Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Ghega 8/1, Telefon 28-770. 34170 Gorica, Piazza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casel. la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst,	11 / 6464
Poštnina plačana v gotovini
tednik
NOVI LIST
Povečana izdaja 100 lir
N A R O C N IN A: četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis SETTIMANALE
ŠT. 725
TRST, PETEK 20. DECEMBER 1968, GORICA
LET. XVII.
fi/iiffcflff o
oznanili*
Spet se oglaša v duhu našega modernega sveta angelsko oznanilo svete noči: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!«
To oznanilo doni sicer za naš telesni sluh neslišno in celo najnatančnejši prisluškovalni aparati vojsk obeh svetovnih taborov ga ne bodo registrirali, a vendar mogočno odmeva v naših dušah in srcih. Zato ni nič manj resnično, kakor če bi se širilo po zračnih ali radijskih valovih. Celo resničnejše je; registrira ga najnatančnejše čutilo v človeku: naša vest, pa tudi naš razum.
Ni prav, če bi iskali v Božiču le simbole, kajti najgloblji pomen ima prav dejstvo, da se je božje Dete rodilo na ta svet, da bi nas odrešilo, in da se je rodilo ne v kraljevski ali bogataški palači, ampak v pastirskem zavetju in v jaslih, na slami, in staršema, ki sta bila revna, celo med najrevnejšimi v tisti deželi. S tem Bog ni izločil bogatečih iz tistih, katere je prišel odrešit s »vojo Resnico, pač pa je hotel ljudem pokazati pot, ki vodi k zveličanju, pot ponižnosti in preprostosti, pot miru, ljubezni in pokornosti božjim zakonom katere nosi vsak človek zapisane v svoji vesti.
Otopeli pa so zanje — ali se vsaj delajo, kakor da ne čutijo več teh božjih Zakonov v sebi — vsi tisti, ki se hlastno in naravnost bolestno ženejo samo za blaginjo tega sveta in so si izbrali za svojega boga modernega Moloha — uspeh, materializiran v vedno večjih dohodkih, v avtu najnovejšega tipa, v bančnem kontu, v luk-stisu, v seksu. Ničevost tega lažnega boga, lega sodobnega Moloha, se izraža v praznoti, ki jo kljub vsemu razkošju občutijo v sebi; praznota pa jih dela nemirne in nesrečne. In ta notranji nemir, ta občutek večne ogroženosti in nezadoščenosti je kriv, da je današnji človek neuravnovešen In da se zaganja iz enega lažnega navdušenja v drugo, iz enega ekstremizma v drugega, iz ene revolucije v drugo v neprestanem lovu za nekim popolnim idealom, za neko Popolno srečo, ki pa je ne more dati nič drugega kakor izpolnjevanje božjih zakonov in zlasti tistih, ki so jih oznanjali angeli v noči Gospodovega rojstva s svojim oznanilom, ki je pomenilo: ljubite Boga,, ljubite svojega bližnjega in ne počenjajte Zla.
Samo v tem je zapopaden pravi mir in hidi prava človekova sreča, pa tudi rešitev Človeštva pred vsemi tistimi apokaliptitič-nimi katastrofami, ki mu danes groze. Zato ni angelsko oznanilo v letošnji sveti noči ni manj aktualno, kakor je bilo v noči dejanskega rojstva božjega Deteta v revnem blevu v Betlehemu.
7
&
i
i
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi naročnikom, bravcem, sodelavcem in vsem Slovencem
NOVI LIST
RADIO TRST A
♦ NEDELJA, 22. decembra, ob: 8.00 Koledar; 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Sv. maša; 9.50 Glasba za kitaro; 10.00 Barrierov orkester; 10.15 Poslušali bo ste; 10.45 V prazničnem tonu; 11,15 Oddaja za najmlajše: »Deček iz Connecticuta«; 11.45 Ringarajt za naše malčke; 12.00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 12.30 Glasba po željah; 13.00 Kdo, kdaj, zakaj...; 13.30 Glasba po željah; 14.45 Glasba iz vsega sveta; 15.30 Ocvirk: »Srce v kletki«. Radijska igra; 16.25 Koncert pianistke Maureen Jones; 16.35 Revija orkestrov; 17.30 Beseda in glasba; 18.00 Miniaturni koncert; 18.30 »Kino, včeraj in danes«;
18.45 Operetne melodije; 19.15 Sedem dni v svetu;
19.30 Klasiki lahke glasbe; 20.00 Šport; 20.30 Pod farnim zvonom župne cerkve v Št. Mavru pri Gorici; 21.00 Semenj plošč; 22.00 Nedelja v športu;
22.10 Sodobna glasba; 22.30 Zabavna glasba.
♦ PONEDELJEK, 23. decembra, ob: 7.00 Koledar;
7.30 Jutranja glasba; 11.40 Radio za srednje šole;
12.00 Trobentač Hirt; 12.10 »Pomenek s poslušav-kami«; 12.20 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.00 Boschettijev trio; 17.20 Za mlade po-slušavce; 18.15 Umetnost; 18.30 Radio za srednje šole; 18.50 Zbor »G. Verdi« iz Ronk; 19.10 Odvetnik za vsakogar; 19.20 Priljubljene melodije; 20.00 Športna tribuna; 20.30 Sestanek s Fansi; 21.05 Dar-di »Srebrna riba«; 21.25 Romantične melodije;
22.00 Slovenski solisti. Orglar Hubert Bergant.
♦ TOREK, 24. decembra, ob: 7.C0 Koledar; 7.30 Jutranja glasba; 11.35 Šopek slovenskih pesmi; 11.50 Trio Hotcha in Hamilton; 12.00 Pod farnim zvonom župne cerkve v Št. Mavru pri Gorici; 12.30 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.00 Sa-f'redov orkester; 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas; 18.15 Umetnost; 18.30 Koncertisti naše dežele; 18.55 »The Five Lords«; 19.10 Rebula »Kraška zgodba«; 19.25 Vaughn izvaja božične motive; 19.40 »Glej zvezdice božje«, slovenske zborovske pesmi; 20.00 Šport; 20.30 Prijetne melodije; 21.00 Beličič »Božično osrečenje«; 21.30 Motivi, ki vam ugajajo; 22.00 Božične pesmi izvajajo Slovenski madrigalisti; 23.00 Pianist August in organist Schtvarz; 23.30 Pred jaslicami; 24.00-01.00 Prenos polnočnice iz župne cerkve v Bazovici.
♦ SREDA, 25. decembra, ob: 8.00 Koledar; 8.30 Slovenske božične pesmi; 9.00 Sv. maša; 9.50 Franck: Preludij za klavir; 10.00 Vesel božič z glasbo;
10.50	Baročne skladbe; 11.15 Marija Peterlin: »Deklica pod božičnim dreveščkom«; 11.50 Veliki orkestri lahke glasbe; 12.30 Glasba po željah; 13.30 Glasba po željah; 14.45 Igrata orkestra Bevilacqua in Casamassima; 15.30: Jeza: »Božična pravljica naših dni«. Dramatizirana zgodba; 16.50 Ansambel »The Ventures«; 17.00 Liviabella: ‘»Božična pesem iz A Christmas Carol in Prose« Charlesa Dickensa, operna enodejanka; 18.15 Klavirski duo Ferrante-Teicher; 18.30 Ljudske pesmi; 19.00 Malachrino in Faith izvajata božične motive; 19.30 Vodeb: »Jaslice v stari krščanski umetnosti«; 19.45 Ob ognjišču; 20.00 Šport; 20.30 Simf. koncert. V odmoru (21.10) Kravos: »Slovenska božična lirika«; 22.05 Motivi iz vsega sveta.
♦ ČETRTEK, 26. decembra, ob: 8.00 Koledar; 8.30 Godalni orkestri; 9.00 V prazničnem tonu; 10.00 »Božični utripi med Slovenci«; 10.30 Koncert božičnih pesmi. Združene cerkvene pevske zbore iz Trsta vodi Mamolo, pri orglah Macri; 11.15 Tončka Curk: »Mesijeva Mati«. Božična igra; 11.50 Glasba iz filmov Walta Disneya; 12.30 Glasba po željah; 13.30 Glasba po željah; 14.45 Znane melodije;
15.30 ‘»Domovina — kruh in kamen«. Izbor iz Cankarjevih satiričnih del. V radijski priredbi Pre-garca. Izvajajo dramske šole goriške ZSKP, režira Pregare; 16.25 Zafred: Sekstet za 2 violini, 2 violi in 2 čela; 16.40 Glasbeno vezilo; 17.10 »Tematika Gospodovega rojstva v filateliji«; 17.20 Prijetne melodije; 18.30 Sodobni slovenski skladatelji;
18.45 Trobentač Rosso z orkestrom in zborom;
19.10 Pisani balončki; 19.40 Pojeta Jacksonova in Lanza; 20.00 Šport; 20.30 »Hlapci in gospodarji«. Komedija v 3 dej.; 22.15 Komorne skladbe; 22.35 Večerne melodije.
♦ PETEK, 27. decembra, ob: 7.00 Koledar; 7.30 Jutranja glasba; 11.35 Šopek slovenskih pesmi; 11.50 Hampton in njegovi solisti; 12.10 Blagoznanstvo za domačo rabo; 12.20 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 17.00 Pacchiorijev ansambel; 17.20 Za mlade poslušavce; 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.15 Umetnost; 18.30 Koncert; 19.00 Skupina »I Marimba Song«; 19.10 Frosini: Državljanska vzgoja; 19.25 Kostelanetzov orkester; 19.45 »Be-
-4
NOVA
Marianu Rurnorju se je posrečilo ob koncu preteklega tedna sestaviti novo vlado sredinske levice, potem ko so se socialisti končno odrekli kujanju po volilnem neuspehu pri parlamentarnih volitvah; ta pa je bil bolj posledica njihove idejne in programske nejasnosti ter neodločnosti pa tudi naveličanosti njihovih pristašev nad neskončnimi pogajanji obeh struj o združitvi in programu, kot kaj drugega. Rumorjev vladni program temelji predvsem na socialnih reformah in gospodarskih izboljšavah, pa tudi na reformi državne uprave. Lahko se reče, da je sprejel v svoj vladni program vse najbolj nujne reforme. Omenjene so predvsem tele: reforma državne uprave, dosega popolne zaposlitve, izboljšanje šolstva, zvišanje pokojnin, ustanovitev dežel, kot terja ustava, davčna reforma in reforma državnega trusta Federconsorzi. Poleg tega vladni program tudi zagotavlja, da bo izve-
r~!	Naročnike, ki še niso poravnali na-
O	ročnine, opozarjamo, naj to store čim
Q	prej. Poravnajo jo lahko ali na upra-
O	vi lista ali po poštni položnici, ki jo
W	dobe na vsakem poštnem uradu.
LJ	Uprava
dena preiskava o takoimenovani zadevi »Si-far« (o baje nameravanem državnem udaru desnice) in da bo vlada nadaljevala zunanjo politiko mednarodne pomiritve. Program je torej precej obsežen in obetajoč, upati je le, da se tudi Rurnorju ne bo zataknilo že kar pri prvi točki: pri reformi državne uprave, katere doslej še nobena vlada ni mogla izvesti, zaradi zagrizenega odpora birokracije in lastne pretnajhne odločnosti.
Nova vlada se je že predstavila v senatni zbornici in dobila večino 62 glasov.
V soboto se bo predstavila v poslanski
Pred kratkim je umrl 77 let stari Johann Koplenig, nekdanji voditelj avstrijskih komunistov. Z njegovo smrtjo je izginila
ri, beri rožmarin zeleni«; 20.00 šport; 20.45 Koncert operne glasbe; 21.45 Veseli utrinki; 22.00 Skladbe davnih dob; 22.15 Zabavna glasba.
♦ SOBOTA, 28. decembra, ob: 7.00 Koledar, 7.30 Jutranja glasba; 11.35 Šopek slovenskih pesmi;
11.50	Karakteristični ansambli; 12.10 Iz starih časov; 12.20 Za vsakogar nekaj; 13.30 Glasba po željah; 14.45 Glasba iz vsega sveta; 15.55 Avtoradio;
16.10 V tričetrtinskem taktu; 16.45 Otrokov pravljični svet; 17.20 Dialog — Cerkev v sodobnem svetu; 17.30 Za mlade poslušavce; 18.15 Umetnost,
18.30	Otroški zbori; 18.55 Kvintet Art Van Damme;
19.10 »Družinski obzornik«; 19.25 Zabavali vas bodo; 20.00 Šport; 20.30 Teden v Italiji; 20.45 »Ljudje so sodili«; 22.15 Zabavna glasba.
TEDENSKI KOLEDARČEK
22. decembra, nedelja: Demetrij, Mitko
23. decembra, ponedeljek: Viktorija, Vlasta
24. decembra, torek: Adam in Eva
25. decembra, sreda: Božič, Rodan
26. decembra, četrtek: Štefan, Zlatka
27. decembra, petek: Janez, Vanek
28. decembra, sreda: Ned. otroci, Jolanda
VLADA
zbornici. Računajo, da bo debata končana v ponedeljek in da bo isti dan tudi glasovanje o zaupnici. Skoro ni dvoma, da bo vlada potrjena tudi tam. Italiji se tako obeta spet določeno obdobje vladne stabilnosti v znamenju sredinsko-leve koalicije, ki pomeni za zdaj (in verjetno še za daljšo dobo) edino realno perspektivo in razvojno možnost za italijansko demokracijo.
~o~
Novloo po svetu
Režim generala Franca divja z naglimi vojaškimi sodišči nad Baski, ki zahtevajo narodno svobodo in neodvisnost. Te dni je tako sodišče v San Sebastianu spet obsodilo štiri Baske na ječo od 12 do 48 let.
☆
V Sloveniji prirejajo javne razprave o predlogu nove republiške in zvezne ustave. Ponekod zahtevajo boljše zastopstvo kmetov v republiški zbornici. Na splošno pa se razprave dotikajo le organizacijskih problemov v zvezi z delovanjem zbornic in volitev, kar pomeni, da ljudje ne razumejo dovolj smisla sedanje ustavne reforme, ki naj bi dala večjo avtonomijo republikam.
☆
V SR Sloveniji mislijo na to, da bi zgradili petrolejsko čistilnico s kapaciteto 2,5 milijona ton na leto. To zahteva razvoj motorizacije v Sloveniji
☆
Koprski pristan je letos že presegel (prvič) milijon ton prometa. Računajo, da bo prihodnje leto dosegel že 1,800.000 ton. To je nadvse razveseljiv napredek glavnega pristana Slovenije.
☆
V Zambiji se je ubil pri letalski nerseči znani italijanski filmski igralec in režiser Antonio Ci-fa-riello.
☆
Zdi se, da je Dubčekova usoda zapečatena. Rusi ga ne morejo, zaradi svoje diplomacije, da bi jim kolikor mogoče ustregel, ne da bi prizadel bistvo svojih reform, pa se je zameril tudi češki in slovaški javnosti. Pričakujejo, da bo v kratkem odrinjen na pritisk Rusov, ne da bi to vzbudilo prehud odpor pri Čehih, kar je posebno tragično za tega poštenega politika in poditelja.
☆
V ponedeljek popoldne je mrl v Mariboru pisatelj Oskar Hudales. Star je bil 63 let.
ena izmed zadnjih osebnosti stare komunistične Internacionale.
Koplenig se je še mlad pridružil socialdemokratski stranki. V prvi svetovni vojni je bil v ruskem ujetništvu. V Rusiji je čudi prišel prvič v stik z revolucionarno prakso boljševikov. Celo življenje je sanjal, da bo tudi v Avstriji vzpostavil oblast proletariata. Sicer je Koplenig mislil, da bo uresničil svoje revolucionarne načrte brez »socialfa-šistov«, kot je prezirljivo imenoval socialne demokrate. Po februarskih dogodkih v letu 1934 je avstrijska komunistična partija skoraj pridobila zase širše ljudske plasti in verjetno bi bila postala prava druga delavska stranka tudi po vojni, ko Koplenig ne bi prvenstveno branil interesov Internacionale, t. j. interesov ruskih okupacijskih oblasti. Tako je avstrijska komunistična partija »plesala samo eno kratko poletje«, kajti že decembra leta 1945 je Koplenig odigral svojo vlogo kot podpredsednik v Renner-jevetm kabinetu. Partija se je še do leta 1959 držala v parlamentu, toda od takrat naprej je skoraj popolnoma izginila z avstrijskega političnega odra.
'Siama ftominlernsfia garda izumira
Skušnjava totalitarizma se ni zmanjšala
Nekaj tragičnega je v tem, da se v zahodnem svetu hkrati z znanstvenim, tehničnim in gospodarskim napredkom krepijo tudi goni k totalitarizmom. Mogoče 'bi celo lahko rekli, da je zahodni človek najbolj podvržen skušnjavi totalitarizmov in to prav zaradi svoje razumarske narave, ki skuša vse racionalizirati, spraviti v sisteme, poenostaviti in poenotiti, pa tudi zaradi svoje romantične in idealistične tradicije, ki ga navajata k temu, da stremi vedno po neki idealni popolnosti družabnega reda, po idealni socialni pravičnosti za vse človeštvo, ali vsaj po idealni ureditvi in odrešilni vlogi za lastni narod. Če tega danes še ne moremo z gotovostjo trditi, je to le iz razloga, ker narodi in rase na drugih celinah še niso imeli in nimajo priložnosti, da bi izživeli svoje totalitaristične gone, ker jim njihova tehnična in socialna zaostalost ne dovoljuje, da bi uresničili take dosledne oblike totalitarizma, kakor jim je omogočil moderni tehnični napredek prav v Evropi. Vendar pa se že lahko reče, da so totalitarizmi značilni ekscesi civiliziranega evropskega človeka.
IDEALISTIČNA IZHODIŠČA TOTALITARIZMOV
Ni dvoma, da izhaja vsako totalitarno gibanje iz nekih idealističnih izhodišč. Komunistični totalitarizem se je porodil iz ideje po totalni, dokončni socialni pravičnosti, ki je ne bo mogla več ogroziti nobena razredna sebičnost. Zato nauk o »brezrazredni« družbi. V praksi je ta ideja, kot vemo, privedla do okrutnih oblik stalinističnega zatiranja in do oblikovanja politične ideologije, ki opravičuje tudi oboroženo nasilje nad celimi narodi in državami, vse v interesu nekega abstraktnega idealnega »socializma«, nekega teoretičnega totalno pravičnega socialnega reda, katerega predstava pa se je že popolnoma ločila od resničnosti življenja.
Fašistični in nacionalsocialistični totalitarizem sta se prav tako porodila iz ideala o ustvaritvi popolne in harmonične družbe, najprej v okviru lastnega naroda in potem na vsem svetu. Sanjala sta enako kot komunizem o odpravi družbene dinamike, ki se izraža v političnih, socialnih in narodnostnih ter drugih konfliktih; ta je bila po mnenju njunih ideologov vzrok družbenim motnjam v obliki razrednih napetosti, brezposelnosti, stavk, medsebojnih obračunavanj političnih taborov (v
Nemčiji se je to dogajalo tudi z orožjem), moralne degeneracije, širjenja kriminala, zlasti mladin-!>( 'ecjznjp oq ep 'e|)q eis eueDudaj<j ’p}| e6a>)s
bo temeljila na od zgoraj vzpostavljenem ravnovesju družbenih plasti in njihovih interesov idealno stabilna, na svoj način vzorna in trajna. Zato sanje o »»tisočletnem Reichu«.
