdrava in močna družina se hitro ihnoži. Matica hiti zalegati in kmalu postane družini prostor premajhen, pretesen. Vsepovsod, kjer je količkaj nedodelanega satja, se pojavi trotovina, ob robovih satja pa nastavki matičnikov. Ti nastavki so zanesljiv znak, da se družina pripravlja na rojenje. Matica postopoma zaleže matičnike v teku tedna. Čebele zaležene nastavke inatič-nikov povečajo in podaljšajo. Ko se izmotajo iz jajčec žrke, jih obilno krmijo s posebno hrano. Ce smo pri prestavljanju naleteli na nastavke matičnikov in jih podrli, je treba tak panj po treh tednih, če je dobra paša, znova pregledali. Verjetno bomo našli nove zaležene matičnike. Matica pa je medtem zalegla tudi ostale celice. V medišče prestavljena zalega se je po večini že polegla in v opoldanskih urah se prašijo trotje in mlade čebele pred čebelnjakom. Sedaj je panj na višku razvoja; ima obilico mladih čebel, mnogo pokrite in odprte zalege, zaležene matičnike, polne zaloge medu in peloda. Normalno razvit AZ-panj ima do 60.000 čebel, kranjič pa polovico manj, t. j. okoli 30.000. Kranjiči, ki so dosti manjši od AŽ-panjev, so navadno tudi prej na višku razvoja in rojijo' 14 dni do 3 tcxlne prej kot AŽ-painji. Z rojenjem razpade čebelja družina v dva dela. En del družine izroji s staro matico, da si poišče novo stanovanje, drugi del pa ostane doma. Prvi roj vsakega plemenjaka imenujemo prvec. Zanj je značilno, da ima staro, torej sprašeno matico. Ako za rojenje ni ugodnega vremena, umore čebele, preden se izvali nova matica (navadno dva do tri dni prej), staro matico. Ce traja slabo vreme nepretrgoma dalje, verjetno tak panj tisto leto več ne roji. Če pa nastane zopet lepo vreme, preden se nova matica izvali, zlasti če je dobra paša, roji panj z mlado nesprašeno matico. Tak roj imenujemo deviški prvec ali prvec s pevko. Panju, ki je dal roj, pravimo izrojenec, starec ali plemenjak. Tak panj prvotno nima matice, pač pa več matičnikov, v katerih dozorevajo mlade naslednice. Matica, ki se prva izleže, napravi v pokrovec luknjico in se oglasi: »Kva, kva, kva«. Ce ne dobi nobenega odgovora, zapusti svojo celico, začne laziti po satovju in se razgledovati. Ko opazi še jjokrito matičnike, se takoj sovražno oglasi: »Ti, ti, ti, ti«. Iz pokritih matičuikov se jim z odrezanim »kva«; oglasijo poležene sestre. Toda gospodujoča matica ni prav nič sestrsko razpoložena proti njim. .Najraje bi jih pomorila, a pokrite matičnike čuvajo čebele in ne dovolijo, da bi se jim »pojoča« matica približala. Sest do štirinajst dni po navadnem ali po deviškem prvcu izleti d ru-gec, (družeč). Kdaj izleti, je odvisno od vremena. Ce vreme ne nagaja, se pojavi osmi dan po odhodu prvca. Drugec ima skoraj vedno več matic. Zato se usede sicer skupaj, toda v več manjših gručah. Dočim roji prvec okoli poldne, roji družeč ne glede na dnevni čas — lahko že v zgodnjih dopoldanskih urah ali pa tudi pozno popoldne. Panj pa da lahko še tretjevca. Tudi v tretjevcu je po več matic, čebel pa pogosto tako malo, da se ga ne izplača ogrebati. Roj z več maticami ogrebe čebelar po navadi v ujemalnik in ga vsadi v kak panj. Čebele takega roja si zbero le eno matico, ostale pa pomore in zmečejo skozi žrelo. Ako je vreme rojenje zadržalo, se lahko zgodi, da izlete z družcem vse matice, kolikor jih je bilo v matičnikih. Izrojenec ostane v takem primeru brez matice. Kakor hitro to čebelar opazi, mu mora takoj priskočiti na pomoč. Izrojencu naj pridruži kakega tretjevca ali kak drug rojček z mlado nesprašeno matico. Dobrodošli so nam zgodnji roji. Julijeve ali avgustove roje pa vrnemo izrojencu. Poprej mu moramo seveda uničiti vse matičnike in izpodrezati trotovino. Bolje pa napravimo, če pustimo, da si izrojenec spraši mlado matico, nakar staro matico (iz roja) odstranimo in obe družini združimo. Končno naj omenim, da da ob izrednih prilikah (meni se to še ni primerilo) prvec s staro matico v istem letu še en roj. 'l ak rojev roj imenujemo v 11 u k a. Naši dedje, ki so čebelarili še v kranjičih, so vnuke posebno cenili. Sedaj, ko smo se seznanili s posameznimi vrstami rojev, si oglejmo še nekatera znamenja, po katerih lahko čebelar spozna, kateri panji se pripravljajo na rojenje. Za čebelarja, ki čebelari v AZ panjih ali sploh v panjih s premičnim satovjem, je ugotovitev rojenja možna vsak čas. Za čebelarja, ki čebelari v kranjičih pa je to nemogoče. Zato se mi zdi prav, če si osvežimo spomin o znamenjih rojenja v kranjičih, o katerih je že pred skoraj 180 iini leti pisal naš čebelarski velemojster Janša v svoji razpravi »O rojenju«. \'sa njegova izvajanja še dandanes drže. Roj je na vidiku: 1. če zapazimo zalego na krajnih satih in nimajo čebele nobenega prostora več za shranjevanje medu, niti matica za zaleganje, ker je v sredini itak polno zalege; 2. če opazimo zaležene nastavke matičnikov; 3. kadar pri lepem vremenu in dobri paši čebele lenarijo in ne grade novega satovja v dobrem in močnem panju, ki je poln medu, zalege in obnožnine; 4. kadar izmotavajo svetle pokrovčke trotovske zalege, ki jih zjutraj najdemo na bradi ali na tleh. Le ob času rojenja pokrivajo zalego s takimi pokrovčki. To so štiri osnovna znamenja, da se družina pripravlja k rojenju. So sicer še nekatera, toda ta niso popolnoma zanesljiva. Tako n. pr. navajajo čebelarji, da je pričakovati v najkrajšem času roj, če trotje že zgodaj zjutraj izletavajo in čebele na gosto zasedajo žrelo. \ Nekaj dni pred rojenjem opazimo: 1. da so zalezene celice ob straneh pokrite z rumenkastimi pokrovci; 2. tu in tam že kak zaprt matičnik in 3. da ob lepem vremenu in dobri paši sede čebele lepo mirno skupaj, se .ne vznemirjajo in ne pikajo, četudi jih malo podražimo. Tedaj je čas roja že zelo blizu; pravimo, da čebele sede na roj. Na sam dan rojenja opazimo: 1. da čebele skoraj ne izletavajo in počivajo okoli žrela; 2. da se nenavadno gibljejo: vzdigujejo prednje nožiče in krožijo na poseben način s tipalkami. To gibanje se bistveno razlikuje od navadnega kretanja po bradah drugih panjev; ". da se dado potipati, ne da bi se umaknile in 4. da posamezni trotje že dopoldne izletavajo. Končno panj izroji. Tedaj zaslišimo močno hrumenje in šumenje, ki ga povzročajo sem in tja begajoče čebele. Zadaj pri vratih, pa tudi pri žrelu nastane nekako praskanje in škripanje. Končno se pokažejo pred žrelom sive mladice in se zopet umaknejo; žrelo je na mah zamašeno z drenjajočimi se čebelami in zopet popolnoma prazno. Ta hip se usuje roj. Čebele letijo v vse smeri, križarijo po zraku, poiščejo kako vejo v neposredni bližini čebelnjaka in se obesijo nanjo v obliki grozda. (Dalje prihodnjič.) Žunko Ivan: Roji in še kaj Narejanje rojev ima prav gotovo svoje prednosti. Načinov je več. Meni so zdi še najboljši oni z ometanjem čebel v zaboj in dodajo sprašene matice. Tak roj vsadimo potem kakor naravnega. Kako je treba pri tem postopati, je natančno popisal tov. Peternel v 4. štev. »Slov. čebelarja« za leto 1935. Vendar je narejanje rojev že nekaj umetnega; čebelarstvo zgubi s tem mnogo na svoji poeziji. Poznam veliko čebelarjev, ki imajo svoje veselje z naravtnimi roji. Med te prištevam tudi sebe. Na žalost pa sem zaradi prezaposlenosti v službi zelo prikrajšan na užitkih, ki jih more nuditi rojenje. Roj v zraku je zame redkost. A četudi ga najdem največkrat že na veji, sem ga vodno izredno vesel. S tem pa še ni rečeno, da sprejmem vsak roj! Je že vse naprej določeno. kateri panj sme in mora rojiti. Ker so v bližini mojega čebelnjaka tudi visoka drevesa, mi je sprva delalo orebanje rojev precejšn je težave. Res se večina rojev useda na kak grm ali nizko drevo (eden se mi je lani skril celo pod grm), včasih se pa le kateri spravi v »drugo nadstropje«. Takih rojev sedaj ne ogrebam več, temveč jih prisilim, da se sami preselijo v ogrebalnilk. Moj ogrebalniik. ki je precej velik in napravljen iz lahkih, toda trpežnih deščic, ima na dnu in na eni strani zamreženi odprtini za zračenje. Pokrov pa je tako prirejen, da ga je mogoče premikati sem in tja. Pri čebelnjaku imam tudi nekaj tankih in različno doligih drogov. Ko visi roj na veji, ali če se tišči ob deblu, precenim višino, izberem tej primeren drog in nataknem nanj ogre-balnik. Še poprej pa ga znotraj malo namažem z medom. Pokrov naravnam tako, da nastane ob njegovih robovih kaka dva prsta široka reža. Tudi okrog te odprtine nakapam nekoliko medu. Ogrebalnik prislonim tesno k roju, sedem v senco in si prižgem cigareto. Ne traja dolgo, pa je ves roj v ogrebalniku. Kar lepo ga je gledati, s kako vnemo se seti pri odprtini v hladen in temen ogrebalnik. Ni tako trmastega roja, da se ne bi ujel v to past, če se mu je le mogoče z ogrebalaikom dovolj približati. Pa na koso tolčem tudi, kadar je roj v zraku. A ime zaradi čebel, temveč zaradi ljudi. — Moj čebelnjak sitoji v bližini majhnega našel ia. Kadar začnem tolči na koso, recte lopato, «o otroci takoj pri čebelnjaku. Včasih je vmes tudi kalka »matica« ali kak starejši »trot«. Dokler imam opraviti z rojem, so navadno vsi tiho. ko je roj ugnain, pa kar dežuje vprašanj. Vsak hoče vedeti, zakaj med rojenjem tolčem na lopato in več takih stvari. Jaz jim to strokovnjaško raztolmačim, kajpada vse lepo po pravici in resnici. Če imajo lovci svojo latinščino, zakaj ne bi imeli čebelarji svoje latovščine! Saj veste, kako to gre, kaj ne? Lumete-razute latov-ski-Iate? Čeprav je čebelnjak dober kilometer oddaljen od mojega stanovanja in stoji na nekem gozdnem parobku, se ne morem pritoževali, da bi mi biio pri njem kdaj kaj zmanjkalo. Večkrat sem že pozabil kako orodje zunaj čebelnjaka, pa je ostalo vedno na svojem mestu. Tudi miza in klop imata mir; tja hodijo ob lepih dneh učcinei iz bližnjih hiš pisat naloge. Seve ob morebitnem točenju vsej mladeži mažem kljunčke z medenimi pokrovci, pa tudi sicer dobi vsaka bližnja hiša lonček medu. To je res izdatek, odtehta pa ga zavest, da pazijo sosed je na čebelnjak. Ker sem jim povedal, da bom odpeljal čebele proč, če mi bo kdo pri čebelnjaku katero nakuhal, in vedo, da potem ne bi bilo več medu, se skrbno izogibajo vsega, kar bi me moglo ujeziti. Taka politika je potrebna nam vsem, ki nismo tako srečni, da bi mogli svoje čebelice imeti prav pred nosom. Kakor sem že omenil, stoji moj čebelnjak nad majhnim zaseljem. V bližini so tudi rudniške zgradbe. Vse skupaj se imenuje Podsi/tarjevec, hrib nad zaseljem pa Sitarjevec. V tem hribu so že stari Rimljani imeli svoje rudnike. Danes kopljejo tam ba.rit, oker in morda še kaj. V preteklem stoletju so bili rovi Sitarjevca preko Save zvezani po žični vzpenjači s topilnico svinca, ki je stala blizu železniške postaje v Litiji. Zadnji dimnik topilnice je padel leta 1935; danes o tem velikem podjetju ni več sledu. Da je prenelaho obratovati, so nekoliko krive, kakor je razvidno iz mojega prejšnjega članka, tudi — čebele. Ing. dr. Jaroslav Svoboda: Izdelovanje medice (Nadaljevanje) Za nemoteno in naglo kipenje je važna množina medu oziroma sladkorja, katerega nameravamo pretvoriti v alkohol. Res je sicer, da vsebuje pijača tem več alkohola, čim več je v raztopini sladkorja