Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm Leto XX - N. 7 (452) Pismo Colombu Četrti mesec še mineva, odkar so 3. decembra lani poslali pismo predsedniku vlade Colombu predstavniki vseh Slovencev v Italiji, v katerem so izrazili svoje zahteve in svoja pričakovanja glede ureditve položaja pripadnikov naše narodnostne skupnosti v Italiji. In vendar od takrat, pa vse do danes, podpisniki pisma našemu predsedniku vlade niso prejeli niti navadnega obvestila, da je pismo prišlo naslovljencu v roke. To je vsekakor sila nevljudno, da ne pečemo celo nekulturno in to za najvišje predstavnike prav tiste dežele, ki je menda tako ponosna na svojo kulturno in civilizacijsko preteklost in sedanjost. Zato ni nič čudnega, če so se pred kratkim v Gorici ponovno sestali podpisniki pisma Colombu in ugotovili povsem pravilno, da takšno ravnanje z njihovim pismom kaže na popolno pomanjkanje razumevanja najvišjih italijanskih oblasti za življenjska vprašanja slovenske narodnostne manjšine v Italiji. Podpisniki pisma so zato upravičeno sklenili, da bodo še z večjo odločnostjo nadaljevali prizadevanja, da bi ta politična akcija vseh Slovencev pri nas dosegla svoj namen, to je, pogovoriti se z najvišjimi predstavniki izvršne oblasti, kako urediti naš pravni položaj ter s tem odpraviti krivice, ki se še vedno dogajajo po več kot 25 letih, odkar je bil tudi z našo pomočjo zrušen fašistični režim v Italiji. Omenjeno pismo pa je še posebej važno za nas, beneške Slovence, ki ne uživamo, za razliko od tržaških in goriških Slovencev, sploh nobenih nacionalnih pravic. V tem smislu pozdravljamo vztrajnost in odločnost podpisnikov pisma Colombu, med njimi so tudi naši predstavniki, da dosežejo ne samo uradnega sprejetja tega dokumenta pri predsedstvu vlade, temveč tudi to, da bo predsednik Colombo osebno sprejel našo delegacijo in se tako neposredno in iz prve roke seznanil z vsemi problemi naše nacionalne skupnosti v Italiji. V nekem smislu nam je čakanja dovolj. Dovolj čakanja, da v Rimu sploh potrdijo sprejem tega pisma, kot čakanja na uresničevanje vseh obljub in lepih deklaracij, ki smo jih v nekem smislu že siti. Kajti spoznali smo, da nam ne bo prav nič podarjenega in da si bomo morali vse sami priboriti. In akcija s pismom predsedniku Colombu vsekakor sodi tudi v naša prizadevanja in borbo za uveljavitev pravic, ki nam pripadajo. MATAJUR GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI Spad, in abb. postali II. gruppo - I.P.1.70% NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir Udine, 15. aprila 1971 Izhaja vsakih 15 din SEJA DEŽELNE KONZULTE ZA EMIGRACIJO Za podporo pri gradnji stanovanj in šolanju otrok emigrantov Že v prvem letošnjem polletju bodo uporabili razpoložljivo vsoto 75 milijonov lir za podporo emigrantom, ki se vračajo domov - Določena vsota ja še zdaleka premajhna, da bi je bili deležni vsi povratniki Pred kratkim je bila v Trstu druga seja konzulte za izseljenstvo. Na seji so precej govorili o nujnih spremembah deželnega zakona štev. 24. iz leta 1970. ter o spremembah praktičnega izvajanja tega zakona. Izseljenci se namreč za ta zakon precej zanimajo in so zlasti v prvih treh letošnjih mesecih vložili 157 prošenj (v lanskem drugem polletju le 44) za razne podpore v višini skoraj 39 milijonov lir. Prošenj je precej in predvidevajo, da bodo razpoložljivo letno vsoto 75 milijonov lir porabili že v prvem polletju. Zaradi tega je deželni odbornik Stopper, ki je tudi predsednik konzulte, dejal, da bo predlagal zvišanje denarne dotacije, ko bodo v deželnem odboru govorili o spremembah letošnjega deželnega proračuna. Izseljenci se vračajo domov. Omenjeni deželni zakon predvideva tudi podpore za gradnjo ali popravilo stanovanjskih hiš. V prvem trimesečju so zainteresirani vložili 26 prošenj (izmed teh tri v goriški pokrajini). Zgradili naj bi stavbe v vrednosti 226.000.000 lir, dežela pa bo v dvajsetletnih obrokih prispevala polovično vsoto. Na seji konzulte so govorili tudi o podporah učencem in študentom in so tudi predlagali naj bi denarne podpore, ki jih zdaj dajejo srednješolcem in študentom, ki se vračajo iz emigracije, daja- li tudi osnovnošolskim otrokom z območja naše dežele in dijakom v nižjih srednjih šolah, kar je konzulta sprejela. Zastopnik goriške pokrajine Marko Waltritsch pa je predlagal, da bi šolski zavodi na deželnem območju sprejemali otroke izseljencev in da bi deželna uprava dala tem zavodom posebno podporo. Tudi njegov predlog so sprejeli. Med razpravo o podporah za stanovanjsko gradnjo pa je Waltritsch še predlagal, da bi v naseljih ljudskih stanovanj, določili določen odstotek v prednostno podelitev izseljencem, ki jih gradijo z deželno pomočjo, ki se želijo iz tujine vrniti domov. Znameniti grad - muzej v Vidmu, prestolici Furlanije iiiiiiiiniiimmiiiMimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimitmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitimiiiitmii Naša dežela bo povezana z zračno progo z Jugoslavijo S 15. majem bosta Trst in Zagreb povezana z redno zračno progo. Podpredsednik hrvaške gospodarske zbornice Mirko Bašič in predsednik zveze zbornic Furlanije - Julijske Benečije lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllltlllllllKIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIHIIIKIIIIIIHHIIIIIUlINHimHimMIIIIIItHIIIIIIIIIIinilllllHIMIIIIIIIIIIIIIIIII Tito pri Pavlu VI. Vsekakor je bil zaključek obiska jugoslovanskega pred sednika Tita pri nas nekako kronan z njegovim uradnim obiskom pri papežu Pavlu VI. Prvič v zgodovini cerkve in države Vatikan se je s tem obiskom zgodilo, da je prišel k papežu na uradni obisk predsednik neke socialistične države, ki je hkrati tudi voditelj