V stremljenju, da razširi območje in meje svojega idealnega 'Reicha, je Hitler menil, da se sme za uresničenje svoje »idealne« vizije, ki jo je smatral za absolutno dobro in pozitivno, poslu-žiti tudi orožja in nasilja, v skladu z mišljenjem, da namen posvečuje sredstva. Tako se je zapletel v vojno in sprožil svetovni spopad, v katerem se je zrušila njegova »idealna« stavba. Drugače bi najbrž še zdaj obstajala in Evropa bi bila danes že najbrž v celoti »totalitaristična.
NOVA SKUŠNJAVA TOTALITARIZMA
Zadnji čas se je pojavila nova skušnjava totalitarizma, ki je vabljiva predvsem za mladino, s svojimi skrajno preprostimi in »totalnimi« gesli proti »»Establishment« (pod čemer razumejo sploh vsak družbeni red), proti vsakršni avtoriteti, ki jo enačijo z duhovnim ali fizičnim nasiljem, in za neko absolutno svobodo, ki pa se že v njihovih las»tn»ih predstavah enači z absolutnim nasiljem, kajti vse in vsakogar izroča na milost in nemilost nasilju uiice. To je najbolj romantični in najbolj idealistični totalitarizem med vsemi, kar jih je doslej porodil iz sebe zahodni duh, kajti medtem ko sta komunizem in fašizem-nacionalsocializem u-stvarila tisto, kar bi lahko imenovali »lasten model družbe«, ki sta ga hotela ude j s tvi ti, potem ko bi uničila »kapitalistično« ali »plutokratično« družbo, si novo totalitarno gibanje ni ustvarilo lastnega družbenega mod»ala in si ga tudi ne more
ZARADI DANAŠNJE DVOJNE ŠTEVILKE BO PRIHODNJA ŠTEVILKA »NOVEGA LISTA« IZŠLA V ČETRTEK 2. JANUARJA 1969.	Uprava
ustvariti, ker v modernem svetu družba brez nekega sistemskega ogrodja in političnih strank ni mogoča.
'Družba, o kateri sanjajo mladoletni »kontesta-torji« in njihovi bolj ali manj bradati voditelji Dutschke, Kohn-Bendit in drugi, bi bila možna še v začetku preteklega stoletja, v obliki anarhičnih dbčestev (po zgledu Mormoncev in drugih religioznih skupin, ki so si ustvarile lasten družbeni sistem). To pa bi se seveda mogli zgoditi le v obliki majhnih občestev, ki bi komaj presegle kak tisoč ljudi, i»n kje v samoti, daleč od ostalega človeštva. Zato ni slučaj, da so si tako Mormonci kot tudi druge podobne posebne družbene skupine poiskale za svoj obstoj najbolj zapuščene pokrajine na Daljnem Zahodu, v Sibiriji, Kanadi ali v Srednji Ameriki.
ČLOVEŠTVO NE MORE RAZPASTI NA MAJHNE SKUPINE
Vse človeštvo pa danes ne more razpasti na take majhne skupine kot nekdanje horde ali gruče »hippijev«, ki bi nikakor ne mogle reševati strahotnih problemov današnjega človeštva, kot so nevarnost lakote za cele podkontinente (Indija, Afrika, Latinska Amerika), delo za nove generacije (v Evropi, v Ameriki) itd. O tem je pravzaprav nesmiselno izgubljati besede, kajti tudi če bi pol sveta res podleglo takim totalitarnim anarhističnim skušnjavam, bi se vedno ohranil kak dobro oborožen sistem, kateremu bi bila tako pot odprta do osvajanj in svetovne nadvlade, nakar bi prav
kmalu zatrl vse anarhične »družbene skupine« in raztegnil svojo okrutno totalitarno oblast tudi nad nje, saj bi se mu ne mogle upreti.
Zato je sicer možno priznati, da navdihuje mlade anarhiste, ki trenutno demonstrirajo in protestirajo po ulicah evropskih mest proti krivicam resnično idealno hotenje, protest proti mehanični civilizaciji, ki duši človeka. Toda. to hotenje je fantastično, daleč od slehernega realizma, in naravnost otročje v svojih predstavah, da bo kdaj možno »na tem svetu ustvariti družbeni sistem br»az struktur, hierarhij in avtoritet, zlasti pa brez krivic (in celo tehnike). To bi se moglo zgoditi samo v primeru, ko bi prenehala vsakršna družbena dinamika in celo vsakršna sa»mostoj-na človeška aktivnost, »ko bi bilo vse popolnoma dirigirano od zgoraj. V vsakem primeru pa bi tudi v anarhični družbi vedno nekdo zapovedoval in drugi bi morali ubogati, bodisi iz strahu ali zato, ker bi bili manj spretni v umski dialektiki od (Nadalievanje na 15. strani)
PREJELI SMO
Cenjeno uredništvo!
Vse naše časopisje in vsa naša javnost sta ogorčeno protestirala, ko je v lanskem šolskem letu repentabrski šolski patronat uvedel takoimenovani utrakvistični pošolski pouk za repentabrske osnovnošolske otroke. Učni jezik za slovensko šolstvo je in mora ostati slovenski. Vsaka sprememba v tem smislu je proti duhu slovenske šole.
»Predstavnikom slovenske javnosti je bilo takrat rečeno, da je odbor suveren v svojih odločitvah, širša slovenska javnost pa je kar ostrmela, ko je zvedela, kako je sestavljen odbor šolskega patronata. Nihče ni niti najmanj podvomil v osebno poštenost posameznih odbornikov, toda ali je mogoče, da ne vodijo šolskega patronata v slovenski kraški bčini, kjer velika večina šoloobveznih otrok obiskuje slovensko šolo, Slovenci?
Z letošnjim šolskim letom je vsem članom patronata zapadel mandat in zato je bil patronat obnovljen. Posamezne ustanove so imenovale svoje zastopnike. Pri teh imenovanjih pa ni šlo vse tako, kot bi moralo iti. Šolski skrbnik ima pravico imenovati v take ustanove predstavnika šolske oblasti. Čudimo se, da je bil imenovan tudi tokrat italijanski didaktični ravnatelj in ne slovenski. Saj obiskuje vendar tudi letos velika večina 'šoloobveznih otrok v repentabrski občini slovensko šolo. Mar slovenski didaktični ravnatelji ne vzbujajo šolskemu skrbništvu dovolj zaupanja?
Kljub temu pa lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da je bil letos izvoljen za predsednika patronata Slovenec in prav tako sestavljajo odbor Slovenci. Najbolj pa pride v stik z občani tajnik patronata, ki tudi sicer vodi vse tekoče posle ter organizira in izvede razne pobude. Zvedeli smo, da so člani patronata pri glasovanju za tajnika oddali 4 glasove za nekega slovenskega učitelja, 4 pa za neko italijansko učiteljico (prav tista, ki je lani vpeljala naravnost nemogoči utrakvistični pošolski pouk). Ker pa zakon določa, da ima v takih primerih odločujočo besedo predsednik patronata, z drugimi besedami povedano, da predsednik razpolaga z dvema glasovoma, in ker se je predsednik patronata jasno in nedvoumno izrekel za slovenskega učitelja, je torej položaj povsem jasen: za tajnika je izvoljen slovenski učitelj. Tajnika pa mora potrditi še šolski skrbnik, ki je bil v tem smislu že naprošen, česar pa doslej še ni storil. Prvo tromesečje je praktično že pri kraju ter sc bližajo božični prazniki, ko je pač treba za otroke nekaj narediti, novoizvoljeni tajnik pa ne more prevzeti svoje funkcije, ker še ni prejel potrebnega potrdila.
Birokratske ovire so torej krive, da repentabrski šolski patronat ne more razviti svoje dejavnosti. Neutemeljeni so zato glasovi, ki jih nekateri širijo mogoče nevede in nehote (upamo, tega ne delajo namerno), češ da patronat ne dela. Saj je znano, da smo Slovenci delavni ljudje, ki poleg svojega poklicnega dela vestno opravljamo večkrat nehvaležno zastonjsko delo.
Zaradi obče koristi pričakujemo, da bo šolski skrbnik čimprej potrdil legalno izvoljenega slovenskega tajnika.
Skupina mladih.
tno In izzi
izma na
Vse slovenske domačine na Opčinah in vso slovensko javnost na Tržaškem je hudo razburilo nesramno, izzivajoče in za današnji čas naravnost absurdno, čudaško dejanje nacionalističnega — da ne rečemo kaj drugega — šovinizma, ki se je te dni dogodilo na Opčinah.
Mlada dipl. farmacevtka Metka Kacin, hčerka nedavno upokojenega ravnatelja slovenskega učiteljišča v Trstu, dr. Kacina, uglednega vzgojitelja in literarnega delavca, je bila 13. t.m. odpuščena iz lekarne na Opčinah zato, ker je govorila s kupci slovensko. V službo je bila sprejeta komaj 14 dni prej. A že takoj v začetku ji je lastnik, ko je slišal, da govori s slovenskimi odjemalci v njihovem jeziku, 'to prepovedal, češ da mora z domačini govoriti saimo italijansko.
Pogumno in zavedno dekle se seveda temu surovemu ukazu ni moglo in hotelo pokoriti, saj to ji je branila njena vest in narodni ponos. Zalo jo je upravnik Franco Vilella že čez kak dan ponovno pozval na odgovor. Pogovoru je prisostvoval tudi občinski zdravnik na Opčinah dr. Russo. Vilella ji je ponovno prepovedal govoriti z ljudmi, ki prihajajo v lekarno, slovensko. Rekel je, da lahko od časa do časa spregovori slovensko samo z očetom, če bo prišel v lekarno. Občinski zdravnik dr. Russo pa je rekel, da živi na Opčinah že dvajset let (doma je menda s Sicilije), pa še ni spregovoril slovensko, ter je pomenljivo pripomnil: »Siamo in Italia!« (Smo v Italiji), kakor da bi bilo s tem gospodični Kacinovi samo po sebi jasno, da v lekarni ne sme govoriti slovensko. Mož najbrž ni še nikoli nič slišal o Izjavi o človeških pravicah, niti o
m.
pravicah manjšin in o Londonskem sporazumu. Isto velja najbrž za g. Vilella. Gospodična se tudi temu ponovnemu pritisku ni vdala. Rekla je, da ji g. Vilella kaj takega nima pravice ukazati in da jo lahko samo odslovi. On je priznal, da je samo iz tega vzroka ne more odsloviti. Zato jo je, kot rečeno, 13. t. m. odslovil z izgovorom, »da ni hotela sodelovati«, sodelovati seveda pri njegovi nameri neverjetno absurdne in naravnost neverjetne diskriminacije slovenščine, njenega materinega jezika.
Novica o tem se je kmalu razširila po Opčinah, toda ljudje so komaj verjeli lastnim ušesom. Kaj takega — in celo v tako nesramni obliki — se namreč že dolgo ni zgodilo na Tržaškem. Toda novica se je izkazala za resnično. Tako je prevzelo ljudi zgražanje. Openske prosvetne, športne in
politične organizacije so priredile v sredo, I 18. t. m., v tamkajšnjem Prosvetnem domu j javen sestanek, na katerem so obravnavale ta primer diskriminacije in kršitve zakonov ter ga obsodile, že prej pa so politične organizacije Slovenska skupnost, KPI in PSI obsodile dejanje šovinizma, katerega žrtev je gospodična Kacinova. Deželni svetovavec dr. Drago Štoka je naslovil pismeno vprašanje na deželni odbor, če se misii pridružiti obsodbi sramotnega dejanja, in če misli deželni odbor kaj storiti pri zbornici far-macistov v Trstu, da se onemogoči tako gro bo žaljenje slovenske narodnosti. Podobni pislmeni vprašanji so poslali občinski svetovavec Slovenske skupnosti dr. Dolhar in občinski svetovalci KPI Antonino Cuffaro, Jelka Gerbec in Adolf Wilhelm tržaškemu županu. Dr. Dolhar je v svojem vprašanju tudi želel vedeti, kakšne korake namerava napraviti občinska uprava v zvezi s tem obsodbe vrednim dejanjem. Ker je na Opčinah samo ena lekarna, ki torej ne pomeni več le zasebno, ampak tudi javno ustanovo, je tako dejanje diskriminacije na škodo Slovencev še tem hujše.
Izjava tržaške federacije Italijanske so-
cialistične stranke pa ipravi v svoji izjavi, da bo stranka obvezala svoje predstavnike v vseh pristojnih ustanovah, da se odločno zavzamejo za takojšnjo odpravo te krivice. Načenja pa tudi vprašanje »vpletenosti občinskih uslužbencev v ta žalostni dogodek« in zatrjuje, da »bodo socialisti zahtevali, da se ugotovi morebitna odgovornost v takem primeru in da se primerno ukrepa.« To meri očitno na čudno vmešavanje občinskega zdravnika dr. Russa v zadevo odpusta gospodične Kacinove.
Zadeva bo imela gotovo še posledice, o katerih bomo poročali. Slovenska javnost na Tržaškem absolutno ne more dopustiti, da se tako žali naš narodni čut, naša narodnost ter naš jezik. Zato bo gnala zadevo naprej, dokler ne bo zadobila zadoščenja in dokler se ne popravi krivica, storjena dr. Kacinovi. Izgovor, s katerim jo je odpustil g. Vilella, češ »da ni hotela sodelovati« (mar pri diskriminaciji lastnega jezika in narodnosti?), je iz trte izvit, kajti vsi, ki gospodično Kacinovo poznajo, vedo, da je izredno ljubeznivo dekle, milega in prijaznega značaja ter vedno ustrežljiva. Tem manj morejo razumeti grobost g. Vilella in dr. Russa do nje.
Vse to je danes, v letu 1968, razumljivo samo, če sc pojmuje kot dejanje popolnega političnega ignorantstva ali pa kot zavedno, odkrito sovraštvo do Slovencev in izzivanje slovenske javnosti. In kot tako mora prejeti primeren odgovor, tudi s strani tukajšnjih demokratičnih oblasti.
Svetovavec Štoka za Beneško Slovenijo
V torek je deželni svet razpravljal v precej burnem vzdušju o gospodarskem položaju v Furlaniji. Odobril je soglasno tozadevno resolucijo socialistov in demokristjanov.
V razpravo o resolucijah je prvi posegel svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka. Prikazal je slabi gospodarski položaj v krajih Beneške Slovenije, ki ga že vsi poznajo, a se še ni izboljšal. Treba je pripraviti poseben in učinkovit načrt za gospodarsko obnovo teh krajev. Izseljevanje in revščino podmatajurskih vasi bo mogoče odpraviti z obnovo živinoreje in z ureditvijo pašnikov, mlekarn ter sirarn, če mogoče na zadružni osnovi. Posebnih ukrepov je potrebno tudi kmetijstvo in pogozdovanje. Deželna uprava bi morala poskrbeti za prede-delovalne industrije, za turizem in za izmenjalno trgovino s .sosednimi slovenskimi kraji onstran meje.
Na koncu svojega govora je svetovalec Štoka zahteval, naj se že enkrat priznajo vse narodnostne pravice slovenskim prebivalcem videmske pokrajine, kakor jih predvidevata državna in deželna ustava ter listina človečanskih pravic.
SPREMEMBE PRI SKGZ
V nedeljo je imela Slovenska kulturno gospodarska zveza v Trstu VII. zasedanje glavnega sveta. Udeležili so se ga tudi nekateri predstvaniki strank, med temi dr. Štoka za Slovensko skupnost, in odposlanci iz Slovenije, Hrvatske in Koroške. Pozdrave je poslal tudi tajnik goriške krščanske
demokracije Rolando Cian. Osrednji poročili sta podala dosedanji predsednik Boris Race in tajnik Bogo Samsa. Po debati in razrešnici je bil izvoljen novi izvršni odbor na kodlagi kandidatne .liste, predlagane od dosedanjega odpora.
Med novimi člani je več mlajših moči kot doslej. Dosti prejšnjih odbornikov je izpadlo; več jih je iz Gorice in iz videmske pokrajine. V odboru so tudi nekateri člani komunistične partije. Novi predsednik je Gorazd Vesel, urednik »Primorskega dnevnika« v Gorici. Podpredsedniki so dr. Kukanja iz Trsta, Izidor Predan iz Beneške Slovenije in inž. Kodrič iz Trsta. Tajnik je ostal Bogo Samsa, njegov namestnik je dr. Primožič iz Gorice.
VELJAVA PREPUSTNIC
Doslej so imele obmejne prepustnice veljavo za tri dni bivanja onstran meje. Po navadi je bil vštet tudi dan prihoda in odhoda.
Zdaj je pa sprejet sklep mešane komisije za izvajanje videmskega sporazuma, da se podaljša veljavnost obmejnih propust-nic. Od 1. januarja dalje se ne bo štel ne dan prihoda ne dan odhoda, tako da bo dana možnost bivanja onstran meje skoro pet dni.
OBVESTILO
'K.A.S.T.A. obvešča, da bo dr. Drago Gantai predaval v petek 20. t. m. ob 20,30 v mali dovran Kulturnega doma o temi:
»Prosti poklic knjigovodje«.
BOŽIČNO SREČANJE
Goriško županstvo je že lani dalo pobudo za božično srečanje treh obmejnih dežel: Koroške, Slovenije in Furlanije - Julijske krajine.
župan Martina je sporočil mestnemu odboru, da bo takšno srečanje miru tudi letos 27. decembra v Ljubljani. Tam se bodo zbrali zastopniki Gorice, Nove Gorice, Ljubljane m Trbiža. Sestanek treh dežel in njih mest ima namen utrditi mirno sožitje med deželami ob tromeji ter poživili kulturno in gospodarsko sodelovanje med prazniki z novimi možnostmi.
Podobna srečanja se bodo vsako leto ponavljala v enem izmed naštel ih mest.
V PRAZNIČNEM PRIČAKOVANJU
Goriško mesto se nahaja la tden v božičnem pričakovanju in vzdušju. Kakor vsako leto postavljajo na Gradu veliko zvezdo repatico, ki bo v pisanih lučkah izžarevala na obe strani meje voščilo miru in dobrote. Občinski delavci razpenjajo po Korzu, Raštelu, Gosposki ulici in še drugod električne žarnice. Krasijo tudi božična drevesca v mestu in predmestnih vaseh z lučkami in prazničnimi voščili. Prebivavci teh vasi upajo in žele, da bi ta voščila žarela tudi v njihovem slovenskem jeziku.
Posebno živo je na Travniku, kjer je naprodaj veliko število božičnih drevesc. Po navadi jih prodajo od tri do štiri tisoč. Visoke »srebrne« smrekee imajo ceno tudi do 25 tisoč lir.
Še bolj živahno je v trgovinah, kjer se že gnetejo kupovalci - trinajsta plača je že namreč v žepu. Opaža se, da kupujejo bolj oblačila in luksuzne predmete, posebno ker se obeta mesečna plača že pred prazniki. Trinajsta plača vseh nastavijencev in uslužbencev na Goriškem znaša okrog pet milijard lir.
Pa ne le 'materialno pripravo za praznike zaslediš, če hodiš po goriških ulicah, ampak tudi neko še bolj duhovno razpoloženje kot prejšnja leta. Ljudje zelo kupujejo tudi božične okraske za drevesca in posebno za jaslice, ki jih skromne ali bogatejše spet postavljajo skoro v vseh družinah.
