slovenski 19 6 5 LETO LXVII ST. 11 SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE Št. 11 Ljubljana, 1. novembra 1965 Leto LXV11 VSEBINA Valentin Benedičič: XX. jubilejni kongres Api- mondije v Bukarešti...............................273 Edi Senegačnik: Ugledni ameriški in angleški čebelarski znanstveniki in strokovnjaki na obisku v Sloveniji...................................279 Inž. Franček Sivic: Povzročitelji medenja na iglavcih in listavcih.............................287 1. Žunko: Nekaj iz prakse.........................290 Edi Senegačnik: Zazimljenje čebel ..... 292 J. W.: Pismo Antonu Junši.........................294 Leopold Debevec: Nekaj gradiva k zgodovini našega čebelarstva v drugi polovici 18. stoletja 295 Leopold Stanek: Napisi za panjske končnice 296 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Prof. dr. Goetze umrl. Kako težke so naše čebele. Avstrijski čebelarji so odkrili spominsko ploščo. Inozemski med in huda gniloba. Nekaj zanimivih novic iz ameriškega čebelarskega lista. Sovražno vedenje čebel proti dodani matici. Skrb za čebelarski naraščaj v Nemčiji . . 297 NASA ORGANIZACIJA Slovenski čebelar — obračun za leto 1964. Izdatki in dohodki v letu 1964. Premoženjsko stanje. Seja izvršnega odbora dne 5. avgusta 1965. Ob 80-letnici Franca Vadnala.......300 List izhaja vsakega 1. v mescu. Člani, ki plačajo letno članarino 1000 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska CP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik: Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 1200 din, za inozemstvo 1500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 140 din. na 16 straneh 70 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka žiro-računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 600-14/603-116 XX. JUBILEJNI KONGRES APIMONDIJE V BUKAREŠTI VALENTIN BENEDIČIČ Jubilejnega XX. mednarodnega čebelarskega (kongresa od 26. do 31. avgusta i. I. v Bukarešti se je udeležilo nekaj manj kol 2000 pri j a vi jen cev iz 49 držav i7. vseh delov sveta ter blizu 1000 domačih romunskih čebelarjev. Visa ta velika množica zastopnikov čebelarskih organizacij je povsem napolnila veliiko kongresno dvorano v palači Socialistične republike Romunije v Bukarešti. Delegati držav-članic Apiimondije, organizacijski komite kongresa ter vodilni člani romunske vlade so zasedli mesta na slavnostno okrašenem odru v ospredju dvorane. Našo državo, ki je včlanjena v Apiunondijo po Poslovnem udruženju za pčelarstvo Jugoslavije v Beogradu, je zastopal tov. Maks Krmelj. Predsednik častnega prezidija kongresa prvi podpredsednik ministrskega sveta Gheorghe Apostol je pozdravil udeležence v imenu socialislične republike Romunije, jim zaželel dobrodošlico, uspešno delo in prijetno bivanje med romunskim ljudstvom. Omenil je, da imajo udeleženci kongresa, ki poznajo Romunijo samo iz knjig im časopisov, sedaj lepo priložnost, da se seznanijo z življenjem in ustvarjalno močjo romunskega ljudstva. Poudaril je. da ima romunsko čebelarstvo že nad tisočletno tradicijo. Naravni pogoji za čebelarstvo so namreč zaradi različnega in medovitega rastlinstva zelo ugodni. Ta čas sc ukvarjajo s čebelarstvom državna posestva, kmetijske proizvajalne zadruge in individualni čebelarji. Država nudi svojim čebelarjem številne ugodnosti: popolno davčno prostost, kredite za napravo čebelnjakov in vnovčenje čebeljih proizvodov, velike možnosti za nabavo moderne opreme ter popolno tehnično navodilo za prehod iz ekstenzivnega v intenzivno čebelarjenje, ugodnosti za prevažanje čebel na pašo, za nabavo sladkorja za zimsko zalogo itd. Za Apimomlijo je spregovoril Bidder van Rappard Louis, njen častni član. O ciljih in namenih Apimondije sta govorila njen predsednik profesor ing. V. Ilarnaj (Romunija) in generalni sekretar dr. S. Cannamela (Italija). Vse govore so prenašali po radiu in po posebej prirejenih tranzistorjih, ki so jili dobili udeleženci. Vse so sproti prevajali v štiri kongresne jezike: v angleščino, francoščino, ruščino in nemščino. Dan pred začetkom kongresa, dne 25. avgusta, je imela Apimondija izredni občni zbor. Na njem so razpravljali in sklepali o organizacijskih vprašanjih, o mednarodni dejavnosti Apimondije in o predlogih zn -spremembo pravil. Obravnavali so tudi trgovino z modom. Pri tem so ugotovili, da je poslalo že nujno, da bi se o tej zadevi izdelal pravilnik, ki naj bi uravnaval ta problem, in sicer obvezno za vse. članstvo. Po novih pravilih je bilo izvoljeno tudi vodstvo Apimondije, in sicer: za predsednika prof. ing. Ilarnaj, za podpredsednika ing. Horgueliin iz Francije in dr. Svoboda iz ČSSR, za generalnega tajnika pa dr. S. Cannamela. Za sedež Apimondije je bilo določeno mesto Rim. Dalje so določili' stalne komisije za posamezna področja iz čebelarstva in izvolili njihove predsednike: prof. dr. F. Ruttnerja iz zvezne republike Nemčije za biologijo čebel; prof. dr. Gluškova iz Sovjetske zveze za medovito rastlinstvo in opraševanje; prof. dr. Rousseauja iz Francije za patologijo čebel; R. Bornekn iz Francije za čebelarsko ekonomiko in prof. Townsenda iz Kanade za čebelarsko tehnologijo. Za nove člane Apimondije so bile sprejete na tem občnem zboru čebelarske organizacije iz Albanije, Argentine, trske. Severne Koreje, Nemške demokratične republike, Mehike, Madagaskarja in Tanganjike. Tudi naš Savez pčelar-skili organizacija so sprejeli na tem obenem zboru za rednega polnopravnega člana Apiimondije. Poleg ZDA, Francije, Bolgarije in Indije je sedaj tudi naša država včlanjena v Apimondijo po dveh čebelarskih organizacijah. Število držav-clanic Apimondije je s teni'naraslo od 21 na 29. Strokovno delo kongresa se je tokrat odvijalo že po novih pravilih, po katerih organizira in vodi kongres koordinacijski odbor, ki ima strokovni značaj. Sestavljajo ga predsednik in tajnik Apimondije, predsedniki stalnih komisij in predsednik vsakokratnega narodnega odbora za organizacijo kongresa. Bistvena sprememba v novih pravilih je v iem, da referatov ne bero avtorji osebno, temveč posebni poročevalci, ki jih določi koordinacijski odbor. Koordinacijski odbor razporedi najprej referate po enotnih vidikih in nato zadolži stalne komisije po njihovih specialnostih, da jih odberejo. Dalje določi v smislu pravil tudi posebne poročevalce, najboljše poznavalce snovi, ki referate pripravijo in prebero na kongresu v obliki simteznih — strnjenih referatov. Ta način podajanja referatov ima brez dvoma veliko prednosti zaradi tega. ker se tako uspešno premosti običajno časovno stisko kongresov in kor nudi lep pregled določene skupine problemov, zajetih v posameznih referatih. Kongresu je bilo predloženih vsega 185 referatov, ki so jih obdelali in podali le v 25 sinteznih referatih. Na ta način so pridobili toliko časa, da so tako avtorji referatov kakor tudi ostali udeleženci kongresa lahko po sinteznem referatu v razpravi pojasnjevali svoja stališča. S tem so odpadle tudi istočasne ločene seje posameznih skupin, kar se je še dogajalo na XIX. kongresu v Pragi. Kongresni materini bodo po napovedih izdali v posebnih zvezkih, ki bodo zajemali referate, sintez ne referate im razpravo ter ga bo zaradi tega moč zelo koristno uporabljati v glasilih udeleženiilh čebelarskih organizacij. Med kongresom so organizirali lutdi prvi mednarodni čebelarski sejem. Združen je bil z razstavo čebelarskih predmetov in potrebščini. Vsekakor je bila to posrečena zamisel Romunske čebelarske zveze, kil pa ni uspela glede poslovnih uspehov, ki jih obilčajno pričakujemo od takih sejmov. Uspehi «o Ivili torej dokaj skromni: im so obstajali v glavnem v tem, da so interesenti navezovali prve informacijske stike im izmenjavali mnenja o čebelarski opremii, o naprednih načinih čebelarjenja in podobno. Razstavljalo je 32 podjetij iz 18 držav. Vzporedno z organiziranjem kongresa je začela romunska čebelarska organizacija graditi velik moderen čebelarski industrijski kombinat, v katerega je vložila doslej nad pol milijarde dinarjev. Kombinat zavzema površino kakih 17 ha. V različnih načrtno razporejenih večjih zgradbah sodobne arhitekture nastaja čebelarski center, kakršnega jo težko najti drugod na svetu. Tu bodo izdelovali tudi vse čebelarske potrebščine in predelovali vse čebelje proizvode do končnega izdelka za trg. Poleg; tega bodo uporabljali naprave kombinata tudi za strokovno šolanje čebelarjev in’za razne čebelarske demonstracije. Kombinat bo upravljala romunska čtibel!arslka zveza, ki si bo tako zagotovila bogat vir dohodkov za svoje delovanje. Ko bo kombinatov obrat stekel, bo zaposlil okrog 70() stalnili nameščencev m delavcev. Nastanek kombinata je povzročila v veliki meri d e ziiniteresiranos t industrije za izdelavo čebelarskih potrebščini in za predelavo ter vnovčenje čebeljih proizvodov. Vse naprave so opremljene po naj novejših izsledkih znanosti in tehnike. Podobno kakor na Češkem obstoji tudi v Romuniji enotna množična čebelarska organizacija Združenje čebelarjev Romunije, ki je bilo ustanovljeno leta 1957. To združenje, ki je organizirano na osnovi prostovoljnega članstva, je imelo lepe uspehe v zadnjih letih in šteje sedaj že nad 40.000 članov, od katerih je 21 % družbenega in 79 % individualnega sektorja. Doslej je organiziranih okrog 70 % vseh čebelarstev Romunije. Organizacija je izvedena po načelu teritorialne razdelitve dežele. Cebelarijo v položkah s 24 satniki (425 X ”500) ter v nakladnih panjih z dvema oziroma več nakladami s satniki enake mere. Od leta 1944 dalje do danes se je število čebeljih družin potrojilo in jih je sedaj že okrog 900.000, tako da jih pride na I kur 3.8 (v SFRJ 2.9), na 1000 prebivalcev 47.6 (v SFR J 25,2). Po končani vojni je bilo namreč romunsko čebelarstvo domala uničeno in je štelo le še okrog 280.000 čebeljih družin. Pako predstavlja današnje stanje romunskega čebelarstva zares lep napredek, ki je bil mogoč le ob ustrezni državni čebelarski politiki. Čebelarji, ki imajo sklenjeno z državo kooperacijsko pogodbo, prodajajo med državi po 14 lejev za I kg. Potrošniki ga kupujejo od čebelarjev po 25 lejev. Nižja cena 14 lejev, ki jo plača država, je določena s pogodbo, po kateri nudi država čebelarju kot protin slugo navadno zelo cenen prevoz čebel na razne paše. Po romunskem uradnem tečaju je I lej 105 dinarjev in znaša potemtakem odkupna cena, ki jo nudi država. 