192. Mo. v nedelio Z8. nusnstn 1921. LIO. leto SLOVENSKI Uhata vsak dan popoldne, lxvxemii nedelj in premike. •nseratlt Prostor 1 m/m X 54 m/m za male oglase do 27 m/m višine 1 K, od 30 m/m višine dalje kupčijskl In uradni oglasi 1 m/m K 2—, notice, poslano, preklici. Izjave ln reklame 1 m/m K 3-—- Poroke, zaroke 80 K Ženitne ponudbe, vsaka beseda K 2*—. Pri večjih naročilih popust Vprašanjem glede Inseratov naj se priloži znamka za odgovor. Uprevalsfvo „Slov. Naroda11 ln „Narodna tiskam-* Knaflova vllca si 8, pritlično. — Telefon st. 304. .Slovenski Narod'1 velja v Ljubljani In po poeti: V Jugoeiavi|t: celoletno naprej plačan . K 300*— polletno........ 150-— 3 mesečno......• 75 — 1 - ....... 25- V inoiematvni celoletno......K 480*— polletno....... 240-— 3 mesečno...... 120'— 1 . . . 40'— " Pri morebitnem povišanju se imi daljša naročnina doplačati. Novi naročniki naj pošljejo v prvič naročnino vedno 1p&T po nakaznici. Na samo pismena naročila brez poslatve denarja se ne moremo ozirati. Uredništvo „Slov. Naroda*1 Knaflova ulica St 5, L nadstropje Telefon štov. 34. Dopise sprejema le podpisane In sadostno irankovane- Oanašnla IMM stane 6 kron. Poštnina platana v gotovini. 30 22 Oton Zupančič: Leonu za sedemdesetletnico. Bajna pomlad, viharno je poletje minilo — znižal se je solnčnt krogi z milejšim čarom vabi tišji log moža v pokojno, tajnostno zavetje. Jesen razgrinja zlatih mu preprog: da bi speljala ga v gord objet je, da bi zastrla mu sveta početje, se laska mu vsak njen sijaj, vsak zvok. In mož skrivnostno stnša razodetje . . a čez žtvljenje zboči jasen lok: domače zemlje ga prešine sok, in premladi se ves v jesensko cvetje . . Fran Šuklje: O prijatelju dr. Tavčarju. Baš sedaj je tega petdeset let, odkar se poznava. Bilo je v Novem mestu, kamor je prišel kot abituri-jent ljubljanske gimnazije. Tisti večer zbralo se nas je nekaj starejših visokošolcev v znani gostilni pri Je-senkovih gospodičnah; pritirali smo i njega v naš krog. Mladi fant se je zabaval ob izbornem petju naših pevcev* mi starejši pa smo z zanimanjem opazovali njegovo govorniško darovitost, ko je odgovarjal na njemu namenjene napitnice in na politične govore, ki jih je narekovalo mladeniško navdušenje one nepozabne dobe. Na jesen istega leta 1871 se je ▼pisal kot jurist v dunajsko »alma mater« in naravno, pristopil je tud! kot člen akademičnemu društvu »Sloveniji«. Lep krog nas je bilo, obilica talentov in mnogo poštenja, in novodošli prvoletniki so izdatno pomnožili duševno glavnico, s kojo se je ponašala naša družba. Da ne pretiravam, razvideti je že iz tega, ker so takrat vstopili v naše krdelo Fran D e t e 1 a, Karel Slane in Ivan Tavčar. Poslednji si je kmalu znal pridobiti ugled tudi med nami starejšimi, dasi smo sicer bili vajeni »mladino« obdržati v skromnosti in odvisnosti Pri Tavčarju ni šlo! Še danes ga vidim pred seboj, 20letnega mladeniča iz tedanje »Slovenije«. Vlsokostasen, s krepkimi prsi ln močnim tilnikom, lepo glavo, pravilno rezano, pokrito z gostimi kodri, glas zvonek bariton, dikcija njegovih govorov bujna, polna pesniških podob, — z jedno besedo: divota ga je bilo videti! Tedaj sem bil jaz dokaj oblasten predsednik »Slovenije«; vladal sem z nemalo energijo in krotil »mladine«, če so hoteli postati predrzni ali uporni —. toda s Tavčarjem sem ravnal vedno mileje: preveč se mi je bil prikupil. Prijatelja sva bila in kot prijatelja sva se ločila, ko sem L 1872 zapustil Dunaj In nastopil suplenturo na goriški fcealki. Prešlo je deset let, dokaj mučna bi burna doba za Slovence, doba preganjanja zlasti za državne uradnike, ki so bili drzni dovolj, obelodaniti svoje narodnopolitično prepričanje. I mene je zadela usoda, da sem moral z ženo in otroki kar nenadoma zapustiti Ljubljano, kamor sem bil prestavljen 1. 1875 kot gimnazijski profesor, ter jo zamenjati z Wiener Neustadtom. Tako sem se zdel nevaren tedanji deželni vladi, da se niti posloviti nisem smel od svojih učencev! Stoprav Jeseni 1. 1881 sem bil nazaj prestavljen v LJubljano. Tam sem našel med drugimi prijatelji tudi odvetniškega koncipijenta Tavčarja, našel pa tudi spremenjene politične razmere. Slo- venstvo je ustajalo na celi črti, dežela je dobivala drugo lice, izginil je kranjski deželni zbor z nemško večino, L 1883 je bil zopet izvoljen nov deželni zastop s slovensko majoriteto in ko je julija meseca cesar posetil Ljubljano, pozdravil ga je deželni zbor z adreso, ki sem jo bil jaz sestavil kot poročevalec adresnega odseka. Kdo bi bil sodil v onih veselih dnevih narodnega preporoda, da bode bliskoma nastal usoden razpor med aktivnimi slovenskimi politiki, ljut boj, ki je za celo vrsto let pretrgal mnogotero iskreno prijateljstvo. Boj »r a d i k a 1 c e v« z »e l a-stiki«! Z ene strani kot kolovodji Ivan Tavčar in Ivan Hribar, z druge jaz ter nerazdružna prijatelja moja Janko Kersnik in Franc Leveč. Trčile so vkup ne le osebnosti, polne mladostne temperament-nosti, temveč bil se je srdit boj med političnim realizmom in narodno radikalnim ekstremizmom. Neposredni povod je bila verifikacija dveh dežeinozborskih mandatov. Deschman in dr. pl. S c h r e y sta bila izvoljena iz kranjskega ve-leposestva s prav neznatno večino; nudila se je torej prilika, da se z razveljavljenjem njunih mandatov iz deželnega zbora odstranita oba nevarna protivnika slovenskega narodnega gibanja. Nekateri Izmed voditeljev, pred vsemi dr. Valentin Z a r n I k so hoteli uporabiti to priliko. Jaz sem ugovarjal, prvič ker sem se po resni preiskavi volilnega akta uveril, da nimamo dovolj stvarne pravne podlage za tako postopanje, potem pa in v prvi vrsti, ker mi je politični čut narekoval, da bi v tedanjih razmerah, baš nekoliko mesecev po znani aferi v čeških Chu-chlih (Kuchelbad) slično politično nasilstvo na vsak način strmoglavilo prvega in edinega slovenskega deželnega predsednika Andreja W1 n k 1 e r j a, morda pa celo povzročilo padec Taaffejevega kabineta. V zadnjem trenutku, po uprav dramatičnih prizorih v klubu narodnih poslancev, se ml je posrečilo, prodreti s predlogom, naj se potrdita mandata Deschmana in dr. Schreva. Janko Kersnik je prevzel nehvaležno ulogo poročevalca. Deželnozborska seja je bila burna, galerija se Je vmešavala ter nam, nesrečnim »elastikom« kazala svojo ogorčenost; navzlic temu je bila večina narodnih poslancev na naši strani ln zmagali smo s svojim predlogom. V deželni zbor se je pač kmalu povrnil blagodejni mir, a ne tako v Javnosti. Vzplamtel je strasten boj; voditelja sta mu bila tedaj še izven deželnega parlamenta stoječa dr. Ivan Tavčar in Ivan Hribar, ki sta si ustanovila po- Ho Mm 1. 1936. Pomlad s cvetličnatim svojim ATilom Je priplavala znova nad Poljansko dolino. Zopet se je obesilo cvetje po drevju in po skalmah, cvetje pa poganja znova tudi v srcih človeških, ki so prerojena z vsa-ko pomladjo. Kadar je v moji dolini lepa pomlad, tedaj je malokje lepša po naših zemljah. Nebrojni studenci hitijo po vseh bregovih v dol zeleni, po bistrih vodah se ženi tanki lipan ter strelja z rdečimi plavutami kakor blisk, v najskritejšem kotu cvete vsaka ruša, vse pa obsevajo mehkega solnca mehki žarki, da puhti iz zelenih travnikov in njiv preoranih tisto migljajoče mrgolenje, kakor srečne, pomladansko-olepsane zemlje srečni vzdihi. Letos dočakam petinosemdese-tič tisti dan, ko sem prizadel blagopokojni svoji materi prvo, a ne zadnjo In največjo bolest, ko sem pri-kričal ln prirazgrajal rdeč in vea po-tan,, na ta svet Boter Posavec ht botra Kupčevka sta pravila, da ie bila cerkev vsa polna mojega vika In krtica, ko sta me pritresla h krstnemu kamnu; ko pa mi je potiskal kaplan &uet v usta drobno solno zrno ter »e je oblival po temenu z mrzlo »odo. sta pripovedovala, da sem na vso moč protestiral. Za malo se ml je pač zdelo, da me pita kaplan s soljo modrosti, kakor bi bil mlad kozlič, a ne otročič, in da me muči z vodo, ki je ne trpim in je nisem trpel nikoli. A še kasneje so mi vsiljevali razni kaplani in župniki, da, celo Škofje svojo sol modrosti, a sem jo odklanjal; namesto z vodo pa so me oblivali z gnojnico ln mržnjo svojo, toda dolžan jim nisem ostal ničesar. Tako se torej bliža moj S5. rojstni dan. To dejstvo pa je zavohal tista zelena siratka, tisti dolgonosi sitnež Oovekar — nikdar si nisem mogel zapomniti tega neumnega priimka! — rajši sem ga zval Gove-darja, čeprav se zdaj srx>minjam, da Je nad Idrijo planina z vasico« ki Imata skupno trne Oovejek ter Izhaja ta nadležni Oovekar torej bržkone iz rodu tistih pastirjev na Go-vejku. Pisati bi se moral nadloga pravilno Oovejkar, kar pa označuje le z naglasnim ostrilcem na črki e. Pritaval Je torej te dni govedarski Oovekar iz škofje Loke semkaj na Visoko pel (skop je bil ta človek zmerom I) ter me je s petinlest-desetletnim, pustim svojim obrazom kislo povprašal, kako to, da ničesar več ne delam. Nesramen Je ta govedar, in namesto odgovora sem vr- {el predeni svoje »Visoškc kronike« L ln m. del: dvoje tolstih knjig — sebno glasilo v »Slovanu«, dočim smo se zagovorniki umerjene struje branili v VVinklerjevem »Ljubljanskem listu«. V stvari sami — to danes po preteku osemintrideset let lahko naglašam z mlrmo vestjo — sem imel jaz prav, a grešil sem v obliki. Moja obramba je bila pre-strastna. Ljuto so napadali mene in moje somišljenike, strupeno sem odgovarjal. Žalibog nI bilo več med nami prijatelja Jurčiča, moža izredne treznosti, zdravega političnega razuma in kristalno čistega značaja, da bi bil skočil med nas, prigovarjal na desni ln na levi, omiljeval nasprotstva ter blažil razburjene strasti! Borba »radfkalcev* in »elasrj-kov« pripada danes že zgodovini Ako pa jo kdaj opiše objektiven preiskovalec, pride do zaključka, da so se tedaj na obeh straneh bojevali možje poštenjaki. Isto sodbo mi je izrekel dr. Tavčar sam v enem onih pisem, ki jih hranim v svoji dokaj bogati pc litič-ni korespondenci. Pismo, darovano z dne 6. januarja 1917, trna sledeči nad vse lepi odstavek: »Levčeva smrt me je hudo pretresla. Saj smo se v življenju med seboj veliko prepirali, smo se lasali, smo se poljubovali, smo si odpuščali — ali navzlic temu smo bili nekaka rodbina, obdana od železne vezi, ki nas je vedno skupaj tiščala. In sedaj odpada eden za drugim in zadnjič sem s tugo In solzo premišljal, da sva midva skoraj zadnja od tiste stare Jurčičeve garde!« Globoko občuteni ta izrek me rešuje naloge, popisati razne faze menjajočega se razmerja med dr. Tavčarjem in menoj. Saj bi tudi prostora ne bilo v tem članku! Ali enega dejstva ne smem zamolčati, razmerje namreč k Tavčarju v dobi mojega deželnega glavarstva. Na to staroslavno mesto sem bil imenovan marca meseca 1008. Preselil sem se v ljubljanski deželni dvorec z najboljšimi nameni. Zvesto sem hotel služiti domovini in narodu. Deželo in njene potrebe sem poznal, nekaj znanja sem imel, mnogo raznovrstnih skušenj in obilo osebnih zvez, nepristransko in pravično sem nameraval vršiti glavarjeve dolžnosti in vodilna zvezda mi je bila misel, v skupnem delu združiti obe tedaj si nasprotujoči veliki narodni stranki ter na ta način vsaj omiliti zevajoča njih nasprotstva. Znano je, da se ml to nI posrečilo navzlic vsej vestnosti, s kojo sem se bil lotil svojega posla. Ali nI bil toliko odpor Tavčarjeve stranke, ki je preprečila uresničenje mojih namer in teženj, dasl sem bil prisiljen, izvršujoč svojo dolžnost kot predsednik deželnega parlamenta, zlomiti njih najprej hrupno-nasilno, potem tehnično obstrukeijo. To sem premagal, a premagati nisem mogel onega nasprotstva, ki sem ga pri pristaših lastne stranke doživel v deželni upravi. Mesto objektivnosti, ki jo zahteva vsaka urejena uprava, sem našel pri deželnih odbornikih S. L. S. preninogokrat skrajno strankarstvo, mesto pravičnosti strast, da, — žal mi je ostre besede — celo pomanjkanje politične moralnosti. Skozi štiri leta so ml grenili življenje taki pojavi od strani lastnih pristašev. A v vsej tej dobi nisem imel nikoli prilike, pritoževati se nad nasprotnikom dr. Tavčarjem, In lojalnost njegovega značaja Je omogočila navzlic vsem po- litičnim razlikam harmonično sodelovanje v deželni upravi! Dr. Ivan Tavčar praznuje svojo sedemdesetletnico. Umaknil se je s političnega pozorišča. Njegov od« I stop ni samo bridka izguba za stran-j ko, kateri je bil zvesto služil skoraj j polstoletja, temveč pogrešal ga bo-' de narod slovenski in vsa Jugosla-: vija. V sedanji dobi, označeni po nadvladi plitve šablone, je bil on izrazit tip, »homo sui generis«, dična individualnost. V premnogih pogledih njegov nasprotnik, prizna- vam vendar drage volje in povsem odkrito to prednost njegovo, ki je redka prikazen v dan;, ji doni. In po mnogih medsebojnih bojih in praskah, do katerih naju je dovedia zgolj različnost svetovnih nazorov, podajam v duhu svojemu ljubemu prijatelju in mnogoletnemu tovarišu moško desnico z iskreno željo, da ga nam Bog ohrani še mnogo let na čast domovini, v srečo rodbine In radost mnogobrojnih njegovih prijateljev. Na Kamnu, koncem julija 1921. Minister dr. Vekoslav Kukovec: Spominski lis-?. K političar ju se ne pride samo s čestitkami, četudi slavi svojo 70 letnico, ampak še zmiraj z željami-tako prihajam tudi jaz k dr. Tavi č*u ju. Skozi desetletja je vodil stranko, ki se je po svojem programu mogia po pravici smatrati prava za. stopnica naroda. Narod po veČini je pa podlegel spet drugim nego na« rodnim vplivom, večina pri Sloven* cih ni bila na napredni strani. Tu* di v to mučno situacijo se je vživel dr. Tavčar z nami vsemi vred, ki smo stali za njim kot voditeljem Nehvaležna uloga, toda prenašana dostojanstveno! O kapitulaeiji ni bilo niti govora, ne misli. In tudi \ tem položaju je dosezal uspehe Glavno je pa bilo. da je vzdrževal v stranki zaupanje v zmago in je te zaupanje budil s toliko dosledno, stjo, da nam je končno prišla po* moč. In ko je prišla ta zmaga jugo* slovanske misli, je bil dr. Tavčar z nami drugimi demokrati vred to» liko skromen, da se ie tudi zdaj za. dovoljil z manjšinsko ulogo! Ak* tivno se udeležiti uprave v prvi slo* venski narodni vladi kot pover« jenik prehrane je bila stvarno za« sluga, celo velika zasluga. Toda ne* srečni svoji orientaciji moramo pn» pisovati zmoto, da nismo prvobon* telja stranke postavili na čelo vlade Po dveh letih šele smo prišli do ža* lostnega spoznanja, da smo pustil? tudi v trenotku odrešenja naroda na krmilu Činitelje, ki so pristali na nove razmere le z rezervo, in ki se nas — danes v konstruktivnem de* lu za narod zopet — izdali. Dr. Ti ir se je del sna na ve« Heal, del* i iu iii k avenirala družba in i U sadnji 6 I for« malno stranke, kteri je posvetil vse življenie. Ven ' ir ga to : oviralo, da ne bi povzdignil tudi zadnja le* ta ponovno svoj odloči i glas zn. per detetiste in domaČe boljševike Ob njeuovi 7n. letnici bi jaz z*« lo želel, da tudi zd.ij izpregovo« ri kako odločno besedo naši poiitie« ni javnosti. Slovenci, danes v naci« jonalnem oziru na področju kralje* vine do grla nrenasičeni, so se to« liko preobjedli, da so tvojih 40 po* slanskih mandatov razdelili na nic manj nego 6 političnih strank; naj* novejši politični otročaii govorile lahkomiselno še o snovanju novih strank. Samo 3 de krati so bili v ustavotvorni skupščini in ti so brže prvotno brezpogojno odločeni dati narodu, kar mu <_jre; šele pozneje so se jim po po danjih pridni« žili samostojni kmetic. Vso osta«o v Sloveniji se oborožuje na borbo, ne vedoč proti komu. Zobe poka* zati, pravijo je treba! Komi ?1I Na* ša javnost se ne zaveda, kako lah* komiselno igro i Lira, Dr. Tavčar predstavlja v svoii osebi velik politični kapital. Svoje veliko zaupanje, ki mu ga narod kaže ob 70. letnici, naj porabi in pozove k re::u in konstruktivnemu delu one množice, ki so mu sledile rade, ko jo bilo manj upa zmace Danes, ko s pametjo vse lalu ko dosežemo, z nespametjo pa vse zapravimo, pričakujem Jaz od iubi« larja, kateremu iz srca čestitam, koristno besedo javnosti glede po« trebne orientacije Slovencev! Minister Iv. Pucelj: Troje spominov. i. Po vsej priliki je bilo to leta 1890., če ne leto prej. Osem frkolinčkov so nas poslali starši iz Vel. Lašč tisto leto v Ljubljano, da bi se — kakor so rekli — »česa naučili«. Četvero nas je stanovalo na Kongresnem trgu št. 14, visoko gori pod streho, dvoje na Bregu, dvoje v Salendrovi ulici Spominjam se dobro matere, ko se je najbolj bala, »da bi preveč z drugimi ne hodil«. Istega so se plašili starši tovarišev. Pa ni vse nič pomagalo. Vsako prosto minuto smo uporabili v to, da smo se sestali. Ali pri telovadbi na Krsnikovem dvorišču, (kjer je sedaj kavarna »Prešern«) ali na Drenikovem vrhu, ali na Mir-ju ali v Tivoliju aH na starih šancah. Najrajše na starih šancah ali na Dolenjski cesti, poglede uprte na Sv. Ahca. na turjaške griče, za katerimi so ležale naše preljube Lašče. In tam smo šteli: jeseni, koliko je še do Božiča, spomladi, koliko Je še do I Velike noči in poleti, koliko je še do velikih počitnic. Ko pa smo se vračali, smo se porazgovarjali, kaj kdo bere, kje dobi in kaj J a lepo. lu »lepo« je bilo vse. In poznali smo že pisatelje. Najprvo Alešovca ln Jerana. Pa smo bili razočarani. Kaj bi dali, če bi poznali Levstika, našega Levstika, kateremu so odkrili spomenik v Laščah tisto leto ali leto prej! Ali vsaj Stritarja! Prvi Je bil že umri, drugI je bil daleč, daleč. Zaradi vednih pretepov z ljubljanskimi barabami smo Mirje in Tivoli popolnoma zapustili, pač pa smo imeli redne sestanke na Dolenjski cesti ob sredah, sobotah in nedeljah takoj po bornem dijaškem kosilcu. Ob neki taki priliki nasvetuje pokojni prijatelj Matevž: »Če gremo do Debelega hriba onstran Rudnika, pa vam povem. r.w-.Ti« ter po vrhu še dvoje debelih zvezkov svojih »Feljetonov, kritik in člankov.« »Že, že!« je nergal; »ampak vendarle ... bi dejal ... bi si usodil dejati, da smo vse to požirali in požrli z naslado že pred petnajstimi, desetimi aH vsaj pred tremi leti' Mi pa pričakujemo, mi naravnost zahtevamo, da . . .« Suhač in bledica je bil zmerom. Zdaj pa je njegovo telo postavljeno na tenke dolge noge, kakor Jih imajo tisti tiči, ki brbajo po močvirjih in mlakužah, in na mestu, kjer imajo pošteni ljudje pošten trebuh, ima ta nadloga pravo pravcato kotanjo. »Vosel!« sem mu odgovoril. »,Mi pričakujemo! Mi zahtevamo!* Kdo pa ste vi, ki si upate zahtevati, od mene zahtevati, naj še garam, ko sem se nagaral kakor nihče med vami?« Zatisnil Je svoje kratkovidne oči ln s kislim obrazom je zacmev-kal kakor podoba žive obupnosd: »Narod! Ml, ki smo vaši . . .« Neznosno siten je bil zmerom ta človek m te pred petnajstimi, dvajsetimi leti se ga niti slepa niti zgrda nisem mogel otresti, kadar me je preganjal kakor živa slaba vest In nadlegoval kakor stenica, naj ntn »za bofjo voljo napišem političen uvodnik afl podlistek za večno prazne jasli »Slovenskega Naroda«. In tako se mi je Oovekar zasmilil zopet, ker trde so pač le moje besede, a še vedno mi je premeliko srce. Poslal sem ga na vrt pod cvetoče jablani in hruške ter sem ukazal v kuhinjo, naj ga napasejo, ker brez vsakega dvoma je prikrevsal ta skopuh še tešč iz Ljubljane. Nato sem sedel in mu »za božjo voljo« napisal . . . Petnajsto leto poteka od takrat. Bilo mi je, kakor da me je pograbila velikanska, neskončna pest usode ter me treščila iz nebes, da sem padel med večni krog svetov ter tele-bal od zvezde do zvezde, vedno hitreje, vedno globokeja v večno temo. Pravkar na vrrrinctt svoje moške duševne in fizične sile stoječ, ves podoben bujnemu vrelcu, ki bruha noč in dan val za valom izpod skal, ves podoben staremu hrastu orjaškega vejevja, polnega sočnega listja in želodov ter nudečega hladne sence eeli vojaški kompaniji, sem hipoma usahnil. Bog je bi! poslal nadme bolezen, da sem Jcč.il kakor Job. »In tako se je premenila harfa moja v žalostinko hi piščal moja v jokanja glas!« In že se mi je včasih dozdevalo, da čujem plahutati nad svojo glavo psrotnice angela Azraela. PoljancI pa znamo moško živeti, a tudi moško umreti. Zato sem bil pripravljen. 701etnico svojega rojstva sem obhajal, a moj narod ml je prav takrat povedal, da nisem živel zaman, da mi vrača vsaj del tiste ljubezni, ki sem mu jo posvečal vse življenje, da me spoštuje kot svojega sina, ki je bil — če nič drugega — vedno nesebičen in pošten človek. Priznal mi je moj narod, da svojih talentov nisem zakopal, da svoje luči nisem skrival pod mernik, da sem storil zanj vse, kar in kakor sem znal in mogel ter da sem bil mož in ne hudoben človek. Zdi se mi, da ni večjega odlikovanja in s.jaj-nejšega plačila kakor tako priznanje naroda. Zavedal sem se. da nisem preživel Samega sebe, da stoji moj ugled v najlepšem cvetu ter da je moje ime v ljudstvu sveče in svetlo kakor pravkar kovan zlatnik. Ljubljenemu in spoštovanemu možu ni težko urnimi: KOrJe le enemu, ki se mora mržen ali davno pozabljen ločiti od tega sveta. Zato se torej nisem bal oditi v deželo tmine in smrtne sence. Nikdar nisem bil odrekel pomoči ubožcem, nikdar povzročil, da bi medle-le vdovine oči: — Če *em jedci sam svoj grižljej. je z mano jedla tudi sirota; ako sem videl koga blizu pogina, sem mu podal roko. Duri svoje kaj berem. Kaj takega še niste slišali.« Pa smo šli in komaj čakali. Tam na ovinku na komaj vidnem klancu pa nam je začel praviti o Janezu Solncu. Vse nam je obrazložil, kje in kako se vrši, kazal na 2elimlje v soteski pod Sv. Ahcom, v smeri na Turjaški grad; na/aj gredoč pa smo šli še na Urad in si postavili pred oči nekdanjo staro Ljubljano, kar je bilo v doti pred potresom še veliko lozje kakor pa dandanes. In prihodnji teden smo se tepli za Janeza Solnce. In še lepša nam je postala Dolenjska cesta in težje smo šteli dneve do prihodnjih počitnic, ko bomo sami iskali z lastnimi očmi v okolici Turjaka meniških halj v onih temnih, vlažnih sencah debelih bukev. Pa je bil zopet prijatelj Matevž, ki nas je bil razburil neke sobote popoldne: »Jaz pa poznam pisatelja Janeza Solnca in če ste kaj fantje, ga vam pokažem.« Ker pa smo »bili fantje«, nam ga je moral pokazati. Peljal nas je na Breg in tam pri izhodu iz tiste ozke ulice koncem Turjaškega trga smo Čakali na klopi vse popoldne. Eden je predlagal, da bi se šli »man-ce«, pa zopet »kofe« ali vsaj da bi klinec bili. Večine ni dobil, vse se je balo, da ne zamudi. Čakali smo skoraj do večera. Pa je skočil pokonci pokojni Matevž in nam ga je pokazal: »Zdajle gre!« 'o gorenji strani ulice je prišel dr. i van Tavčar. Spominjam se natančno, da je nosil črno, dolgo suknjo in da je nosil, tiščeč z levo roko k prsom nekaj knjig, časopisov in dr »ga papirja. Takrat še ne štiri-de: letni dr. Tavčar, na vrhuncu sv< t moške moči in lepote, nas je prt »enetfl, nas, ki smo dotlej poznali izmed slovenskih pisateljev osebno samo Alešovca In Jerana. Njegov značilni korak, daleč s silo metajoč noge, da so padale na tlak najprej na peto, glasan in krepak ter njegovo lepo lice, obkroženo s temno brado, oboje nas je pridobilo v ♦renutku. Vstali smo ter ga spremili sredi ceste v spoštljivi oddalje-no i, občudujoč prvega slovenskega »isatelja, ki si je bil kakor s po-:a jiom tako tudi z vnanjostjo osvojil naša otroška srca. Kako globok je bil vtlsk tega našega snidenja, naj priča sledeča bi izodica: Dve leti nekako nato Je o po-. :ah mladi novodošll kaplan i nenavadno, naravnost senzaci-ilno pridigo za našo cerkev. Nič o evangeliju ali o grehih in takih in takih stvareh, kakor smo jih bili vajeni dotlej; zapomnil sem si bil le r besedi: liberalci In klerikalci. Sni so bili za vero, za nebesa in za /nike, drugi pa zoper vero, za pekel in zoper duhovnike. Senzacija bila velika in za take stvari smo MD najdovzetnejši mi, takrat samo olotroci. Naravno, da smo se razgovar-jah rakor starejši zase, tako tudi mi :vjjem krogu. In strah nas je bilo merilcev, pa smilili so se nam hkr tu. Toda razumeli nismo še ničesar, samo pomilovali smo jih in se -esii za njih duše. Končno pa izvedeli, kdo so to. Liberalci so: dr. Tavčar, Ivan Hribar Itd., klerl-kalci pa: dr. Sušteršič itd. — Tedaj srno se takoj odločili, da smo mi ii zaprav liberalci, odnosno, da Je Kap in govoril nekaj, kar ni res in ako sem videl koga blizu po-sem mu podal roko. Duri svoje sera odpiral popotniku, a nikoli se nisem veselil nesreče sovražilca iga in se vzradoval, ko ga je za-de zlo. Spoštoval sem pravice hlai ca svojega in dekle svoje, oblačil em pravičnost, in gorečnost za resnico i pravico mi je bila plašč in venec. Slepca sem bil oko in noga iii f icu. Oče sem bil potrebnim, in pra do tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskal kakor svojo. Potrl sem mnogim nepravičnikom kočnike in iztrgal njih zobem marsikak plen. Tako je govoril o sebi Job in tako so govorili moji prijatelji o meni. Zato se nisem bal umreti I Zakaj vedel sem, da bodo govorili na mojem grobu: »Umrl Je nadarjen, priden, pravičen in dober mož! Umrl nam je telesno, da živi dalje v naših srcih. . .« Nisem se bal smrti ter sem se boril ž njo s svojim prezirom. Posmehoval sem se jI, tajil njeno moč, ter se krepil v veri, da sem še nepremagljiv. In zdravila sem iskal v delu. pa na domačem solncu in na teh zeienih poljanskih tratah, v domačem zraku in cb šumečih domačih vodah. Na solncu sem ležal in na žametasti travi, zdi-hoval k svetemu Volniku. se oziral po Starem in Mladem vrhu, po Ble-gaSu In Koprivn'ku ter klical' *Zem-Ua. domača zemlja, ne maram — nam je bil posle] skrajno nesimpa-tičen. Kako je mogel govoriti o našem Tavčarju kaj takega. Večna zamera! II. Bilo je devet ali deset let kasneje. Dr. Tavčar je v Laščah zagovarjal nekega posestnika zaradi neprevidno izrečenih besed in jaz sem bil priča za alibi enega obdolžencev. Poleg nas je došlo k razpravi še dosti drugega občinstva, ki je hotelo videti našega tedanjega naj-jačjega borca napredne misli v Sloveniji. Dasi je vedel, da velja mnogobrojni obisk njegovi osebi, vendar nas je vse skupaj v svojem govoru pošteno oklestil, počenši »z jato postavačev in ljudij, ki Bogu Čas kradejo« . . . In baš tak nam je najbolj ugajal. Po razpravi smo šli na pivo In potem smo ga spremili na kolodvor. Slučaj je nanesel, da sva šla tri četrtine poti sama. Govekar mi je bil potožil, da ne dovoli v »Narodovem« podlistku priobčevati preveč razgaljenih stvari in da zato ni zagledala belega dne neka moja precej izpodrecana no-veletica. Komu se je mogoče bolj zameriti, kakor enoindvajsetletnemu fantu-pisatelju in ne priobčiti, kar misli, da je najboljše? In to misli tak fant vedno. Uporabil sem priliko ter ga I pričel obdelava ti. Z največjo modro-j stjo seveda, kakor sem mislil ta-I krat. Očital sem mu, da je postal I reakcijonaren, kakor postane vsakdo, ki se stara. Takrat sem ga spoznal od čisto nove strani. Prijel me je prijateljsko za roko, jo pomajal in počasi korakajoč je pričel v očetovskem tonu: »Mladi prijatelj! Vi mladi bi najrajši na pol goli okoli skakali, ali rečem vam: preveč ženske je škodljivo kakor v življenju tako v literaturi. Zapomnite si to! In kaj vam je, vraga, da ne vidite pravih naših lepot? Kdo vam je s tujino pokvaril naš dobri slovenski okus?« Ustavil se je pred ovinkom, široko zamahnil z roko naprej proti zapadu, potem proti vzhodu: »Tamle imate Turjak, takore-koč pred nosom, zraven je Skocjan, na oni strani Ortnek, saj človeka kar izziva, kar izziva . . . Studirajte zgodovino, to je zdravje . . .!« Ostala družba je prekinila njegov očetovski nauk. III. V Beogradu sem videl Tavčarja prvikrat tako, da sem ga došel od zadaj na ulici kralja Milana. Vila je običajna neprijetna decemberska burja, slaba stran naše lepe presto-lice, m dr. Tavčar je bil, kakor vsi, globoko zavit. Spoznal sem ga šele, ko sem bil že skoraj tik njega in sem ustavil korak. Spomnil sem se Brega in prvega svidenja pred več kakor tridesetimi leti. Glava, brada osiveli; korak nekoliko počasnejši, ali še vedno krepak, postava ne-sklonjena. Ko pa sem šel mimo njega, sem zapazil, da boleha, da je utrujen in da trpi. Na otvoritveni seji sem se zanimal za naše najboljše može. Pa sem povpraševal domačine po imenih voditeljev različnih strank ter se hitel informirati. Dr. Tavčarja sem opazil na njegovem mestu baš v trenutku, ko se je izluščil stari belobradau* PaŠić takorekoč iz svojega sedeža ter počasi korakajoč, nekoliko nagnjen naprej, stopil na predsedniško mesto, da kot starostni predsednik otvori prvo Ustavotvorno skupščino Srbov, Hrvatov in Slovencev, v pozi Krista, da vzame križ na svoje rame . . . Dr. Tavčar je mislil na Atlanta. Gledal je po dvorani in opaziti je bilo, da je pomirjen. Saj ga ni prignalo v Beograd nič drugega kakor skrb in ljubezen do domovine. Skrb, če bo dovolj mož, ki se bodo zave-dali svoje naloge, skrb, če bo dovolj j moči in volje. In ko je videl Pašića ; v njegovi velfčastveni mirnosti med i divjim tuljenjem komunistov, ko je videl ono odločno silo volje, ki počiva v teh sivih očeh tega redko ja-kega starca, ko se je. primoran po sili okoliščin, zasmejal zaničljivi gesti kuma Pašića in njegove : vzkliku »šuti, dete!« proti rušilen države jugoslovanskemu Ljeninu —Simi Markoviču, tedaj se je razpršila tudi dr. Ivanu Tavčarju skrb za našo bodočnost. To se mu je očitno poznalo. Ko smo se vračali iz Skupščine, je odvrnil na pozdrav Samostojnih kmetov: »Veste kaj, ta maša je bila pa zelo kratka!« Vsi smo se smejali njegovi dobri volji in eden tovarišev pa je rekel: »Tavčar je dobre volje; to ni slabo znamenje!