Letnik V.
Št. 19., 20. in 21.
v lažnjivi obleki.
Vrednik Jakob Àlësovec.
Sra	Veljš celo leto 3 gld.f
pol leta I gld. 50 kr. in četrt leta 80 kr.
¡g za vsaeega brez ozira.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji „Za vodo“ his.-st. 250 v drugem nadstropji na ulice. '	Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.	i < . .
Laž in Resnica.
(Dvospev po godbi svobodni.)
Laž. Jaz mogočna vladarica
Gospodujem zdaj povsod. Meni poje so slavica,
Me časti današnji rod.
Meni splošno se verjame, Vsak poteza zdaj se za-me, Kaj veljA pa Tvoj obraz? To, kar bila nekdaj jaz. Besnica. Resje stvar se obrnila,
Res narobe vse je zdaj; Nekdaj sem mogočua bila, Zdaj potisnjena sem v kraj. Vendar jaz še ne obupam, Boljših časov zmir še upam, Ko veljavna boin zopet, Tvoj pa bo spominj preklet. Laz. Meni zdaj se vse le vklanja, Kdo pa za-te se poganja? Resnica._Pri poštenih še veljam, Nepoštene Tebi dam.
Laz. Zasmehovana,
Zaničevana Tvoja je drukal.
Resnica. Vendar pogumna In bistroumna Je od las do tal.
Laž. Se povsod ponosno kažem. Resnica. Jaz nikomur se ne zlažem. Laž Meni oblačila draga — Resnica. Jaz najlepša sem le naga. Laž. Me mogočni vsi časte-L Resnica. Mene, kdor pozna me, le.
Laž. Moja mati me učila:
„Hčerka, svet je zdajni tak: Le na lepa oblačila Gleda inarno vsak.
Ce liotrAjnost ti je gnjusna, Da zunajnost je okusna,
Vse za tabo vrelo bo; Poinni, hčerka moja to.
Lice lepo Četo slepo
Vleklo vso bo za teboj. Oblačila,
Žamet, svila,
To tfapravi, svet je tvoj.“ Resnica. Vse. drugače moja mati Me učila deklico :
„Hčerka inoja, tebi bati Se v življenji nič ne bo.
Ce pošteao boš živela,
Boš prijatelje imela —
Cc ti čisto je sreč —
Tudi če ti slabo grč. Oblačila,
Žamet, svila, —
Vse to slepe le slepi,
Srca čednost, —~
Ta je vrednost,
Ki na veke ti trpi.“
Laž.	Vsakemu jaz vse obetam.
Resnica, Pa obljube ne držiš.
Laž.	Svojim zale vence spletam.
Resnica. Jih na Iimance loviš.
Laž.	Jaz na prčstolu kraljujem,
Ti na klopi le sediš.
Resnica. Vendar-le Te obžalujem,
Ker se nog mi kratkih zdiš. Laž.	Tj se zdiš mi prerobata,
Kolješ vsakemu oči ;
Tega vsak pa ne trpi.
Resnica• Vendar se mi pravi „zlata“, Vendar mene vse časti,
Ko previdi, kaj si Ti.
Laž. Spravi se spod nog mi, reva, Jaz se s Tabo ne pečam.
Resnica. Boljšega počakam dneva,
A zatreti se ne dam,
Laž. Mene grofje, kralji, knezi In mogočni zdaj časte.
Kdo pa bode s Tabo v zvezi, Kdo pod Tvoje varstvo gre?
Resnica. Res so časi zdaj krivični, Toda večno ne trpe:
Ko nastopijo pravični,
Takrat Tebi bo gorje 1
Laž. Oh, Ti revica, si v zmoti,
Kdo bo mene li pregnal?
Vse za mano gre po poti,
Kdo me li bo kdaj spoznal?
Resnica. Jaz pa hodim le samotna, Malo jih za mano gre;
Vendar pot mi ni sramotna, Trdne moje šo noge.
Laž. S Tabo jaz se reč ne .menim, Mi premalo že veljaš.
Jaz visoko znanstvo cenim, Tvoj naj revež bo pajdaš. Resnica. Oh, gorje, kjer Ti vladariš, Ker poguba Ti je sled!
Ti ljudi le oslepariš In pripelješ jih na led.
Jaz pa bodem še vladala,;
Ko boš Ti na tleh ležala. Takrat bode kaj veljal,
Kdor se tebi zdaj ni vdal.
„Brencelj“.
Tone Kruliovič,
kako je službe iskal in kaj je pri tem vse skusil.
Kruhovič je človek brez posebne zanimivosti. Bojen po poštenih a revnih stariših, učil se je tako dolgo, dokler so mogli njegovi starši za-nj plačevati, toda ne predobro. Čim više je silil v šoli, tim bolj so ga učitelji nazaj potiskali, tako da je že v tretji latinski „kljuko“ vjel.
Ko prinese to „kljuko“ domu, so oče rekli:
„Veš kaj, Tone, da bi bil vsaj pošten „kol“ domu prinesel, še bi bil plačeval za-te, dasiravno tudi te krajcarje težko zaslužim. Kad bi videl, da bi ti kdaj lože služil svoj kruh. kakor ga tvoj oče. Če pa nočeš , silil te ne bom in tako stori, kar veš in znaš , pameten si že toliko, da previdiš, da jaz za tvoje „kljuke“ ne maram. Pa si poišči kakega doktorja in prosi ga , da te vzame za pisarja ali kaj tacega, meni je zdaj že dosti tega.“
Tonetu se ta govor očetov nič kaj ne prileže, se je bil šole že preveč privadil; toda ko mu oče drugi dan zopet pri kosilu reče: „Danes kosiš zadnjikrat pri meni; jutri glej, kje se bo kuhalo za-te, da veš“, in ko drugi dan res doma ne dobi za-se kosila —• da-si mu mati skrivaj vtakne kos kruha v žep — vendar jame premišljevati, da brez hrane človek ne more živeti in da, če je zastonj ne dobi, si je mora kupiti.
Prevdarja in premišljuje očetove besede do noči in ko se naredi mrak, se bliža zopet počasnih korakov očetovi hiši — ali marveč stanovanji, ker oče ni imel hiše— nadjajoč se vsaj večerje. Toda oče, kteri je ravno jedel svoj kos kruha z opoldne ostalo repo, mu reče:
„Kar sem ti opoldne rekel, velja tudi za večer. Za tvoj želodec se ne bo več skrbelo pri nas. Spati smeš doma, dokler si ne moreš plačati postelje, ali dokler stoji prazna. Dalje pa ne, to ti povem. Mati, pripravi mu posteljo.“
Materi se sicer nekaj milo zdi, ko vidi, kako oče s sinom ravna, vendar si ne upa ugovarjati, še manj pa se ji zdi spodobno podpirati potuho sina s tem, da bi mu skrivaj kaj dajala in s tem očetu nasprotovala, ter morda prepir v dozdaj mirni zakon zanesla. Toda tudi ona sinu reče resno:
„Veš, Tone, ne misli, da se oče šalijo! Jaz jih poznam bolj ko ti in vem, da, kar rečejo, velja.- Jaz ti ne morem pomagati. Glej! kako si pomagaš, oče ne zaslužijo toliko, da bi mogli za-te v šoli plačevati,- ker imamo še bratov in sester, ki so bolj pridni od tebe. Jaz ti bom že še skrivaj kaj dala, če se boš dobro zadržal, pa veliko dati ti ne morem, saj veš, kako je.“
Tone sprevidi,- da od doma ni nadjati se pomoči, toraj popraša drugi dan po dolgem boji s samim sabo pri nekem doktarju, o kterem je zvedel, da potrebuje pisarja, ali bi ga hotel v službo vzeti. Doktor ga pogleda od nog do glave, potem reče:
„Koliko ste se učili?“
„V tretji latinski šoli sem bil,“ odgovori Tone.
„Ali ste jo tudi izdelali?“ praša doktor.
„Sem — sem prej izostal, ker so mi profesorji preveč nagajali.“
„A, tako?“ odgovori doktor. „Hm, hm, od kod ste?“
„Iz tega kraja,“ odgovori Tone.
„Pridite jutri,“ reče doktor, „se bo videlo, kako pišete“.
Drugo jutro pride Tone Kruhovič k doktorju in mora nekaj pisati, kar mu doktor narekuje. Ker. pisava Kruho-vičeva ni ravno preokorna in grda, ga vzame doktor v službo, se ve da, le za poskušnjo.
Tone hodi toraj k doktorju v pisamico, oče, ki je zvedel, da ima sin službo, mu dovoli za mesec dni še
kosilo in večerjo, in ko sin konec meseca prinese 15 gld. domu, mu reče:
„No glej, to je že nekaj! Daj mi 10 gld. za brano in stanovanje, pet jé tvojih. Pazi, da se doktorju ne zameriš, in bodi vedno priden!“
S tem je bil mir med očetom in sinom zopet sklenjen. Sin je imel pri očetu hrano in stanovanje in je plačeval za to po 10 gld. na mesec.
Sčasoma pa se je stvar nekoliko premenila. Tone je bil v pisarniei mnogo koristen, doktor mu je zarad tega povišal plačo; toda Tone je postal gospod, se jel oblačiti in nositi po gosposko, in tako je prišel pri svoji vedno še primerno nizki plači v zadrege.
Da smo v popisu Kruhovičevega življenja kratki, omenimo le še, da je bil nekega dne po doktorju iz pi-sarnice zapoden.
On sam ni vedel, zakaj ga drugi doktorji niso hoteli sprejeti v službo, ko se je pri njih oglasil. Resnica je, da je po mnogem koledovanji prišel v neko uradniško pi-sarnico, kjer je imel za svoj obilni trud borih 80 kr. na dan. S tem zaslužkom pa pošten človek v gosposki obleki dandanes ne more živeti; tudi naš Kruhovič ni mogel, toraj ga je tudi c. k. uradnija zapodila, ko je moral zarad neke malenkosti dva meseca sedeti.
Pošten človek ima nesrečo. To si je mislil tudi naš Kruhovič, ko je bil nekega dne iz zapora izpuščen. Sedel je bil zarad neke malenkosti; nekemu kmetu je bil namreč neko pobotnico dal, a znesek v uradniško blagajnico od-, rajtati pozabil.
To je gotova nesreča, pa kaj se hoče!
