131
Keršanska mati.
Ali ne gre tudi ta naslovv naše Novice? Kako de bi ne šel? Novice išejo ljudi osrečiti, jim kažejo hasen, svarijo jih zgube. Prazno je pa vse prizadevanje hišo osrečiti, ki jo modra gospodinja ne vlada; modra gospodinja je pa keršanska mati, in ona sama spet hči keršanske matere. Ona sama je v stani sinove in hčere, hlapce in dekle modro vladati, de so pridni, pošteni in redoljubni. Ona sama zarod odredi boguljub.
Ljudje na višji stopnji v človeški drušini so otroci keršanskih pobožnih mater. Njih nauk je posebno bil vzrok, de so postali, kar so. Rahlo, neutrudno, lju-beznjivo svarjenje in učenje kcršanske matere se je globoko v serce vsadilo , kakor pohleven dež , ki na setev pada. Sin pobožne, modre matere naj prehodi v nar ne-varniših letih kraje in kraje, naj nima ne svarnika ne učenika; materni uk mu je obilna zaloga, oškititi se pred pšicami zlobe. Ko naleti na zločince, pripravljene, mu zaklad dopadajenja božjiga iz rok iztergati, se oglasi mila prošnja matere: Sinko, nikar! Ko angelj čuvaj mu je spomin na ljubo mater. In naj se tudi premotiti da od sladkiga šeptanja zmotnjačev, kterih je žalibože povsod čez več: sin, hči pobožne matere ne bo dolgo sužen, sužnja pregrehe, tovarš, tovaršica zločincov; — spomin na mater ga bo pripeljal, jo bo spravil kmalo zopet na stezo čednosti nazaj.
O pač torej sveto opravilo učenikov, spovednikov, pridgarjev, ki se trudijo mladino v strahu božjim uko-reniniti. Bogoljubna deklica bo častita devica, ljuba Bogii in ljudem; bo krasna nevesta z vencam okinčena poroke dan; bo žena, od moža hvaljena, od otrok ljubljena; bo vzrok sreče mnogim za časno in večno, za svoj kraj in daljino, za svoj čas in daljni prihodnji. Naj tudi otroci pobožne matere ne erbajo ne zlata ne srebra: nauk matere jim je obilen zaklad za časnost in večnost. Na gomilo ljube matere se bodo sinovi in hčere hvaležno ozirali, dokler jih Gospod življenja in smerti ne pokliče za njo, in ne združi na večno jih z njo!