CANKARJEV SPOMINSKI VEČER
Prejšnji četrtek zvečer so priredili člani SKADa v veliki dvorani Katoliškega doma Cankarjev spominski večer s sporedom, ki je dvignil počastitev našega genija beseejne umetnosti na res umetniško raven.
Po uvodni besedi je imel spominski govor prof. Bednarik, ki je tudi iz lastnih spominov orisal pisateljevo življenjsko in umetniško pot iz doline šentflorijanske do kraljestva lepe Vide. Predavanje so poživljale skioptične slike.
Sledil je drugi del z nastopom članov Goriške dramske šole, ki jo vodi režiser
književnik Aieksij Pregare. Na povsem svoj-j ski in umetniško dovršeni način so člani j podajali odlomke iz Cankarjevih del, ki jih je povezovala komaj opazna mimika, prelivanje glasovnih barv ter svetlobnih učinkov.
Goriško občinstvo rado sprejema takšne kulturne večere, zlasti če so, kot ta, skrbno pripravljeni in ne le improvizirani.
☆
To sredo je bil Cankarjev večer tudi v klubu »Simon Gregorčič«. Predaval je »O Ivanu Cankarju, o njegovem življenju in delu« slovenski pisatelj in dramaturg dr. Bratko Kreft iz Ljubljane.
☆
Cankarjeve spominske večere so imela tudi druga prosvetna društva v naših okoliških vaseh. Prvo se ga je spomnilo kat. prosvetno društvo »J. Abram« v Pevmi, o čemer smo že pisali. V večjem obsegu so priredila Cankarjeve večere tudi društva v Štandrežu in v števerjanu.
CANKAR IN ŠOLE
Slovenske višje srednje šole v Gorici so prejšnjo soboto proslavile spomin Ivana Cankarja. Dijaki sami so pod vodstvom o-beh profesorjev slovenščine na liceju in učiteljišču priredili spominsko slovesnost.
Po uvodnih besedah učiteljiščnice Hva-love, ki je tudi povezovala posamezne točke sporeda, je imela spominski govor Ji-cejka Štrosarjeva, nakar je sledilo nekaj recitacij iz Cankarjevih del.
Na koncu sporeda je spregovoril ravnatelj nekaj spodbudnih in zahvalnih besed dijakom, ki znajo najti čas za učenje in tudi za take kulturne proslave.
V risalnici, kjer je bila proslava, so bile razstavljene tudi Cankarjeve knjige.
ODPRTE MEJE
En milijon in 157 tisoč oseb je šlo v mesecu novembru preko meje, tja in sem, na goriških obmejnih prehodih. Že ta visoka številka je zadosten dokaz za upravičenost in potrebo čim bolj prostih prehodov preko meje. število majhnih prehodov vedno bolj narašča. V novembru je precej narastlo zaradi Andrejevega semnja.
Obenem pa ta številka dokazuje tudi potrebo, da se uredijo ceste ob Rdeči hiši in pospeši pregledovanje na mejnih prehodih. Zato je treba pozdraviti sklep goriške-ga občinskega sveta, da se bo tudi vprašanje hitrejšega prometa na goriškem glavnem prehodu pospešilo.
Štandrež
PROSVETNO ŽIVLJENJE
Naše katoliško prosvetno društvo precej živahno dela. Mnogo pripomore k prosvetni dejavnosti seveda tudi ustrezna dvorana s svojimi udobnimi prostori in primernim tehnično dobro opremljenim odrom. Zelo delaven je tudi domači župnik, ki je poskrbel zraven prosvetnega doma tudi za asfaltirano igrišče, kjer se mladina zbira h košarki in odbojki.
Društvo pa prireja v dvorani kar pogosto tudi mladini primerne kinopredstave,
različne igre, družabne večere, kot so mi-klavževanje, božičnica, silvestrovanje in podobne. Zadnje čase pa vabi člane in vse domačine tudi h kulturnim večerom.
V torek zvečer so imeli Cankarjev večer z zanimivim sporedom. Po uvodnem pozdravu je govoril prof. Bednarik o Cankarjevi življenjski in umetniški poti. Po predavanju, z diapozitivi je sledil drugi del z nastopom Goriške dramske šole pod vodstvom Aleksija Pregarca. Mladi člani in članice skupine so prednašali v duhovito povezani obliki značilne odlomke iz pisateljevih del. Kljub visoki ravni sporeda so tudi preprostejši udeleženci z globokim zanimanjem sledili vsej spominski prireditvi.
Prirediteljem in nastopajočim moramo čestitati k taki kulturni dejavnosti, kakršne bi bile potrebne po vseh naših vaseh.
Rupa	BOŽIČNO	VOŠČILO
Hitro se približuje vsakoletni najlepši večer, sveti večer. Pričakujemo ga še vedno s tihim veseljem, kakor takrat, ko smo bili še otroci. Saj ga bomo le na tak način tudi blaženo obhajali.
Kot nekoč ga tudi sedaj obhajamo pri jaselcah in božičnem drevcu. V družinah še prepevajmo lope božične pesmi, da nam bo toplo in prijetno v srcih.
Saj bi bil sveti božični večer prazen brez lepih božičnih pesmi v cerkvah, v naših domovih, v naših vaseh. Vsa moderna tehnika, plošče, radio, televizija ne more nadomestiti božične pesmi, ki privre iz ganjenega, ljubečega srca.
Zato obnovimo tiste lepe čase, ko je povsod odmevala v domačem jeziku prelepa »Sveta noč...« in druge pesmi za božič in novo leto. Potrudimo se, da ostane živa slovenska pesom, da ostane živ in blagoslovljen tudi božični večer.
Izrabim tudi priložnost, da se 'toplo zahvalim organistu Zdravkotu Klanjščku, ki vodi naš zbor Rupa - Peč. Prav tako tudi vsem tistim pevkam in pevcem, ki čutijo, kak : • da bi bili brez pesmi močno prikrajšani v teh božičnih dneh.
Vsem skupaj srečen božič! D-ček
EDVARD KOCBEK
‘Bog	in
(Božične misli)
Na prvi pogled spričo božičnega oznanila danes nismo več sposobni sproščenega in pomirjujočega praznovanja božjega rojstva kot povsem razumljivega, blizkega in domačega dejstva. Bog se nam je namreč nenadoma tako povečal in nas oslepil, da se nam je njegova dosedanja podoba omračila. Pravimo, da se nam je Bog oddaljil, da nam je postal neznanski, vznemirljiv in celo tuj. In
res, v našem verovanju je minila doba preprostih predstav in razvidnih formul o Bogu, hkrati pa je postal Bog še posebej tuj in nedoganljiv mislecem in znanstvenikom, ki so navezani na zgolj človeške kategorije. Spričo ukinjene antropomorfne in paternalistične podobe o Bogu smo postali versko nemi in nesrečni, nerodni in zapuščeni. Bog nas je tako presenetil z vrnitvijo v svojo prastaro skritost, da se zdi, kakor da se je sam sebe ukinil ali umrl, kakor pravi Nietzschejeva trditev. V resnici pa se je Bog spremenil v svojo najbolj avtentično obliko, v skrivnost, ki neizmerno presega vse naše dosedanje pomirljive in sebi prikrojene obrazce. Velika kriza današnje človeške usode je potemtakem tesno povezana z dosedanjim nasilnim in nerodovitnim zmanjševanjem božje skrivnosti na tako imenovano razumsko počelo sveta in njegove udobne in ošabne afirmacije. Zato smo prisiljeni k veliki korekturi in k spoznanju, da je Bog nadresničnost, ki je noben smrtnik ne more zapopasti. Bog je kratko in malo radikalno Različni in Drugačni od nas, Prcizvirni in Onstranski.
To spoznanje se pokriva z ugotovitvami svetega pisma. Boga ni mogoče istiti z nobeno stvarjo ali pojavom v stvarstvu, ni ga mogoče odkriti v nobeni kozmični ali človeški resničnosti, ni ga niti v otroškem pogledu ali v Beethovnovi simfoniji, ni ga niti v vesolju ali v zgodovini. Bog je neznansko drugačnej-ši od stvarstva in vseh njegovih minljivih pre-tresljivosti- Stvarstvo je sicer njegovo delo, ni pa njegovo bistvo. V notrini stvarsivci prebiva le smrt, ne pa večno živi Bog, zato v tem smislu predvsem ni panteističnegci Boga.
jbrMsMisK.© sodlstvo
V Newcastlu upon-Tyne v Angliji je porotno sodišče v torek obsodilo na dosmrtno ječo 11-letno deklico Mary 'Floro Bell, pod obtožbo, da je zadavila dva majhna dečka. Zdi se, da je deklica to res storila, vendar v afektu in napadu tipične otroške okrutnosti, ki je vzgoi-iteljem dobro znan pojav in ki povzroča, da otroci ubijajo ptiče ali davijo mačke in utapljajo pse. Toda skoro vsi taki otroci prebolijo to stanje in postanejo pozneje popolnoma normalni ali celo zelo humani, dobrosrčni ljudje. Seveda se je moglo zgoditi, da postanejo v določenih primerih žrtve otroške okrutnosti tudi drugi otroci ali starci, vendar tudi to ne pomeni, da so taki otroški mučitelji ali celo ubijavci človeške pošasti, saj so vsa taka otroška zla dejanja nepremišljena in nepreračunana. Zato zakonodaje skoro vseh kulturnih držav to upoštevajo in 11-letnih (.in celo še 14-letnih) otrok ne postavljajo pred sodišče, ampak jih zaupajo v prevzgojo bodisi staršem samim ali vzgojnim zavodom. Niti polnih imen mladoletnih prestopnikov ni dovoljeno objavljati, Ponekod, kot npr. na Švedskem in Norveškem, ne objavijo listi niti njihovih začetnic.
Ne pa tako v Angliji. To je sicer v mnogih pogledih zelo kulturna dežela, toda iz pretirane navezanosti na tradicijo, tudi kadar je ta smešna ali celo slaba, se drži Anglija le svojih srednjeveških sodnih norm. Britansko sodstvo je v mnogih primerih naravnost okrutno in sadistično. Znano je, da so še v 18. stoletju serijsko obešali v Angliji prestopnike, ki bi dobili danes za svoje dejanje komaj kak teden zapora ali niti ne, npr. zaradi beračenja ali majhne tatvine, storjene zaradi lakote ali pomanjkanja. Še pred nekaj leti 1
smo lahko brali o usmrtitvah po nedolžnem obsojenih ali o trdovratnem odklanjanju pomilostitve celo v primerih, ko sta vest javnosti in moderni pravni čut to zahtevala, kot npr. v primeru neke mlade ženske, matere dveh otrok, ki je v navalu ljubosumnosti ustrelila svojega ljubimca. Obesili so jo in po priznanju rablja ji je vrv celo odtrgala glavo.
Zdaj je postal žrtev te okrutne srednjeveške sodne tradicije brez pravega kazenskega zakoni-
ka (odločitev je prepuščena poroti) 11-leten o-trok. Baje ga bodo zaprli v blaznico, kjer naj bi ga »zdravili«. Toda tu je nastala zadrega, ker baje ni blaznice s primernimi varnostnimi napravami, da bi otroku preprečile pobeg. Seveda bo ta šele tam postal resnično blazen ali pokvarjen. V Italiji bi verjetno oddali deklico brez procesa v kako vzgojevališče, enako v Jugoslaviji, če bi je ne zaupali več nadzorstvu staršev. Velika Britanija res ne more biti ponosna na tako sodstvo. Čim-prej se odloči, da ga reformira po vzgledu humanejših sodstev drugih evropskih držav, tem bolje.
Toda prav zavoljo te grozljive razlike in razdalje med večnim in nedosegljivim Bogom z ene in smrtnim ter nebogljenim človeštvom z druge strani se nam prav danes s posebno radostjo odkriva veličastje božičnega dogodka, kakor ga oznanja krščanstvo. Ne poznamo še sicer vsega božjega stvarstva, niti v sebi niti v kozinosu, pač pa vemo, da se je radikalno neodvisni in izvirni Stvarnik vsega, kar je in kar še vedno nastaja, pred dva tisoč leti iz svoje pradaljave in iz prarazlič-nosti nenadoma približal svojemu zemeljskemu stvarstvu in se na videz iz nepojmljivega in skoraj šokantnega razloga s posebnim do-padenjem povezal z zemeljskim človeštvom. To je storil tako, da si je izbral posebno jasnega, močnega in svetega človeka, Jezusa iz Nazareta, in se uresničil v njem tako, da se je kot Bog v njem učlovečil in človeka s svojo naravo pobožanstvil. S tem prelomnim dejanjem zgodovinskega in kozmičnega značaja se je Bog naselil v človeštvu in v njegovi
zgodovini kot odrešna dinamika, naravnana v absolutno prihodnost- Človeštvo na zemlji je s tem prevzelo naloge, ki se jih dotlej ni zavedalo. Predvsem si je v razvoju snovi odkrilo razvoj duha, izpopolnjevanje biti in od-reševanje celotne resničnosti. Bog je z Jezusom prevzel nase vso tragiko zemeljskosti, Jezus pa je s svojo božjo poveličanostjo odprl človeško biii v smeri novega eona. Jezus torej ni le modri med modrimi, sveti med svetimi, le ustanovitelj nove religije ali reformator človeštva, temveč je zakoniti posredovalec med Bogom in človekom, človek od človeka in Bog od Boga, pravi Bog in pravi človek. Z njim se je izvršila dokončna sprava med minljivim in neminljivim, med usodo in odrešenjem, med nemirom in mirom.
Zato danes globoko pretreseni poslušamo besede evangelija: In mir ljudem na semlji... Te besede ne pomenijo namreč le pomiritve življenjskih bojev, ki trajajo od človeškega pom-neža do danes in bodo trajali še dolgo, temveč poudarjajo predvsem izmirjenje med Bogom in človekom, konec tujstva, nemira, nesmisla in nevednosti. Vse, kar se po Jezusu dogaja na zemlji tragičnega, ima poslej svoj očiščevalni in odreševalni pomen predvsem v medčloveškem svetu. S poveličano Jezusovo človeškostjo stopa danes ob stran božjega čaščenja enakovredno dejavno ljubljenje našega bližnjika. Ob božje otroštvo stopa torej enakovredno Jezusovo bratstvo. Nauk sam pa teži v dejanje, v odločitev, v preobra-žanje sveta in človeštva.	(
To so skromni in nepopolni obrazci za novi, poglobljeni pomen božjega učlovečenja, kakor ga slavimo na božični dan.
ampak naš predvsem zato, ker je zaslutil vso rahločutno klaviaturo naše preizkušene duševnosti. Medtem ko nas je združeval s snovanjem sveta, je za našo misel, ki se je rodila iz boja in bolečine, določil prvenstvo v naši vesti.
Da, in če lahko rečemo, da je neki pisatelj kdaj poveličan, potem je to prav gotovo predvsem takrat, ko postane njegov duh rodoviten v srcih njegovih ljudi. Za večino izmed nas je, kar se Cankarja tiče, to še živa resnica. A potrebno je, da se v Cankarjevem imenu zavzamemo, da bo vodilo njegovega življenja postalo vodilo nas vseh: da bomo vedeli, kaj je notranja strnjenost, kaj je značajska premočrtnost, kaj je moška doslednost, kaj čistost ciljev, kaj moč duha.
BORIS PAHOR
BESEDA
o
CANKARJU
Dne 11. decembra 1918, torej pred petdesetimi leti, je umrl Ivan Cankar. Za to priložnost je napisal Boris Pahor sledeče misli:
Če je res, da sta v delu velikega pisatelja prikazana takd človeško iskanje kakor človeška stiska neke dobe, potem je v Cankarjevem trideset-njig obsegajočem opusu najmočnejši odsev obdobja, ki se zaključi s koncem prve svetovne vojske. Razumljivo je, da Cankar kot genialni umetnik in mislec ni samo slovenska, ampak tudi evropska in splošno človeška osebnost, a tak je prav zato, ker je bil z vsem svojim bitjem in z vso močjo svoje stvariteljske sile zavzet za reševanje slovenske usode. Vsebinsko in tudi oblikovno, predvsem v pogledu notranjega monologa, v marsičem soroden Proustu in Kafki, je Cankar vnesel v slovensko književno ozračje duh širokega sodobnega sveta, podobo domačega človeka pa v svetovno slov-
In prav tukaj pri nas, sredi naših tržaških ljudi, pri katerih se je počutil, kot je rekel, doma, je pred petdesetimi leti, 20. aprila, nekaj mesecev pred smrtjo izpovedal svojo vero v slovensko samobitnost, svoje prepričanje v narodovo odpornost in v njegovo prihodnjo enovitost. Njegova široka in razgledana narava, ki je čutila prvinske utripe človeštva, in verovala v nove, pravičnejše oblike socialnega in družbenega življenja, se je kakor nekoč Prešernova duša, z jasnovidnostjo čistega genija, zavedela, da so zdrava podlaga večna-rodnih skupnosti lahko samo izoblikovane, polnopravne narodne osebnosti.
Tukaj pri nas je v letu svoje smrti, kakor da nam zapušča dragoceno dediščino, ve-čkrat ponovil, da moramo biti zvesti svoji podobi, svojemu izročilu, svoji notranji biti. In kot včliki duh, ki zaobjame z enim samim pogledom vse obzorje, preteklost in prihodnost, je zagledal slovensko zgodovino kot posest vsega občestva, in medtem ko je govoril socialistom, se je skliceval na ponosno postavo Janeza Evangelista Kreka, kakor da je prav naša obmorska dežela, naše pristaniško o-zračje najbolj prikladno, da pravilno dojame, ka-k6 je nazorska širina prvi predpogoj zrelosti in edino jamstvo za rešitev v jutrišnji dan.
Zato je Ivan Cankar danes za naše tržaške slovenske ljudi na poseben način naš, to se pravi, ne samo naš kot pisatelj velikan, ki je pred svetom potrdil čustveno in miselno bogastvo našega rodu,
JiiMlej pebmi
„ffueta
stvo. A ker je bila doba, skozi katero se je srednjeevropski človek prebijal, klavrna, tudi pisateljevi junaki niso mogli biti svetli, ravno narobe, večkrat so malenkostni, pritlikavi in razdvojeni. Kot slovenski Dostojevski jim Cankar grebe po duši in razgalja nečedno navlako, ki jo je bila v skrite kotiče srca naplala pretekla zgodovina in potem razbrozgala sedanjost. Vendar si ta trpki posel kirurga slovenske notranjosti pisatelj ni izbral zavoljo bolnega nagnjenja k razkrivanju razpadajočih ran. Ne, Cankar je sredi brezglavega sveta naš veliki protestant, ki se neustrašeno prebija skozi meglo in strahove, da bi mogel doseči komaj sluteno slovensko celovitost.
Letošnji božič bo obhajal ves krščanski svet 150-letnico nastanka božične pesmi »Sveta noč, blažena noč...«
O rojstvu te ganljive božične himne je bilo napisanih že na stotine legend in čustvenih pripovedk. Besedilo in napev »Svete noči...« je pa nastal po pisanju skladateljevega potomca prof. Feliksa Gruberja drugače. On navaja uradno poročilo skladatelja Franca Ks. Gruberja, katero je napisal na zahtevo oblasti v Oberndorlu. Te so želele, naj poda dokaze, kdaj in kako je nastalo besedilo in napev te splošno priljubljene božične pesmi.