Za tisto „nesrečo“ ni mogel Kruhovič nikjer več službe dobiti. Vsak doktor, vsaka uradnija, celó vsaka zavarovalna pisarnica ga je zapodila, ko je povedal svoje imé. Oče in mati sta mu bila med tem že umrla, pri očetovem pogrebu, še celó bil ni, ker je ravno tistikrat sedel, se vé da, kakor je trdil, po krivem. Sodnija verjame vselej več' pričam, kakor zatoženemu.
Živeti pa vendar vsak človek mora, toraj tudi Kru-hovič. Od konca si ne vé pomagati, vendar bere v časopisih, da je nekaj služeb pri županijah ali občinah razpisanih. Kaj, ko bi se tam oglasil ? Nihče ga ne pozna, izurjen je v vseh pisarniških delih in v pisarniei župana vendar ne bo sitnejega dela, kakor v pisarniei kakega doktorja ali celó uradnika.
, Prvo, kai bere v časnikih, je razpis službe občinskega tajnika v nekem kraju na Štajarskem.
„Tam me^ gotovo še ne poznajo po imenu,“ si misli, „toraj hajdimo tje!“
Nekaj prijateljev ima še, kteri mu iz milosti darujejo nekoliko grošev, da se more peljati do zadnje železniške postaje. Dospevši v kraj, kjer je bila služba razpisana, praša po gospodu županu.
„Zdaj ga ni doma,“ je odgovor, „toda na večer pride navadno vselej v gostilnico, ktera se tam-le vidi.“
Naš Kruhovič si to zapomni in ker je bilo še le komaj nekoliko čez poldne, 'gre in se vleže precéj lačen v senco gabra, ki je stal preko pohlevnega potoka. Tam pričakuje, da se napoči noč. Želodec ga sicer pridno opominja, da opoldne je pozabil kositi, toda on tolaži ta nadležni del človeškega telesa s tem, da bo na večer gospod župan, popolnoma zadovoljen z lastnikom tega želodca, plačal jako obilno večerjo, s ktero bo ne le želodec, ampak tudi njegov lastnik zadovoljen.
Noč se napoči in naš Kruhovec se vzdigne iz trave, poravna malo poležano obleko in jo maha počasi proti jako zali vasi, v kteri je poznati od daleč že tri hiše.
„Ena tih bo gotovo županova,“ modruje Kruhovič, „pa saj lahko zvem, če poprašam. Ne bi bilo ravno spodobno, če bi ga v gostilnici poiskal, saj bo on sam tako vljuden in moder, da me bo na večerjo povabil ali me pa seboj v gostilnico vzel.“
Popraša toraj prvega, ki ga sreča, po županovi hiši Ta mu pokaže ponosno zidano, poslopje z opeko pokrito.. Stopi toraj v hišo in praša po županu. Ženska, ki je bila ravno v veži, mu pokaže vrata, pa ko hoče potrkati, pravi ženska, ki ga je med tem od nog. do glave ogledala:
„Župan so notri, toda Če kaj prosite, ne motite jih, so ravno, pri delu.“
Kruhovič se ustavi in obme proti njej: g „Nič se ne bojte, ne beračim jaz ne, jaz sem ali upam biti novi tajnik.“
„Tajniki Kaj pa je to? Ali je to kaj posebnega?“ praša dalje ženska, ki besede „tajnik“ ni še nikoli slišala.
„Tajnik ali občinski pisar je eno in isto,“ odgovori Kruhovič ponosno.
' „A, to. je „Šlibar“, že vem. Do zdaj so bili šomašter, zdaj pa, ko so dobili večo, plačo, se nočejo pečati s šli-, barijo. Potlej pa, da vam naravnost povem, tih Šlibarjev ni nobeden dosti vreden, zato ker se vsak, ki le more, koj naprej pomaga. To šlibarstvo je grenek kruh, to vam povem.“
„Hm, hm,“ goltne Kruhovič malo poparjen, „tako? Ali ni dosti zaslužka?“
„Hm! Tega ne vem, toda pri kmetih Šlibar m nič kaj obrajtan, je že tako ena zgubljena stvar. Kje so pa vas zapodili, da sem pridete, če smem prašati?“
„Ho, ho, ženska, tako se z mano ne govori,“ zarohni Kruhovič in stopi 'ženski bliže, pa v tem trenutku se odpro vrata in župan, kteri je slišal nenavaden glas v veži, stoji pred Kruhovičem.
„No, no, kak prepir je to?“ zagromi vaščanškiglavar z debelim glasom. „Ali je zopet kak gosposki berač?“ Ženska gre, Kruhovič pa potegne klobuk iz glave, se prikloni, kakor je bil navajen po pisarnicah, in reče z najmehkejšim glasom:
„Berač prav za prav nisem, pa vendar sem vas prišel nadlegovat s ponudbo—|gg|
„Ne bo nič, nič, mu seže mogočnjak v besedo, „imam že vse zavarovano, poslopje, živino, seno —“
„Dovolite,;' da vas. ustavim,“ pravi Kruhovič, „jaz nisem agent, tudi kaj druzega ne. Slišal sem ali marveč v časnikih bral, da se pri vas oddaja služba občinskega tajnika in ker mislim, da sem zato -popolnoma sposoben, se drznem predstaviti vam kot obče spoštovanemu županu tega kraja.“
,,A tako! Prosim stopiva v sobo 1“ pravi ¡ župan nekoliko bolj prijazen in gre pred Kruhoviččm v svojo urad-njisko sobo, ktera je bila dokaj lepo vpravljena.
-„Sediva,“ pravi župan dalje, „sedé se taka stvar lože opravi.“
Ko sta se bila vsedla, prične župan vnovič.:
„No, no, me veseli! Kaj pa ste se učili, kaj znate?“.: „Izdelal sem več latinskih šol, potem sem pisal pri doktorjih, pa mi ni bilo prav všeč, ker so nekteri strašno sitni, zato sem hotel popustiti take službe, dasiravno mi e zadnji doktor, pri kterem sem. bil, hotel povišati - plačo ja polovico, ker brez mene. bo težko opravljal.“.
„Vam je gotovo dal prav dobro spričalo?“ . praša župan dalje. j¡¡¡.
„Ponujal ga mi je, pa čemu mi bo? Dandanes je glava najbolje spričalb“.
. . „To je res“, pravi župan, „na spričala tudi ni dosti gledati. Vendar nekaj bi rad videl, da bi Vsaj vedel, kdo ste in kako je z vami,“
„Jaz mislim, da dandanes kaj tacega ni treba. Jaz sem Tone Kruhovič, to je moje ime. Kaj znam, .to bom pokazal, saj me lahko vzamete nekoliko časa za poskušnjo. Če vam ne bom po volji, pa grem in vsega druzega je konec.“ .
_ Župan se nekoliko premišljuje.
„Ali ste kaj izurjeni v navadnih občinskih pisarijah?“ praša slednjič.	■	"
„I, kaj ne borat Öe . sem toliko let pisal za doktorje; bom tudi veliko ložja občinska pisma vedel sestavljati.“-. / „Hm, hm, se bo videlo. Zdaj pa idite z mano v gostilnico,; svojo robo pa kar pri meni pustite.“
„Svojo robo — sem že spravil, bom šel jutri po-njo,“ odgovori Kruhovič pogumno, dasiravno je bilo to, kar je na sebi imel, vse njegovo premoženje.
Gresta toraj proti gostilnici, kjer najdeta zbranih že nekoliko trdnih kmetov, kterim se vidi, da že smejo privoščiti si na večer polič ali dva. Župan se vsede na svoj prihranjeni mu prostor in reče sosedu, da se malo doli pomakne, ker je danes pripeljal seboj gosta, kteri bo pri njem sedel. Potem ukaže prinesti^ polič in dva kozarca, natoči sebi, za tem gostu, kteremu se srce veselja smeje. Memo kuhinje grede je namreč vjel prijeten duh pečenke in mesenih klobas, med to robo bo gotovo tudi za njega kaj, si misli. Želodec je že zelo hrepenel po kaki zagozdi.
L „Sosedje,“ prične župan, ko si je namočil jezik s prvim kozarcem, „da se ne bomo gledali, kakor ljudje, ki se po železnici skup peljejo, naj vam povem, koga sem seboj pripeljal. Ta-le tu,“ pokaže Kruhoviča, „se nam je ponudil za občinskega tajnika, kterega smo po časnikih iskali. Služil je že več doktorjev. Ali vam bo všeč? Kaj pravite ?“
Med pivci se prične mrmranje, vsi ogledujejo Kruhoviča, kteri, da bi skrival svojo zadrežnost, nese kozarec k ustam in vleče, ko je že kupica davno prazna. Slišijo se različne besede, šepetane sosedu na uho, kakor: „Že ne more dosti vreden biti, ki pride k nam na kmete kruha iskat — je že kak zapoden škribontar — po suknji soditi ni dosti vreden itd.“ Kruhoviču ki jih nekoliko vjame, ni nič kaj dobro pri srcu.
„Kaj pravite, možje.?“, vpraša župan vnovič , ko ne dobi odgovora.
„I no, kaj bomo rekli,“ se oglasi precej podstavljen kmet prav na voglu mize , „na prvi pogled še nihče za gotovo ne more reči, ali je to vino kerščeno ali ne; po-. skusiti se mora.“
„Tako sem mislil tudi jaz,“ reče župan, „in zarad tega vzel ga za poskušnjo. če bo, bo, če pa ne, ne! Zdaj pa,“ se obrne h Kruhoviču, kteri je sedel, kakor da bi imel trne, „naročite si kaj za večerjo. Le brez skrbi si naročite, da boste siti, plačal bom jaz, saj vem , da taki popotniki, kakor ste vi, ne potujejo s polnimi žepi. Krčmar sem-le! Poglejte si novega tajnika in potem mu prinesite, kar bo rekel na moj račun.“
Kruhovič, kteri bi bil v navadnem položaju zgubil vse poželjenje do jedi, ki bi se mu bila tako ponujala, vsliši prošnje nedležnega želodca in si naroči pečenke, „toda lep kos in dobre.“
„Slabih kosov nimamo,11 pravi krčmar nekoliko žaljen in odhajajoč pristavi za-se: „Se pozna da je iz mesta, ker si hoče zbirati, dasiravno bi hrustal zdaj tudi kosti, če bi jih le z zobmi treti mogel. No, bom videl., če res ne bo jedel, kar mu prinesem.“
čez nekaj časa vrnivši se prinese res kos pečenke, ktera je bila vse drugo kot okusna, polna hrustancev, kosti in masti. Kruhovič se je loti, zobje mu škripljejo, kakor da bi kamenje tri , toda dobra je, Bog da pride kaj v želodec. Krukovič,. oglodavši zadnjo kost, jo pohvali rekoč, da že davno ni tako dobre jedel.