« Ko se je uveril, da je v zbornici navzlic razburkanim razmeram, bolnim časom in pokvarjenim geslom še vedno dovolj mož, ki se zavedajo svoje zgodovinske odgovornosti in ko je na drugi strani njegova bolezen terjala od njega počitka, je za-pustU Beograd z eno edino molitvijo in željo, da bi bila naša lepa država velika in slavna, mogočna in srečna. V imenu onih, ki nas je ostavil tukaj, mu kličem v tolažbo k sedem-lesetletnici nje n a življenja In k petdeseletnici trdega dela za narod: Dosti je ljudi in dosti je besed; ali večina je tukaj, katerim Je izmed najslajših prva: domovina, Beograd IS. avgusta 1921. Dr. Ivana Tavčarja rojstni dom in roditelji. Potnik, ki prideš v Poljane, v rojstni kraj dr. Ivana Tavčarja in bi rad videl rojstno hišo, se zastonj oziraš ob cesti po njej. Kreniti moraš za cerkvijo v grič in zadnja hiša na levo, Št. 27, je rojstna hiša, ki je pa nekako skrita v strmini in drevju tako, da jo moreš dobro ogledati šele, ko se ji približaš na nekaj korakov. Seveda hiša je danes vsa prenovljena, prezi-dana z velikimi okni in s škrli krita, da je skoraj ni primerjati z nekdanjo Kosmovo hišo v Poljanah. Pred tridesetimi leti in več je bila ta hiša najpriprostejša kmetska hišica, s slamo krita, z malimi okni, z lesenim stropom in les tremi prostori. Stopnice so bile zunaj izpeljane, s teh si stopil v priprosto kamnito vežo, ki je bila obenem kuhinja z malo precrrajo od veže. Če si stopil pred tridesetimi leti v to vežo, oziroma bolj zadaj v kuhinjo dopoldne ali proti poldnevu, si ugledal skromno, bolj suho ženico v priprosti kmetski obleki pripravljajočo kosilo. In ta žena dobrotnega obraza je bila mati dr. Ivana Tavčarja. Na levo iz veže so bila vrata v močno obokano zidanico, kaščo imenovano, z dvema malima zamreženima oknoma. V tej zidanic: je spal naš jubilant kot dijak in še pozneje kot doktor, ko je prihajal domu. Na desno skozi vrata si prišel v „hišo* za kmetske razmere dokaj prostorno, z veliko iz kahelj sestavljeno pečjo. In če si stopil pred dobrimi štiridesetimi leti v to „hišo" zimskega dne, ti je na pozdrav odzdravil pri mizi sedeč širo-kopleč mož, izdelujoč posebne vrste pip, lepo kovane in s kovanim pokrovčkom. Ta zgovorni mož je bil oče že tedaj znanega našega pisatelja Emila Leona ali dr. Iv. Tavčarja. Kdor je že tedaj poznal našega slavljenca, je v njem takoj spoznal njegovega očeta. Iz hiše na levo je bila takozvana kamra, tudi z zamreženimi okni, že napol v zemlji, ki je služila kot spalnica. V tej kamri je bil rojen tudi naš jubilant Leva stran poslopja je bila lesena, spodaj s hlevom in nad njim skedenj. Okrog in okrog se je razprostiral strmi ali brezni sadni vrt. Mogočna, visoka hruška, imenovana .repnica", z močno košatimi, na streho visečimi vejami. V noči na 23. avgust 1851. leta so priplavale nad hišo vile rojenice ter tiho in neopažene izrekle prerokovanje: Slovenski narod, v tej hiši se ti rodi nocoj eden največjih in naj blažjih tvojih sinov! Pri krstu sta mu kumovala sosed Anton Tavčar, Posavec, in soseda Lenka Demšar, Kupčevka. Krstil ga jc tedanji poijanski kaplan Janez Šust In deček je rasel, se razvijal, spo* znaval na domaČem vrtu drevesa, začel dojmovati razna bližnja brda, spoznal je grič za gričem, oči so zagledale Stari in Mladi vrh ter so nazadnje obstale na plešoglavem Blegašu in zašel je na vas do potoka Ločilnice. Tam je začel svoj ribji lov, ki mu je ostal vse življenje najprijetnejša zabava. Le par let je hodil v domačo šolo, nato je odšel v Ljubljano. Prihajal je na počitnice, poznejša leta, ko je bil v Novem mestu, pa k stricu župniku na Rako pri Krškem. Njegov oče, tudi Janez, je bil močno plečat mož, postave kakor ju- prezgodaj mi je še! Še imam postoriti to in ono ... daj, ozdravi me, ker ne bi rad odšel vate, dokler nisem dogradil spomenika svoji ženi Frančiški, sedanji visoški.U In zemlja, naša edina neskaljena prijateljica In zvesta mati, me je slišala in me je uslišala. Ko sem tako ležal, mi je silila iz nje nova moč v onemoglo telo in rrav vsaka koreninica pod mano je poganjala tudi v moje ude, da sem se čutil eno z zemljo, na kateri sem ležal. In zmagal sem: smrt je zbežala od mene, zaničevana in zmuče-na, jaz pa pozdravljam še petnajsto leto zopet zdrav svetovolniška stolpa, ljubljena stražnika moje doline, pozdravljam Volbenka, Gabr-ško goro pa Kovski vrh in Kucelj ter se radujem življenja svojega in vsega stvarstva. Čudna so pota usode in kakor igračo nas mečejo njeni železni prsti po valovih življenja. Pred petnajstimi leti se mi je bil vsilil gost mrak v dušo in moje srce je bilo včasih prepreženo kakor pust gorski kraj z brinjem bolesti in nesreče čez in čez. Danes pa je v moji duši zopet jasno in v mojem srcu vlada toplo solnce. Res, pobelili so se mi lasje in brada, a moje telo se je usločilo. Toda duša in srce sta mi ostala mlada, kakor, sta bila takrat« ko sem se pre- plesoval cele noči v stari čitalnici in Narodnem domu, ko sem še piroval s svojimi prijatelji hrupno, divje in duhovito, kakor Peter Veliki s svojimi tovariši v romanu Merežkov-skega ter ko sem lahkih nog zalezoval s puško, bežečo ali letečo divjačino ali plezal na naše gore! Mladenič sem, 85 let star, In pri tem ostanem. in moja Franja, dmildlum ani-mae meae, ta angel, ki mi ga je poslala dobrotna Usoda, da me spremlja junaško in potrpežljivo in zvesto skozi vse grape in vse klance viharnega življenja mojega, moja Franja. je danes Še prav tista moja jezična teroristka neskončno skrbnega in blagega srca, M je bila vsek-dar. Samo ta moj angel, nekdaj vitek in nežen, zlatolas in rožne polti, je danes kakor jaz belolas in uvene-lih lic, dekliška njena nežnost pa se je umaknila amaconski životnosti. Toda jaz gledam v njej le nekdanjo Franjo nekdanjega Emila Leona. Se vedno mi skriva strupenske cigare, iz skrbi za želodec moj in srce moje, še vedno mi zaklepa klet in kuhinjo ter me zna še vedno z najlepšim smehom prepričati, da sem ji »žejen in lačen najbolj všeč*. Človek pa je tudi še v FJ5, letu slabotna stvar, ki si ga liubeča ženska obvije kakor šibko bilko okrog prstov. Kakor Job sem bil in kakor Jo-ba je Gospod tudi mene blagoslovil obilneje, nego vsa prejšnja: Hora-cov: »Beatus ille . . .« se je uresničil tudi na meni. Po hlevih mi muka, mekeče in kruli mešan zbor, po dvorišču vlači prepotenten petelin jato kokoši in piščancev, puran se košati med obilno svojo obiteljo, v seči kriči pav ter vrti svoje očes polno kolo. po strehah grulijo in se ženijo tropi golobov in golobic ter mi s svojo plodovitostjo polnijo krožnik z večno okusnim rižotom . Vzklik »Pulvis es et in pulverem reverteris«, ki mi je grozil, se je torej izpremenil v »Agncola fuisti et in agricolam reverteris«! In srečen sem, zadovoljen. Najsrečnejši sem ob sobotih popoldne: takrat zabobne po poljanski dolini avtomobili in mahoma se vsujejo preko mosta predme moji sinovi z mojimi vnuki in vnukinjami, živi šopki čudovito grlatih, jezičnih temperamentnih, razgrajajočih in bojevitih paglavcev in paglavK. In tu gledava s Franjo znova sebe z vsemi svojimi lastnostmi, z vsemi najinimi hibami in — dal Bog! — tudi vsaj nekaterimi najinimi vrlinami. In ko me objemajo, jezdijo, lasa-jo in vlečejo za brado ti angelski sa-tančki, vsi rdeči, vsi potni, vedno i kričavi, neprestano zaletavajoči in i nrotestirajoči, pa večno lačni in žej- ni, takrat se pootročim še sam. Takrat se zavedam znova, da vsa slava, vse časti in uspehi ne morejo Človeku nuditi niti sence tiste čiste sreče, ki jo je občutil kot otrok. In zavidal bi te otroke, če bi ne bili moji, Šopki moje krvi m mojih možganov. Tako živim torej »procul nego* tiis« zares srečen med samimi srečnimi, ljubljenimi in ljubečimi. Narod me ni pozabil in moje ime se spominja vsak čas in o mojih delih se piše znova in znova. Piše se seveda tudi o mojih napakah in zamudah. Nič za to! Lil sem človek in svojih hib nisem nikoli skrival ali celo branil. Kdor keglja, ne zadene vedno vseh devet, nego marsikdaj tudi planke. Čmerni in leni kibic pa naj svobodno zabavlja. Jaz nisem bil kibic nikoli in nikjer! Mnogo čitam in razmišljam na zeleni tratini. Največ čitam filozofe. In verujem: Zakoni, po katerih se dogaja vse na svetu, so določeni po Bogu ali Usodi že od nekdaj. Moje življenje je le prašek v vsemlrju, a podvrženo »stim večnim zakonom. V moji notranjosti jc božanstvo. Poslušam ga, sem mu zvest in se ne bojim smrti. Življenje je le trenotek, senca, ki pride in mine. Slava je prazen zvon, in od vsega, kar si In kar si bil, kar imaš in si imel. ostane po tvoji smrti le dobro ime človeka* stran 4 »SLUVCNbrvi JVAKUu, dne 38. avgusta 1921. Siev. 19li bilant Nosil je običajne Irhovot. Bfl !e vojak pod Radeckim na Laškem, car je s ponosom pripovedoval. Tedaj in pozneje izhajajoče liste »Zg. Danico* in pozneje tudi druge liste, posebno pa tedanje zgodovinske knjige, kolikor smo jih imeli, je slastno čital. Bil je, če treba, pikro zbadljivih besedi. Pozimi je izdeloval pipe polževe oblike s posebnim pokrovom in okovom. Ta obrt je bila pri hiši in dveh sosedih, ki so bili vsi Tavčarji in sorodniki, že jako stara. Imel je manjšo domačijo, zato zvan „kajžar" ali tudi .košanec*. Bil je na svojega sina Janeza, pozneje dohtarja, ponosen in mu vdan z vso očetovsko ljubeznijo. Umrl je 1895. 1. v sedemdesetinsestem letu svoje starosti. Mati Neža je bila ženica bolj srednje postave. Izmed vseh šest otrok (trije fantje in tri dekleta) je posebno ljubila svojega prvega sina Janeza. Seveda, ko je Šel v šolo, je bila žena popolnoma uverjena, da ji postane sin „gospod". No, četudi nevoljna, da se ji ta želja ni izpolnila, je poslej to materino ljubezen še povečala v neiz-mernost Zadnja leta svojega življenja je večinoma premolila se svojega sina Janeza in vse njegove. Umrla je 1897. L, skoraj dopolnivii 85 let Oba počivata na poljanskem pokopališču. Pa kakor sta ljubila roditelja svojega sina Janeza, tako jima Je on vračal ljubezen, skrbeč sa nju v vsakem oziru, da bolje ni mogel. Bilo je torej Sest otrok: Janez, Tine in Jernač ter Mica, Marijana In Katra. Živita le še prva in zadnja sestra, obe na Raki na Dolenjskem. Visoko, svoj gradič, Je kupil dr. Tavčar s soprogo 1893.1. Ta je zdaj našemu jubilantu in njegovi gospe soprogi najljubše bivališče. Poslopje leži sredi polja, ki ga napaja Sovra, po kateri švigajo bistre ribe in vmes tudi mogočni, požrešni sulec. Na vsako stran v reber so bujni smrekovi gozdi. Na tem gradiču je preživel že marsikdo, danes zavzemajoč morda že veljavno mesto v javnosti, v svojih mlajših letih vesele počitnice. To je bilo življenja in mladosti! Ta idilični kraj si je izbral dr. Tavčar kot odpočitek svojega dela in bojev bogatega življenja. Nebo daj' da bi užival svoj počitek še dolga, dolga letal Generalni konzul dr. Otakar BeneŠ: Dr. Ivan Tavčar in češkoslovaški narod. Pri proslavi sedemdesetletnega FOJStva dr. Ivana Tavčarja češko* slovaški narod ne more ostati brez. sodelovanja. Pa ako bi ne bilo za tc drugega povoda, nego da bratska slov. narod proslavlja enega izmed svojih največjih sinov, bi se gotovo ves češkoslovaški narod z navdušenjem udeležil te proslave. Kajti radost Jugoslovenov je tudi radost Čehoslovakov in njihova žalost enako teži češkoslovaški narod. Mi Če« hoslovaki pa imamo še poseben povod, da se udeležimo te proslave, kajti dr. Ivan Tavčar je v vsem svojem javnem delovanju bil m ostal vedno zvest in zanesljiv prija« teAj češkoslovaškega naroda in ie tc svoje prijateljstvo dejanski izražal Trebalo bi pa napolniti mnogo pro» štora te slavnostne številke, ako bi se hotelo podati in oceniti delova-nje dr. Ivana Tavčarja za utrditev češkoslovaških * jugoslovenskih sti* kov in prijateljstva v polni meri Naj se mi dovoli, da se na kratko spomnim samo dveh dogodkov, ob katerih je navdušenje dr. Ivana Tavčarja za češkoslovaški narod sažarelo v najvišjem svitu. Bilo je začetkom julija leta 1912. Slovenski in češki narod sta se borila za svoj obstoj z združen** sni silami, ramo ob rami, v duna). akem državnem zboru, ki je bas 11*, daj zasedal. Skupni naši sovražniki 90 mislili, da so obema našima slo* venskima narodoma ie skopali grob, v kateri ju bo lahko položiti Oba naša naroda pa je jačila zavest da pravica in resnica morata koa-eem konca vendar zmagati. Za utr* jevanje narodne zavesti in sa jače* nje na nove boje se ie priredil tak> rat v Pragi vsesokolski zlet, vršil se je shod slovanskih žurnalistov m slovanskih žen in bilo je takrat tu« Hi določeno odkritje spomenika Palackemu. K tem slavnostim je pry Slo mnogo gostov iz vseh slovan« sirih dežeL Te prilike tudi ni hotel izpustiti dr. Ivan Tavčar, marveč |« kot župan mesta Ljubljane prispe) k slavnostim s podžupanom dr. K Trillerjern, V Pragi so se jima pri« družili sedanji minister in pokra« Jinski namestnik Ivan Hribar, dr« favni poslanec dr. O. Rvbaf in dn> eznameniti Slovenci. Sprejem dr ana Tavčarja v Pragi je bil nad vse prisrčen. D očim je druge depu. To so misli Marka A vrelija, carin filozofa! In zapišem in podpišem še njegove besede: »Živeti treba v harmoniji s prirodo; Iz življenja pa odidimo pokorno, kakor pada na tia zrela smokev blagoslavljajoč zemljo, svojo hranl-teljico, in zahvaljujoč drevesu, na katerem je zrastla in dozorela«, in »Oh, moja duša, ali boš dobra, priprosta, nespremenljiva, iskrena In odprta, vidneiša očem kakor telo, ki te skriva? Potem boš okusila blaženost, da boš ljubila, ljubila vse ljudi!«--- Zdaj naročim Oovekarju. da sme objaviti tele moje vrstice na dan Obglavljenja Janeza Kfsinika. Pa niti dan preji Naj sc to priobil v spomin moje hvaležnosti zmagovitemu Življenju, ki vihra nad nami s silno oblastjo In nas trga z vej, kakor uvele liste, enega preje, drugega pozneje! Ko pride vrsta na nas se ne bomo upirali in zleteli bomo kakor ptice na jesen v lepše, še lepše kraje . . . Emfl Leon. Danes je praznik Obglavljenja 'Janeza Krstnika. Vedno pokoren, objavljam, kakor, ml Je bilo izročeno In naročena Ftnn OovefcM. taci je sprejemal praški podžupan je sprejel slovensko deputacijo a dr. Tavčarjem na čelu na kolodvoru tedanji praški župan dr. Groš osebi no. Svoje staro in preizkušeno pri« jateljstvo do češkega naroda je dr Tavčar pri svojem veleČastnem sprejemu izkazal navdušeno z be* se dami: »Z radostnim srcem smo prii hiteli Slovenci semkaj, da se po« klonimo spominu moža, ki ga prl< števa bratski narod češki meč svoje velikane, opravičeno pa si laste kot členi velike slovanske obitelji tudi vsi ostali Slovani pravico do — Frančiška Palacke* ga. Tem raje smo se Slovenci na* potili v naročje zlate majke Pra* ge, ker vežejo narod slovenski ti* sočere vezi s severnimi brati Ce* hi Prihajamo na praška tla, to1 proslavljena v zgodovini, kot učenci k svojemu učitelju, saj sc nam bili Čehi od nekdaj učitelji vzgojitelji in vzorniki na vseh pc* Ijin narodnega dela. Ljubezni dc svoje domovine, vztrajnega dela za narodne ideale, narodnega sa* moponosa in narodne značaj no* sti, vsega tega smo se učili pri svojih vzgojiteljih Cehih. Zato se ni čuditi, ako prihaja vsak Slove* nec v Prago s čustvi globoke hva* ležnosti in iskrenega spoštovanja do tistih, ki so z dejansko pod po* ro, z vzgledi in nauki podpirali in pospeševali razvoj in napredek slovenskega naroda.« Dr. Tavčar je končal svoj govor z zahvale za presrčni sprejem in klicem: »Naj živi bratski narod češki!« Povsod pri si a vnos tih, kjer se je pojavila krasna, moška in mah kantna postava dr. Ivana Tavčarja so bili Slovenci središče pozornost in predmet navdušenih ovacij. To se je izrazilo zlasti, ko je pri tek; mah za prvenstvo v Zvezi slovan sokolskih društev po celodnevnem borjenju zmagal v končni borbi Slo« venec Vidmar nad Čehom Svobodo Vse češko občinstvo in vse češko časopisje je proslavljalo z odkrite radostjo, navdušenostjo in zado« voljnostjo to zasluženo slovensko zmago. S teh v resnici slovanskih slavnosti sta odšla oba bratska na* roda ojačena za nove boje proti no* vim nasprotstvom ... Tekla so leta od one dobe in nastala je 1914 svetovna vojna, ki je imela po pobožnih željah naših neprijateljev zapečatiti končni po* gin manjših slovanskih narodov med njimi tudi slovenskega in če« škega. Po temenih dneh prvih voi« nih let je končno prisvetila zora upanja in pričelo se je kazati, da kakor vedno, tako tudi v tej groz* ni vojni zmagata resnica in pravi« ca. Leta 1018. je bil ves češkoslo« vaški narod prepričan o končni svoji zmagi. V aprilu 1918 so se vršili v Pragi nepozabni dnevi, ko so si Slovenci in Čehoslovaki prisegli zvestobo za zvestobo. Meseca maja pa se je vršila v Pragi proslava petdesetletnega Jubileja Narodne« ga Divadla, katero proslavo so po» rabili vsi slovanski narodi, da s navdušeno izreko svojo solidarnost pri bližajočem se koncu vojno. In takrat je zopet prispel v Prago dr. Ivan Tavčar na čelu mno. goštevilne deputacije, v kateri so bili poleg drugih sedanji minister in kraljevi namestnik Ivan Hribar dr. Ravnihar, predsednik trgovske zbornice Ivan Knez, dr. Kramar dr. Rybaf, dr. Ilešić in ie drugI t svojimi damami Ako so bili Slo« venci v Pragi doslej vedno sprejeti z navdušenjem, je tedanji sprejem presegel vse pričakovanje. Pri slav« nostnih govorih v Pantheonu če* 1 Ikog* miMU *o ispregovoril dr, Ivan Tavčar toplo besedo o svoj! | ljubezni do češkoslovaškega naro» da. Med drugim je rekel: »Mi z juga prihajamo k zlati materi Pragi, kakor prihaja ro« mar v sveto Meko! In kadar pri« haj amo semkaj, občutimo prav globoko, koliko ste nam bratje Cehi s svojo kulturo že pomagali češka kultura je na jugu faktor, ki mogočno vpliva na naše d\ ■ in kmalu pride čas, ko bo slo« venska duša podobna češki, ka» kor sta si podobna dvojčka med sabo. Mi smo naizvestejši zavez* niki svojemu češkemu bratu, sme tudi češkega naroda verni, paz* Ijivi in, smelo rečem, zelo talen* tirani učenci. V teh časih, ko se nam naznanja, da hočejo iz naših kosti, iz naših mrtvaških glav graditi nemški most preko na? zemlje do našega iugoslovensk 3« ga morja, prihajamo k vam, d asi nismo tako plemeniti, kot ste v i sami, ali auksiliariji borno, ki sto* rimo brezpogojno svojo dol ž* nost. Nekdaj so zahajali v bitke vitezi, ki so bili z železno veriao prikovani drug na dp?ceua. T^ka železna veriga veže sedaj virešk: narod češki z narodom z j 11 ca tako da pademo, če ste padli Vi a tudi mi zmagamo, če ste zrna* gali Vi. Zmaga pa je gotova, ker že skoro živimo v časih, ko prav: Jugosloven ponosno sam o sebi: »Nihil bohemici a me alienum esse puto.« Te besede so bile sprejete z ogromnim navdušenjem. Takratni i slovenski poročevalec piše o tem »Nepopisno navdušenje je sledile besedam prvega jugoslovenskega govornika. Kakor bučan je valov je odmevalo z Vaclavskega tr£a v Pantheonu. Živela Jugoslavija! je odmevalo z granitnih in mramor* natih sten slavnostne dvorane in pozdravljanja ter čestitanja ni ho* telo biti konec. Ob tej udeležbi se moramo t hvaležnostjo spominjati tudi veli. kodušne soproge dr. Ivana Tavčar* j a, ki je, kakor vedno v vsem i a v« nem delovanju dr. Ivana Tavčar* j a, stala tudi tedaj na strani svoje* mu soprogu verno v blagor in čast slovenskega naroda. Na čelu mno* gih drugih jugoslovenskih, zlasti slovenskih domoljubnih dam, \t posetila ob tei priliki županja Fra* nja dr. Tavčarjeva zlato slovanske Prago in navezala s češkimi dama* mi kulturne stike, ki so bili in sc še vedno za oba naroda naj važne i s šega pomena. Za krasni sprejem s strani čeških žen se ie zahvalila gospa dr. Tavčarjeva z ostalimi ju* goslovenskimi damami poleg dru« gega tudi s posetom češke pisate« ljice Gabrijele Preisove. ki si je že poprej pridobila neminljivih zaslug za vzdrževanje m poglabljanje kut« turnih stikov med iugoslovenskimi in češkoslovaškimi ženami. Tako je dopolnjevala plemenita soprog« dfr Ivana Tavčarja njegovo politično in kulturno delovanje za zbližan j c obeh bratskih narodov v harmo« nično celoto. Leta 1920. je izkazal dr. Ivan Tavčar zopet svojo vdanost češko* slovaškemu narodu, ko ie — kakor je bilo že v tem listu s hvaležnostje omenjeno — ponudil novo usta* novi j enemu konzulatu čsl. republi* ke v Ljubljani zavetje pod svojim gostoljubnim krovom v neprilog udobnosti za vso svojo rodbino ko konzulat kljub vsemu svojemu prizadevanju v Ljubljani ni moge dobiti zase primernih prostorov. In tako vidimo, da kjerkoli se je pokazala potreba ali priložnost je dr. Ivan Tavčar vedno izkaza' Češkoslovaškemu narodu svoje od* kritosrčne simpatije z besedo in dejanjem. Opetovano je zastavil svoje pero, da je duhovito izra* zil simpatije Slovencev do češko« slovaške republike. Zato mu mora biti češkoslovaški narod hvaležen iz vsega svojega srca. Potrebno je da delujeta bratska naroda enoduš* no tudi v bodočnosti, kakor sin delovala v preteklosti, da bo vsak Jugosloven z besedami dr. Tavčar* ja mogel o sebi izjaviti: »Nihil bo« hemici a me alienum esse puto« in bo vsak Čehoslovak mogel vzklik« niti: »Nihil jugoslavici a me alienum esse puto«. Potem šele se bratska naroda popolnoma sporar* umota. Ves češkoslovaški narod, brez razlike strank, želi velikemu sinu jugoslovanskega naroda dr. Ivanu Tavčarju, da bi se izboljšalo njego* vo zdravje tako, da bo mogel Se dolga leta delovati v prospeh in slavo svojega naroda, katerega to« liko ljubi, in da doživi Še polni raz« cvit nam vsem Slovanom drage kra* ljevine Srbov, Hrvatov in Sloven« cev, za katero je deloval tako ve* ljavno in učinkovito. Joža Boks; Vzor - moZu k njegovi sedemdesetletnici. Dobrdva molči, na \csen gre, dih trudni zeml\i zastaja;, za goro solnce umira — kot prikrit pajčolan od iztoka temina neba prihaja in tajno mežika. Katar jeva Velika postava stoji ob razoru molče* in s čela v razorano dlan si zadnje kaplje otira . . . 2. Izza Tvoje prvih žarkov pomladi ta zčmljica božja dala plodov je, orač sivi moj, že za trojni rod; desetič po sedemkrat slavec v ogradi si spletel je drobno v grmovju domovfš in skril mladiče pod skrbno perot. Večer je že in zgodaj v jeseni, vse kašče so polne, prazne ravnine — ob njivi stojiš, strmec v daljine --. Mar čakaš, kdaj nova pomlad za- sine in brazdo razorje čez svod megleni? Ali Ti je oranja žal, mar Ti je bilo znoja premalo?. Ali Ti leto za letom ni dalo od vsega, kar si posejal dosti žetve v plačilo, v zahvalo? N/ mi žal truda in nemih skrbi, klilo in v klasje šlo zrnje lepo je, milostno gledalo božjs oko je moje oranje in setev vse d nt, — Toda bojim se, ko klone mi moč, ko se pomlad zbudi, ko zapiha jug, kdo oberoč zgrabi za plug? — Upi mogočni, Ijubeien 11 moja, koma naj v nedrije va% presadim, da boste cvtli do groba ž njim, kadar končana pot bo moja?. — Trudni sejalec moj. lahke T t sanje! Glej jih, kako od obzorja gredo, čili in zdravi, objeti v ljubezni, z delom Tvojim prekvdšeni! Glej jih, kako neugnano spo borci mladi neustr . .7 s plugi na novo oranje! Ako za Tvojih let sedemdeset čudež se zgodil ni še r; >f'cn: danes brat z bratom, trdno objet, stopa z zanosom na plan, prerojen, Tvoje plodove sejat in žet, \enča Ti glavo v is oš Mi kmet, s cvetjem jesenskim v dar vrožl Ti roko Tvoja zvesta družica Franja: narod ves lugoslovensH globoko izza kongresa treh nuših plenu 1 geniju Tvojemu danes se klanja. Čast Ti in sla\'a, Janez Solnce. kolikokrat si pogledal čez nolmct h kmetu v kočo, k meščanu v mesto, k fantu, ko je izbiral nevesto, in se nasmehnil dekle:u čez cesto, — — Ali ne veš, kako Je Ljubljana vroče ljubila očeta župana, s strahom poslušala pesem topov in drhtela v sladkem trepetu, ko je oznanjal vesoljnemu svetu Srbin, da dan ji zazori nov!? Raste nam sila, širi se grud, ker gre Tvoj genij visoko pred nami: dolgo že spadal pokojno boš v jami. nam pa bo Tvoje delo in trud kakor lek v tugepolni omamL Jedna svoboda je, jedna je m>v\ ki naj neis združene v delu pre\ t s srcem in umom naj vsak razodeva, kam sveti Inč, kod pot pelje • H Vrno no Žlahtnih sadovih seilm I in jih od roda do roda množ: n dokler življenje še v česah s<. peni! Slavljenec, TI pa mduj se je let še nešteto In žetve bogata ki sf pripravil za svoje jo b' Človeško pismo na Visoko. »Končno pa bo vendar obveljalo, da so zakoni bratoUnbJa in človekoljubja večni In da bodo vedno vladali svet, pa najsi doživimo še toliko revolucij in pre-kncU.c Dr. TavCari »Slov. Narod«, 3L maja 1519. Dragi prijatelj! Ne smem se prištevati Tvojim mladinskim pri« jateljem, — zato je razdobje med nama bilo preveliko, — a vzlic temu praznujem tudi jaz danes s Teboj neke vrste jubilej. — Danes je do* teklo dvajset let, odkar si me spro« jel ob priliki intimne proslave Svo* jo petdesetletnice tam gori v vis o* škem refektoriju med svoje ožje prijatelje. Politični sotrudnik sem Ti bil sicer takrat že nad deset let. toda človeka sem spoznal v Tebi in v dno duše sem Ti mogel pogledati šele od tedaj. Spoznal sem, da nisi le velika politična potenca in odli* con pisatelj, ne le izredno temeljit pravnik in blesteč govornik, ampak tudi — kar je več! — v svojem srci: nad vse dober, blag in plemenit človek. In jaz trdim, da si sploh same zato mogel postati veliki Ze Luthei pravi nekje: »da bodo dela dobra, mora najprej biti dober mož, ki jih stvar j a«. V resnici, ni ga zoprne j Še* ga nasprotja, kakor je ono med be* sedo in življenjem, in za resnično veličino je absolutno potrebna harmonija naukov in življenja. Vsi najlepši nauki ne bi imeli nikoli pravega pomena in vpliva, ko bi za nazo* ri ne stala praksa, ko bi ne stal za njimi človek iz mesa in krvi, ki Je vse to, kar piše in govori, preživel prečutil. pretrpel, človek, ki je i ogromnim naporom in delom postaj sam poosebi j en je svojih naukov. In Ti si tak človek. Ti si ustvari? harmonijo med besedo in življe« njem. Gojil in učil si čut za lepoto, ker v lepoti je vir dobrote. Navdu* seval si, a tudi boril si se vsekdar neustrašeno za ono svobodo, ki i* največji zaklad človeštva. Pred vsem si pa vcepil narodu ono glo* boko ljubezen do rodne grade, ki odseva iz Tvojih najboljših deL S tem si vlil pojmu rodoljub j a idejno in naravno vsebino. Zategadelj si Ti hujša krivica ni mogla storiti, k a* kor ona, ko so Te razkričali za ptu hujševalca mladine, za moža, ki jemlje narodu ideale, za mrzlega intelektualista. Tebe, ki si vse živ« ljenje ohranil svoje čisto otroško srce in ki se še danes zjokaš na grobu stvariteljice tega srca, svoje matere. Tebe globoko religioznega moža, ki si po Husovam nauku vse življenje iskal resnice, posluša r<* snico, učil resnico, ljubil resnic držal resnice in branil resnico! Ta Tvoja religioznost, osv jena vsakega človeškega razod ne nasprotuje niti razumu, niti - . v nosti, niti temeljni zahtevi človeka po svobodi mišljenja, in ne doksno, temveč dosledno je bi" si neizprosno pobijal i naperi al ni klerikalizemi, to najhujšo n >tra« njo bolezen, ki razjeda narjdo ganizem. — In vendar, koliko laž! je r zaradi tega na Tvoje ime! A pozabil vse, ker si — človek! Vse, kar si učil z živo in p besedo, vse to je bilo Tvoje g ko prepričanje, besede so Ti in poletele iz globine duše in Spoznal si, da se je usodnim tam, v katere je zapadel veli! slovenskega naroda, mogoče ui le z izobrazbo, z višjim, čistt življenjem in s tem, da se vzbi narodu smisel za poštenost in kritost v življenju. V strogo političnem delov si dosegel včasih neuspehov, zaradi tega, ker si tudi na bojnem polju ostal — človek, neuspehov ne obžaluj, zakaj r njih danes narod tem glob ie < teva in spoznava, da si bil vsi učitelj in branitelj njegovega rt nega kulturnega stremljenja. tu kako prorokuje največji živeč U> van Masarvk v svojem »Samoumo« ru«?: »Kdor odreši človeštvo? politik, niti narodni gospodar, nit; socialist, niti demagog —. V niči lep primjer nam jc Kristus* ki se v oni dobi, ki jo bila politične r. socialno tako razburjena, odda'i 1* je od politike; kako lahko bi mi i-lo pridobiti srca s politično in s alistično propagando! Toda on zahteva izpolnitev značajev, zahi poglobitev čustva, on hoče, i v ljudje postali dobri, ker ve, da ie tako najdejo mir svojim dušain.« In tako tudi Ti, mili nam «'.iv-ljenec, pogumno in neustrašeno na. daljuj svoje blagoslovljene življcn* ske poti zadnjo, a najlepšo nalogo! Vzpostavljal v naših srcih brato* ljubja in človekoljubja porušene oltarje! Ti blesteči vzgled problemi, malega naroda, pri katerem nado* meŠčaj številno velikost koncentra* cija sil in duha veličina. — Velikega moža hvaležni narod spoštuje in obi čuduje, velikega človeka jc sprejc v svoje srce. Zdravo! Tvoj dr. Karel Trillei. 192. Štev. .SLOVENKS1 NAROD- dne 28. avgusta 1921. stran 5. Dr. Fr. Zbašnik: Zlata Jesen. Lepa je spomlad s svojimi pe* strirni cvetovi, s svojo rastjo, s svojim kipenjem; še lepša je jesen, ko se ti ponuja izmed poslikanega ustja zreli, žareči sad, ko se s ši* beče se trte smeje zlato grozdje jasnemu dnevu nasproti ... Zlata jesen!... Blagor mu, čigar življenje je kakor z darovi bogato obložena jesen... čigar življenje je obrodilo sadove, ki so v radost sodobnikom in o katerih veš, da se jih bodo ve* selili še pozni rodovi!... Blagor mu, kdor je učakal ta* ko jesen!___ Mislim, da je dr. Ivan Tavčar med tistimi srečnimi, med tistimi izvoljenimi ... O dr. Ivanu Tavčarju pisati ni težko. Uveljavil se je kot literat, u ve* ljavil kot politik in uveljavil kot — človek ... Popolno, dovršeno sliko o Tavčarju pisatelju, o Tavčarju po. litiku in o Tavčarju človeku naj po* dajo drugi, ki so v to bolj poklica* ni. Meni pa bodi dovoljeno, dotak-. niti se nekaterih potezic, neznatnih morda, a vendar takih, da bi jih nc pogrešal rad pri eni ali drugi iz* med omenjenih slik___ 0 Tavčarju literatu sem bil ne. koč napisal že par vrstic. Izrekel sem ondi mnenje, da je Tavčar v prvi vrsti lirik, in izjavil, da bi se prav nič ne čudil, če bi stopil nc* nadoma z zvezkom liričnih pesmi pred nas. To mi je nekdo, ki je mi* slil, da se hočem s tem dr. Tavčar? ju prikupiti, hudo zameril. A jaz se nisem nikdar laskal! In še da* nes sem iste misli kot sem bil. Se mi je zagonetka, da nismo nikdar nič čuli o kaki Tavčarjevi . Saj ga skoro nimamo pro* ka ki bi se vsaj v gotovi dobi svojega življenja ne bil poskušal v rili. Pisal jih je Jurčič, pesnil iik. Pa da baš dr. Ivan Tav* ~e! Naj bi nam pri kaki pri* razodel, odkod to prihaja, je zanimiva ... >r. Ivan Tavčar je pred vsem k, in če tudi ni pisal verzov, vsi njegovi spisi so čist, ne* m izliv njegovega tempera* a in čustvovanja. V vseh nje* delih čutiš jasno utripe nje* ja srca. Malokaterega pisate* •oizvodi so prepojeni tako z > njegovo krvjo, kakor so dr . irjevi. Dr. Ivan Tavčar je li* b. Iz mnogih njegovih povesti u nekaj kot melodija. Kdor c prisluškovati, jo bo cul. Čul jo rudi pri drugih pisateljih pro* zaikih, a malo pri katerem tako mo kot pri Tavčarju ... vo je prišel realizem na po* ■ 1 , so začeli Tavčarja pisatelja zapostavljati. Od pisatelja so za* I tli naenkrat objektivnost. Pi* nam v svojih junakih ne sme jati samega sebe, tako so tr* Kakor da bi to mogoče bilo! vo: zunanjost kakega člove* ljegove kretnje, način njego* 1 govorjenja itd. — vse to lah* pazujem in posnemam bolj ali 1 točno, toda tega, kar se vrši veku — in to je poglavitno — ne morem opazovati, to po* tako, kakor mi narekuje moja a duševnost, moj tempera* ::, moje čustvovanje, moja do* ija in pač tudi moja izkuše* Samoprevara je torej, ako ne* Kateri mislijo, da je možno tujo osebnost proučiti natanko tako, kakršna je. Notranjost junaka, ki nam ga predstavlja pisatelj, je ved* no bolj ali manj njegov lastni jaz. In samo za to gre, da nam zna in hoče nekateri pisatelj bolj kot dru* gi obuditi iluzijo objektivnosti. Objektivnosti, ki bi bila istovetna z resnico, nam ne podaje noben umetnik, tudi — Zola ne. Kolikor poznam dr. Tavčarja, bi gotovo odklonil vsako pretirano hvalisanje. Globokosti kakega Do* stojevskega v njegovih povestih ni. Za tako poglobitev mu je spričo vsestranske zaposlenosti primani* kovalo časa. Toda zavest ima, da se bo njegovo ime imenovalo ved* no med našimi prvimi prozaiki in da bo imel kot pisatelj vedno svo* je čitatelje in odkritosrčne čestil* ce, med katere spadam, to prizna* vam brez okoliši., tudi jaz. Dr. Tavčar se je skoro od ti* stih dob, ko je nastopil kot literat udelstvoval tudi kot politik. Več* krat sem po tihem obžaloval, da sc ni posvetil izključno ^ hteraturi. In če se ne motim, ie imel sam trenotke, ko so ga obhajale take misli. No, tudi kot politik si je ste* kel za svoj narod zasluge, rudi kot politik zre lahko s ponosom na svoje življenje nazaj. Nedvomno: kot politik ie dr. Tavčar eden iz* med naj markantne j ših likov seda* nje generacije! Kar pa treba po« sebno poudariti: dr. Ivan Tavčar je ostal tudi kot politik vsikdar čist in neomadeževan. Dosti je bil napadan v svojem življenju, a nik* dar ni čul očitka, da zasleduje v politiki egoistične namene. In to je mnogo! Gotovo je kot politik delal tudi napake. \ časi ga je zapeljala nje« gova vroča kri, da je izustil kake besede, ki bi jih bolje ne bil. Sem spada nedvomno krilatica: »Libe* ralcu groš — klerikalcu knof U Morda mu ne bo ljubo, da ga pri tej priliki spominjam na te besede toda prekarakteristične so zanj, da bi mogel iti molče mimo njih. Po* mislite, kaka grožnja: »Liberalcu groš — klerikalcu knof!