Skladatelj Gruber je napisal leta 1854 preprosto poročilo z naslovom »Avtentično stališče k skladbi božične pesmi 'Tiha noč, sveta noč’. Pesem se namreč v nemščini začne v prvem verzu z besedami Stille Nacht, heilige Nacht in ne kol po naše »Sveta noč, blažena noč«. V svojem poročilu piše napol uradno.
»Bilo je 24. decembra leta 1818, ko je tedanji pomožni župnik g. Jožef Mohr pri novo ustanovljeni fari sveteka Nikolaja v Oberndorlu prišel k or-ganistovsko službo opravljajočemu Francu Gruberju in mu izročil pesem s prošnjo, da ji napiše ustrezno melodijo za dva solo-glasova z zborom in spremljevanjem kitare.
Organist Gruber je še isti večer prinesel glasbo ljubečemu duhovnu, po naročilu, svojo preprosto skladbo, ki je priložena izvirniku v prepisu in ki je bila v sveti noči izvajana v splošno pritrjevanje.«
Franc Ksaver Gruber je bil takrat učitelj v sosednem Armsdorfu. Mladi pesnik božičnega bese-
dila Jožef Mohr, ki je bil prvi župnik v Obern-dorlu, je zložil šest kitic pesmi. Po navadi so peli prvi dve in šesto. Skladatelj se je začudil, ker je duhovni pastir prosil za spremljavo s kitaro. Potem se je pa spomnil, da so miši pregrizle vse mehove v cerkvenih orglah in da piskajo skozi vse registre. Usedel se je in v enem dušku zlil božični napev na papir. S prijateljem Jožefom sta
zapela pri polnočnici prvo kitico. Pri drugi pa je že vsa cerkev pripevala. Na praznik so jo raznesli po sosednih farah in ni minilo par let, ko si je ta ganljiva pesem s prisrčnim besedilom osvojila ves krščanski svet.
1 Letos je torej sto petdeset let od tega!
PogoVor	z
Milkom Matičetovim
Uglednega in zelo uspešnega slovenskega etnografa, prof. Milka Matičetovega, smo naprosili, da bi nam odgovoril na nekaj vpraašnj o svojem delu in o slovenskem narodopisju. Milko Matičetov, ki je kot znano, doma s Krasa, se je ljubeznivo odzval naši prošnji.
Bi nam lahko povedali, kako potekajo pripre ve za »Kraški muzej?«
Zadnja seja odbora izvedencev za »Kraški muzej« je bila 14. t.m. v Velikem Repnu. Tam smo soglasno sprejeli nekaj načelnih priporočil tehničnemu odboru oz. upravi tržaške province. Kakšna so ta priporočila? Na kratko: nič zidanja novega muzeja, nobenih nasilnih posegov v podobo vasi in pokrajine), poiskati primerno staro domačijo (če bi se dalo celo več kot eno) in jo znotraj spoštljivo prirediti za stalne in občasne razstave kraških vrednot.
Kako na splošno sodite o pobudi za ohranitev etnografskih značilnosti Krasa?
Pobudo je treba samo pohvaliti in jo vsestransko podpreti. Odbor izvedencev (ekspertov) sestavljajo entuziasti, ki gledajo Kras kot zaljubljenci. Zdaj je na upravni službi in na tehničnem odboru, da presodita, kaj je glede na razpoložljiva sredstva mogoče odobriti, potem pa — brez odlašanja na delo!
Kaj vse bi bilo potrebno storiti za vzorno ohranitev kraških posebnosti?
»Kraška hiša« (tako lepo obnovljena po zaslugi zadruge »Naš Kras«, s prostovoljnimi prispevki njenih članov), »Kraški muzej« (uradna pobuda z javno odobrenimi namenskimi sredstvi) ali katerokoli podjetje — tudi neprimerno širše zasnovano in še tako bogato — ne more delati čudežev. Kraške posebnosti so prepuščene na milost in nemilost samim Kraševcem. Če Kraševci, ki imamo toliko prelepih in dragocenih izdelkov v kamnu, le-te malomarno in brez potrebe obmetavamo, odstranjujemo, razbijamo, predajamo, no da bi se zavedali njihove vrednosti, potem nam res ni pomoči! Kamnoseške stvaritve, ki pri popotnikih zbujajo občudovanje in zavist, žal prene-katerikrat postanejo žrtev nepremišljenega obnavljanja. »Kalone«, »medjoni«, »baše«, »gorenjci«, kapiteli in razni drugi stavbni členi, gladki ali okrašeni, ki so jih naročili ali sami naredili naši dedje in pradedje v potu svojega obraza, se neusmiljeno redčijo. Zakaj? Ker niso več »moderni«? Mar je lepši pusti, brezdušni cement? Ali rjavenju podvržene »šine« podpirajo gank bolje kot »medjoni«? Če hočemo rešiti kaj kraških po-
sebnosti tudi rodovom, ki bodo prišli za nami, potem ne smemo čakati na pobude od zunaj, ampak se moramo za to zavzeti prav vsi!«
V zadnjih letih ste odkrili nesluteno etnografsko bogastvo v Reziji. Kaj smatrate sami za svoje največje odkritje?
Kot umetnik pred svojimi stvaritvami tako je
tudi raziskovavec največkrat v zadregi, kateri svoji najdbi bi dal prednost. Če sem zaverovan v prometejevsko zgodbo o sv. Antonu, kako je ukradel ogenj v peklu (Osojane), tudi rezijanskega Martina Krpana iz Lipovca (ime mu je Lol Ko-tlič) ne zapostavljam l.n seveda še manj legendo o razbojniku Petru Abanu (rezijanskemu Tolovaju iMata-ju). Pri vsakem odkritju je kos srca, srce pa | je muhast razsodnik!
Kaj še pričakujete od bodočih etnografskih raziskav v Reziji?
Da bom ob srečanjih z že znanimi in morebitnimi novimi pravljičarji izvedel In se naučil še ' marsikaj. Po dosedanjih izkušnjah so presenečenja še zmerom mogoča. Tino Vajtovo (r. 1900), ki ima med danes živimi pravljičarji v Evropi nemara najbosežnejši repertoar (doslej zapisanih žc okrog 400 tekstov), sem spoznal šele v petem letu svojih obiskov v Reziji, 1966. Na pravljico o Amorju in Psychi (v literaturi prvič izpričano pri rimskem pisatelju Apuleiu v 2. stoletju) sem naletel šele oktobra 1968 med Rezijani v Nemškem Gradcu! Kdo bi megel vedeti, kaj še vse tli pod pepelom v ti skrivnostni dolini! Vendar bi želel v letu 1969, ki je pred pragom, zaključiti zbiranje rezijanskega pripovednega gradiva, da bi se mogel potem v miru posvetiti obdelavi in pripravam za prepotrebne objave.
Kako je z odkritji izvirnih pesmi o »Lepi Vidi« in »Alenčici«? So se res ohranile celo melodije teh pesmi?
Leta 1962 sta v Reziji skupaj zastavili delo dve etnomuzikološki ustanovi:	ljubljanski Glas-
beno narodopisni institut in rimski Centro nazio-nale italiano di mušica popolare. Do da.nes je prišlo na magnetofonske trakove že ok. 400 rezijanskih pesmi z napevi. Največ je liričnih, potem so tu še nabožne ali »svete«, otroške in pripovedne. Teh zadnjih je malo in se razmeroma redko pojo.
tega ali onega rudnika ali železarstva na Slovenskem, kot npr. o zgodovini rudnika živega srebra v Idriji, toda iprave znanstveno zgodovine slovenskega rudarstva in železarstva le še nimamo, čeprav sega njuna tradicija v davne dobe, v čas Norika in morda še v zgodnejšo dobo. Tako je npr. zanimivo, da izhaja krajevno ime Jesenice najb v besede essen — v Westfaliji, ista beseda pa se skriva verjetno tudi v slovenskem izrazu žel-ezo, železno.
j V novejšem času bo moral vestni zgodo-| vinar slovenskega rudarstva ugotoviti, da so bili ravno slovenski rudarji med prvimi, lci so delali v avstrijskih rudnikih, zlasti premogovnikih, že ob koncu 18. stoletja so krepko zastopani med prvimi rudarji zgod-nještajerskih premogovnikov, v začetku 19. stoletja pa so predstavljali rudarji s Kranjskega, Spodnještajerskega in tudi iz Primorske najmočneje skupine med rudarji nekaterih rudnikov, kot npr. rudnika Barn-dorf, verjetno pa v večini takratnih štajerskih rudnikov. Njihov skupni delež znaša okrog 30 odst. vseh rudarjev. Zastopani so znatno močneje kakor vse druge avstrijske narodnosti (Nemci, Čehi, Madžari, Poljaki,
Kralj Matjaž (kako ga reši iz ječe Turkinja »Lin-čica«), Sv. Anton pridigar, Ptičica pčstrna.
Kakšen pomen imajo te najdbe za celotno slovensko etnografijo?
Če pomislimo, da dve izmed omenjenih pesmi — Kralj Matjaž in Lepa Vida — spadata med najzgodnejše zapise naših ljudskih pesemskih besedil (zap. pred letom 1819 v okolici Ribnice na Dolenjskem graščak Jožef Rudež, čigar rod izvira iz Kobjeglave na Krasu), se nam zdi skoraj neverjetno, da so se v odročni gorski dolini pod Kaninom do danes ohranile take redkosti I Ti r.ovi zapisi so nam nepričakovano pripomogli c!o spoznanja, kako so se v prejšnjih stoletjih morale glasiti epske, pripovedne pesmi, tudi podrugod na našem jezikovnem ozemlju. Pesemsko in prozno gradivo, nabrano v Reziji, odkar smo se namenili temeljito »prečesati« to zaprto in v sebi zaključeno dolino, prerašča pomen navadnega zbiranja gradiva in postaja neke vrste preskusni kamen za današnjo slovensko etnografijo.
Kaj sodite o sedanjih etnografskih raziskavah v Sloveniji? So na zadovoljivi višini?
Govoriti pro domo je težko in nehvaležno. Že
stari Rimljani so rekli, da nihče ne more biti sodnik v lastni pravdi. Tako posamezniki kot ustanova si z vsemi svojimi močmi prizadevajo, da bi naredili čim več in čim bolje. Kako se I bo to posrečilo, naj sodi zgodovina.
Hrvati, Italijani itd.). O lom pričajo rudniški arhivi, ki so se ohranili.
Tako znanstveno in obširno zgodovino slovenskega rudarstva pa bo treba kmalu napisali, kajti mnogi premogovniki v Avstriji in tudi drugod v bivših avstrijskih deželah so v nevarnosti, da bodo morali usta-
kakih deželnih ali mestnih arhivov.
Zgodovina slovenskega rudarstva in železarstva nam bo tudi ponovno dokazala trdoživost in podjetnost slovenskega človeka v preteklih dobah, ki ni doma čakal križem rok, da mu drugi prinesejo možnost zaslužka, ter se šel »nerazvite«, ampak se je podjetno in pogumno odpravil po svetu, da si zasluži boljši kruh, kakor mu ga je mogla dati domovina. Dokazala pa bo tudi izredno odprtost slovenskega človeka za ■tehniko in industrijo.
Zgodovina in ustna tradicija avstrijskih rudarskih krajev pa tudi vesta povedati, kako pridni so bili slovenski rudarji, in koliko so dani na svojo čast. Tako vesta poročati o naših rudarjih, da se niso pomišljali udariti, kadar je kdo žalil njihovo narodnost.
Poglavitne bi bile: Lepa Vida, Godec pred peklom (to je pokristjanjena zgodba o Orfeju in Evridiki),
Zgodovina slovenskih rudarjev
Marsikdo je že kaj napisal o zgodovini
iz
železo, enako kot trne Essen
vin	/,cii tičii ivuiuvuj. v_to niinerainin oij
Njihovi arhivi pa bodo izginili bogvekam v najboljšem primeru v skladiščne prostori
dr
Dva simbola božičnih pravnikov sta že od nekdaj udomačena po naših družinah: jaslice in božično drevesce.
Po naših kmečkih domovih je bolj udomačeno postavljanje jaslic, kakor po vseh alpskih deželah. Ta navada izvira še zi časov svetega Frančiška in je torej ilalskega izvora. Pripravljanje jaslic, izrezljanih iz papirja ali lesa, razpostavljanje po nabranem mahu in njih krasenje je postalo v dolgih letih del ljudskega božičnega obredja, že nekaj dni ipred svetim večerom. Danes se stare jaslice s hlevčkom in Betlehemom zadaj na gričku, s številnimi pastirčki in ovčkami umikajo modernim stiliziranim jaslicam z le nekaj figurami. Pa tudi take j še ohranjajo pridih božične poezije in po-! božnega duha.
Postavljanje okrašenih smrečic s sveč-karni ali električnimi lučkami, z obešenimi
’	l
darovi je pa prišlo s severnih krajev, kjer je domovina zelenih iglavcev. Zeleno drevo sredi zimske pokrajine je veljalo pri severnih narodih za znak rodovitnosti, rasti in
družinah. Polagoma je prodirala proti južnim deželam tostran Alp. Na Dunaj je prišla šele po francoskih vojnah leta 1819. Proti koncu prejšnjega stoletja se je udomačila navada postavljati božična drevesca tudi pri nas, iz mest je šla tudi na podeželje.
Okrašeno in razsvetljeno drevesce pomeni luč v zimski temi, svetlobo v zimi. Ni toliko obrnjeno na versko čustvovanje, v družinah vzbuja bolj želje otrok in odraslih po obdarovanju. Manjši darovi že visijo na
SLOVENSKA SKUPNOST oeli vsem svojim članom, somišljenikom, podpornikom in vsem rojakom v naši deželi VESEL BOŽIC IN USPEHOV
POLNO NOVO LETO
%
vejah, večji in bogatejši so pa zloženi na mizi ob dreveščku.
Zalo je božično drevo našlo najprej svoje mesto v bogatejših in meščanskih družinah, dočiim so jaselce še vedno simbol verskega praznovanja svetega Rojstva, in tudi v revnih srcih vzbujajo upanje na božjo in človeško dobroto.
SLIKARSKA RAZSTAVA V NOVI GORICI
Akademski slikar Rafael Nemec, po rodu iz Vrtojbe, ki živi v Novi Gorici, je vztrajen in tih delavec, pravi tip resničnega umetnika, ki malo govori, zato pa tem več ustvarja. V zadnjih nekaj letih je prešel nekaj različnih ustvarjalnih obdobij. V enem izmed zadnjih smo ga imeli možnost opazovati lansko leto na razstavi v Novi Gorici.
Te dni pa se nam spet predstavlja na majhni, rekel bi komorni razstavi v prostorih Turističnega društva v Novi Gorici. Na stenah ima 12 olj, ki so vsa iz letošnjega leta. Dela sestavlja pravzaprav ciklus, ki mu je umetnik dal naslov »Energija in prostor«. Naslov pove obiskovavcu razstave dovolj, čeprav so posamezne slike brez naslovov, zakaj ena sama je tema teh podob: sproščanje elementarnih sil v naravi, ki zadobivajo od podobe do podobe različne oblike. Zdaj lahko primerjaš poteze čopiča velikanskemu žarečemu jedru v središču Zemlje, zdaj eksploziji atomskega jedra, zdaj nenehnemu vrtenju okoli določene osi, zdaj prodiranju predmeta skozi plasti atmosfere in pojave okrog tega, prizorom iz osrčja magme, iz velikih globin v svetlobo, itd. Nemec je s temi deli pokazal, kako ga sodobno življenje muči, in je s parabolo prikazal to človeško »vrtenje, preroje-vanje, prenavljanje, iz bitja v bitje presnavljanje«, kakor bi zapisal Gregorčič. Barvno podaja Nemec to temo in svetlobo v človeku in okoli njega s temnimi (zelenimi, črnimi, sivimi) barvami, drugo, svetlo in žarečo poluto pa z belimi, rdečimi, oranžnimi in rumenimi.
Razstava je zanimiv užitek ne glede na to, če se kdo za tako podajanje ogreva ali ne.
V okviru te razstave pa je tudi njegova žena deseneterka Polonca Spinčič-Nemec razstavila nekaj svojih modnih kreacij. Tudi pri njej imamo opraviti s finim občutkom za lepo in smiselno.
Pohvale vredna je seveda pripravljenost Turističnega društva, ki je dalo na delno razpolago svoj prostor, s tem pa postavilo več kot katerega obiskovavca Nove Gorice, tujega in domačega gosta, pred prikupno dejstvo, da si je vsaj mimogrede prisiljen ogledati tudi kos umetniške ustvarjalne podobe novega mesta. Upajmo, da bo po prvem gostu sledil še kateri, predvsem naj bi se v njem zvrstili domači umetniki od Bovca do Sežane!
S. R.
življenja, že v zgodnjem skednjem veku so začeli v Nemčiji krasiti majhne smreke sredi zimskih mesecev kot mlaje, ki oznanjajo prihodnjo pomlad. Ob koncu leta in že za božič so jih postavljali po hišah. Mlado drevje so narodi tako izsekavali, da So oblasti sredi 16. stoletja to prepovedale.
Toda že čez pol stoletja se je ta božična navada zopet obnovila najprej v Strassbur-gu, potom pa po vseh nemških meščanskih
C hranimo z fjuheznijo stave stravi
SLOVENS O GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom
V četrtek, 26.12.1968 ob 16. uri
DANILO GORINŠEK RDEČA KAPICA
vesela pravljica v treh dejanjih
Industrijska civilizacija vedno močneje pljuska tudi v naše vasi (in to velja za slovensko vas na splošno). Skoro povsod po naših kraških vaseh so pravi kmetje že v manjšini. Večina ima glavni zaslužek v industriji, v gradbeništvu, v trgovini, gostinstvu, v obrti, prometu ali v šolskih in pisarniških službah. Na kmečko delo in na svoje kmečko okolje gledajo vedno bolj zviška ali vsaj kot na delo, ki je manjvredno, ker ne prinese toliko gotovine. Drugih, pozitivnih — lahko bi tudi dejali etičnih — plati kmečkega poklica in dela ne znajo več ceniti, četudi te veliko presegajo pozitivne strani industrijskega ali pisarniškega dela, npr. kar zadeva neodvisnost, samostojnost odločanja, stik z naravo, telesno gibanje, pestrost dela in njegovo smiselnost, itd. Pomeščanjeni kmečki sinovi in hčere začno tudi omalovaževati opremo svojih kmečkih domačij (če še stanujejo doma), in po smrti staršev ali še prej jim je prva skrb, da hišo predelajo po svoje in se znebijo vsega, kar spominja na njeno kmetiškost. Pri tem velikokrat vržejo proč ali celo uničijo tudi nekdanjo staro hišno opremo in posebno še kmečko orodje.