ali medu (čim višja je koncentracija), toda sladkorja vendarle ne smemo preveč dodati raztopini, ker ga morejo glivice predelati v alkohol samo določen del. Tako se n. pr. kvasnice izborno razvijajo v raztopini, ki ima 10—15% sladkorja (saharoze). Čim bolj narašča množina sladkorja, tem počasnejše je kipenje. Meja je pri 25—30 % sladkorja. Seveda poznamo tudi nekatere vrste glivic, n. pr. glivice iz španskih vin, ki so se prilagodile visokemu procentu sladkorja v moštu in ga lahko razkvasijo. Če želimo popolnoma povreti tekočino, ki ima več kot 30 % sladkorja, moramo glivice najprej močno razmnožiti v 10—15 % sladkorni raztopini. Šele čez 3—4 dni začnemo dodajati v obrokih vsak drugi dan nadaljnjo množino sladkorja ali medu, dokler ne dosežemo zaželene koncentracije. Če bi začeli kvasiti raztopino, v kateri bi bilo nad 30 % sladkorja, bi kipenje zelo počasi napredovalo. Za naglo kipenje je važna toplota. Pri 4° C je kipenje še zelo slabotno. Najprimernejša toplota je med 20—25° C. Pri višji temperaturi sicer raztopina naglo povre, toda s takim vretjem se glivice izrabijo in hitro ob-nemorejo. Pospešeno vretje navadno tudi slabo vpliva na kvaliteto izdelka. Razlikujemo več faz kipenja. V začetku se glivice v tekočini silno množe. Na zunaj ne opazimo ničesar, samo v prozorni posodi bi lahko videli, kako se tekočina vedno bolj kali. To traja dva do tri dni. Nato nastopi tako imenovano bobneče kipenje. Tekočina je močno skaljena, na površini pa se nabira gosta bela pena, ki nastaja iz mehurčkov uhajajočega ogljikovega dvokisa. Ves ta čas od začetka do konca bobnečega kipenja, t. j. do tedaj, ko preneha uhajati ogljikov dvokis, mora biti 20—25u C toplote. Nadaljnje kipenje ali pravzaprav dozorevanje vina odnosno medice se mora vršiti pri nižji toploti, največ pri 10° Celzija. Kipenje vedno bolj zavira naraščajoča množina alkohola in ogljikovega dvokisa. To so produkti alkoholnega vretja, ki zastrupljajo glivice. Zato po navadi po prvem pretakanju tekočino »prezračimo«, to se pravi, da pretočeno vino ali medico očistimo ogljikovega dvokisa. Kipenje, ki je že prenehalo, se tako znova ojači. Najnavadnejše vrste glivic prenesejo 8 % alkohola. Pri večji množini alkohola se zastrupe. Samo glivice iz močnih španskih vin so zmožne prenesti 15—18% alkohola. Navadno se tako razmnože, da jih je v tekočini trikrat toliko, kot jih je bilo dodanih. Proti koncu bobnečega kipenja se usedejo na dno posode. Sesedlih kvasnic ni mogoče obdržati pri življenju, ker se rade segrejejo', nakar nastopi avtoliza ali samozastrupitev. Glivice postanejo tekoče in popolnoma razpadejo. Zato je najbolje, da za vsako kipenje izberemo novo, čisto kulturo glivic. Če medice ali medenega vina delj časa ne pretočimo, če ga pustimo na sesedlih glivicaJi, postane grenko. Enzimi 2e v začetku smo povedali, da je alkoholno vretje posledica življenjskega procesa glivic. Ta življenjski proces si bomo ogledali sedaj pobliže. V podrobnosti se seveda ne bomo spuščali. Vretje povzročajo glivice, ali bolje rečeno snovi, ki jih proizvajajo kvasne stanice. Te snovi imenujemo enziine. Po večini spadajo v vrsto beljakovin, ki do sedaj še niso dovolj preiskane. Za vretje sta važna dva enzima: zimaza in invertaza. Enzim zimaza pretvarja glukoz» ali fruktozo v alkohol in ogljikov dvokis. Zimaza sama se med tem procesom izrabi, tako da jo morajo kvasne stanice nadomeščati vedno z novo. Drugi zelo važni enzim je invertaza, ki izpreminja saharozo (pesni sladkor) v invertni sladkor. Cepi jo na mešanico enake množine glukoze in fruktoze, ki ju lahko šele zimaza prekvasi. Teh enzimov pa je v tekočini, ki vre, razmeroma malo, toda njih pretvarjalna moč je zelo velika. Tako n. pr. ena enota invertaze lahko spremeni 200 tisoč enot saharoze. Učinkuje torej že v neznatni množini. Iz tega spoznamo, da je med, ki je prav za prav invertiran sladkor, naravnost idealen za izdelavo alkoholnih pijač. Če pustimo kipeti saharozo (pesni sladkor), glivice tako rekoč preoblagamo z delom. Te morajo namreč najprej z invertazo razcepiti saharozo na grozdni in sadni sladkor, nastala produkta pa nato z zimazo še v alkohol in ogljikov dvokis. Pijače iz medu Iz medu lahko naredimo: 1. čisto medico na ta način, da raztopimo med v vodi, pridamo nekaj dišav in pustimo vse skupaj pokipeti; 2. medena sadna vina s tem, da pustimo pokipeti z medom oslajeno sadne sokove (n. pr. iz grozdičja, jabolk itd.); ’5. dezertna ali likerjeva vina z dodatkom alkohola, s primernim odišavi jen jem pa aromatična vina, n. pr. medeni vermut; 4. medeni kis. Samo mimogrede naj omenimo tudi brezalkoholne medene pijače. Najprej bomo podrobno obravnavali, kako postopamo pri izdelavi medice. Razne vrste medice in medenih pijač pa bomo spoznali iz posameznih receptih natančno ravnati po predpisih, ki veljajo za splošno izdelavo medice. Preden so lotimo izdelovanja medice, si moramo biti na jasnem, kako močno hočemo imeti. Moč, to je množina alkohola v medici, je odvisna od medu, ki ga pustimo pokipeti. Medu ne smemo vzeti premalo. Dobili bi slabo medico, medico z manjšo množino alkohola, ki bi sc hitro skvarila. Toda medu ne sme biti tudi preveč, ker bi se vretje preveč zavleklo. Ne izdelujmo medice, ki ima manj kot 7 % alkohola! Raztopiti moramo več kot 15 kg medu, a ne preko 35 kg medu za hektoliter medice. Množino medu, ki je potrebna za izdelavo medice z določeno množino alkohola, lahko izračunamo iz tehle podatkov. Recimo da hočemo izdelati medico, ki ima 10% alkohola. Po kemični enačbi C(1H120„ = 2C2HBOH + 2CO, bi nastalo iz 100 kg sladkorja 51.14 g etilnega alkohola in 48.86 g ogljikovega dvokisa. Popolnoma točno to ni, kakor smo že omenili, toda za grob proračun lahko sklepamo, da nastane iz ene enote sladkorja pol enote alkohola. Torej moramo vzeti za pripravo enega hektolitra medice, ki naj obsega 10% alkohola 20 kg sladkorja. Ker pa vsebuje med okoli 20 % vode in 80 % inver-tiranega sladkorja, bomo v našem primeru računali takole: K temu moramo še prišteti 5 % za izgubo, t. j. 1.25 kg. Da si torej pripravimo 1 hi medice, ki naj bi imela približno 10 % alkohola, moramo pustiti po-vreti 26.25 kg medu. raztopljenega v 100 1 vode. Za medico je skoraj vsak med uporaben. Vseeno je, ali je tekoč ali kristaliziran. Najprimernejši je seveda temen med, ki vsebuje večje množine dekstrina. Dekstrina glivice ne morejo izpremeniti v alkohol. Zato ostane neizpremenjen v končnem produktu in zvišuje zaželjeni obseg ekstraktivnih snovi. Za medice lahko uporabimo tudi med. ki je skristaliziral v satju, ki ga zaradi tega nismo mogli izločiti s točilom. V tem primeru namočimo medeno satje v vedi in ga prekuhamo, raztopino ohladimo in poberemo z njene površine voščine. receptov, ki jih bomo dodali temu popisu. Vendar se je treba pri vseh Medica 20 kg sladkorja x kg sladkorja 100 % 80 % 20 : x = 80 : 100 Co hočemo ohraniti sate nepokvarjene, jih moramo vtakniti v vodo, ki ima največ 55° C. V njej jih pustimo toliko časa, da se ves med izluži. Množino medu v tekočini določimo s saharometrom. Uporaba saharometra je pri izdelavi opojnih pijač zelo priporočljiva. Z njim najlaže ugotovimo množino sladkorja (medu) v raztopini. Za merjenje potrebujemo steklen valj, ki je za malenkost višji od saharometra. Tega napolnimo do roba z ohlajeno medeno raztopino. Potem polagoma potopimo saharometer vanj. Številka na lestvici, do koder sega gladina tekočine, nam pove množino sladkorja ali medu v tekočini. Če je sladkorja ali medu v njej več, kakor bi smelo biti, prilijemo vode, če ga je manj, pa prekuhamo nov sat. ali dodamo nekaj čistega medu. Lahko pa. tudi pustimo tekočino tako dolgo vreti, da prevelika množina votle izhlapi. Pri ponovnem merjenju mora saharometer pokazati najmanj 25 in največ 35 stopinj. Če ugotovimo pri 1 lil medene raztopine n. pr. samo 14 saharometričnih stopinj, je to premalo-. Zato jo kuhamo tako dolgo-, da izparimo polovico raztopine. Šele ko nam saharometer pokaže 28 stopinj, je dovolj medu v raztopini. Iz take raztopine bomo dobili močno pijačo. Lahko pa napravimo medico tudi iz medu. ki je ostal v satju po točenju. S toplo vodo izlužimo sate in, ko se raztopina ohladi, zmerimo s saharometrom količino medu. Nato pridamo ali vode ali medu, kako-r je to pač potrebno glede na moč medice. Preveč črne sate seveda izločimo, da nam ne bi po nepotrebnem obarvali pijače, da ji ne ibi dali slabega okusa in jo s tern napravili moirda neužitno. ' Kdor nima saharometra, lahko množino medu v raztopini dolbči s kurjim jajcem. Umito jajce vtakne v ohlajeno tekočino in opazuje, če se dviga. Medu je v raztopini primerna množina takrat, kadar moli iz nje samo gornji del jajca v premeru dvodinarskega kovanca. V taki medeni raztopini je približno 26 % sladkorja ali medu. Po vretju bi dobili medico, ki bi vsebovala okoli 13 % alkohola. Če moli iz raztopine več jajca, prilijemo vode, če pa ga moli manj, kuhamo raztopino tako dolgo, da previšek vode izhlapi, odnosno ji dodamo še nekaj medu. To je preprost, a dovolj zanesljiv način ugo- Saccharometer tavljanja pravilne množine medu v raztopini.. Za kuhanje medice potrebujemo bakren kotel. Le za manjšo količino medice zadošča emajlirana posoda. Kakor sadili sok tako ne sme tudi medena raztopina priti v dotiko z železom. Če bi se to zgodilo, bi dobili kalno tekočino, ki bi imela neprijeten okus po železu. V pripravljeni bakreni kotel nalijemo popolnoma čisto pitno ali mehko vodo, v vodi pa raztopimo natehtano množino medu. Dokler ni raztopljen ves med, posode ne smemo pristaviti k ognju, ker bi se gosti med na dnu prismodil — karameliziral. Pijača bi potemnela in dobila okus po pripa-ljenem sladkorju. Ko se med popolnoma raztopi, zaznamujemo na steni kotla, do katere višine sega raztopina, šele potem jo začnemo segrevati. Vreti mora eno do poldrugo uro. Yes ta čas ji moramo prilivati toliko vode, kolikor se je povre. Razen tega je treba posnemati peno, ki se nabira na površini. ludi za prilivanje moramo, vzeti popolnoma čisto pitno vodo. V peni, katero pobiramo s površine, so sesirjene beljakovine. S posnemanjem jih odstranimo iz medu, s tem pa odvzamemo glivicam važno dušič-nato hranivo. Dušik nadomestimo tako, da dodamo na vsak hektoliter raztopine po 50 g amonijevega metafosfata. Iz prej omenjenih razlogov še okisamo vsak hektoliter s 50—100 g vinske kisline. Kislino pridenemo navadno šele po kuhanju. Z manjšo posodo zajamemo nekaj še tople medene raztopine, raztopimo v njej vinsko kislino in jo nato zlijemo v kotel. Pogosto pridajajo medici hmelj; za vsak hektoliter je treba pripraviti približno 100 do 200 g hmelja. Pridamo ga v platneni vrečici. Vrečica ostane v tekočini toliko časa, dokler se kuha. Lahko pa vržemo hmelj kar tako v kotel, toda tekočino moramo potem, ko se ohladi, precediti. Je pa še tretji način dodajanja. Hmelja ne kuhamo z medeno raztopino, ampak ga v času bobnečega vretja skupaj z drugimi dišečimi snovmi v vrečici obesimo v sod. Na ta način dobimo finejši okus; rabimo pa v tem primeru nekoliko več hmelja. Dišeče snovi dodajamo zato. da bi medica