« Tu leže menda milijoni vmes! Zlasti dan« danes, ko pač ni »knofa«, ki bi nc bil več vreden od »groša«! Zares, strašna grožnja! A prepričan sem. da dr. Tavčar niti te grožnje ni nikdar izpolnil napram kakemu po. liričnemu nasprotniku. Tega mu ni dopustilo njegovo pošteno srce .. Kako vse drugače so delali drugi! Kako vse drugače so drugi nasto* pali napram svojim političnim nasprotnikom! Sai je mogoče, da ie kdaj ko* mu tudi kako krivico storil. Poli* tiku se to kaj lahko pripeti. A prepričan sem, da on vedom*i ne in da se ie zi!o Mu 10 k večjemu v zmoti. Kar pa sem iaz pred vsem ob* čudoval na njem, je to, da se nI sramoval svojih zmot in napak javno priznati in obžalovati. To je gotovo ena na j simpatične j ših po« tez v njegovem značaju. To ie ti* sto, kar ga dela v očeh vseh pošte* nih ljudi, pa naj bodo že njegovi politični somišljeniki ali nasprot« niki, velikega, resničnega spošto* vanja in časti vrednega! Kdor ima nekoliko taniši čut za dostoinost in komur mrzi suro* vost, gotovo tudi ni prezrl, da si ie dr. Ivan Tavčar zlasti zadnje čase resno prizadeval, ublažiti ton naše časnikarske polemike. <^e si čital prejšnje čase naše politične liste si imel često občutek, kakor bi bi! zašel med poulično sodrgo, kadar se v svoji pobesnelosti najbolj ob* klada z izbranimi psovkami in du* htečimi priimki. Kdo more reči, da se v tem ni obrnilo na bolje? Za* sluga za to pa gre v obili meri dr Tavčarju. Čudno bi bilo, ako bi dr. Ivan Tavčar kot politik ne bil imel zopr* nikov. Saj jih je hotel imeti, zato je šel v boj! Toda, kakor omenie* no, tudi najhujši izmed njih mu ne morejo odreči priznanja, da je bil vsikdar pošten, in kdorkoli se je kdaj boril z njim, bo rad ootr* dil: »Plemenit nasprotnikTudi oni, ki so protivniki njegovih na* čel, snemajo danes s spoštovanjem klobuk pred njim. Ne da bi ga bili naenkrat vzljubili — za to jim pač ni dal povoda — ampak ker jim tudi kot nasprotnik imponuje. In kot človek? Nikdar nisem stopil z dr. Tav* carjem v tako intimne stike, da bi se mogel pohvaliti: »moj prijatelj je!« Krivda, da ni prišlo do tega. je vsekakor na moji strani. Kajti prepričan sem, če bi se mu bil bli* žal, da bi mi svojega prijateljstva ne bil odrekel, kakor ga drugim ni Saj priliko zato sem imel. Ko je bi! deželni odbornik, je bil tako rekoč moj šef. A v moji naravi je, da sem iskal prijateljev pač rad navzdol, nikdar pa ne navzgor. Vedno sem se bal, vzbuditi sum, da zasledujem egoistične namene. Koristno to ni bilo, a kaj hočete, vsak človek ima — svoj ponos. Prijatelja si torej v pravem po* menu besede z dr. Tavčarjem nisva Zato pa tem višje cenim, da mi je v uri najhujše stiske izkazal resnično prijateljstvo. Bilo je v tistih straš* nih dneh, ko je bila bolezen v moji hiši in je smrt prežala na svojo žr* tev. Takrat sem se opetovano zate« kel k njemu in nikdar ne zaman. In vem, da je še sto in sto drugih ki so v podobnih primerih iskali in dobili pomoči pri niem in ki z mano vred vzklikajo: »Zlato srce!« Zlato srce — zlata jesen! Kajti tudi dobra dela spadajo med sadove življenja... Tudi kot človek ie dr. Tavčar lahko zadovoljen sam seboj.. • Blagor mu, kdor ima na večer svojega življenja dobrodejno za* vest, da ni zaman živel... da ni samo mnogo delal, ampak tudi mnogo dosegel. Spomini na vse ti« sto lepo, plemenito in dobro so ka* kor solnčni žarki, pred katerimi beži tema, beži žalost.. Zlata jesen! Da, spomini so kakor zlat! solnčni žariti*.« In iz tople svetlobe teh žarkov« spominov požene tudi v pozni je« seni še lahko marsikak cvet... »Cvetje v jeseni« .. Sladkootož* ni odmevi davno minolih dni ... — Naj bi vsklilo obilo takega cvetja! Naj bi se dr. Ivan Tavčar dol« g o veselil svoje zlate jeseni! Dr. Danilo Majaron: Dr. Ivan Tavčar — narodov odvetnik. »Eno ie slavno: N&ia zemlja se nam »e sne vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne tisah-aejo! V to moramo delati vsi, na to moramo misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti takrat, ko so odločujemo la poklic . . .t Emil Leon: »Cvgtje v leseni*. Za odvetniški roklic *e ie dr. Ivan Tavčar odločil gotovo v prvi vrsti s tem namenom, da bi svobodno in nezavisno mogel služiti slovenski domovinski stvari. Nekoliko let poprej je bil stopil v veljavo odvetniški zakon, ki jc jamčil to svobodo in nezavisnost. Svojo prakso je dr. Tavčar začei kot kandidat v septembru L 1875. pri odvetniku in nemškem kolovodji dru. pl. Schreyu v Ljubljani. Tedaj sta bila v Ljubljani izmed 10 odvetnikov le dva slovenska odvetnika (dr. Munda In dr. Moše). Začetkom L IS77. je prestopil dr. Tavčar v pisarno dra. Janeza Mencingerja v Kranju. S tem veleiz-obraženim možem ie preživel in sodeloval dr. Tavčar skoro štiri leta v kre-menitem Kranju, dokler se ni oktobra meseca 1580. preselil v Ljubljano kot koncipijent dr. Alfonza Mošeta. Odvetniški izpit je napravil koncem leta 1883. pri višjem deželnem sodišču v Trstu, in ne, kakor bi bilo tedaj redno pričakovati. — v Gradcu. Zakaj? Višji sodni gospodje v Gradcu, na čelu jim giasoviti predsednik pl. \Vaser. so odvetniškega kandidata dr. Tavčarja že dobro poznali; s svojim ostrim peresom v borbi za slovensko uradovanjc je bil te zagrizene nemške birokrate neprestano razburjal in jih tudi parkrat vrzel s starega »šimeljna«. Radi bi si ga pa še bolje »ogledali«, ko bi jim sedel za zeleno mizo pri tajnem odvetniškem izpitu. To željo je eden izmed gospodov nekoč preodkrito izrekel, ko je bil na inšpekciji v Krškem, vpričo intimne družbe, v kateri je bil tudi dr. Janez Mencinger, preselivši se 1. 18*2. iz Kranja v Krško. Kandidat dr. Tavčar, ki se je ravno pripravljal za izpit, je za ta krški dogodek pravočasno zvedel pa jo je ubral na nasprotno stran — pred izpraševalno komisijo v Trstu. Otvoril je potem svoio pisarno začetkom 1. 1884., šesti slovenski odvetnik v Ljubljani. Tisti čas. ko je dr. Ivan Tavčar stopal v realno življenje, v 70tih letih prejšnjega veka, se je nahajal slovenski narod v najžalostnejšem položaju. Vzlic novorazglašeni ustavi, ki le zagotavljala vsem narodom jednako-pravnost in neprekršliivo pravo do obstanka in razvoja narodnosti ter jezika, zlasti tudi v uradih in javnem življenju, je centralistični vladni sistem na vseh koncih in krajih zatiral slovensko narodnost in poizkusil vse. da bi slovenski živeli niti v svojih lastnih zastopih ne prišel do veljave. Preža-lostna je bila slika na Kranjskem — da ne omenjam drugih slovenskih pokrajin —: Deželni predsednik je bil Nemec (VVidman, krut germanizator), politično uradništvo ie bilo skoraj vse do zadnjega nemško in nemškutarsko: deželni glavar Nemec (Kaltenegger), deželni zbor in deželni odbor v nemških rokah, prav tako občinski svet slovenske stolice z županom Laschanom: ljudskemu šolstvu so zapovedovali nemški in nemškutarski nadzorniki, srednje šolstvo so vodili Nemci; predsednik dež. sodišča ie bil Nemec in sodniki, če so sploh znali slovenski, bili so po ogromni večini slovenski narodnosti nasprotni. O slovenskem ura-dnvanju sploh ni bilo govora; o slovenskem jeziku ie veljalo ofleiozno na-ziranje. da za uradno rabo niti ni sposoben. Konfiskacije slovenskih listov in politične persekucije so bile na dnevnem redu; profesorji in uradniki, ki so se pokazali narodnjake (Šuklje, Šuman. Glaser. Pajk). so morali »stante pede« Čez mejo med trde Nemce! Za izdaten odpor je bilo v narodu še premalo moči in organizacije. Proti koncu 70tih let ie bilo stanje na Slovenskem zares tako, da ie iel marsikateri resni rodoljub obupavati nad politično bodočnostjo našega naroda . . . Nepričakovano in le vsled vnanje-političnih zapletljaiev je centralna vlada začela iskati Slovanov. V tem znamenju so se Izvršile poleti 1879. držav-nozborske volitve. Z vladno podporo je v Ljubljani zmagal slovenski kandidat vitez Schnetd proti renegatu Dežmanu. Slovenski poslanci so v Hohenwarto-vem klubu podpirali Taaffejevo vlado. Prva koncesija je bila, da je bil v marcu 1880. za deželnega predsednika kranjskega imenovan goriški slovenski poslanec Andrej VVinkler, ki je koi ob svojem nastopu pokazal, da hoče uveljaviti kurz, prijazen Slovencem. Podrejeno mu uradništvo se je temu počasi udajalo, kolikor je morala Vsekakor so se razmere začele boljšati in pričakovati je bilo, da se izrinejo Iz svojih umetnih pozicij Nemci, zlasti kolikor ie to bilo zavisno od volitev. (Slo je počasi, n. pr. občinski svet ljubljanski je dobil šele L 1882. slovensko večino in slovenskega župana Grasselliia, deželni zbor Sele poleti 1883.) Kranjski Nemci In nemšlcutarji so od jeze pihali in se krčevito branili, imajoč zaslombo v močni nemški ustavoverni stranki, ki je vladi v parlamentu delala srdito opozicijo. Tu je prišel dr. Ivan Tavčar kontu L 1880. v Uubliaaa Ne motim se, da je dr. Moše\ ki je tedaj nekako stopal med politične prvake, povabil v svojo pisarno dra. Tavčarja tudi zategadelj, da mu pomaga pri »Slov. Pravniku*, ki se ga je bil odločil izdajati z novim letom 1881. Dr. Tavčar je bil že tedaj priznan talent, ne samo do svojih povestih, marveč tudi po svojih političnih člankih in govorniških nastopih. Prav, da je prišel — železo ie bilo vroče in treba je bilo baš njegovega publicističnega kladiva. Posebno priliko je dobil za to. ko je kmalu po novem letu 1881. vsled obolelosti Josipa Jurčiča prevzel uredništvo »Slov. Naroda* in ga tudi po njegovi smrti de-ansko obdržal nad poldrugo leto. Tedai je tridesetletni dr. Tavčar v Članku za člankom strastno in z vsem ognjem svojega sloga zastopal narodno stvar, širil narodno samozavest in jubezen do slovenske domovine, obenem pa brez pardona podil Nemce iz njihovih nezasluženih pozicij. »Pač pa si naj« — je n. pr. pisal v »Slov. Narodu« 1. 1882. — »ti nemški gospodje že vendar enkrat zapomnijo, da ie sedanja slovenska generacija z oliko napredovala tudi v Ljubezni do slovenske domovine in da bolj kot je olikan Slovenec, boli je vnet za idejo, da se mora pred vsem razbiti nemški jarem, ki le smrtonosno stoletja tlačil nas Slovence i nas še tlači — smrtonosno! Naj je med nami v tej ali oni stvari živahna debata, naj se prepiramo o tem ali onem sredstvu, s katerim bi se pospešil narodni napredek, jedna stvar nam takoj pomiri valovje srca. kakor pomiri ol e valovje morja. Ta stvar pa I m"" najkrepkelše tvornosti! Še nas jo kako je ta ukaz najboljši in največji uspeh, kojega smo dosegli Pod vlada grofa Taaffeja.« — Izraženi svoji volji je pa pomogel do veljave dr. Pra-žak s tem, da je imenoval za sodnike na Slovenskem može, ki so bili zmožni in voljni izvrševati jednakopravnost. Da mu ni biio treba držati se predlo« gov visjejra sodišča v Gradcu, ki so bili pristranski in naperjeni proti slovenskim kompetentom. je poklical v ministrstvo iz Ptuja okr. sodnika A. Levič-nika (kasnejšega deželnosodnega predsednika), ki je lahko preskrbljeval prave Informacije. Zaradi tega seveda velika jeza graške koterije! Aii pri sodiščih se ie mnogo izpremenilo; slovensko uradovanje je Šlo v klasje. <~ez par let se je že lahko reklo □ slovenskih aktih: Saxa loquuntur3 Ko je nal narodni prijatelj dr. Pražak moral v jeseni 1. 1888 izročiti justični portfelj pustemu moravskemu grofu Schonbor-nu, potem je prenehala vsaka velja ju-stične uprave, urejati jezikovno vprašanje, za celili trideset let (iraška, nemško-šovinistična gospoda je zopet vladala in skrbela za to, da so se pri kranjskih in štajerskih sodiščih nastavljali le njeni eksponenti, ki so s smešno zagrizenostjo stra^ii, da bi se delokrog slovenščine le količkaj ne ra/.sl-ril. Ali — čast naraščajočemu slovenskemu sodništvu in odvetništvu! — ie slovensko uradovanie stalno pridobivalo na notranji moči in ko ie napočil zgodovinski dan, ie bilo čist narodni zaklad, ki ga je Slovenija donesla v Ujedinjenje naše. Morda sem se predolgo mudil pri pretekli dobi. Ali mlajša in najmlajša naša generacija naj vidi, kako je bilo na Slovenskem nekoč, in kakih mož je domovina takrat potrebovala, da se ie očistila svojih renegatov in pričela svoje samosvoje nadebudno življenje. Dr. Tavčar naj se sam sedaj ob sedemdesetletnici spominja baš popisane dobe: morda se bo tudi njemu zdela do-i ba. najlepšega njegovega hrepenenja je — kipeče sovraštvo proti tistim Nemcem, ki se nam z germanizacijo Šopirijo po deželi ter nam hočejo politični zapovedniki biti pod našimi strehami!« — Ti bojeviti izrazi domovinske ljubavi in razžaljene narodnosti so silno uplivali na razpoloženje naroda, zlasti na meščanstvo in mladino ter so tudi pripomogH. da so poklicani faktorji kolikor moči hitro skrbeli za likvidacijo nemške nadvlade na Kraniskem. Prav posebne zasluge si pa je v istem času pridobil dr. Ivan Tavčar za slovensko uradovanie pri sodiščih. Ko se je namreč v politični upravi že začel krhati nemški vpliv, so bila sodišča Še vedno izključna domena nemškega jezika. Posamne poizkuse, da bi slovenščina tudi pri sodiščih zadobila na^ ravno svojo veljavo, so hoteli zagrizene! pri graškem nadsodišču tudi sedaj korenito zatreti in so pri tem našli podporo tudi pri vrhovnem sodišču. Razsodbo kamniškega sodišča je višje sodišče v Gradcu koncem L 1880. razveljavilo edino iz razloga, ker je bila slovenska, in zapovedalo je, da se ima slovenska razsodba strankama (dvema preprostima kmetoma!) odvzeti, pa nadomestiti z nemškim pisanj :m. In ta ukrep je vrhovno sodišče dne 6. marca 1881. potrdilo: »uvaževaje. da ie v vojvodini kranjski nemščina izključno pri sodišču deželni navadni jezike. Dr. Ivan Tavčar je proti temu principi j elnemu kamniškemu slučaju, kakor proti turški nevarnosti, za?gal plamteče kresove, i v »Slov. Narodu«, i v »Slov. Pravniku«! Narodni odvetniki iz Kranjske so takoi marca meseca vložili na justičnega ministra dra. Pražaka spomenico, ki je gotovo bila sestavljena pri dni. Moščtu in ki je pri njej — soditi vsaj po slogu — sodeloval tudi odvetniški kandidat dr. Tavčar. Obenem ie bila vložena interpelacija slovenskih in drugih poslancev iz Hohenwartovega kluba, na katero je minister dr. Pražšk hitro odgovoril, poudarjajoč svoje stališče glede veljavnosti dotedanjih iezikovnih naredeb in obetajoč, da bo skrbel za njih resnično izvrševanje. To pomir-Jenje pa ni zadostovalo dr. Tavčarju In res so se vzlic ministrovemu stališču tudi nadalje pojavljali slučaji, da so posamna sodišča dosledno odrivala slovenščino in da je zlasti predsednik višjega deželnega sodišča pl. \Vaser kril to postopanje z vso svojo avtoriteto in trmoglavostjo. To je dajalo dr. Tavčarju gradiva, da je vnovič in vnovič nastopal proti tem nasprotnikom slovenskega uradovanja in zahteval prave remedure od Taaffejeve vlade, oziroma od slovenskih poslancev. Ti mnogi članki so bili pisani impulzivno, deloma vehementna tako da niso bili povsem všeč nekaterim »realnim« domačim politikom. Ali poglaviten uspeh dr. Tavčarjeve kampande je bil. da ta stvar ni zašla na postranski tir, da se je velevažno to vprašanje zaneslo v zavest širših krogov naroda in da so tudi dobromisleči sodniki že mogli računati na zaslombo v ljudstvu In v javnem mnenju. Res so se jele množiti slovenske vloge, zlasti Iz odvetniških pisarn In v slov. Stajerju ie bil dr. Josip Sernec odvetnik v Celju, ki je takisto začel borbo za slovenščino. Tako se je obdržalo to vprašanje v resnici na dn'evnem redu, ako-ravno ob vednem odporu višiih sodnih Instanc — da je potem prišlo do jezikovnega ukaza ministra dr. Pražžka od 18. aprila 1882. na prezidij graškega nadsodišča. Ta ukaz Žalibog ni obsegal preciznih jezikovnih določeb, a pokazal Je odločno voljo tedanje justič-ne uprave, da se slovenski iezik v sodni praksi mora uveljaviti. Dr. Tav-4ar za je s vaseUcm pozdravil; »Vse- nekaj iz tiste dobe, ki smo v navdušenju dr. Tavčarja krepili svoio narodno zavest in uzoro svoje, da tako nismo postali zadnji med slovenskimi narodnjaki! Dr. Tavčar so ie bil v isti dobi tudi odločil, da spiše slovenskemu ljudstvu »poduk o najpotrebnejših zakonih* pod naslovom »Slovenski Pravnik*, čegar prvi snopič je družba sv. Mohorja v Celovcu iz Jala ze 1. 1VM. Čuditi se je tej delavnosti in produktivnosti dr. Tavčarja. Med tem ko ja bil koncipijent v zelo zaposleni pisarni dr. Mošetovi. med tem ko je bil urednik »Slov. Naroda« in kolikor toliko tudi mesečnika »Slov. Pravnika«, ko je, kakor smo videli, vodil boj za slovensko uradovanje, med tem ko ie" spisal povesti »Vita vitae mene«. »Tiberi us Pannonicus« in več shk »iz loškega pogorja«, ko je hodil po takrat' običajnih čitatnbkih priredbah in govoril domovinske govore, ko se je pripravljal za odvetniški izpit. — Še jo našel časa, da je zasnoval omenjena pravno-popularno delo in spisal prvo knjigo. Nadaljeval je to delo do pet snopičev (6_?6 strani), katerih zadnji jr. Tavčar se ni pripognil, ni znal, ni kotel obrtovati. Predvsem so bili vsi ustni pravni sveti in pogovori, še tako važni, zastonj. Naš šef pri vsej obilici opravljenega dela ni imel denarja, časih celo za tekoče pisarniške potrebščine ne, »Računati« se pri njem nje-jpvi koncipijenti niso naučili. Tudi takozvanih odvetniških »trikov« ne. Dr. Tavčar ni bil rabulist ali pravni zavi- Iač. V nJem je našla svojega zastopnica samo stvar, ki se je dala smatrati sa pošteno in ki je ustrezala pravnemu čutu njegovemu. Na ta svoj nenavadno razviti pravni čut se je odvetnik dr. Tavčar lahko zanašal, iz njega je irpal svoja, kakor pravimo, napadalna ali obrambena sredstva. Dasi ie zbog Velikega svojega spomina točno po-■nal besedilo vsakega zakona, vendar citiranje §§-ov ni bilo njegova navada. Komentarov ali zbirk judikatov nje- Srva praksa m* poznala. Dr. Tavčar je 1 govornik tudi v svojih pravdnih Spisih. Apelacije njegove so bile, kadar je bilo treba, polne prepričevalne retorike in polne soli, ki se ne zajema Iz teorij emarveč le iz živega pravnega čuta. In znano je bilo, da so imponirale celo njegovim političnim in osebnim nasprotnikom v Oradcu! Koliko več je zalegla njegova živa, pred senatom ali pred porotniki govorjena temperamentna beseda — beseda od srca do srca! Dr. Tavčarjeva pisarna je bila prava narodna pisarna, ne samo zato, ker je — kakor se samo po sebi nmeis — poznala zgol slovensko uradovanie in ker ni pustila nobenega prekrška enakopravnosti brez pritožbe ali brez javnega ožigosanja, marveč tudi zato, ker je bila na razpolago za podrobno narodno delo, ki se ga je tudi opravilo obilo. Vedno so prihajali delavci, politični in literarni, da so govorili in it posvetovali z dr. Tavčarjem. Reden gost je bil prijatelj Ivan Hribar, vedno nov s svojimi inicijattvami. Kolikor toliko jo Šlo na rovaš pisarne, da tem bil kot koncipijent Član občinskega sveta zajedno s svojim šefom (temu so se nekateri ljubljanski fllistri posebno čudili!), da sem urejeval »Slov. Pravnik« in nekaj mesecev tudi »Slovenski Narod«. Dr. Tavčar je vse pripuščal. — samo da je videl narodno delo. Dr. Ivan Tavčar je bil od 1. 1884. v občinskem svetu, 1. 1889. pa prvič izvoljen v deželni zbor od mestne skupine Kranj-Skofja Loka. Pričel mu ie nov način javnega delovanja. In tu naj preneham! Motel sem — nekako živa priča — le predočiti v glavnem prvo desetletje (1881 — 1891) dr. Tavčarjevega narodnega odvetništva v najširšem pomenu, in kaj mu ie bilo temeljna podlaga. Temu so sledila še tri desetletja. Aii dolga ta doba je dokazala, da se dr. Ivan Tavčar v glavnih svojih črtah, ki so ga tedaj odlikovale, nI izpremenil! Ni se ohladilo ognjišče domovinske ljubezni, katero si je bil postavil pred 40 leti: vedno iste iskre«, svitle in vnemajoče! Nič ni odienjala njegova skrb in sila, kadar je šlo braniti čast naroda in posest niegove grude. Nič ga ni premaknilo od tistega visokega stališča, katero je bil zavzel v advokaturi in katero je moral poveličevati celo njegov — javni obto£itell. Zato pa je bilo njegovo življenje prej kot slej enako potoku, ki se razliva po livadi, da jo oživlja k rasti, — enako drevesu, ki stotero rodi. enako knjigi, ki je vsem odprta, da se iz nje uče. Narod se sedaj v redkem soglasju pripravlja, da svojemu zvestemu odvetniku izroči honorar v najlepšem prvotnem pomenu besede. Prijatelj dr. Tavčar naj ga spreme brez skrbi: nad vse je zaslužen ta honorar in zdrava valuta — ta narodova hvaležnost in ljubezen! Dr. Pavel Turner: Mož, Bilo je v odvetniški pisarni pri? Jatelja mi dr. Mošeta, ko sem prvič Osebno sc spoznal z dr. Tavčar« jem. Dr. Moše me je s ponosom predstavil svojemu koncipijentu, katerega sem do tedaj poznal le pc njegovih genijalnih spisih. Vtisk katerega mi je takrat Tavčarjeva osebnost napravila, ostal mi je nc* pozaben. Po njegovi izrazitosti bil ie v svoji lepi mladostni možatosti :akor se nam predstavlja Apolio ali Jupiter. Da! in tako je res postal mo? Apollonovih in Jupiterjevih last* nosti. integer vitae scelerisque purus. Ob njegovi sedemdesetletnici slavimo moža, ki je naš ponos, ki je integer vitae scelerisque purus kar mu je dandanes pač še v po* sebno čast. Da bi nam bilo usojeno rrmo. go takšnih vodilnih mož, bila b: naša Slovenija, naša Jugoslavija srečnejša! Bog daj, da nam zdravstvuje vzorni, velezaslužni mož, vzorni delavec na literarnem in politič= nem polju, da nam še uravnava pc svoji bistroumnosti in razaodnosti poti do lepše bodočnosti naše Slo« venije. nase Jugoslavije! Dr. Rado Kušej: Ljudska univerza V načrtu novega zakona o uni« verzah, ki bo, kakor upamo, stopil v veljavo v najbližji bodočnosti, je našteta med nalogami vseučilišč tu* di osnova ljudskih univerz. Stroju objektivno, brez ozira na vsako po* Stično strankarstvo, naj so občin« stvo seznanja potom poljudne *— znanstvenih predavanj s proble* mi, ki jih skuša rešeti moderna ve* da, naj se obvešča o zaključkih, do katerih so učenjaki došli dosedaj in O ozkih stikih, v katerih stoje posamezne vede med seboj in vsaka 9ase in vse skupaj zopet z našim vsakdanjim življenjem. Le na t& način bo mogoče širše sloje naroda prepričati, da so država ter njeni zakoni le droben del onega čudovi« tega reda v vesoljstvu, ki ga ime« nujemo naravne zakone, ki so neiz* p rosni in večno neizpremenljivi 1» proti katerim je vsak trajen odpoi isključen. Vse človeške postave, k! ni nasprotovale naravnim zakonom morajo same po sebi prej aH slej izgubiti svojo moč. Država in njena avtoriteta pa spadata vseskozi v okvir naravnih zakonov; zato je ljubezen in spoštovanje do države ne samo zahteva pametne politike ampak ravno tako zahteva socialne pravičnosti. Red, kakor ga uttvar* jajo naši zakoni, je spremenljiv, ie slika vsakokratnih kulturnih in so« ci jalnih razmer; oni red pa, ki vi a* da v vesolj stvu, po katerem se rav« na življenje vsega fizičnega stvar« stva kot celote, je od človssks volje neodvisen. 2e po naravnih zakonih je po* dana razlika med dobrim in slabim: njeno n*erilo tvori naša vest. Zato spada etika med naravne zakon* in po teh zakonih je vedno šteti koristi skupnosti nad koristi po« sameznikov. Vsak posameznik je zavezan doprinašati žrtvo v korist skupnosti in mora uvideti, da od« govarjajo socijalne razlike narav* nema radu, ker bi bilo brci lih in njeno glasilo. razlik harmonično delo skupnosti nemogoče. Ljudske univerze bodo tedai v prvi vrsti poklicane, delati za izceljenje ran na našem socialnem organizmu, vrniti ljudstvu veselje do dela, vcepiti mu na novo ljube* zen in usmiljenje do bližnjega spoštovanje do zakonov in države sploh dvigniti etični čut v ljudstvu ki je po vojni silno trpel in nam skorajda zamoril poprej tako plam. tečo ljubezen do domovine. Ko smo dobili univerzo v Ljub« ljani, smo mnogi pričakovali, da se pod njenim vplivom ublaži strankarski boj, da se posreči sa* interesirati naše ljudstvo za višje ideje in mu vcepiti spoštovanje tu« di do političnega nasprotnika, ako stremi, čeprav po drugi poti, za ci^ ljcm, ki je skupen nam vsem. Z al da lahko vsak dan opažamo, da naš najvišji kulturni zavod se ni mogel razpresti globokih korenin v domačih tleh. Vzrok temu so pač* težkoče, s katerimi se bori zavod sam v prvih letih svojega obstan« ka; glavni razlog pa tiči v dejstvu da zastopniki vede Se premalo po« znajo domače občinstvo in da ljudstvo premalo pozna nje« Zato je tudi za našo univerzo živa potreba, da stopi med ljud* stvo, da narod spozna v njenih nastavljcncih sebe samega, da uvidi, da vseučilišče ni navadna visoka lola, nego da predatavlja vrh težko dosegljive, neboticne gore, iz koje skal teče v stoterih studenčkih kristalnočista voda boljšega spoznavanja zagonetk na« sega življenja, iz katerega sa nam zasveti zvezda večne resnice, vo» deča narode in vse Človeštvo tlo bolj Sega telesnega in duševne*;* blagostanja. Naš narod mora spoznati, da mu daje šele univerza pečat popofc Di duisvut tttlostt tal g* uvrMa med druge neštete tekmece, ki so v sto« in tisočletnem trudu posta, vili človeštvo na ono visoko 6top> njo napredka in kulture, na kateri se danes nahaja. Ljudski univerzi bo pripadla naloga, najti vez med vedo in na* rodom, nacionalizirati naše vseuči* lišče in mu priboriti ugled v do* mačem in zunanjem svetu. Tudi najvišji učni in znanstveni zavod mora nositi značajne poteze naro* da, kateremu služi; ljudstvo mora gledati in čislati v njem žlahtni del svojega lastnega žitja. Mi vsi moramo stremiti za tem, da postane Ljubljana jugoslavenski Iieidel; barg, ponos učeče se mladine, ponos profesorjev, ponos celotnega naroda. Preko nas Slovencev na zapade ni meji bodo vedno valovile kulturne in znanstvene pridobitve ro« inanskih in germanskih plemen. Naša naloga bo, da jih prilagodimo svojim razmeram in omogočimo, da se okoristi z njimi ves naš tre Uneni narod. Bratje Srbi pa bodo poklicani, da vrše isto nalogo na. pram vzhodu, sossbno napram ne* dogiednemu slovanskemu vzhodu iz katerega bo brez dvoma v najkrajšem času zopet začela sijat5 luč vstajenja k novemu, prerojene* mu življenju. Naša država ima tako srečne lego, da bosta preko njenih planin dolin in ravnin prihajala blagodej« ni zapadni cefir in oživliajoči le« vantin, oba sipaioča na nas blagre duševnega dela na zapadu in ns vzhodu, katere bo povezal v krasen šopek z lastnimi deli domači uee. njak, tehnik in literat. In ako je v nas poštenosti, dobre volje in trd* nih namenov, bomo ob skupnem naporu in trudu še ueakali vsi ve. solin dni, ko bo naš narod srečen prepeval v ponosnem domu svoje nove ujedinjeno domovine. Naše delo in naš trud pa morata postati zadeva celokupnega naroda. Predavanja niso vsem do* stopna, znanstvene revije so mno« gim pretežko umljive, morda tud: predrage. Zato je moje mnenje, da se naj znanstvena, kulturna, gospo« darska in druga vprašanja, ki za« nimajo celotnost naroda, obravnav vajo v lahko razumljivi obliki, v prvi vrsti v dnevnikih. V teh naj bi se tudi glavna vsebina poljudnih univerzitetnih predavanj predložila širnemu ob« činstvu. I lasek bi bil dvojen: V širokih plasteh naroda bi se vzbudile zanimanje za vprašanja višje vrednosti, kakor jih nudi vsakdanja politika, duševni nivo velikega de« la čitateljev bi se dvignil, demagogiji bi se pristrigle peroti; obenem pa bi sc nehote ublažila strankar« ska strast in v naših dnevnikih b: se zopet udomačil ton olike in do* stojnosti, ki ga včasih tako silno v njih pogrešamo. Ni težko uganiti, da mislim na ►Slovenski N a r o d«, čegar smer je bila vedno ozko spojena * mišljenjem in stremljenjem našega jubilarja in da želim, da bi posta' ravno ta list glasilo nase bodoče ljudske univerze. »Slovenski Na* rod« j c v vseh krogih naše in teli« gence zastopan, ni odvisen od nI« kp.ko stranke in ie čislan tudi v ino* zemstvu. »Slov. Narod« bi bil zate prvi poklican, odpreti svoje pre« dele vsem, ki jim je v resnici za narod in za državo in ki ho« čejo služiti le«tema. bodisi s po« ukom, bodisi z dobrimi nasveti. Na ta način bi se povzpel na prvo me« sto med vsemi častniki v naši državi in bi obenem ustregel vroči želji obmejnih Slovencev, ki ničesar bolj ne pogrešajo, kakor lista, ki bi v prvi vrsti gojil državno in na* rodno misel in pri katerem bi stopi domači strankarski boj v ozadje. Naš čislani jubilar se je nekoč sam izrazil napram meni, da si žel za »Slovenski Narod« čim več so* delavcev iz kroga univerzitetnih profesorjev. Zato sem overjen,' eta ss moja misel ujema z njegovo, da bi ravno ta dnevnik moral prednjačiti v široko zasnovanem delu, f katerim se naj vedno bolj ukoren* ni v našem ljudstvu ljubezen dc mile naše domovine, s katerim sc naj poglobi in izpopolni njegova prosveta in duševna plemenitost Naj postane glasilo vseh onih ki odkrito žele, da bi štel naš na« rod na stotine in tisočo tako ple« menitih in značajnih mož, kakor nam je slovenska mati vzgojila •nega v oeebi g. dr. Ivana Tavčarja ki mu ne more odrekati spoštova« nja nobena naših političnih strank' »Slovenski Narod« bo sledil le smernicami svojega velikega duševnega voditelia, ako bo služil od; slej še bolj, kakor dosedaj. znan« stvu, prosveti in ljudski omiki. Dr. Vladimir Ravnihar: Zdravo! Po letu 1848., evfemlstično na. zvonom »pomlad narodov«, je na« stopila reakcija. Pod silnim priti« skom avstrijske vlade je zavladalo splošno mrtvilo. Uradništvo in uči« teljstvo je klonilo, obrtniki in trgov« ci so se prilagojevali razmeram, na. rod je ostal brez vodstva inteligen. ce. Toda narodna zavest, plod fran. coske revolucije, s« ni dala več udu. siti. 2ivo je tlela ztrjavica pod pla* stjo pepela. Poedini klicani so bili kakor subljl iznad te pitati. Zavedajoč se da jc treba solidno narodno zgrad. bo graditi le od spodaj navzgor, so oprii svoje delo na narodovo mas«) Utrudljivo, požrtvovalno, nesebično je bilo to podrobno delo. Na zu» naj je deio kazalo svoje uspehe v sijajnih taborih in ob volitvah, ki smo ž njimi stopili v konstitucijonel* no dobo; na znotraj so delo vršila društva, Čitalnice, pr*-;vsem pa S>* kol. Po češkem izgledu (1. 