„Mislim, da ne“, pristavi krčmar, pobirajoč krožnik in vilice, „ali je gospodu še kaj všeč ?“
„Le naročite si, le,“ sili župan, „kar se vam zdi. Za mošnjo se vam ni treba bati, saj sem že rekel, da gre na moj račun. Če jaz koga povabim, ga napasem do sitega,“
- Kruhovič si naroči klobaso in krčmar, potolažen s pohvalo pečenke, mu prinese res lepo in veliko, ktera pa ravno tako hitro zgine v želodcu Kruhovičevem.
„Zdaj pa še zalite,“ pravi župan in natoči vnovič
svojemu gostu, potem nam boste povedali kaj o politiki, ker prihajate iz mesta. Kaj je kaj novega?“
„Saj res, kaj je novega v mestu,“ pritrkujejo vsi gosti županu. „Vi, ki ste bili v mestu, nam boste lahko kaj povedali.“	,
Ubogi Kruhovič! On, ki se ni nikdar pečal s politiko, ki je komaj vedel, da se kdo peča s politiko, on naj bi kaj povedal!
„Kaj mislite vi o ministerstvu?“ prične zopet župan „Ali se bo obdržalo ali ne?“
Kruhoviča obide mraz. Kaj bi on vedel o ministerstvu! Kaj ga je ministerstvo kdaj brigalo! Zato nese kupico k ustnicami in mrmra:
„Nekteri pravijo, da se bo, drugi,-da ne.“
„Pa v slovenskih časnikih se bere, da se vsi sedeži majo,“ opomni župan. „Kterim vi verjamete, prvim ali drugim?“
Kruhovič si v zadregi mane roke in reče: „Hm! Največkrat nihče nič ne ve. Se bo videlo.“
„Toliko tudi mi vemo,“ pristavi čvrst kmet, „in če ne veste več od nas, škoda da prihajate iz mesta.“ '
„Mi smo volilci,“ poprime tretji besedo, „in se brigamo za to, kar naši poslanci na Dunaju počno.“
„Se ve da se ve,“ hiti Kruhovič, „vsak se briga za to. če na priliko jaz koga kam pošljem, bom tudi po-praševal, kaj dela.“
„Ej, kaj vi!“ pravi četrti, „vi niste nikogar na Dunaj poslali. Tu gre za veliko reč. Naš poslanec Herman —“ „A, da, da, mi ni bilo koj v mislih,“ hiti zopet Kruhovič, kteri ga je bil po pridnem ižpraznovanji kozarcev že nekaj pod kapo vjel, po nemško se glasečem imenu zapeljan, — „da, da, Herman, to je mož. On bo že vgnal tiste Slovence v kozji rog.“
„Kaj?“ se oglasi župan, „ali poznate Hermana?“
„Se ve, da ga poznam,“ pravi Kruhovič, misleč, da govori, kakor je bil navajen, s kmeti v pisarniei. „No, ta jim bo dal, da se bo kar bliskalo. Tistemu Bleiweisu, Kostafu in drugim takim malo vrednim ljudem bo on že uro navil.“
Župan in kmetje vedno bolj strme. Slednjič pravi župan:	\	.
„Kje pa ste to zvedeli ali brali?“
„Meni ni treba brati, že tako vem,“ se odreže Kruhovič. „Herman je Nemec, on sovraži Slovence in prav ima.“
„Kaj ima?“ praša župan strogo, vstane in se vstopi pred Kruhoviča, kteri tudi se po vsih udih trese in si ne upa ustati.
„No, no, ne zamerite, sem se v imenu zmotil,“ spravlja Kruhovič počasi iz ust. „Jaz sem mislil — na, na, — no, kako se že reče — vrag, na jeziku mi je —“
„Nemara Kosarja,“ pravi kmet na voglu s posmeho-valnim glasom.
„Da, da, prav imate,“ reče naglo Kruhovič, „Kosarja sem mislil, dr. Kosarja, no, kaj je že —“
„Grof in deželni glavar,“ pravi isti kmet.
„Res mi ni prišlo brž na misel, grof dr. Kosar, deželni glavar —“
„Vi ste slepar,“ pravi na to župan, „ki nas misli za norce imeti, ali pa bolj neveden od nas vseh. Na noben način pa ne morete biti naš občinski tajnik, ker bi se nam vsak posmehoval, če bi takega nevedneža pri županiji trpeli. V glavi politično tako nevednega človeka ne more biti kaj prida, zato iščite si službe drugod. Plačal bom nocoj za vas, kakor sem obljubil, sicer pa zdravi bodite!“ Vsa družba gre s krohotanjem za županom, Kruhovič hoče za njo, pa ker se mu nekoliko po vinu, nekoliko po teh besedah v glavi vrti, omahne, se spodtakne nad pragom in leži po vsi svoji dolgosti na tleh.
„Oho, počasi,“ pravi krčmar, pristopi in mu pomaga na noge. „Naglost ni nikoli pridna. Pred pragom se mora
noga malo vzdigniti, ker je prag tako svojeglaven, da se ne umakne, še celo gospodi iz mesta ne.“
Kruhovič nekaj mrmra, potem pa se zgrudi na mizo -in stol in obtiči tako miren. Krčmar, pobirajoč poliče,; maslice in kupice iz mize, ga gleda nekaj časa, potem ga malo podrega, in ko to nič ne pomaga, precej trdo potegne mu glavo kviško, ter vpraša:	|
„No, bomo še kaj pili?“
Kruhovič ga megleno gleda, pa glava mu uide na mizo nazaj in krčmar ne spravi druzega iz njega, naj ga drega in suje, kolikor more, kakor renčanje in nevoljno godrnanje. Kam toraj ž njim? Postelje za tujce ni imel. pripravljene, in na mrvo spraviti ga, se mu je zdelo sitno.
„Ej kaj,“ si misli, „za pijanca je vse dobro, naj bo gosposki ali kmečki. Tukaj naj bo, če pod mizo pade, bo pa tam spal, pobil se menda ne bo.“
Po tem samogovoru ugasne luč, ki je od stropa visela,. zapre vse in gre. Kruhovič pa je prvikrat v gostilnici spal, in sicer, kakor je krčmar prerokoval, veči del noči pod mizo.
Krčmarja pa zjutraj na vse zgodaj pride budit dekla, ki je hotela po gostilni sobi pometati, in mu vsa splašena pripoveduje, da nekaj pod mizo leži; ne ve, ali je črn pes, ali pa kaka druga pošast, ker je vsa . črna in ima roge ali pa prav dolga ušesa; tudi repa se nekaj vidi, zdelo se ji je celo, kakor da bi pošast imela parklje na nogah.
Krčmar se smeje.
„Neumno dekle ti,“ pravi, „ali še nisi nikdar videla pijanega gospoda iz mesta? Toda, malo počakaj, grem sam noter.“
Oče krčmar vstane, se napravi in gre v sobo, kjer se je Kruhovič ravno pobiral in mel zaspane oči.
„Dobro jutro, gospod tajnik,“ se posmehuje krčmar, „ste dobro spali?“
„Vrag bo dobro spal pod mizo! Toda kako se pre-drznete mene vreči pod mizo ? Me niste mogli v posteljo spraviti, če me je vaše vino tako omamilo, da me zdaj neznano glava boli?“
„Ne zamerite,“ se posmehuje krčmar, „darovanemu konju se ne gleda na zobe. Moje vino je še za koga druzega dobro, ki ga plača, in ne pije zastonj, kakor ste ga pili vi!“
„Jaz menim, da je vino plačano,“ pristavi Kruhovič, M se je spravil na noge in vsedel na stol; „kdo ga je plačal, to bi vas ne smelo brigati, mislim jaz.“
„Smo še moški, hoho,“ se posmehuje krčmar dalje, „se ve da, tako učen gospod! Koliko tisučev pa imamo v žepu, he?“
Ravno hoče Kruhovič zavrniti krčmarja, kakor se mu spodobi, na tako zasramovanje, kar se spomni včerajšnih prigodeb in tudi praznote svojega žepa. Vrag naj bo pogumen, če je žep prazen, posebno takim ljudem nasproti, ki človeka kar za denarno žilo pošlatajo. Toraj zaduši kipečo jezo v sebi in odgovori bolj mirno:
„Pustiva to stvar! Povejte mi rajši, kaj je župan sinoči o meni rekel; jaz se ne spominjam več natanko vseh dogodeb.“
„Hm, kaj bo rekel? Da se mu niste prikupili, lahko sami veste, drugače bi vas ne bil tukaj pustil.“
„Zlodja vendar, da nisem bil bolj previden! Pa če človek tako dolgo peš hodi, se mu kapljica tako prileže, da se ga naleze, predno prav za prav ve za-nj.“
„O, to bi ne delo nič,“ odgovori krčmar že bolj potolažen, „sam župan ga nese včasih prav veliko pod kapo domu, tako da ga po dva soseda podperata. Tega bi vam ne bil zameril, pač pa to, da ste v p olitiki tako nevednicah. ste pa mislili, da smo mi kmetje tako neumni, da bi vam verjeli, kar ste tvezli. O, kmetje nismo več kakor smo bili, da bi vsakega meščana poslušali in mislili, da več ve od nas; mi kmetje beremo časnike, toraj skoro ravno tako dobro vemo, kaj se na Dunaji ali dru-
god godi, kakor vi gospodje.. Vi pa ste se pokazali tako nevednega v politiki, da bi moralo biti vsako občino sram, ako bi tacega tajnika imela.“
; „To je bilo toraj,“ pravi Kruhovič ves pobit, „politično znanje se toraj tudi zahteva od tajnika! V ponudbi v časniku se pa to ne zahteva.“
„Ker se razumi Samo po sebi. Vsak živ človek mora dandanes nekaj političnega znanja imeti, to pravijo tudi naši duhovni. Kaj ste pa vi, če smem prašati, nemškutar, stari ali mladi Slovenec?“
„Jaz, sem Ljubljančan.“
„Nič druzega? Toraj ste nemškutar, ker vsak, ki noče prav povedati, kaj je, velja pri nas za nemškutarja, če ste nemškutar, potem le glejte, da kmalu greste. Metal vas sicer čez prag ne bom, toda rad vidim, če greste ta hip.“
Ubogi Kruhovič! Ves preplašen posluša krčmarja in ko sliši zadnje želje njegove, ga obide nekak strah; kam bo šel brez denarja v žepu po deželi mu popolnoma neznani! Ta misel ga tako pobije, da se jame še celó trdosrčnemu krčmarju smiliti.