1470 din. tista, ki jo nudijo potrošniki, pa 2625 din za en kilogram, ( ena sladkorju za prehrano je 9 lejev, za krmljenje čebel, ki vsebuje tudi sojino moko. pa 6.80 leja (popust okrog 25 %;). Cena maslu je 40 lejev. Pri teli podatkih o cenah pa je treba upoštevati (o. da je ob primerjavi cen različnih življenjskih potrebščin v Romuniji in pri nas vreden I lej le okrog' 50 din. Tudi prevažanje čebel na razne paše. tako na kratke kakor na dolge razdalje, se je zadnja leta zelo razmahnilo. Prevažajo na akacijo (okrog 100.000 ha), na lipo (okrog 70.000 ha), na maline (okrog 450.000 ha) in na sončnice (okrog 500.000 ha). Neizčrpen vir medičine nudi zemljišče v donavski delti ob Črnem morju, ki zavzema okrog 450.000ha in je zelo bogato različnih medovitih rastlin. Donavsko delto imenujejo zaradi lega tudi čebelji paradiž. Povprečni donos na panj v tem čebeljem raju je 30 , ; / J J ■ t * f: Arfnfl 1 Veliko poslopje z avtomatičnimi pripravami za točenje in vskladiščenje medu do 40 kg, ob rekordnih letinah pa tudi 100 kg na panj. Sicer pa je povprečni letni donos medu na panj v Rom uniji 12 kg, kar znese okrog 10.000 ton letno. Zadnje čase so uvedli tudli načrtno opraševanje kulturnih entomofilnih rastlini, s čimer so znatno dvignili pridelke semena, sadja in vrtnim, pri sončnicah npr. za 300 do 400 kg in pri! sadju za 3000 kg na ha: pri bučali in melonah so povečali pridelek za 2 do 3-krat in pri nekaterih sortah vinskih trt za 15—20%i. Organizirani čebelarji ne plačujejo nobene članarine, pač pa naročnino za čebelarsko glasilo »Apicnltura«. Višina naročnine se ravna po številu naseljenih panjev in znaša po 40 lejev do 10 panjev iin po 60 lejev za nad 10 panjev. I udi na področju znanst veno-raziäko val nega delta je doseglo romunsko čebelarstvo zadnja leta lepe uspehe. Raziskovalni center je oddelek za čebelarstvo in sviloprejstvo na Inštitutu za zootehnične raziskave v Bukarešti. V tem oddelku dela 17 znanstvenih sodelavcev, ki razpolagajo s sedmimi modernimi laboratoriji. Dalje delujeta dve postaji za čebelarstvo v Čislan in O iso vi ter laboratoriji za čebelarstvo na poizkusnih postajali v Fundalei in v Brailii. Delo teli postaj koordinira raziskovali!i center v Bukarešti: uporabljajo pa biološki material iiz krajev, ki sodijo v njihovo delovno območje. Pa še nekoliko besed o Apimondiji, svetovnem vrhu čebelarskih organizacij. Apimonddja postaja iz leta v leto vedno bolj čvrsta'in vedno bolje organizirana ter pomembnejša mednarodna čebelarska organizacija. Brez dvoma je danes njen sektor dela pri FAO — organizaciji, za kmetijstvo in Skupina jugoslovanskih udeležencev kongresa prehrano O/N najbolj aktiven in razgiban. Pri FAO opozarja in posreduje tudi glede škod. ki nastajajo v deželah — njenih članicah zaradii zastrupitev čebel pri uporabi kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Kongres je ugotovil, da so te škode minimalne oziroma da se znižajo dejansko na ničlo tam. kjer je dobro sporazumevanje med sadjarji in čebelarji in kjer opravljajo službo za varstvo rastlin strokovno usposobljeni ljudje. Apiimondija se bo v prihodnje zanimala za zadevno zakonodajo v državah članicah im ima v načrtu izdelavo osnutka enotnih predpisov, ki jih bo predlagala zainteresiranim deželam v uzakonitev. To velja zlasti za področje čebeljih kužnih bolezni in zastrupitev. Ob koncu naj se ob tej priložnosti zahvalim še delovnemu kolektivu in vodstvu podjetja Medeks, ki naju je velikodušno podprlo z deviznimi sredstvi, da sva se mogla z urednikom E. Senegačnikom udeležiti tega veličastnega kongresa, od katerega bo imelo korist tudi naše čebelarstvo, saj bomo posredovali članstvu v našem glasilu koristne zanimivosti in novosti v vseli prihodnjih številkah. UGLEDNI AMERIŠKI IN ANGLEŠKI ČEBELARSKI ZNANSTVENIKI IN STROKOVNJAKI NA OlilSKU V SLOVENIJI EDI SENEGAČNIK Nii povratku z letošnjega mednarodnega čebelarskega kongresa v Bukarešti so nas 13. septembra obiskali ugledni čebelarski gostje. O tem obisku nas je bili že prej obvestil naš dobri znanec in prijatelj Adam Kehrle, ki nam je v svojem piismu sredi aprila sporočil, da nameravata svetovnoznana ameriška čebelarska znanstvenika dr. W. C. Roberts in prof. Townsend na željo poljedelskega ministrstva ZDA obiskati domovino Antona Janše in si ob tej priložnosti ogledati habitat kranjske čebele sivke. Oba gosta je spremljal tudi Kelirle s svojo nečakinjo Marijo Kehrle iz Bifberacha v Za pa divi Nemčiji in še čebelar-amater dr. Corr iz Belfasta na Irskem. Z gosti smo se seznanili že na kongresu v Bukarešti, kjer smo jim povedali, da jih pričakujemo in da bodo dobrodošli v Janševi domovini. Za njihov obisk smo napravili pri Zvezi podroben program in poskrbeli za vse, da bil bilo njihovo bivanje pri nas čim bolj prijetno. Kot večina petičnih udeležencev kongresa v Bukarešti so tudi naši gostje odšli po končanem zasedanju na daljši izlet. Z avtom, ki si ga je v Londonu izposodil'prof. Townsend, so na poti v Bukarešto prepotovali več evropskih držav, potem pa po končanem kongresu preko Bolgarije in Grčije prispeli v Jugoslavijo. Biili so v Skopju. Dubrovniku, Splitu in Zadru, od koder so v ponedeljek 13. septembra popoldne'prispeli v Ljubljano. Ustavili so se v mojem domu. kjer smo zanje že vso pripravili in računali tudi na to, da bodo po naporni poti najbrž nvočno utrujeni. Toda čeprav so potovali skoro ves dan, niso kazali nobene posebne utrujenosti. Sam dobro veni, kako se takimi gostom streže, inv kaj imajo radi. Toda čaja zanje si le nismo upali pripraviti, zato je storil to dr. Roberts sam. Njihov tako tradicionalni izredno močni čaj z mlekom jih je osvežil in prav nič niiso ugovarjali, ko sem jim prebral program njihovega bivanja pri nas in jih naprosil, da bi že čez dve uri predavali ljubljanskim čelvelarjein. Goste smo nato prav lvitro namestili v njihovih sobah. Kehrle z nečakinjo je ostal pri meni, za dr. Robertsa, prof. Townsenda in dr. Corra pa smo dobili lepe sobe v medenskem motelu. Na voljo smo imeli tudi dovolj avtomobilov, saj so nam velikodušno ponudili svoja vozila ljubljanski čebelarji Ivo Barič, ing. Šivio in dr. Jurij Senegačnik. Avto. s katerim so se pripeljali gostje, je imel večjo okvaro in komaj smo našli mehanika, ki ga je bil pripravljen popraviti. Veliko dvorano bivše klasične gimnazije so do kraja napolnili ljubljanski čebelarji, njihovi prijatelji in znanci ter drugi, ki jih je predavanje zanimalo. O predavanju smo obvestili čebelarje tudi po radiu. Predsednik Zveze tovariš Benedičič je pozdravil goste in v imenu vseli slovenskih čebelarjev izrazil svoje veselje in zadovoljstvo, da so nas počastili s svojim obiskom tako ugledni čebelarski gostje. Nato jih je predstavil navzočim in pri tem povedal, da je dr. W. C. Bolierts vodja čebelarskega znanstvenega inštituta v Baton Rougeu v ameriški državi Lousiani in sodelavec znanega profesorja Mackensena, največjega strokovnjaka za umetno osemenjevanje matic. Pod vodstvom profe- sorja Robertsa proučujejo na inštitutu umetno osemenjevanje malic in njegove izboljšave, študirajo tudi čisto in hibridno vzrejo matic, dedne lastnosti in njihove značilnosti pri čebela!). Prav na toni inštitutu proučujejo tudi metode za pošiljanje in shranjevanje; vzrej nega gradiva, lo je jajčec in ličink, ki jih pošiljajo v Združene države z ostalih celin, največ iz Evrope in A vsi rali je. V Združene države je namreč strogo prepovedano uvažati čebele, ker se boje različnih bolezni, zlasti pa pršice. Pri pošiljanju vzrejnega materiala sodelujejo s čebelarskim znanstvenim institutom na univerzi v Guelphu, v državi Ontario v Kanadi. Pri tem sodeluje tudi prof. Townsend. Prof. Roberts proučuje tudi op leme nje van je matic v naravi, genetične lastnosti vedenja čebel, važnost enkratne in večkratne oploditve matic s (rotom, učinke okolja im genetičnih faktorjev na ležo jajčec in na zaleganje. Ukvarjajo se tudi s kontrolo čebeljih bolezni, zlasti noseme. Prof. Townsend z univerze v Guelpliu se že dolga leta ukvarja s proučevanjem matičjega mlečka im njegovega učinka proti različnim boleznimi, zlasti proti raku, artritisu in revmatizmu. Znanstveno proučuje tudi čebelarsko tehnologijo ter opraševanje in je eden naj-večjiiih strokovnjakov na tem področju. Adama Kehrleja ni bilo treba predstavljati, ker ga naši čebelarji že dobro poznajo, saj je bil pri nas tokrat že četrtič. Dr. Corr iz Irske je čebelar-amiater. po poklicu pa zdravnik psihiater V imenu gostov se je zahvalil prof. Townisend in izrazil svoje veselje in zadovoljstvo, da je laliko obiiskal domovino Antona Janše in deželo kranjske sivke. Zahvalil se je za gostoljubni sprejem, potem pa začel govoriti o čebelarstvu v Kanadi. Povedal je, da je to zelo prostrana dežela. Na jugu je 5000 km dolga meja z Združenimi državami, ediina meja na svetu, ki sploh ni zavarovana im na kateri ni niti enega vojaka. V Kanadi ne čebel a ri jo tako kakor drugod po svetu. Tam. kjer imajo hladno in dolgotrajno zimo. bi čebele ne mogle uspešno prezimiti im se potem, spomladi razviti. Saj traja zimi a celili šest mesecev ali celo še več im čebelje družine, četudi bi prezimile, bi se ne mogle pravočasno razviti, da bi lahko izkoristile izredno močne paše v juniju in juliju. Zato jeseni ves med iztočijo, čebele pa uničijo. Seveda shranijo dovolj medu za spomladansko krmljenje močnih rojev, ki jih dobe vsako pomlad iz Floride v Združenih državah. To so tako imenovane paketne čebele, ki jih prepeljejo hitra letala v nekaj urah s sončnega ameriškega juga v Kanado. Brez teh bi v Kanadii ne bilo uspešnega čebelarjenja. Paketne čebele se tu ob izredno dobri paši zelo hitro razvijejo. Ce je treba, jih tudi krmijo z medom in različnimi hranilnimi sladkornimi pogačami. Močne družine potem lahko izkoristijo neverjetno izdatno pašo na deteljici in drugih medovittih rastlinah, ki jih je po neizmernih neobdelanih planjavah obilo na voljo. Zato so tudi donosi 80 do 100 kg na panj normalni, nič posebnega pa niso letine, ko dobe tudi1 po 200 kg na panj. Kjer je podnebje toplejše, čebele tudi prezimujejo. Kanada imia tudi mimogo gozdov in nekdo je povprašal, Ikako je pri njih z gozdnim medom. Začudili smo se, ko nam je prof. Townsend povedal, da gozdnega medu, ki je proiizvod ušie, sploh ne priznavajo za pravi med. Pravi med je zanje samo tisti, ki izvira iz medičine, ki jo nabero čebele na cvetlicah, torej le nektarni med. Zato uporabljajo gozdni med izključno le za pecivo im v industrijske namene. Prof. Townsend' je znani strokovnjak, kil se je 'mnogo