neke komunistične partije. In kaj je bil vzrok, da je torej jugoslovanski voditelj prestopil mejo med Rimom in Vatikanom, da bi tako prišel na uradni obisk k poglavarju rimskokatoliške cerkve. Kot se sprva zdi nekam neverjetno, da bi se lahko dve, tako različni ideologiji, kot je komunistična in rimskokatoliška ideologija, sploh sestali in pogovarjali, ker sta si v osnovi nasprotni, pa je na drugi strani ven- ru na svetu, še posebej pa v Sredozemlju, odnosi med razvitim in nerazvitim svetom, ali preprosteje, odnosi med bogatimi in revnimi, pa tudi odnosi med cerkvijo in državo nasplošno, še posebej pa v Jugoslaviji. In tako se je izkazalo, da imata tako sveta stolica kot Jugoslavija v marsikaterih vprašanjih svetovnega miru ista, ali skoraj podobna stališča, isto velja tudi za razvoj nerazvitega sveta, v katerem so pretežno dežele, ki so se komaj osvobodile kolonialnega jarma, medtem ko sta v notranjh zadevah obe strani priznali objektivnost obstoja tako vernikov in rimskokatoliške cerkve kot tudi socialistične družbene ureditve v Jugoslaviji. In še se je izkazalo, da lahko, tako socialistična država kot cerkev mirno obstojata, zlasti, če se cerkev ne vtikuje v politično in državno ureditev, država pa ne v svobodno izpovedovanje vere in obstoj verskih skupnosti. V tem smislu sta tako Tito kot papež pokazala veliko smisla za realnost, hkrati pa tudi zaskrbljenost za probleme sodobnega sveta, kar je vsekakor omogočilo in tudi uspešno končalo prvi uradni obisk kakega predsednika socialistične države v Vatikanu. To pa vsekakor ni malo in jasno kaže na na-daljni razvoj odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom, kar je lahko precedens tudi še za marsikoge drugega. sta v Trstu podpisala pogodbo, ki uvaja novo zračno zvezo. Podpisu sporazuma so prisostvovale številne tržaške osebnosti, član Izvršnega sveta hrvaške skupščine Ervin Nonveiller, predstavniki zagrebške gospodarske zbornice in člani vodstva letalske družbe «Pan-Adria» ter zagrebškega letališča. Obe pogodbeni stranki sta izrazili zadovoljstvo zaradi soupadanja podpisa listine z obiskom predsednika Tita v Italiji. Do prvih stikov za uvedbo nove letalske proge je prišlo proti koncu leta 1970, ob priložnosti srečanja, ki so priredili v Trstu, na temo letalskih zvez. Pogovori so se nadaljevali letos februarja, ko je Trst in Ronke obiskala zagrebška delegacija in nato 5. marca v Zagrebu. Zaključek teh stikov pa predstavlja sporazum, ki so ga zdaj podpisali v Trstu. Pri tem pa je treba pripomniti, da bo nova proga imela do 15. novembra poskusni značaj, čeprav še ni prišlo do dokončne potrditve, je predvidevati, da te bodo zveze vsakodnevne; v nasprotnem primeru bodo vsaki tretji dan. Za zvezo bo skrbela družba «Pan-Adria» z letali vrste Convair, ki jih je kupila v Švici. Po prei-skusni dobi se bo proga Za-greb-Trst vključila v mednarodno mrežo letalskih prevozov. 1,11..................... mutuili....limimi.......m.....minimum.......... dar res, da smo vsi ljudje in da vsi živimo v istem svetu in istem času. Ta svet in ta čas pa nas vse prizadevata približno enako, zlasti kar zadeva splošna načela človeškega obstoja. In prav tu je torej treba iskati tiste stične točke, ki so narekovale rimskemu papežu, da povabi k sebi v goste jugoslovanskega komunističnega predsednika, sicer znanega borca za mir in pomembnega činitelja v gibanju, ki mu pravimo mednarodno miroljubno sožitje in nevezanost. Zato so v pogovorih med papežem in Titom prevladovale teme kot vprašanje mi- Jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito ob uradnem obisku pri papežu Pavlu VI. v Vatikanu. V njunih razgovorih so prevladovala predvsem vprašanja miru na svetu in o odnosih med cerkvijo in državo. Dobri obeti za nadaljni razvoj odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom Knjižničarji iz Vidma obiskali Koper Pred kratkim je obiskala Koper delegacija bibliotekarjev iz Vidma, katero je vodila direktorica mestne knjižnice Vidma dr. Lelia Sereni. Goste, ki so vrnili obisk delegacije knjižničarjev slovenske obale, so spre jeli predstavniki koprske študijske knjižnice, ki je tudi organizator srečanja ter predstavniki združenja knjižničarjev Slovenskega Primorja. Člani videmske delegacije so si ogledali prostore koprske študijske knjižnice, nadalje sedež italijanskega kulturnega krožka in koprsko radijsko postajo. Delegacija si je ogledala tudi svetovnoznane freske v hrastoveljski cerkvi ter so-cerbski grad. Obisk videmskih bibliotekarjev sodi v program vedno tesnejših stikov med Italijo in Jugoslavijo. ■Z KAIALSKE DOUME Deželni svetovalec Martinis obiskal Vaborjel Zakaj deželni organi niso uslišali prošenj, ki so jih vložili še lansko leto domačini za prejem podpore, do katere imajo pravico po zakonu št. 21 IZ NADIŠKE DOLINE Infrastrukture industrijsko področje Ni dolgo od tega, da je obiskal Naborjet deželni svetovalec Martinis, da se je skupaj z županom in komunskimi svotovalci razgova-rjal o najnujnejših potrebah tega komuna. Razvila se je živahna diskusija, kajti na-borješki svetovalci so se pritožili, da dežela ozoroma od-borništvo za turizem ni sprejelo prošnje, ki jo je vložilo lani 11 domačinov za podporo na podlagi zakona št. 21, do katere imajo pravico. Mnogo so tudi razpravljali o valorizaciji žveplene vode v Lužnici (Ragni di Lusnizza). Tu so bile namreč še pod staro Avstrijo zelo znane toplice in so prinašale lepe dobičke, a so vse naprave med to zadnjo vojno podrli in danes nima nihče nobene koristi, čeprav izvira ta zdravilna voda prav blizu vasi. Treba je torej nekaj ukreniti, da postanejo Lužnice, danes skoraj nepomembna vas, zopet privlačne tako za turiste kot za bolnike, ki