1S62) smo osnovali samo ieto kasneje (1 1863.) — Južnega Sokola v Ljublja* ni. Rdeča srajea je takrat delala čudeže. Ljudstvo je čutilo instink* ti v no, da ima v Sokolstvu vod« r.ika, ki daje bnt«r zbujeni narodni zavesti, svojega neustrašenega bor« ca za pvava In svetinje narodove Zalo so r.ju hltsla nasproti srca zato so se mu odpirala ljudske duše Sokolstvo pa je užigalo in vnemalo dvigalo k sebi omahljivce in pla* šljivce, kljubovalo in zmagovalo Tako je bilo na Češkem, tako pri nas. To delo je potrebovalo svojih mož: pogumnih, značajnih, nezavis« nih od vsakršnih tradicij, pa polnih ljubezni do svojega rodu in do nje* gove grude. Zato je bila posebna pridobitev Ljubljanskemu Sokolu dediču 1. 1867 razpuščenega Juž* nega Sokola, ko si je 1. 1SS2 izbral za svojega starosto dr. Ivana Tav« čarj a. Poleg vseh omenjenih lastnosti mu je dal posebno kvalifikacijo za to mesto ugled, ki si ga je bil, dasj mlad, znal že pridobiti v narodu slo* venskem. Odličen pisateli. politik —voditelj, očarljiv govornik, — vse to je pridobilo društvu novega sija* j a in velikega razmaha. Ljudje, ki so dotlej še bili s:aii ob strani, so hiteli v vrste sok- ke, V dejstvu samem, cia se je bil dr. Tavčar v onih časih postavil na čelo slo\ en« skemu Sokolstvu, moramo ugoto« viti njegove velike zasluge za raz« voj našega Sokolstva. Zaradi politike, ki ga je docela prevzela, je zapustil častno mesto staroste, a njegovo zanimanje za sokolsko stvar ni prejenjalo .kasne« je je zopet za več let stopil na čelo Ljubljanskemu Sokolu. Kot njegov starosta je predsedoval vsesokol« skemu zletu v Ljubljani 1. 1904, ki je položil temelj Slovanski Sokol, ski Z vez i. Pa Če sem bil omenja! lastnosti potrebne vsakemu Sokolu, ene ne smem prezreti, ki v posebni meri diči našega sokolskega jubilarja: bratstvo! Ono resnično bratstvo ki izvira iz čiste človečnosti Pleme* nitost srca, ki nc pozna slepega sov, raštva in ki tudi v svojem nasproti niku gleda usmiljenja vrednega člo« veka. Mehka duša, ki vzlic v ir va* nju svojih načel prizanaša in odru. šča. Človečnost rnu širi obzorje pre« ko mej zaslepljenega strankarstva preko granic svojega naroda. Ta struna njegovega srca odjekne v tvojem srcu, čim se mu približaš rei ti spregovori prvo besedo. Odtod simpatije, v pravem pomenu bese« de, ki jih uživa dr. Tavčar. Resnične so in vsestranske. Bratu dr. Ivanu Tavčarju sokol, ski: »Zdravo«! Dr. Niko £upanić: Evgenika dr. Ivana Tavčarja. »Eden Izmed čudežev nove- I ga stoletja je Izredno brzo razširjenje evgenične znanosti.« American Breeders Mazazlne, 1912. Zdi se, da je priroda tukaj le zaradi velikih in plemenitih mož. Svet se vzdržuje po resnicoljubno« sti dobrih mož, po njih Šele dobiva življenje smoter in smisel. Te besede iz »Repr>sentativ Men«, iz najvplivnejšega dela ame« rikanskega filozofa in esejista R W. Emersona, mi prihajajo v spo? min v dnevih sedemdeseti srnice dr Ivana Tavčarja, ki sodi po svojih literarnih in narodnih zasl-igah v prvo vrsto jugoslovenakih predsta* vitel j ev. Reprezentativni možje so zrca« lo svojega naroda, tudi moralično zrcalo, v katerem se vidi narod ta« kega, kakršen bi moral biti. Veliki možje delujejo kakor vstvarjalni magnet: množica se zbira okoli njih in njena duša se pretvarja po njih podobi. Veliki možje stojijo sredi mladine kakor vstvar jalni vzorci po katerih so oblikuje živa glina mlade in plastične duše. In res do* kazuje moderna psihotehnika, prak* tična psihologija, da ima duša mla* dine in nirodne mase lastnosti nc* ke plastične substance, iz katere ustvarja izkušen vzgojitelj ali vodi* tel j poljubne oblike. To duševno oblikovanje se vrši po zakonu sugestivne psihološke indukcije ki prodira z največjo tvorno sile prav iz vzora velikih mož. Proslava velikih mož torej ni« ma prav nobenega drugega pomena nego izkoristiti iz njih izhajajoče tvorne induktivne sile v narodno* vzgojnem smislu. In avtonomna eti* ka postavlja proslavo »slavnih« na prvo mesto v svojem vzgojnem sistemu. Tako rudi mi, ki danes proslav, ljamo velikega moža dr. Ivana Tavčarja, no služimo nikakor oseb* ni nečimernosti aH sebičnim name* nom, nego hočemo samo izrabiti z narodnovzgojnim namenom induk. tivne moči njegovo sedemdesetletne v delu in boju, v poštenju in člove* koljubju izklesano podobe na pra« gu metamorfoze, ki se pojavlja v duši našega naroda izza soci j al nepolitičnega prevrata 1918, ko so se porušile nje stare, od narodnih sov. ražnikov ▼ teku stoletij ustvarjene oblike in ko je nastopil nov statug naseendi in potreba, da prelil smo dušo naroda v obliko nove, skupne jugoslovanske mentalitete. Kakor živ in svstel spomenik ss dviga nad nami častitljiva, se« derndeeetletna postava našega slav« ljenca, dr. Ivana Tavčarja, in na« rodni vzgojitelji prihajajo, da opo* zore s podrobno analizo njegovega dela in značaja zbrano in občudu« jočo množico na značilne in zasluž* ne poteze. In vsakteri ji govori pc svoji stroki: ta slavi pisatelja in žurnalista, umetnika in znanstve oni politika in govornika, župai poslanca, drugi jurista in odv ka, človekoljuba in misleca, prijatelja in družabnika, mecei dobrotnika mladine, četrti ljt lja prirode, lovca In ribiča, itd. Tako pripada tudi meni, a pologu in etnografu, strokovni loga, da opozorim s svojega šča na antropološko važne pc Tavčarjevega dela in značaja. Antropologija je znanost o veku in njegovih felah (rai odnošajih z ostalo živo in rr prirodo. Mogočno deblo antr legije se cepi na veje in vejice rejenih disciplin, a danes tuki prostora in Časa, da bi orisal Omejiti se moram na tisti del, I govarja razpoloženju trenotl potrebi aktualnih razmer, pok hočem samo najmlajšo vejo | tične antropologije, naipotreh: in najmodernejšo znanost evge Evgenika je gmotno izb* nje človeškega rodu po duhu J lesu. Evgeniko je zasnoval am prirodoslovec in mnogoletni sednik Antropološkega Inst zdravnik Francis Galton do 1911), k ije zasledoval ideje menskega izboljšanja v uspehi stlino - in živinorejcev. Kot b Darwinov sorodnik je prevzel govo vzgojno teorijo in moi dedoslovje (Gregor Mendel), j o nastoju in dednosti svojsto tako vstanovil novo prirodos stroko, evgeniko, znanost o L šanju človeškega rodu, znane človekoljubni, neopazni in brc ni izločitvi dušnih in telesnih čev in pohabljencev, znanost o vzgoji novega, zdravega, plemenite« ga človeštva, znanost o vseh tistih dejstvih, ki ugodno ali neugodno vplivajo na dušne in telesne lastno, sti bodočega pokolenja. Evgenika si ie postavila v pozitivnem pogledu nalogo, vzgojiti po duhu in telesu zdrav in plemenit narod, v negativ« nem oziru hoče radikalno zatrctl vse tiste prirodne, biološke, socialne, politične in kulturne, torej tudi umetniške in literarne vplive, ki škodljivo včinkujejo na razvoj du» ha, značaja in telesa. Zdrava pamet Angležev re sprejela novo znanost s takim pri: znanjem, da so je (Jaltonu skoraj po« srečilo, ustanoviti v Londonu po> sebno stolico za evgeniko, ki so to naravnost navdušeno pozdravili tu* di Amerikanci, tako da jc doslej že 44 amerikanskih šol uvrstilo pred« met cvgcnike v učni načrt. Pod vplivom evgenike so Zvezno dr/a« ve že proglasile splošni zakon, ki prcpovedduic priselitev dnšno in telesno ma'ovrednih oseb. Pojem malovrednosti se jc t?ko poostril da zavračajo celo nosečo žene brez zakonske kgiiimaciiol Se dalje so šle nekatere poedine države in izda* le prepoved zakona za gotove pato* loške, malovredne osebe in so uved« le prisilno kastracijo za zločince (etične pohabljence), umobolne božjastne, pohotnike (vlačugarje) alkoholike itd., da preprečijo raz« plod teh degeneriranih značajev. Z enakim zanimanjem so se polastili evgenike tudi Nemci in že pred svetovno vojsko so osnovali v Monakovem »Deutsche Gesell« schaft fur Rassen * Hvgiene,« ki ji načeluje slavni higijenik. prof. dr Maks pl. Gruber. Evgeniko so Nem« ci prestavili po svoje v »Rassen «• Hvgiene.« Takoj v začetku vojne so preplavila vse nemške dežele va« bila, letaki in pravila omenjene družbe. V posebnem letaku »Leit* satze der deutschen Gesellschart fur Rassen * Hvgiene zur Geburten* frage« — se razpravlja: A. Nevan nost in B. Obramba nemškega na* roda. Če oznanjajo Zedinjene drža* ve in Nemčija, dve na vrhuncu moderne kulture in organizacije stoječi državi, evgenično organiza« cijo za prvo državno zadevo, — kaj naj porečemo mi Jugosloven! stoječi komaj na začetku samostoj* nega državnega življenja? Moralna in zdravstvena po« vojna dekadenca, spolne bolezni tuberkuloza in alkoholizem, zane* marjena mladina, nebroj lahkonu* selno sklenjenih in ločenih zako* nov, lenoba in verižništvo, sistema* tično in premišljeno zastrupljanje javnega duha in mladine po so« vražnikih naše mlade države, zla* sti klerikalcih, ki so z unicevalnnr namenom prevzeli v najvišjo zašči: to sramotno literaturo separatistov in ekspresionistov, en sam niz očit* nih dejstev, odločno stavljajočih eno samo vprašanje: ali je evgenl* ka nam Jugoslovenom sploh po* trebna? Odgovarja nam naš filozof* zdravnik dr. Franc Derganc, ki je lansko leto obširno obdelal ist: predmet v »Sokolskem Glasniku« (1920, št. 4., 6., 10.) in podal podro« ben načrt »Jugoslovenskega evge* ničnega društva« s sledečimi bese? dami: »Potrebna je po duhu in tele? su! — Kratka historična, antropo* loška in psihološka analiza Jugo« slavije nam postavi pred oči pete« ro sledečih dejstev: 1. Prvotno po krvi in mentalh teti enotni narod se je vsled zgo, dovinskih prilik razcepil na tri ozi-roma štiri plemena, ki so se razvi* jala skozi stoletja v različni kultur« no*politični pogojnosti, izkaženi sedaj v trojni (četverni) mentalite« ti edinstvenega naroda. Habsbur* ško *« nemško * mongolska pogoj« nost je premišljeno in nasilno od«, tujevala brata bratu, vzgajala v jugoslovenski duši hlapčevska in egoistična, separatistična in mate* rijalistična, torej vseskozi socijopa« tološka svojstva, zamorila je v nj; čustvo bratstva, edinstvenosti, skupni narodni ponos, nagon po svobodi, lastni državi in domovini zmisei za žrtev in disciplino. Mimogrede omenjam, da v no* benem primeru ne more vzeti re« sen državnik te soclopatološke mentalitete za realno, neizpremen« Ijivo dejstvo v tem smislu, da bi z njo definitivno računal. Je samo re« alno dejstvo v evgeničnem smislu to se pravi, da čim prel popravi ir ozdravi to umetno in nasilne ustvarjeno dušno konstitucijo. V aktualni mentaliteti gotovih Jugoslovenstva se izraža samo ne* varna, a ozdravljiva dušna bolezen spadajoča med psihoze mas. Nobe* na ozdravljiva bolezen pa ne tvor realnega, neizpremenljivega fak* tor j a v resnem računu! Kakor sc nasprotniki naše narodne edinstve« nosti po zlorabi psihobioloških zakonov otrovali del jugosloven« ske duše, tako je prva dolžnost naših državnih in narodnih vodite* Ijev, da po istih psihobioloških zakonih to škodo odpravijo. 2. Samo srbsko pleme si ie Dhranilo prvotno in prirodno, čl* sto in zdravo dušo, polno svobode ponosa in ljubezni do lastne, skup* ne države, polno aktivne volje za disciplino in vsako žrtev. 3. Zato se je zgodilo samo pn rodno in historično nujno, nikakoi pa ne slučajno, da so se baš brat« Srbi prvi in z lastno močjo osvo« hodili v stoletnem boju In da so bratje Srbi, komaj sami osvoboje* ni, priborili isto državno svobocTc tudi ostalim, ločenim bratskim ple* menom. 4. Po svoji čisti in zdravi duši polni svobode, junaštva in držav nega idealizma, tvorijo — nujno h neovrgljivo — bratje Srbi hrbten-co našega telesa naše mlade drž? ve. Če pa je hrbtenica prelomi'' na, leži vse telo na tleh brez upr in moči. Dokler bodo torej nasto pall bratje Srbi razdeljeno, bo vW* dal v naši državi stari Macchiavdlli po geslu: divide et impera! 5. Površina Jugoslavije enač oni Italije, a ima več nego polovi a manj prebivalcev, a trikrat več so« vražnikov. Svetovna vojska je r edinstveni narod tudi telesno osla« bila z razširjanjem alkoholizma in spol. bolezni. Največjo telesno ško« do pa nam je povzročila s strašnimi bojnimi izgubami srbskega pleme« na, ki je kvas našega hleba. Da. srbskega kvasu je treba našim du« šam, da vržejo v svobodnem kipe* nju iz sebe tuji gnus in otrovi To je petero suhoparnih histo« ričnih in realnih dejstev, ki jih pri« znava vsak pravičen in objektiven znanstvenik brez laskanja in Iizun« skega bizantinizma, če je komu prav ali ne. Še več: Če prelistamo knjigo historije, se nam nehote vsili vpra« sanje: kateri narod je toliko žrtvo« val in tako junaško trpel kakor bratje Srbi v svetovni vojski? Po« zni svet se bo divil vzornemu in brezprimernemu junaštvu, čegar »anabasis« v snežne, viharne al« banske gore nam — kakor upamo — skoro opiše jugoslovenski Kse« nofon. Površni pregled nam je pred* očil kategorični imperativ dušne in telesne evgenike; predočil nam je potrebo lastne evgenične organi* zacije v tako nujni obliki, kakor je ne pozna nobena druga država. Med prve državne nujnosti šteje* mo ustanovitev »Jugoslovenskega evgeničnega društva«, ki naj smo* treno organizuje hitro množenje, mnogobrojni razplod po duhu in telesu zdrave Jugoslavije. Ta evgenična zadača, ki nam jo nalagajo aktualne, realne razme« re, se precej poveča, če obrnemo pogled v bodočnost, če prisluhne* mo klicu zgodovine, ki je poverila Jugoslovenom posebno odlično ml« sijo.« Evgenika obsega cel kompleks problemov in celo amerikanska evgenika se omejuje pred vsem na tri točke: na problem podpirancev (ubožcev in beračev), slaboumni* kov in družine. Delavni in bogati Amerikanec nima smisla za podpi* ranje ubožcev in beračev: ako si zdrav, delaj in zasluži sam: če si pa na duhu in telesu bolan in ne mo« reš več delati, hodi v državni za« vod! Jedro amerikanske evgenike pa tvori »familija«. Amerikanec je fanatičen priznavalec »familiariz« ma«, tiste socijološke filozofije, ki smatra družino za nujno prvine človeške družbe, za prirodnosocial« no šolo, v kateri se praktično vzga* j a socijalno mišljenje, čuvstvova* nje in hotenje. Družina je familia* rizmu Arhimedova točka socijaliz* ma. Avtomatično se reši večina socijalnega problema, če preneha biti družina zasebna zadeva in Če jc proglasi država za prvo in najvaž« nejšo javno napravo in si pridrži pravico družinskega izbora. Iz ozadja tega evgeničnega pregleda nam stopa Tavčarjeva po« doba v posebni luči, v kateri se kaže kot mož prazdravih evgenič« nih instinktov, razvijajočih se oso« bito v obeh smereh literarne in fa« miliarne evgenike. Ne pretiravam z izjavo, da se mi zdi, kakor bi tvoril težišče Tavčarjevega delova« nja problem ljubezni in zakona v literaturi in življenju. Dobro se za« vedam, da se dotikam dveh naj« bolj skelečih ran našega javnega življenja, psihopatičnega pojmova« nja ljubezni naše moderne litera« ture, izgubivše prirodni občutek za razliko prave ljubezni In trenotne živalske pohotnosti in Iahkomisel« nega zakonskega življenja naše mlajše inteligence: dva prvovrstna evgenična problema! Hote in s pol* no zavestjo sem dregnil v dvoje nevarnih sršenjih gnezd, da izsilim radikalno revizijo obeh problemov ki ne izgineta več z dnevnega reda, dokler ju ne dovedemo do po« voljne rešitve. In zgodilo se bo seveda same logično in prirodno, da tisti, ki se je zmotil prvi in živel v največji zmoti, tudi prvi spozna svojo za« blodo in poizkusi popraviti storje« no škodo. Sicer pa je postalo zad* nji čas nekako moderno, da pota« gajo »veliki grešniki« po slavnem vzoru javno svoj »confiteor« in na široko razobešajo najintimnejše grehe pred občinstvom, kar pa žali nepokvarjeni okus, ker tiči v takem spokornem početju dobršen del histerične domišljavosti in perverz« nega masohizma. Potrebno pa je vsekakor, odkrito in v dostojni obliki priznati vse zmote, da ob« varujemo mlado, novo generacilo nepotrebnih žrtev in izkustev. Na drugi strani bi bilo istota« ko neokusno in nepošteno, ko bi 'toteli v pretiranem samoponiževa« nju naprtiti vso krivico le sebi, kc se vidi očitno, da je zakrivil naše Usgenične razmere v pretežni me« ri napačni sistem doslej šnj o vzgo« je. Kdo se je drznil v naših letih gimnasije samo črhniti o sektu al* nem pouku in spolnih boleznih? Predmeta ljubezni in zakona sta sc obravnavala samo v gostilniški družbi v obliki lascivne šale in ko« smatega dovtipa. Mladina se je ta« ko navadila, iskati v ljubezni le nedolžne igrače in zabave, smatra« ti zakon za potrebno zlo in nadlež« no breme, za strogo zasebno zade« vo, katere se v dostojni družbi sploh ne omenja. Gorje njemu, ki se je pokazal sumljivega »srečnega zakona«! Popolnoma pa je mladini zmešala pojme moderna literatura rišoča ljubezen v karikaturi žival* ske pohotnosti. * Hvaležna ledina čaka tukaj evgenike, da s premišljenim in do* slednim delom nadomeste zamuje« no. Na psihološkem polju rodi le vztrajnost in neprestano drobne delo uspeh: gutta ca vat lapidem non vi, sed saepe cadendo. Evge« nična izobrazba ima vzgojiti v mladini resno prepričanje, da ie zakon najsvetejša zadeva vsakega človeka, od katere je odvisna vsa sreča poedinca in države; da je za kon najvažnejša skupna in soci* jalna zadeva, za katero je vsakdc odgovoren javnosti in državi! Slu* čajen opomin še tako dobrohotne^ ga in uglednega moža izzveni brezuspešno kakor klic v puščavi Kdo se na primer spominja še kras« nih, o resničnem izkustvu pričajo* čih nasvetov Janeza Trdine, ki iih je nanizal na koncu »Izprehoda v Belo Krajino« kot »od vseh strani naneseno biro« v obliki štirinajstih Pavle to vih pravil? Prosvetno evgenično delo nam olajša pregled vsega, kar se je v tem oziru pod različnimi naslovi Že storilo, da zberemo pred vsem ti« sto evgenično gradivo, ki so ga nam zapustili naši najboljši pišate* l j i in pesniki. In tu stoji na prvem mestu dr. Ivan Tavčar, ki nam je splete* v svojih novelah in romanih drzne konflikte ljubezni in zakona, a jih je rešil z nepokvarjenim evgenič« nim instinktom vedno tako, kakor zahteva zdrava priroda. Ponosno in z mirno vestjo lahko izjavi da* nes sedemdesetletni pisatelj dr Ivan Tavčar, da ni hote ln z name* nom oskrunil nobene mlade duše S še večjim ponosom more pokazati kot nežen, obziren soprog in skrben oče na svoje vzorno dru« žinsko življenje, na svojo vzorno vedno pozorno in ljubeznivo so« progo, ki si jo je um z cvgeničnim umovanjem vzgojil tako, da ga je spremljala kot zvesta, nad vse oo: žrtvovalna družica tudi po trnjevih potih življenja. Za svojo široko skoro legendarno popularnost se ima zahvaliti dr. Ivan Tavčar na prvem mestu evgeničnemu Čuv* stvovanju naroda, ki vidi in časti v njegovem družinskem življenje vzor slovenske družine. Z istim zaupanjem in mirom se zanašamo na njegov zdravi, evgenični in* stinkt, da prepusti svoječasno kot oče naroda krmilo taki osebi, ki je po svoji moralični resnosti, resnic* ni izobraženosti in jugoslovenski iskrenosti sposobna prevzeti take odgovorni in častni posel — taci osebi, o kateri se je prepričal, da dragocene dedščine lahkomiselno ne zapravi, nego jo častno po* množi. Svoje evgenično mišljenje nam je najtočneje izrazil dr. Ivan Tav: čar v svoji evgcnični oporoki, ka« tero je postavil na konec svoje naj* lepše novele »Cvetje v jeseni« (Ljubljanski Zvon, 1917): »Tako, čestite prijateljice, sem vam vse razodel, kar mi je ležale na srcu. Ako mi je ušla tu in tam trda beseda, ne štejte mi v zlo' Časi prihajajo, ko se za malenkost ne bomo več ruvali. Eno je glavno naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramc delati vsi. na to moramo misliti ta* koj, ko se zavedamo življenja, mi-sliti takrat, kadar se odločujemo za poklic, in pred vsem tedaj, ka dar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep ki ga še bolj zveze z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo množil1 slovensko vojsko in armado slo* venskih delavcev!« 22. avgusta 1921. Ljubljana. Poslanec prof. Josip Reisner: Javni uslužbenci in dr. Iv. Tavčar. Zunanjega človeka lahko foto« grafiraš. Fotografija je lahko dobru ah slaba. Dobro fotografirati ;c umetnost zase; »lepa« fotografija ni vselei dobra. Literarni in politični kritik« ocenjujejo, kaj je Tavčar rvoicmt narodu. Iz teh spisov pa ne bodo dobili zadostne prave slik: o enem in istem Tavčarju tisti, ki ga niso osebno poznali, videli njegovega življenja tudi v obitelji ln » krogi: prijateljev. Skromen prispevek k popolno« sti njegove slike naj so nastopne vrstice. Leta 1911. izvoljeni občinski svet je dal mestnim uslužbencem novo službeno pragmatiko. Dočim so pri deželni upravi pod Susterši« čem preganjali in krivično zapo« stavljali vsakega uslužbenca, ki n? bil očiten pristaš SLS, je župan Tavčar strogo pazil na to, da sc bili vsi mestni uslužbenci brez ozi* ra na njih politično mišljenje ena« ko deležni napredovanja po novi pragmatiki. Jaz kot svoieČasni re* ferent v tej zadevi lahko pričam kako je v vseh prehodnih slučajih o stavljenih predlogih odločila županova beseda vedno na čim več= jo korist prizadetega uslužbenca. O tem njegovem delovanje javnost ne govori, ali pa se ob nje* govi sedemdesetletnici spominjajo teh činov dotični uslužbencir Ali se danes spominjajo Tavčarja me* srni vpokojenci, vdove in sirote uslužbencev, ki so prihajali k nje* mu s prošnjami nikoli zaman? Z vsem svojim vplivom je tud: vedno podpiral težnje državnih nameščencev. Ko me je letos ob Novem letu pozval k sebi in mi po* vedal, da ne more več v Beograd mi je izročil velik del poslaniških dijet za organizacije javnih name* ščencev in vpokojencev. Prepričan sera, da se strinjale tovariši z menoj, če na tem mestu tudi javni nameščenci in vpoko« jenci izrečemo Tavčarju kot svoje* mu velikemu prijatelju svoja r#ii* 6oljša voščila k njegovemu jubileju. Vladimir Levstik: Ob sedemdesetletnicf Emila Leona. Angleški zlat ne da bol i šega glasu, nego je glas današnjega iu> bilanta v slovenski literaturi. In vendar lehko priznamo, da Fmil Leon ni vedno užival tiste hrupne pozornosti, ki bi odgovarja* Ja njegovi ceni. Zakai Emil Leon ie pravzaprav dr. Ivan Tavčar; krepki in svojerazni epik je hkrati mož politike, vodi tel i, ki je vtisnil mno* gim desetletjem pečat svoje oseb« nosti in svojega dela. Jedva nas je osu pil z novim umotvorom, že je obrnil Pegaza v metež dnevnih borb. Zdelo se je, da niti sam ne mara biti v leposlovju kaj drugega nego zvezda, ki zašije nad obzor« jem vsakih toliko let in točno spet izgine. Aristokratski »ljubitelj«, ki »ne utegne pisati«; kadar pa se mu zazdi ter prime za pero, ga suče bolje od vsega protokoliranega ce« ha. Če ga prestavimo v mislih zs dvesto, tristo let nazaj, je podoben kavaliriem. ki so v svoje razvedrile napisali nekaj sto dovršenih strani: kolikor jim je pač dopuščal dvor konji, psi in lepe žene. Samo da je pisal gospod markiz za napudrane vojvode in spakliive voivodinje Emil Leon pa za ves svoj narod Dokaz so izvodi njegovih »Pove* sti«: pet do fermenta razčitanib knjig. < Za našega jubilanta sta se ves čas pričkali politika in literatura No, zdi se, da mu poje leposlovna struna gorkeje; več nego pol njego* vega srca je bilo na tihem tostran barikade. On ne piše iz kulture ka* kor gospod markiz, ampak iz tvor* čevske potrebe. Zato je dosegel vse literarne časti — le eno je zamudil: postati veliki mojster svoje »šole« Da bi bil postal! Vpliv importiranih struj bi nam rodil zdrave j še in po* zitivnejše plodove, če bi imele pro* riutež v stalnem zgledu in nepo* srednejši izpodbudi tako zrele konservativne potence. Toda Emil Leon je bil rajši po* koj ni otok sredi deročih struj Skalni otok, ki ga valovje ne pre« makne. In po vsakem ledu, ki ga zmelje marec na njegovih pečinah ga venca le tem zelene j ša, bujne j ša pomlad... Moje prvo srečanje z Emilom Leonom je deški spomin. V petih počitniških dneh po tretji šoli serr zaužil njegove »Povesti« s tistim strastnim, brezkritičnim trepetom ki ga zbudi čistokrvna romantika v slehernem mladem srcu. Kmalu nato sem ga izgubil izpred oči: tre* ba je bilo vkrcati ves svetovni ba* last. Nekakšen Gjellerup, Bernard Shaw in kaj vem kdo še so me pre* motili, da sem odložil veliki zgodo« vinski roman »Izza kongresa« na kesnejše čase; preeital sem ga Šele v letu 1918, po svoji vrnitvi iz av* strijskega jetništva. Zaslugo, da sem se vrnil k Emilu Leonu z dozo* relim vkusom, dolgu jem namreč famoznemu doktori r SkuMu. MittergrabernI V neki povesti* ci sem načrta! dokaj verno sliko brezupne puščobe avstrijskih inter« nacijskih taborišč; nisem pa men. da povedal, kaj so nam bili v tisti bedi domači listi in domaće knjige Naši neposredni predstojniki žan* dar ji so jih trpeli v nasprotju z na« vodili od zgoraj. Bili so nam po* zdravi iz svobode, relikvije, prepo« jene z aromatom domačih tal. Do« mači ljudje so jih pisali in tiskali tam, kjer mi nismo smeli biti.. Iz vsake črke je lila v nas neskonč* nost spominov. Prebirali smo jih vse od naslova pa do »odgovorne« ga urednika« na koncu zadnje stra« ni. Zdaj nc bi mogel citati Shakes* peareja z enakim poglobljenjem. kakor sem Čital tedaj v »Slovenj skem Narodu« vsak najmanjši oglas... In nekega V pravem pomenu besede »prekrasnega« dne jc dospo? »Ljubljanski Zvon«. Ali naj opišem svojo radost, ko sem zagledal ime Emila Leona na čelu njcLiove^a divnega »Cvetja v jeseni«? Užival sem ga kakor beli kruh, ki mi ga je poslala tiste dni moja sedanja že* niča: počasi, izsesavajo sleherno senčico vkusa in dracih spominov boječ se pogoltniti ig r i > 1 j a j. da ne b: prenaglo pošel zaklad. In tako je učinkovala name piščeva umetnost z vso silo elementarnega doživlja« j a. Strmel sem in se mu v duhu klanjal do pasu. »Cvetic v jeseni«... To ni bi1 samo Emil Leon, naš znanec iz nekdanjih dni; bila je njegova izvirna praslovcnska moč, strnjena vase na zenitu svojega razmaha, izkristali* zovana v mladostnosvežem stvoru iz katerega sope milina domače zemlje in robatonežna prisrčnost njenih ljudi tako neposredno, ka* kor menda iz nobenem slovenskega dela. Zavedel sem se, da ne teče naš jezik nikomur tako polno in pestro; da ne premore vsa sloven* ska proza tako bohotnega niza dehtečih prirodnih obrazov, kakot ga je ustvaril Emil Leon v tem svo* iem epskem dragulju. Nihče ni ta* ko obsebiumevno ponazoril duše naših kmečkih ljudi, zlasti pa ne sramežljive, trpkosladke obvlada« nosti preprostega slovenskega do* kleta. Nihče druLji ne bi mogel na« pisati »Cvetja v jeseni« ... Pri kom še najdeš monumentalnost, s ka* kršno je predočen golgatski povra« tek uboge Luce in njenega po ne* dolžnem obsojenega moža? ln prvobitno, prešerno f uri j o fantov« ske nravi, iz katere je zavrisnjen homerski pretep na Gori? Se da« nes pomnim, kako sem se smejal do nezavesti, smejal še neštetokrat ko sem se dramil sredi težkih jet* niških noči ter gledal v duhu »očrevljanega« LTrbla, kako se trk* lja po bregu nizdol, nad njim doktorja juris utriusque v bojevitem razmahu, zadaj pa naše gore, trepe« čoče v blagoslovljenem zraku domo* vine ... »Grozno zal so mi zdiš!« je pohvalila Meta svojega viteza Recenzent naj brez skrbi prepiše njeno besedo. In sredi povesti ml je prišlo na um, da mora utripati doma nekaj posebnega, upapouiega: potrta duša ne bi bila zmožna te jezgre moči, ne bi mogla ustvariti tako sveže slike dehteče, ljubeče mladosti. A Emil Leon se je bil povzpel sredi vojnih grozot na višek svojega ustvarjanja! In res; na koncu zazveni razločno struna upanja, ki je tiho pela v vseh naših srcih: »»Časi prihajajo, ko se za malenkosti ne bomo več ruvali. Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kakor večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo! ... —■ Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveze z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!