Inozzemsko šolstvo in učitelfstvo NARODNO-SOCIALISTICNA VZGOJA V NEMČIJI Narodno-socialistični pokret v Nemčiji je tako značilen za sedanjo nemško generacijo in tako zanimiv radi svoje tesne povezanostj z vzgojo, da moira biti prav radi tega problem razglabljanja vsakega vzgojitelja. Znanstveno se je pogilobil vanj G. Šilih v zadnjih štirih številkah kultume in socialne revije »Misel in delo«. Skušal bom posneti iz njegove razprave najznačilnejše poteze sedanje nemške vzgoje. Hitlerjeve nauke preveva že vse od početka vzgojna misija, ki se najjačje iz,raža v brozvoku »Narod — država —• vzgoja«. Njegov namen je, narod dvigmiti, napra\dti ga enotnega in močnega, skratka rasmega brez vsake tuje primesi. iNe moremo torej govoriti takoj o sedanji vzgoji novega nemškeija pokolenja, ako ne posežemo za sto let nazaj v zgodovino nemške pedagogike, kjer zasledimo predhodne pojave današnje nemške vzgoje. Vse do leta 1800. je bila sicer zelo razvita nemška vzgoja glede nemške narodne posebnosti negafivno usmerjena, da celo naravnost antinacionalna, dočim so že vse sosede nemške države vsaj nekoliko stremele po nacionalni vizgoji. Šele po tej letnici je postala ideja nemštva ideal vzgoje, kar so skušali utemeljiti filozof Fichte z zahtevo po nemško nacionalni vzgoji' in oče nemške telovadbe Jahn, ki je zahteval poleg telovadlbe učenje predmetov z zgolj nemško tendenco. To je bila doba nemškega romantičnega nacionalizma, ki ni ostal brez vpliva na nemško šolstvo, pesništvo in zgodovino. Za nekaj časa ga je sicer dzpodTiniil nadnacionalni klasicizem, vendar mu je sledil po zmagovitih nemških vojnah v drugi polovici 19. stoletja spolitiziran romantični nacionalizem. Tedaj so Nemci pričeli sovražiti svoje sosede, nacionalizem se je poostril v militaristično smer. Nemci so postali prepotenten »Herrenvolk«. V šofetvu se je uvajal vojaški duh z vsemi svojimi značilnostmi, negujoč razumsko plat vzgojnega in obrazovalnega dela. Seveda ni manjkalo naspTotnikov, ki so kritizirali to vrsto vzgoje (Nietsche, Langbehn) zahtevajoč specifično nemško vzgojo. Mogočnejše je bilo pedagoško gibanj© v začetku 20. stoletja, ki se je pa, podčrtavajoč iracionalne strani življenja, naslanjailo deloma na romantiko, deloma pa pokazalo povsefri nove vidike. Značilen je nastop ponemčenega Angleža H. S. Chamberlaina s trditvijo, da je nailoga germanske rase, očistiti svojo kulturo tujih dodatkov, zahteva, ki je značilna za prakso današnjega nemškega narodnega sociaiizma. Vendar je pa ostail takrat osam ljen. Pred vojno začeta nemška pedagoška reforraa, ki se je nadaljevala šele po vojni, je zopet stala pred usodnim vprašanjem: ali naj vzgojo narodne posebnosti jači ali naj jo zatira? Vzgoja je ubrala drugo pot, reforma pa se je nagibala bolj na prvo. Pojavila so se naspTotstva med starejso generacijo in mladino, ki je zahtevala individualno, praktično in k samostojnosti usmerjeno vzgojo, dočim so starejši poudairjali intelektualno obrazovanje in mehanističen formalizem. Tega reformnega gibanja (o jačanju nacionalne vzgoje) se je največ oprijel delavski sloj, manj kmetje in meščanstvo, najmanj — kar je značilno — pa mladina. Gesla so bila: delovna šola, individualističen pouk, državljanska vzgoja, strnjen pouk, itd. Učna Snov ni bila važna, temveč način obrazovanja dece. Goreči zago- vorniki so bili pred vsem ljudskošolski učitelji. Vse tendence tega gibanja so direktnc predhodnice narodnonsocialistične pedagogikc. Vse to refoTmno gibanje pa ni imelo nič tipično nemškega, maTveč je bilo evropskega značaja in obsega, ker vedno je preyladovalo v pedagoških krogih prepričanje, da je prava človečanska vzgoja močna le v lastnem narodb, kjer pa mora vladati socialna pravičnost. Višji duhovi so sanjali celo o socialnem humanizmu, o spoštovanju narodstva in verskega čustvovanja v vsakem človeku na svetu, o krasni bodočnosti zajednice narodov b^ez državnih meja, itd. V tem duhu je sestavila weimarska država šolsko reformo, ki pa ni naMa odmeva med mladino. Ona je morda instiktivno čutila, da vodi popdlna svoboda poedmca v brezbrižnost in da je potrebna tudi vezanost. Postn.'a je goreča opozicija proti nadnarodtni in pacifistični vzgoji ter zašla v tabor 'iiajljutejšega nacionalizma — k zmagujujočemu narodnemu socializmu, s čiiner je dokazala značilno nemško lastnost — nagon k iracionalnosti. Tako teži danes narodni scKializem — kot pred sto leti romantika — za specifično nemško vzgojo; celo več, za vzgojo nemške Tase. V kolikor mu bo delo uspelo, bo pokazala bodločnost. Najvažnejši vir za pokret narodnega socializma in njegove vzgojne misije je delo Adolfa Hitlerja »Mein Kampf«, v katerem graja današnji kancelar vse dosedanje vzgojne metode v Nemčiji, očitajoč jim pomanjkljivosti najvažnejših smotrov, kakor vzgajatije značaja, močne volje, čuta odgovornosti, itd. Njegove smemiice za bodočo pedagogiko so vzgoja docela zdravih tdes in obrazovanje duhovnih sposobnosti, pri čemer misli na razvoj značaja in znanstveno šolanje. Za dasego teh smotrov je potrebna izobrazba mater, telovadba in špoTt v iolski dobi, prirodno oblačilo, vojaški red, itd. Nepotreben balast mora iz šole. Vendar ne bi spoznali do dofora vzgojine tendence vsega pokreta, ako bi prezrrli Ernesta Kriecka, ki je resnični ideolog nair. socia.listične pedagogike. Neoficielni vodja današnjega nemškega šolstva zahteva to, kar so zahtevali pred njim že Kerschensteiner, Spranger, Litt, Ostreich, Petersen, Seyfert in drugi. Vendar ima K'rieckova ideologija marsikaj novega. (Dalje prih.)