izgubila duh i>o vosku oziroma po medu. Kot začimbe uporabljamo: cimet, nageljnove žbice, kardamom, muškatov orešek, korenino tropičnega drevesa illicium, koriander, vijolične koreninice, rožmarin itd. Zmes mora biti seveda v harmoničnem sorazmerju; le tako dobi medica ustaljen okus. Dišave stresemo v platneno vrečico, vrečico pa v času bobnečega kipenja vtaknemo skozi veho v sod. Ko tekočino prvič pretočimo, vzamemo vrečico zopet iz soda. Lahko pa tudi vtaknemo dišave v vrečici za 10 minut v vročo raztopino. Večina čebelarjev pripravlja medico v malem. Če jim ni pri roki dovolj velik kotel, morajo kuhati medeno raztopino v obrokih. Prekuhani del raztopine zlijejo v sod, v prejšnji posodi pa nato prekuhajo še nadaljnji del. V takem primeru je treba kuhati med in vodo v istem sorazmerju, kakor če bi kuhali vso količino naenkrat. Če morajo n. pr. prekuhati 26.25 kg medu v 100 1 vode in nimajo pri roki dovolj velike posode, naj raztopi jo po delih 1,75 kg medu v pet litrih vode ali 5.5 kg medu v 10 1 vode. V istem sorazmerju naj kuhajo tudi hmelj in druge začimbe. Končni rezultat je prav tak, kakor če bi kuhali vso medeno raztopino naenkrat, le da se kuhanje raztegne na daljšo dobo. Vsakokrat, kadar zlijejo prekuhano raztopino v sod, pa morajo sod dobro zamašiti. (Dalje prihodnjič.) Dolinar Ivan: Moja pregradna rešetka Leita 1920. sem pri nadzorniku Pulku v Gomji Savinjski dolini opazil novost, ki mi je bila takoj všeč. V AZ-panjih je imel namesto običajnih okvirov z matično rešetko, posebne okvire, iki jih je bilo mogoče pokrili s prečnimi deščicami. V naslednjem imenujem to preuirejeno rešetko pregradno rešetko. Kmalu sem pa uvidel, da ta preureditev dela v panjih ne olajša, ker je treba pobrati iz medišča vse sate, ako hočeš rešetko zapreti. Sklenil sem zato prekriti rešetko s podolžnimi deščicami, katere bi lahko potiskal v panj pri zaprtem okencu. Jeseni istega leta mi je napravil čebelar in mizar-samouk 5 A Ž-pan jev na 8 satov s takšnimi pregradnimi rešetkami. Dolgo čaisa sem jih z zadovoljstvom uporabljal, vendar so se pokazale neke pomanjkljivosti, katere naj najprej naštejem. Prvotno sem imel okvir in deščice narejene iz mehkega lesa in če se je les le malo skrivil, je bilo delo z njimi že močno otežkočeno, tako da izboljšava ni prav ustrezala svojemu namenu. Leta 1930. sem dal vso lesene dele pre- gradile rešetke napraviti iz hrastovine. Omenjeni mizarski samouk pa mi je napravil pregradne rešetke tako, da so imele deščice zareze, misleč, da bo na ta način preprečil njih veženje. Toda čebele so deščice zalepile lto jih zato nisem mogel izvleči. Po tretjem in četrtem poizkusu se mi je šele izboljšava v vseli pogledih obnesla, dafii ima še višino nekaj pomanjkljivosti. Preden preidem k opisu same pregradne rešetke, naj. še te naštejem. Predvsem moram povedati, da je pridelek medu za nekaj dkg manjši, kako? pri družinah, ki imajo navadne matične rešetke. Deščice oziroma zagozde moje pregradne rešetke, ki štrlijo izpod okenca, ovirajo uporabo celili slamnic. Pri prevažanju na velike razdalje je treba zagozde posebej pritrditi, sicer je nevarnost, da izpadejo. Sam sem predlanskim in lani prevažal čebele v panjih s takimi pregradnimi rešetikami okrog 60 km daleč z avtom brez vseli nevšečnosti. Največja hiba pa je nedvomno ta, da so moje pregradne rešetke dražje od običajnih. Ali je pridelek v resnici manjši v panjih z mojimi rešetkami, še ni dovolj preizkušeno. Ilibo sem sicer sam opazil, nisem pa siguren, če drži stoodstotno. V svojem čebelnjaku sem imel nekaj let tuje čebele v panjih z navadnimi rešetkami in tedaj sem videl, da so imele nekatere teh družin kakšno leto več medu kot moje. Toda pripominjam, da so bili li AŽ-panji na 10 satov, moji pa «aroo na 8 oziroma 9. Ta hiba bi se dala točno ugotoviti le pri izenačenih družinah in s tehtanjem. Druga pomanjkljivost ni tako občutna, ker itak večina čebelarjev upodablja le polovične slamnice tudi za okencem. Ker sem že omenil nedostatke svoje rešetke, je prav, da spregovorim naposled tudi o njenih prednostih, ki so vsega upoštevanja vredne. Te se pokažejo predvsem pri odvzemanju medu. Na predvečer ali že popoldne izvlečem zagozde izpod okenca in na njihovo mesto potisnem, me da bi odpiral okence, deščice za pokritje rešetke (ločilne deščice). To delo je pri 50 panjih opravljeno v eni uri brez vsakega pika ali vznemirjanja čebel. Če imam zgornje žrelo zaprto, ga odprem takoj ali najkasneje naslednje jutro navsezgodaj. Ker se čutijo čebele v medišču osamljene, jih večina odleti skozi gornje žrelo ob lepem vremenu že do desete ure, sicer pa malo kasneje. V medišču ostane le malenkost najmlajših čebel. Po deseti uri gornje žrelo zaprem, da mi ne zaidejo v med išče roparice. V medišču največkrat ne ostane niti 100 čebel. Ometem jih v plodišče ali tudi kar nazaj v medišče, kjer počakajo, da jim vrnem iztočene sate. Pri odvzemanju medenih in tudi pri vračanju izločenih šalov me čebele ne moitijo. Ko sem vrnil vse iztočene sate, potisnem v panj še okence in šele tedaj izvelečem ločilne deščice, odprtine pri okencu pa zopet zamašim z zagozdami. Vse je opravljeno največkrat brez vsakega pika. Prestavljanje je pri pregradni rešetki prav tako preprosto kakor lo-čenje. Ko odstranim papir ali slamnico s pregradne rešetke, odlepim z nožem deščice, katere pa pustim še na rešetkah. Prestavljam le po prarezu ljenje trotovca redno in vedno posreči. Ako je medišče trotovca zasedeno, ga izpraznim in zaprem z ločilnim ideščicami. V medišče dodam prašil ček in mu seveda odprem gornje žrelo. Procedura je ista kot pri združevanju, le da sem tu še bolj previden in da raztegnem združevanje za en dan. Mlade čebele trotovca se po večini pridružijo matici v medišču, dočim se starke trdovratno držijo svojega plodišča. Čez kake tri dni žrelo v medišču zaprem. Tedaj pometem po Lackmayerjevem navodilu vse čebele iz plodišča v bližini čebelnjaka na tla, čebele iz medišča pa z matico vred prestavim navzdol. Če se trotovke vrnejo, jih dodane in prestavljene čebele, ki se ne čutijo osirotele, uničijo in družina je v redu. Tudi krmim čebele po večini iz medišča. Prazne sate, v katere sem mali 1 krmilno tekočino, postavim v medišče tako, da je med njimi za en sat presledka. Ločilne deščice pustim le malo odprte, da se počutijo čebele, ki so prilezle v medišče, osirotele. Zato se po napolnitvi želodčka s sladkorno raztopino takoj vrnejo, od koder so prišle. Prav za prav ropajo, ko prenašajo krmilno tekočino v plodišče. Tudi iztočene sate jim dam na ta način očistiti in popraviti. Prednosti moje pregradne rešetke cenim loliko, da je pri sedanjih AŽ-panjih ne bom več opustil. Za vsako nadaljnjo preizkušnjo in izboljšavo pa bom vsakomur zelo hvaležen. Pri čebelarski družini Žalec-Gotovlje ima tov. Piki ležeče panje z me-diščem ob strani. Tudi tov. Premrl Anton opisuje v 10. št. lanskega »Čebelarja« približno enak panj, tako imenovanega pivčana. Meni samemu se zdi ta novost dobra. Večkrat sem že premišljal, kako bi namestil svojo pregradno rešetko kot ločilno steno med oba sosedna prostora. Naposled naj preidem še h kratkemu opisu pregradne rešetke. To je stalna naprava v panju in mora biti narejena edino le iz trdega, hrastovega ali orehovega lesa. Bukov les je prekrhek, javor in jesen pa se prerada krivita. Deščice za prekrivanje rešetke bi bile lahko samo tri. Rešetka bi imela potem trikrat po 9 raz. To bi bilo najbolje, vendar bi bilo treba v tem primeru povečati debelino deščic in s tem najbrž tudi višino panja. Pri večji debelini bi se pa smel uporabljati vsak trd les. Sam imam pri novejših pregradnih rešetkah štiri oziroma pet ločilnih deščic. Proste površine matične rešetke je pri tem številu še vedno dovolj, dočim so ločilne deščice primerno zožene. Ločilne deščice se ne smejo tesno prilegati svojim odprtinam, ampak morajo biti toliko ohlapne, da lahko--porineš nož r zareze, kadar hočeš odlepiti zadelovino. Deščice za prekrivanje morajo biti vse enake, da jih lahko uporabiš kjerkoli. Zagozde se lahko tesneje prilegajo, smejo pa biti le tako dolge, da sežejo do matične rešetke. Če so daljše, jih čebele premočimo prilepijo, če so krajše, jih zakacajo z zadelovino. Zagozde in deščice morajo biti približno 3 cm daljše kot pregradna rešetka, da ne nastanejo težkoče pri izvlačenju. Važen je tudi prostor med matično rešetko in ločilno deščioo. Ta mora biti toliko velik, da čebel ne taremo, ko'zapiramo rešetko. Po več letih čebele zareze, v katerih drsijo ločilne deščice, močno zadelajo s propolisom. Za njihovo čiščenje bo treba sestaviti poseben nož ali strguljo. Zareze, v katerih je pritrjena matična rešetka, naj na obeh straneh za kakšna 2 mm presegajo zareze za ločilne deščice. To pa zato, da lahko rešetko pribiješ z daljšimi žebljički na pTegradno desko. Pregradna deska je zlepljena z navadnim mizarskim klejem in še zbita z lesenimi klinci. Ako se mi kakšna deščica le zvije, jo drugič porinem narobe nad rešetko. Ce bi čebele iztaknile kakršen koli prehod med med iščem in plodiščem, bi rešetka zgubila svojo vrednost. Pri panjih brez gornjega žrela se ta pregradna rešetka obnese le deloma. Novejši panji z begalnioo so za pregradno rešetko prav dobri, vendar mi je pregradna rešetka zaradi begal nice enkrat le odpovedala, ker so sc čebele skozi begalnico vračale v medišče. Nosilci naj bodo okoli 5 mm nad pregradno desko, sicer jih čebele prilepijo na deščice, pa je potem delo v panju težje. V praznem prostoru med matično rešetko in deščico rade zgradijo čebele #fcščene rrjostičke, vendar le pri prav dobri paši. O takih malenkostnih ovirah pa ni, da bi govoril! Kdor bi si te pregradne rešetke nabavil, naj jih preizkuša vsaj eno leto, nato naj šele izreče svojo sodbo. Pregradna deska ima sicer nekaj hib, katere pa in jene prednosti odločno prekašajo. Če ti je do hitrega opravljanja čebel in če ne reflektiraš na njih pike, si jo čimprej omisli! Ko se ji boš privadil, se boš čudil, kafko si mogel kdaj čebelariti brez nje. Pirjevec Josip: S čebelami na Velebit Po dokaj ugodno zaključeni ajdovi paši sva začela s tovarišem š. razmišljati, ali bi ne bilo umestno peljati čebele še na liško vresje. Ker je vse tako kazalo, da bo lepo vrenie še nekaj časa trajalo, sva sklenila, da odrinem v Liko najprej jaz sain, si ogledam pasišča in izberem primeren prostor, nato pa se vrnem po čebele, ki naj bi jili tovariš med tem časom pripravil za prevoz. Vstopil sem v vlak in po sedemnajsturni vožnji dospel v Zermanijo. Na postaji sem se seznanil z dvema čebelarjema iz Subotice, ki sta tamkaj pasla svoje čebele. Ko sem jima povedal, da nameravam tudi jaz pripeljati tjakaj čebele, sta mi to odločno odsvetovala, češ da je začela vleči burja in da bo paše v tem predelu vsak čas konec. Priporočila pa sta mi, naj postavim panje na pogorje Velebit, kjer sta žepek in rožmarin v najbujnejšem cvetju. Ker sem dobil enake informacije tudi pri drugih čebelarjih, sem se prepričal, da sta govorila rcsnico. Ko sem doma tovarišu razložil, kako stoje stvari, sva se odločila, da pojdeva s čebelami v Obrovac, ki