ukvarjal z matičjimi mlečkom in z zdravljenjem rakastih obolenj. Zato smo ga tudi povprašali za mnenje o učinku matičjega mlečka proti tej bolezni. Po- vod a I jo, da je matičji mleček zanesljivo učinkoval proti vsem zunanjim rakastim obolenjem. Z uspehom so ga uporabljali proti različnim novotvorbam. V notranjosti telesa mleček doslej pri rakastih obolenjih ni učinkoval. Prav zdaj proučujejo in iščejo tiste sestavine matiičjega mlečka, ki učinkujejo pri zunanjih novotvorbah. Ko jih bodo natančno proučili, jih bodo skušali uporabljati tudi proti notranjim obolenjem, kjer bi utegnile biti prav tako učinkovite. Poizkusi i'n preiskave te vrste so prav zdaj v teku. Zato nam prof. lownsend ni hotel dati več pojasnil tudi glede levkemije. Prav gotovo Ugledni gostje s spremljevalci pri čebelarju Bukovšku na Golem brdu pa je mleček, tako je poudaril profesor, odlično zdravilo proti različnim artritisom, pri katerih so dosegli velike uspehe. Naši čebelarji so potem opisali prof. Tovvnsendu svoje izkušnje o m a tič jem mlečku in povedali, koliko ugodnih poročil so prejeli1 od bolnikov z depresijskimi in živčnimi motnjami, s spolno oslabelostjo in še z drugimi boleznimi. Dr. Roberts je govoril o delu na svojem čebelarskem inštitutu. Povedal je, kako umetno osemenjujejo matice v genetične namene. Pri tem so positali že taki mojstri, da lahko govore o popolnem uspehu. Res je, da uporabljajo umetno oplojene matice samo v raziskovalne namene in za sedaj še niiso na voljo čebelarjem. Ni pa daleč čas, ko bodo prišle iz inštituta matice z vsemi odbranimi najboljšimi lastnostmi. Dr. Roberts se s svojimi pomočniki zlasti ukvarja s čebeljo genetiko. Pri umetnem osemenjevanju je sodelavec znanega dr. Madkensena. Dr. Roberts stalno študira iu izpopolnjuje precizno aparaturo za umetno osemenjevanje. Povedal j<\ ko ginjen zahvalil za toliko pozornost in gostoljubnost ter dejal: »Tako prisrčnega sprejema sploh nismo pričakovali! To presega vsa naša pričakovanja. Hvala vam!« Potem ko smo • se še večkrat fotografirali, simo odšli na obed v gostilno Flis v Vrbo. Že prej so brezniiški čel K'la rji naročili za nas dobro domače kosilo, ki naj bi gosiom pokazalo, kakšen okus imamo Slovenci. Kosilo je bilo vsem zelo všeč, prav tako pa tudi pristna briška rebula. Spet so se vrstile zdravice in med kosilom smo že tako po domače kramljali, kot da bi bili stari znanci že od nekdaj. Nato smo obiskali Prešernovo rojstno liišo. Tu som goste še posebej pozdravil, jim na kratko opisal Prešernovo življenje in njegov pomen za naše slovstvo in slovensko kulturo sploh. Primerjal sem ga z angleškim pesnikom Chaucerjem, ki je prav tako kot Prešeren pokazal svetu, da se da pisati in peti tudi v preprostem domačem jeziku ter v njem iizraziii najgloblja čustva in nnislii. Moja hčerka Marinka je nato recitirala Prešernovo »Vrbo*, v angleškem jeziku, jaz pa njegovo »Zdravico«. Ob koncu sem poudaril, da želimo gostom pokazati poleg drugih stvari tudi del naše kulture, saj nas je prav Prešeren s svojimi umetninami popeljal v vrste drugih kulturnih narodov. Zdaj je bil pred nami le še izlet na Bled. Povzpeli smo se na blejski grad in prišli tja v poznih popoldanskih urah. Gostje so ostrmeli nad čudovito lepoto toga kraja. Otoček sredi jezera in cerkvica na njem sta se bleščala kot biser sredi jezera. Mogočni gorski velikani so že spuščali svoje sence na jezersko dno. Gostom sem tudi tu recitiral znane Prešernove verze: »Dežela Kranjska nima le p s ga kraja, kol je v. okol'co ta podoba raju.« Sedeli, »mo na grajskem dvorišču in uživali prelep razgled. Ivo smo v grajski restavraciji opazovali freske, se je obrnil dr. Corr k predsedniku Benedičiču in ga vprašal, kaj misli o sliki, ki prikazuje ženski akt. Predsednik si je ogledoval sliko ter neka j premišljeval, ves čas pa ga je dr. Corr pozorno opazoval in »študiral«. Nazadnje pa je lov. Benedičič le rekel: »Ja, to. da so bili naši predniki prav taki kot mi!« Proti večeru smo se vračali domov. Sonce je zahajalo in prve lahne meglice so sc začele spuščati z gora na prelepo gorenjsko zemljo. Gostje so zadovoljni občudovali la najlepši del naše dežele. V sredo 16. septembra je bil zadnji dan obiskov. Zjutraj so si gostje ogledali Ljubljano, prodajalno Medcksa in Zvezine prostore, potem pa si nakupili še spominke. Nato smo obiskali dr. Nežko Snojevo na Veterinarskem znanstvenem zavodu. Oba znanstvenika sta se živo zanimala za njeno delo in uspehe pri zdravljenju noseme. Hoteli smo obiskati še univ. prof. dr. Pelianija na Biološkem inštitutu medicinske fakultete. Zato pa ni bilo več časa. Ura je šla že proti enajsti, ko so naši avtomobili v lepem sončnem dopoldnevu izredno hitro vozili po Ižanski cesti proti Igu. V Dragi smo obiskali znanega čebelarja Primca, ki nas je izredno gostoljubno sprejel. Najprej smo videli njegov vzorni čebelnjak. Gostje so si spet ogledali čebele in jih fotografirali. Čebelar Primc je podaril Kehlerju Lepo matico iz prašilčka. Potem nas je povabil na svoj dom, kjer nas je pričakovala v posebni sobi lx'lo pogrnjena miza, vsa polna različnih dobrot. Prepričani smo bili, da smo prišli na kako kmečko olicet. Začeli smo z domačo slivovko in nadaljevali z ostalimi dobrotami. Gostje niso mogli prehvaliti domače salame, ki jo zna tako imenitno pripraviti menda le tov. Primc. Moral jim jc povedati celo recept zanjo. Dobro dalmatinsko vino s sončnega Hvara nas je spravilo v prijetno razpoloženje. Zdaj smo bili že pravi prijatelji in zdelo se nam je. da smo spet na čebelarskem sestanku v Primčevi gostoljubni hiši ter da obujamo spomine na svoja doživetja. Res težko smo sc ločili od prijaznih in gostoljubnih Primčevih in že hiteli v Iški Vintgar, kamor nas je povabil v svojo idilično weekend- hišico im k čebelnjaku ljubljanski čebelar Ivo Barič. Občudovali smo njegovo hišico iin čebelnjak, še bolj všeč pa nam je bila čudovita tišina sredi gozdov in bister potoček, ki je žuborel mimo nas. Gostje so se seveda naprej odpravili v čebelnjak in ,si ogledovali čebele. Kaj hitro smo lahko ugotovili, da so družine za ta letni čas izredno močne, čeprav jih ni čebelar Barič nikamor prepeljal. Seveda jitm zna pravilno streči in takoj sc je videlo, da je veli1!; mojster. Prof. Townsend je že nekje staknil ribiško palico in hotel ujeti kako postrv, pa smo mu rekli, naj si nikar preveč ne priizadeva, kajti obilna malica, Pred Janševim čebelnjakom so sc gostje večkrat fotografirali. Na sliki vidimo goste iu njihove spremljevalce ki nas je čakala na mizi pred Baričevo hišico, je bila mnogo bolj prepričljiva koi njegova problematična riba. Takoj smo ga prepričali o tem. Sedli smo za mizo v tern čudovitem gozdnem svetu in morda sc nilsmo ves čas nikjer tako prijetno počutili koi pri Bariču. Začeli smo pripovedovati celo »vice« in tudi nekaj krepkih čebelarskih smo povedali, prav tako gosti. Tudi naš Tone Verbič je postal izredno zgovoren in naš spoštovani veteran prof. Raič. Ob slovesu od tov. Bariča in njegovega majhnega paradiža v Iškem Vintgarju smo priznali. da bi le težko našli kje lepši1 kraj za razvedrilo, počitek in seveda tudi za čeljcle. LJra jo bila že pol treh im spet smo hiteli na gorenjsko stran v Komendo k čebelarju Belcijanu. Ob njegovem vzornem čebelnjaku v narodnem slogu so gostje obstali in si ga vneto ogledovali. V čebelnjaku so tudi kranjiči z originalnimi panjskimi končnicami, ki so jih naslikali naši umetniki. Vse to so gostje spet fotografirali. Kot povsod so nas tudi pri Belcijanovih postregli in zlasti črna kava je spravila goste v dobro voljo, saj -so bili že nekam utrujeni. Toda naša pot ta dan še ni bila pri kraju. Pohiteli smo še v Komendo, kjer je pasel svoje duše in čebele znani slovenski čebelar Peter Pavel Glavar. Prijazni dekan Demšar nam je razkazal del Glavarjeve zapuščine, njegov originalni portret in tudi portret njegovega komendatorja Testaferrate. Pokazal nam je tudi zbirko Glavarjevih pisem v latinskem jeziku in nam prevedel nekaj zanimiivili odlomkov. Prav v vseh pismih govori Glavar o čebelah. Tisto leto je bila na Dolenjskem v Lanšprežu, kjer je živel zadnja leta svojega življenja, izredno slaba ajdova paša in v piismu pravi: »O. ko bi čebele le slišale kukavico peti!« V lepi župni cerkvi nam je pokazal dragocene slike iz Glavarjevih časov. Nato smo si ogledali še zaščiteno Glavarjevo knjižnico, ki je v posebnem poslopju blizu cerkve. Nismo sc mogli načuditi, kaj vse je imel Glavar v svoji knjižnici im kaj vse je tudi sam napisal. Debeli rokopisi v koligrafični pisavi so pritegnili pozornost našili gostov. Glavar ni pisal samo o svojih čebelah, bil je tudi filozof in cerkveni pisatelj Kaj vse bi še našel v njegovi knjižnici človek, ki bi se hotel pozanimati za njegovo delo. Dekan Demšar nam je obljubil, da bo ob priložnosti prevedel kako njegovo zanimivo pismo o čebelah. Nasproti knjižnice stoji še danes lopa hiša, nekdanja sirotišnica, ki jo je dal zgraditi Peter Pavel Glavar za komendske in okoliške reveže. Dekanu Demšarju smo se lepo zahvalili, potem pa odšli še v Podgorje pri Kamniku, kjer smo si ogledali Ogrinčevo domačijo in njegov lepi čebelnjak. Takih domačij, kot je Ogrinčeva, je danes na Slovenskem le še malo. V vzorno urejenem hlevu so se gostje čudili lepo rejeni živini in redu. Priznali so, da bi kaj boljšega tudi na kaki ameriški farmi ne videli. Čestitali so čebelarju Ogrincu, ki je bil pred kratkim odlikovan za čebelarske zasluge. Čebelar Ogrinc je povabil potem goste v hišo in jih pogostil. Tudi notranjost njegove hiše z obširno kmečko in lovsko sobo je pričala o tem, da so v tej hiši doma pridni, delovni in sposobni ljudje. Gostje so bili z vsem, kar so bili videli in doživeli ta dan, zelo zadovoljni. Znočilo se je že, ko smo se vračali v Ljubljano. V restavraciji pri Urški smo večerjali in se poslovili od dragih gostov. Predsednik Benedičič se jim je zahvalil za obisk in pripomnil, da smo storili vse, da bi se gostje pri nas dobro počutili in čim več videli. Jaz pa sem nadaljeval: »V teh treh dneh. ki so nam vsem tako hitro minili, ste lahko spoznali domovino Antona Janše in ljudi, ki ži ve v njej. Videli ste, da so to gostoljubni, delavni in napredni ljudje, ki žele živeti' mirno im srečno na svoji zemlji, ki so jo s tolikimi žrtvami osvobodili. Prav to pa želimo tudi vsem drugim ljudem na svetu. Tudi čebelarji lahko k temu prispevamo. Saj smo bili pred nedavnim priiča velikemu čebelarskemu bratstvu na mednarodnem čebelarskem kongresu v Bukarešti, kjer so čebelarji iz 49 držav in z vseli celin podajali roke drug drugemu kot bratje in sesifre ene same velike družine. Ko ste prišli k nam v goste, smo vas sprejeli z odprtimi srci. S srci se od vas spet poslavljamo!