„No, no,“ prične, toraj krčmar vnovič, „jaz ne verjamem, da bi bili vi nemškutar! Pa če ste tudi, nevarni nam Slovencem nikakor niste. Malo počakite, predno greste, vam bom prinesel kaj prigrizka in malo dobre slivovke, da se vam po poti želodec ne sprime.“
Krčmar gre in se vrne z veliko steklenico in dvema klobasama, ter pol hlebcom kruha ; vse ;to postavi na mizo rekoč;
„Nate, le pite in jejte, kar vam ostane klobase in kruha, vzemite seboj, da do druge postaje' glada ne poginete, ali med potjo kje ne ostanete.“
Kruhovič jé in pije par kupic slivo vice, vtakne ostale klobase in kos kruha v žep, poravna in osnaži s pomočjo krčmarja svojo povaljano in pomazano obleko, se zahvali krčmarju in gre. Pri odhodu mu pravi krčmar:
,,Idite po tej cesti do bližnje občine. Pri županu se oglasite in recite, da ste bili pri meni. Zadnjič, ko se je tu pri meni vstavil, je rekel, da bo moral najeti tajnika, ker ima zdaj preveč opravila, he more sam vsemu kaj. Toda to vam povem, on ima vedno v časnikih oči in je ud političnega društva. Da se boste vedeli obnašati! Z Bogom! Srečno hodite!“
Kruhovič gre in se pomika počasnih korakov po cesti dalje. Jutrajni zrak in hladen veter se dobro prilegata njegovi zabuhli glavi in tako jame premišljevati vse, kar se mu je sinoči pripetilo. Namestu da bi zdaj pri županu kot tajnik za poskušnjo pri zajuterku sedel, ga njegova osoda žene dalje križem svet. In zakaj vse to? Edino zarad tega, ker se ni pečal s politiko, po časnikih ni bral druzega, kakor strašne novice o umorih, tatvinah, goljufijah in ropih. Zavoljo tega je bil pa tudi tako neveden o političnih dogodbah, da mu še imena ministrov niso bila znana., Kako, bi mu bila toraj imena poslancev in drugih velikih ljudi znana! Kako bi bil si pa tudi mogel misliti, da se bo kedaj od njega zahtevala politična izobraženost!
Po poti si sklicuje vse v spomin, kar je tu ali tam nehote bral ali slišal o političnih zadevah, a vse, kar se spominja, je jako malo, samo priimki „Slovenec,“ „Kranjec,“ „Štajarec,“ „Nemec,“ „nemškutar,“ se mu pode po glavi, pa vse zmešano, da ne vé prav, kaj ta ali oni priimek pomeni, kak razloček je med njimi. Dandanes je taka nevednost -pri ljudeh, ki žive ali so količkaj časa živeli v mestu, skoro nemogoča, neverjetna, pa pri Kruho-viču je bila vendar-le resnična.
Y tem premišljevanji ga zmoti hipoma čvrst glas, ki ga nagovori:
„Hej, prijatelj, kam tako zamišljen ?“
Kruhovič se ozre po govorniku in vidi zraven sebe
mladega človeka šibke, a pogumne postave, gosposko oblečenega in s torbo čez ramo.
„Tu po cesti jo maham,kakor vi,“ odgovori Kruhovič bolj veselo, da bi skrival svojo zamišljenost.
„Enaka pot, enaki koraki,“ pristavi oni. Ali grem jaz bolj počasi, ali pa vi malo hitreje stopajte, če vam je ljubo, da greva skup.“
„O, prav ljubo mi bo, ako se mi pridružite. Jaz šeni popolno neznan v teh krajih.“
„Kakor jaz,“ reče oni, „dijak ali študent pa je povsod, doma, kjer se prikaže. Ste morda vi tudi dijak?“ „Bivši,“ odgovori Kruhovič, „zdaj sem — no — kar se pravi, odvetniški pomočnik.“
„Me veseli, da imam čast,“ pravi dijak, „mislim, da nama po tej samotni poti ne bo dolg čas.“
„Tega se nadjam tudi jaz,“ odgovori Kruhovič ; „vsak ve kaj povedati, in tako se vrstiva.“
Tako se dalje pogovarjata, dijak pripoveduje o svojem potovanji, Kruhovič v svojem, samo da si Kruhovič vse proti izmišljuje, morda tudi dijak. Kruhovič pa, ki je zapazil, da njegov tovariš ni neveden glede politike, zasuče pogovor na to polje, nadjajoč se, da bo morda za-se kaj koristnega zvedel. Z veseljem toraj posluša, ko se dijak strastno ‘loti tega predmeta in na moč zabavlja čez nemškutarje, še bolj pa čez stare Slovence, mlade, dr. Zarnika, Vošnjaka in druge pa v nebo povzdiguje. „Vsak pameten človek — pravi, — ki je vnet za napredek in prid naroda in ne dela za svoj žep, mora čislati take možake;, kakor sta dr. Vošnjak in Zarnik. Kdor jih ne čisla, je sovražnik svojega naroda, je izdajalec domovine.“
Zadnje besede govori dijak s povzdignjenim glasom in povzdignjeno palico, tako da Kruhovič prestrašen na stran skoči. Človek s praznim žepom ima malo peguma.
„In kakošne vere so ljudje tega kraja,“ vpraša Kruhovič čez par trenutkov, „ali čislajo Zarnika in Vošnjaka?“ „Če so domoljubi, omikani in liberalni, ju moraja
čislati. Pa so menda pod farško peto---------“
'V tem trehutku se spodtakne govornik in pade na trebuh, klobuk odleti in se vali na vzdol, ker je bila cesta ob hribu.
„O prekleto,“ kolne dijak in se pobira, „zdaj pa imam. Da človek le farjev omeni, je že nesreča. Kako bom neki klobuk vjel!“	.
In brez druzih besedi teče po hribu doli za klobukom, a ta se vali vedno hitreje, ker ga tudi veter malo potiska. Tako zgineta dijak in klobuk kmalu Kruhoviču izpred oči, in ker je ta zvedel od dijaka, kar je želel, gre počasi dalje po cesti. Saj bi mu tako ne bilo ljubo, ako bi njegov tovariš v vasi zvedel, da ga je o svojem stanu nalagal, zato je jel že misliti na pripraven izgovor, da bi bil zadej ostal, ali pa se na stransko pot zavil. Zdaj se ga je po naključji znebil, čemu bi ga še čakal?
Požene toraj svojega dvojenogatega konja in drdra peš proti vasi, ktero iz hriba doli že vidi. Prav prijazna se mu zdi, v nji he more biti slabo za občinskega tajnika, posebno ker je obdana z lepimi solnčnimi vinogradi,
Čez kake pol ure pride do prve hiše in praša žensko, ktera je pred hišo perilo obešala, po županu.
„Le naravnost po vasi doli,“ odgovori ženska, „pred cerkvijo se vstavite in se obrnite na levo. Kjer vidite sv. Florjana na zidu, tam stopite v vežo, tam je.“
Kruhovič gre po lepi vasi in stori, kakor mu je žena svetovala, čvrst mož je stal ravno med vrati in vredoval svojo žepno uro po cerkveni.
„Kdor ima žepno uro,“ si misli Kruhovič, ,je v vasi gotovo župan.“
Stopi toraj k njemu, ga pozdravi in nagovori: „Gospod krčmar v vasi, od koder ravno pridem, vas pozdravlja po meni. Saj imam čast govoriti z gospodom županom te okolice, ne?“	. :
Županu — ker res je bil on — so besede „gospod“
ju „župan te okolice“ prav všeč, ker jih je le redko slišal, tOraj povabi Kruhoviča, da stopi ž njim v sobo in tam ové, kaj želi% Ob enem ukaže prinesti svoji Minki polič oljšega, ktérega on sam pije. Lična deklica skoči urno po stopnicah in še urnejše nazaj, postavi polič in dva kozarca na mizo, potem gre po ukazu očeta iz sobe, pa vrata pusti malo odprta in sede na klop tik vrat v veži, ker je malo radovedna.
Župan, ob enem krčmar, natoči kozarca, postavi polič na mizo in reče:
„Malo zgodaj je še za vino, toda jaz pravim, da dobra kapljica se vselej prileže možem bolj, kakor mleko, haha! Na Vaše zdravje!“
Kozarca zazvonita, in ko sta oba nekoliko pila, nadaljuje župan:
„Kaj vas je pripeljalo k meni?“
„Krčmar, od kterega sem vam prinesel pozdrav, mi je med drugimi pravil, da bi vi potrebovali morebiti pri svojem težkem poslu županskem pomagača ali tajnika — pisarja. —1
„To je res, opravila je veliko.“
. „Ker jaz želim premeniti službo —“
„A tako! Kje pa služite ?“
„Dozdaj sem bil pri nekem doktorju v Ljubljani, kteri me je pa z delom tako oblagal, da sem se bal bolezni.“ „Pri doktorju ste imeli gotovo veliko plačo?“
„Za svoje delo in znanje ne prévelike. Pa meni ni mar toliko za plačo —“
„Razumim! No, če se zmeniva, vtegne kaj biti. Koliko plače zahtevate ?“
„Hm, hm! Dasiravno sem, kakor se vam bo zdelo, bolj vajen vsake vrste pisarij od drugih občinskih tajnikov, sem vendar zadovoljen s plačo, ktera je tukaj v navadi.“
„Dobro! Se vé da znate slovenski dobro pisati!“ Slovenski pisati! Kje vraga se je on tega kdaj učil! Sem ter tje se je v pisarnici kdaj primerilo,, da je moral kak slovenski stavek zapisati, pa mu ga je doktor vsega-popravil, tako da je moral tisto polo dvakrat pisati; da bi bil pa on kdaj kak' slovenski spiš sestavil, to šeni od njega nikdar zahtevalo. Vendar si misli: „Slovenski pisati ne bo taka umetnija, saj znam govoriti, bo že šlo,“ in odgovori županu pogumno:
„Kaj pa da! Sicer bi si ne upal ponujati se!“
. W je taka, naj pa bo. Ostanite pri meni. Stanovanje, jed in pijačo boste imeli pri meni in vrh tega vam bom dal v denarju, kar sé spodobi. Mož, beseda!“
„Mož, beseda!“ kriči Kruhovič vesel, vstane, vzdigne kupico in reče: „Na vaše zdravje, gospod župan! Bog vas ohrani mnogo let!“
Ko trčita in izpijeta zadnjo kapljico, pravi župan:, „Ostanéte toraj pri meni. Po svojo rabo lahko pišete, bom poslal hlapca na železnico, tri ure od tod, pó-njo. Danes ni nič opravka, toraj če se vam ljubi, spremite me na polje, ker imamo ravno žetev. Jaz grem napreč, potem se peljeva. Minka, pospravi tu iz mize!“
(Konec prihodnjič.)