« »Jade! Jade! »Cvetju v jeseni« se imam zahvaliti, da tudi »Visoške kronike* nisem odložil do knjižne izdaje . . , In ni mi žal. Hoktrinarstvo se sicer dandanes načeloma trudi potlačiti kurz zgodovinske povesti; toda romani, kakršen je »Visoška kronika«, so trdoživejši od doktrin. Zgodba Izidorja Kalana in njegovih ljudi bo stala vedno v prvem redu del, ki z bronastim zvokom izprčujejo višino slovenske umetnosti in tvorno rnoč slovenskega jezika. Posebej bi hotel podčrtati, da ie Emil Leon eden tistih redkih epikov, ki jim je epski s!qg natura. Eden tistih silno redkih, ki vedno instinktiv- «0 pogodijo tipičnost. Eden tistih Se redkejših, ki čutijo, da dialog v povesti ne sme biti samo zbirka stav** kov v ušescih ... A kaj odjedam kruh poklicanim ljudem! ♦ • • 2rv dokaz mladeniške čilost! našega sedemdesetletnika so njegove literarne polemike v najzadnji dobi. Povedal nam je marsikaj, česar nismo sprejeli brez pridržka. Toda govoril je z vidika svoje prostrane svetovnoknjiževne naobrazbe, izčiščenih in ustaljenih nazorov in preizkušenih tradicij, ki jih more tudi nova umetnost (če je v umetnosti kje meja med novim in starim!) samo izpopolniti, nikoli pa ne preskočiti. A bistvo nekaterih ugotovitev podpišemo z obema rokama. Tako očitek sodobni kritiki, da je brezna-čelna. Dejstvo je, da dandanes več ne zveš, zakaj so tvoje knjige dobre ali slabe: zato ker odgovarjajo ali ne odgovarjajo izvestnim dognanim zahtevam, ali zato, ker ugajajo In ne ugajajo tašči, kuharici pa recenzentu . . . Rekel je, da precenjujemo Ruse. Fakt je, da smo nagnjeni k ekskluzivnemu malikovanju; kanon pa nam ne sme postati ne ruska umetnost ne nobena druga, zakaj ideal naše popolnosti počiva v nas — treba ga je le odkriti. Ce pomnim prav, so v zvezi s tistimi feljtoni škodoželjno povedali jubilantu, da je romantik in »fevdalec« (kako vkusna beseda!). Kakor da te v umetnosti vprašamo, iz kakšnega duševnega ustroja pišeš, in ne, kako napišeš! Ako je n. pr. ro-mantiško gledanje življenja zmota in trohica vlastelinske geste greh, kam denemo potem Cervantese in Homerje, ki se predrznejo večno živeti, dasi je njih »izme« in čase že kdaj predBvronom zarasel mah? Pri vprašanju, koliko je vreden umotvor in njegov duševni oče, ne spadajo take opombe niti pod Črto; zakaj vsaka resnična umetnost je praktično večna. Da, tudi VValter Scott, Moore s svojo »Lallo Rookh« in vsi drugI »zastareli« ljubljenci Emila Leona, čeprav smemo reči, da jih je citiral z genljlvo prlstranostjo patriarhalne zdrave pameti, ki pridiga gluhim ušesom. Vidikov, s katerih moremo zreti na umetnost, je pač dvoje. Kdor se povzpne na prvega, kamor je najkrajša pot, se bo ravnal po času fn premleval njegova gesla. Ničemur-no bo tajil od vekov dane aksiome in pridobitve tisočletnega razvoja ter jih izkušal zatemnlti s svojo namišljeno pridobltvlco, ne vedoč, da ustvarja le toliko trajnega, kolikor razvija in izpopolnjuje tisto, kar je že bilo. Drugi — in teh je manj — pa streme na trdno točko, s katere se odpira pogled nazaj i naprej; zakladi vseh dob so jim enako dra^a last. Ti zreli In objektivni duhovi so protiutež kaotskemu novotarstvu. Umetnost jim nI temat, o katerem so da razgrajati; sveta jim je, je njihova stvar. Sodobniki jim ka-terikrat reko, da delajo zgago. Nu — kaj za to! Oni vedo, da opravljajo svojo dolžnost. Politika? . . . Namenil sem se, da bom govoril samo o Emilu Leonu. O bogati politični delavnosti dr. Ivana Tavčarja mi je najbolj znano to, da je neizmerno prikrajšala slovensko knjigo. Naj bi bilo danih Emila Leonu še mnogo vedrih in čilih let, da nas obdari z vsem cvetjem svoje solnčne jeseni ter nam z vrha umetniške dozorelosti odplača svoj veliki dolg! Ta up sloni na granitu. Današnji sedemdesetletnik, ki mu nasprotniki radf tako nežnočutno očitajo sive lase, je po soku in moči najmlajši med nami vsemi! Jade! Jade! E. Gangi: Epilog ob 70 letnici rojstva dr. Ivana Tavčarja. Ko solnce pada na večerno stran, v pokoj izgublja cesta se življenja, mož k javni sodbi dvigne čisto dlan, ob njem plodovt borbe in hotenja... Oko v ponosu je razžarjeno, saj vse, kar je lepot srce rodilo, v plitvinah ni vsakdanjosti v tonilo — ostane, v last nam vsem podarjeno! Vihar mladosti, hrepeneči k vzoromt pojoč popevke boja in ljubavi, donesel zmago mislim je, naporom, ki voljo naravnali duši zdravi k ustvarjanju so, k darovanju. In kar je skritega na dnu srca, izraz in lik je vsemu dan v duha nikoli mirujočem valovanju. In če Iz jadne duše vzplava klik, to ni odjek le svoje bolečine, in mož ni lastne radosti glasnik, kadar se mu beseda vzpne v višine: grcalo je in slika dobe svoje, srce mu rani tuje boli meč, in ko navdušen govori in poje, v njem tisočerih čuješ glas grmeč! Resnici je posestrima lepota — moč neizčrpana, neizčrpljiva, ki v njej usiha zloba, strast in zmota, Z njo čisti se plevela plodna njiva. In množica, v obupu sklonjena, spozna življenja cest ovan je pravo, samozavestno dvigne k solncu glavo, na vzor in zgled krepko naslonjena. Pravica ni življenju zlata pena, človeku plemiču je ščit in grb, in tokrat te presune njena cena, ko solzo tuja ti izžeme skrb. In vselej dvignejo se bojevat za drugih pravdo vse moža vrtine, ime pa njega črta se takrat v človeške duše, v knjigo zgodovine. A vsemu vir in konec sila ona* ki veze z zemljo dušo in srce: ljubezen domovinska — brez zatona iz veka v vek mogočni plamen gre! Kjer hoče se težav, skrbi in boja, pogumu se umakne dvom in strah, v ljubezni tel spočeta dela tvoja življenja, večnosti so solnčni prah! Zemljo in narod stisnil si nase*; še več! . . . Na duše dno si vzel ju k sebi, in kamorkoli tvoje gre ime, oba sta zvesta spremljevalca tebi. In v prsih tvojih vriski so in jadi, ki v naroda se bistvo lijejo, krasote in bogastva vsi zakladi iz tvojih del nesmrtno sijejo. Ko solnce pada na večerno stran, v pokoj izgublja cesta se življenja . . . Naj! ... Saj ne gasne vćliki tvoj dan, življenje novo se samo začenja! Nevidno, tajno tja prehod je spet, pripravlja Slava večnosti prostore: zgradil, umetnik, si svoj drugi svet, ki smrti senca vanj ne sme, ne more! Marica Bartol ova. Spomini. Ej, dolgo je že od takrat In vendar pomnim tako dobro! Strogega učitelja za slovenščino smo imele v I. razredu učiteljišča, kateremu res ni bilo nič po volji in ki je pravil da je zanj najboljše komaj dovolj dobro — kakor pravi pedagog za otroke. Neznansko nas je mučil s slovnico, kar mu zdaj rada odpuščam, saj spoznavam, da nas je učil v istini lepega čistega jezika, kakor malokateri. Čudak je bil, zato ie estal v spominu on in njegove besede bolj nego vsak drugI. Nekega dne ie videl, da smo prebirale pred poukom »Ljubljanski Zvon«. Ukazal nam ie hitro spraviti »Zvon«, potem pa ni začel na naše veliko presenečenje mlatiti takoj svoje vsakdanje slovnice, marveč govoril nam je povsem drugače — nekaj novega. — KaObisklb*. Ta literarna mht»-izpoved je tako markantna in rsnimi-va kakor vse njegovo literarno drlo. Pisane je jasno in odkritosrčno, da ni-mejno vzroka, da bi ji do p i cico ne verjeli. >Mena j* prijela prva strast za pi-sateliovenje na gimnaziji v Novem ru*«tu.« niže dr. Tavčar, >IYisel ^em tja v četrti razred, z&puetlvftl Aiojzijevi-šče t Ljubljani Tedaj eem ee čutil nesrečnega in e sve'om. kakor je ustvar-jen, nisem bil nič kaj zadovoljen. Moje prepričanje je bilo, naj bi bil svet čisto drugače ustvarjen, kakor ss je ustvaril iroepod Bog. Ali to nI nič noveca. naai mladeniči žive gotovo t ravne istem prepriraniu! V Novem Mestu sem pričel čitali nemške noniane nnjnižjo \rstd<. Citel je v nrkem listu fanttv-eti<>n roman o neki madflme v S^vmi. »Takrat eem imel prijatelja Ceh b<£olča MohorčitYe. ki je naž razred nr^ovo-ril, da trmo izd * J n 1 j avnj 'i*t. MohorMi me je bodril, naj za to imenitno gla-•ilo kej napišem, Tn rv» eem v teku j enega mereča nanieal nekako nove1©. j ki je pod imenom >Me4«zoe Amalije* elesta t 7iate gUfdlo ter ie mojim prijateljem, prod veem pa mWii aam^mu tteiemeroo ugajal*'. Teko pripoveduje rk\ Tavčar šaljivo o začetku §vo-Jega pieAtHfpkeija dedovanja. »Po >Madam4 Amaliji* ee je etvar dalle razTijeU. Mislim, da je bilo v šeeti *oli, ko fle nelri danes mi nepo-inenee pričel izd m jati na Feki lepo-eloven liet, katerega ime eem pozabil. Harpieal je napmdo za najboljšo alo-Teneko poveet. Imel eem pripravljen rokopis take povteti Iz svoje rojrtne vasi, tO ie it Poljan ne Gorenjskem. Povest je bila Jako obeežna, i*ko ro-manlična in se moj okne tuli jako čedna in prikupljira. Tiskal* e* je na Reki, aH iz*H ete žallbosr »*mo dve itevllhi. Darila vanjo n'»*m prelel hi tnrli rnkopie ae mi ni vrnil, kr.r mi ta-krat ni bilo T«ee". Danee sem zadovoljen, da fe povest »Premolnc končala t naglo in nepred« kUero «mrt»o . . . Na unlver«? eem pridno pieerSl, med t*tn pa požiral kolikor mogoče ▼ee literatura celega sveta, kolikor Se I Jik je dobilo ▼ nemških orevodilLC >Vplivnl iV mara« >7v«n<, vplivali fo nam*5 Jurčičevi in I^evetikovi epiei. Ali valie tenu tudi petera, ko eem pri- v Ljubljano, s tedaniimi vodilnimi slovstveniki nisem »topil v intimnajeo zvezo. Kod iz Poliajiske doline je precej visok in sra rrajca ne pozabi, Če je bij po krivici nao^dea.«: »To kar nardiei*. jrdađim in gladim, kolikor mi je mogoče. Pri tem no ozirare niti na »lovneo niti na ger-minirme: pač pa glaeno prfH itam vsak %tavek t*r poelue^m. k*ko vpliva na moje uho. Kontno oatiisem vaekdar pri tisti modulaciji, ki ngafa mojemu poeluhOi tako da ugao?*iiR na tem polju nekako jezikoslovno muzikalnost.< Zanimivo Je. kako ornačuje pica-frelj nj«iiien svojega literarnega delrv >Tipati f«»m hotel povesti in novele, ne da bi imel pri t^m kak poe^-b«n namen. Ker me javno ranentl? ni v stran potiskalo, »e™ pol ag orna za gazil v nekako »amo^ubje. moji eoisi morda le niso bre* vsake «ene . . . Tudi opozicija proti koneervavivnemu nazirao ju je živela v meni . . . Z?\-liiibljeno poveeti niso W!« včaS Jaranu in njegovim aomi'lenikom. zatorej smo jih e ooeebno vnemo piaali.« In Tavčar je nanisal cele polovico Zgurjevih >£naarniec! >Bil sem romantik« — pifte dr. Tavčar — >in šotore} s<> se dane* ne morem ločiti od ti*t« visoke poosife, ki je — zame veaj — reekiJBf v zveri X bozio slaibo po katollekih cerkvah.« >Boii ao bili v literaturi in v politiki strartnl in obilokrat tudi surovi, a bile so to nevihte ki so dostikrat ravnotako potrebn«, kakor ro potrebni solnčni dnevi. Pa bi t starosti nro-kllnjal. kar smo v mlad^vtl blagoslavljali — to ee od »ene anhtsvati no more Brez bojev ni *apredk*, fa v preteklosti ni bilo in sra tudi v looočnosti ne bo« Opozicija ali klluhovnnia a;a je tudi t novejiem času soret privedlo ha elovetveno polje. Ko ie leta 1919. zadela izhzjati v >T iubllrnikeai Zvonu« >Yieo$ka kronika«, fo je slovenska čitaio^a publika z vesel!*« pozdravil? in radostno pri-čaku!%r.vo njen«f;» »a^i1j9vae]ft. S tem ie pisatelj rodal dokaz, da pravi1« re^ dopuščajo >to in ono iiiemo«. O dr. iih jo dobilo t neuikib prevodih.« ati« pri etebi ni bo tel nikdar prisnatl, iLiJMi.,' zdto. ker j', ni čutil in poe b-no, kar ao litorajnega dela Hoe\ popolnoma opravičeno, la zdi M OSJI, da jo bil revno roman ti čso umetniški cd»'g starine i itarja — do naaili dni edii.o dr. Ta1 Sar k »t zadnji odmoe tega velikega poleta. \ eMnS jib je legla v sgodnjl grob, drugI so polagoma utihnili. (>n pa jo sredi viharjev Časa in i*t:iij vzdržal petdeset let v ospredju dnjejvTiega, narod »a, ln kultčurne-ga slovenskega boja. In ee je do danes ohranil svojo svežoei in mlad »st, je to dokaz njegove krepke ustvarjaloce umetiiUkp m!c. !••:,!) n|egova radnja dela v ničemur ne zaostajajo za nrvi-mi. Ako f cg 'd.iruo na v j, v; lii •. V oko prihajajo takrat na v.*^ literarno polje delavci od vsefa strani. Vsaka slovenska pokrajina je dobila v literaturi svojejra tilikaria — in dan««« tvorijo dela teh idož naš narodni zaklad Po anska dolina pač nI m »gla dobiti boljaega mojstra nad koga Po-lji.nea. ki no^i na sebi ii1- v seol vee posebnosti te tepe dolino. Poljanska dolina r:a;n fe da'a »li-karjo iz družine sir i av, v r.j"ner.\ skrajnem komu so je rodil naš Grohar — toHtiM'-t njenih barv sama je astvarfala umetnike« A' teb krajih pa so ležale stare tradicije, ki so živel* med narodom, ln iz njih jo vzrnsti*! Tavčar. Tu bo letali stari spomini Is časov briksonskih škorov. \z Sesa rv*-formaei^e in j.rotirefonnacii«. iz fran-eoske diobe in iz polpr< teklih let. Profrram jo začrtil Levstik v svojem >l)i>,<)v«!!:ii:. In Tav.T-ar Lra j«^ vestno izvriil. Poznal jo domače kraje in ljudi, njih zsrodoviuo in fcivlienjo, Tako so nastale njegove povesti, ki nam slikrtjo Poljano v vaej njihovi resničnosti. Počasi na ie prehajal pisatelj la «edanj'»sTi v zgodovino in mislim, da ni znai nihče pri nas tako slikati raznih ^erenissimov-, eerkveniii ln dragih doetojanetvenikov, kakor on, in v nasprotju ž njimi nam {e poda] preprosto poljansko ljudstvo in Škofjeloške purgarje, v popisih in v govoru, ki ga občudujemo. Znano je da ie sam Cankar občudoval ta krepki klasični eloc;. Romantika jo izvabila pisatelja nidi v proti-reformaeijcko Ljubljano (Ivan Solnoe) in deloma tudi v našo dobo (Mrtve =r-ca)i in ravno tu fo kaže njegov tal mt za roman. Zal. da ga je dn^\"no (; motilo pri ustvarianui velikih del, >Tz-za kongrf^a« je pi hodil na mneri^trat p^> rokopis za sVi-sofeko kroniko«, da ima gospod ^.uor.n po predalih polno rokopisov ln pi':o svoje stvari sredi lupanskih potuor, Tn z znano ssmozavestnostjo fe ,"-5al: >No, kaj pravite, ali znamo le kaj mi stari?« Ni dvoma. da Jo v dr T' v'-ir;n vedno nrevladoval umetnik, ki jo tivel s vso silo v niom. Ako v svojem elogu govori o »jezikoslovni gh^> i<, bi jaz povdarjal njegov Bmi^ol za b.irve, s katerimi nam poeti >Slav.a dr. TavSarjn, Uvel Emil I>on!« tako jo končni dr. Triller svoj govor na lfnbljaaskom magistratu, ko je covoril zahvalno beeedo županu dr. Tnvčrirlu. ki je bil po bolesni sadriaa udeležiti se posIeomo poslej ■ vosM^m poslušali na Irnjlioineui polju. belimo, da bi k ieotoi'lm svozkom svojih zbranih Spisov prid d mnogo iz svote bogate zakladnice. Al. Batojr-Pcterlln: Naš Hth'*> i. V deželi Faraonov je nekdanji pošten prebival mož po božji volji. Njega izbere s! gospod Najbolji, da mu z besedo, s pismom in z de-ianfi povede Izrael k svobodi zlati v medu in mleka Kanaan bogati . . . .4 dvomil je. zata de zrlo zrl samo, in hrepeneč po njei ranrl je. — II. Ti, Molze naš, najboljši oteev vaših, da narod svoj. i 77 si btl izbran, iz svžnjosti v svobode pelješ dan,.. I Z besedo, s plsm m, z d-. \ m v težkih časih vršil si nalog let desetkrat vrt; brez dvorna v duši ga dovršil vnet: zato privr! s? n -rod v K r:a m. — In on Ti vzklika hvalo, čast v ta J dan. stev. 192 .SLOVENSKI NAKOLT, uue 28. avguiti Ib20 Stran 9. Dr. Fr. Goestl: Vzornik. »Historia magistra vitae«, Ts stari izrek starih Rimljanov ima Se polno veljavo. Iz preteklosti sc uči* mo, da prav cenimo in prav uveljav* ljamo sedanjost ter si s tem stvar« jamo uspeha sposobno bodočnost. Zadnji čas pa je prinesel naše* mu narodu tolik prevrat, da sc pri ocen j an ju naših današnjih raimer lc prerado omalovažuje preteklost. Pozablja sc na prestane borbe in težave, a svoboda se ceni premalo ker sc nc spominja zadostno na dni pravkar minulega suženjstva. Težka in trn jeva jc bila pot, ki jo je hodil slov. narod; na smrt ali vsaj v večno robstvo obsojen, raz« kosan po raznih upravnih okrož* jih, si je priboril vsaj v onih pokra* jinah, koder je bival v kompaktnosti, tekom let z velikimi žrtvam? nekaj ravnopravnosti, dočim je v onih, kjer je bil v manjšini, ostal v narodnem oziru brezpraven. Svetov: na vojna je prinesla nove še hujše preganjanje ter duševno in telesne uničevanje slovenskih rodoljubov A s tem je vzbudila tudi v masah otopelega, po šoli, cerkvi, uradu in vojaštvu dinastično vzgojenega na* roda zavest, da pod tujim jarmom zanj ni več možen obstanek, zanetila je idejo j unosio vanstva v vsem na* rodu, idejo, ki se je tako prekrasno uresničila in bila s tolikim navduše* njem sprejeta. Ako se ta ideja sku* ša danes oslabiti, je mogoče to le ker se tako naglo pozablja na pro* slost, na dni našega suženjstva. Zato bi bilo treba, da se ohra* ni živ spomin nanje med narodom, da se mu vzbuja s predavanji in da se poučuje o njem naša mladina v šolah. Gola dejstva brez vsakega fanatizma, brez vsakega pretirava* uja — samo historična resnica bo* cie zadoščala, da postane našemi: narodu preteklost učiteljica in vod* niča za sedanjost ter bodočnost. Nasprotujem onim, ki menijo, da naj se odstrani vsak spomin na habsburško gospodstvo. Iz zgodovi* ne ga ne morete s tem izbrisati, ako tudi odstranite vse napise in plošče. Odstrani naj se vse, kar po* veličuje to dobo, a doba sama osta* ni zapisana v našem spominu kot žalostna doba trpljenja in suženj* stva, a tudi kot doba borbe in dvi* ganja! Da, doba borbe! Zlasti mlajši zarod, ki je sam živel v ugodnejših razmerah, ne pozna in ne ceni za* dostno zasluge in žrtve boriteljev za pravice našega naroda v onih ča* sih; zde se mu celo malenkostni Saj so se morali bojevati za vsak poštni pečat in za vsak postajni na* pis na slovenski zemlji, da je iz edi* no zveličavne nemščine postal vsaj dvojezičen; naši mlajši pogrešajo velikopoteznosti v politiki naših de* dev in očetov, ker pozabljajo, da so bili še nedavno naši trgi in me« sta vsa v nemških rokah in da je trajalo leta in leta, predno se je za njih večino izbojevala slovenska uprava, a so v mnogih prevladovali tujci še do zadnjih dni. NaŠa mladi* na pozablja, koliko borb je bilo tre* ba za naše šole in urade, kjer si je slovenščina le polagoma pridobiva* la svoje pravice. Tn preden nisem gospodar v lastni hiši, se ne morem uvel i a viti drugod. Napredek slovenskega naroda v zadnjih 50 letih je bil velikanski a prav tako velikanski je bil boj za ta napredek; bil je večji in mogoč; nejši, nego boj in napredek v sreč* neiših in ugodnejših razmerah ži* večih narodov tekom stoletij. Bodi* mo torej hvaležni možerm ki so k temu napredku pripomogli. Prilika nam je, da ravno sedaj izkažemo svojo hvaležnost dr. Iv. Tavčarju, ki je tudi stal pol stoletja v prvih vrstah naših naj pogum* nejŠih narod, buditeljev. Kot genija* len pisatelj je obogatil slovensko slovstvo za veliko število krasnih leposlovnih del priznane trajne vrednosti, kot politik se je neustra* seno boril za narodne pravice, kot ekonom je stal na čelu velikim dd nam i m zavodom, kot župan ljub* Ijanskj je načeloval naši stolici v najkritičrjejšh časih ter je očetov* sko skrbel za prebivalstvo, od kate* rega je odvrnil marsikako grozeče mu nasijstvo. Zelo poučno in važne bi bilo, če bi nem iubilar napisa' svoje memoare, bili bi neprecenljiv vi vir za pravo spoznavanje in rs* zumevanie njegove dobe in njego* vega delovanja, minolih borb in do« seženih uspehov. Dasi mlajši od dr. Tavčarja, da* si pritlikavec v primeri ž njim veli* kanom, naj vendar napišem neko* liko spominov iz lastnih doživljajev ki osvetljujejo zadostno ono ža* lostno, a za vedno prebolelo dobo suženjstva slovenskega naroda.^ Stari oče mi je večkrat pripo* vedoval, da je moral prišceši v šolo poslušati povsem nemški pouk, da* si ga ni razumel prav nič. Ako ji izprcgovoril Šolar ček slovensko be* sedo, je dobil spačke« po roki ali pa mu je učitelj obesil sramotne znamenje — dolg rdeč jezik iz pa* pirja krog vrata. Govoriti je moral nemški, dasi ni znali Ker vse sloven* sko je bilo zaničevano. Tako se je v mladih fantičih zasramovala materina govorica. Ali je potem čudno, da so se premnogi, ko so premagali s svojo nadarjenostjo vse težkoče, is koristolovstva na* vzeli narodu sovražnega duha? Ali ni marveč čudno, da nam ie iz onih časov ostalo še tako veliko značaj* nih rodoljubov, borilcev za narod* ne pravice? Celo kmet je moral čutiti ob vsakem koraku, da slo* venščina v javnosti nima prav no* bene veljave, da je ne govore niti pri vojakih, niti v uradih, niti v šo» lah. Povsod je bil zaničevan, sme* sen, odrivan, ker je znal le govor svojih dedov. Ko sem pričel poha* jati v šole, so bile ljudske šole že dvojezične; a ker sem imel srečo da sem dobil za učitelja Ivana Tomšiča, navdušenega narodnjaka in mladinskega pisatelja, je bil po* uk pri nas skoraj povsem sloven* ski. Prišel sem v gimnazij, ko se je baš pričela »slovenizacija« — kr* ščanski nauk je bil v spodnjih raz* redih slovenski, poleg tega še v 1 šoli latinščina in naravoslovje — nadalje pa je bilo vse nemško. V drugi polovici 70. let! Sele pozneje se je uvedla slovenščina polagoma za večino gimnazijskih predmetov in razredov. Toda koliko borbe je to stalo, da se je končno omogočile izobraževanje mladine v narodnem jeziku. Danes imamo slovensko univerzo, slovensko tehniko! Toda vsi ti uspehi v šolah niso veljali za Slovence na Koroškem kjer so bile do zadnjega tudi ljud* ske šole še vse nemške ali navidez* no dvojezične. Enako kakor šole, so nam kra* tili vse druge izobraževalne zavo* de. Gledališče v Ljubljani jc v mo* jih šolskih letih životarilo s par slo* venskimi predstavami na mesec in je moralo še mnogo let deliti se z nemško Talijo. Pod najtežavnejšimi razmerami se je razvila slo vem ska drama in opera. Neizmerno važne so bile za preporod našega naroda č i t a 1 n i= c e, ki so s svojimi veselicami budi* le narodno zavest; sila važni t a * bori, ki so narod scznanjeli z nje* govimi političnimi pravicami in ter* jali njih uresničenje; važni S o * koli, ki so širili narodno idejo, samozavest, narodni ponos in na* rodno bojevitost. Iz čitalniških di* letantov so se porodili prvi igralci in pevci, ki so nam ustanovili naše gledališče — od čitalniških pevcev se je širila ljubezen do slovenske pesmi in se je širilo znanje kom o o* zicij slovenskih umetnikov glasbe* nikov. Slovenski meščani in trgov* ci so tvorili takratno slovenstvo po mestih in trgih, saj uradnik ni smel kazati srca za narod, sicer je bil premeščen med tujce. »Hundcrt Meilen weg vom windischcn Land'« jim je zagrozil neki minister ter je povodom nekih volitev res več poštnih uradnikov, med njimi pi^a* telja A. Kodra, ki se mu niso uklo* nili, poslal v prognanstvo. Veli* kanski napredek je bil, ko smo pod Taaffejem dobili prvega, a tudi zadnjega slov. dež. predsednika NVinklerja. Pospeševal je, kolikor je mogel, vse narodne težnje, zato pa je bil od Nemcev pri cesarju povodom njegovega bivanja v Ljubljani 1883 ocrnjen in je padel v nemilost. In takrat so se začeli poostreni boji za čast in obstanek našega na* roda ln takrat sta začela stopati v ospredje naša duševna in srčna vo* di telja — dr. Ivan Tavčar in Ivan Hribar. Takrat sta ta dva moža kakor dva Samsona zgrabila stebrov je krivične germanske zgradbe ter je začela majati v njenih temeljih. In stresala in majala sta jo nad 40 let »Slovenski Narod«, ki mu je bil dr. Ivan Tavčar duša in srce od Jos. Jurčičevih časov do danes, ie zabeležil historijo slovenskih lju« tih bojev za pravico, napredek in svobodo. V »Slov. Narodu« pa na i* de bodoči zgodovinar tudi vse po* datke o ogromnem delu, ki ga le nesebično storil dr. Tavčar vso tc dobo za našo kulturo, narodno za* vednost, politično in gospodarsko osamosvojo. Ako tudi priznavamo da je dr. Tavčar kot leposlovec to* variš Jurčičev, Kersnikov, Stritar* jev in Mencingerjev, ki jih v du* ševnem obzorju še daleko presega moramo naglasiti, da je dr. Tavčar naš najsijajnejši časnikar. Njegov* članki so v preteklosti in sedanjost' brez primere; njegove polemike sc vzorne glede duhovitosti in tudi objektivnosti. In tem bolj je lahke ponosan na tvoja časnikarsko da* lavnost, ker si je vzgojil z njo ne* kaj dobrih naslednikov. Dr. Tavčar pa je deloval ne* umorno tudi kot predsednik in od* bornik najvažnejših kulturnih dru* štev: bil je dolga leta starosta »So* kola«, predsednik »Dramatičnega društva«, načelnik gledališke in* tendence, predsednik »Slovenske Matice«, »Družbe sv. Cirila in Me* toda«, »Radogoja« itd. Povsod je resnično delal, ir» tvoval svoj čas. svoj talent in svo« denar! In če pomislimo, da je bil vrhu tega še dolga desetletja dežeh ni in državni poslance ter od leta 1884. do 1921. ljubljanski občinski svetovalec, podžupan in župan, po= tem sc moramo le čuditi dr. Tav* carjevi ogromni energiji in vztraj* nosti, s katerima je mogel prema* I govati tako univerzalno narodno breme. Odkod ie zajemal mož silo sposobnost in čas, da je mogel hkratu obvladovati toliko različnih nalog? — Da, naš jubilar je velik izreden naroden delavec, ki je de* lal za d jsetero pridnih in nadarjc; nih mož! »Kje tak jc še med na= mi?«---- Oziramo se vse naokoli, a ne vidimo nikogar. Dr. Ivan Tavčai je vzornik novi generaciji! Blagor nam, če KS bo posnemala mladina V nesebični ljubezni do domovine v skrajno delavni samopožrtvoval* nosti in neomajni zvestobi do res= nice, pravice in poštenosti! Z njimi si je postavil dr. Tavčar že za živa svoj spomenik »aerc perennius«. Dr. Alojzij Kokalj: Tebi, ki si naši Bilo je ob času, ko se še niko* mur ni sanjalo o svetovni vojni. Tc* daj je vsepovsod sialo zlato solnce le germanskemu plemenu. Druga posebno slovanska plemena, so ie= čala v verigah in robovala. Poznala niso zlate svobode. Le v prosvitlie* nih glavah naših mož * prorokov je žarelo tajno upanje na boljšo bo« dočnost..... Tedaj smo iskali zlato svobodo iskali oddih od svojega suženjstva v pestrih planinah, na onih visokih točkah, s katerimi je Bog tako bo* gato obdaril najsevernejši del naše lepe trojedine Jugoslaviie. Tam smo občudovali lepi naš planinski svet, govorili prosto in odkrito o lepi bo* dočnosti svojega naroda ter sc s nro= sto besedo krepili in podžigali za nadaljne dneve svojega delovanja — v nadi na boljšo bodočnost! Tedaj si tudi ti rad pohitel v skalnati olaninski svet. Enemu takih tvojih planinskih izletov naj bodo posvečene skrom* ne te vrstice. Zdihujoči hlapon te je tiste ča* se iztrgal meglenemu ozračju naše bele Ljubljane ter te potegnil v one lepe kraje, kjer je tekla zibelka na* šemu nesmrtnemu Prešernu. Snomi* njajoč se njegovih pomembnih be* sed: »Največ sveta otrokom sliši Slave« si na škripa!očem vozu premeril pot od železniške postaje do onega ljubkega kraja, ki slovi slej kot prej kot neprostovoljno zatočišče gre* šnemu ženskemu svetu. Tam si dal slovo vrtečim se ko5 lesom in nadaljeval pot z onimi na* ravnimi pomočki. katerih so se po* sruževali že sv. apostoli redai, ko so šli križem sveta oznanjevat sveto vero ljubezni do bližnjika. Niti nai* manie te ni strašila strmina, ki ti je obećala znojno čelo, niso te plašile pečine, ki so ti grozile nad teboj v oblakih, niti se nisi zbal pretečih prepadov ob svoii levi strani' Kot človek, ki ie vedno stal ne* ustrašeno v prvih vrstah, si stopil odločno na čelo svoje družbe. Utrgal si prvi rdeči sleč ob potu, utaknfl si ga za klobuk ter s krepkim pozi* vom »Naprej!« ubral kot vodnik strmo pot proti naši večnolepi Bc* gunišici. Tvoji koraki, s katerimi si kot vodnik korakal na čelu, so bili pla* ninsko umereni in so kazali, da si vajen stonati v prvih bojnih vrstah Brc/ oddiha, toda tudi brez utruie* nja si dospel do one lepe kočice, ki je k l Jena za Vilfanovo kočo in ki slovi daleč v planinski svet po svo= icr.i masi ic i mleku ter po svoii sla> bi poeziji, s kifero fe »V obliki krep? ke a kosila« do zadnje strani na* no'njena vsa spominska knjiga S. P. D. Tedaj si zmagoslavno zapel svoj slavospev planinskemu mleku dveh najboljših molznih krav. In ta svoj zmagoslavni slavospev si sebi in svo "i m spremljevalcem sladil z divjo planinsko poezijo onih, hvala Bogu, našemu slovenskemu svetu nepoznanih pesnikov, ki so s proiz,-vodi svojega razpoložcnia polnili kniigo S. P. D., jo mazali in uniče* vali. Ker sta bili poleg snominske knjige S. P, D, na razpolago samo dve mol/ri kravi in ker sta bili ti dve kravi .i skero izmolženi in izsušeni, je bilo treba zapustiti gOstoMubni krov Vilfanove koče ln odriniti proti vrhu nehotične Be* gunjv:;^e. Ob pptu proti vrhu si trgal bla* godi.rcce murke, rJeči sleč in zape? Ijive očnice. Tedaj je bil svet ob strmem POtu šc ž njimi posejan. V tistih časih se niso takozvani pla* ninski irakarji in drugi lažiplaninci hodili v naše planine ruvat, ropat in v koših odnašat najlepši kras na* sih planin. Tudi so imeli tedaj do* mačini še srce za risano odejo, s ka* tero je ovenčal Bog naše skalnate trate po planinah. Na klobuku poln šop najlepših gorskih spominov, si dospel prvi na vrh naše lepe Begunjšice. Vrgel si ponosne poglede v tužni Korotan, proti očetu Triglavu in nebeškemu blejskemu iezeru, proti saniavi sor* Sfcj ravam. Ko ie pošteno sopihajo* ča dospela počasi za teboi na vrh tudi družba, tedaj si v krepko iz* podbudo mej in v večen spomin svojega planinskega zmagoslavja iz* pregovoril krilate besede: »Proi lajam se krotiteljem naših velegora!« Glasno, bučno pritrjevanje tvo* jih potnih spremljevalcev je doka* zovalo, da si zadel v Črno. IzkonrJ sem iz moria pozablji* vos ti to Črtico iz planinskega življe* nja našega slaviienca. Stori! sem tc z iskreno planinsko željo, da bi mu mosli v dngleimem času na vrhu enega naš^h nebotičnikov zopet po* poviti čestitko kot krotitelju naših velegora. In s to želio mu kličemo: »Pla* ninski na zdar!« Dr. Metod Dolenc: Spomini bivšega sodnika. Moj rajni oče je bi! velik častilec drja. Ivana Tavčarja in vcepil mi je spoštovanje do njega že v deških letih. Dijaki smo ga kajpada iz slovstva dobro poznali, saj smo nie-gove romane in novele kar požirali ... Ivan Siavelj nas je navduši, Otok in Struga povsem osvojila. Novomeška okolica nima lepšega kraja, kot je tista dolinica oh Krki, ki se ti odpre, ko se pomakneš po deželni cesti cd St. Petra naprej proti Otočcam. A v ta divni svet je presadil dr. Tavčar svojo lepo povest o Otoku in Strugi, ki je našla kar dva dramatizatorja. Novomeški dijaki smo ugibali, odkod, odklej pozna dr. Tavčar te kraje... Pa pride glas, da kandidira v skupini dolenjskih mest za poslanca, da pride kot govornik v Novo mesto. Dijak nI smel na politična zborovanja, ali moj rajni oče ml le utešil željo, videti in slišati dr. Tavčarja. Fran Suklje govori krasno, Ivan Hribar takisto, ali ko smo ju primerjali s Tavčarjem, smo odločili, ml dijaki, da te prime najbolj Tavčar... Tako sodbo sem ohranil tudi, ko sem bil novomeški avskultant ln sem poslušal dr. Tavčarjeve govore v sodni dvorani. Redko je prišel, ali kadar je prišel, je bila to senzacija. Spominjam se, ko je prišel zagovarjal Frančiča, ki so ga privadil Im Amerike, da ga sodijo porotniki radi umora žene. Tedaj sem bil še av-skultarrt Leto ali dve za tem je prišel spet dr. Tavčar v Novo mesto, da zagovarja nekega kmeta Iz Mir-nopeške doline. Zjutraj pred razpravo je sedel dr. Tavčar v kavarni na mestnem trgu, pa se mu pridružim, Razgovarjala sva se o porotnikih; hnel je svojo sodbo o dolenjskih porotnikih, nekakšen rešpekt... Ob Frančičcvem slučaju ga je dobil! — No, omenil sem mu, da bom tudi jaz pri njegovi porotni razpravi. In ko je hila vsednevna porotna razprava končana, smo se sestali zvečer pri Stemburju z dr. Tavčarjem moj oče in drugi, a med njimi tudi jaz. Pa se oglas! dr. Tavčar prot! mojemu očetu: »Hudiča! Sem mislil, da ho Metod zapfsnikar, pa pride k razpravi kot sodnik v talarju! . . .