« Pri teh besedah smo pripeli dragim gostom lepe srčke v narodnih barvah v spomin na naše ljudi im na naše kraje. Močno ganjen se je zahvalil dr. Roberts im povedal, da so vzhičeni nad toliko gostoljubnostjo in ljubeznivostjo. »Nikjer nas še niso tako lepo sprejeli. Zapuščamo vas z najlepšimd vtisi in našim čebelarjem v Ameriki bomo povedali, kako dobri in gostoljubni ljudje žive v Janševi domovini — Sloveniji!« V četrtek 17. septembra zjutraj so gostje preko Podkorena odpotovali v Avstrijo in ta dan prispela v Salzburg, kjer so prenočili. Tu so se potem razšli. Prof. Townsend se je preko Londona vrnil v Kanado, dr. Roberts pa je ostal še nekaj dni v Nemčiji, kjer je obiskal nekaj čebelarskih prijateljev. Kelirle je odšel v svoj rojstni kraj Biberach, kjer se je želel na svojem nekdanjem domu po dolgem in napornem potovanju odpočiti. Tako smo se po treh dneh poslovili od dragih gostov. Bili smo zelo veseli, da so še pri nas dobro počutili1. Včeraj sem dobil Kehrlejevo pismo iz Anglije. Takole se nam zahvaljuje: »V četrtek sem se vrnil domov v Budkfast. Čutim dolžnost, da se zahvalim Vam iu vsem ljudem, ki so nas povsod tako čudovito lepo sprejeli med našim bivanjem v Sloveniji. Sprejmite ponovno mojo najprisrčnejšo zahvalo,'prav tako pa tudi zahvalo prof. Townsenda, dr. Robertsa, dr. Corra iu nečakinje Marije. Ja, moje ameriške kolege je vaša gostoljubnost ter iskrena in topla dobrodošlica močno prevzela in ganila. Prav dobro čutim, kako se Vas bodo vedno spominjali z globoko hvaležnostjo za ljubeznivost, s katero ste jih sprejeli v Sloveniji. To je daleč preseglo vse, kar smo bili doživeli kje drugje na svojem dolgem potovanju. Tudi Vam im Vaši soprogi se posebej zahyalim za gostoljubnost v Vašem domu. To je dolg, ki ga ne bom mogel nikdar poravnati, faz in ameriški kolegi še enkrat iskreno pozdravljamo vseslovenske čebelarje!« POVZROČITELJI MEDENJA NA IGLAVCIH IN LISTAVCIH IN Z. FRANČEK S I V I C Slovenske čebelarje bodo prav gotovo zanimale ušice, ki povzročajo medenje na iglavcih in listavcih. Posrečilo se mi je, da sem napravil nekaj posnetkov, na katerih bodo čebelarji prav lahko spoznali posamezne povzročitelje. 1. Zelena jelkova ušica (Buch-neria pectinatae) v svoji značilni drži. Poleg nje se blešči na iglici kaplja niane. Ta lisica je ekonomsko najpomembnejši povzročitelj medenja jelke 2. Velika smrekova lekanija (Phisokermes piceae) v času največjega izločanja mane. Doseže velikost H mm in se zlasti rada pojavlja na drevju, ki raste na robu ali posamič izven gozda 3. Hrastova lekanija (Kermes quercus) povzroča medenje hrasta v maju in juniju 4. Povzročitelji macesnove inane. Čebelja paša na macesnu je v nekaterih goratih predelih lahko zelo izdatna. Med pa se hitro strdi 'j. Velika rjava jelkina uš (Todolachmis abieticola) živi v večjih ali manjših kolonijah na vejah, deblu in na koreninah. Slika prikazuje šest starejših živali, od katerih sta dve parazitirani 6. Veliki črni hrastov lahnid (Lachnus roboris) živi v postih kolonijah, najbolj pogosto na večletnih vejicah hrasta 7. Periphillus villosus se pogosto pojavlja na javorju in sesa rastlinski sok na mladih vejicah, listih in cvetovih 8. Cvetni grozd javora sc kar blešči od sladke mane, ki jo povzroča ušica Periphillus villosus. Cvet nudi čebelam medičino in mano hkrati — medi torej dvojno NEKAJ IZ PRAKSE I. ŽUNKO Jeseni l%4 je bilo precej slovenskih čebelarjev v Liki. Nekateri so bili na resi, drugi na žepku. Resa je dobro medila; je sploh bolj zanesljiva kakor žepek, vendar so imeli čebelarji težave s točenjem, kajti ta med je težko dobili iz satja. Žepek je od časa do časa medil, vendar pravega donosa ni bilo. Zato so čebelarji drug za drugim zapuščali čebele in odhajali domov, meni pa vsevprek naročali, naj jim pogosto pišem in poročam o stanju tehtnice. Tako sem bil kak teden čislo sam na pasišču pri čebelah. Ker ni bilo pravega donosa inker nni je zmanjkalo hrane, sem sporočil svojima soprevoznikoma, naj prideta po čebele. Takoj sta prišla in že smo naložili panje in se odpeljali domov. Glej smolo! Naslednji dan pa je zamedilo. Sicer kakega posebnega donosa ni bilo.po nekaj kilogramov pa so panji do konca septembra le dobili. Kmalu po vrnitvi domov sem dodal vsakemu panju po 10 kg sladkorja. Večina panjev je imela v mediščih kar težke isate, ker sem poprej na pasišču medene sate sproti prestavljal iz plodišča. Tega medu jeseni namenoma nisem iztočil, temveč sem pustil sate kar v panjih. Iloiel sem jili spraviti v omaro šele takrat, ko bi se čebele stisnile v plod išče. Toda čebele niso šle iz medišč tudi potem, ko je bila zunanja temlperatura že pod ničlo. Za ometanje čebel s satov je bilo že mnogo prehladno. Ni kazalo drugega, kakor pustiti satje v panjih. Tako sem tudi napravil. Ob koncu novembra sem panje za okenci dobro zapaži'1 in vse je bilo v redu. Kakšna je bila pretekla zima, vsi dobro voino. Ni bila preveč osira, toda dolga, dolga. Sele prve dni marca je mraz toliko popustil, da so pričele kukati iz panjev in da je bilo moč bežno pogledati vanje. V čebelarskih knjigah piše, da začenja pri nas matica zalegati v začetku fdbruarja. Pri meni je skoraj vsako leto pri normalnih družinah okrog 10. marca zalega na dveh ali štirih šalili, večinoma pa na treh, na vsak način pa je tedaj že precej pokrite. Ko sem letos 9. marca pogledal prvi panj, ni bilo v njem nobene zalege. M eni I sem, da je brezmatičeri. Tako je bilo tudi pri drugem panju. Ko pa tudi pri tretjem panju nisem našel pokrite zalege, sem vzel sate iz gnezda in jih pogledal. Kaj sem našel? Na dveh satih ličinke in jajčka. Matica je začela zalegati šele pred nekaj dnevi. Tako satje je bilo skoraj pri vseh 30 panjih. Brezmatična sta bila samo dva. Torej so matice čakale z zaleganjem, dokler se ni otoplilo. Februar je bil znatno hladnejši kot januar, mraz je popustil šele v začetku marca. Ne moreni povedati, alii so čebele pozimi zapustile satje v medišču in se stisnile v gručo ali so ostale kar zgoraj. Konec novembra, ko sem pazil panje, so bile še v medišču. Ko sem spomladi prvič odpiral panje, so bile (udi zgoraj. No, potem je bilo mesec dni lepo toplo vreme, čebele so marljivo iizletavale na reso. Nad čebelnjakom imam nekaj spomladanske rese, ki je vsa na sončni legi. Zato skoraj vsako pomlad odcvete, še preden čebele lete. Letos pa je morala počakati, ker jo je do konca februarja pokrival sneg. Veliko lot že čebelarim. vendar tega Se nisem doživel, kakor letos in najbrže tudi več ne bom, da bi bilo 15. aprila za okenci v plodišču in medišču črno čebel. Okrog 11. aprila je bila zalega na 6—9 satih in tedaj sem prestavil po dva zalezena sata v medišče, da sem napravil matici prostor za zaleganje. Okrog 15. aprila so pa pričnem ali dveh panjih čez noč že prisedale, ker jim je bilo v panjih pretesno. Na to me je opozori 1 čebelar Bučar, ki je ekonom v rudniku, na čigar zemljišču imam čebelnjak. Pogosto pride zjutraj k mojemu čel>elnjaku pogledat, če je vse v redu. Ob laki priložnosti je opazil priseda-joče družine in me na to opozoril, ko isem prišel pozneje k čebelnjaku. Torej ni bilo 9. marca še nobene pokrite zalege, 10. apnila so bili panji že godni za prestavljanje, 15. aprila pa že polni čebel. Res izreden razvoj. K temu so pripomogle tele okolnosti: sončna lega čebelnjaka, lepo toplo vreme, paša na resi in vrbi. Mimo tega pripisujem vse (o medenim salom v medišču, ki so pripomogli k tako naglemu razvoju. Saj so bila tudi prejšnja leia pašne razmere prav take, pa tako hitrega razvoja ni bilo še nikoli. S krmljenjem na zalego se nikoli ne ukvarjam., ker za io nimam možnosti. Čebelnjak imam daleč od svojega bivališča. Pri čebelnjaku ne morem zagreti sladkorne raztopine. V hladnih pomladnih dneh pokladati mirzlo tekočino pa bolj škodit, kakor koristi. Okenc v panjih nimam prirejenih za nalivanje tekočine, pločevinastih pitalnikov pa sploh nimam; jeseni krmim v korilcih. Vendar bodo vsi, ki poznajo moj čebelnjak, ali pa tisti, ki vozijo z menoj na spomladansko pašo, potrdili, da imam spomladi vedno močne panje, mogoče najmočnejše v okolici. Medlem ko nekateri čebelarji v marcu s strahom kukajo v panje, če je še kaj hrane, ko romajo drugi z vedri v čebelnjake ali pa vsak dan hite nalivat raztopino v pitalnike, sem jaz v lem oziru čisto miren. Pač pa od časa do časa odkrijem med na kakem s Iranskem salu in ga potisnem k zalegi. Dostikrat pa moram kak pretežak meden sat zamenjati z bolj lahkim, ker bi sicer matica ne imela prostora za zaleganje. lo je vsa moja čarovnija. Kako se tej stvari streže, je pred leli temeljito obrazloži? v Slovenskem čebelarju takratni urednik Vlado Rojec. V tej zvezi priporočam vsem mlajšimi čebelarjem, naj kdaj preči tujo tudi kaik starejši letnik našega glasila, saj so v njih prav zanimive stvari1. Na tiho vam pa pošepetam: sončna in zatiišna lega čebelnjaka je pol uspeha! Čebelarji me večkrat sprašujejo, kaj počenjam. Zdaj sem jim odgovoril, saj čutim, da je to moja dolžnost. Ce imajo čebele hrane samo za sproti, matica nikdar ne bo obilno zale-gala, saj bi kaj kmalu zmanjkalo hrane za naraščaj. Če pa je zaloga res obilna, gre zaleganje pri dobrih maticah hitro naprej; li.