mislijo, da bi jim ta voda lahko pomagala. Deželni svetovalec je v svojem govoru med drugim tudi spodbudil prisotne, naj vztrajajo pri iniciativah, kot so Zadruga živinorejcev Kanalske doline, ki gradi sedaj velik hlev s pomočjo ERSA (Ente regionale sviluppo agricoltura). Obljubil je tudi vso svojo pomoč pri reševanju še drugih problemov. Ustanovitev konzorcija za turistični razvoj Videmski prefekt dr. Cel-lerino je izdal dekret za ustanovitev konzorcija za turistični razvoj Kanalske doline. Ta nova ustanova bo skrbela za koordinirano ojačen je turizma na ozemlju Trbiža, Naborjeta, Ovčje vesi, Lužnice, Pramolla, Pon-tabljà, Kluže in Nevejskega sedla. Vse to področje ima namreč velike turistične možnosti, ki so že dobro in- Pristojni organi so sestavili koledar za prehode skozi italijansko-jugoslovansko mejo v gornji Idrijski dolini in sicer za kmete, ki imajo tu ali okraj meje svojo posest. Prehodi Stopa, O-struga in Rovan bodo odprti od 8. julija do 24. julija in od 11. do 23. oktobra; prehodi Košina, Podrek in Melina od 17. junija do 7. julija in od 23. septembra do 8. oktobra; prehod Fastanje pa od 17. junija do 7. julija. Vsi ti prehodi bodo odprti meseca junija in julija od 6 do 19 ure, v septembru in oktobru pa od 7 do 18 ure. Ureditev ceste v Kodermace Končno bodo uredili cesto, ki vodi iz Kodermacev dividualizirane in se bodo mogle uresničiti pod pogojem, če se bo dežela obvezala, da bo za to dala posebne podpore. V Trbižu so na primer razne infrastrukture, a ni koordinacijskih del. V Ovčji vesi bi se prav tako moglo marsikaj napraviti, da bi prišel turizem na še višjo stopnjo, saj vodi od tu žič- Končno se kažejo dobre perspektive za razvoj turizma tudi v naših krajih Terske doline. Pred nedavnim sta se župan iz komuna Brdo in oni iz Nem sestala s podpredsednikom deželnega odbora za turizem En-zom Morom, s prisednikom za kmetijstvo adv. Comel-lijem in pokrajinskim odbornikom Beorchia, da so skupaj razpravljali o turističnih cestah, ki so že pričete in jih zaradi pomanjkanja sredstev niso mogli dograditi. Naj prvo bodo dokončali cesto, ki vodi na Bernadijo in tako turistično valorizirali vasi, ki leže v tej okolici, urediti pa bo potrebno tudi cesto Vizont-Zavrh, saj so tu znane Završke jame, ki so atraktivne in že dolgo poznane po vsej bližnji in daljnji okolici. Predsednik deželnega odbora je obljubil, da bo takoj interveniral pri pristojnih organih, da bodo čimprej dodelili zadostna sredstva za izvedbo potrebnih del. Smrtna prometna nesreča Zelo je presunila vso našo dolino prometna nesreča, ki je terjala življenje 70-let-ne Rozalije Buttolo iz Tera, ki se je pripetila na velikonočni ponedeljek v vasi A- in Kovačeviče do razpotja proti Stari gori. Prav te dni je namreč vzelo v zakup to delo podjetje Filaferro iz Vidma, ki bo z deli pričelo takoj. Omenjeno delo bo stalo 21 milijonov lir. Pogozdovanje goličav Inšpektorat za gozdarstvo v Vidmu je v teh dneh sklenil, da bodo pogozdili okoli 100 hektarjev zemlje. Zasadili bodo več tisoč iglavcev in to v okolici Bodigoja. Tako bo Idrijska dolina postala še bolj privlačna za turiste, ker se bodo lahko, ko bodo iz smrečic zrasle smreke, tu zares lahko osvežili, zemljišče, kjer so danes goličave, pa bo dobilo svojo vrednost, ki bo v korist sedaj slabemu lokalnemu gospodarskemu stanju. nica k svetišču na Višarje in so tukaj tudi prekrasna smučišča. In še koliko drugih vasi v Kanalski dolini bi se dalo spremeniti v privlačne turistične centre, saj je tukaj vse polno prirodnih lepot in atrakcij. Seveda bodo morali konzorciju pomagati tudi posamezniki — to se pravi domačini — s svojo dobro voljo in vztrajnostjo. prato pri Čenti. V ulici Mazzini jo je tam podrl nek avtomobil, ki je privozil iz Ma-gnana. še predno je prišel na kraj nesreče rešilni avto, je žena podlegla poškodbam. Avtomobil, ki je smrtno ponesrečil ženo, je upravljal prodajalec Mario Di Vora iz čente. iiiiiiiiiiiiiiiitiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiii IZ KRNAHTSKE DOLINE Sprejet načrt za gradnjo novega komunskega sedeža v Tipani Pred kratkim se je sestal komunski svet v Tipani, da so obravnavali kar 29 točk dnevnega reda. Med najvažnejšimi je bila seveda točka za odobritev gradnje novega komunskega sedeža, ki bo stal 24 milijonov lir. Komunski sedež bodo zgradili blizu tipanske osnovne šole, na zemljišču katerega lastnik je Bernardina Berrà. Imenovali so tudi revizorje računov za leto 1970, zastopnike v šolskem patronatu in člane davčne komisije, ob zaključku pa so še razpravljali o nekaterih drugih vprašanjih administrativnega značaja. Točko, ki zadeva javno razsvetljavo, za katero imajo na razpolago 18 milijonov lir, so preložili na prihodnje zasedanje. Nova maša v Tipani Po tolikih letih se je brala nova maša v naši farni cerkvi: Sergio Vazzaz je duhovnik. Rojen je bil v Tipani leta 1941 in je obiskoval gimnazijo v Torinu, kamor se je preselil z materjo Germano Del Degan, ki je postala vdova med to zadnjo svetovno vojno. Leta 1959. je stopil v družino «Don Bosco» in postal učitelj, nakar se je specializiral v pedagoghi in psihologiji in bil tri leta profesor v salezijanskih šolah. Leta 1967 je pričel s študijem teologije in jih tudi uspešno dokončal. Pred 14 dnevi je bil posvečen v mašnika v torinski baziliki. Prvo mašo je bral v Tipani, katere so se udeležili ne samo vaščani, ampak tudi verniki iz drugih vasi komuna in bolj oddaljenih krajev. Vodstvo konzorcija za industrijski razvoj vzhodne Furlanije, ki se je sestalo koncem meseca marca, je sklenilo, da bo potrebno takoj zveti vse potrebne ukrepe, da bo to področje moglo sprejeti vse tovarne, ki bodo nastale v okolici Čedada. Najprvo nameravajo zgraditi