« No, dr. Tavčar je tudi še pozneje podcenjeval mojo starost. Ko sem prišel po prevratu z vojne in se oglasim pri dr. Tavčarju kot poverjeniku vlade, da mu pojasnim osebno svoje stališče, ker so me nekateri moji prijatelji hote!! izriniti iz vrste kandidatov za gremij višjega dež. sodišča, mi je spet dajal dr. Tavčar leta, da še štirih križev ne bi znašala, a sem jih imel že dokaj čez! Pred vojno sva se prilično mnogokrat sešla v Gradcu. In o tem ve- lja, da napišem nekaj vrstic, ker kažejo pač njegovi nastopi na razpravah višjega deželnega sodišča v Gradcu najbolje, kako veliko spoštovanje si je pridobil mož tudi tam, ne morebiti s prihuljcnim vedenjem ali sladkimi besedami — tega sem doživel na višjem deželnem sodišču dovolj — ampak z resnim moškim nastopom ter z uprav elegantnimi, globoko zasnovanimi jurističnirna izvajanji. Tiste Čase, ko sem prišel v Grar-dec k nadsodišcu, so gospodarili v takozvanim slovenskem senatu podpredsednik Walter, nadsvetnflta V.k\ in Pcvetz, pozneje tudi zloglasni iilsner. Naše gore list, dvorni svetnik Tomšič, o katerem se je izrazil eks-celenca Pitrelch vpričo vsega zbora, da ceni v njem den logisehesten Kopi des ganzen Oremiums«, jc bil preblaga duša, premehak, da bi se omenjenim gospodarjem postavil po robu. Saj je dovolj trpel radi tega, da jc hnel kar dve strešici v svojem imenu... Dvorni svetnik dr. IVhn, ki pa je bil lc prav kratek čas pri graškem nadsodišču, je čutil včasih pač kot Slovence, vsaj glasoval je celo za slovenski razpra\ ni jezik v Celovcu (!), ali izven sodišča je bil cel Nemec. V takem miljeju se je izohličila tista imenitna praksa, ki ji menda na vsem kulturnem svetu ni bilo pa* ra: predsedniki in referenti senata so govorili zgolj nemški, pa makar stranke niso inncle ni trohice tega blaženega jezika, a naši slovenski odvetniki so pledirali slovenski. Samo njihove govore sem smel kot zapisnikar -slovenskega senata« beležiti v slovenskem jeziku in še to la s par stavki. Zanimanje za to, kateri odvetnik »vom Unterlande« pride na prizivno razpravo, pa ni bilo vedno enako. Saj tudi kakovost pledoajejev ni bila vedno ista. Kdor je prišel v Gradec samo da prebere ali recitira vsebino spisa, ki ga je podal že prej s pismeno vlogo, ta ni imel bogve kakšnega ugleda in to je prišlo večaJl-manj tudi do '/raza, ko se ie določil njegov honorar. No, če je bi! napovedan dr. i van Tavčar, so sodniki vedeli, da pride mož, ki ne odigra svoje vloge nekako formalno, ami^ak odvetnik, ki se bori za stvar iz prepričanja, zadobljenega iz poglobitve v proces tako v dejanskem kakor tudi pravnem pogledu ... In ko se je dvignil širokorlečat, si šinil dvakrat, trikrat z roko skoal bujne lase in pričel s svojim govorom: najprej mirno, poslej vedno bolj temperamentno, pa vselej strogo stvarno..., onda ni bilo na strani sodnikov dolgočasenja, zevanja, gledanja na uro..., kdaj bo ie konec, ne, sijajna oblika, ne mani pa tudi vsebina Tavčarjevih izvajanj je silila sodnike, da so ga slušali z vso pazljivostjo do kraja. In ko smo so zbrali v posvetovalnic1, je bil vedno en glas, da je govoril mojster govornik in mojster jurist. Nekako v pomirjenje, da bi taka pohvala na bila politična pogreška, se je oglasil ta ali oni izmed velenemških sodnikov: »er soli ja deutschfreundl-eh sein«... Rajni Tomšič in jaz sva sa spogledala in muzala: Naj si Ie tolažijo vest. kakor hočejo, Tavčar je pa le — Tavčar! — Ko je bil postal ljubljanski župan, je porabil priliko, da napravi nastopno vizito pri šefu višjega deželnega sodišča in višjega državnega nravdništva. Sitnost je bila Ie, ker ni imel cilindra s seboj. Nagovoril me je, da bi mu posodil svojega, a prilika je tako nanesla, da pisem mogel iti takoj s sodišča ponj domov, ali obljubil sem, da mu ga prinesem drugo jutro. Ko pa se sni-deva popoldne v kavarni Thonet-hof, ml pove, da je vizite že opravil. Pa — cilinder?! E, pravi, sem si ga šel kar hitro kupit; veste, to se ml je že večkrat primerilo, tako da imam doma že celo zbirko cilindrov ... Pitreich mi ni nikdar niti besedice opomnil o Tavčarjevem obisku, dasi je bilo za to povoda dovolj. Pa tudi Tavčar mi je dejal, da vidi v Pitreichu le lokavega, zakrknjenega birokrata. O višjem državnem pravdniku Amschelu, ki je tmel gladek, precej teatraličen nastop, pa s« mi je Izrazil dr. Tavčar, da se dela pač prijatelja Slovencem, on pa dia mu ne zaupa... In zadel je pravo: Amschel ml je ponovno in na vsa pretege hvalil Tavčarja, ali navzlic tej hvali ni nikdar niti za las krenil s poti, ki si jo je zarisal kot nemški veleavstrijec. Tele vrstice naj pokažejo, da Je Tavčar tudi v sovražnem Gradcu imponiral kot človek, politik in jurist. Morda je mnogo njegovih uspehov, ki Jih Je izvojeval med vojno za svoj uborni narod, pripisovati baš njegovi pametni politiki, ki je bila in Je vidni Izraz njegovih velikih osebnih vrlin. « Stran 10. MAJVfcNSKI NAKUD-, dne 28. avgusta 1921. Stev. 192. Iv. Vavpotič: Dr. Tavčar in slovenska upodabljajoča umetnost. Stoletni folijanti, kronike, svete knjige dremlje jo na tabernaklju in skrinjicah starodavne pisalne mize. Na zeleno pregrnjeni deščici beli papirji, pričakujoči svojega mojstra. Skozi visoka, belo zastrta okna lije v polnih prodih luč, raz vonj ena z zlatim zelenjem visoškega parka. Na stenah nemi, otemneli obrazi Brizinških, beneške kopije in velik dekorativen pano iz vitjeme. Med okni galerija bakrorezov, ikonostas glorije velikega Korza, visoko v ko- ljubeznivim prigovorom in nasvetom umetnost z vsem notranjim žarom in prepričanjem ljubeča gospa soproga. Naj vzbudim le spomin na težkoče Trubarjevega spomenika, ki jih je znala plemenita gospa s toliko nobleso premostiti, dalje na umetnostno loterijo Slov. splošnega ženskega društva, katere glavno breme je oprtila zopet nase — gospa županja. Praznih rok nisi odšel od Tavčarjevih, in ko je vojna zasekala tu- tu jezuitskoaristokratski Križani v | di poslovanju mestne galerije težko rano in je moral občinski svet prekiniti nakupovanje umetnin iz razstav v Jakopičevem paviljonu, pa je gospod župan pri mestni aproviza-ciji osladil marsikateremu izmed nas grenke in gladne ure takratnih dni in da nas ni večina poginila po strelskih jarkih, da smo utegnili tahini-rati skoro vsa vojna leta, eden boljše, drugi slabše, kakor je bil pač za to talentiran, — za to gre zopet pač nemala zasluga našemu slavljencu. Čudno le, kako hitro se dobrota pozabi — in le tako si morem razlagati, da so proglasili dr. Tavčarjev nastop proti i z r o d k o m, podcrtavam izrodkom najnovejše moderne za protkulturen čin! »ProtikulturnU Tavčar, ki Je Rasto Pustoslemsek: Jugoslovenski Ideji naproti čudovitem bakrorezu, častitljive škrinje, udobni patrijarhalni fotelji in Ogromna vitrina — miniaturen mu-zej neštetih dragocenosti in ljubih Spominov — milje, ki me je objel, prišedšega na Visoko. Spomini iz davnih in polpreteklih dni — ogledujete bogate pozlat-ke na bahavih folijantih in tu prav na pisalni mizi, "sredi tihih sanj preteklih stoletij — Leibl, Segantini, Murillo, Gvsis, von Bartels v ličnih priročnih izdajah — osupnete, — Leibl, Segantini ... dr. Tavčarjev brevir — in v trenutku razumete! »Kar je vzunaj, je znotraj«: ta Goethejev Izraz monizma, ki se krije z monizmom romantikov, velja v polni meri za esteta dr. Tavčarja. Po ljubljencih v knjigah in umetni- j ves, kolikor ga je, fanatičen estet! nah spoznaš duha in srce moža. I Toda bistvo lepote mu je absolutna In ne čudimo se prav nič, da se resnica, poštenost in iskrenost. Kdor je zaplel naš veliki romantik v ostre j greši proti iskrenosti, greši proti le-diskusije z vsakrat merodajnimi J poti in hipokritom, ki odevajo svojo umetniškimi Činitelji in da se je mo- j notranjo revščino s fanfarami cene ralo zgoditi, da so prav isti činitelji j reklame, svoje bledo stvarjateljstvo Tavčarjev principijelni afront pro- j pa s plašči tujih provenijenc, — glasili za antikulturno početje, po- j dr. Tavčar ne odpušča, znavajoči le navidezno raflftvo vna- Mož, ki je vzljubil iskrenost in njost in trdo gesto, ne poznavajoči j vestnost Leiblovega poštenega in pa bistva moža tako nežnega in top- ! plemenitega realizma prav tako, kot lega občutja, kakršno je bog poda- \ je vzljubil harmoničnost Segantini- ril le redkim izvoljencem. Ta antikul turni Tavčar, ki je že od svojih mladostnih let dalje ves čas svojega bogatega življenja me-cenašil marsikateremu umetniku, kot Župan pa, vzoren in vesten naslednik Hribarja, ustanovitelja ljubljanske mestne galerije, vrš'1 svoje mecen-ske dolžnosti večkrat celo preko meja, ki mu jih je bil začrtal takratni vsemogočni deželni odbor. jeve lirične duše, mož, ki se zna navdušiti za večno lepo linijo Rafaelovo prav tako, kot za zdravega življenja prekrpevajoče boje Bartclso-ve palete, mož, ki je iskal v umetnosti vse svoje življenje — morda igrajo tu Juri Šubičevi mladostni vplivi, nadalje italijansko potovanje in poset pariških muzejev in galerij podzavestno prav veliko vlogo — le ubranosti, plemenitosti in rit- Iskren prijatelj in mecen že šu- j mičnosti linije, jasnosti izraza, živ-bicema. svojima rojakoma, zlasti \ ljenske resnice in končno, kot otrok Jurju, ki je izvršil zanj dve veliki | polpretekle dobe, vsebinske poglo-portretni sliki, njega samega in mla- j bitve, — se gotovo ni nikdar ogrel dostno gospo soprogo, je pozneje v za slovenske impresijoniste. Očitali prav bogati izmeri podpiral nesreč- J so to dr. Tavčarju, ki si je ostal nega Lojzeta Šubica. Za županovanja pa smo vsi, kakor je to velevala Hribarjeva slavna tradicija, prišli na vrsto, enkrat eni, drugič drugi, bodisi pri nakupih za mestno galerijo, bodisi naročilih, diplomah ali pa subvencijah, Grohar, Jama, Slemen, 'Jakopič, Berneker, Zmitek, Zajec, Tratnik, jaz sam in pozneje vsa mlajša generacija s Smrekarjem, Gasparijem in Klemenčičem. zvest in dosleden. Toda zasovražil jih ni nikdar, pač pa ostal hladen motritelj. L' art pour Y art stališče mu je ostalo ves čas tuje, prav tako tudi smotri impresionizma, ki so v svojih skrajnih zaključkih eliminirali lik in linijo in se lovili le še za ana-Tzo luči in atmosferičnih prikazni. Poudarjam pa. da jim je kljub no-I tranje hladnemu razmerju do nove Ne Ie, da Je mestna galerija ; umetnosti rad priznal resnost in bogatela od leta do leta, tudi da se je priklopila narodni galeriji, katere najefektivnejši del je še danes in da Je pri vsi vladajoči stanovanjski mizeriji pod udobno mestno streho, je dr. Tavčarjeva nemala zasluga. Res je, da so pri vsem tem odločale občinske finance, občinski proračun in občinski svet, in vsa hvala STre mestnim očetom, ki so v takih slučajih v redki enodušnosti glasovali za tozadevne kredite, res je dalje, da je vsa zadnja leta vodil po Izrecni županovi želji vse umetniške agende magistratni ravnatelj dr. Mi-ljutin Zarnik, ki je imel za nas vselej odprto srce in roke, toda »liqui-aatur« je bil le gospoda župana in frazjasnil je marsikatero težko in temno uro v revnem življenju slovenskega umetnika. Pa tudi izven županovanja ni pozabil dr. Tavčar svojih nebogljen-cev. Kakor povsod drugod, mu je iskrenost njih stremljenj in jim ostal tudi zvest mecen. Da je nedavno nastopil proti najnovejšim osrečevalcem naše kulture, pa je le dokaz, kako živo se dotika vsak umetniški pojav dr. Tavčarja in s kolikim zanimanjem sledi slehernemu umetnostnemu pokretu doma. In če je smel sam Egger-Lienz v znamenitem članku »Die neuesten Kunstrichtungen«, objavljenem v reviji »Die Kunstwelt« o podobnih smereh, kakor nam jih servirajo naši najnovejši eksaltadi, zagrmeti naslednje: »To goljuf jo moramo čim odkriteje kot tako razkrinkati itd.« — le čestitam dr. Tavčarju, da je imel — ko je vse okolu utihnilo boječ se sramotenja s »starci«, »re-akcijonarci«, »rujlnami« in takimi ljubeznjivimi pridevki, pogum in je vrgel mladim petelinom rokavico. Na j obzorju se že svita dan, ki mu bo tudi ob takih prilikah drugovala z 1 dal —prav. Vrtnarju cvetja v jeseni. Spomladi so pognale prve cvetke. In bile so še plahe in bile so še redke, a naglo, kot svetlobe zgodnji soj, so širile svoj duh in svoj opoj po tratah pisanih in po ledini — vrtnarju v čast in v slavo domovini. In Bog je skrajšal noč, podaljšal dan. Nad gredami žehtelo je poletje, po vsej deželi sta si hrib in plan podajala neznano novo cvetje. In glej, Vrtnar, te skromne zemlje sin, odpre svoj vrt za vse, da sta gospod in kmet po njem hodila in uživala razgled v zastrte dni pozablienih davnin. In vsi dejali so: Srce in glava sta dala vse, Zahvala Ti in slava! Pa je priplavala počasi iznad barja ljubljanskega v meglah jesen. Začudeno obstal pogled je njen na vedrem čelu čilega vrtnarja: Iz najbolj žlahtnih in razčiščenih semen je klilo sredi megel, buri j in viharja je klilo in brstelo, pognalo in vzcvetelo na vse strani najlepše cvetje lepih dni ... Naj mi naklonjena bo čast, Vrtnar da Vam v udanosti iskreni podam ta aromatni šopek v dar iz Cvetja Vašega v jeseni! In dokler zelenijo nam poljane, in dokler nam rode bogata polja, ta šopek vedno svež ostane. V tej veri Vas pozdravlja — Pavel Golia. Slovenci smo jeli politično živeti v revolucionarnem letu 1843. Narodna ideja je takrat vzklila, a tik in sporedno ob njej je jela krepko kaliti že tudi misel slovanska ln ju-goslovenska. Razsadnik te je bil Stanko Vraz, propagator one Matija Majar - Ziljski. Prišla je sicer reakcija, toda cvetk, ki so vznikie iz tal naše slovenske zemlje, ni več mogla docela udušiti. Niso rasle bohotno, toda njih korenine so bile že krepko ustaljene in utrjene v slovenski grudi. V sedemdesetih let h je zavalovalo novo živahno življenje v naših krajih. Dala sta mu impuls ustaja bosanske raje in sijajna ruska zmaga nad Turki. Bili so to dogodki, ki so povzročali ne zrečno bol. a tudi ponosno radost vsakemu slovanskemu srcu. Ali se je čuditi, da je v tem Času postal celo kosmopolit Stritar navdušen Slovan in Jugosloven, ki je pel epopeje Slovanstvu in herojski borbi jugoslovenske raje v Bosni? Takrat je zopet razvil v jedva porojenem »Slovenskem Narodu« slovanski in jugoslovenski prapor Josip Jurčč ter z ognjevitim navdušenjem vihtel kopje za to idejo do svoje smrti. Njegovo delo sta nadaljevala Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar v »Slovanu«. Ta pokret se je poglabljal in jel je pridobivati tal tudi v širokih ljudskih masah. Avstrijski vladi to ni bilo po volji, navdajal jo je strah, da revolucionrajo nove ideje vse duhove v Sloveniji. Sklenila je, da zajezi ta pokret ter je vrgla v to svrho bakljo razdora med Slovence. Poslala je v deželo Missijo in udinjala si je Mahniča. Računala je docela pravilno: z notranjo strankarsko borbo ji je uspelo uspavati one velike ideje, ki so v neodoljivem razmahu pridobivale vsa slovenska srca ter v njenih temeljih ogrožale avstrijsko državno misel. Razvnela se je ljuta strankarska borba, ki jc absorbirala malodane vse narodove sile. Polet in razmah velikih idej je bil tako obustavljen za dolga leta. Borba se je vodila okrog rodnega zvonika, naše obzorje ni segalo preko domačega plota in naše misli si niso upale onstran domače luže. Tako je prišlo I. 1903. V Srbiji so se izvršile korenite spremembe: Srbi so se otresli avstrijskega skrbstva prestol Nemanjičev pa je zasedel kralj Peter Karagjorgjevič. Slovesno kronanje kralja Petra je bilo napovedano na dan 21. septembra 1904. Tako-le začetkom meseca septembra je sprejelo uredniško »Slov. Naroda« iz Beograda službeno povabilo na kronanske svečanosti. Ne spominjam se natanko, ali je vabilo poslalo ministrstvo zunanjih del alr dvorni maršalat. Takratni glavni urednik Miroslav Malovrh ?e bi! mnenja, da so politične razmere take, da bi ne kazalo se odzvati temu vabilo. Nasprotno mnenje sem zastopa1 jaz. Apelirali smo na predsednika dr. Tavčarja, ki je razsodil v prlog mojemu stališču. Tako je b'l ^Slovenski Narod« ofi-cialno zastopan pri svečanostih kronanja kralja Petra. V Beogradu so takrat imeli sestanke jugoslovenski umetniki in akademiki, prihteli pa so tjakaj tudi številni jugoslovenski književniki in žurnalisti. Na vseh teh sestankih se je ugotovila potreba, da se prične sistematično gojiti in propagirati jugnslovenska ideja. Zahtevalo se je, da se uvede ta ideja tudi v prakso. V tem oziru se je predvsem apeliralo na časopisje ki lahko s svojim delom ustvari v najkrajšem času vse pogoje za uspeh te ideje. Vrnil sem se v Ljubljano ter sklenil v »Slov. Narodu« pričeti s sistematično propagando za čim najtesnejše zbližanje s Srbi in Hrvati. Glavni urednik tej ideji ni bil naklonjen, smatral je stvar za neoportuno, češ da bo forsiranje jugoslovenske misli vzprIČo razpoloženja v vladnh krogih samo utrjevalo klerikalno gospodstvo. Tudi v tem vprašanju je končno odločila dr. Tavčarjeva beseda. »Slovenski Narod« je najel v Beogradu svojega stalnega dopisnika, obenem pa je otvori! stalno rubriko »Jugoslovenske vesti«, ki so imele namen seznanjati slovensko javnost s kulturnimi in političnimi dogodki na slovanskem jugu in jo polagoma s temi Injekcijami, podanimi v kapljicah, dovesti do prepričanja, da smo vsi, ki prebivamo od Triglava do Balkana, v bistvu eno in da zbog tega spadamo pod en krov. Ta cilj je bil sicer prikrit, vendar pa ne dovolj zakrit, da bi ga ne spoznali naši politični in narodni nasprotniki, zlasti odkar so se vedno če^če jeli vrstiti pod pretvezo čisto kulturnih stikov sestanki jugoslovenskih novinarjev, književnikov, umetnikov, dijakov. Klerikalni in nemški listi so takrat pričeli s koncentričnim ognjem na »Slovenski Narod«, kateremu so s stranko vred, ki jo je zastopal, očitali veleizdajalstvo. Vzpričo tega ni bilo nič čudnega, da je bila srner, ki jo je zastopal z vso doslednostjo, često v največji nevarnosti. Culi so se glasovi, da je radi stranke treba, da krene njeno glasilo na druga bolj izhojena in udobnejša pota. Toda dr. Tavčar ni poslušal teh glasov. Vsem napadom in »dobrohotnim« nasvetom je stal nasproti kategorični njegov »Ouod non«. »Slovenski Narod« pa je stopal neovirano po začrtani poti naprej jasno opredeljenemu cilju naproti. * * Sredi tega pokreta je izbruhnila svetovna vojna. Pr čele so se hišne preiskave pri državi opasnih ljudeh kakor drugodi, tako tudi v Ljubljani. Pri Ivanu Hribarju, dr. Uešiču . . . Moja sreča, da so me smatrali za manj nevarnega nego ta dva. Zato je opravil pri teh hišno preiskavo dr. Skubl sam, k meni pa so poslali koncipista Bresigarja. Bil je dober Slovenec, zato ni videl nič in ni našel ničesar, prav ničesar. Tako je ostal neopazen v predalu manifest »Narodne Obrane«, v katerem se je zatrjevalo, da ne bo srbska vojska mirovala preje, dokler ne osvobodi Hrvatov in Slovencev prav tako, kakor je rzvojevala svobodo turški raji, ostalo je neodkrito v moji miz-nici pismo takratnega majorja Milana Pribičevića, ki je govorilo o U;o-nu Župančiču, o Puli in o »Slovenskem Jugu« . . . Bogovi, kakšna sreča! Sicer bi s prijateljem Otonom že sedem let počivala v tistem tihem kotičku tam doli na vojaškem strelišču! Bilo je tiste dni. Peči v redakciji so žarele, sežlgali smo vse. kar bi moglo kompromitirati kogarkoli. Takrat se je pojavil ob vraMh dr. Tavčar, miren ln ravnodušen kakor vselej. »Grmade gore«, je dejal, »tudi tu je bila hišna preiskava?« Na to se je okrenil in odšel z besedami: »Prijatelj, vsi pojdemo na Grad. nam vsaj ne bo dolgčas, saj smo vsi na proskripcijski listi.« Tisti ali drugi dan zvečer so napravili avstrijski oficirji demon strativen obhod po mestu in župan je dobil ukaz, da jih mora z zbranim občinskim svetom pozdraviti po navodilu z balkona mestne hi^e. Pozdravni govor je moral predložiti v cenzuro baronu Sch^arzu. Govor je bil brezbarven, obsegal je pet pisanih vrst in govoril je o nasprotniku, med vrstami pa je kričal o GoHiatu in Davidu. Bistroumni Schvvarz tega ni razumel in je samo zaukazal. da se mora beseda »nasprotnik« izbrisati in nadomestiti s »sovražnikom«. Pa je govoril župan z lističa o »sovražniku* po J osebnim nadzorstvom proslulega polkovnika Bra'undla. In ko je cdšel le-ta ter smo zapuščali zbornico, mi je izročil dotični ominoznl lisitč ter polglasno pripomnil: »Zapomni si to, to je začetek konca Avstrije!« Teh besed se spominjam, kakor da bi bile izrečene snoči. Nosil sem jih v spominu na Gradu, v internatih, v Kongresovki in Galiciji, brnele pa so mi v glavi zlasti takrat, ko sem se po treh neznansko dolgih letih vračal, ne da bi nosil svoje glave v torbi, v svobodno in ujedinjeno svojo domovino. Gospa Franja dr. Tavčarjeva je bila 1. 1910. ob priliki izleta »Ljubljanskega Zvona« v Beograd cdli-kovana z redom sv. Save IV. vrste. Ko je izbruhnila vojna, so avstrijske oblasti smatrale vsakogar za kom-promitiranega, kdor je nosil kako srbsko odlikovanje. Za to s^ sla! iči hiteli, da markirajo svoj patriotizem, ter so po vrsti odlagali te redove ter jih izročali policiji Gospa Tavčarjeva ni bila iz tega kova. Dasi se jc pritiskalo nanjo s takrat najuplivnejše stiani, se i na ni udala in je z vso odločnostjo odklonila vsako misel na to. da bi odložila odlkovanje, ki ga ji je podeli! srbski kralj. V avstrijskih ljubljanskih krogih je nastalo vsled tega silno ogorčenje m »»KUfiotske« dame na Čelu jim gospa Sustcršičeva so jo izključile od sodelovanja pri ^Rde-čem križu«, češ da ne marajo sodelovati z damo. ki kaže očitne simpatije za — sovražnika. Toda delo gospe Tavčarjeve, ki se priznano odlikuje po svoji veliki organizacijski spretnosti, so težko pogrešale, /a to je dobil g. župan odločen migljaj, naj skuša to afero sprav'ti s sveta na ta način, da gospo pregovori, da izroči vladi srbsko odlikovanje. Dr. Tavčar ve je napotil na Visu o nerad, a primoran. Dosegel seveda ni ničesar. In vrnivsi se v Ljubljano, mi je pravil v kavarni »Evropi«: »S kakšnim ogorčenjem je odklonila vsako možnost, da bi uklonila zahtevi, ko sem ji namignil, kaj žele »patriotske« dame, liai" oči so se ji iskrile! Prav imponirala mi je! Pa res, ženske so včasdi bulj junaške kakor mi! . . .« Tisti dm se jc potem raznese) glas po Ljubljani, da so gospo Tavčarjevo odvedli na Grad. No, vest ni bila resnična. Namen iz sicer morda obstojal, toda lz\ eati si ga niso upali, ker so se oali ogorčenega cdpura v^e slovensko poštene javnosti. i Bilo je po prevratu L lVtSu Takratni glavni urednik »Slovenskega Naroda« dr. Albert Kiamer je kot član Narodnega Veća odšel V Zagreb in uredništvo lista sem prevzel jaz. Za narodno in državno edlnstvo so bile takrat vse naše stranke brez izjeme, da-li iz notranjega prepričanja, se da težko reči. Razdvajale pa sta ji!i dve smeri — republikanizem in monarhizem. V republikanskem taboru so bili vsi klerikalci in socialni demokrati, a na to stran se je nagibal tudi neznaten del demokratskih elementov. Za »Slovenski Narod« se mi jo zdela pot od vsega začc:ka jasno opredeljena. Zato je nastopil list takoj brez vsakega kolebanja z vso odločnosjo za inonarlnstično idejo in za narodno dinastijo Kara-gjorgjevičev. Nekaterim našim politikom to ni bilo po volji in nekega dne se je zgiasil v redakciji eden izmed politikov ter izraz 1 željo, naj bi se list v vprašanju monarhije in republike držal rezervirano, češ da za stranko ni oportuno, da bi se vnaprej eksponirala za monarhistični princip. Omeni je, da je tega mnenja tudi dr. Tavčar. Stvar me jc osupnila, ker sem se zavedal, da je stališče, ki ga je zavzemal »Slovenski Narod« glede državne oblike, docela v soglasju z dr. Tavčarjevim mišljenjem. Stopil sem takuj v telefonsko j zvezo z županom ter ga obvestil o i intervenciji. Pol ure Kasneje je bil dr. Tav- \ čar že v redakciji in mi je katego- ; rično izjavil: »Od zavzetega stališča ne od- | stopi list niti za las. Mi smo za abso-iutno narodno In državno edinstvo I pod žezlom dinastije Karagjorgje- ! vičev. Za Slovence je to edini spas! i To je naš program in vogelni kamen ! naše politike!« In pri tern je ostalo. »Slovenski j Narod« je ostal veren in zvest svoji i prošlosti ter s staro vnemo in s še j večjim navdušenjem nadaljeval bor- I bo za uresnčenje jugoslovenskih idealov. In uspeh tega dela? V s a narodno misleča inteligsn-ca je danes v jugoslovenskem taboru! Izjemo tvorijo samo klerikalci in tisti maloštevilni intelektualci, ki so živeli v tujini, se tam nasesali tujega duha ter se zbog tega še sedaj ne morejo uživeti v mišljenje in čustvovanje zares narodno osečajo-čega Slovenca, ki mu je svobodna In ujedinjena domovina svetinja vseh svetinj. A da je cvet našega razumni-štva v vrstah pnbornikov jugoslovenske ideje, je nemala zasluga dr. Ivana Tavčarja, ki je držal v najtežjih časih svojo zaščlščajočo roko nad jugoslovenskim pokretom! L. P. Prvi pouk. Velike talente in izredne genije se navadno spozna že v nežni mladosti. Ponosen in srečen je učitelj, ki ie takega poznejšega vclmoža imel za učenca; v čast si sme šteti šola, ki ima zapisano njegovo ime v svoji kroniki še poznim poznim rodovom v spodbudo in vnemo. In ta ponos, to srečo si lahko lasti poljanska lola. Poleg drugih, med svetom znanih znamenitih zaslužnih mož za narod in domovino, že umrlih in živečih, se blesti med prvimi kot najsvetlejša zvez da ime dr. Ivana Tavčarja kot tedanje ga učenca Tavčar Janeza ali podoma -če Kosmovega Janeza. Poljanska šola če tudi tedaj najprimitivnejša triviialka je dala temu za narod in domovino, prezasluženemu možu, ki slavi zdaj* sedemdesetletnico, čeprav skromen, pa vendar prvi pouk. In Četudi je bil ta pouk skromen, sai je bila te laj v Poljanah navadna enorszrednica in je ostala še veliko let potem, je vendar naš jubilant tudi ta pouk že tedaj uva-ževal kot zelo važnega in resnega; podme nauke si dobro prisvojil in razumeval. Zlata knjiga, med ljudstvom prejšnje čase tako imenovana razre i niča, nosi nemško ime: Ehren der Trivialschule Po land Errich 1840. Med učenci in učenkami, ki so j prišli v to knjigo r;i li svoje pridnost , marlj^.osti in s ive la tu ii na lar -nos; , je zapisano tudi ime ('r. I ana Tsvča • ja in sicer zadnji dve I ti njegovega šolan a 1859 60 in 16 0 61. Prvič je med štirimi ol da: \ anci, tedaj nazvanimi 1 .premfarji* drugi in zabeležen pod imenom Taučar Janez, Kosmov. Prekosila ga je neka Taučar Jera, a^za njim sta prišli Rupar Marijana in Ča-dež Mica. Naslednje in zadnje leto tukajšnjega njegovega šolanja je pa bil med dvema obdarovancema prvi; drugi je bil Tomaž Kotar iz Dobja, ki je umrl pred par leti. Imena njegovih sovrstnikov navajam v morebitno osve-ženje spominov iz te njegove dobe. Njegov učitelj je bil France Breznik, ki je služboval v Poljanah od 1846.— 1874. 1. ter je umrl v Kranju devetdeset let star. Bil je štajerski rojak, nekje od Maribora. Seveda je bil tudi organist in cerkovnik, vendar slednjega posla ni izvrševal sam. Mož je bil kajpada učitelj stare šole, starih, zastarelih nazorov, vendar za tiste čase še kolikortoliko na mestu in s silno lepo pisavo. Razumljivo je, da mu je služila kot prvo in najvažnejše vzgojno sredstvo — palica, s katero je pošteno pritisnil, če je bilo treba. Soditi po napredku, jo na Kosmovem Janezu ni uporabljal, vsaj šolska kronika o tem trdovratno molči; možno je pač le bilo, Če je kdaj zamudil šolo, ko je letni čas s preveliko vnemo lovil kapeljne v potoku Ločilnici in zamudil šolo. Naš jubilant je namreč že v teh letih v malem a z veliko vnemo gojil ribji šport, ki mu je ostal ljub do sedanjega časa. In tega svojega "učitelja, ki je po končani šoli nosil še v košu oprtiv gnoj na svojo njivico, je tako dobro in verno opisal, da bolje ni mogoče, v učitelju Štefanu Deski v povesi i „Ivan Slavclj". S Štefanom Desko ni hotel in ni žalil učiteljskega stanu, saj je ta stan, njegovo važnost in veliko potrebo vsekdar naglašal in jo tudi še dandanes poudarja. V svoji povesti je hotel ovreči za njega mladosti še vladajoča naziranja o šoli in učiteljstvu, povedati, da so učitelji vredni in potrebni drugačnega socijalnega položaja. Kakor že omenjeno, je bila za tedanje dobe poljanska šola še kaj priprosta. Enorazrednica ni imela niti svojega poslopja ter je tičala v zasebni hiši nasproti cerkve podomače »Pri Primožu". Dandanes imajo Poljane petrazrednico in še vzporednice z najlepšim šolskim poslopjem. In posreduje ima nemalo zaslugo za to fco-lo tudi naš jubilant, ko je s svojimi spisi in povestmi iz Poljanske doline, domače vasi in okolice budil in vne-mal narod za napredek in kulturo. Po štiriletnem tukajšnjem šolanju je odšel kot desetletni deček 1861 v Ljubljano v šolo. Prihajal je na počitnice v svoje ljubljene Poljane kot dijak, pozneje kot mož in doktor, sloveč pisatelj itd., a 1893. je kupil dvorec Visoko in odtedaj mu je to najljubši kraj. Ni skoraj hiše, ne brda, ne griča, ne gore, ne potoka in studenca v dolini, ki bi ne imel mesta v njegovih povestih. V njih je vsa povest, običaji in navade tukajšnjega prebivalstva tako živobuino orisana, da bolje biti ne more. In potom njegovih spisov je Poljanska dolina ovekoveče-na, bi se smelo reči. Prvi temelj k vsem njegovim delom je položila poljanska šola, če tudi skromno, a vendar prvo seme. Zato pa ob njegovem sedemdesetletnem jubileju ne sme izostati ter čestita z največjo radostjo: Se mnogo, mnogo let! Poljane, na dan sv. Roka 10-1. Jos. C. Oblak: Maščujoča pravičnost usode. »V eno verujem globoko in prepričano: v izenakujoco in rnaščujo-čo pravičnost usode.« Te besede Je dr. Tavčar tolikokrat poudarjal in tudi zapisal v svojem življenju! Pomnim jih. ko jih je slovesu os vareč zapisal kot resen memento tedaj, ko sta dr. Šusteršič in njegova kompanjona najbolj divjala; — spominjam pa se tudi, — kakor da se je zgodilo včeraj, — navidezno brezpomembnega dogodka. Rilo je ob času, ko so noreli po ljubljanskem kolodvoru za časa vojne Nemci. Pri tem se je posebno odlikovala neka histerična ženščina. Takrat je izrekel dr. Tavčar tako mimogrede, spontano proti svojemu tovarišu-spremljevalcu besede: »Kako se bo vse to enkrat bridko maščevalo!