Kaj so „Narodovi“ modrijani?
Ce sta dva, jih je par, če so trije, eden čez, če pa Štirje, jih je kopa; ako pride duhoven blizo, pa vsi čez pjega zabavljajo, če pa pride k njim še čvetero nemškutarjev, jih je vsih skup osem ali dve kopi in potem vsi skup čez duhovne zabavljajo.
Krišpiii Krišpovič.
Nasprotno pa je tisti iz Slovenca nemškutar postavši in po tisti uradnijski strankovini v Idriji za deželnega poslanca voljen bivši Siškarski poročalni fajmošter vitez Anton pl. Gariboldijevič tim veče dnevne pomenljivosti, ker so po zdaj časni navadi skoro izključljivo, toraj tudi ljudje vitežkega plemenitaštva z besedo, se vojskovati in zmagovati mirno navado imeti začeli.
NegotaGariboldijevič vitežkega rojstva se v dobi mehkužnega liberalstva nikakor ni spridil, marveč obdržal srednje-vekno navado in pogum svojih preddedov, ki so najbrže tudi gotovo kdaj moč v pesteh in svoje protivnike z daleč donečimi pestnimi dokazi do spoznanja krivice pripeljati tim zmožnost, čim pogum imeli, kajti tako je bila navada nekdaj pokazati svoje junaštvo, svojo moč in učenost.
Timveč ta vitežka navada je prišla po teku tega časa iz navade, marveč prišla je doba tiste svobodnosti, v kateri sicer vsak ima pravico, dajati klofute, a zopet vsak jih vračati, z drugo besedOj pomrli so tisti ljudje, kateri bi tiste pokajoče in na lica rudečico vabijoče skeleče zaušnice blagovoljno hoteli prejemati, med tem ko še tisti dajati jih hoteči niso iz sveta še prodati- se blagovoljno hiteli, česar je ta vitežki Gariboldijevič živeči dokaz.
, Namreč v ljubljanski kazini obhajali so nemškutarji 251etnico cesarjevo, kar vsak pravi Avstrijanec' za hvale vredno početje spoznati in oznaniti nikdar ne bo pomislika imel. Ta praznik je obhajal tudi vitez Gariboldijevič, k pa do konca ni svojo nazočnost posebno povdarjati vgodne prilike imel in tako bi bil večer brez posebnega ploska minuti vtegnil, ko bi ne bilo v slavnih kazinskih pro-storijah neslavnega Francoza, kteri je imel tako malo vitežkega poguma in misli o pristojnosti, da ni svojega neavstrijskega telesa jekleni sabli nekoga to mu ponujajočega za mehek predmet sekanja ali bodenja prepustiti vljudnosti imel, kar tistega vitežko mislečega Gariboldijeviča tako razkači, da svojo desnico nagloma zasuče od telesa ter jo, popisavšo polokrog okoli svojega lastnega života, z izdatnem pritiskom položi na nevitežko francosko lice tik ušesa, vzročujoč od sten odmevajoč se plosk; a iz-vršivši to doneče delo hitro potegne nazaj roko ter jo naglo, bežaje v nazajnem pomiku nese seboj, blagodušno se odpovedavši plači, katera bi mu po francoski roki z vračajočo se pošto na lastno lice prileteti brez zamude utegnila.
S tem dejanjem je pokazal vitez Gariboldijevič svojo blago- in velikodušnost, odtegnivši se nagloma delokrogu francoske roke in nikakoršne hvale, niti plače zahtevajoč za svoj prostovoljni dar ; celo branil bi se bil po vsi svoji moči, ako bi bil obdarjeni Francoz mu. povračilo z enako mero ponujati ali vsiliti si izmislil, kar se pa ni zgoditi pripetilo.
In za tega voljo čestitamo Idrijčanom, namreč tistim ki so si tega ‘Gariboldijeviča za poslanca izvolili, kateri je nagle urnosti pokazati hitel svoj pogum. Nič manj semeni ne ždi junak; kajti če bi mi, kar nas je narodno mislečih Slovencev domovinske vdanosti, tako vitežko začeli bojevati se zoper svoje nasprotnike nam sovražnih misel, bi kmalu vsi nemškutarji naše vere biti se podvizali.
Ampak ali je tako preobračanje drugače mislečih ljudi k drugi politični veri današnjemu času liberalstva in svobodomišljenja ter s postavami varnosti ograjenega gi-
banja primemo, to naj razsodi., policija, tista policija, ktera tako ostro paziti na tega „Brenceljna“ nikakor ne neha, ga ga precej konfiscirati se podviza, če se jej le količkaj za občno varnost nevaren zdeti podstopi, kar pa vendar nikdar, nikomur koli in nikakor braniti "ne zamore, da si ga vsak, kdor koli, kedar koli in za kolikor časa koli naročiti utegne.
Rešpehtarjova kuharca.
Desglih je zdej adventen cajt, b’se bla vendar kmal omožila. O, ne špotejte se ne, ' bote koj vidli, de je vse rihtek toko, če vam vse povem. Per tist familji, ker sem zdej v kontenzjon, je ena frajla toko luštna, koker de b’ jo bil glih iz ška-telce vzel, se reče, kder se naprav, kar pa per en glih eno dobro uro trpi. Tode k’ je fertek, je pa glih koker de b’ bla zdra-kslana, ima toko mejhne usta, koker de b’ nič ne jedla, in tolk enehlas na glav, koker ranjk Absoloni, de še velik človk komej čez njo vid.
Ta naša frajla, kar se ni čudit, je dobila enga fere-rerja, Liza je še clo pravla, de je od svoje frave zvedla, de je ta frava od ene pekaptarce slišala pravit, de je naša frajla po foršrift matere tistga ferererja na trak lovila zato, k’ je nek precej bogat. Mende ta mlad gospod ni ame zkal, de ga love, in se je res vjel, toko, de je bil pri nas kuhan in pečen, kder je cajt imel. Frajlca so takrat zmeraj na tist fortipjano tolkli in peli Bog vé kaj, včasih so kar cvilil; al pa so ta mladmo gospod kazal tiste fotografirane pildke v zlatih bukvah, k jim jih je gospod šenkal. Včasih so tud glih per štrikarij al štikarij sedel, k’ so gospod peršli, in so rekli, de to sami delajo, kar pa ni blo res, zato, k’ sem jest Vidla, de je vsak večer peršla ena punca po tist rom, ga nesla domu in zjutraj spet pernesla, toko de je blo zmerej več štikanja vidit. Včasih, kder je bil gospod kej bolj volje, mi je stisnil par zeksarjev v pest, kder sem mu šla po štengah dol posvetit.
Enkrat pa per tak legnat pravjo: „Veš Špela — pravjo — na naš ,ofcet boš mogla tud ti plesat.“
„O — o — odgovorim jest, nisem navajena, med tako gospodo se zame ne šika.“ —
... „O, bo že, bo,“ pravi gospod, „z mano boš plesala.“ „I kdaj pa bo, gospod?“ poprašam.
„čez dva mesca,“, pravi gospod in gre.
Drug dan pa se je začela per nas perprava, koker b’ se moglo saj pol mesta na novo obleči; dve moškri sta peršli in po vsi hiš je blo vse zlečen, koker po šelengi. -To je trpel kakšnih 14 dni, gospod je bil vsak dan per nas in vselej sem jest kej dobila. Hodil je k nam vselej po kosil in pa pred večerjo, dopoldne ga ni blo nilcol.
En dan pa, k’ sem jest glih iz štacune peršla, kamer so me frava poslal po cuker, pridem po štengah gor in slišim strašen vpitje v cimru, bla je Štirna frajle in frave. -K’ stopim v kuhnjo, zagledam per oknu, ker se dajo rihte iz kuhnje v čimer, stat ta mladga gospoda brajtgamerja; k’ me zagleda, mi migne, de nej tih bom. Jest obstojim s
firtelcam cukra v rok in poslušam špetir, k’ se sliš iz cinara. Glih upijejo mama:
„Jest čem, de se boš toko avfirala, koker ti bom zašafaia. Kuhat se greš učit, ker to je moda, preden se omožiš.“
„Sej bom imela kuharco,“ prav frajla, „Činu mi bo to? Za koga bi bla pa polej kuharca?“
„In šivat se mi boš tud saj inal učila“ se zadere frava, „pa štikat. če ne, bo tvoj ženin kmal videl, de ga slepariš s štikarijo.“
„O, nič se ne bojte, mama,“ reče frajla, „zdej je preveč zaljubljen v mene, de b’ to zamerkal, sej mi vse verjame. Polej pa, no, polej bom tako tribala ž njim, koker Vi s papa. Sej ste mi pravli, de nej si Vas za mušter vzamem.“
„Ti nisi, koker jest,“ pravjo frava, , jest sem bla vsa drgačna, k’ sem tvojga papa vzela; sem tud več znala, koker ti znaš. Ti ne znaš pod milim Bogom nič, koker jesti, pucat se in koketirat. De t’ povem, zdej k’ si nevesta, mi pust tistga komisarja per mir. V tvojem roman od tistga Pavla de Koka sem dobila dons spet en lipsbrif. čmu je to ?“ .
„Oh, sej on ne ve, mama, Vi mu pa ne bote splav« šal. Ludvik je toko ljubeznjiv, ves drugačen, koker ta lesen moj ženin.“
„Pa zdaj boš vzela tga, alzo si unga z glave zbi. Po ofcet bo vse to preč.“
„Oh ne, maina, sej berem tu v romanu od omoženih frav, k’ imajo po Več liphaberjev, in s tem može sekirajo, če jim nočjo kej derlavbat.“
Do tega je poslušal ženin, zdej pa se obrne, stisne men én goldinar v roko in prav: „Veš, Špela, iz plesa ne bo nič! Povej fravi in frajli, de bom, če pridem še kdaj v to hišo snubit, peršel Tebe snúbit. Adijo!“ .
Potem plane iz kuhnje, k glih frava vrata cimra odpró. Kličejo ga, pa on dirja po štengah, koker de b’ bil kej ukradel, in se ne zmen za fravo.