V naprednejših družbah pa nasprotno izobraženi ljudje in ne le etnologi z ljubeznijo zbirajo in hranijo vse take stare kmečke predmete, hišno in kuhinjsko opremo ter kmečko orodje. Ustanovitev »kraške hiše« in muzeja v Velikem Repnu je naše ljudi vsaj malo opozorila, kako važno je hraniti stare stvari, ker predstavljajo kulturno dediščino, spomin na nekdanje generacije in dokaz naše stare kmečke kulture. Vendar še posebej opozarjamo naše Kraševce, pa tudi vse druge (to velja tudi za naše stare meščanske družine), naj ne uničujejo ničesar od nekdanje opreme, pa naj se jim zdi še tako nevažno, npr. stare vrče, vedrca, krožnike, poliče, opremo za ognjišče, stare slike, burkle, itd. Ce nočejo tega samo ohraniti, se bo prej ali slej ustanovil večji kraški muzej, ki bo rad prevzel vse take predmete, da bodo drugim, vasi in njeni stari kulturi že odtujenim
ljudem, posebno pa bodočim generacijam govorili o preteklosti našega slovenskega ljudstva na Krasu in v Brdih ter drugje in jim navdihovali novo ljubezen in spoštovanje do slovenstva.
n l, v
VINKO BELIČIČ
Tisti redki s Konjskega hriba, iz Sredgore in s Toplega vrha, ki so se prvo pobožično nedeljo na smučkah spustili v dolino, bolj da kaj nakupijo pri fari nego da gredo v cerkev, so dolgi, vijugasti kolovoz imenitno zgladili. Saninec je bil ko pesem. Od Gorjancev je vlekel suh vetrc, drva so bobnela v pečeh, vse je iskalo gorkoto na zaprtem. Dnevi med prazniki so bili le napol delavniki; vsakdo je vedel, da se bo odprl nov čas šele po Treh kraljih, po »vlaškem božiču«, šele tedaj bo treba spet pljuniti v roke.
Jaka je videl, da je vino, ki ga je prinesel na badnik, pošlo. Ni se čudil: obilne in dobre jedi je treba zalivati! Obilne in dobre jedi na mizi so bile oddolžitev za kratke poletne noči, za dolge dneve pekočinc, znoja in hitenja z delom. Zdaj se je vse zasukalo: nihče ni bil pod bremenom, nihče ni tekmoval s hudo uro, ko je vse drugo nujnejše od počitka in je človek nazadnje pre-zgaran, da bi se zmislil na jed... saj je že pred vrati nova zora.
»Na Silvestrovo si pa res ne bom zatezal pasa — bog i bogme, da ne! Zmeraj, če je treba, samo danes ne! Jaz ne, in tudi moja hiša ne — in tudi ne prijatelji. Za krvavice in kar je še takega bodo poskrbele ženske. Vino bo pa moja skrb.«
Iz drvarnice je vzel sanke; sam jih je naredil, čvrste, velike; trije so se brez težave usedli nanje. Bile so že pošteno preskušene. Stal je ob njih, se oziral po sivem nebu, po snežni belini, ki jo je mrč pribijal k tlom — in zagledal Cenka, ki se je od fare vračal domov po svoji stezi in mu je srce grelo pismo.
»Cenek, si čul?« mu je zaklical Jaka. »Greš z mano v goro po vino?«
'»Kaj ni malo daleč?« je prvi trenutek pomislil fant.
»iDo zidanice že, dol se bova pa peljala. Kot bi ustrelil bova nazaj.«
»Presneto!« sc je vzradostil Cenek. »Veš, da grem!«
»Samo po barilce skočim,« je rekel Jaka. Kmalu se je vrnil s posodjem. »Takole deset ali dvanast litrov bo menda zadosti za Silvestrovo, kaj misliš?«
Cenek se je zasmejal.
»Jaka, če si božji, bo tudi še ostalo kaj!«
»Ce ostane, nič hudega. Glavno je, da ne zmanjka!«
Privezal je barilce na sanke, dospela sta na pot in se vzpela v prvi klanec. Hodila sta ob strani, kjer je manj drselo. V omejku so se iz beline ponujale pticam še zadnje glogove in šipkove jagode. Golota drevja se je razkazovala v vsem hladu — in molk bi bil popoln, da se ni culo škripanje snega pod njima, drsenje sani in krotko po-bobnevanja praznih barilcev.
»Kako je kaj v mestu, Cenek? Bled in suh se mi vidiš. Premalo ješ!«
»O, še kar gre,« je odgovoril Cenek. »Zmerom bolje bo. Zdaj sem začel že poučevati druge. Dela se ne manjka.«
»Na zdravje moraš gledati, to je prvo. Kaj vse drugo, če ni zdravja! Ne smeš se pretezati. Zdaj rasteš: veliko moraš jesti in biti vesel. Potem ti bodo lica rdeča.«
— Lica so mi kdaj še preveč rdeča! — je pomislil Cenek.
Prvi klanec se je unesel, pot je šla po ravnem, a se za ovinkom vnovič vzpela. Svet pod njima sc je širil; rdeči zvonik farne cerkve za stelniki se je že pokazal, in tudi najvišje strehe... vse daleč... vse majhno, pod komaj vidnimi nadihi dima.
»Presneto se človek ugreje v ta hrib!« je vzkliknil študent.
»To je samo zdravje — taka gorkota iz svoje krvi. Gospoda je zmeraj pribita na stol, zato pa je tudi v obraz kakor kokoš pod repom,« je poudaril Jaka.
»Poleti cvete tukaj sam srobot. Kako diši!« se je spomnil Cenek.
»Saj lahko v tistem soncu, ki edino modrasom ni prevroče.«
Pot je šla zvesto navkreber, hribi na zahodu so se nižali in bližali, prejšnja enolična sivina gozdov se je drobila v posamezna drevesa — nov svet se je razkrival. Prispela sta do prvih vinogradov: samo kolje je molelo iz snega in gole trte so se stiskale k njemu.
Ob vrh novega klanca, pri čičipihlu, se je tiščala Vidovičeva hišica. Jaka je pokazal nanjo in se zasmejal.
»To bajto mora držati sam žegen božji pokonci. Veter in strelo izziva, pa misliš, da jo kdaj kaj zadene? Oni teden se je Pezdircu rodil osmi otrok.«
»Osmi!« se je začudil Cenek. »Kaj živijo od razgleda?«
»Mislil bi kdo: ščeneta. Pa so ko lešniki. Jaz ne znam, kje se jemlje takšna kri. Delavni so, ješči, krotki. Kamor pogledaš, tam vidiš enega. Ne zdaj! Zdaj so notri — na toplem, pri kokši!« se je zasmejal Jaka.
»Micka hodi še zmeraj k prvi maši?«
»Kaj pa drugega! In ko teče domov, sreča sredi pota, na Velikem vrhu, moža, ki hiti k zadnji.«
»Presneto — takih ljudi ni več toliko!« je rekel Cenek in ulihnil.
Pot je krenila na levo v ravnico, potem pa spet v strmino. Ostro ju je rezalo v nos in v oči, kadilo se jima je iz ust, ko sta govorila. Prazni barilci so ju semtertja zvesto opomnili na cilj njune poti.
Končno sta se znašla pred zidanico. Gaz do nje je močno zabrisal pršič, ki ga je nasipala ena zadnjih noči. Veliki ključ je zaškrtal v železnih vratih — in stopila sta noter, v hladni prostor — v en sam zdravi vonj po vinu.
S tramov so visela prevezja s suhimi listi in z uvelim rumenkastim grozdjem. Na ležajih so mirovali trije sodi, na mizi je stala orjaška pletenka žganja, s polic pa so gledale steklenice, majolike in kupice.
»Da se nc prehladiva — najprej to!« je rekel Jaka.
Dobrovoljno sta se spogledala preko kozarčka tropinovca in izpila. Zatem drugi kozarček — in gorkota jima je šla po životu ko mehko olje.
»Zdaj pa tole!«
Jaka se je sklonil, pipa je zacvilila, močni glas curka v majoliko se je naglo višal... in že sta bili naliti dve kupici. Vzdignila sta vsak svojo. Vino je bilo mrzlo, da ga je Cenek pogrel v ustih, preden ga je spustil po grlu.
»Zadnji dan leta, fant! Ne drži se kislo, letos je dala trta vse od sebe! Ni pijača in pol to naše belo vino? — O jaz neroda! Kaj imam pa tule?«
Vzel je iz žepa v papir zavit dobršen kos pečenke in ga z nožičem razrezal na mizi. Iz drugega žepa je potegnil kruh.
»Na, deni v usta, Cenek, saj moraš biti lačen! Pot od fare do sem gori — kar Vidoviča vprašaj! Pa še pozimi!«
Študent je segel po mrzli svinini, in bolj ko je jedel, bolj mu je rasel tek.
»Jaz imam Vidoviča rad,« je rekel Jaka, »zato ker je taka reva S Piškurjevim Jožetom sta krpala streho na našem skednju. Podajal sem jima škopnike visoko gor po lestvi, pa tudi barilec —«
»A, gotovo, brez vina jima bi šlo pokrivanje po polževo.«
»Sonce je sijalo, na visokem sta bila, veter je pihal — i n barilec je romal od enih ust do drugih. Kar ti Jože, omamljen od pijače, zgubi ravnotežje in zašumi nizdol po strehi. Vidovič je v hipu odstavil barilec od ust in zakričal: 'P-p-počassi, J-j-jo-že, p-p-očassi!’ Še preden pa je izjecljal ta opomin, je bil Piškur že v kupu slame pod kapom. In ko je rdečih oči iskal roke in noge in kapo, kaj ni razburjenemu Vidoviču na šopu smuknil barilec iz rok, se polalikal po strehi — in tresk Piškurju v pleča!«
»Ni mogoče!« se je zasmejal Cenek.
»Na lastne oči sem videl! Dobro, da barilec ni bil več poln, drugače bi Jožeta potlačil za dvajset let. Kako smo se smejali!«
»Zadnji čas je, da bi se Piškur oženil,« je pripomnil Cenek.
»Samo reci mu to! 'Jaz da bi se osmradil?’ le bo zavrni!. 'Jaz da bi sedel na gnezdu ko Vidovič? Mene bodo fantje nesli v beli trugi! Nobena baba ne bo jokala za mano, zato ker sem jih vse zamudil!’ Tako ti bo rekel. Pij, Cenek, danes je staro leto!«
Majolika se je praznila, oči so se jima vedno bolj svetile, beseda je postajala glasnejša in urnejša.
Ccnku je pogled nenadno obstal na škornju, ki je samcat visel z žeblja na steni. Pokazal ga je Jaki,
»Kaj je tisto tam kaka čarovnija?(
»Škorenj? Skorajda. Na vem, kateri angel ali satan ga je zgubil nad našo pšenico pod viaduktom. Ob žetvi smo ga našli. Pomisli: sredi zrele pšenice pod železnico ta škorenj. V zidanici zmeraj pride prav kak jermen ali kako usnje, pa sem ga prinesel sem.«
Cenek se je zasmejal na ves glas.
»Presneto, saj to je moj škorenj! Jaz sem 6a zgubil!«
»Kdaj si pa ti nosil škornje, Cenek?«
»Na pustni torek v maškarah. Boter mi je P°" daril svoje stare — in sem se našemil. Vračali
smo se od Frica siti krolov in pijani. Cela gruča se nas je opotekala po viaduktu — in nekdo se je oglasil, da prihaja vlak. Spustili smo se v dir. Me- j ne je desni škorenj že prej žulil, a zdaj me je kar do kosti rezal. Sunil sem z nogo in se ga rešil. Precej sem laglje dihal — in tekel za drugimi. Prišel sem domov z enim samim škornjem.«
»Pa onega nisi šel drugi dan iskat?«
»Nisem: malo zato, ker se mi je zameril, malo pa zato, ker sem se moral že na pepelnico, vrniti v mesto. Pripeljali so premog in šola se je spet odprla.«
»Glej, škorenj je še cel. Vzemi si ga, da boš imel spet par, Cenek!«
no prišla,« je rekel Cenek. »Pot ko po steklu! Ena sama drsnica.«
Del je barilec na sanke in si premrle roke potisnil za pas.
Jaka se je sklonil, da odveže ostala dva baril-ca, pa ga je v hipu vrglo kvišku.
»Strela nebeška — en barilec sva zgubila! šti-rilitrskega!«
Cenek je pogledal pod sani, potem pa se poraženo zazrl v onega.
»Presneto — kaj pa zdaj?«
»Kar nazaj, nič drugega! Poiskati ga morava, prej ko se stemni, Ti strela prejasna — kaj takega se mi pa še ni zgodilo!«
Ni jima bilo do smeha, in tudi čakati nista smela, ker se je bližala noč. Pognala sla se v breg in hlastno iskala z očmi vsak po svoji strani pota. Zmeraj dalje, zmeraj više, zmeraj bolj zadihana, zmeraj nemirnejša. Tekmovala sta z mrakom, ki je lezel od vsepovsod in v nevidnost potapljal ves svet.
»Glej ga!« je nenadoma zaklical Cenek.
»A — tu pri korenini si se ustavil, ti maček štirilitrski! Priiiden! Zdaj pojdeš pa kar z nami!« se je olajšano nasmehnil Jaka. »Več ko za vino
mi je za posodo, verjemi. Ne bi bilo škoda takega barilca?«
»Srečo je imel,« se je zasmejal Cenek. »Da ga ni ustavila ta korenina, bi od njega ostale same doge — in zbogom vino!«
Veselo sta se spustila po hribu. Že je zvonilo zdravamarijo za zadnji dan leta, in potem se je daleč od fare začul veliki zvon: vabil je v cerkev k zahvalni pesmi.
»Mama bo že v skrbeh, ker me tako dolgo ni,« je rekel Cenek.
Jaka mu je v zelenko odtočil dva litra iz velikega barilca.
»Na, Cenek, to odnesi domov, da ne prideš prazen. Vi nimate vinograda. Roko si stisneva drugo leto, kaj?«
»Jutri, Jaka, pri cerkvi!« je prisrčno odgovoril. »Da novo leto ne bi bilo slabše od tega, ki mu tečejo zadnje ure!«
Cenek je pohitel proti domu. Grelo ga je pismo — in v mislih je zbiral besede za odgovor, ki ga bo napisal še ta slovesni večer. Srce mu je bilo odprto, plamenelo je v ljubezni do nje, ki jo je srečal v mestu in mu je osemnajsta leta napolnila z velikim upanjem.
»Ne, Jaka, rajši ti bom še levega prinesel. V zidanici zmeraj prav pride kak jermen ali kako usnje.«
Zasmejal se je kot bi orehe stresel.
Kralki zimski popoldan se je medtem nagnil. Jaka je natočil svoje tri barilce. Dva sta privezala na sanke, enega pa bo držal v naročju Cenek, zakaj Jaka se bo usedel zadaj: on bo vozil, on bo krelal — proste mora imeti roke in noge.
Vse je bilo v redu. Na zahodu je rahla rdečina oznanjala, da nekje za oblaki in meglami tone sonce. Ravnina globoko doli je počasi zginjala v mraku. Tišina velika, in zrak leden — a ne Jaku in Cenku: njiju je grela pijača, grelo ju je napeto veselje spričo vožnje nizdol, ki je bila pred njima.
»To čudno ime 'Cičipihel' šele zdaj prav razumem!« je vzkliknil Cenek. »Reči hoče: čičaj na sani in bo pihalo!«
Usedla sta se na sanke ter ob pogledu na zadnjo ugašajočo zarjo leta za hip obmolknila in ob-mirovala. A že je Jaka razposajeno zaklical: »Srečno, Vidovič — in da se ti hiša še dolgo ne bi dala!« S petami je odrinil sanke... in zdrselo je po sanincu.
Cenek je stisnil barilec k sebi, skrčil noge in jih uprl v krivine, da mu ne bi bile v napoto, Jaka pa jc svoje iztegnil ko dvoje tipalk ali drogov ali vesel. Zdaj z levo peto zdaj z desno je dajal pravo smer. Ves je bil napet; ko po struni mu je utripnilo mimo kolena gor, kadar je pritisnil s peto, ko da bi si jo na /.mrzli podlagi hotel ostru-žiti. Sanke so drvele ko podivjane, poskakovale so, a Jaka jih je imel v oblasti. Vse je letelo mimo: omejki, drevesa, grive, kamni, ovinki. Ledeni zrak je žvižgal mimo ušes. Kjer je strmina malo popustila, sta se oddahnila in zadihala, se zasmejala — pa spel dalje, hej, v novo brzino. Za sankami se je ulegel vzdignjeni saninec, one pa so drvele ko splašena žival skozi predvečerno tišino.
Ce bi človek ob spustu gori na Cičipihlu začel šteti, ne bi prišel do sto, ko so se sanke ustavile pred Jakovim domom. Odrevenela od mraza in napetosti sta vstala in se nasmejana spogledala.
»Šlo je ko sama strela!« je vzkliknil Jaka.
(»Presneto — kar oddahnil sem se, da sva sreč-
Božične navade
pod Matajurjem
Več lepih domačih božičnih navad, šeg in ljudskih obredov kot pri nas na Tržaškem in na Goriškem živi še med našimi rojaki pod Matajurjem, v Beneški Sloveniji. Dosti prvotnih in globokih folklornih navad pa je tudi že pozabljenih v modernem času.
Nabirala sta jih in sta nam jih ohranila ntsgr. Trinko in msgr. Kračina ter jih ljubeznivo priporočala svojih vernikom, da jih ne pozabijo. Dosti navad se je ohranilo iz davnih stoletij; prehajale so iz roda v rod. Med te štejemo zlasti šege in izročila, ki se tičejo Božiča.
Tu ne bomo omenjali toliko zunanjih znamenj, ki se pokažejo za te praznike, kot je na primer že preko meja znano pecivo, nadiške »gubane«, o katerih pravijo, da je njih bistvena sestavina »svojevrstna voda Nadiže in nje pritokov ter zrak, ki veje pod tamkajšnjimi gorami.« Preveva jih torej vonj domače dežele.
Manj poznana je po svetu božična devetdnevni-ca ali devetica, ki jo opravljajo že leta in lota verniki v podutanski fari ali pri Sv. Ljenartu z vso tiho srečo božiča. Začnejo jo že 16. decembra zvečer in traja do svetega večera, tako da se -konča pet ur pred polnočno mašo. Devet dni traja ta ljudska pobožnost, ker so stari pravili, da sta Marija in Jožef hodila devet dni in devet noči od Nazareta do Betlehema. V vsaki hiši podutanske fare hranijo kako staro podobo jaslic. Okrog najstarejše se zbirajo vaščani vsak večer ob sedmi uri. Pokleknejo pred podobo jaslic, ki so bile v starih časih lesene in postavljene na veliki deski.
Okoli jaslic so prižgali polno raznobarvnih svečk. Po izmoljenem rožnem vencu so jaslice vzdignili in jih nesli v sprevodu med petjem lavretanskih litanij do druge hiše. In tako devet večerov od družine do družine še danes.
Procesijo je po navadi vodila dobra pevka, ki je naprej pela lavretanske litanije. Sredi procesije so nosili jaslice, obdane od lučk in sveč. Ko je prišel sprevod do praga namenjene hiše, je tam že klečala domača gospodinja, da bi sprejela jaslice od vodilke. Ko jih je poljubila, jih je postavila na prirejen oltar in obe ženski sta izrekli nekaj priložnostnih verskih besed in voščil.
Gospodinja moli takole: »Bodi pozdravljena, o prečista Devica Marija! Želnuo te sprimem pod strjeho mojo. Bodi mi zvjesta pomočnica, varuj do smartne ure dušo mojo. Aman.« Potem stopijo v sobo še drugi ljudje in pokleknejo pred jaslicami.