železnico, ki bo povezovala Čedad s tovarnami. Za začetna dela imajo sedaj na razpolago 22 milijonov in 107 tisoč lir in jih bodo dali na privatno licitacijo. Drugo delo bo razširitev vodovodne mreže, kot je to bilo že predvideno v načrtu in bo stalo 76 milijonov lir. In končno bodo zgradili nekatere ceste na področju, kjer bodo tovarne (492 milijonov lir). Konzorcij je zaprosil deželo tudi za podporo na podlagi zakona 24 iz leta 1965, ki nudi 80% kritja stroškov za izvedena dela, za ostalih 20% pa bodo vzeli posojilo. SV. PETER Slaba cesta v Dolenjem Brnasu Ljudje iz Dolenjega Brna-sa se pritožujejo zaradi izredno slabe ceste, ki vodi v njihovo vas. Pričenja se sezona, ko bodo semkaj zahajali tudi številni izletniki in ko bodo videli kakšna je cesta ob desnem bregu Nadiže, bodo prav gotovo prisegli, da ne bodo nikoli več obiskali teh krajev. In pomislimo, da se vsi trudimo za razvoj turizma v Nadiški dolini, ki je zares lepa in polna atrakcij. Pri tem pritoževanju mislimo namreč na cesto od Mosta sv. Kvirina do Dolenjega Brnasa in bi morala zanjo skrbeli provincialna administracija. Pred nekaj leti so to cesto asfaltirali, a potem, ko so nekateri privatniki zgradili privatne poti in ker je ni nihče oskrboval, so na cesti nastale velike jame in je postala skoraj nevozna in nevarna tudi za pešce. Nekateri pravijo, da bi za ureditev ceste moral poskrbeti komun, a komun pravi, da je to dolžnost province. Tako dajejo krivdo eden drugemu, a kdor trpi je domačin in izletniki, ki jih vabimo, naj obiščejo naše kraje. Nesrečen padec Lucija Jussig, stara 85 let, doma iz Ažle, je tako nesreč- Na zadnjem zasedanju grmeškega komunskega sveta so razpravljali največ o nujnih delih, ki bi jih morala finansirati ERSA (Ente regionale sviluppo agricoltura - Ustanova za razvoj kmetijstva), a jih ni vključila v svoj načrt. Zato so svetovalci sklenili, da bodo to ustanovo zaprosili, naj upošteva njihovo sedanje ekonomsko stanje, ki je izredno slabo in naj dodeli no padla v domači hiši, da je dobila hudo rano na glavi in se bo morala zdraviti najmanj tri tedne. SV. LENART V Škratovem bodo zgradili končno novo in bolj varno cesto Provincialna administracija je odobrila končno načrt, ki predvideva gradnjo nove ceste v škratovem. Skozi vas vodi namreč sedaj izredna ozka ulica, da se res s težkočo srečata dva avtomobila in zato se tu dogajajo tudi pogostoma prometne nesreče. Nečrt predvideva gradnjo nove ceste izven vasi in tako se bodo preprečile številne nevarnosti, ki ogrožajo ljudi v škratovem, kajti hiše so tam zares ena poleg druge. Ljudje so že takoj po tej zadnji vojni vložili prošnjo, da bi pristojne o-blasti poskrbele za rešitev tega problema, a je ostalo vse do danes na mrtvi točki, samo obljube in obljube. Promet, posebno avtomobilski, narašča iz dneva v dan in zato domačini upajo, da bodo odgovorni za to javno delo dali prednost tej nujnosti, ki se zavlačuje že toliko let. Praznik drevja V šenlenarškem komunu Komunski svet v Ahtnu, ki se je sestal za izredno zasedanje, je imenoval svoje zastopnike v upravnem svetu šolskega patronata in potrdil izvedensko mnenje za razlastitev nekaterih zemljišč za gradnjo napeljave vodovoda v Partištaj-nu in zaselkih Pikoli in Vila. Sklenili so tudi, da bodo vzeli posojilo 20 milijonov lir pri «Cassa di Risparmio» v Vidmu za napeljavo nove električne mreže. Razgova-rjali so se tudi, da bodo razširili področje, ki je namenjeno za industrializacijo. Tudi v komunu Ahten bodo namreč postavili več tovarn in je treba že sedaj dobro premisliti, kje bi bilo najbolj prikladno. Nenadna smrt Nenadoma je umrl 42-let-ni Rinaldo Poiana, stanujoč v zaselku Pojana. Našli so večjo, bolj konkretno pomoč, kajti male podpore za to ali ono delo ne zaležejo dosti in se skoraj nikjer ne poznajo. Sklenili so tudi, da bodo prosili za podporo za ureditev ceste KlodičJTopolovo, ob zaključku zasedanja pa so še imenovali za predstavnika v upravnem svetu šolskega patronata Alda Klo-diča. so tudi letos kot v preteklosti priredili praznik drevja. Udeležili so se ga učenci in njihovi učitelji v prisotnosti lokalnih oblasti in zasadili ob tej priliki več drevesc ob športnem igrišču. Poroke Te dni so bile na občinskem sedežu objavljene sledeče poroke: Giorgio Eugenio Vogrig iz Sredenj, ki se bo poročil z Rozo Kristino Anzolin iz našega komuna in r učitelj Franco Chiuch z učiteljico Angelo Colombo iz Milana. Obema paroma naše najboljše šestitke. PODBONESEC Popravilo ceste v Roncu Pred dnevi je furlanska ustanova za hribovsko gospodarstvo (Ente friulano di e-conomia montana ) dala v zakup dela za asfaltiranje ceste, ki vodi iz Podbonesca proti Roncu. Asfaltirali bodo namreč del ceste med zaselkoma Kocijani in Klavora. To delo bo stalo 20 milijonov lir in jih bo vzela v breme dežela. Poroka Poročila se je naša va-ščanka Valentina Miscoria s Cezarjem Kamuščekom iz Čedada. Prijatelji jima čestitajo in želijo dosti sreče v zakonskem življenju. ga mrtvega v postelji. Zdravnik je ugotovil da ga je ponoči zadela srčna paraliza. Bil je zelo priljubljen med vaščani in zato ga bodo povsod težko pogrešali. v iiiiiiiiiiiiiif milimi iitiitiitiiiiiiiniinniiiii,,,, Naši dragi rajnki Zadnje tedne smo za vedno izgubili več naših dragih; umrli so: 76-letna Luigia Carnpa-gnon vd. Faidutti, 60-Letni Enzo Emilio Cirandi, 66-let-ni Elio Cos in 57-letni Ottavio Toffoletti, vsi doma iz Fojde; 42-letni Ottavio Poiana iz Ahtna; 67-letni Giovanni Jacuzzi iz Tavorjane; 70-letna Rozalija Buttolo -iz Tera in 29-letna Ada Del Medico por. Bardus iz Brda, stanujoča v Vidmu; 77-letna Rais Filomena iz Prapotnega, stanujoča v Čedadu; 62-letna Albina Cragnolini poročena Cullino iz Gorjanov; Albertina Cainer