„I, kaj pa je imel opravit ta zdej tukej?“ me vprašajo.
„Ne vem, poslušal je untergoltengo med fravo int frajlo,“ pravim jest.
„In ti jih nis mogla meldat ?“ .,
„Sem se bala noter iti, ko so se glih pogovarjal s frajlo.“
; „Al Niso gospod nič rekli, kdaj nazaj pridejo?“
„Pač, rekli so, de, če pridejo nazaj, bodo peršli mene snubit, drgač jih ne bo.“,
„Toko! Na, le stoj!“
S tem besedam trešjo v čimer in kmal pridéró frajla vsa zmršena ven in se zaderó nad mano:
„Ti si vsega'uržah, ti bi bla mogla prit v čimer in meldat, de jso gospod tukej. Z.akaj s’ jih pustila v kuhnji stat?“
„Moj Bog, nesti jih not nisem mogla! Pa so bli že pred tukej,' koker sem jest iz štacune peršla.“
„Ti lažeš f Ti s’ bla podšenkana od njega in s’ ga nalaš beštelala, de je vse slišal.“
Zdaj šem imela pa tud jest dost. Kar not sem šla, pa. sem avfkindala, in glih dons sem šla preč, desglih so mi Ion na dolg ostal. Vse, kar so imel, so za avštafirengo dal.
Na, k tak familji ne grem več!
Vprašanje in odg*ovor.
Koliko je vreden liberalen ali mladoslovenec? Kolikor liberalen nemškutar.
Koliko je vreden liberalen nemškutar?
Kolikor liberalen ali mladoslovenec.
Dr. Zarniku
Nasvet.
V svojem govoru v zadevi Spazzapanovega pogreba ate rekli, da ne marate ne za prepobožne katoliške duhovne in ne za prepobožne protestantovske pastorje; pristavili ste Heinetove besede: Mich will es bediinken, dass sie alle beide stinken (slovenski: Meni se enaki zde, ker oboji mi smerde).
Ali bi se ne dal ta izrek rabiti še bolj primerno glede liberalnih mladoslovencev in liberalnih nemškutarjev?
Iz Olimpa^
Dragi mi „Brencelj!“
' Čedalje lepša poročila nam dohajajo iz solza doline, kjer se vi zemeljski črvi grizete in popadate. Vodnik je strašno vesel, da je že tu gori, ker bi se mu sicer, ako bi še med vami bival, nikakor ne pripoznal lavorov venec. In zakaj bi se mu ne pripoznal? Zato, ker je bil duhoven in vse, kar nosi dolgo suknjo, „ali ne zabavlja čez dolgosuknjasti stan, je zdaj pri „mladih“, kteri hočejo stopiti na razvaline Slovenije, popolnoma ob veljavo, kajti to, kar prihaja iz dolge suknje, ni. za nič, ne velja nič, marveč je napredku čisto nasprotno,, naravnost škodljivo. Ta „mlada“ gospoda je dandanes, kakor na Dunaji judje banke, tako pri vas omiko in svobodo v štant vzela, misle, da ji bo to strašne obresti neslo. Pa vtegne priti polom, „krah“, kakor je bil maja meseca na Dunaji, potem bodo pa prišli beračit in po kolenih se plazit k „starim“, da bi jim prišli s svojim kreditom na pomoč, kakor se je zdaj na Dunaji z judi godilo.
Povedati Ti moram, dragi „Brencelj“, še nekaj, kar se je te dni pri nas godilo. Nekega večera, ko smo ravno bili pri večerji, stopi naš vratar v dvorano in nam pravi, da je ravnokar prišlo pismeno naročilo na vse dozdaj še prazne, sedeže v Olimpu. Dopis je bil podpisan po „Narodovem“ vredništvu in sledilo je še nekaj imen iz mla-doslovenskih krogov. Vtemeljeno je bilo naročilo s tem, da se je bati, da bi kak „star“, ki bi vtegnil prej iz sveta iti, ne zasedel prostora, ,ki se spodobi le razširjevalcem svobodne omike. Za Zarnika sta se naročala dva sedeža, toda taka, ki se .skup držita, ker se boji, da bi se mu ne pripetilo tudi tukaj, kar se mu je primerilo na zemlji, da bi namreč med dva stola na tla sedel. Za plačo so se obetale tiste delnice „narodne tiskarne“, kterih na zemlji ne morejo spečati.
Se ve, da se ta ponudba ni sprejela kar brez vgovora, marveč izročila posebnemu odseku, kteri jo je pa po kratkem razgovarjanji enoglasno zavrgel. Med glavnimi razlogi, ki so se navedli, je bil tudi ta, da bi ljudje „Narodove“ ro-govilne značajnosti tudi pri nas utegnili kaliti mir, s kte-rim se toliko ponašamo, in napraviti razpor, kakor so ga med vami napravili.
Naš Vodnik, ki tukaj še tudi včasih ktero „stuhta“, je1 zložil jim pesem štirih vrstic. Tako-le Se glasi:
Ti Jurčki so puhle vsi glave,
Ker manjka jim pameti zdrave,
Prevzetnost, napuh Jurčkov je duh.
To kratko pesmico Ti pošljem, napev si naredite sami, ako vam je po volji.	Ves Tvoj
Miroslav.
Ker sta Dežman in dr. Zamik v deželnem zboru kranjskem do vlade stavila vprašanje, kako da je pustila vipavskega dr. Spazzapana brez zvonenja in duhovskega spremljevanja pokopati, nasvetuje „Brencelj“ omenjenima poslancema še sledeče predmete za enake pritožbe ali vprašanja:
1.	Kaj je storila vlada, da bi se angelj na frančiškanskem zvoniku, ki malo po strani visi, poravnal?
2.	Ali je vladi znano, da je zadnjič pri pogrebu znanega domoljuba veter vse sveče spremljevalcev pogasil, in je li skrbela za to, da se kaj tacega več ne zgodi?
3.	Šenklavški Cerkvenik je včeraj dve minuti prekmalu dan zvonil. Zakaj ni vlada tega zabranila?
4.	Ura na ljubljanskem rotovžu ne gre skoro nikdar prav. Ali vlada ve za to, kaj je poročila ministerstvu o tem in kak odgovor je dobila?
5.	Govori se, da se je včeraj pri kosilu poslanec R. v jezik vgriznil. Ali se je to ministerstvu sporočilo in kaj je ministerstvo zarad tega ukazalo?
Pri tem, se ve,, se ne more misliti na veliko manj važna vprašanja do vlade, kakor so n. pr. sledeča:
1.	Ali je vladi znano, da je deželni poslanec idrijski, vitez Gariboldi, v kazini 251etnico cesarjevo s tem obhajal, da je založil nekemu Francozu krepko zaušnico ? Kaj reče vlada k takemu obnašanju deželnega poslanca?
2.	Ali je vladi znano, da so pri volitvah po mestih vladni organi na vso moč pritiskali na volilce, in če ji je znano, kako je to mešanje c. k. uradnikov v volitve grajala ?
3.	Davkar Pajer je okradel dežčlne in druge kaše za
23.000 in nekaj goldinarjev. Ali je vladi znano, kako se davkarji nadzorujejo in kaj je storila,. da taka tatvina ne bo več mogoča?	;
4. Vladi je znano, da se v Ljubljani le slovenski listi konfiscirajo, nemški pa ne. Ali vlada bere nemške liste ljubljanske ravno tako pazljivo, kakor slovenske, in zakaj se ji slovenski tako nevarni zde?
5.	Ali je vlada brala zapisnik ljubljanskih porotnikov, v kterem se nahajajo skoro sami nemškutarji,- dasiravno v Ljubljani več Slovencev davek plačuje, kakor nemškutarjev? In če ga je brala, še je li obrnila do ljubljanskega magistrata, da bi izvedela vzrok, in kaj ji je magistrat odgovoril?
Za take interpelacije, se ve da, Zarnik in Dežman nimata časa.
Pred nebeškimi vrati.
Sv. Peter. Kdo trka tako pozno po noči?
Popotnik. Jaz šem dr. Spazzapan.
Sv. Peter. Ne bo nič, le pojte drugam; človeka, kterega niso hoteli pokopati po cerkveni šegi, ne morem pustiti v nebesa.
Popotnik. Res, da so me v Vipavi na tihem brez zvonenja pokopali, pa tim glasneje sta mi v kranjskem deželnem zboru dr. Zarnik in Dežman pritrkovala.
Sv. Peter. A, če je taka, te pa moram že noter pustiti, sicer bo dr. Zarnik v deželnem zboru predlagal, da se meni odvzame vratarstvo. Vstopi!
Dalje v Prilogi,
Priloga „Breneeljnu“ st. 19., SO. im 31.
Zupan in varuh muzeja.
Znano je, da je Dežman muzeja varuh, mestni župan, deželni odbornik itd., da ima toraj jako mnogih in različnih opravil. Kot varuh muzeja oddal je neko shrambo v šolskem poslopji, ktero je prej imel nek narodni trgovec, človeku, ki v nji hrani različne surove kože; v surovih kožah se pa radi črvi redé in vsled tega ne dajo posebno prijetnega duha od sebe, marveč smrad, kteri posebno šolsko mladino nadleguje. To dá nekomu povod, da se pritoži do deželnega odbora, kteri pa izroči to pritožbo gospodu odborniku Dežmanu, da jo reši. Dežman se spravi iz zadrege v sledečem pismenem odgovoru:
Pritoževalcu na znanje, dá ta stvar ne spada v področje deželnega odbora, ampak mestne županije ljubljanske.
Dežman,
poročevalec deželnega odbora.
Prejemši ta oggovor se obrne pritoževalec do mestne županije ljubljanske s sledečim pismom:
Slavna županija ljubljanskega mesta!
Varuh deželnega muzeja v Ljubljani, gospod Dežman, je dovolil nekomu, da hrani surove kože v shrambi v šolskem poslopji. Ker pa te kože dajo od sebe velik smrad, kteri nadleguje šolsko mladino in bi utegnil biti nevaren tudi zdravju, se prosi, da bi slavna županija ljubljanskega mesta naročila omonjenemu gospodu Dežmanu, da kmalu odpravi to nepristojnost.
M. N., -šolski prijatelj.
Dežman, župan ljubljanskega mesta, se, prebravši to, popraska malo za ušesi, potem se vsede in piše sledeči ukaz:
* Gospodu varuhu deželnega muzeja!