leži na dalmatinski strani Velebita. Naročila sva vagon, -natovorila panje in se odpeljala. Drugi dan zvečer ob 18. uri sva že bila na železniški postaji v Gračacu. Prespala sva noč v vagonu, zjutraj pa odšla v trg, ki jc odaljen od postaje kaka dva kilometra, se zglasila pri kotarski zadrugi in se dogovorila zaradi izposojila tovornega avtomobila. V zadrugi so nama obljubili, da bo avto ob 11. uri na postaji, v resnici pa je prišel šele ob 15. uri. Naložila sva polovico panjev in prisedla k vozniku. Zapel jc motor in avto se je začel polagoma vzpenjati po vijugasti cesti v hrib. Razgled nazaj proti Gračacu je bil krasen, toda čebelarja v takem položaju razgled kaj malo zanima. Vse bolj ga zanimajo pasišča in njegove čebele. Na levi in na desni strani po pobočju so se širile velike ploskve medonosnega resja. Tu in tam sva opazila slavonske »položke«, ki so bile postavljene med skalami ali celo na robu ceste. Nekje sva videla moškega in žensko, ki sta oskrbovala 50—60 takih »položk«. Med zidovjem po okupatorju požgane hiše sta si postavila šotor in si v njem uredila zasilno bivališče. Avto je pribrnel na vrh Velebita. Zadivil naju je čudovit razgled, ki se je razširil na vse strani. A le za hip, kajti cesta se je takoj nato preokrenila v nasprotno dalmatinsko stran. Na visoko naloženem avtu ti postane tu nehote neprijetno. Cesta pada strmo navzdol in dela nešteto ovinkov. Na levi zevajo globoki prepadi, na desni pa žari v sončni pripeki od vetra in vode razjedeno skalovje. Kje se bomo ustavili, nisva vedela. Zaupala sva svojo in svojih čebel usodo vozniku, ki je trdil, da mu je teren dobro znan, in obljubil, da naju popelje na tako mesto, kjer bo dovolj prostora za najine panje. Ustavil je avto poleg neke drče, približno 5 km izpod vrha Velebita. 2 km više je imel čebele državni sektor iz Slove- nije. Okrog 400 AŽ-panjev je bilo na robu ceste zloženih v skladanico, sestoječo iz treh vrst. (Glej sliko v »Tovarišu« št. 53 z dne 31. decembra 1948!) Ko smo prvo polovico panjev postavili kraj ceste na tla, smo se vrnili na postajo še po drugo polovico. Ko smo tudi to raztovorili, je voznik avto obrnil in se odpeljal z njim po cesti v hrib. Midva .sva hitro sestavila zasilen čebelnjak in razmestila v njem panje. Ob 19. uri so bile čebele po oseminštiridesetih urah odprte. Ko je bilo vse urejeno, sva šla pogledat čebele državnega sektorja. Pokramljala sva nekoliko z navzočnim uslužbencem, mu izročila v varstvo tudi najine čebele, nato pa jo mahnila peš proti vrhu. Na vrhu sva sedla na kolesi, ki sva ju privlekla s seboj, in se spustila na njih v dolino. Bila je že trda noč, ko sva dospela v Gračac. K sreči nama je pot razsvetljevala polna luna. Ko sva prišla na postajo, je ravno privozil brzovlak. Oddala sva kolesi v prtljažni voz, si poiskala v vlaku prostor in se odpeljala proti domu. Uslužbenec državnega sektorja jiama je obljubil, da naju bo pismeno obvestil, če bi bilo kaj izrednega pri čebelah. Ker pa nisva prejela nikakega poročila, sva se po triindvajsetih dneh odločila, da greva ponje. V nedeljo 10. oktobru 1948 sva bila zopet v Gračacu. Ko sva stopila iz vlaka, sva opazila, da dovaža državni sektor svoje čebele s pasišča na postajo. Seveda sva se takoj pozanimala pri uslužbencih, kako je z najinimi čebelami. Toda novice niso bile preveč razveseljive. Ker je ravno tedaj odhajal prazen avto po čebele državnega sektorja na Velebit, sva vrgla svoji kolesi nanj, se skobacala še midva nanj in se zaskrbljena odpeljala. Ob 10. uri sva bila pri čebelah. Ali — o velebitski volkovi! Že od daleč sem opazil, da je bil eden izmed najinih čebelnjakov razkrit. Streha je ležala na tleh, dva panja pa sta bila od zadaj odprta. Takoj sem stopil k tema dvema panjema, da bi videl, kaj to pomeni. Ugotovil sem, da sta bila izropana po nekom, ki se je moral na čebele kolikor toliko razumeti. Odnesena je bila s satovjem vred vsa zimska zaloga, ki sem jo bil pustil v plodiščih po ajdovi paši. Tudi medišči sta bili prazni, čebel pa je bilo v obeh panjih tako malo, da mi ni preostalo drugega, kakor da ju popolnoma izpraznim. Ko je bilo to urejeno, sva se lotila s tovarišem tudi ostalih panjev. Sklenila sva, da jih bova najprej prefnesla na rob ceste. To pa ni bilo lahko delo, ker je ravno tisti dan burja tako razsajala, da naju je hotelo kar odnesti. Tudi zaradi skalnatega terena sva morala biti zelo pazljiva. Ob vsakem koraku nama je grozilo, da se, prevrneva in strkljava v dolino. Ob 16. uri so bili vsi panji zloženi na robu ceste. Sedaj je bila najina prva skrb, da si pripraviva prenočišče. K bližnji skalnati steni sva postavila streho enega izmed svojih čebelnjakov, jo z žico in vrvjo pritrdila k nekemu grmu, nato pa jo obložila še s kamenjem. V tem zaklonišču sva prebila noč, ki je ne bom nikdar pozabil. Ljudskega bivališča ni bilo vsaj 7 km daleč okrog. Tiščala sva se pod meter visoko desko in prisluškovala burji, ki se je zaganjala v najino zatočišče kot lačen volk. Vsak njen sunek sva slišala že od daleč, kako se je bližal in jačal. Ko se je razbesnel okoli naju, se je zopet oddaljil v nasprotno siner. Pri vsem tem pa naju je ves čas skrbelo, če ne bova slišala kje v bližini tudi volčjo pesem. Rojen sem tam, kjer ima burja mlade. Često sem že imel z njo opraviti, da bi pa tako trepetal zaradi nje, se mi še ni zgodilo. S tovarišem sva se kar v kroglo zvila in šklepetala z zobmi, da bi si skoraj jezike odgriznila. Ko me je začelo le preveč zebsti, sem poizkusil zakuriti. Ogenj se mi je res posrečilo napraviti, a sem ga kmalu pogasil, kajti obstojala je nevarnost, da zažgem ves Velebit. Končno jo le prišlo slovo od te strašne noči. Na vzhodu se je pričelo polagoma svitati. Ob 5. uri zjutraj sem se že boril po cesti v hrib z burjo, držeč v eni roki kolo, v drugi pa klobuk. Srečno sem se pretolkel do vrha, zajahal kolo in se pognal navzdol proti Gračacu. Ker je vladalo na tej strani Velebita skoraj popolno zatišje, sem vozil še dokaj hitro. V Gračac sem dospel ob 8. uri in takoj poiskal kotarsko zadrugo, da se dogovorim zaradi izposojila avtomobila. V pisarni pa so mi pojasnili, da ta dan ne morejo dati avta za prevoz čebel, ker ga sami rabijo. Porabil sem vso svojo zgovornost, da bi jih prepričal, kako potreben mi je ävto, a nisem nič dosegel. Ko sem uvidel, da jq vse zaman, sem se izmučen od potovanja in dveh neprespanih noči zavlekel na neki hlev, se tam zaril v seno in prespal dve uri. Ko sem se prfebudil, se me je začel‘polaščati obup. Kaj naj storim? ßanji so zloženi 16 km odtod kraj ceste, pri njih straži tovariš in nestrpno čaka mojega prihoda, jaz pa do smrti izmučen poležavam in ne najdem nobenega izhoda iz zagate. Pa mi pride na um, da bi mogel telefonično naročiti avto od kod drugod. Takoj skočim na noge, grem na pošto in telefoniram v Knin. Nič! Vse zasedeno. Telefoniram v Gospič. Zopet nič! »No,« sem si mislil, ssedaj je konec mojega čebelarstva in mojega tovariša tam v pustinji vrh Velebita.« Ob 14. uri sem šel četrtič na urad kotarske zadruge in tam zopet moledoval za ta nesrečni avto. Ker se nikakor nisem dal odgnati, so me končno le uslišali in mi izdali dovoljenje za uporabo. Treba pa se je bilo dogovoriti še s šoferjem. Iskal sem ga po vsem trgu, a ko sem ga našel in mu povedal, da se peljeva po čebele, mi je dejal, da nima časa. Pa četudi bi ga imel, bi ne šel nikamor, ker je prejšnji dan in prejšnjo noč vozil čebele državnega sektorja in je sedaj tako izmučen, da ne bi vzdržal novih naporov. Z raznimi obljubami sem ga končno le omehčal. Ob 15.30 smo odrinili \z Gračaca. Tovariš, ki je stražil čebele, je naju sprejel z odprtimi rokami. Po kratkem posvetovanju smo sklenili, da bomo naložili vseh 44 panjev in vso dugo opremo naenkrat. Avto je bil visoko naložen, ali- na srečo smo imeli s seboj dvajsetmetrsko vrv, s katero smo vse lepo povezali in srečno pripeljali na postajo Gračac. Ob 20. uri so bile čebele in vsa oprema že v vagonu. Bilanca tega čebelarskega izleta je bila zame naravnost porazna: 2 panja uničena, stroški prevoza tja in nazaj 5000 din, trpljenja nič koliko, a medišča prazna. Za čebelarja prevoznika je med dostikrat bolj grenak kot sladak. Tako je bilo lani tudi pri meni. Kljub temu ne bom vrgel puške v koruzo. Letos nameravam znova peljati čebele v Liko, toda za avto ne bom več toliko prosjačil, temveč postavil panje kar ob železniški progi, pa če bi bila na Velebitu še tako obilna paša. Rojec Vlado: Plemenilne postaje v letu 1948 Po pravilniku o oskrbovanju, nadzorovanju in uporabljanju pleiaenilnih postaj bi moral biti sklican letni sestanek vzrejevalcev vsaj do (conca novembra. To bi se tudi zgodilo, če bi glavni odsek prejel pravočasno poročila z vseh plemenilnih postaj. Kljub ponovnim opozorilom v Slovenskem čebelarju, kljub ožjim urgencam pri posameznih podružnicah pa je odsek prejel do 16. januarja, ko se je sestanek vršil, poročila le od devetih postaj, a še od teh so bila nekatera pomanjkljivo sestavljena. Vzorna poročilu so poslale sanio mariborska, kamniška in litijska podružnica ter tov. Kirar. Podatke za končno statistiko so oddali nekateri zastopniki podružnic šele na dan sestanka, od drugih pa smo jih morali domala z grožnjo izterjati kasneje. Tako more glavni odsek šele sedaj objaviti kolikor toliko popoln pregled celotnega dela na plemenilnih postajah v letu 194-S. Na splošno moram ugotoviti, da je elan v naših vrstah zelo padel. To kaže že omenjena malomarnost v poročanju, še bolj pa morda 'majhna udeležba lia zadnjem sestanku. Dočim se je lani udeležilo sestanka 73 vzrejevalcev, jih je bilo letos navzočih samo 51. In to kljub temu, da je narastlo število plemenilnih postaj skoraj za polovico, kljub temu, da so pokazali posamezni čebelarji vsaj spomladi pred otvoritvijo vzrejne sezone mnogo zanimanja za to lepo čebelarsko panogo. Nehote se sprašuješ, odkod ta malodušnost. Udeh izmed glavnih vzrokov, ki je prav gotovo malodušno vplival ne samo na vzrejevalce, temveč tudi na Večino drugih čebelarjev, jo vsekakor odlašanje s preusmeritvijo naše organizacije. 