ški med pa še posebej pospešuje razvoj. Srbski pregovor pravi, da se rodi med le na medu. V Slovenskem čebelarju pa smo brali, da imajo ponekod stalno po eno naklado polno medu v panjih (Futterkasten). Ta podžiga matico k obilnemu zaleganju ne samo spomladi1, temveč tudi v morebitnih poletnih brezpašnih obdobjih. Prip. ur.: Ameriški in angleški čebelarji dobro vedo, zakaj dobijo njihove čebelje družine jeseni pri za zimi jan ju poleg obilne zimske zaloge (40—50 funtov) še eno polno naklado medu. Da je družini topleje, obe nakladi zamenjajo. Polna z medom je spodaj, naklada s čebelami in zimsko zalogo pa zgoraj. Čebele ne trpe medu pod seboj, zato ga spomladi vneto prenašajo v gnezdo ob zalego! To je sijajno krmljenje na zalego brez vsakega čebelarjevega posega im truda! Močno razvite družine poiem res lahko iizdalno izkoristijo dobre paše. Zato pa se ne smemo čuditi donosom do 100 kg na panj ali še več. Z A Z T M L J E N J E ČEBEL EDI SENEGAČNIK V drugi polovici oktobra se čebele že pripravljajo k zimskemu počitku. Mirno žde v svojem gnezdu, katerega so začele že prve jesenske dni polniti s sladlko medičino, ki so jo nabrale na jesenski paši. 1 .etos je bila ta v naših krajih izredno slaba. Zato niso nikjer nabrale zimiske zaloge zase. Spet jiim je moral pomagati čebelar in dokrmiti s sladkorjem, na katerem bodo prezimovale. Pa tudi sicer je vsak skrben čebelar doslej že končal z vsemi opravili: temeljito je pregledal vse družine, zamenjal matice z mladimi, pregledal in odbral je tudi vse satje. Razpoke v panju je zadelal iin ostrgal zadelavino ter napravil vse, da bo čebelji dom v redu za dolgo prezimovanje. S krmljenjem je končal že prve dni oktobra, potem pa skrbel za to. da so se panji dobro prezračili in da ni ostala v njih vlaga, ki je vedno velilk sovražnik čebel, še posebej pa v zimskem času. Čebelja družina mora imeti najmanj 12 kg zimske hrane. Na to je čebelar še posebej pazil. Ob zadostnih zimskih zalogah bodo čebelje družine z obilico mladic dobro prezimile in spomladi spet razveseljevale čebelarja. Posebno skrb je posvetil rezervnim družinicam v matičnjakih ali v eksportovaih. Natančno jih je pregledal, jih nakrmil in ugotovil, da imajo dovolj mladic. Tudi te družine bodo lepo prezimile. Da pa jim bo topleje, jih je stisnil med ostale panje v sredino. Vsa ta dela pa so zdaj že pri kraju. S tem pa iseveda nikakor ni rečeno, da bi čebelar ne smel več pogledati v panj. če se mu zdi sumljivo ali če je v njem kaj narobe. Storimo to ob kakem toplejšem dnevu. Kadar prezimujemo v medišču, se ob koncu oktobra ali novembra le prepričajmo, če se niso družine morda preselile na prazno saije v plodišču, kjer bi pomrle od lakote že ob prvem mrazu. Čebelarja čaka zdaj le še eno opravilo: moral l>o zapažiti panje in odeti čebelje družine s sla lunicami. Panje v čebelnjaku zapažiimo že prej, da ne bomo vznemirjali čebel pozneje, ko bo že hladno. Vse reže med posameznimi panji skrbno zadelajmo s papirjem ali klobučevmiastimii trakovi, da ne bo prepiha. Lepo stisnjeni panji grejejo drug dragega, skozi reže pa prihaja mrzel zrak in prepih, ki nam hladi panje. Vso skladanico panjev v čebelnjaku pokrijemo zgoraj s starimi odejami ali papirnatimi vrečami, oh straneh pa jo zadelajmo z lesno volno ali otavo. Tako v čebelnjaku ne bo nobenega prepiha. Slamnice pa položimo v panje šele takrat, ko bo zdrsnil termometer poti ničlo. Nekaj pol časopisnega papirja smo dali za okenca takoj po končanem krmljenju, ko smo se še prepričali, tla so panji znotraj suhi in ni v njih nobene vlage več. Naši čebelarji se pogosto sprašujejo, kako naj zapažijo panje, da bodo čebele dobro prezimile in zdrave dočakale pomladil. Iz izkušenj verno, da čebele lepo prezimujejo tudi v najostrejšiih zimah, če so v dobrih panjih močne čebel ne družine, ki ianajo dovolj primerne hrane. V takih panjih so zelo odporne proti mrazu, vendar pa porabijo za proizvajanje toplote v zimskem gnezdu več hrane, če se zaradi nizkih zunanjih temperatur ali pomanjkljivega zapaženja zniža temperatura v notranjost panja oziroma v gnezdu. Prav zato je prav, da panje za zimo dobro zapažimo, čebelje družine v notranjosti pa pokrijemo s slamnicami. Tako so potem čebele dobro zavarovane pred vsemi spremembami zunanje temperature. Pogosto se je že zgodilo, da je čebelar pozabil zapažiti kak panj, spomladi pa je ugotovil, da je družina odlično prezimila! Vse to drži, toda ostremu zimskemu mrazu so se čebele lahko upirale samo zalo, ker je bilo v panju dovolj hrane. In (e je porabila mnogo več kot prav taka, toda toplo odeta družina v čebelnjaku. Poskusil, ki so jih delali zadnja leta, so pokazali, da čebele najbolje prezimujejo pri odprtih žrelih. Zanimivo je. da je bilo v panjih s priprtimi žreli skoro še enkrat več mrtvic. Cim bolj je bilo žrelo priprto, tem več so jili našli. Iz tega laliko sklepamo, kako važen je za čebeljo družino sveži zrak, ki mora neovirano prihajati v panj. Naši čebelarji naj si zato ne delajo preveč skrbi s pripiranjem žrel pozimi. Zdajle jeseni le naj bodo priprta, če se bojimo ropanja. Oh prvem, mrazu pa jih brez skrbi lahko odstranimo. V čebelnjaku in okrog njega mora vladati odslej popoln mir. Nadležnim mišim nastavimo pasti, lačnim siničkam pa obesimo po bližnjih drevesih lo-jevih pogač, da ne bodo skakale po bradah in motile čebel. V bližino čebelnjaka postavimo krmilnico, v katero skrbno vsak dan natrosimo sončnic in drugega zrna. Storimo pa vse to pravočasno, da se siničke na to navadijo in ne zaidejo k čebelam! Pozneje tega ne bomo mogli več preprečiti. Za čebelarja, ki je imel doslej toliko dela s svojimi ljubljenkami, bo napočil zdaj čas počitka. Izkoristil ga bo za svoje izpopolnjevanje. Bral bo strokovno literaturo, ki jo ima dovolj na voljo, hodil na čebelarske sestanke in predavanja, kjer bo zvedel marsikaj novega in zanimivega. Za kratek čas pa bo popravljal čebelarsko orodje, pripravljal satnike in popravljal panje, tako da bo spomladi že vse nared za novo čebelarsko leto. PISMO ANTONU JANŠI Kakor domala vsi slovenski in tudi marsikateri čebelar v zamejstva, tako se je spomnil te divi čebelar S. K. iz Srbije našega velikega učitelja i'll strokovnjaka ter dobrega čebelarja Antona Janša. Sedaj, ko še vedno v mislili proslavljamo eno najpamemibnejšili obletnic, 230-obletnico rojstva tega velikega moža, je narahlo potrkal sodobni postiljon na vrata Zvezine KVO »Ot VA J OČEN 1 \ NASLOV 'C ? 1 , 1V 10 ČHAB MIA uprave in prinesel dopisnico, naslovljeno na »poštovanog Aniona Janšu«, čebelarja v Breznici na Gorenjskem. Ker ni bila doslavljiva, jo je ]>ošlna uprava kratkomalo iizročila nam, kakor skoraj vsako drugo poštno pošiljko s pomanjkljivim naslovom, če le količkaj diši po čebelah. Omenjeni S. K. naroča pri čebelarju Antonu Janši 15 —20 naseljenih kranjičev in hkrati poizveduje po njihovi ceni. »Pošljite jih« — pravi S. K. v svoji dopisnici — »kar po pošti z avionom ali po morski poti preko Reke v Črno goro.« Odpisali smo čebelarju S. K., da je njegova dopisnica »malo« prepozno prispela v Brezmico, da je čebelar A. J., žal, že umrl. in siicer pred več kot dvesto leti in da smo njegovo naročilo posredovali marljivemu čebelarju Cirilu Jalnu v Rodinah pri Breznici. Kje je čebelar S. K. staknil Janšev naslov, ne vemo. V zadnjem času se je res veliko govorilo o znamenitem Janšu. Bržkone je tudi on slišal o njem nekaj »diivaniti«. a nekam slabo razumel ter zamenjal pretekli čas s sedanjim in dobremu čebelarju Janši hotel priskrbeti tudi »dobro mušterijo«. Pismo je za sedanji čas zanimivo, zato ga posredujemo bralcem. J.W. NEKAJ GRADIVA K ZGODOVINI NAŠEGA ČEBELARSTVA V DRUGI POLOVTCI 18. STOLETJA I. E O P O L D D E BEVC V svežnju ODAS-a. v katerem se hrani pismo dunajske dvorne pisarne z dne I4. aprila 1775, namenjeno moravskemu guberniju, in katerega prevod je prinesla 8. številka letošnjega Čebelarja na strani 225, se nahaja še drugo pismo podobne oblike in vsebine, napisano isti dan in z isto roko. le da je razločno naslovljeno deželnemu glavarstvu kranjskemu. Za prvo omenjeno pismo izražena domneva, da je bilo namenjeno moravskemu guberniju, se je pokazala pravilna, saj je to razvidno iz zapiska na sklepu v drugačni (slabši) pisavi: »An das K. K. Mtihr. Gubernium«, kar sem sprva v naglici bral: »An das K. Kajserl. Gubernium«. Odprto pa bo ostalo bržkone vprašanje, kako je na Moravsko namenjeno pismo zašlo v Ljubljano, torej prav v nasprotno smer ter se tu pomešalo med spise deželnega glavarstva kranjskega. Kakor vse kaže, je imela dunajska vlada (dvorna pisarna) tiste dni mnogo opravka s pisanjem in razpošiljanjem pisem, med temi tudi s čebelarskim patentom (z dne 8. aprila 1775!) vsem svojim deželam; im znabiti je prav zaradi naglice prišlo do zamenjave pri ekspediciji, če se to ni zgodilo že pri pisanju oziroma prepisovanju ter ga je potem uslužbenec deželnega glavarstva v Ljubljani, na čigar mizi se je pismo znašlo, kratkomalo stlačil med ostale svoje spise in vse skupaj spravil v arhiv. No, to vse nima nobenega pomena za čebelarski razvoj naše dežele, zato si oglejmo raje nekoliko pobliže pismo,1 namenjeno in pravilno naslovljeno kranjskemu deželnemu glavarstvu v Ljubljani. V prevodu se glasi: »Od rimske cesarice, kraljevskega apostolskega Veličanstva ogrskega in češkega, nadvojvodinje avstrijske in naše najm'losil ji vej še gospe — deželnemu glavarstvu v dedni vojvodini Kranjski njena najvišja milost! Kakšne ukrepe za razširjenje čebelarstva je najvišje Veličanstvo pod vzelo v nadvojvodini avstrijski pod Aniižo in v mejni grofiji Moravske, se razvidi iz priloženega in zu omenjeni, deželi razglašenega patenta kakor tudi iz navodil mejni grofiji Moravski, o katerih se obveščate ali ki bodo še sledila — vse z namenom, da se tudi pri Vas vsa ta reč zrelo premisli in za primer, če se pri tem pozna potreba za podobno ukrepanje, naj bodo ta navodila obvezna tudi za Vas, da bi se tako tudi za vir naravne pridnosti' spravil na stopnjo naj večje razširjenosti, kar deželo nedvomino, a državo še posebej izrecno za- 1 ODAS sveženj Agricnlturs Sachen, Lit B Num 1 Volum l1'"1 Bienenzucht betreffend, Acta ab aiinis 775, 781—782. nima. In ker je prvi čebelarski učitelj2 tukaj na Dunaju iiz spisov znanega pokojnega Janša3 iizdal splošno ter v praksi preizkušeno navodilo za čebelarjenje, tako se prilaga še 6 izvodov (ega tlela za tamlkajšnjo službeno rabo. N j. Veličanstvo ostaja z iizrazi svoje cesarskokra Ijevske in nadvojvodske milosti iai naklonjenost:«. Peča temo na Dunaju s pečatnikom N j. Veličanstva dne 14. aprila v letu 1775. Podpisa: ßlumegen I. r. Pergenstein, 1. r. Pismo je po takratnem običaju bilo primerno p rega njeno in zloženo, hkrati tudi ovoj. In na prazni hrbtni strani je v nastalem pravokotniku označen še pošiljatelj in kraj ter datum (torej nekak poštni žig v današnjem smislu!) 1/. Dunaja 10. maja 1775 /z avstri jsko - češke doorne pisarne Dostavili: Deželnemu glavarstvu Nj. ces. kralj. Veličanstva v dedni vojvodini Kranjski Ljubljana Št. 790 Prednje pismo dovolj zgovorno in odkrito kaže namere in težnje dunajske dvorne gospode in centralnih uradov po vsestranskem napredku in razširjenju čebelarstva. Račun te gospode je bil kaj preprost! Krnet, ki bi intenzivno čebelarili, bi mnogo laže poravnal svoje davčne obveznosti do države, ki je bila zaradi neprestanih vojn in reform, ki jih je uvajala, prisiljena davke neprestano zviševati. V pismih se omenja tudi čebelarski patent, izdan teden dni poprej, ki je po svojem pomenu pravcati mejnik v čebelarski zakonodaji. Kaj več o tem drugič! NAPISI ZA PANJSKE KONČNICE Novi svet Od nekdaj se podira svet. na starem nov gradi se spet. Kri, kri Skoz se toči. Če pa razbije Koeksistenca /a roje vse je sladka trata, le vsak naj najde svoja vrata! Tu rein Meč kriv. nos kriv in brk vihaj, naj li nj ši k ril vi je značaj. se vrč, kri v novega se zlije. 