V zadnji hiši ostane podoba jaslic do svečnice. Na ta dan imajo pri isti družini sklepno božično ljudsko pobožnost. Sosedje prihajajo, pojejo svete pesmi in poljubljajo jaslice. Ob slovesu polože na določen prostor dar v denarju. Naslednje jutro nese gospodinja župniku za dve maši, eno za žive. drugo za mrtve, kar ostane je pa za cerkev.
Ta beneško-slovenska božična devetica je zelo stara. Koliko, se natanko ne ve. Približno pa le. ker je pravila rajna Lucija Betacova (»ta z Ošnje-ga«, ki je umrla leta 1940, da »so nosil’ Marijo pred božičam po vaseh že kadar moja nona je bila otrok.«
Šent-lenartska dolina v Beneški Sloveniji
WILLY DANDOLO
KAJ JE VIDELA LESENA OVČKA
Ovčka se je prevrnila, prevrnila docela, da so ji štiri noge molele v zrak med debelo knjigo z lepo pobarvanimi platnicami in prav tako veliko pisano žogo. Počutila se je docela ponižano, ker se ni mogla postaviti na noge, kajti, kakor veste, ovčke iz lesa, ko so enkrat na tleh, se ne morejo več dvigniti. Ovčka ni niti poskusila, da bi se obrnila, da bi se naravnala. Že kdaj prej se ji jo bilo kaj podobnega pripetilo, in vedno je morala čakati usmiljene pomoči. Zato je čakala, čeprav ponižana.
Končno jo je drobna, debelušasta ročica prijela in jo narahlo postavila na štiri noge. Najprej so je malo iazibala, globoko izdihnil?, in nadaljevala svojo pot.
Ni vedela, kam naj gre. Vzeli so jo bili iz lesene škatle, kjer je v miru ležala z mnogimi drugimi ovčkami. Debelušasta ročica je vse postavila
na noge. Potem so se ovčke podale na pot, mirne in nekoliko neumne, kakršne so ovčke več ali manj zmeraj. Ona pa, najmanjša, je padla, ostala je torej za vsemi in izgubila je izpred oči tovarišice, ki so stopale pred njo, zato ni vedela, kam naj gre. Žalostno je, prežalostno za leseno ovčko, če ne ve, kam naj se poda!
Nenadoma se je ob njej pojavil osliček. Tudi on je spal v leseni škatli, vendar zavit v svilnat papir, kajti njegova koža je bila silno delikatno pobarvana in nekoč se mu je bil prilepil na vrat rep velikega ovčjaka. Zato ovčka že lep čas ni videvala oslička in ga skoroda ni prepoznala. Toda ker se je počutila tako izgubljeno, se je predrznila in mu nastavila vprašanje:
— Kam pelje ta pot?
Osliček jo je nekoliko začudeno pogledal in prijazno odgovoril :
— Po tej poti greva delat jaslice.
Ovčka je boječe rekla :
— Spominjam se, da sem že čula nekoč govoriti o jaslicah in morda sem jih celo nekoč videla, toda bila sem majhna majhna, bila sem čisto nova ovčka! Spominjam se velike svetlobe, mnogih ljudi, mnogih živali, drobcenega deteta na slami. Je ali ni tako?
— Seveda, tudi tako je — je resno odvrnil |
1
os iček, — toda ne samo tako. Zdaj boš videla, in, ! če hočeš, ti bom vse razložil. Kar mene se drži.
Ovčka se mu je prisrčno zahvalila in prav ko se jo sklanjala, se je zavedela, da postavlja noge na neke vrste zeleno, tanko rezano predivo.
— To je	mah, — je rekel osliček —	in	tu
sva sedaj pri	jaslicah. Kar k meni se stisni,	le	za
spoznanje stopaj za mano; jaz in vol in konj smo čisto ob Detecu. Greti ga moramo s svojim dihom.
Ovčka je	stopala za osličkom, ustavila	se	je
ubogljivo za	njim med ostalimi ovčkami	in po-
gledala, začudena in zadovoljna, okoli sebe. Koliko čudovitih stvari I Komaj se je spominjala tiste svetlobe in tistih barv, in vse ji je bilo novo in zabavno.
Ovčka je stala v ljubki leseni štalici, ki so jo razsvetljevale štiri majhne modre svečke, postavljene v notranjosti in ob vhodu. Gori, v loku nad širokim vhodom je visela prekrasno zvezda repatica. Bila je narejena iz srebrnega papirja, toda imela je zlat, na koncu narezan rep, tako da so bile zlate resice, dolge zlate nitke, ki so se tresle in se svetlikale.
— Zvezda repatica je nova, — je rekel z nizkim glasom osliček. — Tista lanska jo storila nesrečen konec: ob plamenu sveče ji je zgorel rep. Letos so jo pestaviii bolj visoko.
Ovčka je pogledala predse, tja v bližino oslička, in zagledala jasli, polne sena, v njih pa drob-1 cenega otročička, vsega rožnatega in svetlega. Eno roko je držal v zrak ter se smehljal. Kleče ob njem sta stali dve ljubki postavi s sklonjeno glavo, obe sta imeli nad glavo krožeč iz pozlačenega papirja.
-— Dete Jezušček je tisti, — je rekel osliček, --- klečeči figuri pa sta Marija in Jožef.
Ovčka je brž sklonila glavo v znak spoštovanja. Nato je pogledovala dalje in iz gobca so ji ušli glasovi začudenja in občudovanja. Nekoliko umaknjeni, vendar še v bližini vhoda v štalico, so stali trije gospodje, ki so prihajali naprej v vrsti po eden. Bili so prekrasno oblečeni, na glavi so imeli zlate krone, v rokah pa so nosili zlate skrinjice.
— Sveti Trije kralji so, — je rekel osliček; nato je nekoliko zdolgočaseno dodal : — Ti prihajajo vedno pozno! Že res, da imajo dolgo pot, toda nekoliko bi le lahko pohiteli, saj vendar vedo, da se jaslice naredijo vsako leto!
Konj, ki je vse to slišal, se je sklonil in rekel z nizkim glasom :
— Ni njihova krivda. Popraviti so morali plašč Boltežarju. Toda ovčki ni bilo mar teh stvari in je z navdušjem gledala Tri kralje. Takih osebnosti še ni bila nikoli videla I
— Ali prihajajo od zelo daleč? — je boječe vprašala.
— O, seveda, od daleč daleč! — je dejal resno osliček. —• Ti trije so shranjeni v škatli sami zase, posebej, oviti v vato. In to škatlo hrani stara mati.
— Tudi krone, — je dodal konj, — imajo svoje mesto v posebni škatli, ker so iz čiste medenine.
Ovčka je pripomnila, da vol še ni spregovoril eno samo besedo, temveč je vse stvari le mirno,
j Svete Tri kralje; zdeli so se ji vredni vsega občudovanja, vsaj tolikšnega kakor Marija in Detece Jezušček. Tako je bila v to misel zatopljena, da je kar poskočila, ko ji je osliček rekel:
— Poglej tja ven v bližino zvezde repatice, prav gor nad svečko...
Ovčka je pogledala in zagledala lepega angela z dvema velikima perutima. Visel je na nitki s strehe štalice in rahlo nihal sem ter tja, smehljajoč se Deteru Jezuščku.
nekoliko začudeno opazoval s svojimi velikimi očmi. Osliček je povedal, da jo vol nov, kupljen komaj dan poprej.
— Pastirji pa so stari, — je rekel nato konj nebrižno, — psu pa so sploh morali pritakniti nov rep.
In ovčka je res opazila, da so imeli pastirji nekoliko zdelane obraze. Pasji rep se ji je zdel za spoznanje različen od vsega ostalega. Pastirji pa so, resnici na ljubo, bili zelo prikupni in tudi pes je moral biti zelo dober.
Toda ovčka je s posebnim zanimanjem gledala
— Angel je težak, — je ugotavljal osliček zaskrbljeno, — lan:!.o leto se je nitka utrgala in je angel padel.
— Iz česa je angel narejen? — je vpraašla ovčka.
— Iz lesa, — je odvrnil osliček, — iz lesa kakor Detece, Marija kakor Sveti Trije kralji, kakor mi sami.
— Res? — je vprašala začudena ovčka. Nato je umolknila. Nemogoče se ji je zdelo, da so tudi Detece, Marija in Sveti Trije kralji le iz lesa.
— Torej niso resnični, pravi? — je vprašala užaljena — Ne, ne, niso resnični. Kaj neki misliš! — je odgovoril osliček nepotrpežljivo. — Saj tudi midva nisva resnična. Sva le iz lesa.
Konj se je obrnil, resno pogledal oslička in z nizkim glasom rekel:
— Detece se zdi, kakor bi bilo iz lesa, pa je voščeno in rahlo rožnato pobarvano.
Ovčka je zadihala; odvalil se ji je kamen od srca in zadovoljna je postala, ker je bilo Detece Jezušček vsaj iz voska.
Nenadoma je nekdo pihnil v štalico, tako močno, da bi bil skoraj odpihnil angela, in lučke so se pogasile.
Sledil je nekajminutni molk, v katerem se je ovčki zdelo, kakor da je izgubljena. Kaj se bo zgodilo sedaj? Slišala je oslička, ki je z nizkim glasom dejal : — Kako pozno gredo nocoj spat!
Spet je sledila tišina. Nato je nenadoma začelo nekaj hrumeti, šepetati, dvignila se je pesem nepozabnih glasbil, glasov in vzdihov. Polagoma se je svetlima spet vračala, še bolj mila, bolj rožnata. In v tej svetlobi se je prikazalo Detece še bolj rožnato in lepše, smehljajoče. Nežne ročice je stegovalo proti Materi, ki se je sklanjala nadenj in ga božala. Nadenj so se sklenili tudi vol, koni, osliček in njihova topla sapa je ovila malega Jezuščka. Sveti Trije kralji so pristopili, pokleknili pred jasli in mu darovali zlato, kadilo in miro. Pastirji so ga počastili z obrazi na tleh. Angel je plaval okoli štalice in se od časa na čas ustavil ob vhodu kot čudovita, smehljajoča se straža. In iz zvezde repatice, ki je tudi stala negibna nad vrati štalice, je lila svetloba, rožnata in ljubka, od daleč pa je bili slišati petje angelskih korov...
Počasi počasi so glasovi potihnili in glasba se je zgubila, umolknila. Svetloba je pobledela, zamrla, in vse se je potopilo v temo in tišino.
Prevedel Marijan Brecelj
Odlična številka „Zaliva
Nova, 12. in 13. številka revije »Zaliv« prinaša na uvodnem mestu izjavo takoimenovanega Rus-sellovega sodišča, ki obsoja vse agresije, o sovjetski agresiji na Češkoslovaško pa pravi med drugim: »Obtožujemo voditelje Sovjetske zveze vojnega zločina agresije... Zahtevamo takojšen umik sovjetskih čet in popolno obnovitev češkoslovaške suverenosti.«
Sledi pretresljiva »reportaža« slovaškega pisatelja Ladislava Mnačka (na ovitku je narobe nuve den kot Mnaček) »Na pokopališču«, v kateri prikazuje usodo dveh poštenih ljudi, ki sta verjela v resnični, pošteni socializem, pa ju je stalinizen uničil — oziroma tisto, kar danes največkrat označujemo za stalinizem, kar pa lahko ima zelo različna imena, a isto bistvo: hudobijo, omejenost in strah, in iste namene: ohraniti se za vsako ceno na oblasti in uničiti vsakogar, ki bi mogel postati tej oblasti nevaren, čeprav samo s svojo po štenostjo. Reportažo, vzeto iz Mnačkove knjig«. »Zapoznele reportaže«, je lepo prevedel Marjan Brecelj, uredništvo pa je v uvodu pisatelja, o katerem se je zadnje leto veliko govorilo, predstavilo bravcem. Skoda, da ni objavilo tudi njegove fotografije.
Sledijo »Misli o narodnosti« dr. Karla Lavriča (umrl 1. 1876), ki so v glavnem še danes aktualne. Pobrane so iz raznih njegovih člankov. Zanimiv je Dedijerov članek o memoarskih delih o dve: svetovnih vojnah, ki nam da vedeti, da je le maL objektivnih del te vrste in da za zgodovino torej niso posebno pomembna. Objavljena je tudi »Stra«. iz dnevnika dr. Vladimira Dedijera«, v kateri ču stveno govori o Slovencih. Izvirnika je prevede Janez Gradišnik.
Za našo kulturno zgodovino so zanimiva pisma Alojzija Resa pisatelju Bevku. »Res je bil v resnic Evropejec, sodoben Evropejec dialoga. Po prepričanju katoličan, je vse svoje življenje uravnave, po tem idealu, vendar je imel široko odprto »uho in oko« za vse, kar se je okoli njega dogajalo v času in družbi. V občevanju z ljudmi ni poznal nobene razlike; vsem se je enako zaupal, bil jc globoko človeški in odprt. In pisma več kot zgovorno pripovedujejo o takem Resu,« piše Marjan Brecelj, ki je pisma odkril in jih opremil z lite-rarno-zgodovinskinti opombami. S tem je imel veliko dela. Glede na to, da se o naših primorskih izobražencih lahko reče, da so nekam gluhi za zgodovino in nekam zanosno ter celo naivno zagnani samo v sedanjost in bodočnost, kakor da bi ti dve ne poganjali iz preteklosti, je napravil »Zaliv« pomembno dejanje, da je objavil ta pisma in pretrgal s »tradicijo« bojkotiranja literarne zgodovine in zgodovine sploh v naših revijah. Glav-
na zasluga za to gre Breclju ki namerava nadalje vati z objavljanjem Resovih pisem.
Radoslava Premrl nadaljuje s svojimi spomin na brata Janka-Vojka, primorskega junaka v boji. za narodno svobodo. Ti spomini so tako zanimiv da bi bilo škoda, če bi ne izšli tudi v knigi, da b postali dostopni tudi široki javnosti, se pravi, tud. takim preprostim ljudem, ki ne kupujejo revij i: morda niti ne vedo zanje. Irena Žerjal Pučnik p nadaljuje svojo novelo »Tragedijca na Grobljah« ki po usodi glavnega junaka rahlo spominja na Mnačkova uničena človeka.
Milko Matičetov je prispeval zapisa dveh lepih ljudskih pravljic iz Beneške Slovenije — seveda v izvirnem jeziku — kateri mu je povedala Tyna VVajlova (Valentina Pielich vdova Negro) iz Ste. bice v Reziji. Ostalo vsebino sestavljajo »Pismo iz Slovenije (»V začetku je bila beseda«), ki gr. je napisal Matija Ribič m je nekako abstraktne obračunavanje s totalitarizmom, zanimivi zapiski Borisa Pahorja s III. kongresa Mednarodnega združenja za obrambo ogroženih jezikov in kul tur v Andorri, ki bi zaslužili, da bi se obširneje ukvarjali z njimi (in da bi jih prebral vsak nas človek, ne le, ker se ukvarjajo z manjšinami, ampak tudi kot primer elegantno napisanega kulturnega potopisa), obvestilo o izidu knjige »Skandinavski izvor Slovencev«, »Marginalije k potopisu« s podpisom A. C. (s potovanja v Munchen), poročilo o posvetovanju pisateljev v gradu Štatenberg na Štajerskem ter zapisek o grafikah (ex-librisih) Pavla Medveščka.
Preostane seveda še glavni prispevek te številke, razprava Borisa Pahorja »O slovenski suverenosti«, v kateri najprej mimogrede zavrne naivni izpad urednika »Gospodarstva« proti svojim tezam, nato pa razvija naprej svoje misli o nujnosti slovenske narodne suverenosti, pod čemer razume, da naj bi imel slovenski narod v okviru ! svoje republike v Jugoslaviji možnost, da sam, ' svobodno in suvereno rešuje svoje probleme. Raz-j prava je tu pa tam nekoiiko polemična do dru gačnih nazorov in trpi na tem, da Pahor kot ! pisatelj ne uporablja pravnega izrazoslovja in ne pozna mednarodnega prava. Napisana pa je s plemenito vnemo človeka, ki se bori za svoj ideal in je prepričan, da ima prav in da mora njegova ideja končno zmagati, pa tudi z veliko ljubeznijo do slovenstva.
Še pred Božičem bo izšla 12. številka »Mladike«, enako pa tudi 4. številka »(Pastirčka«.
»Mladika« prinaša med drugim intervju z Alojzom Rebulom.
Radio Trsi A je pripravil za Boiič in Novo leto zanimiv program. Slika kale podelitev nagrad
letošnjega radijskega raz pisa za kratke igre.
S TRŽAŠKEGA
ZAKAJ TRST ZASTAJA ?
Lotos nam je posebno padlo v oči, da Trst močno zastaja za drugimi mesti v božični okrasitvi. Celo Gorica ga v tem pogledu prekaša, še bolj pa je to očitno v primerjavi z avstrijskimi in nemškimi mesti, ki izžarevajo v predbožičnih tednih morje luči. Na trgih žare visoke smreke. Cele ulice so spremenjene v prave žareče slavoloke. Trst pa je ob večerih skoraj žalosten in pust. Ali je temu kriva brezbrižnost, ali materialistična, zgolj zaslužkarska čud Tržačanov, ali gospodarska negotovost?
MNOŽIČNI OBISKI IZ SLOVENIJE
Za praznik sv. Miklavža in zdaj v predbožičnih dneh se je posebno okrepil tok obiskovavcev iz Jugoslavije v Trstu, posebno še iz Slovenije. Slovenci kupujejo te dni v Trstu zlasti božično okrasje, jaslice in obeske za božično drevo, električne lučke zanj, pa tudi božična darila in zimsko obleko, ki se zdi, da je v Italiji še vedno cenejša, če ne gre zgolj za mik tuje .mode. Vsekakor so te množice obiskovavcev iz Slovenije privedle do tega, da je slovenska besede na tržaških ulicah danes vsepovsod pričujoča in glasna ter samozavestona.
ŽIVAHNO DELOVANJE SLOVENSKIH SKAVTINJ
Letos je opaziti živahno delovanje slovenskih skavtinj na Tržaškem. Ponekod pripravljajo nastope, povsod pa imajo redne sestanke. V nedeljo, 22. t. m. imajo dopoldne skupno predbožično pobožnost.
Videti je, da je skavtska ideja zelo privlačna za naše deklice in mlajša dekleta.
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V TRSTU
želi vsem svojim članom in vsem slovenskim izobražencem vesele božične praznike in srečno novo leto!
SLOVENSKI KULTURNI KLUB
(Ulica Donizetti)
vošči vsem svojim mladim članom, prijateljem, predavateljem in vsej naši mladini srečen Božič in novo leto!
Vsem slovenskim poslovnim ljudem, gospodarskim organizacijam in zlasti še svojemu članstvu, želi
SLOVENSKO GOSPODARSKO ZDRUŽENJE V TRSTU
vesele praznike in uspešno novo leto.
VOŠČILO
Neš odgovorni urednik Drago Legiša je zbolel in se nahaja v bolnišnici v Tržiču. Kolegi iz uredništva in uprave ter osebje tiskarne »Graphis« mu voščijo skorajšnje ozdravljenje in blagoslovljen Božič, v novem letu pa veliko sreče.
SPLOŠNI ZDRAVNIK
Dr. JOSIP SANCIN
ordinira CORSO ITALIA 7/11 - tel. 30058 dnevni od 15. do 17. ure in ul. del RIVO 46 (nad lekarno GODINA - SV. JAKOB) tel.