20. junija bo minulo že leto dni, odkar je skupščina sklenila, da se priključi zadruga k Republiški poslovni zvezi, do njene likvidacije in dela v novem okviru pa še do danes ni prišlo. Nekatere čebelarske družine odnosno podružnice i\u podeželju so se že povezale s kmetijskimi zadrugami, ljubljanska čebelarska družina se je celo opredelila kot samostojna zadruga, večina pa jih še vedno deluje v prejšnjem smislu. Ker ni od nikoder točnih navodil, kako naj se likvidacija izvede, ni nič čudnega, du je članstvo zbegano in da pada delovni polet na vseh področjih naše čebelarske skupnosti. Drugi, nič manj važen vzrok je bilo vreme, ki je bilo ravno v času prašenja matic še prav posebno muhasto. Že v prvi polovici marca so se pričeli nalivi, ki jim potem ni hotelo biti ne konca ne kraju. V maju in juniju skoraj ni bilo dneva, da bi ne deževalo. V večnem upanju, da se bo sčasoma vreme le sprevrglo, so mnogi vzfejevalci z delom odlašali in ga nazadnje, ko se je sezona bližala h koncu, za letos sploh odložili. Neugodno je vplivalo nadalje dejstvo, da razne potrebščine, brez katerih je vzreja nemogoča, zopet niso bile pravočasno pripravljejie. Šele v začetku' junija je prejela zadruga potrebno količino sladkorja, preden pa je bil del tega sladkorja zmlet v prah, je preteklo zopet nekaj, ravno tedaj tako dragocenega časa. Zarudi pomanjkanju pravilnih sit je bil sludkor v prahu dokaj grobo zmlet, tako da ga čebele v plemenilnikih niso mogle docela izkoristiti. Zadrega je nastala tudi pri nabuvi šip za plemenilnike. Le z največjim naporom se nam jih je posrečilo dobiti tako rekoč že sredi vzrejne sezone. Zaradi zastoja v mizarski delavnici so bili tudi hramčki in čebelnjaki za trotarje dokaj kasno izdelani. K vsemu temu se je pridružila še ta smola, da se je tavno tedaj, ko bi bilo treba razpeljati inventar na novo ustanovljene plemenilne postaje, pokvaril zadružni tovorui avto. Deloma je bilo krivo nazadovanju plemenilnih postaj tudi to, da ni imel glavni odsek z njimi skoraj nikakih neposrednih stikov, da je vrhovno nadzorstvo domala popolnoma odpovedalo. S tem je bila porušena med posameznimi postajami tista velz, ki je v prejšnjem letu največ pripomogla k tako razveseljivemu uspehu. Pred sezono je bilo na deželi kakor po navadi tudi letos več predavanj. Vendar je bila strokovna izobrazba prepuščena kolikor toliko samoiniciativi posameznih podružnic odnosno družin. Starejši vzrejevalci so poučevali začetnike deloma teoretično z nasveti, deloma praktično. Marsikje so se vršili celo kratki tečaji, ki so jih vodili domačini. Tako je n. pr. priredil tov. Vovk pri svojem čebelnjaku v Ilrašah dva poldnevna tečaja, ki sta bila prav zadovoljivo obiskana. V Litiji se je vršiPcelodnevni tečaj in zaključil z ogledom plemenilne postaje pri Pustovem mlinu. Na tem tečaju je poleg mene predaval vodja plemenilne postaje tov. Bitenc. Ta je imel v Zasavju še štiri predavanja o vzreji matic. Tov. Kirar je imel v svojem okolišu 3 predavanja. V Tubljah pri Velikem dolu je predaval tov. Sene- gačnik, ostalih 11 predavanj pa je odpadlo name. Glavni odsek je imel pred začetkom sezone 3 seje, na katerih je sklepal predvsem o ustanovitvi in primerni razporeditvi novili pleinenilnih postaj. Štiri naj bi dobili Primorci, dve pa Štajerci. Tako bi otvorili sezono s 17. postajami. Ker se nam je kasneje pridružil tudi tov. Kirar s svojo postajo, ker so bile 3 ustanovljene na zasebno iniciativo in ena za državni sektor, bi moralo prav za prav obratovati v Sloveniji leta 1948. 22 plemenilnih postaj. V resnici pa jih je delovalo le 17. Popolnoma je zaspala celo stara plemenilna postaja v Logarski dolini, ki smo jo še lani prištevali k najboljšim. Ta postaja stoji v obmejnem pasu in je zaradi poostrenih vojaških ukrepov postala nedostopna. Sklenili smo, da jo bomo premestili v Robanov kot, toda do sedaj se še to ni zgodilo. Novo-ineščani se ne ganejo, čeprav imajo že vso opremo. Za projektirano plemeriilno postajo v Javorniku je zmanjkalo plemenilnikov. Zato smo morali njeno ustanovitev odložiti na prihodnje leto. Od primorskih plemenilnih postaj je delovala samo sežanska. Ostali dve sta vzrejo preložili na bodočo sezono. Z državne plemenilne postaje v Gorici pri Velenju nismo prejeli nikakega poročila. Pohvaliti pa je treba nekatere posameznike, po katerih zaslugi so bile priklicane v življenje plemenilne postaje, ki jih glavni odsek sploh ni predvideval. Tako pri čebelarskih družinah St. Lovrenc na Pohorju, Logatec in Železniki. Tudi mariborska postaja je pokazala v primerjavi s preteklim letom zelo lep uspeh. Prednjači seveda Kirarjeva postaja v Hrenci. Tov. Kirar je sam sprašil letos preko 500 matic in se s 93-proccntno sprašitvijo neverjetno visoko povzpel. Če pregledamo uspehe posameznih plemenilnih postaj, dobimo tole sliko: Zap. štev. Plemenilne postaje Družina, ki jo oskrbuje i —v !>s -c, " C O- 2=51 na temni podlagi drobna ličinka, ko jo vzdignejo iz celice, čim bolje vidna. Malenkostna preuredim, a vendar važna izpopolnitev! Drugim je ta način docela spodletel. Celo na našem tečaju v Litiji se ni obnesel. No,“na tečajih se često kaj ponesreči. S tem pa še ni rečeno, da je to, kar se jo ponesrečilo, tudi pogrešeno. Predavatelj skuša biti pri razlagi čim bolj nazoren, čim bolj jasen v svojih izvajanjih. Zato dela počasi, išče kontakt s poslušalci odnosno gledalci, pri tem pa nehote zgubi kontakt z delom kot takim. Ravno pri prenašanju ličink pa so potrebne čim hitrejše roke, čim večja zbranost in pbzljivost. Tudi toplota in čistoča igrata pri tem važno vlogo. Mnogo je odvisno od krmilnega soka. Če ni pravilno konserviran, če ni primerno razredčen, je bolje polagati ličinke kar v suhe celice. 2e lani smo preizkušali ponekod množično^vzrejo, za katero nam je dal pobudo na prvem sestanku vzrejevulcev tov. Ki'rar. Z njo bi prištedili deloma na času, deloma na materialu. Primernu bi bila zlasti za čebelarje z manjšim številom panjev. Saj je mogoče s to metodo v eno samo vzrejno serijo vključiti po več vzrejevalcev. Na podlagi lanskih izkušenj bomo letos metodo izpopolnili in jo končno opisali v našem strokovnem glasilu. ■ Vse to priča, da je v.nas mnogo dobre volje in smislu za napredek. Lahko rečemo, da se je vzreja marsikateremu čebelarju že tako priljubila, da je ne bo zlepa opustil. Razširiti pu bo trebu nuš krog še ž novimi vzrejevalci. Razviti bo treba zlasti na deželi čim živahnejšo agitacijo za to posebno čebelarsko panogo. Zavedajmo se, da je zadruga žrtvovala do sedaj za njen razmah že preko pol milijona dinarjev, da bi bil neodpustljiv greh, če bi ta denar propadel brez vsakega haska.' Nikakor ne smemo ostuti sumo pri lepih besedah, nikakor ne na pol pota. Potruditi se moramo, du se' čimprej približamo najvišjem« cilju, ki smo ga postavili, končnemu cilju, ki ga zasledujejo naše plemenilne postaje. In ta cilj je: očiščenje naše svetovno znane čebelje pasme vsake tuje primesi. Obveščevalne postaje Poročilo za marec Marčna poročila vseh opazovalnih postaj soglašajo v tem, da so čebelje družino v večini primerov dobro prezimile. Poraba zaloge v zimskih mescih pa je bila precejšna. Umrlo je mnogo čebeljih družin zlasti v kranjičih in koših. Medtem ko je bilo vreme v januarju in februarju za razvoj družin zelo ugodno, je vreme v marcu zavrlo nadaljnje zaleganje. V prvih dveh tretjinah so prevladovali suhi in hladni vetrovi. Čebele so izletavale le v manjši meri. Največkrat so izletavale zato, ker so trpele žejo. Kljub vetru so iskale vode, ki jim je bila potrebna za razvoj zalege. Pri tem se jih je precej pogubilo. Dobro so naredili oni, ki so jih napajali z vodo kar v panjih. V zadnji tretjini se je vreme izboljšalo. Donos obnožnine je bil znaten. Novo mesto. Dnevi, ko čebele niso mogle po vodo, so zelo ovirali razvoj zalege. Po šestih takih dnevih sem opazil v panjih — tik ob pokriti zalegi — jajčeca namesto ličink, znamenje, da matica ta čas ni zalegala. Sladkor, ki nam jo bil nakazan, je bil dobrodošel za nekatere, zlasti za kranjičarje, pa je dospel prepozno Dobova. Vzdolž železniške proge bomo sadili medovite rastline. Dovoljenje od železniške uprave že imamo. Na razpolago nam je dovolj sadik akacije, rabili ' x bi pa še sadike plemenitih vrb, javora, sofore. Turški vrh. Od lakote je padlo preko polovice čebeljih družin v koših. Poročilo za april V letošnjem aprilu je bila večina dni sončnih, toda hladnih in suhih. Suša je povzročila zakasnitev cvetenja sadnega drevja in razvoja travniške flore. V drugi tretjini sta pričeli cvesti češnja in sliva; borovnico je skoraj povsod uničila slana. Ponekod so r tem času brale čebele tudi na repici, ki jo vse premalo sejemo. V,tretji dekadi sta začeli cvesti jablana in hruška. Vsa poročila soglašajo, da so čebele prav dobro prestale kritični spon^ladanski čas. V mnogih primerih je bilo potrebno dodatno krmljenje. Družine so se v aprilu nadpoprečno bogato založile s cvetnim prahom, medtem ko je bil zaradi suhega vremena donos nektarja razmeroma majhen. Kibnica. Panj na tehtnici je v dneh največjega donosa najbrž ropal, kar sem šele kasneje dognal. Ropal je pri sosedu, ‘ko je pital svoje čebele. Ponoviče. Čebele so nanesle toliko obnožnine, da je ta začela matico ovirati pri zaleganju. n ' Novo mesto. Pašo na češnji je pokvaril sever. Družine so si dobro opomogle. Močnejšim družinam smo konec mesca nastavili v medišča satje. Zadnja dva dneva v aprilu se je pojavila na hrastu mana, 30. aprila pa jo je izpral dež. Dobova. Ves mesec sem opazovalni panj dražilnd"’pital. Kljub spekulativnemu pitanju pa je pifnj vsako noč izgubil nekoliko na svoji teži. Nerazumljiv pojav! Selnica ob Dravi. Zima je na žalost uničila mnogo oljne repice. Sv. Lovrenc na Dravskem polju. April se je dobro izkazal, čebele se lepo razvijajo. Večina družin je sposobna za prestavljanje. Zaradi vetrov in hladnih noči smo doslej satje samo nastavili. v Mala nedelja. Čeprav si lansko jesen družine niso nabrale zadostne zimske zaloge, ni bilo do prve polovice aprila skoraj nikjer večjih izgub. Po_dosedanjih poizvedbah je bilo pri petih čebelarjih (malih) le šest mrličev. Mesečni povpreček za Toplina izlet Sončni sij Poraba marec 2,59 «C 12 dni 157 ur 168 dkg april 12,01°C 25 dni 211 ur 93 dkg (qem a) (|S JUJUOS OIJC.S 6 © cn OJOJ 8 tO O I I Tf — CO I I CN I I 1 =1 1 1 1 1 T§žg I I MS5' CN ■ tO o < — CN CN JO tt O — to cs I CN I Ml Ml M I M i I I Ml IS NIMM M I I I mUAOi)aA UlO/foHS S 3>CN—• © 00 O — I I — (£) OO OO O — CN CO I I CQ —« - CN —< Č0 I r* CO 8‘ 1 1 0 1 1 co 1 lOOO 05 o TT Tf I I I I r-«05 «S —' ' rr? rs! CN CO 00 O CO CN CO CN © CO 05 — CN tO CN ©* ^Tt*CNt^iO^*LOiO I I I I I I I 1 1 00 0© -0 1 j J 1 CO CO O "T CN lO 1 oc ■<* Mil* 2 111 II II 1 1 1 1 1 1111 1 .1 1 1 S3 1 1 -1 26 M II I IS I III II II M II II II I 1 M 2 M M 1/5 M O O O lO I c O I 05 co 00 ^ I tO O I 80 0 10© »—« t'" O CN •—« CN ' CN CN I O © I I tO © I CN BZ’0 I II II II M II II II II II II II II II I II II II © © © © 00 1 I © © © tO © I 1 ° to 1 1 I I © © © © to © to © to © © CO 05 — 1 Tt* © Tf* F"- © 1 1 —• f- 1 1 1 1 © 05 © CO I"» 00 CO to 00 to 00 tH 1 *■“ © tO © tO I tO © I 1 © © lO © © 1 1 00 1 1 1 1 to © to © © © © © © 1 © rr 05 LO CN 1 ^iO 1 1 -«T uO 00 00 1 1 uu © 1 1 1 ICNO>T}*e0©O5*«r00C0 1 © © 10 © © 1 © © 1 1 1 OOlOOO 1 I © tO I I 1 |©©©0©©©©t0 1 © CNt^COTf 1 CN CO 1 1 CN TT © 00 1 1 © © 1 1 1 ICNf^TT^COOOiOtOCN 1 1 1 1 1 (III 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 0 1 1 1 1 ^ 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 TJ* 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 10 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 I 1 1 CN 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 II 1 II 1 1 1 1 1 1 M II II II M II II II 11 I II II I M II II I II I lUdjJOlU pBU BUI§!A coio — oio©c ooiO'-QO©o>ONioo©gococNTroo©tocoo5CNO©s OO OO CO 00 00 CO 0)0)©iOOCOOiOiOO©OO^OCOiO,tCNXCSCOCONOOO)OOT)< tt coco 00 Tro> cncncolOlocnco^t^cnco—• — »——r—■cn o o- 3 >0 Vf a» > .0 o l«Sc§^cd>o .