Podpisani županiji je došla pritožba, da je gospod deželnega muzeja varuh dovolil nekemu človeku', hraniti v shrambi v šolskem poslopji surove kože. Ker pa te kože raznašajo hud smrad, kteri bi utegnil biti nevaren šolski mladini, se varuhu gospodu Dežmanu ostro zapove, da to nepristojnost v; 14 dneh odpravi, sicer bi se mu naložila kazen od 5 do 50 gold.
Županija ljubljanska: Dežman, župan.
Pa muzejni varuh Dežman vendar-le ne stori, kar mu je ukazal mestni župan Dežman Zavoljo te nepokorščine muzejnega varuha Dežmana piše mestni župan Dežman sledeči ukaz mestne županije ljubljanske:
Muzejnemu varuhu gospodu Dežmanu!
Ker še niste izpraznili shrambe v šolskem poslopji,' sé Vam nalaga kazen 10 gold., ktero morate plačati v 14 dneh v ubožno kašo, sicer bi Vas mestna županija rubila. Pritožba do slavne deželne, vlade Vam je odprta.
Županija ljubljanska: Dežman, župan.
Muzejni varuh Dežman pa previdi, da bi mu pritožba zoper to razsodbo mestnega župana Dežmana nič ne pomagala, toraj plača kazen; desetih goldinarjev, naloženo mu po" mestnem županu Dežmanu.
Taka; se utegne pripetiti komu, ki je ob enem župan, muzéjni varuh in deželni odbornik.
Ciganjka in kovač.
V neko vas na Notranjskem pride ciganjka in se baha, da ve prerokovati iz prihodnosti, da ji je vse znano, kar se ima zgoditi. Kmalu je imela krog sebe kup ljudi, kterih je vsak hotel kaj zvedeti od nje.
Hrup privabi tudi kovača iz kovačnice in s kladvom v roki se bliža kupici. Ko vidi, kaj se godi, rine skozi množico.do ciganjke in ko je pri nji, jo vpraša:
„Ali res veš povedati, kar se bo zgodilo, babura ?li Ciganjka ga pogleda od nog do glave in pravi: „Mar mislite, da se lažem in ljudi sleparim?“
„Dobro,“ pravi kovač, „potem je prav.“ Pri teh besedah spusti štiri funte težko kladvo, ki je imel pod predpasnikom skrito, ciganki na nogo, ktera zakriči in brž zadeto nogo kviško vzdigne.
„Zakaj kričiš ?“ popraša kovač, „če si vsevedna, si morala tudi vedeti, kdaj bo meni skrito kladvo na tla padlo, in svojo nogo o pravem času odmakniti, pa bi ne bila zadeta.“
Ljudstvo se posmehovaje razide in ciganjka šanta tudi svojo pot dalje.
Dober svet „Slov. Narodu.“
„Slov. Narod“ prosi v vabilu na naročevanje svoje prijatelje, naj bi s tem listu naročnike pridobivali, da po gostilnicah, kamor le trije zahajajo, zahtevajo od krčmarja, da si naroči j,Slov. Narod.“
Dobra misel ta! Toda če bi bili prišli „Brenceljna“ prašat, bi jim bil dal še kak boljši svet, ker je dobro-voljna muha in vsakemu rad pomaga na noge, če ga najde že na tleh. Tako na priliko bi bil lovcem „Narodovih“ naročnikov svetoval sledeče:
V vsaki štacuni, kjer kak „Narodovec“ kaj kupuje,, naj zahteva, da se mu vse pošilja le v škrnicljih iz „Slov. Naroda“ narejenih. Ravno tako .mora vsaka tabakarica, kjer kak „Narodovec“ kako „štinkadores“ kupi, vsak čevljar, kjer si dá čevlje, in vsak krojač, pri kterem si dá drugo obleko delati, naročiti si „Narod“, dalje vsaka dekla, vsak hlapeč, vsak postrešček, ld se vzame v službo, če pa še to ne spravi zadostnega števila naročnikov skup, naj se „Narodovci“ v svoji obupnosti poslužujejo še sledečih pripomočkov:
Dr. Zarnik naj predloži deželnemu odboru načrt postave, po kteri je vsak polnoleten človek zavezan, naročiti si „Narod“; kdor pa plačuje več ko 100 gold. davka, si mora naročiti vsaj dva lista.
Dr. V o š n j a k naj predloži vsem slovenskim deželnim zborom postavo, ktera določuje, da se ima po srednjih in ljudskih šolah, ktere slovenski otroci obiskujejo, vpeljati „Slov. Narod“ kot šolsko berilo, in sicer najmanj po eno uro na dan.
Vsak, ki hoče dobiti domovinsko ali meščansko pravico, se mora izkazati s potrdilnim listom „Narodove“ administracije, daje vsaj za 10 let naročnino za „Narod“ že naprej plačal.
Po vsih šolah se imajo pridni otroci konec šolskega leta obdarovati s celimi letniki „Naroda,“ ktere imajo plačati; ali štariši, ali pa šolski dobrotniki.
Na mestu pridig se po vsih cerkvah ima vpeljati berilo „Slov. Naroda.“
Vsak, kdor bi se tim določbam vstavljal, se ima kaž-' novati s tem, da si mora naročiti vsaj dva lista ^Slovenskega Naroda,“ ktera se imata, če jé reven; plačati iz ob-“ činske kaše.
Če se bo tako postopalo, je „Brencelj“ porok, da bo „Slov. Narod“ mogel shajati.
Pogovori.
Jaka: Dr. Zarnik je v deželnem zboru rekel, da mu duhovni smrdi j o.
Jože: Ni čuda, če mu veliki petek meso diši.
Jaka: On tudi pravi, da mu na veri ni nič ležeče.
Jože: Čudno! Pa vendar zahteva, da bi se to, kar on govori, verjelo.
.•fi
*
Tine: O dr. Vošnjaku je zdaj vse tiho. Ali je bolan, da se ne sliši več od njega?
Tone: Mora že biti. Morda si je pri skakanji iz narodne na nemčursko stran in zopet nazaj nogo spahnil.
Tine: Jaz pa mislim, da si žolč nabira, ker ga je pred volitvami vsega na „stare“ izpljuval.
V
$ $
Tone: Kaj praviš ti k modrovanji pisateljev „Slovenskega Naroda ?“
Jože: Šema je najbolj smešna, kedar se resnobno dela, norec (tudi politični) najbolj smešen, kedar hoče moder biti.
$
* *
Jaka: Kako omikan mora človek biti, da se tako vede, kakor se je dr. Zarnik pri razgovoru o Spazza-panovem pogrebu?
Tine: Jaz bi za tako omiko potreboval le kake tri bokale močnega štajarca.
t	v
Čudno.
Zdravniki se zavoljo vednosti tako časte, tatovi pa ne. In vendar, kedar gre zdravnik iz hiše, velikokrat ne ve, kaj ljudem manjka, tat pa vselej prav na tanko ve, kaj manjka tistim, ktere je obiskal.
Poduk iz naravoslovja.
ii.
Rastlinstvo.
Breza je drevo, ki je pri nas še premalo cenjeno. Iz breze se namreč delajo prav dobre metle, s kterimi bi se dalo posebno po uradnijah dobro pometati. Tudi drugod je še dosti smeti, ki čakajo metle.
Leska je znano nizko grmovje, za otroke vstvarjeno. Pridnim namreč daje lešnikov, za poredne pa rodi šibke palice, ktere se pa dandanes premalo rabijo. Tudi leskovo olje je koristno preveč srboritim ljudem. Če bi se lesk o vi n a bolj rabila, bi ne bilo toliko nerodnih ljudi; posebno nekteri „mladi“ bi je bili včasih zelo zelo potrebni.
Konoplje je jako koristna rastlina, pa se zdaj premalo obrajta', kajti „majhne tatove obešajo, velike pa spušajo“. Marsikdo, ki bi bil za konopljo zrel, hodi prost in mogočen po svetu. Iz konoplje se delajo vrvi; vrv pa ima tako lastnost, da vselej, kedar je pripeta na vislicah, visi kak človek v zanjki.
Jablan rodi sad, kterega imajo posebno otroci radi. Nemški pregovor pravi: jabelko ne pade daleč od drevesa, kar se da tudi na starše in otroke obrniti. Vendar ne rastejo vsa jabelka na drevesih, nektera tudi Miklavž prinese, nektera so.le namalana ali pa izrezana. Med jabolkom
in človekom je ta razloček: Jabelko ima vsako enako muho, človek pa ima vsak svojo, vsak drugačno.
Hrast obrajtajo nemškutarji in prasci, oboji zarad želoda, če bi pa na hrastu namesto želoda rastle buče, bi se ljudem tako godilo, kakor se je ranjcemu Jonasu sanjalo. Hrastov les je posebno trd, pa nektere človeške glave so še bolj trde.
Smreka ima smolo, pa tudi mnogo ljudi ima „smolo“, n. pr’ dr. Zarnik pri kandidiranji za državni zbor. če ima kdo veliko smrek, pravijo, da je premožen. Kedar gre dež, je smreka prej mokra, kakor tisti, ki pod njo stoji. Smreka raste naravnost in je šibka ter tenjka, kakor slovenski pisatelj, če mora od svojega peresa živeti.
Lipa je slovansko drevo, zato se pa Slovencem tako slabo godi, ker lipa ne rodi nobenega sadu. Lipov les je mehek, iz njega se da vse narediti.- Tudi iz Slovena se dajo narediti različne stvari: nemčur, mladoslovenec, brezverec, liberalec, brič itd., le iz nekterih se ne da čisto nič narediti, če je kdo prav lesen, pravijo, da se drži, „kakor lipov bog“. Nek učenec, prašan, koliko je bogov, rekel je: „Kolikor na polju in ob potih lip“. Pravijo, da je postal pozneje vrednik „Slov. Naroda“.
Kostanj je drevo, ki ne raste ne le na visoko, aiapak tudi široko, med tem ko n. pr. pivopivci le na široko gredo. Kostanj rodi sad, ki je dober kuhan ali pečen; čim boljši letina, tim več se ga dobi za 1 kr. Divjega je po tleh dosti, posebno tam, kjer raste.
Češplja ima višnjev sad, ki je pa le tako dolgo na drevji, dokler ni zrel, potem odpade sam ali ga pa ljudje otresejo. Če otroci tuje češplje tresejo, jih gospodar navadno zapodi ali lasa, kar pa ne de dobro. V sredi sadu je peška, ktero pa kuharica ven vzame, predno češpljo v štrukelj dene. Po mestih se češplje ne nahajajo na drevesih, marveč v cajnah in drugih posodah, pa je eno in isto. Iz njih se kuha tudi slivovica, ktero pa trgovci radi z vodo in špiritom zalivajo. Če je človek preveč pije, je pijan in ga glava boli, pa češplja za to nič ne more. Se mu tudi ni treba nad-njo jeziti.