« Povračujoča pravica usode! Brezpomemben hipen slučaj — kakor rečeno mimogrede —, na katerega se bo dr. Tavčar komaj spomnil, — meni je in bo ostal v neizbrisnem spominu... Dr. Tavčar je bil vsikdar pravičen i Nemcem — to se mu je štelo celo kot slabost. Vsak človek ima tudi slabosti, — največji »pravičnik« in genij, — gotovo tudi dr. Tavčar. A eno ga pozvdiguje nad vse druge: vse njegovo delo je bilo nesebično in njegove roke so čiste. Delal je idealno v občečloveško korist. Kljub temu ga je nemškutarska avstrijska vlada, s katero so bili seveda zvezani klerikalci, prezirala ob vsaki priliki. Ni bil deležen niti najmanjšega priznanja za nesebično svoje delo, kakor ga ni bil n. pr. njegov idealni prijatelj vzor - sodnika Višnikar, kar ga pa ni bolelo. Deževala pa so odlikovanja najnezmož-nejšim tepcem in lenuhom, duševnim ničlam in nemškutarsko - klerikalnim podrepnikom ..., katerim se je posrečilo upropastiti prednika Tavčarjevega — moža neumornega — Ivan Hribarja ... In danes? Danes je — si Iicet parva (= omejeni avstrijski deželni predsednik Schwarz!) corrox>nere magnis (= razboriti pokrajinski namestnik Hribar!) — Ivan Hribar, ki rezidira v nekdaj Schwarzevih prostorih, pripel drugemu Ivanu — tolikokrat prezrtemu dr. Ivanu Tavčarju najvišje odlikovanje narodnega kralja ... In Šusteršičcva svojat se skriva po — temnih kotih ... Da, vse izenakujoča, vse povračujoča in maščujoča pravica usode — v Tebe verujem! Manica: Ko sem ga videla prvič. Ko sem ga videla prvič. Letos je minilo ravno petnajst let. Tedaj sem bivala še v svoji rodni hiši in sem, kakor je to usoda vseh kmetskih deklet v ljubljanskem okolišu, dovaiala redno vsako jutro na ročnem vozičku mleko v mesto. Z gospo dr. Tavčarjevo sva se takrat že poznali, dr. Ivana Tavčarja pa sem poznala le po njegovih spisih, katere sem imela po večini vse, vsaj po štirikrat prebrane. Najbolj so mi ugajale črtice »Iz loškega pogorja.« Na vogalu Šelenburgove in Knafljeve ulice je bilo. Gospa dr. Tavčarjeva mi pride naproti z malim zvežnjem v roki. Spremlja jo njena teta. »Dobro jutro,« mi zakliče že od daleč. »Zdaj pa gremo na Visoko. Pojdi z nami!« Jaz sem ji jedva mogla odgovoriti, kajti kakih deset korakov za njo je umerjeno Prikorakal mož ponosne postave in resnega obraza, obkroženega z gosto, nekoliko osivelo brado. Po slikah, ki sem jih imela priliko tuintam opazovati, sem uganila takoj, da je dr. Ivan Tavčar. »Jclite gospa,« šepnem tiho, »da je to vaš gospod mož?« Oospa se zvonko nasmeje in vzklikne: »Seveda je! Aha, vidva se še ne poznata. Cujes, Ivan! Daj no, daj, naši Vižmarki roko!« Meni je od veselega iznenađenja zamrla beseda na jeziku. Gospod doktor pa je pristopil, podal mi je roko in rekel smehljaje: »Za božji čas, dekle! Saj je šele šest ura, pa že strašiš po Ljubljani, j Kdaj pa vstajaš?« »Vsako jutro ob štirih, gospod doktor.« »Ob štirih že? Da, da, tako jc. Tudi jaz sem kmetski sin in poznam kmetsko življenje. Kmet je sicer velik trpin, a vendar je tndi svoje vrsto gospod. Jaz se kaj rad vračam na kmete in ravno sedajJe z pet grem.« Oospa me je nato hotela vprašati še nekaj, toda gospod dokn r jo je prekinil: »Pojdi, pojdi! Vlak ne bo C na nas. Ti pa,« — je rekel obrnjen proti meni — tudi pojdi po s- r> jih potih, sicer brdo stranke rentrčile, ker bodo predolgo brez zaju-rreka!« Med glasnim smehom, ki je sledil temu pozivu, smo se urno poslovili in razšli. Jaz sem bila tisti dan vsa Tečna in silno ponosna. Sni mi je poslal roko sam dr. Ivan Tavčar! Pozneje sem seveda večkrat prišla ž njim v dotiko. toda spomin na jutro, ko sem ga videla prvič, se mi 7.ć\ najlepši in ostane mi neizbrisen. Anton Lcban: V zarji večerni ivljenje naj bode ti delaven dan!« Sirn. Gregorčič. Dr. Ivan Tavčar praznu ie svo; jo sedemdesetletnico. Ta častni dno pa praznuje ž njim ves inteligentni slovenski svet, zavedajoč se dei> siva. da je dr. Ivan Tavčar vele; markantna oseba na slovstvenem in na političnem polju, in znajoč da sc je vse svoje življenje držal | zgoraj ozn:(čcnc^a načela — delav* nosti. Kakor vsi zavedni Slovenci — brez ozira na politične stranke — častiio svoje velikane: IJleivveisa Jurčiča, Stritarja, Gregorčiča, Aš* kerca itd., tako čislajo dr. Ivana Tavčarja. In gotovo je, da dr. Ivan Tavčar zasluži, da sc ga ob njegovi sedemdesetletnici spominja ves slo= venski svet, in to brez razlike stran; ke ali kakršnegakoli nazirania. Dr. Ivan Tavčar deluje kot ro= doljub, pisatelj, politik gotovo že 50 let med nami. Posebno delaven je bil že kot mladinec pri sodelova* nju dunajskega »Zvona«, v družbi s Sim. Gregorčičem, Erjavcem Levcem, šukljetom, J. Kersnikom podpirajoč urednika Stritarja pr: izdajanju tega odličnega lista. In ko sc jc dunajski »Zvon« prelil v »Ljubljanski Zvon«, mu je bil glav; ni sotrudnik, založnik in urednik Dr. Iv. Tavčar pa je tudi so* trudnik rajnih listov in je priznan kot eden najboljših slovenskih pi* sateljev. Znano je rudi, da je dr Iv. Tavčar glavni činitelj »Slov. Na* roda« in njegov voditelj v politič* nem delovanju. Dr. Iv. Tavčar je pa bil tudi deželni in državni po* slanec, deželni odbornik, zaslužni župan ljubljanski, predsednik mest: nega sol. sveta ljubljanskega tei voditelj raznih kulturnih korpora* cij. Vse njegovo delovanje je bilo vedno zaslužno, in zato ga naš na* rod ob njegovi sedemdesetletnici venca z lovorjevim vencem naj ■ globlje hvaležnosti. Kot predsednik s* i mestnega sok sveta in župan ljub; Ijanski je vodil ljubljansko šolstvo tako spretno, da I j ubij unsko šob stvo r:ose(.!lo veliko visino, s katere se la1 ko ponašajo le na j omikane j š narodi. Radi te?a se ne čudimo, da jc Iv. Tavčar povsod persona gra= tissima in povsod uvaževana. Dr. Iv. Tavčar je prežet osobi« to globoke ljubezni do svojega ma-rerinega jezika in do domovine. Tc ljubav goii s svojimi deli širom naše lepe domovine. Od svovj ml as (finske dobe naprej uči narod in ca vodi ter skrbi za njecov dobrobit Kako klasično*lepo piše o svojem materinem jeziku, materinski in domovinski ljubezni! V romanu »Mrtva srca« čitamo: >»Leoa cvetica si. materina ljubezen' Ka* dar je srce prazno in pusto, je du= ša — potrra in od blagih čutov zr« puščena, tedaj se zateče vselej k tebi. vzorna livbezen. In ti jo na* polniš z nebeškimi darovi in kakor mavrica zlata se raznneš čez njo.« — In drugje pravi: »Sladka je vsaka prva ljubezen ali naisiadkejša je tista prva, komaj zbujena, mlada ljubezen do domovine!« In sedaj, ko postavliamo te; melj naši mladi kralievini Jugosla* viji, moramo posebno gojiti in ne^ govati to ljubezen do naše mlade kraljevine: Srbov, Hrvatov in Slo* vencev, Jugoslavije! Možu, ki je vse svoje življenje delal za napredek in svobodo sve* jega milega slovenskega naroda želim še mnogo lepih, zdravih in srečnih let njemu na čast, a naro* du v dobrobit! Naj ga pravični Bog ohrani čilega in zdravega v ko* rist narodu — šc mnogo let do skrajnih meja človeškega življe* nja! S Stritarjem mu kličem: »Zarja — večerna, slava — neizmerna!« Stična na Dolenjskem, 16. av? gusta 1921. Vojeslav Martov: Častnik pri Kuhnovdh. Novi brambni zakon iz leta 1868. je zahteval, da izvršuj vsak za orožje sposobni moški državljan avstro-ogrske države osebno svojo vojaško dolžnost. Vse do tedaj veljavne oprostitve dijakov i. dr. ali stavljenje namestnika z odkupom, so torej za vedno prenehale. Tako je moral tudi dr. Ivan Tavčar zadostiti brambnim postavam in stopiti v vojaško službo kot enoletni prostovoljec (1872). Položiv- ši častniški izpit, je postal Se flst* leto poročnik v rezervi pri peŠpoik« št. 17 b:::'1 Kuhn. Ko je bil domaČ; polk leta lb7S. za zasedbo Bosne Hercegovini pozvani pod orožje, jc ostal v Ljubljani samo še nade"-: mi >naljoTi za Izvežbanje rezervistov; trije bar taUoni so odšli v Bosno, dva hatR-(jona pa cr/ »rab odriniti r Tret za okrepitev tamošnje posadke« Ker so bili mol R i vsi rezervni častniki pešpolka št 17. jt moral radi dr. Tavčar vršiti svojo vojno dolžnost do napovedano da-rr.o'nli/acile v po/ri jeseni istert leta. Naš polk je bU rkoro pold^^o let < v Bosni ter je prišel leta \*7% začetkom decembra na Dunaj. Oi\ ;' ;i F/.M. Marojč^ču. Polkovnik Fux Jc ostal f»mea ker mu jc bila neka tedanja Ijnb-ljanska lepotica, ki sc živi, kot stotniku odrekla zakonsko zvezo. BU Je izredno dobrega srca fn splošno priljubljen, r.e le Pri vojakih. Tudi v civilnih krogih je imel mnogo prijateljev in znancev, med katerimi se jt rad zabaval pri čas' svežega plzeu-skega piva pri »Roži« v židovski ulici. V službi pa je bil strog In neizprosen. Posebno je pazU na to, da je bil polk, kadar mu je bilo nastopit] v paradni onifonnf, brezhibne adjus Hran. Po triletnem bl\ iju na DtmaJt se jc 17. peš] •'' 13. septembra 1881. leta vrnil v I fubljan >, Polk je bil is skoraj mesec dni v Ljubljani, a sc k polku spadajoči rezervni častniki Pe niso bili javili pri polkovniku! Psi jvh je torej pozvati, da se mu morajo osebno predstaviti v paradni uniformi. Lepo oktobersko solnce Je bflo prodrlo gosto ljubljansko inevlo, ko sem stopal po »Bregu« v poikovno pisarno ni inšpekcijsko službo. Nedaleč od sedanje dr. Tavčar« jeve hše m: pride sam nasproti v paradni opravi. »No, kaj vam je povedal strotfj gospod polkovnik?« sem vprašal lajtnanta dr. Tavčarja. »Malo nas ie oštel! Meni osebno pa je še omenil, da moj portepo nima ničesar več »paradnega« na" sebi, ker je že precej obrabljen. S;ri je resnica. Toda eno ali dvo leti. ki jih imam še doslužitl, bo že Šo vzdržal.« Po tem srečanju nisem videt đr. Tavčarja nikoli več v uniformi. — Fr. 2. 0 Krikih čarounlcah. V Krškem imajo kroniko in ie v kroniki popisano, kako so bili Krcani že njega dni na glasu kot reelni trgovci, da pa so bili jako vne* ti tudi za vero in da niso v začetku osemnajstega stoletja nič manj ne* go okoli 40 oseb zaradi dokazanega Čarodejstva promptno in solidno sežgali na grmadi. In je pripomniti, da so bile se* žgane Čarovnico vseskozi staro in preležano blago in da so bili njih zakonski družeti vrli krščanski mo* žje, vdani tako v božjo voljo, kakor v pravico posvetne gosposke, ki »ta jim zaradi dušnega blagra jemali in v jarem ognju pražili vajene dru* žice. Ohranila je kronika imena uglednih meščanov, ki so pokoreč se glasu svoje vesti in v večjo božje čast celo sami ovaj ali svoje soproge zaradi zlodejskega čarovanja. Pa so tudi iz okolice, iz bližnje in dalj. ne, dohajali zakonski možje z enakimi bogoljubnimi težnjami ln je bilo dokaj prometa pred sodni* kom in po štacunah in krčmah, pa tudi obilo novih porok se ie prsno* valo, čini je potekala prizadetim vdovcem doba žalovanja, in so se praznovale poroke po starodavnem običaju ob obilem jelu in pilu s trobento in basom in so bili Krčani zadovoljni s položajem. In še razo* deva kronika, da so bile v onih ča* sih tako meščanske gospe kakor da* leč naokoli tudi kmetske ženice kar jih še ni zapadlo grmadi, vobče izredno ljubeznive s svojimi so* progi. Bil je pa v onih dneh in to baš leta 1714. za mestnega sodnika v Krškem Matija Juriša in je imel že* no, bila je takorekoč že v letih in na oči jako pobožna, večji del svo« jega življenja je prek leč al a po cerk* vah. Le da ao Matija Juriša ni dal ugnati varljivemu videzu njene po« božnosti. Kolikorkrat in od katere strani koli si jo je ogledoval, vsaki, krat je prihajal k istemu zaključku: Nak9 nje preljubi Bog ne bo vzel in ne bo v svoje kraljestvo, ves bi mu skazila raj. In še je ugibal, kako se je moglo zgoditi, da si je takšno in baš to izbral ženo, ugibal je in uge* nil: peklenske čare so ga ujele v svoje mreže. Ponašala pa se je imenovana gospa, kakor rečeno, jako pobožno in so jo čislali tudi očetje kapucini katerim je hodila izpovedovat svo* ie, zlasti pa še grehe vseh drugih krških gospa. In so v nedolžnosti svojih src hvaležno sprejemali da* rove, ki jim jih je pošiljala z mize in kuhinje svojega moža. Pa pripoveduje kronika in zdaj* le se pričenja zapletliaj, kako da se je bil graščak na sosednjem Šraj* barskem T urnu spomnil mestnega sodnika Matije Juriše — morebit:' je imel pri njem kako pravdo s kr* škimi trgovci ali kali — pa mu je poslal košek lepih krških rakov in na vrbovi vejici nabrano kito okus* nih ptičev. Kroniki ni posneti, kake vrste so bili ptiči, toda kakorkoli, sodnik se je razveselil pozornega daru, dal je kuharici potrebnih ukazov in šel, da si povabi na obed mestnega svetovalca Ivana Mihaela Lodla. (Ta Ledi je bil koj za Jurišo 1715. leta izbran mestnim sodnikom). Bila sta si prijatelja in sta ra» da drug drugega povabi jala in to za* radi prijazne spodbude pri jedi. Sodnik je bil torej z doma, pa se je baš ta čas vrnila od cerkvenih svojih opravil njegova gospa. Nos jo je zanesel v kuhinio. skoro je padla znak, ko je ugledala divoto rakov in omenjenih brezimenih p ti* Jok. b ni izplačevala, odkod im a* kaj, ampak se ji je sprožil jezik, da ji je regij alo iz ust in regij al o. dokler da niso bili raki kuhani, ptiči ocvr; ti in kuharica vsa iz uma, in je mo: rala kuharica z raki in ptiči v pokri= tih skledah na eno dve k očetom kapucinom. No in potem se ie razvijala stvar slovom beležk v kroniki približno takole: Opoldne pa pripelje sodnik pri* jatclja pana Mihaela Ledla k obe* du. Od prijetnega pričakovanja se obema smehljajo lica: »Holaj na na mizo ptičke, za ptički rake!« Sc* deta in se široko prekrižata h krat: ki molitvi, da jima laze mine čas čakanja. Odmolita, Čakata in čakata, sodnik kliče, se prikaže v vratih go* spa: kakšni ptički, kakšni raki? — nikdo da ji ni ničesar povedal o ka* kih ptičih, o kakih rakih, pa je vendar gopodinja, — in so ji regij a* la brezzoba usta in se ji je regijale in regij alo brez konca in kraja. Sodnik po konci in mimo re* gljajoče gospe v kuhinjo, zagrmeli so lonci, zapele so rene, klof in čof vik in krik, in že je prišla resnica na dan, kam je nesla pot ocvrte Pozdrav lovcev. Tvojemu lovskemu peresu, ie v klasičnih spisih, kakor: »Ot in struga«. »V Zali« itd. naniz nebroj divnih lovskih nrirorov. Tvoji lovski streti, ki Te \m gonila od zorne mladosti do dane| z neodoljivo silo v mračno vfs^^fkš gozdove, v zelene vrhove Rak^e na pisano polje krško aH na me0P no barje ljubljansko, kjer si narfi krcsal plamene lovskega hnmo^a, Tvoji lovski zavednosti, s kat tero si ščitil povsod in pri vsak! prfc liki, v zbornicah in uradih, v dnr« štvih in na shodih interese ToTstvs se ob priliki Tvojo sedemdeset, letnice globoko klanja Slovensko lovsko dro^fvrj. Ljubljana, 2?. avgust« I°2T. ——---——- .*. Spominjajte se Pt— ■■■■■■■■■■ !. . I - IHllfJL.il I »O,« je rohnel gospod sodnik »ni prvič tjakaj romal moj oboo, ali pri Bogu in pri vragu, romal ja zadnjič.« ln je planil, kakršen Je bil, brez klobuka in palice, iz hiše. Pi4 jatelj Ivan Mihael se jc žuril se njim, povabljen je bil na ptičke in rake, spadali so potemtakem tudi * njegovo področje, ni še obupal, da jih bo deležen, in je štel potemta* kem svojo navzočnost za neizogth* no potrebno, čim se zalotijo. Reg* Ijaje ju je spremljala gospa, a z vikom, solzami in otečenim liocm je sledila kuhinja. Častiti očetje kapuoinl so sc« deli skromni in zadovoljni pri obe* du, pa jih bližajoči se nenavadni šunder na cesti zvabi k oknu. Vi* deli so čudni sprevod, bili so učeni možje in modri, pa ao v hipu spe** znali položaj. Sinil je brat kuhar in izginil z usodnirrta skledama, pa se skoro z njima zopet vrnil; pokriti sta stali na mizi kakor poprejfc Na poti se je bilo sodniku raz* burjenje malce ohladilo. Ko je zdajci vstopil pred častite očete, se je zavedal dostojanstva poavo-čenega kraja in dostojanstva svo* jega lastnega stanu in io pozdravit Pismo Iz Prage« Smrt velikega gospodarja in osvoboditelja Srbov, Hrvatov in Slovencev, kralja Petra, je napra* vila na češkoslovaški narod globok vtisk in vzbudila iskreno sočustvo« vanje z bratskim jugoslovenskim narodom. O tem pričajo oficijelne izjave, žalni prapori na vseh javnih poslopjih v glavnem mestu države ki odkritosrčno žalovanje češkega občinstva. Češkoslovaški narod sc jako dobro zaveda junaštva in ve* likosti žrtev, ki so jih doprinesli borilci za svobodo zatiranega naro; da jugoslovenskega, in zato se ga dotika vsaka bol v Jugoslaviji ena* ko občutno, kakor da bi bila to bo" lastnega naroda. To je pa tudi raz= veseljivo jamstvo za bodočnost, da se Jugoslavija in Češkoslovaška ne zapustita v nikakem težkem trenub ku, ki bi mogel priti nad nju. — Pripravlja se parlamentarna vlada Po neuspehiii koalične vlade socialistično * agrarne je privedel prezir dent republike v septembru lanskega leta na krmilo uradniško vlade z ministrskim predsednikom dr Čemim, sestavljeno po večini iz strokovnjakov. Tej vladi se je po* srečilo spraviti administracijo po večini v red in zvišati državno av? toriteto. Stremljenje po parlamen* tarni vladi, ki je v načelu sicer pravilno, ne izhaja toliko iz resnične potrebe po izpremembi vlade, ki se je razmeroma dobro obnesla, marveč iz želje socialističnih straak, da pridejo do moči. Parlamentarna vlada bo splošnosti dobrodošla te* daj, ako bo boljša nego je uradniška ali pa vsaj taka. Pogajanja z novo vlado se pričenjajo, k sestav^ nove vlade pa gotovo ne pride pred drugo polovico mesca septembra Prezident Masarvk je konferiral na svojem letovišču v Lanih z vo--ditelji strank in izvrševalni odbor! posameznih strank se zdaj posvetujejo o pogojih, s katerimi bi vsto* pile v vlado. Novi kabinet ima bit:" vsenarodni in v njem imajo biti za* V Pragi, 24. avgusta 1921. stopane nastopne stranke: socijal« no demokratična, češka socijalistiČ-na, narodno demokratična, republi* kanska, agrarna in ljudska. Osebne kombinacije so vse preuranjene. — Pretekla nedelja je bila za češko* slovaški narod velik praznik. V vzhodno * češkem podkrkonošnem mestecu, v Hronovi, se je vršila ve* lika proslava sedemdesetletnega rojstva znamenitega češkega pisa* telja in buditelja Alojzija Jiraska Navzočih je bilo nad 60.000 ljudi Poleg drugih sta govorila o zaslu* gah slavljenca tudi dr. Kramar in predsednik narodne skupščine To* mašek. Vse časopisje je govorilo c velikem pomenu pisatelia Jiraska ki je v Času vojne tudi aktivno po; segel v politično vrvenje in ne malo pripomogel, da se ie vzdržala neizprosnost napram Habsburgom in Avstriji v času, ko ie bilo vstraj« nosti in vere v zmago pod j armije* nih narodov najbolj potreba. — V Češkoslovaški republiki se vrše priprave za sestavo enotne komu; nistične stranke. Dne 26. t. m. se vrši sestanek zastopnikov češke komunistične stranke, dne 27. t. m pa bo državna konferenca češko* slovaške, nemške in poljske skupi* ne komunistične stranke, ki se ima* jo spojiti s komunisti ostalih na* rodnosti v enotno komunistično stranko. Nacijonalna napetost nem: ških in madžarskih sodrugov otež--kočuie združitev komunistov v če* škosiovaški republiki, zato se je hotelo doseči, da bi posamezne na* rodnosti dobile nekako avtonomi* jo. Proti nameram nemških in mad* žarskih komunistov pa se je izrekla Aloskva, in tako doživimo v naj« krajšem času združenje brez izjem Ali zelo dvomljivo je, da bi bil tak stvor sposoben enotnega in harmo* ničnega delovanja. Narodnostni spori so preveč vkoreninjeni in jih ni mogoče tako na kratko porav* nati, kakor si to domišljajo v Mo= skvi. A. R. PolfltICne oesti. Si lija Petra I. Velflsega, difelja. Danes popoldne ob treh se je čitala slovesna zadušnica za Nje* govo Veličanstvo umrlega kralja v ruski cerkvi v rue Daru. Obrede je opravljal arhidijakon Smirnof, asi* stirali so svečeniki ruske cerkve. Prisostvovali so: Mihajlović charge d' affaires naše kraljevine v Parizu, Mosković, naš delegat v reparacijski komisiji, minister Jam kovic in vse osobje našega posla* ništva v gala uniformi, člani diplo* matskega kora vseh držav, ki sc zastopane v Parizu, in mnoge oseb* nosti visoke pariške družbe in tuj: ske kolonije. Predsednika Francoske Repu? blike je zastopal polkovnik Nogues foveljnik njegove vojaške misije rancoska vlada je poslala k za* dušnici Daniela Vincenta, ministra javnih del, ministrski predsednik in minister zunanjih zadev sta pa bila zastopana po M. de Peretti del; la Rocca, ravnatelju političnih za? V Parizu, 22. avg, dev in M. Cartcronu, šefu ministro« vega kabineta. Ministrstvo zuna* njih zadev je poslalo celo zastop* stvo. Vojaška šola v Saint*Cyru in Ecole polytechnique sta poslali de* legacije. Aled mnogobrojnimi udeležen* ci so bili: Sir Milne Cheetam, an* gleški minister; Maklakof, ruski poslanik; Hoersch in Forster od nemške legacije: Lahovarv, rumun« ski charge d* affaires; Athos Ro* manos, bivši grški minister; sledeč"-' francoski generali: Dubail, Andre Simon, Pau, Tanant, des Garets Balrourier in Buat; seinski prefekt Aubanel, zastopstvo mesta Pariza: ruski admiral Nikolaj Kolomeicof in polkovnik Svečin, bivši priboč* nik carja Nikolaja II. itd. Obreda se ie udeležila cela ju* goslovcnska kolonija v Parizu, med njimi gospa in gdčna. Vesničeva in rektor ljubljanske univerze R. Zu* pančič. P. V. B. Bolezesi krmila Rleksasidlra se Eiolfša. — d Beograd. 25. avgusta. Pres* biro poroča iz Pariza: Francoski in naši zdravniki so izdali včeraj na* stopno poročilo: Zdravstveno sta? nje Nj. Vel. kralja Aleksandra se trajno boljša. Jutranja temperatu? ra je znašala 37.2, večerna 37.9. j žila 90. 1 « Ramefitov E Italijo. Kakor smo isvedeli, j« doslo med italijansko in nafto razmejitveno komisijo radi meje v okolici Žirov in Kranjske gore do tako dijametralnih nesoglasij da je malodans popolnoma iikijucen vsak sporaamm. V smislu npstlske pogodbe se pretMoti spor t rassodbo predsedniku švicarske republike Motri. ss Pismo is Ljubljana. Beogradska >Pravda« priobčujo is Ljubljane najbrže izpod peresa svojega glavnega urednika poslanca Sokića dopis, v katerem čitamo med drugim: >Cim se fe v Sloveniji uvedelo ta smrt kralja Petra, se je takoj opažala iskrena žalost naših slovenskih bratov. Kmetje po raseh eo razobesili črne zastave, da dokumentirajo svojo vidno BOČastvo v splošni narodni žalosti. Ta naetop je primorat tudi katoliške duhovnike, ki neizrečno sovražijo vsa, kar je pravoslavno, da so morali tudi oni razobesiti na božjih hramih rrna zastave. PosknSal eem, da si razjasnim ta po->av, ki mi fe pričal, da plovenehi km^t že kažs več inicijative, več svobode v svojem postopanju in, kar je naj-glavneje, vedno vev »miala r.a nažo skupno zajednico. Y razgovorih sem konstatiral, da so slovenski duhovniki držali do sedaj Slovence pod duhovnim pritiskom taksne narave, da se nobeden ni sm*l oddaljiti od tega, kar mu je duhovnik zaukar.al. Tr^bn i» uvaaevati, da se katoliiki duhovniki v Avstriji ijrrali prvo vloeo, da so imeli največji vpliv in da fo lahko vri vseh oblastih preganjali krnita, nfco jim ni bil poslušan. Danes je vse to odpadlo, ker kmet u videva, da duhovniki nimajo več stare moči. Oni nimajo več niti onega pomena, niti oneira, vpliva, ki so ga imeli preje . . . Slovenski kmfetje so izredno dober materijal tnJto v političnem, kakor r narodnem ozira. Oni md v mnogem ozira spominjajo na našega kmeta, vendar pa je med njima velika razlika. Na$ kmet je politično popolnoma zrel, & Slovenec mora £a le prehoditi to šolo. Trenotno predstavlja Slovenija dober teren za politično in naeijonalne vzgojo, in v tem pogledu želim opozoriti nanjo vse nase politike^ ==s Zakonodajni odbor. Zakonodajni odbor Narodato sknnščine prične s svojim delom žo začetkoma prihodnjega meseca. Za 1. september so sklicane posamne sekcije tega odbora, 4. septembra pa se sestane plenum. Rama ministrstva so že predložila razne naredbe in predloge v reštev. Minister za socijalno politiko je nredložil odboru vse naredbe, ki se tičejo delavske zakonodaje. — Klerikalna proti državna propaganda v inozemstvu. Ena zadnjih številk v New-Yorku izhajajoče revije >Atlantic Monthlv« prinaša članek z |* naslovom >Verski konflikti v Jugoslaviji«, ki ee glasi: >S tem, da fo bilo vteleeeno v Jugoslavijo veliko število rimskih katolikov, so se odnošaji med državno srbsko cerkvijo, ki je pravoslavnega ali orijentalskega veioizpo-vedanja, in med zapadnimi katoliki poslabšali. Po vesteh, ki smo jih dobili is švicarskih virov, je vlada, ki favorizira pravoslavno eter kov po svojem programu politične centrali za-ei je, ustanovila nove pravoslavne župnije v severnem, katoliškem delu kraljestva. Mernda daje rudi vlada pravoslavnim župnijam Šolske denarne fonde, ki so določeni za katoliške cerkve, in v polit, službah daje prednost pripadnikom pravoslavne cerkve. Dopisnik Neue Ztlricher Zeitung pravi, da gotove brez verske skupine, radiknlci in skrajni liberalci, podpirajo politiko vlade. To je tudi vzrok, da ni imela nobenega posebnega zanimanja, d a ohrani ozemlje, kjer prebivate katoliki v večini, in tako je Beograd rade volje prepustil Italiji kraje s katoliško večino prebivalstva, Pomisleki političnega značaja so onemogočili zbližanje med srbsko narodno cerkvijo in novo ustanovljeno čehoslovafjk'o cerkvijo, razumljivo je pa, da njeno časopisje toplo simpatizira s separatističnim gibanjem čeških bratov.< Tako se lažejo na&i klerikalci v inozemstvu o domačih rasiaerah in Ščuvajo proti lastni državi, ako pa jih potem imenujete s pravim imenom — protidržavne elemente, pa ss delajo v dno duše užaljene. =s Zsicsj propad* Trst? Beograjski >BaIkan< piše: Italija ss toliko zavs<*timia( da dobi Trst in Reko, da je ves svet dobil velik vtisk, da Italija brez tfch d veli pristanov ne more živeti. Toda ltali>a je z neverjetno naglico zgradila nova skladišča, izgradila in razširila pristanišče, izbagerovala velik del dosedanje luke v Benetkah, a to povsem na tihem, brez vsakega Lrupa, tako da danes vsi veliki pomorski brodovi, ki so prej prihajali v Trst, odhajajo v novo beneško luko. S tem ie roiasnjeno, zakaj Trst propada. V Trstu je res trgovski promet izumrl. Banke se selijo v Benetke, tovarne so pralne, firme padajo. Italija dela neumorno na to, da napravi iz Benetk ne samo te;ra, kar je bil Trsi pred vojno, nogo da Benetke, staro Venecijo dvigne na štiri sijaj, Ze je izgotovl]en tudi načrt za kanal za morske ladje prav tja do Vidma. as Upor v indi]ski provinci Maia-bar. Iz Londona poročajo o velikih neredih in nemirih, ki so izbruhnili v indijski provinciji Malabar. Pije so jih provzročile delavske agitacije. Glavni uporniki so iz nekega mobamedaaske-ga rodu. ki so hoteli preprečiti pro<*<»s proti nekaterim voditoljem antiangle-ikega gibanja, obtoženim hujskanji ljudstva na vstajo. Bližio Kallkuta je neka skupina upornikov popolnoma porušila tamkajšnjo železniško postajo, brzojavne in drue> naprave. Varnostne straže so morale bežati prod uporniki. Ti so nadaljevali svoje delo in so porušili razne želesniSke in brzojavne zveze. Indijska vlada je poslala nad upornike rediyi angleško vojaštvo-, ki jih ie raspršilo. Več o«reh j« bilo mrtvih. Vest o vstaji v malabar-ski provinci je vzbudila v Londonu velike skrbi, ker ie situacija v Indiji na sploh jrko težka. ,— Zanemiv prizor. Veliki, svečani, naravnost impozrintni t>ogreb blage pokojnega kraja Os\"oboditelia je nudil marsikateri zanimiv prizor v pisanih nijansah. Tudi politično zanimivi sujeti so *e vrtili kot v kinematografu. V veličastnem sprevodu, ki je spremljal kraljeve zemeljske ostanke do kolodvora, na primer je korakal tudi — g. Stojan Protič. Skupno ž njim pa ie korakal tudi — g. Matko Laginja I., bivši ban hrvatski .... — Zagorci in kralj Peter. Nad seststo odličnih Hrvatov, odposlanstev iz vseh mest in krajev Hrvatske in Slavonije, raztm Zagreba, ie spremljalo kralja Petra na njegovi zadnji poti. Zelo številni so bili tudi kmetje iz hrvatskega Zagorja, oni stanoviti Zagorci v svojih pisanih narodnih nošah. Prvikrat so videli naš B^grad, prvikrat se pogovarjali s srbskim bratom-s*eljakotc. V Zagorju kraljuj* >kraljc Stipe Padič, Ko so so Zagorci veselo vračali domov iz Beograda, so krepko govorili: >Eh! Kako to. da ni vodil konja belca Siipie«? Ako Stipe ne pride, da pelje konja pri kronanju kralja Aleksandra, onda mi nismo Zagorci.<: — Stari borci Icrr^jn Petra. Po Bveea&icaa sprevodu na kolodvoru so se stari borci kralja Petra, sivolasi starci iz Bosne in Harengovine vračali proti mestu. Međseboj so govorili. Eden starce veli: >Pa hvala. Ko sem že od doma odhajal, mi je bilo tako lahko pri srcu. Pa za to, kar sem danes videl, ne bi mi bilo Žal iti na kraj sveta. Zdi se mi, da me nič več ne duši, mogoče zato, ker sem izpolnil dolžnost proti našemu vojvodu« . . . >To čemo pripovedovati, dokler še živimo. Zasužil je. Siromak fe mnogo pretrpel« ... je govoril drugi starec. »O! O! O!« je dajal oče gvar* idijan duška prijetnemu iznenade« nju. »Gospod sodnik, kaka čast! Ljub bi nam bili gost, da ne priba* jate prekasno.« Ali so bile sodnikove oči že našle na mizi, kar so iskale. »Ni treba, da sem gost ob svojih last= nih skledah!