90-212, dnevno od 18. do 19. ure. SPREJEMA ZAVAROVANCE VSEH BOLNIŠKIH BLAGAJN
Današnje vinogradništvo
Strokovna predavanja služijo seznanjanju širšega kroga ljudi z dosežki posameznih strok. Obisk predavanj in tečajev, ki so jih organizirale razne kmetijske ustanove 'in organizacije, je bil letos razmeroma slab, pa čeprav so bila med predavatelji tudi imena velikega ugleda. Eden izmed takih predavateljev je bil tudi inž. Simčič, ravnatelj znamenite vinske kleti Dobrovo v Brdih in predsednik mednarodne ocenjevalne komisije pri ljubljanski vinski razstavi. Z izvlečkom iz njegovega predavanja mislimo ugoditi vsem tistim, ki niso imeli priložnosti poslušati izvajanja priznanega strokovnjaka (predavanja, ki jih je imel inž. Simčič in ki jih je organizirala Kmečka zveza, se pač niso mogla vršiti v vseh vaseh na Tržaškem).
Trta je ena najcenejših in najboljših kmetijskih rastlin, ker uspeva skoraj povsod in skoraj na vsakih tleh. Ceneje je pridelovati vino v ravninskih predelih kot pa v hribovitih, zato se tudi ponekod ljudje izseljujejo iz teh v ravninske kraje. Ni pa to brezpogojno potrebno, zakaj vina je na svetu dosti, kvalitetnega vina pa ni vedno možno dobiti. Vino ohranja slej ko prej svojo veljavo, posebno v luči sodobnih zdravniških dognanj, ki pripisujejo vinu zdravilne lastnosti. To velja posebno za umske delavce in za vse tiste, ki dosti sedijo, saj ima vino dober vpliv na krvni obtok in na prebavo.
Dandanes je potrebno pridelovati kvalitetna vina, zato je nujno obdržati hribovita vinska področja. Nekateri trdijo, da v hri bovitih predelih ni mogoče vpeljati mehanizacije, da so tla revna itd. Tudi za to so našli rešitev in najboljši dokaz nam dajejo ravno Brda. S terasami so omogočili pravilen odtok vode in mehanizacijo. Sicer ni odločilno samo vprašanje mehanizacije. Pomembna je tudi razdalja med vrstami, globina obdelovanja zemlje, pravilna izbira tri način negovanja itd. Posebno način vzgoje stopa v ospredje.
Vzogoja trt
Zelo se je razširil nov sistem vzgoje — Casarsa —, pri čemer se spelje trto približno dva metra visoko v obliki kordona. Vezi naj bodo iz polivinila, ki je elastičen in dober za predele, kjer razsaja burja. Veje v začetku štrlijo v zrak, pozneje se pa z grozdom upognejo in visijo. Na ta način jih ni treba poleti krajšati in čistiti. Dovolj je, če jeseni trte pregledamo in uredimo po potrebi. Ta način povzroča manj dela, zato se tudi vedno bolj širi.
Razdalja saditve
Razdalja vrste od vrste naj bo čim večja, zakaj trta že po naravi ni tako majhna rastlina, kakršna je po naših starih vinogradih. Trta hoče večjo obliko in zato več prostora. Sicer pomeni večje število tudi več dela Gosto nasajene trte pa dajo tudi mnogo manj pridelka kot široko zasajene. Razdalje morajo biti večje posebno na slabših zemljah, da si korenine laže poiščejo hrano. Čim više bomo vzgajali trto, tem večje morajo biti razdalje med vrstami.
Gnojenje
Novi vinograd potrebuje dosti gnoja, tako da lahko v treh letih speljemo trte in da pač lahko rodijo čim prej. Pozneje je
H
treba pri gnojenju paziti in pravilno do-gnojevati. Pri izbiri rudninskih gnojil je važno sorazmerje med dušikom, 1'osforom in kalijem. Na pridelek vpliva odločujoče tista snov, ki je sicer v zemlji najbolj primanjkuje. Pommebni so pa tudi mikroelementi kot železo, aluminij, magnezij. Ti delajo prave čudeže.
Dobro je vedeti, da odvzame dobro roden vinograd zemlji na leto približno 120 kg čistega dušika, 40 kg čistega fosfora in 140 kg čistega kalija. Najmanj tolikšne količine moramo zemlji vsako leto vrniti, nekaj pa še dodati.
Varstvo trte pred boleznimi
Brajdo najbolj napada oidij, zato je treba najprej opraviti žveplan j e, da preprečimo okužbe. Pri peronospori je treba upoštevati inkubacijsko dobo. Pomembna je predvsem kontrola temperature. To lahko opravlja sam vinogradnik, ki edini pozna mikroklimatske posebnosti in lego vinograda.
Pot do uspešnega zatiranja bolezni je tudi v pravilnem škropljenju. Atomizerji omogočajo brezhibno oškropitev posebno
pomembne spodnje strani listov. Povrh imajo še to prednost, da porabijo petkrat manj vode kot navadna stredstva in omogočajo hitrejše in manj naporno škropljenje. Ža naše vinogradnike so primerni tudi atomizerji na hrbtu, ki so v uporabi goriva zelo ekonomični (3 1 mešanice na hektar).
Obdelava vinograda
Pred zimo je treba poskrbeti za plitvo j oranje, kajti vedeti moramo, da se nahajajo koristne drobnoživke v zgornjih plasteh zemlje, katero bomo zato v letih po rigolanju samo plitvo obračali in globoko rahljali. To opravimo spomladi. Poleti opravljamo samo površinsko delo. Plitvo bomo okopali vinograd konec junija in potem še enkrat pred zorenjem grozdja.
Za uničevanje plevela lahko v vinogradih uporabljamo tudi kemična sredstva, selektivne herbicide.
Trgatev
Strašno škodo povzroča gniloba (Botry-tis cinerca), ki sili k predčasni trgatvi. Vedeti moramo, da jc bolje imeti manj zrelo, zato pa zdravo grozdje, ki odločilno vpliva na kvaliteto vina. Čas trgatve je odvisen
tudi od tega, do katere stopnje je grozdje dozorelo in kakšno je njegovo zravstveno stanje.
Kletarjenje
Prvo fazo kletarjenja predstavlja že trgatev sama. Okužbe se začno razširjati že v ne prav čisti posodi. Najbolje je, če pride grozdje v klet nezmečkano. Jagoda ima namreč kožico, na kateri se nahajajo glivice kvasnice in bakterije. Pri zmečkanem grozdju se te hitro razmnože, kar ima za posledico, da se okuži tudi mošt. Koristne kvasnice porabijo manj sladkorja ter proizvedejo manj ocetne kisline. Letos je grozdje cikalo že ob trgatvi, ker so bile ocetne bakterije že dobro razvite. Danes uporabljajo tudi selekcionirane glivice. Preskrbuje jih kmetijska služba v Brdih.
Žveplo v kletarstvu
Brez žvepla ne gre, posebno še, ker duh po žveplu izgine popolnoma že pri spontanem vrenju. Uporabiti ga je treba, preden stopi mošt v fermentacijo. Kalijev metabi-sulfit je treba dati že na grozdje v kadeh, da se preprečijo okužbe, žveplo ovira bakterije in škodljive kvasnice ter omogoča razvoj koristnih glivic, žveplo je treba torej dajati v prvi fazi. S kalijevim metabisulfi-tom vežemo raztopljeni kisik in izločimo ali v delovanju zatremo vse drobnoživke, ki kisik potrebujejo. Danes ne zračimo več, ker to prizadene kakovost, če posoda ni čista, dobi vino pri spontanem vrenju priokus, zlasti še, če je bil pridelek kakovostno slab. Pri nas je za to kriva posoda, ki stoji dolge mesece prazna, zaradi česar dobi vino duh po suhem lesu. Najbolje je, če posodo po uporabi operemo in jo spet napolnimo z vodo, kateri dodamo 2-3 dkg kalijevega imetabisulfita na hi, ki sod razkuži, povrh pa še topi čreslovino.
Če temperatura v kleti presega 11 stopinj, postane vino staro, t. j. oksidira in spremeni barvo. Vino je treba zato vstekle-ničiti. V suhem okolju zgubi vino vodo, v vlažnem alkohol, vendar alkohol ne vpliva odločujoče na kvaliteto. Dovolj je, če ima 11 - 11,5 stopinje. Kvaliteta vina se kaže predvsem po harmoniji. Temperaturo lahko naravnamo samo v sodobni kleti.
Pretakanje
Da bi preprečili porjavitev vina, je treba vino pretakati, ko še fermentira. Najprej moramo določiti, če je vino na zraku obstojno. če vino, ki smo ga pustili 24 ur v kozarcu, ne spremeni barve, ilahko prvič ; pretakamo ob zračenju brez dodatnega žve-planja. če pa vino na zraku dobi temnejšo barvo ali celo porjavi, ga moramo prvič pretakati brez zračenja ali pa ga pred pretokom močneje žveplati.
Pri pretakanju se v novejšem času zlasti pri kakovostnih vinih izogibamo zračenja. Namen zračenja je namreč bil izločanje beljakovinastih snovi in hitrejše dozorevanje vina, kar pa v sodobnem kletarstvu lahko dosežemo drugače. Zračenje po-vroča izgubo buketnih, aromatičnih snovi.
Pretakanje vršimo s pumpo. Če je vino torej dobro, ga moramo pretakati brezzračno. če smo pri prvem pretakanju zračili, moramo vino po 6-8 tednih drugič pretočiti. Kakovostnejša vina, ki so vezana na ! daljše zorenje, pretočimo drugič spomladi in tretjič pred ustekleničenjem.
ŠPORT MED NAŠO MLADINO
JURKICEVA ŠESTEKA KONČNO SPET ZMAGALA
Po dveh zaporednih porazih so Borovi odbojkarji spet prišli do zmage. Premagali so tokrat na domačih tleh vztrajno ekipo Scaiola iz Mantove. Kljub pozitivnemu rezultatu pa Borovci niso povsem zadovoljili. Igra je bila precej nepovezana, podaja netočne in napad neučinkovit. Vzrok je treba iskati predvsem v težavah, ki so jih imeli s treningi. Vsekakor važno je, da so kljub temu odločili tekmo v svojo korist. Predvsem prvi in zadnji set sta bila zelo napeta in so si ju Borovci zagotovili le z minimalno razliko. Popolnoma so popustili v drugem setu, precej gladko pa osvojili tretjega. Nasprotniki so bili odlični predvsem v obrambi, kjer so pokazali izredno borbenost in zagrizenost. Končni rezultat:	Bor - Scaiola 3:1
(13, —6, 9, 14).
VISOKA ZMAGA NARAŠČAJNIKOV, PORAZ ČLANOV
Borovi najmlajši košarkarji so nas spet razveselili z izdatno zmago nad ekipo Tricolore. Tokrat so predvajali res lepo košarko, kar daje dobre upe za bodočnost. Bili so borbeni, hitri. Vsi so vredni pohvale, najbolj pa se je izkazal Pertot, ki je dosegel 14 točk. Končni rezultat: Bor - Tricolore 40:14 (24:10). Bor je nastopil v postavi: Kralj 6, Barazzutti, Deško 4, Segina 6, Pertot 14, Hrvatič V. 4, Hrvatič S. 6.
Člani pa so morali položiti orožje pred močno ekipo Libertas iz Trsta. Plava peterka je sicer nastopila precej okrnjena zaradi odsotnosti Rudeža in Sancina. Trener prof. Mari je tako moral povsem zamenjati posamezne vloge, zaradi česar se borovci v prvem polčasu nikakor niso znašli. Izgubljali so že z 2:20, a so si potem znatno opomogli in v drugem polčasu zaigrali zelo dobro, tako da je bil poraz proti tako močni ekipi nadvse časten: 47:58 (16:32). Od borovcev se je najbolj izkazal Savo Spacal, zelo dobra pa sta bila tudi Ambrožič in Sirk.
NEPRIČAKOVAN PORAZ BOROVCEV
Borovi namiznoteniški igralci so povsem nepričakovano doživeli prvi poraz v letošnjem prvenstvu B lige. Na domačih tleh jih je presenetila ekipa Fasolin iz Bergama. To moštvo razpolaga sicer z dobrimi igralci, vendar le eden, Zambetti, je res siguren in izkušen. Proti ostalima dvema bi morali vsi trije borovci v normalni formi glad-
ko zmagati. Žal je tokrat to uspelo le Ediju Košuti, ki je z dvema zmagama in tesnim porazom proti močnemu Zambetiju edini zadovoljil. Vendar tudi on ni bil v najboljši formi in predvsem v napadu ni pokazal običajne sigurnosti. Povsem pa sta tokrat odpovedala Bole in Tomšič. Prvemu je uspelo premagati le juniorja Bellolija, Tomšič pa je moral tudi pred njim kloniti. Proti Zambetti ju je Tomšič osvojil točko brez borbe, ko je
bil rezultat že odločen v korist gostov. Kljub porazu so borovci še vedno na čelu lestvice, vendar ne več sami. Prihodnjo nedeljo igrajo spet doma, tokrat proti nevarni ekipi Fiorente iz Luga. Upajmo, da bodo vsi trije spet prišli v dobro formo in zmagali.
Končni rezultat: Bor - Fasolin 4:5. POSAMEZNI IZIDI:
Tomšič - Belloli 1:2 (—19, 10, —13)
Bole - Zambetti 0:2 (—19, —15)
E. Košuta - Camolese 2:0 (14, 18)
Bole - Belloli 2:0 (10, 9)
Tomšič - Camolese 1:2 (19, —12, —14)
Košuta - Zambetti 0:2 (—23, —21)
Bole - Camolese 0:2 (—18, —18)
Košuta - Belloli 2:0 (12, 15)
Tomšič - Zambetti 2:0 (0, 0) p.f.
SKUŠNJAVA TOTALITARIZMA SE NI ZMANJŠALA
(Nadaljevanje s 3. strani)
svojega vodje. To pa bi pomenilo v bistvu povratek na opičjo družbo. In neglede na to: kdo nas more prepričati, da tudi v taki družbi ne bo pohabljenih, grdih, neozdravljivo bolnih, v ljubezni nesrečnih, nenormalnih ali z zločinskimi nagnjenji rojenih in zato nesrečnih ljudi? Kakšen anarhizem bo tem dal srečo? In kdo more zajamčiti, da ne bo prišlo do novih oblik nasilja močnejših nad šibkimi in demagoško sposobnejših nad manj sposobnimi? Najbolj realistično sklepanje je ravno to, da bi najspretr.ejši demagogi obšli obdobje skupinskih anarhističnih tvorb in bi direktno stremeli po ustvaritvi nove velike in strašne totalitarne diktature, obvladane od nekaj posameznikov ali majhnih skupin.
Današnja skušnjava anarhističnega totalitarizma zato ni drugega kakor sanjarija preprostih duš o prvotnem mitičnem raju na zemlji. Toda tak raj, oa je kdaj obstajal, se nam nikoli več ne povrne. Sanje o raju na zemlji se vedno slabo končajo in vedno jih morajo milijoni plačati s krvjo. To dokazuje zgodovina. In nasilje, ki ga tako ljubijo mladi »kontestatorji« pri svojih demonstracijah, dokazuje, da si človeštvo od uresničevanja njihovega ideala ne more obetati drugega kakor nova nasilja, krvoprelitja, pomore »nasprotnikov« in »reakcionarjev«, nova koncentracijska taborišča, nove nabore rabljev in nove masovne grobove in novo suženjstvo.
Modernemu znanstvenemu in tehničnemu razvoju odgovarja samo urejen napredek, prilagajanje družbe vedno novim zahtevam z mirnimi, demokratičnimi sredstvi v okviru normalne pluralistične družbene dinamike, obvladovanje tehnike im uveljavljanje socialne pravičnosti v skladu z vedno novimi potrebami in sredstvi. Vse drugo so fantastične sanjarije, ki vodijo v nove tragične izkušnje in katastrofe.
Izdajatelj: Engelbert Besednjak • Glavni urednik: Engelbert Besednjak • Odgovorni urednik: Drago Legiša • Tiska tiskarna »Graphii« — Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — telefon 29-477
F.J. • 43
SMRT
V POMLA
Še večkrat jo je od daleč videl in jo colo iskal med množico kmetic na trgu, ne da bi se sam tega zavedel. Toda srečanju se je vedno ognil, dokler ga ni nekoč sama zagledala in prihitela k njemu.
Bilo je že mrzlo d n preko ramen je imela ogrnjeno volneno ruto, lica pa so ji bila zardela od vetra, ki je bril preko trga.
»Tine, zakaj me nočeš nič videti? Sem ti zamerila?« je vzkliknila.
Nekoliko v zadregi ji je dal roko.
»Ali si vedela, da sem tu? Delam pri zidarjih,« sc jc opravičil s pogledom na svojo z apnom obrizgano obleko.
»Nekdo te je videl, pa mi je povedal,« je dejala. »Si hud da sem te poklicala?« čutila je, da mu ni prijetno, da ga vidi takega.
»Saj ne bom nikomur povedala, da sem te videla, niti vaši mami, če nočeš,« je rekla.
»Kako pa je z mamo? Ali si jo kaj videla?«
»Jaz ne grem nič k njej... ne upam si, saj veš,« je dejala .in zardela. »Le v cerkvi jo vidim včasih, žalostna je še vedno, a zdi se mi, da se je že malo potolažila. Rada bi ji včasih poslala mleko, pa se bojim, da ga ne bi hotela.«
»Če jo vidiš, ji reci, da jo pozdravljam. Težko mi je ob misli, da je tako sama.«
»Bom, če hočeš, toda rajši ne bi,« je rekla.
»Saj ve, da nisi ti nič kriva,« je dejal on.
N jo je rahlo zabolelo v srcu nad tem,	kako	je	to	dejal.
»Ce ve, da nisem nič kriva, pa boni	šla	spet	k	njej,« je reki;
s tajno grenkobo, ki je ni pokazala.
»Hočeš malo naših sliv?« je vprašal nato. »Ko smo hodili š< v šolo, si jih imel rad. Počakaj za trenutek.«
Slekla je h košari in si nadevala v predpasnik sliv ter mi jih prinesla.
»Pa toliko! Saj jih nimam kam dati!« je rekel.
^	»Kam si jih spravljal pa takrat,	ko	sem	ti	jih	dajala	če:
naš	plot?« V žepe!« se je nasmejala.
Tudi on se je nasmehnil in si napolnil žepe z njimi, zaje majoč polne pesti iz njenega predpasnika.
»Na, vzemi še,« mu je ponujala.
»Več žepov pa res nimam!«
Bile so že nekoliko nagubančene od mraza
»Take si imel nekdaj najrajši,« je rekla.
»Res je, in tudi še zdaj,« je rekel on in zanesel v usta dišeči prezreli sad.
»Še vedno se mi zdi, da so vaše slive najboljše na svetu,< je dejal.
»To ne, a zadovoljna sem, da jih imaš še vedno rad,« ji preprosto odvrnila.
»Zbogom, Kuna, in hvala ti. Veš,	mudi	se	mi.«
»Zbogom, Tine... in pridi včasih	tod	mimo,«	je rekla.
Obljubil je in odšel, ona pa se	je vrnila k	svoji	košari tei
stresla vanjo slive, ki so ji	ostale v	predpasniku.