(Se bo nadaljevalo).
Pogovor z na novo pridobljenimi besedami.
Dan na dan se iznajdejo in skujejo nove besede, in tako bogati zaklad slovenskih besed. Kdor hoče kaj veljati, mora se izkazati vsaj z nekterimi besedami, ktere je sam iznajdel, skoval ali po znanih imenih prestrojil. „Brencelj“, hrepeneč po pisateljskem in jezikoslovnem vencu, se je vstopil med jezikoslovce in vstrojil nekaj besed zadnje vrste, ktere hoče tu v pogovoru pokazati, pristavljaje navadne besede v oklepu.
A. Zakaj si danes tako kalteneggerjeve (kisle) volje? — B. Ej,_ sinoči sem nekoliko preveč „nar o daril“ (rogovilil), potlej me je pa nekdo prav dobro garibol-d o v i c o (zaušnico) založil. — A. I, kaj ni bilo nobenega, da bi bil tistega človeka ahčinil (zgrabil in sabo vzel)? — Potlej pa, si ti mar turnar? — B. Ne, to nisem, pa moj nasprotnik seje izdežmanil (na tihem odplazil). — A. Iz česa pa je prav za prav prišlo svobodo vanje (sila)? — B. No, jaz sem bil malo preveč-mladopoli-tikoval (pil), eden je jel zarnikovati (čez duhovne
zabavljati), jaz mu rečem, daje Vošnjak (------),
če tako po „Narodovo“ v o d o č 1 a n i (prazne čenča), kar ga tako razvrečka (jezi), posebno, ker ga še nek zarnikovec (kričač) jurčičari (hujska), da priskoči in mu da g a rib o 1 d o vi c o. — A. Na ta način ste prav kazinsko petindvajsetovali? —- B. Da, prav omikano je bilo vse. To-da jaz ga bom zatagblatil (izdal) sodniji, če me po „N a r o d o v s k o“ ne klečeplazi (odpuščenja ne prosi) in po tem bo gotovo o b -čučkovan (obsojen).
Pasja učenost.
A.	čudno je pripovedovati, češa se da pes naučiti. Jaz imam pudeljna, ki je tako učen, da mi gre zjutraj s cajno na trg in tam kupi, kar mu naročim. Pa ne samo to, on se ve tudi s prodajalci tako pogojevati, da mi kupi vse po najnižji ceni.
B.	To še vse ni nič. Jaz poznam,profesorja, kteri je včasih v šoli tako zamišljen, da ne ve naprej v poduku. V takem slučaju se obrne le do svojega pudeljna, ki hodi ž njim v šolo, in ta mu pokaže v knjigi stran in vrsto, pri kteri je profesor obtičal.
C.	S pudeljnom, kterega jaz poznam, se pa ta dva vendar še ne moreta meriti. Ta je namreč lastnina nekega mladega politikovalca. In kedar njegov gospod pri politi-kovanji pamet zgubi, mu je gre pudelj iskat in res, — prinese mu jo čez par minut nazaj. To je pasja učenost, da ji je ni para!
Nekaj čisto novega.
Po sklepu deželnega zbora Štajarskega ima biti slovenski jezik z angleškim na enaki stopinji, to je, sta-rišem se da na izbir, ali hočejo, da se njihovi otroci v realkah uče angležkega ali slovenskega jezika.
To vtegne imeti prav zanimive nasledke. V naznanilih služeb-se bo namreč kmalu bralo: „Ta in ta služba je razpisana.-Ker ima dotični uradnik opraviti s slovenskim ljudstvom, se tirja znanje slovenskega, ali, kar je enako, angležkega jezika.“ -
„Na realki v N. je razpisana služba učitelja slovenskega jezika. Prosilec mora memo nemškega izkazati popolno znanje angležkega jezika.“
„Pri sodnji v J. je izpraznjena služba tolmača za slovenski jezik. Osebe, ki se za-njo poganjajo, morajo se ve da, zmožne biti angležkega in nemškega jezika.“ Brali bomo v kratkem tudi po nemških časnikih naznanila sledeče vrste:
Nemškutarskim poslancem.
V graškem deželnem zboru je podpiral Vrečkov Ma-tijče predlog, da ima slovenski jezik tudi v slovenskih realkah toliko veljave, kakor angleški.
Vsled tega si drzne „Brencelj,“ enakim poslancem svetovati še sledeče predloge:
1.	Slovenskega jezika naj še v šolah toliko uči, da bodo učenci,- ako zabredejo v slovenske hribe-ali čisto slovenske vasi, Vsaj mogli si izprositi jedi in pijače.
2.	Učenci, kteri hočejo postati davkarski uradniki, se morajo slovenski le šteti naučiti, da bodo mogli kmetu povedati, koliko ima plačati.
3.	To je tim bolje, ker potem uradniki ne bodo razumeli slovenskih pritožeb in tako lahko na vsako pritožbo odgovorili: „Verstehe nicht.“ Ta odgovor je za uradnika boje boljši, kakor za kmeta.
_.m
Trd Nemec,
iz svoje službe na Nemškem v čisto slo-vensk kraj premeščen, išče rojenega Angleža za poduk v maternom njegovem jeziku.
Vosilo za
Bliža dan se nov’ga leta,
In navada je že sveta,
Da prijatelju se vsaj Voši — če ne da se — kaj.
' „Brencelj“ ima dosti znancev, Štajarcev, Korošcev, Kranjcev, Tudi ob primorju mu Znancev mnogo tam in tu. Vsim tim voši vsega dosti, Naj jim bodo redki posti; Kar si kdo le zaželi,
Naj mu v roke prileti. Vendar so mu še osebe,
Ki posebno jim potrebe;
Tim pa „Brencelj“ še poda, Kar za všečno jim spozna: Dežmanu želi, da treba Ne bilo še mu pogreba,
Ki ga Spazzapan imel.
Ko je iz sveta odšel.
Z a r n i k naj k pogrebu spremi, Njega, — naj zvoni mu s tremi, Pa z zvonovi ne, se ve,
S tremi liberalci le.
Tn V o š n j a k o v naj bo boben Bolj slovenskem u podoben,
novo leto.
Zdaj nemčurskemu enak,
To spoznal je pač že vsak. Dolfi, Suppppan innekteri — Iz nemčurjev sijih zberi -Naj volilcev, kakor zdaj, Najdejo vsaj slepih kaj. Ministerstvu pa želimo,
Da propade to še zimo,
Ter potegne se v pokoj, „Brencelj“ groš da zraven koj. In deželna naša vlada,
Tudi vse, kar k nji le spada, Naj odstopi, gre naj spat,
Al drugam vsaj češnje brat. Naš Ahčin, previdnost naša, Naj po nas bolj redko praša; če kaj njega kje srbi, Praskat’ nas mu treba ni. Za-se „Brencelj“ ima želje: Da bi delal Vam veselje, Sam bo tudi on vesel, Večkrat ktero Vam zapei.
Vi pa ga ne pozabite,
Vedno zvesti mu bodite!
Tak za vsacega bo prav,
Naj ostane vsak mi zdrav!
„Brencelj.“
Za učitelja
se ponuja kaki slovenski občini mlad Francoz, kteri se je na Angleškem več let mudil in ima spričala o popolnem znanji angležkega jezika.
Sprejme se
mlad fant
v štaeuno v nekem slovenskem kraju; memo nemškega se zahteva od njega, da' zna angleški jezik.
-«¡Ms*»««®
k
Išče se
za prevod nekega obširnejšega nemškega spisa v slovensko rojen Anglež, ki se je nemščine naučil.
Posluh!
Bliža se novo leto, še enkrat trojčki in „Brencelj“ bo stopil v VI. leto svoje starosti.
Pet britkih let, polnih konfiskovanja, |pretrganih po 2 pravdah in dvomesečni seji na Žabjeku, — kaj ne, to je že nekaj, pri takem začetku vtegne iz „Brenceljna“ še kaj biti.
Poznate ga vsi, toraj ni treba se mu bahati ali hvaliti samega sebe; letos je bil malo len, svojeglaven in nezanesljiv, skoro vsakikrat je nalagal svoje prijatelje in gospoda Ahčina, ki so ga čakali do pozne noči, pa ga le ni bilo. Po novem letu pa bo vse drugače — ako se gospod Ahčin ne bo va-nj zaljubil, se ve da, — „Brencelj“ bo reden, kakor davkar, to je, izletal bo po dvakrat na mesec; če bi ne, mu sme vsak naročnik glavo odsekati. Podobe bo imel zmiraj najlepše, kakoršnih ni dobiti sicer nikjer. Med sodelalci bodo, kakor dozdaj, Dežman, dr. Tine Zarnik, Vošnjak, Safarjev Dolji, nemškutarski državni poslanci itd. sploh, kedarkoli se bo kje pokazala kaka nova zvezda, jo bo „Brencelj“ precej vjel in pokazal svojim prijateljem od vseh strani.
Pri vsem tem pa, in dasiravno se mu je vse od konca do kraja podražilo, se vendar on sam ne bo podražil, timveč ostal za leto še pri stari nizki ceni, namreč:
3 g-o Iti. — kr. za celo leto,
1	,,	50 ,,	„ pol leta,
v
,,	,,	„ četrt leta,
kar je tako malo> da dandanes skoraj nič ni.
Podvizajte se toraj z naročevanjem, še predno pridejo štev. 22., 23. in 24. za leto 1873 na svitlo. Ne bojte se, da bi vas bilo preveč, Brenceljnov“ zapisnik je obširen, prbstora je v njem za več tisuč naročnikov.
„Brencelj.
___" Ker je dunajski risar naznanil, da mu ni bilo moč izvršiti naročenih podob pred novim letom, morale
so te številke priti brez njih; zato jih bodo pa prihodnje tri imele vse polno, ker pridejo tudi te, ki so bile za ta list naročene, k novim. St. 22., 23. in 24. bodo prišle brž po novem letu na svitlo, prva številka VI. letnika z novo glavo pa okoli 15. prosenca prihodnjega leta. Vse svoje prijatelje pa prosimo, da nam pri novem naročevanji pošljejo natančen naslov in naznanijo zadnjo pošto; da ve „Brencelj“ naj krajšo pot do njih.