iz Rezije; 80-letna Pierina Vogrig vd. Buonasera iz Grmeka, stanujoča v Sv. Lenartu; 78-letni Anton Duriava iz Sredenj ; 46-letna Emilia Loszach vd. Zuanella iz Sovodenj. Vsem svojcem nepozabnih rajnih izrekamo naše iskreno sožalje. Illlllllttllllltllllllllllltlllttllllllllltl! II llltlllMIIIIIIIIIIIIIIIIflllHIIIIIIIIIIIItl II llllllllllllltlt •minili untimi lllll III IZ IDRIJSKE DOLINE Sezonski prehodi preko meje mwmiwHHwnw mi»i'iMÉMiminuuninniinminiiinntnniiiniinnniniiinninmnmimtnnnnnnininnnm IZ TERSKE DOLINE Uredili bodo turistični cesti na Bernadiji in Vizontu iiiimiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiuiitiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiitiiiiiiiiitiiiiiiiimiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiimmim, IZPOD KOLOVRATA Deželna ustanova za kmetijstvo bi morala dali izdatnejšo pomoč 1,1.....»........ mi.■umili.itimi.um.mn.nniim AHTEN Ojačili bodo javno razsvetljavo Sprehod skozi slovensko književnost VALENTIN VODNIK Najhuje je dezinformacija! In tako smo na našem sprehodu skozi slovensko književnost končno prišli do prvega in resničnega slovenskega pesnika, do Valentina Vodnika, čigar poezija je, po skoraj dve sto letih, še vedno prisotna v zavesti slovenskega človeka, znova pona-tiskovana ter tudi brana. Valentin Vodnik se je rodil 1758 leta v šiški, ki je bila nekoč vas pri Ljubljani, danes pa je skoraj v središču mesta. Najprej je hodil v ljubljansko osnovno šolo, nato se je v novomeškem frančiškanskem samostanu pripravljal za vstop v srednjo šolo, ki jo je obiskoval v Ljubljani. Po končani šesti šoli pa se je usodno spremenila njegova življenjska pot: oče ga je prisilil, da je vstopil v bogoslovje, ki ga je študiral najprej v Ljubljani, potem pa najbrž na Sveti gori pri Gorici. Potem je župnikova! po raznih krajih Slovenije, dokler ni končno prišel po Zoisovem posredovanju za župnika v Ljubljano. Leta 1798 je opravil skušnjo za srednješolsko službo in bil imenovan za profesorja na ljubljanski gimnaziji. Deset let je v petem razredu učil vse predmete, razen verouka. Ko pa so leta 1808. preuredili gimnazijski študij, je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis v vseh razredih gimnazije. Med Napoleonovo Ilirijo je doživel precejšen vzpon, saj je postal ravnatelj gimnazije in nadzornik obrtne in ljubljanskih osnovnih šol. Po končani francoski okupaciji in obnovitvi avstrijske oblasti ga je ukazal cesar kazensko upokojiti. Ves trud, da bi se opral in dobil stolico za zgodovino ali za slovenščino na liceju je bil zaman. Leta 1819 pa je nenadoma, zadet od kapi, umrl in je pokopan na ljubljanskem Navju, kraju, kjer so pokopani številni veliki in zaslužni Slovenci. V prvi vrsti danes štejemo Valentina Vodnika za prvega slovenskega pesnika. Njegove pesmi, ki kažejo nedvomen pesniški talent, so se osvobodile dotedanje izključno nabožne vsebine in kažejo marsikod izrazit pesniški dar in navdih. Čeprav izražajo duha dobe, so vendar prve pesmi v slovenščini, ki prenesejo ostrejše in moderne kriterije za poezijo. Zato je letnica 1806, ko so izšle njegove pesmi v zbirki pod skromnim naslovom «Pesmi za pokušino», pomemben datum v slovenski književnosti. In tudi ni nič čudnega, če je že takratna kritika zbirko zelo dobro sprejela, zlasti pa je navdušila takratno izobraženo slovensko mladino in jo spodbudila k posnemanju, avtorju pa prinesla že sedaj sloves najboljšega slovenskega pesnika. Vendar pa se Valentin Vodnik ni uspešno uveljavil samo na pesniškem polju. Bil je tudi prvi slovenski novinar, saj je začel izdajati svoje «Lublanske novice», ki so tudi prvi moderni slovenski časopis. Kljub svoji skromnosti pa so Novice v marsikaterem pogledu zelo pomemben pojav. Predvsem so bila izvrstna šola za naš knjižni jezik, kajti prevajanje tujih predlog in pisanje izvirnih člankov s tako različnih področij je silila urednika k neprestanemu pomnoževanju besednega za- iiiiiiiiiiiu m imi n minil m amili m n m hi milili mm mm n iiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiKiiciiiiiiiiMiiiiiiiiiiiitiiiiiiiaiiia n klada, iskanju primernega izraza, pa tudi sloga. Novice so postale organ, po katerem je Vodnik reformiral slovensko prozo. Valentin Vodnik se je veliko udejstvoval tudi na jezikovnem področju, saj je veliko delal na besednjaku slovenskega jezika, napisal pa je tudi vrsto šolskih učbenikov, med katerimi je «Pismenost» za tiste čase o-dlična in izvirna slovenska slovnica. Kako vsestranski je bil Valentin Vodnik, nam pričajo tudi prevodi nekaterih njegovih knjig, med njimi prevod odlične učne knjige kirurga in profesorja za porodništvo na ljubljanskem liceju Matouške «Babištvo ali porodničarski navuk za babice». Kakorkoli že, Valentin Vodnik torej ni bil samo uspešen in priznan prvi slovenski pesnik, temveč je tudi oče in začetnik slovenskega časnikarstva, njegova sled pa se odločilno pozna tudi v razvoju slovenskega jezika, saj je s svojim konkretnim delom mnogo prispeval k napredku slovenščine, hkrati pa tudi nehote pripravljal nastop prvega zaresnega velikana v slovenski književnosti - pesnika Franceta Prešerna. Kakor smo na eni strani lahko zmerom veseli vsega, kjerkoli o naši deželi, ne moremo biti na drugi strani zadovoljni, kadar pišejo o nas polovične resnice ali pa celo dezinformacije. Nekaj takšnega smo zasledili v Družinski pratiki za leto 1971, ki jo je izdala in založila Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani. V tej pratiki, ki je izšla v nakladi 70.000 izvodov, je na straneh 123/124 objavljen prispevek nekega Jožka Kraglja pod naslovom «Beneška Slovenija včeraj in danes». V tem sestavku, ki kaže avtorjevo precejšnje nepoznavanje naše problematike, najdemo, na