»Ti, trola, ti,« je rekla	stara kmetica, ki je	stala	poleg	nje
»ne vidiš, da si jih stresla	polovico	po tleh?«
(dalje)
Vesele	božične	praznike	i
HOTEL
»
«
PRI POŠTI
TRST - Trg Oberdan, 1 - Tel. 24-157
vošči svojim cenjenim gostom srečno in uspeha polno novo leto
LINOTIPIJA
L. Pegan
TRST
Ul. U. Polonio, 5 Tel. 725-360
URARNA IN ZLATARNA
in
m L
- <-!	"Mfn
i I	J=!l,-
TRST - Čampo S. Giacomo, 3 - © 95-881
Bogata izbira švicarskih ur in lično izdelane zlatnine
BUFFET
oma|jic
TRST
Ul. Cassa di Risparmio, 3 - Tel. 35-301
Kranjske klobase in kraški teran dobiš pri TOMAŽIČU vsak dan
TRGOVINA JESTVIN
rfIo§3 Jeglič
TRST, Strana Vecchia delTIstria, 64 Telefon 810-210
vsem svojim odjemavcem in prijateljem želi vesel božič in uspeha polno novo leto!
ZNANA SLOVENSKA TRGOVINA Z MANIFAKTURO IN TKANINAMI
EUR0TEX
MARIO FERFOLJA)
TRST - Ul. Mazzini, 46 - Telefon 94-550
želi svojim cenjenim odjemavcem tu in onstran meje vesele praznike!
Udai/ic-pMM
TRST - Piazza Ponterosso, 5
in piazza Vecchia, 2	Tel.	29-686
Manufakturna trgovina z blagom z veliko izbiro moškega in ženskega blaga ter vsakovrstne konfekcije želi svoji cenj. klienteli srečno novo leto
T R S T - Ul. Carducci, 15 - © 29-656
Bogata izbira naočnikov, daljnogledov, toplomerov in fotografskega materiala
TRGOVINA NA DROBNO IN NA DEBELO
Kerže
TRST - Trg. S. Giovanni, 1 . Tel. 35-019
Emajlirani štedilniki in peči najmodernejših oblik za vsa goriva. Popolne opreme za kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (lnox) jekla, itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki, dekorativni predmeti umetne obrti od keramike do brušenega stekla. Lestenci ter vseh vrst električne luči klasične in moderne oblike
PRODAJA TUDI NA OBROKE
VSE ZA KMETOVALCE
Edvard Furlani
TRST- Ulica Milano, 18 - © 35-169
Krma za živino - Žita - Umetna gnojila - Žveplo - Modra galica - Poljedelski stroji - Orodje - Vsakovrstna semena
Zastopnik za Trst in Gorico svetovno znanih strojev za obdelovanje zemlje ter kosilnice AGRIA
Kmetijska zadruga v Trstu
TRST, Ul. Foscolo, 1 - Telefon 94-386
želi cenjenim klientom srečno novo leto
Podjetje
Milan Ambrožič
TRST, Ul. Moreri 7 - Telefon 29-322
Trgovina z manufakturnim blagom in modno drobnarijo
Kristan Susič
TRST- Ul. Roiano, 2 - Tel. 32-515
želi cenjenim odjemalcem vesele praznike in mnogo uspeha I
tiskarna	
Gr	a filii.s
	trst
	ulica sv. frančiška 20
	© 29-477
Trgovina kmetijskih strojev in orodja
Marinac Vladislav
Trst. Str. Vecchia dell'lstria 64, tel. 810-211
Umetna gnojila - Krma za živino - Prvovrstna semena lastnega pridelka in inozemska-Trte, sadna drevesa, razne cvetlične sadike, vrtnice, vošči vsem odjemavcem vesele praznike
Giacomo Vatovec Succ.
T R S T - Ul. Torrebianca, 19 Tel. 23-587, 37-561
IMPORT - EXPORT
vošči vesele praznike vsem znancem in prijateljem
TRST- Ulica S. Nicold, 1 - Tell. 37-918
tržaška knjigarna
T R S T - Ul. sv. Frančiška, 20 © 61-792
Najnovejše slovenske knjige - šolske in pisarniške potrebščine - Jugoslovanski folklorni predmeti • želi vesel božič in srečno novo leto vsem prijateljem dobre knjige
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 300.000 000 TRST - ULICA FABIO FILZI ST. 10 TEL. ST. 38-101, 38-045	BRZOJAVNI	NASLOV: BANKRED
BIFE'
TRST - Ul. Ghega, 3	Tel.	24-780
vošči vsem vesele praznike
Potovalni in turistični urad
»AURORA«
T R S T - Ul. Cicerone, 4 - Telefon 29-243
»EDILNA«
URARNA	\N ZLATARNA		
G	RUDEN	K A	R E L
TRST	- Ul. Battisti,	13	Tel. 96 306
1'ERTOT ZVONIMIR
s. a. s. di Pertot TRST - Barkovlje, Ul. Boveto, 24 - T. 61-716
Miran Kuret
ZALOGA VINA, LIKERJEV - UVOZ - IZVOZ
TRST - Ul. Valdirivo, 3 - Tel. 28-926
želi svojim odjemalcem uspešno novo leto!
Trgovina jestvin		
MARCEL N	A D L	1 S E K
Trst - Ul. Pascoli, 27	Tel.	722-351
vošči vsem prijetno novo	leto	
Vesel božič in srečno novo leto 1969 želi Trgovina z jestvinami
VIŠINI
TRST - Ul. Roma, 15 - Tel. 23-094
Zaloga drv in premoga
ANTON FLORIDAN
TRST - Ulica Ricci, 4 - Tel. 95-714
Zobozdravnika
Dr Stanislav iif Pavel Pavlica
TRST - Ul. Ghega, 9 - Telefon 31-813
RIBARNICA	
P E	RTOT MARČELA
Trst - Barkovlje,	Ul. Perarolo, 2 - Tel. 28-415
	žali vsem vesele praznike!
AVGUST ŠČUKA
Trgovina jestvin
TRST - Ul. Commerciale, 94 - Tel. 35-030
Vesele praznike!
CVETLIČARNA
»SAVINA« TRST - Ul. Istria, 10 - Tel. 55-590
Znani tapetnik
PAHOR MARIJ
TRST - Ul. S. Anastasio, 12 - Tel. 61-218 Sprejema vsakovrstna naročila in popravila
Trgovina in delavnica čevljev
tra i Rivi, 2 - Tel. 31-198 ^■■^^ROJAN
vošči vesele praznike!
Manufaktura in papirnica
MILAN SANCIN Trst, Str. Vecchia delTIstria - Tel. 811-205
vošči cenjenim odjemalcem
srečno novo leto 1969
Zaloga tepih. papirja
T. PANJEK GODINA
T R S T - Ul. Mazzini, 7	Tel.	37-636
TRGOVINA Z JESTVINAMI
MILAN BEVK
TRST - Ul. D'Annunzio, 9 - Telefon 741-572
GOSTILNA	NINI
vošči cenjenim gostom vesel božič in srečno novo leto 1969 TRST - Ul. Valdirivo, 32 - Tel. 38-915
Srečno novo leto
želi vsem cenjenim odjemavcem
Avgust Gregorič
TRGOVINA JESTVIN
TRST
Ul. Commerciale, 25 - Tel. 29-658
Drogerija
C E K E T
TRST - Ul. Solitario - Tel. 95-442
želi odjemavcem vesele praznike!
Najlepše cvetlice dobite pri
»IVANKI«
TRST . Ul. delTIstria, 10 - Tel. 95 C52
Gostilna K O BO L (JADRAN)
Trst - Ul. delTlndustria, 16 (Sv. Jakob) Tel. 744-505
želi vesel božič in srečno novo leto
Trgovina z jestvinami
ANDREJ OBERSNEL
TRST - Ul. Maiolica, 1 . Tel. 93-070
n
Mlekarna
MARTELANC VIDA TRST - Ul. Miramare, 50 - Tel. 29-345
vošči vsem cenj odjemavcem vesele praznike
Uvozno izvozno podjetje
T E C H N A
TRST - Ulica Ghega, 2 - Tel. 35-907 Telegram: TECNALUIN
KROJAČNICA	
PODGORNIK	LEOPOLD
TRST - Ul. Carducci, 32	Tel. 41-605
Obilo uspeha in sreče v novem letu 1969 želi cenjenim odjemavcem
Trgovina jestvin OREL JOŽE
TRST - Ul. Geppa, 8 - Tel. 23-869
ZLATARNA
SPLENDENTE
(ŠKERLJ)
TRST - Ul. F. Filzi, 5	Tel.	23-379
vošči cenjenim odjemavcem srečno novo leto
Pekarna in slaščičarna		
VIKTOR Sl	R C A	
TRST		
Str. Vecchia delTIstria, 2	Tel.	812-223
želi vsem	vesele	praznike
FOTO STUDIO EGON Trst, Ul. Oriani, 2/1 - Tel. 93-295 (Barriera)		PEKARNA IN SLAŠČIČARNA GRILANC Nabrežina 109 - Tel. 20-231 želi vsem srečno novo leto	VODSTVO SLOVENSKIH SKAVTOV VOŠČI VESEL SLOVLJEN BOŽIČ IN NOVO LETO!	TRŽAŠKIH IN BLAGO-SREČNO
				
TRGOVINA S KOLESI IN MOTOCIKLI TER MEHANIČNA DELAVNICA
FRANC BRUNDULA
OPČINE - Narodna ul., 118 - @ 221-022
NABREŽINA
GRADBENO PODJETJE
KARLO BAN & Co.
družba z o. z.
TRST - Ul. Maiolica l/l - Tel. 90-821 želi vsem srečno in uspešno novo leto
ŽELEZNINA, GRADBENI MATERIAL, itd.
T&iem Jo b ip
Nabrežina 124 - Tel. 20-122
OPČINE
ZALOGA VSAKOVRSTNEGA STAVBNEGA MATERIALA
$)aneu	Ji to j zij
OPČINE . Proseška ul., 13 - Tel. 221-044
DRUŠTVENA PRODAJALNA NA OPČINAH
Z. Z D. p.
OPČINE, Alpinska ulica, 85 Telefon 221-054
URARNA IN ZLATARNA
ll=T
ANTON MALALAN
OPČINE - Prcseška ul., 18 - Tel. 221-465
REPENTABOR - COL
P A D R I Č E
Hotel „KRAS”
REPENTABOR - Tel. 227-113
vošči svojim gostom srečno novo leto
GOSTILNA
Grgič
PADRIČE 36	Telefon	226-112
vošči cenjenim gostom in prijateljem srečno novo leto
TRGOVINA ELEKTRIČNIH PREDMETOV
Miro Frančeškin
Nabrežina Center - Telefon 20-238
TRGOVINA JESTVIN
JOSIP ŠKABAR
OPČINE - Narodna ulica, 42 - Tel. 221-026
se vljudno priporoča svojim odjemavcem tu in onkraj meje
TRGOVINA	IN PEKARNA	
	ZORA Č	OK
OPČINE -	Narodna ulica,	61 - Tel. 221-046
Gostilna	
EMILIJA	SOSIČ - VREMEC
OPČINE - Narodna ulica,	65
Vesel božič in uspaha polno novo leto 1969	
ZALOGA STAVBNEGA MATERIALA
CELESTINA DANEU - DANIELI
OPČINE - Narodna ulica, 77 - Tel. 221-034
B A S O V I C A
Vesel božič in uspeha polno novo leto želi GOSTILNA
1/lfM
(Zora PresI)
BAZOVICA, št. 95 Telefon:	226-125
Gostilna L. Guštin
(POD TABROM)
COL, 8 (Repentabor)	Tel.	227-120
vošči cenjenim odjemalcem in prijateljem srečno novo leto 1969
Domače vino, kraški teran, pršut in klobase
V I Ž O V L J E
GOSTILN4 IB laži na
Vižovlje, 8	Telefon	20-152
najemnici ZOFKA in MIRANDA
voščita vsem srečno novo leto 1969
PROSEK
MANUFAKTURNA TRGOVINA
RAFAEL ŠTOKA
PROSEK - Tel. 225-121
vošči klientom in znancem srečno novo leto
S E S L J A N
TRGOVINA JESTVIN		
KANTE		
PROSEK, 152 -	Tel.	225-223
		
GOSTILNA		
DOLENC		
PROSEK - Devinščina 3,	Tel.	225-214
ŽELEZINA, GRADBENI MATERIAL itd.
iTerčon Andrej
SESLJAN, 27
Tel. 20-220
Samopostrežna trgovina jestvin
DANILO LEGIŠA SESLJAN (center) - Tel. 20-158
vošči cenjenim odjemalcem in prijateljem srečno novo leto
Import	Export
JOSIP KERŠEVANI di B. KERŠEVANI & C. Coc. n. c.
GORICA - Korzo Italija, 75 Tel. 26-43
Zaloga drv, premoga in stavbnega materiala - ploščice
tfuiavic
GORICA - Trg Cavour, 6 - Tel. 34-96 Stari Trg
Katoliška knjigarna
GORICA _ TRAVNIK Piazza Vittoria 25 — © 2407
PAPIRNICA
KNJIGARNA
DEVOCIONALIJE Na drobno in na debelo
Bogata izbira
PRI DARKOTU
GORICA Ul. Carducci (Gosposka) 45
Trgovina vsakovrstnih kmetijskih, vrtnarskih, kletarskih in hlevskih potrebščin, semen in gnojil vošči cenj. odjemalcem srečen božič in veselo nov leto
GORIŠKO UREDNIŠTVO IN PODUPRA-VA NOVEGA LISTA GORICA - Piazza Vittoria - (Travnik) VOŠČI VSEM BRAVCEM IN PRIJATELJEM SREČNE BOŽIČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE
ZNANA URARNA IN ZLATARNA ŠULIGOJ
GORICA - Ul. Carducci, 49
(Gosposka ulica)
VETRIH IVAN
ZALOGA GORIVA NA DROBNO IN NA DEBELO — PRODAJA KEROZENE	UVOZ-IZVOZ
GORICA - Ulica Lantieri 5 - ©
25-27
KLOBUČARNA	M. LEBAN
GORICA - Ul. Rastello, 8 - Tel. 39-07
Lepa izbira moških klobukov - tudi znamke »Panizza« in »Barbisio« - ter ženskih inn otroških klobukov, čepic, dežnikov itd.
PODJETJE CUK
Trg Cavour, 9 Corso Verdi, 54
GORICA
Tel. 35-36 Tel. 21-60
TRGOVINA JESTVIN
BUDIHNA MIRKO	GORICA
Ul. Veniero 6 - Ul. V. Veneto © 29-18
Najboljša postrežba!
TRGOVINA JESTVIN VELIŠČEK TEODOR	GORICA
Svetogorska cesta 121 — @ 32-85
vošči vesele praznike
Električne in vodovodne napeljave STANKO KOREN
GORICA — Ul. Mattioli 11 — © 32-71
KMEČKA
BANKA
r. z. z o. j.
GORICA
ULICA MORELLI 14 _ © 22-06 Ustanovljena leta 1909
GOSTILNA	PAULIN
Toči pristna briška vina	
z	domačo kuhinjo
GORICA	Viale XX Settembre 138
BOGATA IZBERA ČEVLJEV IN OBUTVE VSEH VRST
KOSIČ
GORICA — Rastel 1/7 — © 5162
vošči vsem cenjenim odjemalcem
VESELE IN SREČNE BOŽIČNE PRAZNIKE TER DOSTI USPEHOV
V NOVEM LETU 1969
T E R P I N
ŠTEVERJAN — BUKOVJE — © 87218 Velika zaloga najmodernejših kmetijskih strojev Moderno urejena trgovina jestvin
vošči vsem svojim cenjenim odjemalcem
VESEL BOŽIČ IN USPEHOV POLNO NOVO LETO
Ttfidka Ptinčie Juani
KRM IN (CORMONS) — © 6221 Viale Venezia Giulia 6 TOVARNA POHIŠTVA IN TRGOVINA Z LESOM
vsem svojim cenjenim potrošnikom, dobaviteljem, prijateljem in znancem VOŠČI VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO
BII DIN
TISKARNA
GORICA — Riva Plazzutta 18 — © 2676
Moderno sodobno opremljeno podjetje sprejema vsa tiskarska dela po zmernih cenah ter jih točno izvrši VOŠČI VSEM SVOJIM CENJ. NAROČNIKOM VESELE BOŽIČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE
VINOAGRARIA
(inž. Josip Rustja)
GORICA — Trg Vittoria 7 — Travnik — © 5395
Pol stoletja znana trgovina z vsemi kmetijskimi potrebščinami, semeni čebulčki in plastično opremo vošči vsem svojim cenjenim odjemalcem
VESELE BOŽIČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE
GOSTILNA »PEPI«
Oslavje pri Gorici — Telefon 51-74
vošči vsem cenjenim gostom in prijateljem vesele praznike in dosti sreče v novem letu.
Priporoča jim svojo dobro kapljico in domačo kuhinjo ter jih vabi na prijeten oddih ob praznikih in silvestrovanju.
16
ZGODBA
Bučk
D T
>0 >N
35 >N
a
w "o
CL C „
Ti D
'Ti > S1
N d
l
^r
d OJ
d O
D 00
d 0)
1»
o
33
d d	o
—> "3	(/5
Co
ca C! ni » T3 M — —
5.b 2
u a'S
“Oan
C3 :
3 c/)
;«»,
5 &°
’ e
G k-
1	. u ^
•- «fl «	.
« -d ^ x/i ^3 : r*	ca
:	tu	bij
n c/) a o
d
o
N g S | c ° ■o 5
5 n "d y o o —. .2, •-> 60T3 d
• r-r a	rj
i- G > ^ r-
a .S N
0) ctf S S) 2
- S) 2 S> 5/5
-D U £ 33 -
V3 oj .G ■*-*
g — u
fi53
c
c u TJ o
G ft 33
*	0	M
•e W J
O . ca
> S o-
a)
d (L)
N a.^
- d
5 jJ.-“ gS»
ca <u
9 V,
.■G O ’S> G d W
s
O X3
^ >(J
z
G >
O
33 >d O d * 6
ca ca ' TJ 33 Xo . G P rt
w £q
d
(2 .2, OJ
.M C
ca -2
•—, c/)
ca >
It
_ 35
>T> ._
5 s
o
33 —-
.G, ca ca c c
3 55 N G
d 3
> i
3 1/1 .£■ c 35 ‘~
*d
3
a •£
3
a
m °
>S *P
o o a tj
-d
'SL
W
£
3
•G, G G 35 ca d
^ o
a
3 2 ^ E
o —
G 35 TJ _
^ m
k* ca
irj	>CJ
^ 'C
z 'V.^
•-h ca.
• >c/> N
K TS *
T3 ca
oo
W
ca
H
e)
^ ca
V) N
d S
TJ
d
_H* >d ^ I
^ I
.2, d
^ a
d .
<* a
j-, d
d M
33 (/) g ‘ob
O ^
£ o o a
3
35
35 .
13 o
n, 33
&*a
U- 3
33 m
ca d 33 TJ
d d
O o
c/) d c O
- r3 'S *>
#d 3
O
ca 33 7) N d
E o
C 33
a>CJ
^ 3
ga E -d
ca 3
a
O
d ca a Uh ^ 33 .P d ^ H
d c > ec
7) N
TJ • £.>§
° > o .„
<u . w
C O
s,«
H « o a
»■3
-Si
A
S*
's? ”3 « o
Bi