«s^r-ca ö JGo'Z ”0 cö CU S c >0 o '~."z ««j 5 «W>-QWHS«>-POÄtfP*MHJcoPHQZQQQiudw>c0Qa5H:SU DhQSCl, (qejn A) (|S jU.'UOS oo io ; •—< co c «-O I i 1 N ro 1 1 — »-H — — co CN I iC io 'O Tf 1 fO O oo N OO CN CN — -N — 1 lO fO 'O - o CO 'O o O) 1 CO 05 c: lO CO 1 00CN 1 SOCDC0050'—'--H 1 OO j. O lO - 1—co — CMCN — — CNCNCNCN —• —* 'N CM CN CMCN 216J OU*:|S n S3 1 1 1 2 1 1 1 1 | CO t— | * 05 rN i i i i io | »o | co i— | | co 05 CN io o 3 0) OJOJ S 1 1 II 1 1 - 1 1 1 1 i i 1 I- 1 II M 1 1 l-l 1 1 1 1 1 1 1 1 miMOJJ3A CO CN 05 CO — -H —• 00 I —« CN CN CN •—< — CN 1 | CM CN X) iO 00 1 CN — CN I CO CO lO-^’tTfOC^cO'-'OcOQiOcNOOO 1 CN — 1— CN CN CN CN—■ CN—<*—»CNCN—•.—* ujoSaus s 1 1 1 I ~ 1 1 II 1 II ■ ' 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 - 1 1 1 1 1 1 i CZ Q mUA32pP loroioco—«cococo^^ioco^rcoco | CO^CNOCOCOfOiOCDCO^cO^iOCDONiOS l|lU)9|Z| to — OOCN — OOO^lOTfQOSXNCO CN CN "N '’N CN CN 'O CN — —< ö CN Tt —<* 1 11.27 10.05 12.73 8.50 13.11 19.00 12.00 — CO 00 CO O — O —«CO LO I 05 I — p CO Tf N I CN CO CN 1 r-H* 1 ^ Tt’ CN CN — ' — 05 12.73 cd > co e icr^t^^cN—«cototo | lO co rr | | | CN CN O'. CN | | 05 | — 05 lO O CO co | CO Tj- CN 2 N ca c Oh O « ’•N a CN U c O-'O’I'COiONO ^ 1 1 1 1 -!?°) 1 1 1 °7co7 1 1 CN I — 05 LO lO ^ co co I O CN CN 1 1 1 III 1 1 B - a) Uh III 1 1 7^° 1 1 I T7010 1 1 CO I CO CN CN — OO I —' CN CN ill iti 1 ii H ► co C >u co-f—<—CNCOlOCO-O cncn(Ncncncncncncn I CN CN OO | I 1 CN CN CN 1 1 i 05 N — ro I | 1 —» CN 00 CN 1 1 IO I N N lO O? CO 'O (N 1 TfON CN 1 CN CN* CN CO CN CN CN 1 CN CN CN "E. CN l/J a> F rf OOCN OiOiO^rNiO CNCNCSCNCNCNCNCNCN I Tj« CN 00 I I 1 CN CN CN 1 1 I O OO — lO I I 1 CN CN CO CN 1 1 CO I N lO CO CO ^ CO CN I rsi^cO CN 1 <.N CN CN CO CN CN CN 1 CM — CN o - O CN 05 ▼t* 0O CO CO 1 CN CN —* •—■ i 1 ^28 1 1 i rr CN 05 — | I 1 —< CN CN CN 1 1 (M i COIN'O- —OO) I CN CO CO CN 1 CN CN CN CN CN — 1 CN —' CN ►o ul 2 o dne -r O | CN I 00 —« 00 CN CN 1 CN 1 CN — CN CN I N O N O O 1 CN CN CN CO CN I 00 00 0O Tf C0 1 1 CN — CN — — 1 oo O lOlO 05 ^ CO- T}< 1 CNCN- — CN — — — —• — 1 00 ca •— o a. dkg O O I lO 1 lO O O O CO —< 1 CO 1 *—• CN CN »—* I UO O O O O 1 —• CO CN T co lO O O O O 1 CN Tj* N OO Tj* 1 Nooiomoooooo . r-r-COCCajCNNOl^^ 1 O 3 S» *2 bo 65 D. ra 1 l | | CO — 70 115 1 1 1 1 1 § 1 1 gg 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 >N j« ■£ 5 2 I I I | II Sra 460 90 165 I833S 1 1 N — N 1 It'-iOOiOOOOO , CN 1 1 CO^iONSiOiOS > CN — rt* lO CN — 50 > co’ 88 Ig IS.I 1 1 22 1 128 I O O 1 O O 1 1 TT co 1 CN 00 1 lOOCNO I lOOO |iO | 1 Tf TT LO oo 1 O M* LO 1 CN 1 O co .CL>» S D CXC CN DjO •a | »O O O 1 O I 1 lO 1 cooco 1 1 1 1 S 1 1 s s 1 1 S 1 S CO 1 IS 1 S S 12 l IScnI 30 cd a - c O “3 O O I O O 1 I CNCOTTCO Inn 1 1 1 O O 1 lOO 1 CO co 1 — N , oo- I «30 I • co n 1 oo ^ 1 OO lO 3 O -O I o ‘O lO O lO 1 COOOCOS 1 CO CO rr CO vO 1 O 00 > co *— c >o OJ C/) >U1 o .2L >N 2 >o cd ^4 ra uw >N • • - H. cd cd • o . *3 p* cd . ,£>v o ^ "S «I 2 o j ► ,* S- “is k,’o ._ . QJoc/5l-,0-0 — cj“>u E-o-s: > S'S . o * oj cd * > ‘-3 4) O > k> -- d) u S'S u.s.;oi-otS oCoflU D J U rt JG Ih gj L f*i ^ G * ^ •* ir ^ -° >2 •- ü E S ^ .s o m ^ cü^>Ö^HSeo>cQ>NCc:^-)c^^c/D bfl o hJ cd • *-< - m cd i=J °* 4> C S: a o rO > O o QJz; c S M c£q a oj '§C/D rt i &>ü S? «ö co -*-> O •Oh. • cd ■:< ^ s (h ° S3 U cd *_• O . cu s ja o to o Ü-Q ■S a p |3 'S ^g-S-.22 * £ > M Jo > —' . 3 e-J’2. cd £? 3 0) 'T T3 OhJ oj k • >r D « fl ^ cd _ O cd >0 cd cd ■+“' •■"' - _ . --S N .H-* «„,2 ° > aJH « E « coSc/DQc/DS-SCJOHrt POSVETOVALNICA ODGOVORI K 3. vprašanju o centralnem čebelarskem vrtu. Prvi odgovor: Vprašanje čebelje paše je za čebelarja odnosno za njegove čebele tuko pereče in važno kot vsakdanji kruh za človeka. To dejstvo bi moral čebelar imeti vedno pred očmi! Čebelja paša ni nič mani važna od plemenilnih postaj. Dobre matice prav za prav šele pri dobri paši lahko pokažejo odlične lastnosti svojega rodu, kajti kaj pomaga dobro pleme, če ni kje in kaj nabirati! Ce je povpraševanje po medu in vosku iz dneva v dan večje, moramo tudi mi čebelarji pridelati več medu; torej tudi nekaj storiti za izboljšanje čebelje paše! >Kdor ne orje in ne seje, naj tudi ne žanje«, bi bil pravi odgovor naših čebel, če bi šlišale naše večno tarnanje o slabem donosu. Vendar ostajamo čebelarji za vse to brezbrižni; vsaj velika večina nas je takih. Nočem reči, da bi se že. v enem ali dveh letih čebelja paša z našo pomočjo znatno izboljšala, gotovo pa je, da bi se s časom res izboljšala. Poglejmo samo število čebelarjev in njihovih panjev pred 30—50 imi leti! Oglejmo Si takratne pašne površine in prilike! Če jih primerjamo z današnjimi, manjšimi in utesnjenimi zaradi širjenja industrije, zazidave novih parcel, krčenja pašnikov itd., se moramo prijeti za glavo in vprašati, odkod sploh še toliko paše, kolikor je sploh imamo. In to tem bolj, če na drugi strani pomislimo, da se je glede izboljšanja čebelje paše pri nas razmeroma zelo malo storilo. Zato je skrajni čas in prepotrebno, da se zavzamemo prav vsi brez izjeme za skupno čebelarsko stvar. To polje je tako obširno in slabo obdelano, da bo dovolj dela za vse. Že zaradi zanamcev moramo nekaj napraviti, da nas bodoče čebelarske generacije ne bodo obsojale, češ toliko ste podedovali, pa nič zapustili! Vzemimo na primer na piko čebelarski park, nekak vrt, kjer nuj bi gojili po načrtu različne medovite rastline in jih preizkušali glede na posamezne klimatične in terenske prilike. Tak vrt namerava ustanoviti, kakor je .bilo povedano v zadnji dvojni številki Slovenskega čebelarja, ljubljanska čebelarska družina. Toda po mojem mnenju ,bi morale imeti take vrtove tudi druge čebelarske družine. Na področju vsake dru/.ine, podružnice, kmetijske ali kmetijsko obdelovalne zadruge bi se prav gotovo našel košček zemljišča, primeren za ta namen. Dobiti bi bilo treba še čebelarja, ki bi bil sposoben in voljan prevzeti delo in oskrbovanje vrta. Zagotoviti bi mu bilo treba tudi pomoč ostalih čebelarjev, kajti en sam človek vsega dela ne bi zmogel, ne glede na to, da posameznik često omaga, če vidi, da ga ostali puščajo na cedilu ali če zasledi pri njih mlačnost in brezbrižnost. Recimo, da bi vsak čebelar žrtvoval za delo na takem skupnem zemljišču v teku leta po eno uro na vsuko čebeljo družino. Obveza bi dala toliko prostovoljnih delavcev, da bi bil park zu vzor vsej okolici. Taki parki bi postali nekako skupno ognjišče čebelarjev dotičnega okoliša. Tam bi dobil čebelarski naraščaj vpogled v eno izmed najzanimivejših plati čebelarstva, starejši čebelarji pa dovolj pouka in razvedrila. Takih skupnih ognjišč ne bi smeli odslej nikjer več pogrešati. Vodstvo zadruge bi moralo dati idejno vzpodbudo in navodila v tej smeri! Pomlad je tu! Še je čas! Ne odlašajmo z delom, temveč glejmo, da zamujeno čimprej dohitimo. Naš sklep naj bo: Ne bomo odnehali z delom vse dotlej, dokler ne bomo imeli pri vseh čebelarskih družinah svojega parka in vseh čebelarjev, članov družine, zbranih pri delu v tem parku! * Sicer bo tudi naše glasilo prinašalo navodila, kdaj in kako je treba to ali ono sejati, saditi, negovati itd., toda najprej je treba temeljev, nato bo šele stavba napredovala in šla v višino! Nujno je. da se vsi čebelarji o tem pogovorijo, napravijo skupen načrt in z dobro voljo pričnejo z delom. Le tako si bomo sami pomagali do boljše paše za našo žival. Dobili bomo več veselja do čebelarstva, naši malčki in bolniki pa več medu! — K.J., Ljubljana. Drugi odgovor: Numdn ljubljanskih čebelarjev, da si urede vrt, na katerem bodo opazovali in proučevali medovite rastline, je vso hvale vreden. O tein je bil že govor lani, ko je rajonski ljudski odbor Rakovnik-Vič ,dal v ta namen na razpolago primerno zemljišče v Trnovem; le žal, da je ostala vsa zadeva samo na papirju in da so zemljišče izkoristili privatniki zase. Da se kaj takega ne bi ponovilo tudi letos, moramo o namenu in pomenu takega vrta, njegovi koristi in stroških, ki bodo zanj potrebni, poučiti čim širši krog naših čebelarjev. Omenjeno zemljišče meri nekako 33 arov in je za začetne poizkuse dovolj veliko. Na tem zemljišču bomo uredili gredice in jih posejali s semenjem različnih medovitih rastlin. Del vrta bo odmerjen tudi medovitemu drevju in grmičevju. Razume se, da tudi čebelnjak na vrtu ne bi smel*tnanjkati. Vrt bo v prvi vrsti služil proučevanju medovitosti posameznih rastlin. Opazovali bomo obisk čebel v posameznih dnevnih urah in na posameznih rastlinah, izdatnost medenih virov glede na temperaturo, vreme, kakovost zemlje in še morebitne druge momente, ki bi kakor koli utegnili vplivati na medenje, rast itd. Vsa dognanja bomo za vsako rastlinsko vrsto sproti zapisovali v posebno kartoteko. Da pa bodo naša opazovanja čim popolnejša, je potrebno, da ustanovimo več takih poizkusnih postaj v raznih krajih Slovenije. Kakor je Slovenija razdeljena na več sadjarskih okolišev, tako naj bi bila razdeljena tudi na čebelarsko-fenološke okoliše. Kakor so sadjarji na podlagi izkušenj in natančnega proučevanja določili, katere vrste sadnega drevja bolje uspevajo v enem in katere v drugem kraju, tako bi morali tudi čebelarji določiti za medovite rastline. To bi bila torej ena glavnih nalog naših poizkusnih postaj. Vodstvo take poizkusne postaje bi moralo biti seveda v strokovnih rokah. Ker nam trenutno manjka za to sposobnih ljudi, bi si za silo morali pomagati s primernimi tečaji, ki naj bi jih obiskovali v prvi vrsti čebelarji in vrtnarji; kasneje bi jih zamenjali kadri z visokošolsko izobrazbo. Take postaje bi nedvomno našemu čebelarstvu mnogo koristile. Po večletnem opazovanju bi lahko točno določili vrste medovitih rastlin, ki bi bile primerne za posamezne kraje, stopnje njih medovitosti itd. Na podlagi dobljenih izkušenj bi mogli polagoma vplivati na množično sajenje, s čemcT bi izdatno popravili čebeljo pašo, sprva samo v nekaterih krajih, sčasoma pa povsod. Slovenija je predvsem sadjarska in živinorejska pokrajina. Vzporedno z načrtnim dvigom naše živinoreje in sadjarstva bo treba učinkoviteje podpreti tudi čebelarstvo. Pri tej akciji pa nam bodo ravno naše poizkusne postaje lahko dajale smernice in navodila. Prava korist teh postaj pa se bo pokazala šele čez več let, a do tedaj si bomo s temeljitim študijem nabrali dovolj potrebnih izkušenj. Da bi ugotovitve posameznih postaj mogli med seboj primerjati in spraviti v sklad, je nujno potrebno, da čim prej osnujemo tudi težko pričakovani in že večkrat obljubljeni čebelarski znanstveni zavod, ki bi bil nekak vrhovni forum za naše poizkusne postaje. Direktne materialne koristi centralnega čebelarskega vrta bodo seveda tako neznatne, da jili ni vredno omenjati. Ker bi bil vrt v glavnem opazovalna postaja, bi prodaja sadik, semena itd. ne prišla v poštev. Ce bi rastline gojili nalašč za la namen, bi to ne bila več poizkusna postaja, temveč že nekaka drevesnica ali rastlinjak medovitih rastlin. Dočim bi torej bile materialne koristi takega vrta malenkostne, bi bile na drugi strani izdatki dokaj veliki. Poleg osebnih izdatkov za strokovno vodstvo ja treba računati še z izdatki za delovno silo pri urejanju vrla, obdelovanju, pletju, zalivanju ali namakanju in drugih opravilih. Začetne