primer, naslednji stavek: «Po zadnji vojni jim je ( beneškim Slovencem, op. pis.) republika asfaltirala ceste, da se je mladina laže izselila na delo v Francijo, Švico in Nemčijo». O sancta simplicitas, da ne rečemo še kaj hujšega. S tako zares neumno ugotovitvijo naš avtor v enem samem stavku odpravi in razreši vso, tako zapleteno in bolečo problematiko naše ekonomske emigracije! O našm listu pa isti avtor piše: «V Čedadu izhaja že več let list "Matajur”, ki je pisan v knjižni slovenščini in ga preprosto ljudstvo ne razu- llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll llllllll IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUUIIIIII Jubilejni sejem Alpe-Adria Završke jame, s svojimi čudovitimi stalagmiti in stalaktiti, ki so dostopne tako iz Krnahtske kot iz Terske doline, so na žalost še mnogim nepoznane, ker so premalo valorizirane. Turistični delavci se sicer trudijo na tem področju, a kaj pomaga, če manjka poglavitno: dobre ceste. Pogrešajo pa tudi kakšno gostišče, ki bi moglo okrepčati večje skupine ljubiteljev podzemeljskih čudes teh jam. Narava je tu zares prekrasna in nudi razvedrilo tudi prehodnim izletnikom. Deželni organi, ki skrbijo za razvoj turizma, so že dostikrat obljubili, da se bodo resno zavzeli za to pereče vprašanje, a do danes so bile vse podpore tako malenkostne, da se skoraj nikjer nič ne pozna. In pomislimo, da so prav v naših jamah skriti tisti zakladi, ki bi mogli izpopolnjevati lokalno gospodarstvo Letos bo v Ljubljani že desetič tradicionalni sejem «Alpe - Adria», ki je vseh dosedanjih devet let uspešno povezoval gospodarsko, turistično in kulturno tri sosedne dežele: Slovenijo, avstrijsko Koroško in našo deželo. Gospodarska zbornica Slovenije, ki je prireditelj tega sejma, pa namerava za deseti, jubilejni sejem «Alpe - Adria» v Ljubljani pripraviti nekaj novega, kar bi lahko označili za prelomnico v tej sejemski prireditvi. Tradicionalni sejem namreč nameravajo razširiti še na druge jugoslovanske pokrajine in ostale sosedne dežele. Zato v Ljubljani u-pravičeno pričakujejo, da bodo na letošnji jubilejni prireditvi sejma «Alpe-Adria« poleg dosedanjih stalnih udeležencev sodelovale še Madžarska, Češkoslovaška in Švica. me. «Prvič naš list ne izhaja v Čedadu, temveč v Vidmu, samo avtorju bi ga bilo treba natančneje brati, drugič ne izhaja že več let, temveč smo že v enaindvajsetem letu izhajanja, in tretjič, odkod avtorjeva samovoljna in z ničemer utemeljena trditev, da naši rojaki ne razumejo knjižne slovenščine. Ali ni končno to podcenjevanje naših, beneškoslove-nskih ljudi, ki jim je prav Matajur ena izmed redkih šol slovenskega jezika, ko še do danes nimajo možnosti obiskovati šol v svojem materinem, slovenskem jeziku? Bolje bi bilo, če bi takšni članki o nas sploh ne izšli, kajti staro pravilo časnikarske etike pravi, da je najhujši greh v časniku dezinformacija. In takšnih dezinformacij pa v prispevku Jožka Kraglja kar mrgoli. Sapienti sat! Na sejemskem področju pa je tudi Gorica pokazala zadnji čas precejšnjo aktivnost. Tako nameravajo v Gorici v dneh od 30. aprila do 9. maja prirediti prvi mednarodni blagovni sejem «Espomego», na katerem bodo, podobno kot v Ljubljani, sodelovale naša pokrajina, avstrijska Koroška in Slovenija. Za to prireditev je goriška trgovinska zbornica izdala prospekt v treh jezikih, v katerem napovedujejo, da bodo takšno razstavo, kot jo nameravajo organizirati letos, prirejali v Gorici odslej vsako leto. «Neposredni cilj prireditve je» pravijo goriški organizatorji sejma Espomego, «krepitev gospodarskih stikov v prvi vrsti med našo deželo, Slovenijo in Koroško, kasneje pa jih nameravamo razširiti tudi na sosednja e-vropska tržišča». OSNOVNA SOLA CEMCNO SPOMENIK NOB BIVŠI PARTIZANI, AKTIVISTI, VSI DEMOKRATIČNI SLOVENCI IN ITALIJANI! Prispevajte v sklad za izgradnjo šole-spomenika NOB v Cerknem! Prispevki se nabirajo v Vidmu: V uredništvu Matajurja, Via San Daniele 88-1; pri ANPI, Via Del Pozzo 36, in na sedežu Prosvetnega društva «Ivan Trin-ko» v Čedadu, Via Monastero 20. V Gorici se nabirajo prispevki na sedežu SPZ, ul. Ascoli 1 in na sedežih vseh prosvetnih društev na Goriškem. France Bevk Kaplan Martin Čedermac ............................................................................................................................................................................................ m skih resnicah, ne o politiki. Vaše besede so grdo obrekovanje, ako nimate dokazov ». « Dokaze imamo, prečastiti. Dokaze imamo ». « Proti meni? Proti meni ne! ». « Proti vam ali proti drugim — to za zdaj nima pomena. Poudarjam le, da so se oblasti za trdno odločile izvesti svojo namero in ne bodo odnehale», se je poročniku zmeraj bolj dvigal glas. « To vam smem zaupati. Zato je vsako prerekanje jalovo. Ako se ne vdate danes, se boste morali vdati jutri. Ste razumeli? ». Da, Čedermac je razumel, le predobro je razumel. Čutil je, kako je v napadu bridkosti, v globoki zavesti nemoči pobledel, obhajala ga je slabost, da se je oslonil na mizo. Razumel je, da bi se nikoli ne mogli sporazumeti. Ogenj in voda! Drugačni pogledi na življenje, drugačna morala, vsi pojmi sprevrženi — ni pomoči. Zadela ga je ostrost besed, ki je ni pričakoval. Da, saj je razumel, tudi on je bil nekoč vojak. Poročnik je dobil povelje, ki bi ga moral izvršiti, a kaplan se mu upira; vrglo ga je iz ravnotežja, da je zadnje besede skoraj kričal. Čedermaca je presenetilo in užalilo, mu za trenutek pobralo glas in besedo. Zdaj ni bilo časa za občutke. Poznal je čut teh ljudi; vedel je, kako je treba z njimi ravnati. Vljudnosti je odgovarjal z vljudnostjo, a njihova trdota je zadela ob še hujšo trdoto. Ni smel pokazati strahu. Preudarno, hladno; ne sme se dati zavesti od svojih občutkov. « Gospod poročnik », je vstal in položil pest na mizo. « Ali ste me prišli aretirat? Prav. Vklenite me in rade volje pojdem z vami. če ste se prišli z menoj razgovarjat, tudi prav; razgovoriva se mirno. Toda ne dovolim, da bi vpili nad menoj: tu je moja hiša. Vojak sem bil in verjemite, da poznam predpise prav tako dobro kot vi...». 