2 Mišljen je tu nedvomno Josef Miinzberg, Janšev učenec in naslednik. 3 V originalu zopet popačeno >Jantsche«. novice iz nhMcga sveta Prof. dr. Goetze umrl. 4. aprilu 1965 je nu svoj rojstni dan umrl v 07. letu po dolgem trpljenju in več operacijah v Bad Godesbergu veliki nemški čebelarski znanstvenik prof. dr. Goetze. Z njim je izgubila čebelarska znanost moža, ki mu dolguje zelo mnogo. Cela vrsta knjig znanstvene in praktične vsebine je bila plod njegovega študija, raziskav in neutrudljivega dela. Predvsem si je pridobil največ zaslug s svojini proučevanjem zunanje oblike različnih čebeljih ras in s študijem o njihovi razširitvi. Prav na njegovih ugotovitvah o odbiri čebel temelji danes vsa praksa današnje vzreje posameznih rodov. Brez odbire in vzreje bi bili danes prepuščeni brezupni mešanici različnih čebeljih ras. To bi bila za nas velika nesreča, saj dobro vemo. da lahko dobimo najboljše čebelje rodove samo s čisto vzrejo in ne iz mešanice vseh mogočih čebeljih rodov. Nismo še prišli do cilja, toda prof. Goetze nam je pokazal pravo pot. Prav gotovo bo on s svojimi ugotovitvami in navodili o odbiri najboljših matic še vedno vplival na nemško in brez dvoma tudi na drugo čebelarstvo še po svoji smrti. Prof. dr. Goetze se je zelo zanimal tudi za našo kranjsko čebelo sivko, ki jo je natančno preiskal in zelo pozitivno ocenil. Bil je tudi pri nas in si jo sam ogledal v različnih predelih naše domovine. V Kočevju je našel takrat čebele z dolgimi rilčki. Našo sivko ie močno cenil in s svojimi ocenami potrdil njeno zasluženo veljavo in ugled v svetu. Zato se ga bomo slovenski čebelarji vedno hvaležno spominjali. E. S. Kako težke so naše čebele. Dr. P. Martin iz Zoološkega in parazitološkega inštituta v Miinchenu priobčuje nekaj zanimivih številk o tem, koliko tehtajo naše čebele. Po Butlerju tehta 280 čebel 28 gramov, torej tehta ena čebela 0,1 grama. Wild-man pa poroča, da je ugotovil pri njih težo 0.90 grama in Keys govori o teži 0.097 grama. Ker se zanimajo čebelarji tildi za to, koliko čebel je v posameznem roju in kako težke so. smo se lotili tudi tega proučevanja. Prešteli smo čebele v roju in v izrojencu. Potem smo vsako- krat nabrali 500 čebel, jih natančno stehtali in tako zračuuali celotno število vseh čebel. To smo delali pri osmih rojili. Izračunali smo potem njihovo povprečno težo, ki se je gibala med 0,095 in 0.151 g na čebelo. Povprečna teža vsake čebele v osmih rojili je znašala 0,111g, pri izrojencih pa 0.095 do 0,125 g. Povprečno je bila težka ena čebela v izrojencu 0,115 g. Pri tem opazimo, da so čebele v izrojencu nekoliko težje kakor v roju, čeprav so rojeve čebele polne medu. Ta razlika v teži gre na račun trotov, ki jih je v izrojencu precej več, v roju pa jih najdemo le redko. Ker je trot dva in pol k rat težji kakor delavka, lahko 2000 trotov povprečno težo precej zviša. Presenetljiva je majhna teža čebele delavke, ki tehta samo 0.1 g. To težo pa si velja zapomniti, kajti kadar hočemo zračunati število čebel v posameznem roju. nam bo prišla prav. Roj, ki telita npr. 5.40 kg ima 54.000 čebel. To pa naši čebelarji že vedo: 10.000 čebel tehta 1 kilogram. Bienenvater 10/1965 — Ur. Avstrijski čebelarji so 25. junija t. 1. odkrili spominsko ploščo svojemu izredno zaslužnemu in dolgoletnemu predsedniku ing. Emilu Planckhu, in sicer v Zveznem poskusnem zavodu za čebelarstvo na Dunaju. Te slovesnosti so se udeležili najvidnejši predstavniki avstrijske vlade in zastopniki vseh avstrijskih čebelarskih organizacij. Zaslužni predsednik je dolga leta uspešno vodil avstrijsko čebelarsko organizacijo, saj je bil njen predsednik od leta 1955 do 1962. Avstrijska čebelarska organizacija je prav zaradi njegovega vodstva dosegla tako velike uspehe in seveda tudi razumevanje pri zveznih oblasteh. Bienenvater 10/1965 — Ur. Inozemski ined in huda gniloba. Švicarski čebelarski list Schweizerische Bienenzeitung piše v svoji 10. številki iz leta 1964 tole: »Februarja 1965. leta je neka švicarska firma uvozila večjo količino mehikanskega medu. Bilo je 200 pločevinastih sodov po 500 kg. V isto ladjo so nuložili tudi strupene kemikalije. Na viharni vožnji preko Atlantika se je /lil del kemikalij na sode z medom in poškodoval dva, ki so ju morali potem v Amsterdamu zavariti. Prav zaradi tega je policija v Bernu, ki nadzoruje pristnost živil, zahtevala, da uničijo oba soda medu, ker l)i utegnila biti vsebina škodljiva človeškemu zdravju. Neki prevoznik je prevzel en sod in ga enostavno odvrgel v gramozno jamo. Sod se je pri teni razbil in med je iztekel. Otroci so opazili ogromen čebelji roj v tej jami. Okoliški čebelarji pa so bili kaj urni. Hitro so prišli in med pobrali. Toda bilo je že prepozno. 6 tednov pozneje je izbruhnila v bližnji vasi huda gniloba čebelje zalege. V 10 čebelnjakih je obolelo 90 družin. Prepozno je bilo, da bi napravili iz teh družin umetne roje in jih preselili na čisto satje. 70 družin je padlo in K) čebelnjakov je sedaj popolnoma praznih. Seveda so čebelarji takoj začeli sumiti med v razbitem sodu. Za dokaz so v nekem samotnem gozdu krmili zdrav roj z 'A kg tega sumljivega medu. Ze po 9 dneh so laliko opazili prve sumljive znake hude gnilobe. C e/ 4 tedne pa je že obolela prav vsa zalega. Ker je bila ta družina popolnoma izolirana in ni imela nobenega starega satja in tudi sicer ni mogla priti v stik z drugimi čebelami, je bilo s tem dokazano, da go se vse čebele okužile s tem inozemskim medom. Podjetje je bilo takoj pripravljeno plačati odškodnino za vseh 90 družin v znesku 12.000 švicarskih frankov (približno 3.500.000 din). Toda škoda zaradi dobre letine, ki so jo imeli leta 1964- v Švici kot že dolga leta prej ne, je bila še večja, da ne računamo tudi na okužbo drugih družin. Tole naj bo svarilo našim čebelarjem, ki se včasih ukvarjajo z mislijo, da bi z inozemskim medom krmili čebele ali z njim pripravljali sladkorno testo.« pravi na koncu omenjeni list. E. S. Nekaj zanimivih novic iz znanega ameriškega lista American BEE Journal, št. 8, avgust 1965. Svetovno tržišče medu. Kot poročajo i/. Avstralije, je uvozila Zvezna republika Nemčija od januarja do marca 1965 27,599.000 funtov medu v primerjavi z 20,587.600 funti v istem času leta 1964. Svoj izvoz v to državo so zelo povečale Argentina, Avstralija, Kitajska, Kuba, Madžarska in Mehika. Uvoz iz Argentine se je povečal od 4,000.000 leta 1964 na 9.000.000 leta 1965. iz Mehike pa za 1.000.000 funtov. Uvoz iz ZDA je bil precej manjši kot prej. Zvezna republika Nemčija pričakuje letos tudi precejšen pridelek domačega medu, ki ga cenijo na 31.000.000 funtov, to je za polovico več kot v obeh prejšnjih letinah. Poročajo, da je bil med doslej med tistimi redkimi artikli, ki niso bili v seznamu oziroma pod kontrolo Evropske gospodarske skupnosti. Kakor pa poroča list »Iloney Market News«, ki ga izdaja agrikulturni center ZDA, nameravajo vključiti tudi med v svoje nadzorstvo. Seveda bo treba potem tudi zanj plačevati posebno carino, ki bo znašala 30 % njegove vrednosti. Sicer pa vse kaže, da na svetovnem mednem trgu ne bo preveč sprememb, kajti cene so se samo nekoliko zvišale. Izvozni pogoji v ZDA torej niso rožnati, ker ne morejo tekmovati s cenami na svetovnem mednem tržišču. To pa jim tudi nič ne pomaga pri cenah na domačem tržišču, kjer so imeli 31. maja letos še vedno 5,509.421 funtov medu iz letine 1964. Zdaj še prav nič ne vedo, kaj bodo storili s tem medom. Prihodnji XXI. mednarodni čebelarski kongres bo v Združenih državah, in sicer v državi Maryland, ki leži ob Atlantiku. Vse ameriške čebelarske organizacije, čebelarska podjetja in industrija so že prispevala svoja sredstva za začetek priprav. Zlati časi za čebelarje. Francoski čebelarski list »Abeilles et Fleurs (Čebele in cvetlice) poroča v svoji junijski številki (1965), da si prizadevajo znanstveniki podaljšati cvetenje akacije tako, da bi cvetela celo leto. I.ist pripominja, da je akacija glavni izvor medičine v Madžarski in Romuniji (in tudi pri nas, op. ur.). Akacijo uporabljajo kot izboren tehnični les. ki je primeren tudi za različne stebre in kolje. Španija je zelo važna izvoznica medu. Od januarja do novembra 1964 je izvozila 3 milijone funtov medu. za katerega je dobila pol milijona dolarjev. Leta 1965 je izvozila 8.5 milijone funtov in dobila 1.300.000 dolarjev. Skoro polovico njenega izvoza v letu 1963 je šla v Francijo. Za-padna Nemčija in Italija sta na drugem in tretjem mestu. Španija ima po cenitvi iz leta 1964 606.420 panjev. Znanstvene raziskave medu in njegovih sestavin so trajale na nekem inštitutu v ameriški državi New York preccj let. Zdaj so z njimi pri kraju. Z medom so hranili 25 oseb in prišli do zaključkov, da so ogljikovi hidrati najvažnejša sestavina medu in nujno potrebni našemu organizmu. Z medom so hranili tudi laboratorijske živali in prišli tudi pri njih do zelo zanimivih ugotoviiev. To so paše! Poročilo čebelarskega oddelka pri ministrstvu za poljedelstvo Združenih držav pravi, da cenijo pridelek medu v letu 1965 samo od deteljice (Crimson clover) na skupno 4,385.000 funtov. Pridelali so 19 % več kakor leta 1964. To izredno dobro letino pripisujejo ugodnemu vremenu in izredno dobremu pre-zimljenju čebel. Argentina je med največjimi izvoznicami medu. Svoj izvoz pa namerava še povečati zlasti po devalvaciji svojega pe-zoja. Cena za tono medu je znašala konec aprila 225 dolarjev — za tono v Buenos Airesu. To je 10 dolarjev ceneje za tono kakor pred devalvacijo. Leta 1964 je izvozila 43 milijonov funtov medu. Imela pa je lani odlično letino. Pridelali so 66 milijonov funtov medu in ga imeli še v rezervi 15 milijonov. Ker se je izvoz tudi pri njih zaustavil, skušajo povečati porabo medu doma. Nova čebelarska kn jiga je izšla v New Yorku pod naslovom The World of Beos* (Svet čebel). Napisal jo je Coward McCann. Knjiga ima 250 strani in je razdeljena na 14 poglavij. Kritika jo je zelo ugodno ocenila. Nikar ne pozabimo. Ameriška Zveza za čebelarsko industrijo je prispevala od leta 