investicije bi bile prav znatne. Zato je jasno, da ena čebelarska družina takih izdatkov ne bi zmogla. Kolikor ne bi čebelarska zadruga sama prevzela v oskrbo opazovalnih vrtov, bi morale one družine, ki bi jih v svojem okolišu ustanovile, vsaj podpirati moralno in materialno, ali jim izposlovati pri pristojnih oblasteh primerno pomoč. Pri ljubljanski čebelarski družini je baje osnovanje čebelarskega opazovalnega vrta poverjena posebnemu odboru. Dolžnost tega odbora je, da se takoj in z vso agilnostjo loti svoje naloge. Izposluje naj, ga se primerno zemljišče čimprej dodeli čebelarjem, in poskrbi, da se z delom na vrtu nemudoma prične. Za dvig našega čebelarstva nam ne sme biti nobena žrtev prevelika, noben trud pretežak. Ko bo led prebit, ko bodo premagane začetne težave, bo šla stvar pod primernim strokovnim vodstvom nemoteno svojo pot, uspehi pa se morajo pokazati prej ali slej! H. F., Ljubljana. / MALI KRUHEK Nehvaležnost je plačilo sveta! To je sicer stur izrek, ki danes polugoma izgublja na veljavi in v mnogočem ne drži več, toda v prejšnjih časih je 'bil kruto resničen. Znano $h, da prosvitlje-nim glavam, reformatorjem, izumiteljem in raziskovalcem, ki so skušali hoditi boljša in naprednejša, toda še ne izho-iena pota, ni bilo tako z rožicami postlano kakor dandanes našim noratorjem, ko jih pri njihovem delu vsestransko podpira in za dosežene uspehe sproti nagrajuje naša ljudska oblast. Sodobniki takrat navadno niso priznavali dognanj, zaključkov in uspehov njihovega dela, raiši so jim metali polenu pod noge, če jih niso celo preganjali. Tudi redkim možem, ki so od časa do časa poganjali naprej kolo čebelarskega napredka, se v tem pogledu ni godilo mnogo bolje. Tvorci modernega čebelarstva so Holandec Swaminerdamm, Švicar Iluber. Slovenec Janša, Rus Prokopovič, Ameri-kanec Langstroth, ponemčeni Poljak Dzierzon, ponemčeni Ceh llruschka ter Nemca Berlepsch in Mehring. Zasluge teh mož so nedvomne. Čeprav so pri tem tudi razmere in čas prispevali svoje, si vendar brez njihovih večjih ali manjših izumov in izboljšav, spoznanj in dognanj današnjega modernega čebelarstva ne moremo zamisliti. Toda redki med njimi so bili deležni priznanja že za svojih živih dni. Takšna je pač bila v fevdalnih in kapitalističnih časih usoda ljudi, ki so segli preko svojega časa, razmer in ustaljenih tradicij. Sw#mmerdammovo življenjsko delo, plod podrobnih in dolgotrajnih raziska-vanj »Bijbel der Natuur« je bilo po raznih ovinkih objavljeno šele 60 let po njegovi smrti. Slepega Huberja je naj-merodajnejši nemški čebelarski trobentač tedanje dobe magister Spitzner, ki je danes povsem pozabljen, pital v svojih napihnjenih spisih s »francoskim šarlatanom« in obsojal njegove izsledke kot »plod galske fantazije, ki dela bajke«. Tudi Janša pri njem ni mnogo bolje odrezal in njegov nauk, da se matica opra-ši v zraku, Spitzner kategorično zavrača: »Ce to ni najsmešnejše šarlatan-stvo, tedaj sploh ne vem, kaj naj zasluži to ime!« Poleg Johanna Riema in še nekaterih takih gromovnikov je vprav Spitzner precej pripomogel, da je Janša s svojim naukom med rajhovskimi Nemci še danps premalo poznan in upoštevan. Usoda izumitelja točila je znana. Kmalu po objavi izuma se je umaknil iz -javnega življenja, potem ko j6 bil prisiljen razprodati svoje imetje. Zapustil je nehvaležni svet skoraj neopažen. Večina čebelarskih listov je njegovo smrt registrirala v pičlih vrsticah. Dosti boljo so ni godilo niti Mehringu niti Pro-kopoviču. Edino izjemo med temi možmi dela Dzierzon. Toda on je bil povsem drugačen tič, hladen in dosleden računar, razumnik, ki se ni dal kar tako ugnati v kozji rog, temveč je znal vedno napraviti učinkovito reklamo zase. Svoje teze je znal po levje braniti. Prilike in časa je imel dovolj, celih 60 let. Oboje je temeljito izkoristil; zadnja desetletja celo svojo starost. Pa je tudi vedel zakaj! Z italijanskimi čebelami in vso glorijo okoli njih si je zagotovil stalne in lepe dohod ko ter si na ta način vse zaslugo sproti poplačal, j. N. Oettl v svoji knjigi »Klaus, der Bienenvater aus Böhmen«, 1862, ne tarna zaman: »Deset tolarjev je pač lep denar, a vendar nepretirana cena za čistokrvno matico.« Nekdo drugi pa je potem dodal, da je bila neka matica prav tako, kakor je bila prva, ki jo je bil od Dzierzona že prej dobil, le čisto navaden bastard. Naj v tej zvezi omenimo še zanimivo reminiscenco »iz domačih logov in gajev«. Izum premičnega sata, ki ga Nemci pripisujejo Dzierzonu, je izpopolnil Berlepsch v zaključen okvir, potem ko je iz hudega Dzierzonovega nasprotnika postal navdušen njegov zaveznik. Moža sta otl tedaj naprej že 33 let v najlepši slogi sodelovala, ko je naš odlični čebelar in vnet Dzierzonov pristaš Ivan Jurančič še 1. 1886 (Sl. Čebelar in sadje-rejec, str. 70) pisal, da Dzierzon že mnogo let z lahkoto opravlja več tisoč panjev in nadaljeval: »To je.gotovo, da on nima takih okvirom podobnih satnikov, da bi satovje okoli in okoli obdajali; tudi ni to njegova iznajdba. To je le iz-mišljenost nekega pokvarjenca, kteri je hotel Dzierzonove satnike poboljšati s tem, da jih je spremenil v četverokotne okvirje, kteri bi satovje obdajali in bolj trdno storili, pa jih je s tem le pokvaril in marsikteri čebeli življenje, večini čebelarjem pa cela ljudstva pokončal.« Ubogi Berlepsch! Sreča, da ni živel več v fevdalnem srednjem veku, sicer bi ga menda kot krivega preroka še se-žguli na grmadi! Deel Odkrivanje zadelanih medenih satov. Ni mi znan najnovejši način odkrivanja satov z električno napravo, slišal pa sem o tem nekaj, a prepuščam opis tega postopka tovarišu, ki ga je že praktično preizkusil. Tu se hočem ozirati edino na odkrivanje zadelanih satov z nožem in vilicami. Odkrivanje medenih satov z nožem ni za vsakogar. Imel sem v svojem čebelarstvu že 4 pomočnice, a vsaka je odkrivala sate rajši z vilicami kot z nožem. Ce jih je poizkusila odkrivati z nožem, ga je kaj kmalu odložila, jaz sem svoječasno z nožem odkrival sate na pasiščih. Lastnik zemljišča, na katerem sem imel čebele, je to povedal drugim prevaževalcem, ki so nekaj dni za mano točili. Posodil jim je moje nože, da bi preizkusili to delo, a kakor sem zvedel kasneje, so ga takoj opustili. Za odkrivanje satov je primeren nož, ki je v razdalji 2 cm ob ročaju dvakrat pravokotno zasukan. Sicer pa sem največ satov razkril s tenkim kuhinjskim nožem, ki je bil že tako zbrušen, da t kuhinji ni bil več uporaben. Neki čev-ljar-čebelar jo rabil v ta namen svoj čevljarski krivec. Priznam pa rad, da sem razen nožev imel vedno pripravljene tudi vilice, s katerimi sem razkrpal zveriženc dele sata, ki jih z nožem ni bilo mogoče doseči. Nekateri čebelarji trdijo, da gre. pri odkrivanju pokrovcev z nožem preveč medu v strato. To je resnica, ako si človek ne zna pomagati. Ako pa odlagaš porezane pokrovce na navadno žičnato rešeto, poveznjeno na primerno veliko posodo, se med odteka v posodo in se ga prav malo razgubi. Ko se nateče v posodi dovolj medu, jo je treba izprazniti nad cedilom pod točilom, nakar lahko z rezanjem nadaljuješ, ne da bi se oziral na debelino odrezkov. Na vprašanje, kaj je boljše za odkrivanje, ali vilice ali nož, bi brez pomišljanja odgovorili, da nož. Z nožem lahko sat pravilno oblikuješ, da je povsod enako debel (2.5 cm) in popolnoma raven. Čebelam celic ni treba popravljati, ker so ob robovih gladko porezane in ne raztrgane kakor od vilic. S tem dosežeš tudi pravilen raz- stoj med sati, tako da ne pride noben preblizu sosednjega, ko jih vrneš. Pred leti sem na letvice iztočenih satov zapisal črki n in v, kar je pomenilo: razkrit z nožem ali z vilicami. Ko sem čez 4 tedne pregledoval medišča, da bi ugotovil, če je treba znova točiti — bližala se je namreč premestitev panjev na. ajdovo pasišče —• sem videl precejšno razliko. Sati s črko n so bili bolj zaliti kot oni s črko v. Mislim, da se nisem motil, toda mogoče je, da so nastale te razlike tudi iz kakšnega drugega vzroka. Zato bi bilo prav, da bi poizkus ponovili še nekateri čebelarji. Saj moramo stremeti za tem, da čebelarsko prakso čim bolj izpopolnimo in da pridelamo čim več medu za ljudsko prehrano. Sicer pa želim vsem tovarišem, da bi imeli čim več posla z odkrivanjem medenih satov. Potem bo pač vseeno, ali jih odkrivajo z nožem ali z vilicami. A to ni menda samo moja želja, temveč želja vseh naših čebelarjev. Peternel Henrik Poklicna bolezen čebelarjev. Pri čebelarjih se včasih pojavi ekcem (kožni izpuščaj) na rokah ali na obrazu. Začenja se redno spomladi v dobi prvih opravkov v čebelnjaku in izgine po končani čebelarski sezoni. Na neki švicarski kliniki so vršili poizkuse s šestimi čebelarji, ki so oboleli za temi ekcemi. Ugotovili so, da ekcema ne povzroča čebelji strup, ampak da je posledica prevelike občutljivosti kože za nekatere posebne snovi rastlinskega izvora, ki jih je najti v čebeljih produktih. Pokazalo se je, da je teh snovi največ v propolisu. Čebele nabirajo zadelo-vino na raznem drevju, in sicer najraje na brstičih. O kemični sestavi propolisa vemo še dokaj malo. Na kožo obolelih čebelarjev ni vplival niti cvetni prah, niti med ali vosek; ekcem se je širil samo pri dotiku s propolisom. Čebelarji na Planini, po večini železničarji, so bili že od nekdaj zelo iniciativni. Razvili so živahno delavnost že davno pred prvo vojno. Na postaji Planini še danes preseneti potnika, ki se vozi z notranjskim vlakom, pravcata naselbina lepih in praktičnih čebelnjakov, ki že na zunaj kažejo, da jih opravljajo pravi čebelarji. Če se malo natančneje pozanimaš, boš kmalu izvedel, da so menda prav vsi uslužbenci z načelnikom postajo vred čebelarji, dobri čebelarji in vsestranski niojstri. Vse, kar potrebujejo pri čebelah, od čebelnjakov in panjev do zadnjega orodja, si sami napravijo; tesarja, mizarja, kovača in kleparja niso nikoli potrebovali. Ti ljudje ne poznajo dolgega časa, dasi živijo v gozdni samoti, tako rekoč odrezani od sveta; nasprotno, časa jim vedno še primanjkuje ... Da s prav takšno vnemo opravljajo tudi svojo službo, je samo po sebi umevno. Železniška uprava je s takimi uslužbenci gotovo zadovoljna. Nekaj bi planinskim čebelarjem pa le lahko prigovarjali. To je njihova skromnost! Takle močan in enoten čebelarski kolektiv bi moral biti bolj glasen! Menda imajo peresa, da bi o svojih podvigih in čebelarskih junaštvih iz časov medenja hoje tudi kaj napisali! Deel. Iz popotne torbe. Pred kratkim sem potoval proti Novemu mestu. Na sedežu pred menoj sta sedela dva kmetska možakarja. I/. njunih pogovorov sem kmalu spoznal, dn se pečata tudi s čebelarstvom. Eden izmed njiju je gojil čebele že več let. Videl sem, da se zanima za čebelarsko literaturo. Poznal je sisteme raznih panjev. Oprijel se je čebelarjenja v Až-■>anju, ki so ga, da se izrazim z njegovimi lesedami, preizkusili in priporočali naši najboljši čebelarji: Bukovec, Humek, Verbič in Žnideršič. Ti so že vedeli, da je AŽ-panj za naše razmere najpriklad-nejši. Drugi čebelar je bil, kakor sem uvidel iz njegovih besed, začetnik brez posebnega čebelarskega znanja. Imel je dva Až-panja in 1 kranjiča. Čebel se je bal. Ni se mu zdelo potrebno, da bi bil organiziran pri Čebelarski zadrugi, še manj, da bi se naročil na Slovenskega čebelarja. Pripovedoval je, da živi nekje na Gorenjskem napreden čebelar, ki je zavrgel AŽ-panj, ker ni nič vreden. Izdelal je svoj panj. Okvirčki du so pri tem nižji in krajši kakor pri Žnideršiču. Medišče du je posebna skrivnost. Panjev ima več sto. Donos medu je neprimerno večji kakor v AŽ-panjih. Čebele so mu prinesle že toliko, da si je sezidal dvonadstropno večstanovanjsko hišo. Naša ljudska oblast naj bi tega čebelarskega novutorja zelo podpirala. Bajc mu je dala spomladi 6QD kg sladkorja, za krmljenje čebel. Sedaj da še. ne izda svojega izuma. Prej bo panj ruzsta-vil na ljubljanskem velesejmu. Ima pripravljen tudi obširen spis, kako je treba v panju čebelariti. Čebelarji bodo strmeli nad njegovo iznajdbo in nad uspehi njegovega panja. K njegovim izvajanjem nisem ničesar pripomnil, mislil pa sem si prosto po Prešernu: »Zdaj zlati vek č’belarjem kranjskim pride!