18 « Prečastiti je bil na obisku? » je vprašal poročnik, ko so vstopili in posedli. «Zopet kaka zarota? ». Bil je uglajenega vedenja, a hladen; pod skorjo vljudnosti je prežala strogost. « Ne, ne » se je Čedermac prisiljeno nasmehnil. « Samo kratek sprehod ». « Marsikaj nam je znanega », je rekel poročnik suho. « Mi več vemo, kot si vi mislite ». V poročnikovem glasu je bila senca preračunane strogosti. Ne da bi to pokazal, se je gospod Martin zavzel nad novim tonom. Drugo dejanje iste komedije, le da bo to pot boj bolj vroč, trdovratnejši. Dejstvo, da ga je v trenutku spregledal do dna, mu je vlivalo poguma. «O meni veste lahko vse, ne bojim se», je rekel s trdnim glasom. « Ničeras ne skrivam ne pred Bogom ne pred ljudmi ». Poročnik se je trdo nasmehnil. Nato je vzel iz torbe neko listino, jo razgrnil pred kaplanom in se oziral po črnilu. « Potem vas ne bomo več nadlegovali ». « Kakor zadnjič », je pomislil Čedermac, « razen da je ton ostrejši ». In kakor pred dnevi je vzel listino v roke, a je ni bral, ker je že poznal njeno vsebino. Komedija se je spreminjala v spako. Izbrali so slab dan; misli, ki jih je razpredal vso pot, so ga bile razdražile, delale so ga nepristopnega in ga silile k odločnosti. Kri mu je pognalo v obraz; z vso silo se je zadrževal, da papirja ni raztrgal na drobne kosce in jih vrgel poročniku pod noge. Toda to bi bila odkrita napoved neizprosnega boja. Ni se smel prenagliti. «Svoje mnenje sem vam že zadnjič povedal», in je porinil listino od sebe. «Danes nimam ničesar več dostaviti». Poročnik se je nervozno zganil in zardel v lica. « Mi se ne moremo ozirati na vaše besede. To je upor, prečastiti, neposlušnost nasproti oblastem...». « Dovolite », mu je Čedermac segel v besedo, « v cerkvenih zadevah... ». « Dovolite, prečastiti », se poročnik ni dal motiti; zvišal je glas, a oči so se mu jezno zasvetile. « Kot državljan ste dolžni pokorščino tudi politični oblasti. To si zapomnite, proti temu ni ugovora! ». « V zadevah, ki se tičejo samo cerkve, pravim jaz, sem dolžan ubogati samo nadškofa... ». « Da, v zgolj cerkvenih zadevah. Temu ne ugovarjam. Država se ne sme vtikati v verske nauke in se tudi ne vtika. Toda dokler širite v cerkvah protidržavno propagando, nima država le pravice, ampak tudi dolžnost, da se brani in temu enkrat za vselej naredi konec. In ne bo odnehala ». Besede so bile ostre, a niso vžgale. Čedermac jih je pričakoval; ni se jim začudil, niti ga niso razburile. « Ne morem si očitati niti najmanjšega prestopka proti državi », je rekel mirno. « V cerkvi govorim o Bogu, o ver- Hfe U rI£^SsiSh99s zarbaJ&rruàxJuL Mošnjiček Nekoč sta živela mož in že-skupil od žene, ko prideš na, ki sta imela par volov, domov!». Sosedovi pa so imeli voz. Vsako nedeljo je ena družina vzela vole in voz in se peljala na obisk. Naslednjo nedeljo pa je bila na vrsti druga družina. Tako so imeli korist eni in drugi. Nekega dne pa reče žena možu: «Prodaj vole! Kupila si bova konja in voz in se bova sama vozila, kamor bova hotela. Kajti sicer so sosedovi vedno na boljšem: njim ni treba hraniti njihovega voza, najina vola pa ne moreta biti lačna». Mož je napojil vola in ju odgnal na semenj. Žene ju po cesti, nenadoma ga dohiti človek s konjem. «Zdravo!». «Zdravo!». «Kam ženeš tale vola?». «Na semenj». «Daj mi ju, pa ti dam konja!». «Velja!». Zamenjal je vola za konja in gre dalje. Pa sreča človeka, ki pelje kravo. «Zdravo!». «Zdravo!». «Kam pelješ konja?». «Gnal sem vola na semenj, pa sem ju zamenjal za konja». «Daj mi konja, pa ti dam kravo!». «Velja!». Pa sta zamenjala. Pelje takole kravo, njemu naproti pa pride človek, ki žene svinjo. «Zdravo!». «Zdravo!». «Kam ženeš kravo?». «Gnal sem dva vola na semenj, pa sem ju zamenjal za konja. Potlej sem zamenjal konja za kravo». «Daj mi kravo, pa ti dam svinjo». «Velja». «Žene kmet svinjo. Naenkrat mu pride naproti neki človek, a za njim teče ovca. Pozdravila sta se. «Daj mi svinjo, jaz pa ti dam ovco!». «Velja!». žene tisto ovco pa sreča človeka, ki nese gosko. Ustavita se in se začneta pogovarjati. «Daj mi ovco, pa dobiš gosko!». «Velja!». In gre dalje. Sreča človeka, ki nese petelina. Začneta pogovor: «Daj mi gosko, jaz pa ti dam petelina!». «Velja!». Nese petelina in sreča človeka, ki je pravkar našel na cesti prazen mošnjiček. Tudi s tem začne pogovor. «Poglej, kaj sem našel. Dajva, zamenjajva: jaz ti dam mošnjiček, ti pa meni petelina!». «Velja!». Kmet spravi mošnjiček in gre na semenj. Bil je čisto blizu mesta. Prej pa je moral še s čolnom preko reke. Ampak s čim naj plača prevoznino? Brodnik mu reče: «Daj mi vsaj tale mošnjiček!». V bližini pa so stali vozniki. Ko so zvedeli, kako je dobil mošnjiček, so se mu začeli posmehovati. «No», pravijo, «jo boš že «Ne bo sile! Rekla bo: hvala bogu, da je vsaj živ in zdrav!». Pa so stavili: če bo žena res rekla tako, kakor je napovedal, mu bodo dali dvanajst voz z biči vred. In so pri priči poslali enega voznika k tisti ženski. Voznik pride v hišo: «Zdravo!». «Zdravo!». «Si kaj zvedela za svojega starega?». «Ne, ničesar nisem zvedela». «Zamenjal je vola za konja». «Prav je storil! Voz ni drag, si ga bova že kupila». «Ampak tudi konja je zamenjal za kravo». «Še bolje, bova vsaj imela mleko». «Ampak kravo je zamenjal za svinjo». «Tudi