1945 do 1959 čebelarski organizaciji in ameriškemu inštitutu za preiskavo medu 55 milijonov dolarjev. Ta denar so zbrali kot prostovoljni prispevek čebelarjev. in sicer je vsakdo prispeval I % od prodanega medu. Op. u r. Tudi pri nas bi bilo drugače, ko bi prispevali člani od prodanega medu kak odstotek. O tem se bomo morali čimprej pogovoriti. Sovražno vedenje čebel proti dodani matici je, kakor poročata Tiilpauow in Jenrih v »Pčelovodstvu«, odvisno od tega, kakšna je oibrambna reakcija. Glavni vzrok za vzbujanje te reakcije je brezpašje in velika množica pašnih čebel. Stopnja obrambne reakcije poteka ritmično: podnevi je močnejša, ponoči pojema, povzročajo jo pa tudi drugi či-nitelji. npr. pregledovanje družin, prevažanje in brezmatičnost. Zanimivi so poskusit, kako se zlagata dve ali celo več matic. Sovražno medsebojno vedenje matic je individualno različno. Če dvema sprašenima maticama ne dovolimo, da bi druga drugo umorile, s tem da jih ločimo z žično mrežo ali jim žela odstranimo, sovraštvo polagoma preneha, da, lahko celo opazimo, da matici druga drugo pitata. Če spravimo matici v različne panje in jih čez nekaj časa zopet združimo, se borbe obnovijo, vendar v manjši meri. č e maticama tipalke odrežemo ali jih prevlečemo z lakom, tildi preneha sovraštvo, preneha pa tudi zaleganje. Če nasprotno želu odrežemo konec, to ne vpliva niti na zaleganje njti na parjenje matic. ^ ^ Skrb za čebelarski naraščaj v Nemčiji. »Kaj lahko storimo, da ga pridobimo? se vprašuje čebelarsko društvo Arnholt. »Poskušati moramo, da navdušimo mladino za čebelarstvo. Potrebno je pa tudi navdušenje in dejavnost starih čebelarjev.« Uprava okrožja je dala v ta namen vsako leto 2000 mark. leta 1964 je dala 4000 mark za pospeševanje čebelarstva. Ta denar se mora porabiti pred vsem za to. da »stark čebelarji začnejo ponovno čebela riti in da se jim pridružijo novi, mladi čebelarji. Treba je doseči. da pokrajine, ki so sedaj ibrez čebel, le zopet dobi jo, saj jih je povsod dovolj. Tudi ministrska pospeševalna sredstva morajo bolj kakor doslej biti naklonjena mladini začetnikom. Čebelarsko društvo Hanini da vsakemu novemu čebelarju brezplačno eno čebeljo družino — čebelarsko društvo Unna gre še dalje. Vsakemu čebelarju, ki pridobi začetnike, da kot nagrado kilogram solnic. čebelarski novinec pa dobi 25 mark kot pomoč zn potrebne nabave. Tudi pri nas bo treba nekaj ukreniti, če bomo hoteli dobiti naraščaj. Kako naj začne danes kdo čebelariti. ko mora dati za en sam nov panj kar 20.000 dinarjev? Po Die Uienenzucht« 1964/8. S. R. slovenski Čebelar OBRAČUN ZA LETO l%4 DOHODKI Članarina (naročnina) za 5275 izvodov...........................5.319.950 Prispevki, oglasi itd........................................... 172.000 Saldo . . . 5,491.950 Dotacija družbe.................................................1.050.197 Skupaj dohodki................................................. 6,522.147 S TROŠKI St. Tisk Klišeji Pošta Ekspedit 1. 367.798 46.380 18.712 7.500 2_ 367.798 4.390 19.364 7.000 3. 367.798 15.910 19.920 7.500 4. 378.041 33.530 20.564 8.500 5. 378.041 16.340 20.420 8.800 6. 372.000 7.570 20.436 8.700 7. 234.358 20.440 25.070 8.500 8. 234.350 43.940 20.636 8.500 9. 234.350 8.660 20.660 8.500 10. 234.350 11.570 20.668 8.500 11. 234.550 4.817 20.668 8.500 12. 528.373 18.544 22.668 9.500 3.931.607 255.436 243.156 100.000 Honorarji mesečni neto....................... PnispeVki (pr. soc.)......................... Prispevki Skopju 2!%......................... Potni stroški................................ Uredniški in avtorski honorar................ Drugi upravni stroški........................ 312.000 91.010 114.103 170.000 898.575 93.856 1.679.534 R E ŽI J A Najemnima — voda........................................ 66.000 Kurjava — razsvetljava.................................. 55.601 Poštnina................................................ 28.559 Bančni stroški...........................................98.810 Pisarniški' material.....................................56.842 Odpis SC 1962 — neizterljivo............................ 26.600 112.414 6.522.147 V Ljubljani, dne 1. aprila 1965. Računovodja: Predsednik: Slavko Raič 1. r. Jože Wallas 1. r. Nadzorni odbor ZCDS: Predsednik ZCDS: Valentin Benedičič I. r. IZDATKI IN DOHODKI V LETU 1965 1 Z DATKT Din 1. Honorarji uslužbencev......................................... 91.000 2. Prispevki' od honorarjev...................................... 55.670 3. Operativni izdatki........................................... 582.893 4. Režijski izdatki............................................. 558.558 5. Potni stroški................................................ 416.348 6. Stroški sej in zborov........................................ 331.294 7. Pravdni stroški............................................... 20.560 8. Vzdrževanje inventarja........................................ 47.688 9. Zavarovanje................................................... 16.488 10. Revija Slovenski čebelar................................... 6.522.147 11. Nabava literature........................................... 68.2(H) 12. Reprezentanca................................................. 15.040 13. Tečaji1....................................................... 48.970 14. Odpisi inventarja............................................ 112.150 15. Odpisi' posojil iin terjatev................................. 622.138 Skupaj . . . 9.487.144 D O H OD KI 1. Obrosti posojil iin hranilne vloge........................ 356.537 2. Najemnina................................................. 499.415 5. Odškodnina za poslopje.................................... 402.090 4. Slovenski čebelar (članarina, oglasi, prispevki) . . . 5.491.950 5. Razni dohodki.................................................. 514.050 (). Dotacije.................................................... 1.743.620 7. Izguba......................................................... 479.462 Skupaj . . . 9.487.144 Računovodja: Predsednik ZČDS: Jože Wallas 1. r. Valentin Benedičič 1. r. Predsednik nadzornega odbora: Slavko Raič 1. r. PREMOŽENJSKO STANJE AKTIVA Din 1. Osnovna sredstva.............................................10.993.130 2. Drobni inventar.......................................... 1,104.096 3. Blagajna glavna......... 19.624 4. Blagajna ročna................................................... 5.977 5. Žiro račun (SDK)............................................. 3.306.358 6. Hranilna vloga (Mesina hranilnica ljubljanska) . . 4.736.387 7. Obveznice za Skopje............................................ 100.000 8. Dolžniki (popi»)..............................................8.581.121 9. Posojilo (S. O. Ljubljana-Vič-Rudnik)........................ 4.550.000 10. Zaloga knjig im blaga (popis)............................... 3.803.520 Skupaj . . . 32.200.2(3 P A SIV A 1. Upniki (predplačila Slov. čebelar) ......... 308.560 2. Rezervni skladi............................................. 31,891.653 Skupaj . . . 32,200.213 V Ljubljani, dne 15. aprila 1965. Računovodja: Predsednik ZČDS: Jože Wallas I. r. Valentin Benedičič I. r. Nadzorni odbor je pregledal poslovanje 'blagajne in računovodstvo 9. aprila leta 1965. Predsednik: Slavko Raič 1. r. SEJA IZVRŠNEGA ODBORA IJNE 5. AVGUSTA 1965 Predsednik poroča: Čebelarsko društvo Litija je na svojem terenu izvršilo popis čebelarstva in ves popisni material izročilo Zvezi. Glede kupljenih prostorov bomo začeli proti Grči bolj odločno nastopati. Vse predmete, ki smo jili kupili na Vrhniki, je predsednik poslal v čebelarski muzej v Radovljici. Pismo tov. Bukovca smo izročili tov. Šlandru. Ta naj bi sc pozanimal tudi glede predmetov iz Janševe zapuščine, ki jih je bil verjetno zbral pokojni Perc iz Celja. Koroški čebelarji so nas obvestili, da bodo prišli 15. avgusta na proslavo otvoritve obnovljenega Janševega čebelnjaka. Tudi predsednik Avstrijske čebelarske zveze na Dunaju g. A. Tropper nas je obvestil, da se bo udeležil te proslave. Izleta na mednarodni kongres v Bukarešti ne bo, ker je premalo prija vljencev. Za predsedni ka Benedičiča in n rednika prof. Senegačnika, ki se bosta udeležila mednarodnega čebelarskega kongresa v Bukarešti, bo preskrbel devize Medeks. Upraviteljica osnovne šole v Tomišlju prosi Zvezo za denarno ali gmotno pomoč za zgraditev čebelnjaka za tamkajšnji čebelarski krožek osnovne šole. Sklenili smo, da bomo razpravljali o tem drugo leto spomladi. Republiški sekretariat za gospodarstvo nam je poslal na vpogled osnutek zakona o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci, da dodamo morebitne pripombe in popravke. Pripombe smo poslali. Tehnični eksperimentalni čebelarski inštitut iz Torina v Italiji nas je pismeno zaprosil, da bi medsebojno zamenjavali čebelarske liste. Ponudbo smo sprejeli. Peter Močnik iz Maribora nas je obvestil, da se je v obmejnih krajih od Mežiške preko Dravske doline vzhodno od Maribora pojavila pršica. O tej zadevi smo pismeno obvestili Republiški sekretariat za gospodarstvo. Predsednik je predlagal, da se bomo o tej zadevi pogovorili z avstrijskimi čebelarji, ki bodo prišli na proslavo otvoritve Janševega čebelnjaka. Predsednik omenja, da bo po prihodu iz Bukarešte sklical sejo upravnega odbora, da se pogovorimo o novonastalem položaju. Tov. Verbič predlaga, da bi prosili upravo Triglavske tiskarne, naj daruje ob proslavi otvoritve Janševega čebelnjaka 500 izvodov Slovenskega čebelarja, ki so namenjeni za propagando. To bosta uredila predsednik in tov. Verbič. Predsednik poroča nadalje, da je letos na več krajih odpovedala čebelja paša. Zato se cene medu vrtijo okoli 700 do 8(H) din za kg. Medeks kupuje sedaj vse vrste medu z akontacijo. Za gozdni med (smrekov in hojev je cena 500 din, za vse druge medove pa 400 din). Ce se bo cena dvignila, kar je pričakovati v mesecu oktobru, bo Medeks izplačal razliko na akontacijo. Medeks je zvišal cene čebelarskega pribora samo v višini pribitka prometnega davka. Odbor sklene, da naprosimo Medeks, naj nas obvesti, za koliko namerava zvišati cene medu. Tajnik predlaga, da bi šla po prihodu predsednika Benedičiča iz Bukarešte de-putacija k predsedniku skupščine tov. Mačku in ga prosila za odgovor na javno pismo ter mu pojasnila naše delovanje. Odbor je pristal na to, da oddamo prostor na dvorišču v najem za garažo. OB 80-LETNICI FRANCA VADNALA Dne 15. septembra letos je praznoval