«. Pa pustimo šalo! Vem, da je čebelaril pok. Košak na Grosupljem t panjih, ki so imeli manjše okvirčke kakor AŽ-panji. Slišim tudi, da so se oprijeli nekateri štajerski čebelarji nemškega enotnega panja, ki ima prav tako okvirčke manjše mere. Tot. urednika prosim, naj pozove vse čebelarje, ki čcbelarijo v takih panjih, da popišejo dosežene uspehe. Pozove naj jih, da izdajo čimprej >skrio-nost mediščai. To je v interesu vseh čebelarjev. Bilo bi pa tudi v korist delovnega ljudstva. Prvi bi pridelali več medu, drugi bi ga lahko kupili po nižji ceni. Ne hrepenimo po dvonadstropnih hišah. Radi bi- pa napolnili z medom že itak več let skoraj prazne posode. K. J. Kako ravnam s trotovci. V 12. številki lanskega letnika sem prečita] članek »Nova metoda za dodajanje matic trotu-vim družinam«. Ker je ta metoda zelo podobna moji, katero isein že večkrat preizkusil in tudi opisal v Srbskem čebelarju letu 1947., vam pošiljam prevod tega članka. Panju, v katerem so se pojavile tro-tovke, dodam iz sosednega panja matico, zaprto v kletko. Čez 24 ur jo izpustim. Takoj ko sem dodal matico, zamenjam oba panja. Bolje je izbrati takšen panj, ki je otl trotovca oddaljen vsaj 1 meter, kakor pa najbližjega sosednega. Če bi bila panja preblizu skupaj, bi drugi dan čebele iz vseh panjev letele v tistega, v katerem bi bila matica. Družina, ki smo ji odvzeli matico, takoj nastavi mutič-nike. Ti so pokriti že peti ali šesti dan. V trotovskem panju sprejmejo čebele dodano matico čez 24 ur. To pa sc splača storili le tedaj, če je (rotovška družina še dovolj močna. Ako je preslaba, jo likvidiram takole: Panj s trotovkami odnesem kakih 10 metrov proč od čebelnjaka, l am ga odprem, potegnem ven sate ter jih drugega za drugim otresem. Čebele lete nazaj na prostor, kjer je stal njihov panj. Tja sem pa že poprej pomaknil sosednjega. Družina jih navadno hitro sprejme. Na tleh okoli trotov ali trotovk ostane še nekaj čebel, ki pa jih z dimom kmalu razženem. Teorija, da bi tudi trotovke letule na pašo, po mojih izkušnjah ne drži. Ko ležejo trotovke jajčecu, vtikajo zadek v celice, pri čemer se jim krila zavihnejo navzgor, tako da njih konci mole iz celic. Ker si zaradi tega krila pokvarijo, ne morejo več leteti. Ko leže na zemlji, jih uničim. Ivan Berdnik. NAŠA ORGANIZACIJA LETNI SESTANEK VZREJEVALCEV Prvi sestanek vzrejevalcev se je vršil 8. novembra 1447. Na sestanku so predavali tov. prof. Rome o * Vzreji matic s prenašanjem ličinke, univerzitetni profesor dr. Tomažič o »Vtisih iz Rusije« in urednik Slov. čebelarja tov. Rojec o Knjigovodstvu v vzrejni praksi«. Že po teh predavanjih se je razvila živahna debata, še bolj pa se je razmahnila po poročilu o »Delovanju plemenilnih postaj v pretekli vzrejni sezoni«, ki ga je popoldne podal načelnik glavnega odseka tov. Rojec. Ker na tem sestanku mnogi vzrejevalei niso prišli do besede, je bilo sklenjeno, da naj bo dnevni red naslednjega sestanka čim krajši, ves preostali čas pa naj bo namenjen prostemu razgovoru. Drugi sestanek je bil sklican 16. januarja 1949. Otvoril ga je predsednik za druge tov. Cvetko in po kratkem nagovoru pozval tov. Rojca, da poroča o dotedanjem delu plemenilnih postaj. Njegov referat, ki ga v izvlečku objavljamo na drugem mestu, se je raztegnil do 13. ure. Po kosilu so se vzrejevalei zbrali v predavalnici Republiške poslovne zveze kmetijskih zadrug in takoj prešli k diskusiji o dopoldanskem poročilu. Diskusija je pokazala, da naši čebelarji že dobro obvladajo razne vzrejne metode in da imajo mnogo praktičnega smisla. Pozornost je vzbudil zlasti tovariš Kiiar iz Št. Petra pri Mariboru s svojini novim plemenilnikom, ki ga je prinesel s sabo, ga razkazal udeležencem in jim temeljito pojasnil posebnosti, ki jih je j)ri njem uvedel, lov. Hrovat je opozoril na nekatere pomanjkljivosti Kirarjevega plemenilnika in načina vzreje. Pomanjkljivosti seveda niso takega značaja, da bi jih ne bilo mogoče odstraniti. Zato je na splošno prevladovalo mnenje, tla naj zadruga te plemenilnike prilagodi opravilom v AZ-panjih in naj jih tako izpopolnjene postavi na trg, da si jih bodo mogli nabaviti tudi drugi čebelarji in jih preizkusiti v praksi. Ker se je debata zavlekla do 18. ure in so nekateri udeleženci že začeli odhajati na postajo, da se odpeljejo z vlakom, je predvideno predavanje o »Dedovanju in selekciji« odpadlo. Sestanka se je udeležilo 51 vzrejevalcev. Razen Gornjega grada in Kamnika so bile zastopane vse podružnice, v katerih območju stoje plemenilne postaje. Mnogo zanimanja /.a vzrejo je bilo opaziti zlasti pri goriških čebelarjh. Ker so v Primorju sive čebele še bolj pomešane z rumenimi italijankami kot pri nas, si' pač zavedajo važnosti in pomena široko zasnovane akcije, s katero skuša naša zadruga zboljšati čebelarske uspehe. DOPISI Iz Goriške. 10. aprila se je vršil v Šempetru pri Gorici na vrtu poleg obsežnega iu vzorno urejenega čebelnjaka tov. Pavletiča enodnevni čebelarski tečaj. Udeležilo se ga je 95 čebelarjev. Prišli so iz Kanalske, iz okolice Ajdovščine in Sežane, pa tudi iz najbolj oddaljenih Brd. Iz Goriške so bili navzoči skoraj vsi organizirani, čebelarji. Tečaj je vodil urednik Slovenskega čebelarja tov. Rojec iz Ljubljane. Dopoldne nam je predaval o namenu in potrebi vzreje matic v novodobnem čebelarstvu. popoldne pa o načinih vzreje. Predavatelj je posebno poudarjal, da je treba jemati vzreino gradivo le od najboljših družin. Na ta način je mogoče priti v nekaj letih do izvrstnih čebel, ki bodo nabrale več medečine in bodo bolj odporne p roti boleznim in drugim neprilikam. /a zaključek nam je razkazal še film iz življenja čebel. Med predvajanjem filma je sproti lepo pojasnjeval, kaj predstavljajo posamezne slike. Vsi, ki smo se udeležili tečaja, sc predavatelju najprisrčneje zahvaljujejmo za krasen in temeljit pouk. Želimo, da bi nas v doglednem času znova obiskal in nam še kaj zanimivega povedal o čebelah. Žal pa nam je, da ni prišel na tečaj predavat tudi tov. Bukovec, kakor nam je bilo obljubljeno. Potem bi bil uspeh še bolj popoln. O ILO za Goriško je na tečaju zastopal tov. Trebušo», ki se je prav tako kakor ostali udeleženci pohvalno izrazil o poteku predavanj. Da se je naša prireditev tako lepo zaključila pa srno dolžni zahvalo tudi Čebelarski zadrugi za Slovenijo in njenemu delavnemu predsedniku tov. Cvetku. Zadrugi se obenem zahvaljujemo za darovanega trotarja čiste kranjske pasme, katerega nameravamo postaviti na snujočo se plemenilno postajo. To bomo ustanovili na Mali Lažni pri Lokvah. Čebelarje vabimo, da si pravočasno pripravijo plemenilčke z mladimi maticami in jih odnesejo v omenjeni kraj na praho. Postaja bo začela obratovali sredi mesca maja. Plemeniščo bomo udarniško uredili sami. Poravnali bomo zemljo, iztrebili grmovje, ogradili prostor z bodečo žico, postavili stojala za hramčke itd. Ko bomo določili dan za to delo, naj se čebelarji spomnijo svojih obljub in v čim večjem številu odzovejo našemu klicu. Prosimo pa tudi OILO za Goriško, da nam gre pri tej zelo važni akciji na roko. Priporočamo se zlasti za prevozna sredstva. Fr. Golju DELOVANJE IZVRŠNEGA ODBORA ČEBELARSKE ZADRUGE 12. seja dne lt. marca 1949. Sklepi zadnje seje so bili izvršeni. Zastopnik Glavne direkcije za odkup blaga je odboru pojasnil, kako bo v skladu /. našo zadrugo organiziral odkup medu na terenu. Kupcu tovornega avtomobila bomo sporočili, da mora pred prevzemom vozila položiti denar. Predloge sindikalne skupine glede razdelitve dela v zadrugi, bomo upoštevali, kolikor bo to pač mogoče. Upravo Slov. čebelarja in pisarniško delo pri uredništvu lista bo prevzela tov. Pajkova. Knjigovodkinji na Vrhniki smo priznali zvanje višjega administrativnega manipulanta. Čebelarski podružnici Šempeter pri Gorici smo odobrili enodnevni tečaj za vzrejo matic. Tečaj se bo vršil 10, aprila. Na njem bosta predavala tov. Rojec in Bukovec. Udeležil se ga bo tudi tov. Trehter Nace. Ljubljanski čebelarski družini smo obljubili, da jo bomo gmotno podprli pri preureditvi parcele za medovite rastline. Tov. Jelnikar je poročal, da je bil avtomobil tov. Tavčarja mobiliziran za našo zadrugo. Ko bo prešel v našo last, bomo poslali na deželo tov. Noča in Jakomina, da nakupita čebelje družine. S šoferjem bomo naredili novo pogodbo. Poročilo tov. Jelnikarja, da je kontrolna komisija pregledala za leto 194'.. 1948. in 1949. vsa potrdila in priloge o izdanem sladkorju, in da je našla vse v redu. smo vzeli na znanje. / Republiška zveza kmetijskih zadrug nam je; dodelila v administrativno prakso novega uslužbenca tov. Trehterja Naceta. Kalkulacijo za nove panje smo odobrili. Satnic brez zamenjave za vosek začetnikom ne bomo več oddajali. Od dolga na naročnini bomo odpisali 20 %. Tov. Rojec je poročal, da je bil »Slov. čebelar« reduciran na 10 strani. Zato bo list odslej izhajal v dvojnih številkah vsak drugi mesec na 32—40 straneh. Glede na to so bili znižani honorarji članom uredniškega odbora. Na predlog tov. Majcna bo v vsakem pozivu na sejo naveden tudi dnevni red seje. V zadrugo smo sprejeli nove člane od št- 7064—7084. 13. seja dne 24. marca 1949. Dopis Okrožnega sodišča v Postojni glede priključitve Čebelarske zadruge v Ajdovščini k naši zadrugi, smo vzeli na znanje Zadevo bomo uredili na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Sladkor za plemenitile postaje bomo izdajali le z odobritvijo tov. Rojca. Na občni zbor Čebelarske podružnice v Postojni smo dirigirali tov. Rojca. Po občnem zboru bo imel tamkaj predavanje o vzreji matic. V zadrugo smo sprejeli nove člane od št. 7085—7092. Tov. Majcen je priporočal, da naj bodo članki v našem listu pisani v duhu sodobnega časa. Odbor si je pridržal kompetenco, da lahko posameznega uredniškega sodelavca zamenja z drugim. Tov. Rojec je predložil odboru dopis iz Amsterdama o ustanovitvi svetovne čebelarske organizacije »Apimondija«. O podrobnostih bo poročal na prihodnji seji. Od Jugostroja smo dobili v prodajo sončne topilnike. Vosek, ki nam ga je poslala Čebelarska podružnica Tolmin v zameno za sladkor, bomo prijavili Direkciji za odkup.