ni slabo: imela bova prašičke!». «Ampak svinjo je zamenjal za ovco». «Tudi to ni nàpak, imela bova janjčke in volno, bom vsaj imela kaj presti». «Ampak ovco je zamenjal za gosko». «To tudi ni slabo: imela bova puh in perje». «Ampak gosko je zamenjal za petelina». «To pa je res lepo: petelin bo zjutraj zapel in naju zbudil, da bova kar precej začela delati». «Petelina pa je zamenjal za mošnjiček». «Imenitno! Če bo kdo kaj zaslužil — moj stari, jaz ali otroci — bomo lahko ves denar spravljali v mošnjiček!». «Ampak z mošnjičkom je plačal prevoz». «No, kaj hočemo — hvala bogu, da je vsaj živ in zdrav». In tako so vozniki dali kmetu dvanajst voz in pa še biče povrhu. iiiiiiiMiiiiimiimiiitiiiiiitiiiiiiimiiiiiiiiiiiiitiiiiuiiiiiiiiiitMiiiitiiiiiiiiiiiiiMiimiiiiimimtiiiiiiiiiiiiiiiiiiiititi im » X ll «» Zgodaj zjutraj je zahrumel motor velikega avtobusa pred domačo šolo. Otroci so bili že zbrani, kajti odpeljali se bodo na izlet v okolico. Vodja izleta je bil učitelj. Že so v veselem klepetu posedli v avtobus, ki je še enkrat glasno zahrumel in potem zdrsel po gladki cesti naprej. Učitelj je otrokom skozi okna kazal bližnje vasi. Naenkrat pa je avtobus obstal. Pred avtobusom je na cesti stal velik tovornjak — pred tovornjakom pa velik trop gosi. Šofer je nekajkrat nestrpno zatrobil... pritisnil je na plin... Goske so zagnale zaglušen krik in počasi odgagale s ceste ter se razpršile po obcestni travi. Otroci v avtobusu so se na ves glas smejali, ko so gledali to nenavadno družbo, kajti vse goske in med njimi njihov vodja, velik gosak — so bile popolnoma gole. Le tu in tam je iz tropa štrlelo osamljeno belo gosje pero ali pa se je videlo izpuljeno pero tudi na cesti. «Kaj v tej vasi goske nima- itiiitiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiitiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiii mm limimi imunimi immutili iiiiui n iiiiiiniiiiiii Petelin in kokoš «Kakšen je ta pav!» je dejala kokoš petelinu, «sama slavohlepnost ga je; glejte ga, kako se šopiri po belo-peskem dvorišču.» «E j, bot rea,» jo je ravsnil petelin, «nisi tudi nič boljša. Kdo se bolj hvalisa kot ti, kadar zneseš gospodinji kako drobno jajce? In še mene prosiš, da bi ti pomagal razširjati tvojo slavo.» «Taka hinavka pa vendarle nisem kakor naša muca. Kako se pobožno dela, kadar jo vidi gospodinja, kadar je pa ni, pa krade klobase.» «Ej, botrca, nisi tudi nič boljša. Kadar vodò piješ, vedno pogleduješ proti nebu, češ kako da se zahvaljuješ Bogu, pa to vse, da te druge kokoši vidijo in občudujejo...» VOLK m Lisica je pripovedovala volku, kakšno moč ima človek. Nobena žival se mu ne more ustavljati in edino z zvijačo se lahko pred njim branijo. Tedaj je rekel volk: «O, da bi samo videl človeka, takoj bi se ga lotil». — Tu ti lahko pomagam, — je rekla lisica, — le pridi jutri zgodaj k meni in jaz ti ga pokažem. Drugo jutro je volk pravočasno prišel in lisica ga je vodila na pot, po kateri je vsak dan šel lovec. — Najprej je prišel po poti star, odslužen vojak. «Ali je to človek » je vprašal volk. — Ne, — je odgovorila lisica, — ta je že bil človek —. Nato je prišel deček, ki je šel v šolo. «Ali je to človek?» — Ne; ta šele bo človek —. Končno je prišel lovec s puško na rami in z lovskim nožem ob strani. Tedaj je rekla lisica volku: — Vidiš, tam prihaja človek. Tega se loti. Jaz moram nazaj v svoj brlog —. Tedaj je šel volk nad človeka. Ko ga je lovec zagledal, je rekel: «škoda, da nisem vzel nobene krogle s seboj». Pomeril je in sprožil svinčenih zrn volku v glavo. Volk je bolestno spačil o-braz, toda poguma ni izgubil. Nameril je korak na lovca. Tedaj je lovec ponovno sprožil. Volk je bolečino zatajil in lovca zgrabil. Ta pa je potegnil svetel lovski nož in zadal volku v levo in desno stran par bodljajev, da je ves krvaveč in strašno rjoveč pričel bežati. Zatekel se je k lisici v brlog. — No, brat volk, — je rekla lisica, — kako si opravil s človekom? —. «Oh», je odgovoril volk, «nisem si predstavljal, da ima človek tako moč. Najprej je vzel z ramena nekakšno palico in je vanjo pihnil. Tedaj mi je nekaj priletelo v obraz in v glavo ter me je hudo zaskelelo. Nato je pihnil še enkrat v palico in mislil sem, da se mi bliska pred nosom in da pada toča po meni. Ko sem mu prišel že čisto blizu, je privlekel nekaj svetlega in me tako obdelal, da bi bil kmalu mrtev obležal». — Vidiš — mu je rekla lisica, — kakšen bahač si —. jo perja! Ali se izvalijo iz jajc že tako velike?» je ves začuden vprašal mali Tomo. Še enkrat se je po avtobusu razlegel smeh. «Veš, Tomo», je potem rekel dobrodušni šofer, «te goske so se izvalile že lani, zdaj pa so opuljene. Ljudje so jim opulili perje, da bodo potem z gosjim perjem napolnili blazine». «Ali je goske zelo bolelo, ko so jim pulili perje? je spet čisto tiho vprašal Tomo. Vprašanje je izzvenelo bolj kot tiho usmiljenje in ker je ostalo brez odgovora, Tomo ni nič več naprej spraševal. Od vsega, kar je ta dan na izletu videl: vasi, polja, gore, kamione, od vsega tega mu nič ni ostalo tako živo v spominu kot prav tiste uboge oskubljene gosi. «Saj jih vendar mora boleti», je neprenehoma mislil in je v mislih celo začel pisati domačo nalogo o goskah z naslovom «Goske boli, če jim pulimo perje». Jezna je šla kokoš izpred petelina, ki ji je resnico povedal v obraz. — mutilili illuminili tunini imi limimi ih •minulimi Kaj P ptički KAJ POJEJO PTIČKI, KAJ POJEJO PTIČKI? «DA DNEVI SO SVETLI, ZELENI SO GRIČKI; DA ZEMLJICO NAŠO JE SONCE OGRELO, NA NEDRA JI BELE MARJETKE PRIPELO. DA KMETJE ZDAJ ORJEJO I^IVO ZA NJIVO IN SEJEJO VANJE Z ROKO DAREŽLJIVO; DA ZRASLO BO ŽITO IN BOMO BOGATI, KO KRUH NAM DELILA JESENI BO MATI». • VLAPO FIRM- STRIČEK IN MATIČEK aas