znani kulturni in prosvetni ter društveni delavec upokojeni šolski upravitelj tovariš Franc Vadnal iz Dobove 80-letnico svojega rojstva. Ob tej priložnosti so se ga spomnili mnogi njegovi nekdanji učenci, prijatelji in znanci. Na predvečer so mu njegovi nekdanji pevci iz Dobove zapeli podoknico, šola v Dobovi, kjer je poučeval dolga lota in tudi dočakal zasluženi pokoj, pa mu je poil vodstvom upravitelja tovariša Franca Vučanjka in učiteljstva priredila lep sprejem. Pa tudi mi se ga moramo spomniti, saj je bil od rane mladosti vnet čebelar, ustanovitelj čebelarske družine v Dobovi in še danes vneto čebelari kljub starosti in bolezni zadnjih dni. Za svoje delo v čebelarstvu je prejel tri odlikovanja, in sicer leta 1912 v Celju, leta 1916 v Ljubljani, lani pa je prejel najvišje odlikovanje — red Antona Janše I. stopnje. Rodil se je 15. septembra 1885 v Borovnici pri Ljubljani. Najprej je obiskoval klasično gimnazijo, nato pa učiteljišče v Ljubljani. Prvo njegovo službeno mesto ga je zaneslo v Spodnje Posavje, kjer je razen let med drugo svetovno vojno, ko je /bežal v Zagreb, preživel vse svoje plodo-nosno in bogato življenje. Vodil je pevske zbore, ustanavljal društva, aktivno sodeloval pri vseh kulturnih in društvenih organizacijah in je še sedaj član občinskega Rdečega kri/a v Brežicah. Ustanovil je knjižnico v Dobovi in jo tudi vodil še do lani. Želimo mu čimprejšnje okrevanje in še vrsto let sodelovanja na vseh področjih, kjer se je udejstvoval doslej. Vse svoje življenje je bil priden in delaven kot čebelica, ki jo vedno nosi na svojem suknjiču kot znak slovenskega čebela rja. Damjan Vnhen SPET ENA IZ NAŠIH VRST Med čcibelarji najdeš vse mogoče ljudi. Večina iizmed ti j ih ti bo odik ritosrčno 'povedala, kako čebelari in kako dosega uspehe. Na žalost pa med njimi niso vsi talki. Imami) tudi skrivnostnike, ki ti zlepa ne povedo ničesar. Navidezno znanje in učenost skrbno varujejo hi se prav zato kar se da močno zavijajo v svoje skrivnosti. Eni pravijo, da jih ne bodo nikoli razodeli drugim, raje jih poneso s seboj v grob. Drugi so široko-grudinejšt in izjavljajo, da še ni prišel čais, da bi lahko zvedeli za njihove skrivnosti ukaželjni slovenski čebelarji. No, tretji pa so pripravljeni prodati svoje skrivnosti za dobre denarje. Med te zadnje sodi tudi čebelar Lipe, ki ga po tem dobro poznajo vsi čebelarski tovariši. Zadnjič sta se srečala Lipe in dobrodušni čebelar Miha, ki ima svoje srce na dlani. Vsakomur z veseljem razkaže svoje čebelarstvo in mu tudi vse pove, kar ve in česar tudi ne ve o čebelah. Učeni Lipe ga je takole pobaral: »Hej, Miha, kako si čebclaril lani? Sem slišal, da si na prevozih skoraj vse svoje panje zadušil!« Osupli Miha mu je hitro povedal, da ni izgubil niti ene čebele. Odkar prevaža samo s tovornjakom in še to le ponoči, gre vse gladko od rok. Lipe se mu je škodoželjno nasmejal in nadaljeval: »Ej, le ne taji in ne laži! Poglej, jaz lahko vozim čebele v največji vročini tudi po več dni im niti enega panja ne zadušim.« Radovedni Miha ga je nezaupljivo pogledal, potem pa ga vprašal: »No, Lipe, povej nam, kako se taki stvari streže, da bomo še mi vozili čebele več dni v najhujši vročini im jih ne bomo zadušili!« »Ej, ljubček moj«, odvrne Lipe, »ta stvar pa ni ikar taiko za vsakega. Dvajset tisočakov mi takoj položi na roko. pa boš zvedel. Če pa hočeš vedeti še to, kje bo drugo leto medilo, pa primakni še deset jurčkov. Tule (pri tem se je Lipe potrepljal po vedno iprazni' denarnici v prsnem žepu), so že natančni podatki o tem!« V Mihu je ob tolikšnem tovarištvu modrega Lipeta vse zavrelo. Najraje bi iivii dve ali tri priimazal. Pa se je premagal in Lipetu zafrkljivo odgovoril: »Če je tako, dragi Lipe, mi pa le pojasni. zakaj se ti je zadušilo na lanskem prevozu v Bačko nekaj panjev, v drugih pa si imel kar za cel klobuk mrtvih čebel. Zakaj nisi pomagal sebi. če imaš tako čudodelno zdravilo za druge? In kako to, da so tvoje posode za med vedno prazne, če veš že vnaprej, kje bo medilo? Kar obdrži svoje skrivnosti in tako učenost zase, jaz pa bom svoje j ii r j e!« POROČILO ZA SEPTEMBER V mesccu septembru je bilo v vsej Sloveniji povprečno hladno in izredno deževno vreme. Povprečna temperatura je bila med 13 ioi 16" C. Čebele v tem mesecu niso nikjer ničesar nabrale. Breg-Tržič: Ves september sem pökladal čebelam suhi sladkor, vendar niso zadovoljivo zalegale. 2 e r o v n i c a - P o s t o j n a : Letošnja čebelarska letina je bila zelo slaba. Treba bo dodati vsaki družini po nekaj kilogramov sladkorja. Rogatec: Minus. Lovrenc na Pohorju: Ni donosa, pač pa zguba. Selnica ob Dravi: Mesec september je bil v splošnem zelo slab. Paša na travnikih, ajdi in jesenskem resju je popolnoma odpovedala. Padec na tehtnici 3.95 kg. Cezanjevci-- Ljutomer: Na pozno sejani ajdi ni bilo paše. Na zgodaj sejani pa so ob reki Muri kljub slabemu vremenu nekaj dobile. Prošenja k ovci- Murska Sobota: Žc veliko let ni bila jesenska paša tako slaba kakor letos. Vsaki družini bo Ireba dodati 5—7 kg sladkorja. S v i b n i k - C r n o m e I j : Ajda ni medila. Čebele so nosile obnožino z buč in drugih cvetlic. Iška vas: Zaradi slabega vremena ni bilo donosa. Donos ali poraba v Skupno Srednja Dnevi Sončni sij v urah Kraj opazovalnice I. II. III. pridobil ali porabil dkg me- sečna loplina “C _ C G > o £ o mesečni tretjini dkg OJ >N O) T3 K-o o l/l Breg—Tržič — 130 — 20 — 20 — 170 + 13.8 20 11 _ 168 Dražgoše—Sk. Loka . . — 70 — 130 — 30 — 230 + 11,1 21 17 — 107 Zerovnica—Postojna . . -225 — 135 -115 — 475 + 14,2 20 14 — 94 Rogatec — — — 70 - 70 + 12.4 30 14 — 53 Lovrenc na Pohorju . . — 1(5 — 50 — 25 — 190 + 148 25 10 — 156 Selnica ob Dravi . . . — 125 — 145 — 125 — 395 + 14,0 26 8 — 163 Lovrenc na Drav. polju — — — — — — — — — Cezanjevci—Ljutomer . Bučkovci—Videm — 140 — 160 — 50 — 350 + 15,4 26 10 — 114 ob Ščavnici .... Prosenjakovci—M. Sobota — 110 — 80 — - 190 + 15,0 29 8 — 165 M. Polana—Lendava . . — — — — — — — — — Svibnik—Črnomelj . . — 30 — 60 — 30 — 120 + 15,6 29 9 — 167 Iška vas — 80 — — 310 — 390 + 14,2 17 13 — 94 Škofije pri Kopru . . — — — — — — — — Pušča—Bistra—Zagreb — 40 — 60 — 50 — 150 + 10,5 28 14 — 157 Povpreček — — — — — — — — — OPOZORILO VSEM ČEBELARSKIM DRUŠTVOM IN DRUŽINAM V zadnjem čusu sc širijo govorice o obdavčenju čebelarjev na dohodek od čebelarstva. Tudi 1’čelur, glasilo društva čebelarjev SR Srbije, je objavil v 9. in 10. številki, ki smo jo prejeli pred nekaj dnevi, daljši članek o davčni oprostitvi čebelarjev-kmetov in o prizadevanju čebelarske organizacije, da bi bili oproščeni plačila davka na dohodek od čebel tudi čebelarji-nekmetje. Pri tem navaja, da lahko izdajo občinske skupščine v smislu določb 18. člena Temeljnega zakona o prispevkih in davkih občanov (Ur. list SFRJ, št. 32/64) odlok o oprostitvi davka na dohodek od čebel tudi za čebelarje-nekmete. V zadevnih predpisih, to je v Temeljnem zakonu o prispevkih in davkih občanov (Ur. list SRS, št. 37/64) nismo mogli zaslediti nič takega, kar navaja Pčelar in kar bi opravičevalo bojazen čebelarjev glede obdavčenja. V želji, da bi se ta zadeva razčistila, smo se obrnili osebno na pristojni republiški organ za finance. Priložili smo mu navedeni članek iz Pčelara in ga prosili za pojasnilo. Pojasnil je, da je glede obdavčenja dohodka oil čebel, v kolikor ne gre za poklicne čebelarje, odločilen 77. člen navedenega temeljnega zakona, po katerem se z republiškim zakonom določi plačevanje prispevka od postranskih kmetijskih dejavnosti, ki niso zajete v katastrskem dohodku. Dalje je izjavil, da tudi sicer ni v slovenski finančni politiki nobenih teženj za tem, da bi obdavčili čebelarstva, kjer gojijo čebele v glavnem kot postransko kmetijsko dejavnost zaradi rekreacije. V republiškem zakonu je navedena v 7. točki 75. člena kot postranska kmetijska dejavnost v smislu 77. člena zveznega temeljnega zakona le prevozništvo. Torej ni ta čas še nobene konkretne zakonske določbe za obdavčenje »dohodka« od čebel. Poklicnih čebelarjev pa v Sloveniji na splošno nimamo. Preteklo leto je poskusila neka občinska skupščina na Štajerskem obdavčiti čebelarstvo, pa je po pojasnilu naše najbližje čebelarske organizacije o stanju čebelarstva v območju občine to namero nato takoj opustila. Ker se lahko zgodi, da bi tudi letos poskusila kaka občinska skupščina napraviti kaj takega, opozarjamo čebelarska društva, naj v takih primerih takoj posredujejo pri občinskih skupščinah. Zvezi naj čiinprej dostavijo konkretne podatke, da bomo mogli takoj posredovati* pri pristojnem republiškem linunčnem organu, s katerim smo se o tem že sporazumeli. Nekateri očitajo Zvezi, da ni bilo pametno, ker smo vpeljali točen popis in kartoteko čebelarstev, češ da imajo sedaj organi družbeno-političnih skupnosti na razpolago vse podatke o naših čebelur-stvih in jih tako lahko uporabijo tudi za obdavčitev. Zveza in tudi razgledana vodstva čebelarskih društev pa sodijo o teh stvareh drugače. S popisom smo pravzaprav končno le ugotovili dejansko stanje našega čebelarstvu, ki ni razveseljivo in tudi ne obetajoče. Danes točno vemo, koliko čebel imamo premalo za boljšo kmetijsko proizvodnjo itd. Točen popis čebelarstev je naše najmočnejše orožje v borbi za čebelarske pravice in seveda tudi proti moremitnim nespametnim posegom v čebelarstvo, k čemur sodi predvsem vsakršna nesmiselna obdavčitev. Valentin Benedičič ČEBELARSKIM DRUŠTVOM IN DRUŽINAM Zveza čebelarskih društev bo razposlala prihodnje dni vsem družinam in društvom brez družin sezname članstva, ki naj jih izpolnijo v vseh rubrikah kar najbolj natančno. Priimke naj vpišejo po abecednem redu vsaj s tiskanimi črkami. Zaradi površno vpisanih priimkov in naslovov nastajajo zelo neprijetne pomote. V rubriki »Opombe« navedite pri vsakem novem članu, da je nov. V isto rubriko vpišite tudi funkcije članov (saino predsednik, tajnik in blagajnik). Ob zaključku seznama pripišite, na koga naj naslavljamo družinsko oziroma društveno pošto in imena tistih, ki so izstopili ter ne bodo več člani naše organizacije v letu 1966. Najpozneje do 13. decembra naj pošljejo družine po en izvod tako izpolnjenih seznamov neposredno Zvezi, en izvod svojemu nadrejenemu društvu, en izvod pa naj obdržc za lastno uporabo. KUPIM nekaj dobro ohranjenih A?,-panjcv na 10 satov. France Vrečko, Slara vas, pošta Krško. PRODAM dobro ohranjeno čebelarsko tehtnico za pod panj. Marija Robida. Ljubljana. Koroška c. št. 18/II-levo.