« Z urnim korakom jc stopil k mizi in je odkril prvo skle* do, odkril je drugo, pa je ostal nem In okamenel. In je pogled v skledi globoko podrl rudi gospoda mest* nega svetovalca Ledla. Ni pa one* mela in okamenela gospa sodnica ali je zato popadel nesrečnico tisti hip krčevit smeh, ki ji je grozotno pačil lice in zvijal telo. Zona je ob* šla vse navzočne: namesto rakov sc bile v skledi žive žabe, namesto ptičev krastače 1 To čudežno dej* stvo točno in določno beleži kro* nik a. Le častitega gvardijana lice je neizpremenjeno sijalo v vajeni mi* lini Mrk in brez besede se je obr* nil mestni sodnik in šel. Za petam: ga je sledil verni prijatelj Ledi. obed v izpremenjenih oblikah ga ni več mikal, in je bil živo užaljen. Kuharica se je trudila okoli gospe toda krči niso odnehali in ni odne* hal grozoviti grohot, ki se ji je usi? pal iz brezzobih ust. Častiti očetje so poslali za go* ftpoćom sodnikom* da je pri njih pozabil gospo. Ali mesto mestnega sodnika sta prišla mestna dva hlap« ca z nosilnico, pobasala sta gospe in jo odnesla, pa je nista nesla do* mov, nego v mestni stolp, kamoi so zapirali čarovnice. Kronika poroča, kako velikan* sko pozornost da ie vzbudil dogo* dek; iz Li ubijane so poslali glasovi* tega kriminalnega sodnika Božiča pl. Weihnacht in ie bila preiskava jako temeljita. Ko se svoje lastne krivde zločinka ni mogla otresti j kajti se je bila preočitno zgodila čarodejska izpremenitev ptičev in rakov v krastače in žabe, je po na* vdahnjenju satanovem skušala vsaj še druge pogubiti. Zlasti je dolžila sokrivde častite kapucine očete. Toda so bili člani možje, izkušeni v čarovniških pravdah, vsak je no« sil na goli koži blagoslovljen amu« let, in moč teh amuletov je varova* la sodišče, da ni verjelo zlodeiskim klevetnjam. Obsodili so jo in se* žgali. Njen soprog ji je bil še preskr* bel lep, stanu primeren sprevod iz ječe do grmade. Spremljali so jo štirje izpovedniki iz Ljubljane, ob vsaki strani eden in eden spred in eden zad, in voz, ki ie na njem se* delo vseh pet, je bil okusno ogr« njen s črnim blagom. Rabelj je bi! x kolegijalno pošajgoiu* gospoda sodnika oblečen v najlepši svoj kroj, bil je postaven mož in ženske občinstvo se ga ni moglo naszledati Pa tudi sodnik Juriša je bil deležen obilih prijaznih pogledov od stra* ni nežnega spola; v dobro so mu šteli, da je tako dostojanstvene dal izkazati svoji soprogi zadnjo čast. Soglasna je bila o njem sodba da bi bil navzlic svojim letom šc kos osrečiti žensko srce. Koraka! je koj za rabljem in ni gcnil očesa od svoje žene, dokler ie je bilo kaj videti in ie bilo o njci količkaj slu* ha in seveda duha. In zraven so neutrudno godb' mestni piskači svoje žalostne in izpodbudne viže in so godli tako vrlo in krepko, da ni bilo skoro nič čuti zlodejskega grohota, ki ie pc poročilu stresal čarovnico, ko so fc peljali mimo samostana očetov ka* pucino v. Bilo je zelo lepo in se ie sloves krepostnega mesta krškega silno utrdil in razširil daleč po so* sednih kratinah. da ni bilo po kr« ških krčmah več prostora za tuice ki so vreli semkaj zaradi svojih že* na. In so bili Krčsni po pravici po* nosni nase pa je tudi cerkev kre* meni to njih vernost stavljala za zgled vsemu drugemu svetu. Jaz mislim, da ta snov ne bi bi* la neuporabna sa izvirni roman la domažn zgodovine, ako bi človek I imel časa in tako dalje: ljudje rad' bero take stvari, posebno če je knjiga tiskana na boljšem papirju in je tudi drugače zunanja oprema lična. Romanopisci, genite se! In da se ne pozabi: V kronikJ stoji še nekaj, kar pa nemara ne spada v leposlovje, ampak boli v pravno vedo. Zakaj so namreč Kr* Čani s tako gorečnostjo pa tudi uspešnostjo započeto preganjanje Čarovnic kar na mah opustili. Kro* nika piše, da zato, ker so iim pri* čeli prihajati od višje ljubljanske oblasti računi za pravico: sodnik ni bil zastonj, pisar tudi ne, najbolj drag je bil rabelj, pa tudi grmada je stala, v vsako je šlo devet voz drv in deset otepov slame in še tc in še to. Skratka, računi so bili za one Čase čuda visoki, ti, mesto kr* ško, pa plačaj! Pa so Krcani dobili ljubljanske te fakture v roke in so jih razumeli pa so dejali: »Nak! Reč je lepa in zaslužna, ali je za nas predraga, mi smo trgovci. Naj dedci odslej sam:' opravijo s svojimi ženšČinami, ka* kor vedo in znajo, mesto jim jih ne bo več sežigalo.« In so pri te i priči Izpustili vse Čarovnice in stornirali vse pravde In so imeli prav: čarovniške prav* de bi jih bile pognale v konkurz. — Na Gregorčičevem grobu. V nedeljo, 21. t. m., je romala velika množica zavednega goriškega Ijud« stva proti Sv. Lovrencu, kjer poči* va nsš pesnik Simon Oregorčie. Vojni vihar jc pridivjal tudi na ta kraj miru in pr>~godova! grob in nagrobnik Gregorčicev. Sedaj so greb popravili in ."iova posvetili Na prostem se je vršila maša, po maši pa blagoslovitev popravljene* ga groba. Pevski društvi i" Knba« rida in Sužirla sta. zapeli štiri pe* s.mi, med njimi večnolepo »Nazaj v planinski raj«, ki k* pokofnemn pesniku tako srčno ugajala /' vzvi* šenimi čustvi sc ie štcvi'm množi* ca rr.zšla na vse krnic. Neugodne vreme je onemogočilo prihod iz oddaljenejših delov goriške po* krajine. — »Goriška Matica« Leđa za prihodnje leto tri knjige in sicer kor lefi^r. Zabavno knjižico in Legende pesnika Lovrenčiča. Lansko leto se ie razposlalo goriškega koVdaria in Zabavne kn:iž!r.e nad 20.000 izt^sov Letos se naklada pomnoži. — V Prvačini so bo vršila v n^-delfo 28, t. m. sportno-telovmdnn prireditev, ki obeta biti prav ler>a erjodo na vzpored In na izvršene priprave. Po tej prirod* vi vprlzoro Slani rorlfc- kepra dram&tičnega krožka Fin2garje> vo ljudsko zgodbo v treh dVerigac — V AjdovSf-M-i |e zcoill ta škandal, da je dobil razpisano tobačno trafiko milijonar, Bolaffio. Za trafiko po prosili razni in\alidi in drugi podpor^ vredni ljudje. Psr&f?!^ obrana. — št Rf, rn*a obmejna stražn. v nevarnosti! 5t. Ilj, ta na dov žita. Do 25. avcusta pa je do« spelo samo 1,300.000 pudov. V 24 gubernijah je bilo oddano samo 64^ žita, v 11 gubcmiiah pa še manj. V raznih krajih so kaznovali mudlji« ve kmete z enoletno ječo in jim za* plenili skrito žito. Aretirali so več dobavnih komisarjev zaradi zlora« be uradne oblasti in zaradi veriž« ništva. O HABSBURŠKEM VPRAŠANJU — d Dunaj, 26. avgusta. Kakor poroča »Neue Frcie Presse«, se bc na prihodnji seji zveze narodov v Ženevi prejkone razpravljalo haba* b ur ško vprašanje. 192. štev. ^SLOVENKSI NAROD* dne 28. avgusti 1921. stran 13. Vojvoda Peter mrkonjlč. Na prošnjo našega urednika je nam stari bosanski četaš z. Viktor Merlak, ki se je, kakor znano, udeleževal ustaških bojev v Bosni od meseca avgusta leta 1875. do konca marca 1S76, v četi vojvode Petra Mrkonjiča in ie bil tri mesece vedno r neposredni bližini voi-vodovi, podal nekatere zanimivosti o vojvodi samem. G. Merlak nam piše: »V Vašem cenj. listu sem svoje doživljaje v Bosni ie januarja L 1919 v kratkem opisal in oertal boje s Turki. Teh bojev ne bom obširno opisoval, ker so o njih že razni časopisi p t'.nesli točne opise. Toda noben list se ni prinesel podatkov, kako je vojvoda Peter Mr-konjič živel s svojimi ljudmi, posebno v gostih bosanskih gozdovih in corah. Evo Vam nekaj zanimivosti! Kakor vsi, tako je imel tudi vojvoda na zemlji pod seboi malo listja, pod glavo pa si je dal podglavnlk iz kavčuka, katerega mu je napihnil njegov zvesti sluga J e f t o. Bog ve. če še Živi! Ogrnil se je z odejo. Taka ie bila postelja. Bili smo nekoč vsi zelo utrujeni od naporov in pohodov. Polegli smo kraj ognjev. Tiho, mirno. Vojvoda se je tudi vlegel k ognju in vzkliknil: »Bogme, dobro bom spaL boije kakor v kaki mehki postelji.« Oglasil se je stari hajduk, čika David: »Veruiem Ti, gospodine! Bolje boš spal, kot v mehki postelji. Ko si legel v mehka nisi bil utrujen, kakor danes, a imel si skrbi. Danes si utrujen, a nimaš skrbi, ker Te čuvajo Tvoje verni ljudje . . .« »Hvala Ti, Davide, in Vam vsem!« je odgovoril vojvoda ter mirno zaspal. Vsi smo vtihnili, polegli in zaspali . . . Zjutraj je vojvoda Pero imel navado najpreje popiti požirek dobre bosanske slivovke in posrkati skodelico pristne bosanske »kafe«, ne ljubljanske >^kave«. Zatem !e zelo rad zavžil *cic-varo«, t. j. ovčji sir, zmešan s smetano, jajcem in praženo čebulo. Rad ie zavžil za dojužnek jetrca ali ledvice, na ražnju pečene. Vse te stvari smo dobili po zapuščenih bosanskih hišah. Sploh so si znali ustaši na lep način preskrbeti živež. Pil je vojvoda Peter samo vodo. alkohola ni maral. Zelo rnnoco pa je pušil. Oblečen je bil vojvoda priprosto. Na glavi astrahansko kučmo, temno zeleno francosko bluzo, hlače iz jele-nove koze, visoko škornje in kabanico s kapuca Svojo jutranjo toaleto je napravil na celo naraven način, šel je k potoku, se razgalil in umil z mrzlo, čisto vodo. Bril ca je njegov sluga Jefto. Vsi Bosanci so ga visoko spoštovali in vsak je gledal da je ustregel svoj emu junaškemu vojvodi, kakor ie le mogel in znal. Vsled raznih zunanjih Intrig iz tedanjega Beograda in Dunaja, smo ae morali slednjič razstati. Bil je težak trenotek. Vojvoda je najprej odšel v gornjo Krajino, Večkrat smo čuli kako novico o njem, a videl ga nisem nikdar več.« G. Viktor Merlak je še vedno trden, tih in skromen, pravi četaš. ki ne mrmra nad svojo usodo. Ponosno je zaključil: »Nikdar ne pozabim, da sem imel to redko čast. da sem se boril s tako velikim možem in živel ž njim tri mesece. Slava junaškemu, plemenitemu in dobremu vojvodi Petru Mrkonji-Ču na veke!« . . . O nadaljni svoji usodi nam ie g. Viktor Merlak dal še naslednje podrobnosti. Ko je vojvoda odšel, sem ostal pri starih Četah. K njim je prišel iz Hercegovine tudi mojster, stari moi prijatelj Mirko H u b m a j e r. Prevzel jc vodstvo doljnih četašev. Kmalu pa je odšel v Srbijo. Prenehal je ustanek. Po gozdovih so ostale še male hajduške čete. Pričela se je srbsko - turška vojna. Nekaj četašev nas ie odšlo v Srbijo na Drino, kjer je bilo zbranih ze več bosanskih četrrikov. Tu je bila zelo mešana vojska: Rusi, Poljaki. Cehi, Hrvatje in nekai Slovencev. Med zadnjimi je bil tudi zelo mlad, prikupijiv mladenič iz Notranjske, sedanji polkovnik Janko V u k a s o v i ć, ki se ie udeleževal raznih bojev tekom te vojne. Po vojni se je začela graditi železnica Beograd - Niš in Ni* - Vrsnla. Voja z Bolgari leta 1885, Železničarji smo vstopili kot dobrovoljci pijrnini v Vranji. Bil sem četovodia do sklenjenega miru leta 1886. To so moii doživljaji v Bosni in Srbiji.! Upornost nekaterih dnfeognUliDo, Bog ve, da smo in smo bili vedno nasprotniki klečeplaznemu bizantiniz* mu in da se nam nobena »tvar ne studi bolj, nego hlpčevsko nialikovanra dinastov. Prav v tem peaje poniženi in naravnost eksal tiranom oboževanju pa niso naži klerikalci v dobi Avstrije poznali nobenega sramu. V tem ožini so ucranitfli slovenski duhovniki pri vsaki priliki pravcate orgije. Zdaj, ko smo svobodni apostolskega veličanstva Hnbsburgoveev, pa so so naši klerikalci in zlasti naši duhovniki v svoji večini k"ar naenkrat docela iz-pr*emenili. Zdaj so bivši črevesni turisti ljuti republikanci, fanatični separatisti in ledeno hladni kritiki jugo-slovenske dinastil«. V Celju je v župnijski cerkvi neki tak zelen revolucijo nar v talarju po maši naznanil, da. v ponedeljek za rajnega kralja Petra ne bo črne mašo, nego le molitve, ker kralj ni bil >naš« vere*! V Borovnici demonstrira župnik Štrajhar s tem, da noče maševari prav pri nobeni oficijelni priliki, prepušča na kraljev rojstni dan in na druce državne praznike cerkveno opravilo kaplanu ter hodi rajši na lov. T.i dobroznani in zaradi hujskanja, že kaznovani Strajhar kljubuje celo neredbnm svojega, škofa ter ostentatinvo omalovažuje vse. kar je v zvezi z državo in dinastijo. Na zvonik je dal izvesiti črno zastavo šele na zahtevo občinstva, na žnpnišču pa sploh ne. Na dan pogreba je dal le k jutranjim molitvam pozvoniti za dobro minuto; popoldne med pogrebom pa je zvonfcnje povsem opustil. Po dvemi-nutnem obredu pri jutranji masi je izzivalno urno izginil v zakristijo, dasi so zbrana zastopništva, občinski odbor, krajni šolski svet, ognjegasci v paradi, železničarji, orožniki, Sokoli in drugi eakili primerne žalne slovesnosti. Strajhar se je vsem naravnost rogal: še več, venec, ki ga je poklonil in položil sredi cerkve sokolski naraščaj v znak žalosti za umrlim kraljem Osvoboditeljem, je dal ta predrrn^ž odstraniti! In vs** to naša vlada mirno trpi? — V Litiji je dekan po latinskem miserere glasno bral neki psalm. ki se je glasil ntekako: >Bog bodi mJlostljiv meni, grešniku! Odpusti mi moje grehe, ozri se na mojo grešno dušo itd.< Ali se to ne pravi naravnost norce briti? — Človek, ki je poslušal dekana, je moral misliti, da gre za kakega razbojnika, ki stoii pravkar pod vislicami, da bo obešen! Ali s© je iako molilo za Francem Jožefom in za Francem Ferdinandom? Naj bi bil le kdo poskusil! Ali takrat ni bilo zvonenja, bilj in petja in zastav ter pridig ne konca ne kraia. Vlada je sklenila zakon proti prevratnikom in hujskačem; treba je, da ga začne izvajati brezobzirno proti vsem, ne le proti komunistom. Nekaterim dušam imponira ta le pest. in bič. Ko jim zažvižga okoli ušes, ko jih izgin'e nekaj v luknjo, ko izgubi nekaj teh upornikov kruh, potem bodo ponižni in kar čez noč sv* izpremere v najbolj krotke patri jote. Probatom est! Rgsni dogodili o SsndžaltE? Muslimani podpirajo roparje in odmetnike. — Vod?a rooarjev Hus sein BoŠković. — Beograd, 27. avgusta (Izv.) Sedaj je dobilo notranje ministra stvo zelo obširna poročila o krva* vih bojih v Sandžaku v okolici Pri* polja in Belegapolja Boji so trajali več dni med orožniki in odmetniki to je vojnimi ubežniki, ki žive od ropov in ubojev. Glavni povzroči* tel j teh spopadov je Husein Boš; kovic in njegova četa. Vojno mini; strstvo je proti roparjem poslalo močne vojaške oddelke v poiače* nje orožniških postaj. Orožnikom so bili poslani na pomoč tudi četaš: vojvode Koste Pečanca, — Beograd, 26. avgusta* Kakor javljajo iz Sandžaka, so se odmet* niki umaknili v Hercegovino. — d Beograd, 26. avgusta Tukajšnji politični in parlamenta^ ni krogi so neprijetno iznenađeni vsled ciničnega zadržanja muslis manskega kluba. Muslimanski za« stopniki v parlamentu in vladi so poizkušali napraviti vprašanje radi zadnjih dogodkov pri Prijepolju in zahtevali, da se pošlje na lice me« sta posebna parlamentarna komisi* j a, dognano pa je, da je pri teh do* godkih sodeloval muslimanski ele* ment, ki izvršuje razbojništvo kot rokodelstvo. Razen tega je dognano, da ao v zadnji borbi odmetnikom potna* gala cela muslimanska sela. Zato jc vlada sklenila, da bo v celoti po* rahljala zakon o zaščiti države. (Po tem zakonu bodo morala vsa zasedena sela v Sandžaku na svoje stroške vzdrževati vse posadke.) POMOČ RUSIJI. —d London, 26. avg. Prvi vlak z živili iz inozemstva jo dospel v gla-dujoče ruske pokrajine. —d Moskva, 26. avsr. Mednarodna zveza strokovnih organizacij je dala 30 milijonov rubljev na razpolago za gladujoče v Rusiji. Ameriški pomožni odbor v Tiflisu je daroval obleka in perilo v vrednosti petin milijonov rubljer. —d Moskva, 26. avg. Pošiljke po-setev so so v pokrajinah, kjer razsaja glad, zadnje dni pomnožile. Do 35. tm. je bilo po Volgi odposlanih 3,520.000 pudor, tako da se prebivalstvu ob Volgi in Kami ni treba več bati za bodočnost. RADI UMORA FRANCOSKEGA VOJAKA. — d Tarnovice, 25. avgusta Danes se je pred posebnim sodiščem medzavezniške komisije vršila ob* ravnava proti rudarju Leonu Joški ki je obtožen, da je dne 4. julija umoril francoskega majorja Mon* talegrea v Bvtomu. Sklenilo se je da dva medzavezniška zdravnika izvedenca in nemški sodni zdravnic izvrše mrliški ogled, da se dožene kaliber, kakovost strela in razdalja iz katero jc bil oddan. Dneune uesff. V Ljubljani, 77. —Jubilej dr. Ivana Tavčarja. V ponedeljek, dne 29. t. m. slavi v svojem Tuskulti na Visokem nad Škofjo Loko eden največjih mož, kar jih je rodila slovenska mati, g. dr. Ivan Tavčar svojo sedemdesetletnico. Njegove lasluge, ki si jih je pridobil kot književnik in politik ter javni delavec na narodnem, političnem, prosvetnem, gospodarskem in humanitarnem polju za svoj narod, so tako ogromne in vsestranske, da bo jih mogla pravilno oceniti samo zgodovina. Uverjeni smo, da govorimo iz srca vsega našega naroda, ako mu k jubileju iskreno čestitamo v goreči molitvi, da bi ga usoda ohranila naroda, ki bolj kakor kdaj preje potrebuje celih mož, mož dela, mož značajev, do skrajnih mej človeškega življenja. Na mnogaja ljeta! — Dr. Ivan Tavčar — častni meščan Kranja. Mestni občinski svet v Kranju je v svoji včerajšnji seji na predlog župana g. Cirila Pirea izvolil soglasno g. dr. Ivana Tavčarja v priznanje njegovih velikih zaslug za naš narod vobee in *a Kranj posebe za častnega občana mesta Kranja. — 50 ict je letos minilo, knr jc začel pokojni Fr. Gros zbirati ho!j* še pevce z gimnaziie in učiteljišča (Razinger, Žirovnik in dr.) okoli sebe, s katerimi je botel pri raznih prilikah pokazati, kaj ie lepo petje Iz teh začetkov je potem nastal mo. ški zbor »Glasbene Matice«. Ta ok* tet je tudi pel na oohodnici, ki sc jo priredili gimnazijski abiturijenti pred 50 leti v Medvodah pri Marta* nu (Jarc). Na tej odhodnici je abi; turiient Ivan Tavčar govoril lep poetično navdahnjen, lirerarno*po» litičen govor. Abiturient Fr. Detel« je razlagal strogo znanstveno nekaj iz rimske zgodovine, direktor Jakn Smolei se je pa zadovoljno smehlja in vrti! svojo viržinko. —Proslava jetfnog rodoljuba. Beogradski dnevnik »Balkan« ie prinesel v svoji 213. številki uvodni članek pod tem naslovom. Članek je posvečen dr. Ivanu Tavčarju. »Letos, 23. avgusta« — pi§e uvodničar — »slavi TOletnico svojega življenja znani slovenski pri- j povedač in rodoljub g. dr. Ivan Tav- j čar. Njegova osebnost jo tako omilje- j na v bratskem nam slovenskem narodu, da sodehije pri proslavi vsa Slovenija, ki patrijotski misii in čuti. Življenje g. dr. Tavčarja predstavlja svetlo in ravno pot v službi naroda in v službi edinstva s Srbi in Hrvati. Veder in bister duh, je g. dr. Tavčar Se v šolski klopi pravilno razumeval, kje je spas Slovencem, in vse svoj* živb'enje je vdano in neumorno delal za pro-svetljenje in podvig svojega naroda do širšega obzorja ter ta opozarjal na ozke zveze s sorodnimi brati v Srbiji ter da jih oslobodi duševnega in političnega robstva. Njegove zasluge so mnogobrojne in njegovo delo Je bilo končno kronano z uledinienjem Slovencev s Srbi in Hrvati. Povodom svoje proslave je bil g. dr. Ivan Tavčar odli- | kovan z redom Sv. Save II. reda ter \ mu je to zasluženo odlikovanje 10. t. ] m. izročil na vrlo simpatični svečanosti v občinski dvorani kraljevi namest- j nik g. Ivan Hribar. Dvorana je bila j polna najodlične.iše publike in tudi ga- j lerije so bile prepolne ljubljanskih ; meščanov, ki so došli, da izkažejo čast svojemu devetletnemu občinskemu predsedniku.« Nato navaja članek glavne točke dr. Tavčarjevega govora ter zaključuje takole: »Ta mala pro- } slava, ki se ;e vršila pred pravo proslavo g. dr. Tavčarja, dokazuje, kako je bila Ljubljana obradovana, da je bila z najvišjega mesta izkazana pozornost njenemu ljubljencu, a Judi, da imajo Slovenci pravih rodoljubov, ki iskreno sprejemajo edinstvo in pravilno razumevajo njegov pomen. Nadejamo se, da pošljejo Heogradčani na proslavo g. dr. Tavčarja svoje zastopnike, ker bo ta proslava veljala neumornemu petdesetletnemu delu na zajednici med Beogradom in Ljubljano.« — Dvoma ?,.s.lo*4. Iz Beograda javljajo: Dvorna žalost bo po najnovejši izpremrmbi trajala leto dni. Od dne smrti Nj. Vel. kralja Fetra do IS. februarja 1022 bo trajala globoki finlo.st. — ItUMHSjiUn v v Triglavskem po-jrerju. V'est. da zahtevajo Italijani zase Aleksandrovo kooo ali celo Kredarico pod Triglavom, je doeela iansdŠije-na. Res pa je, da je italijanska komisija slavila taksne zahteve, da bi ves vrh Tričava imel pripasti Italiji. Koča na Vršiču pripade definitivno Italiji, ker se nahaja kakšnih 60 metrov onkraj mejo. Vossova koča je naša. # — Slovenci — četaški oficirji vojske Petra Mrkonjića. Beograd* ski listi sedaj navajajo imena ne* katerih oficirjev, ki so poveljevali četam 300 mož broječe vojske voj* vode Petra Mrkonjića. Vo j vodova vojska je bila razdeljena na čete po 30, k večjemu 50 mož. Tem če* tam so poveljevali Ninko Gak, Pe* ter Golubovič in Nikola Medic Več čet skupno je tvorilo starešin* r,tvo, kateremu je načeloval stare? Šina. Starešine so bili Julij R o z i -n a, Gjorgjc Jovanovič, Boža Je rs kovic, Ivan Šare in Albin Ore? avgusta 1921. h e k. V činu kapetanov kot višii častniki so Petru Mrkonjiča služili Aleksander Toma n, Simon Pa« ternoster in Fran Munster, — Usoda ostalih Slovencev doklej nam ni znana. Zjiana nam ie le na; daljna usoda g. Julija Rozine. Po končanem bosanskem ustanku se je Rozina po daljši dobi vrnil v do« movino in je prevzel posestvo z •/.%-. Uo ob potoku Obrhu v Pudobu, ob-^ čina Staritrg pri Rakeku. Rozina jc bil zastaven, močan mož, prava ko: renina. Ker je imel gimnazijo, je bil med občani zelo vpliven. I'dele* iil sc je tudi prvih političnih bojev onih bojev leta 1895., ko jc prišlo do popolnega cepljenja med na* prednimi elementi in konscrvativ; cit ko je torej začel prodirati v n^ rod strup rimskega klerikalizma. V StarcmtriTu leta 1895. je bil velik, a srdit boj na javnem shodu, kler sta v imenu naprednjakov govorila se* danji pokrajinski namestnik g. Iv H ribar i n dr. I V. a v c a r Duhovniki so ta shod razbili in pri= šlo je do resnih spopadov, da je moralo posedovati orožništvo. Pc tem shodu je g. Jnlij Rozina, koli; kor nam je znann, kmalu rmrk Kci ie bil zaveden naprednjak, so kleri: kalci raztrosil:, da ic bil to »prst božji«. — Važno za vse trgovce. Me* stni magistrat poroča: Na podlagi vladne uredbe o pobijanju dra p;ehs s svojo razumnostjo in vrline odstranil različne ovire in ob tej priliki pokazal pot za prijateljsko sožitje med pripadnik] obeh narodov. iS! SDBffa — Sarajevski em&terstt sportski khib : Ilirija. SASK ie prvi sarajevski klub. ki poseti Ljubljano. V svojem nogometnem podsavera je najmočnejši klub, tekmi v soboto in nedeljo sta torej tekmi med prvakoma Sarajevskega in Ljubljanskega no-gomenteca podsaveza. SASK si ie pridobil v zadnjih sezonah najboljši sloves. Po turneji Ilirije po Dalmaciji in Bosni v aprilu je poročal o njem »Sport«: SASK jo najmočnejši klub v Sarajevu; njegovo moštvo je zelo hitro in združuje v sebi izvrsten igralski materijal Moštvo je nevarno vsakemu protivniku. — Tekmi se pričneta v soboto in v nedeljo ob pc! 18. Vsled visokih železniških stroškov se je morala določiti nekoliko povišana vstopnina, ki znaša: sedeži I. vrste 10 din., sedeži II. vrste 7 din., stojišča 4 din., dijaške in članske vstopnice 2-50 dio. — Dr. Ivana Tavčarja Zbrani spisi, VI. Evezek. V LJubljani 1921, ladaJtai in založila Tiskovna zadruga. 1"redil dr. Ivan Prijatelj. Str. 41& Cana K 74, po pošti 5 K red. Vsebina: Urednikov uvod. — Cvetje v jeseni. — Vi.>o6ka kronika. — l rciliiikovo >mbo. V »l-jufj]j*inhkom Zvona« je izšla oboo i zna novela >CvOtfa v jesenU L 1917« >Viaoaka toonika« pa 1. liM«1- Oba fipi^A tvorita po sodbi dr. Prijateljevi taksno stopnjevanj* dr. Tavčarjeva unastnosti, w bi se mogla imuno*aH naravnost krona njegove Muz«. >C'vetje t jc>»o*iU. pisč urednik knjige, jo v nhrurnih. sastavnih crtan narisana) Ju ijkraAu v čudovito nožno u»ne po-tonljena podobe pisateljevli o*je domovine. To i'i obenem varna kronika sfIskona življ nja i a ega kmeša; prašV očujo radosti, asi tke in lepotijo kme-tiškega življenje To jo pesem roaMS* tično du£e, hrepeneče L: koropliolrezMi in bobhno mestno kulturv nii<»stavno in zdravo prirodu. Vsa novul . >^ref-[e ▼ jeseni« jo galerija ka tlsk.Ui oi4-jrinaloT in proslava a p. ga knwtw. njegova za ve»» narod rej i in injij ga zdravega dela. ib i« »ta* rir.o podedovanih nravov, na.rad, obi^ v tn celo jedil, nfogovtegn d-tanja in nehsnja v ponašanja, mišljenju tn rolo v govori "i. podajii v v^aj njeni lokalni 8orastlosti. ponekod salo v di-.l >ktu. To jo sanosna proslava nese zemlje, njenega fina in nfon^ poezla*. V tt hničnom ©zim ima novola* taJc&ne opica* *i!<^ in taksnega r:rw^tni-čkega pijaiA. kakšnih inva melo *lo-včnaka k-njijra; zaradi toliko drago*** r'v: lepotij jo mora o, pravi dr. Prija« teli. uvrstiti mo-1 najle] 5* in^oel^von-fke umetnine. — O >Viaoskj kronikV< sodi urednik, da predstavlja najzrelof* fci Tavčarjev plod i;a | olju zgodovinsko beletristike. V tej k i LkJ ^ je vlegla Tavčarjeva zgodovinska ■m*S nosi r Sodo vi to umerjene n ndbns tn mogočno sastavni* linije. Polikerp Krv-lan jo monumentalna Hgura našega kmVi9oŠke kronike*? jo njen* ^lo'jovit<>>t v mišljenja nast©-ajo egs <'*.'Va in v dikciji, o jajoel duhu tistih časov (od !rr'l đa*3* do 1710). Vsa kronika jo 11 sna v tonu, da ima čitatelj vtisek, kokor h| jo> bil niapisal nad človelc knr.rem 17. veka, n ožijo todobnoeti |* sami ^ i »rt t»1^ okrepiti -e z vpletanjem značinih kul-tornozgodovinskih podrobno t; T'ole^j jeki*] Bga "'.;%t-». J'olikTn^a rjecove\^ nkočrt> nrv r.-*«l.A. in so okrogla Tako al |* dr. Tavčar an. svoj 70. rojstni oWi rn>#r>*it na mizo umotvor, ki jo r.nnj Khko po* nosen in za kateri rrra :© norfni nad vro hvaležen. — G'-.vlaftSka se7r»r? 1 ^71^*2 «»o rrrtTno v oneri in drami dne 24. sc^torr•^ra 102t» Ceno rbeniran!h sedežev z \o-lovica Pa v januarja 1°?2. Pr1zla«l abo-nentov, (d so bili aboatrasl v drogi polovici pretekle sezone, se sprej^niajo od 30. avgusta 1921 do tnklusivno I. 5eol€mbra 1921. Novi abonenti naj so blagovolijo prijaviti 2. in 3. ter od 5. do 7. septembra. Prijave sprejema blagajna Narodnega g!e-. dali^ča. kt posluje v ta namen ▼ drarn*ke«i gledališču od 10. do 12. m od 3. do f*. nre. Vhod z Gradišča. Ker je že mnogo al^^nen-tov prijavljenih, in pu odborov* seje vsak ponedeljek ob 8. zvečer v svoji gledališki dvorani v Florijanski ulici št. 2$. Vabijo se čla-niee in članice, kakor hidi vsi. ki žele pristopiti kot novi člani in ki čutijo zmožnost in veselje, da sodelujejo pri uprizoritvah in I>ode narod v duh« kulture in napredka. Prva vaja ae vrii v ponedeljek 2°. avgusta t. 1. ob &. zvečer v imenovani dvorani kjer se sprejemajo tudi novi člani ter zajedno določijo osebe, ki bodo nastopile pri prvi uprizoritvi, ki se vrši 17. scDtcmv bra, ^- Zahvala! DniStvo vpokojenega sči-tcljstva za Slovenijo v Ljub'jani se iskreno zahvaljuje ravnateljstvu Jadranake banke za podarjenih 1000 kron, katero svoto mu jc naklonilo iz človekoljubja ca podpore umirovljenja učiteljstva. Ivan Lokar, nadučitclj, predsednik. M. Breznik, nadučitelj, tajnik in blagajnik. Papeževa obsodba italijanskih zlodejsteo o Istri. — Trst, 26. avgusta. Pariški list »Matin« je priobčil papežev odgovor z dne 2. avgusta na znano Dismo tržaškega, škofa glede fašistovskejra divjanja proti jugoslovenskim duhovnikom v Istri. Odgovor pravi: »Z veliko žalostjo smo izvedeli z raznih strani, kako neki hujskači mučijo težko večji 'del onih istrskih eklcsiastikov, katerim so v versko varstvo izročeni hr-^vatski ki slovenski verniki. Vemo, da So vsled krutih ekspedicij, ki so jih izvršili s hudobnim namenom, duhovniki Žrtve krvavih srrozovitosti in z as ram o-iVanja vsake vrste, krivi samo tega, da so iste narodnosti in istega jezika kakor verniki, zaupani jim s strani zakonite cerkvene avtortete. To nas skrbi jtouko bolj, kajti, kakor Čujemo, se vrle omenjene hudobije nekažnjeno, kar pomnožuje predrznost hudobnih ljudi In se zdi. kakor da se odobravajo njihova nasilstva, ter vsled česar narašča teror in poniževanje neoboroženih žrtev.« Nadalje izvaja papežev odgovor, da gotovo vsak pameten človek obsoja zlodejstva in obžaluje imenom svoje apostolske službe, da se zgolj vsled blaznih političnih motivov ignorira pravica in človečnost ter pravi, da ne opusti nobenega poskusa, da se napravi konec taki sramoti. — »Piccoloc je ves iz sebe, ker jc ugledni francoski list objavil papežev odgovor. Jezi se na papeža, da se vtika v Čisto politične stvari in hoče razlagati fašistom zlodejstva za obrambo proti predrznim in zagrizenim jugoslovenskim hujskačem v duhovniški obleki. Taka razlaga pa se mu ne posreči vzpričo ostre papeževe obsodbe. Najbolj peče »Picco-la« okolnost da prihaja potom veljavnega francoskega časopisja v svet poročilo, kaj se godi v odklopljeni Julijski Benečiji. Italijanski listi varajo inozemsko javnost z napačnimi poročili, tu pa so razkrita škandalozna grozodejstva ki jih zagrešajo Italijani nad Jugosloveni v Julijski Benečiji. Jugo-sloveni bi se morali pa tudi sami mnogo bolj pobrigati za dobro informacijo inozemstva o dogodkih ob Adriji. Erzisergsr — ismorjeii, —d Oflenburg, 26. avg. (W.) Dr-ffcavnega poslanca Erzbergerja ki se Uekaj dni nahaja v kopališču Gries-bachn, odkoder se jo vsak dan izpre-hajal v okolici, so danfes nažli umorjenega na Badonskem Kniobisu pri ;Gariesbachu. Truplo je imelo 12 strelov iz revolverja. f —d Berolin. 26. avg. (AVolff.) itWolffov urad doznava iz kopališča jlGrrieebacha telo podrobnosti o umoru Erzbargerja: Poslanec Erzberger so je danes okrog 9. napotil iz kopališča. Griesbacha. proti Alexatnderschanze pri Kniebisu. Z njim je bil tudi državni posl. Diez. Smatrajo, da sta ga napadla dva mladeniča, stara prilično 25 let, ki sta. oba poslanca razdvojila in pri zasledovanju umorila poslanca Erzbergerja. s streli v prsi in glavo. Poslanec Diez je bil ranjen in se nahaja v bolnišnici v Opo<*nau. Sodna komisija in redarji so odšli na licr> mesta. Erzberger je bil umorjen okrog 10. dopoldne. Doslej se ja moglo ugotoviti, da ne gre za roparski umor. — Berlin, 27. avgusta. (Izv.) V tukajšnjih političnih in vladnih krogih je vzbudil umor drž. posl. Erzberger j a veliko zanimanje. Erzberger se je pred dvema letoma odtegnil javnemu življenju. V zacb njem času pa se je opažalo, da je Erzberger začel zopet pridobivati na političnem vplivu. Hotel je zno; va stopiti v javnost. Stranke desni* ce so ga zato ostro napadale. Erz* berger se je v Nemčiji posebno osovražil zaradi svojega stališča glede takojšnje sklenitve miru. Po; litični krogi, kakor tudi ostala javnost niso mogli pozabiti nekate; rih izjav generala Focha, ki so bile priobčene v generalovih spominih General Foch je namreč izjavil, da ga je Erzberger leta 1918. za časa popolnega poloma na kolenih pro* sil, naj prizanese Nemčiji. — Frankfurt, 27. avgusta. (Izv.} Vest o umoru poslanca ErzberLiers ja je bila tu ob 3. popoldne javljena. Takoj je bilo znano, da gre tu za politični umor, posebno kc so bile znane nekatere podrobno* sti. Atentat sta izvršila dva kmečka mladeniča, naščuvana vsled zadnje politične gonje proti Erzbergerju Pred nekaj dnevi je prišel Erzber* ger na obisk k svoji materi v Gries* bacnu. Stanoval je v hotelu. Včeraj popoldne je odšel s svojim prijate; Ijem poslancem Dietzem na spre; hod v gozd. Zapazil je, da ca za* sledujeta dva mladeniča. Obrnila sta se. Mladeniča za njima. Na ce* sti je strel prvič sprožil nrvi mlade? nič na Dietza in ga lahko ranil v ramo. Dietz je odskočil s ceste stran. Drugi mladenič pa je navali1 na Erzberger j a in oddal na njega 12 strelov. Erzberger se je takcf zgrudil mrtev na tla. svetnik Fiaa Tieaz. Včeraj zjutraj jo umrl ruu zaatrup- ljenju krvi g. dvorni svetnik Fran T r en z. Pokojnik je bil v Ljubljani sjdošno znan in spoštovan. Bil jo na glasil kot izboren jurist. Služboval jo v ^elju, v Ejubljajii in v Novom mesto. Pred leti jo stopil v pokoj. Hadi pomanjkanja sodnikov je lani stopil -zopet v sodno službo in j»» «»?»;;:.' I f a 1 m-sle državnega pravdnika ori ilećolnein SodifiSo. Političnega življenja ae ni udeleževal, kaztj pa je iskreno shrrpv-tijo za naš narodni pokret. V je 81o za konfiskacijo >Slov. rSTaroda«, proti kateri je uredništvo rig »varjalo. Pri razpravi je prišel dr. Trenz k odzevor-nemu uredsiiku in mu povedal, da rr" je z Griadea rankuzana pritožba proti eventualni razveljavii^ni konfiskaciji, da pa on prmtra konfiskacija 7^ n^/n-konito, vsled Cesar cr> on razveljavlj nju ne bo proti vil; d?, bo ;>■• j -zavarovan, naj gto >Slov. Narod« d rupi dan nanaile J5eš da je z vso vehe-monco zahteval, da se konfiskaeiia no-trdi. Tako po jo tudi zpodi'o. — Pok< nikov Rin jo zdravnik v Mariboru tor jo na elrv*u kot dober nerodujak. P.;«-! simpatičnomu pokojniku obranjen trajen spomin. pro£0 proti Posni k -ril k ura. prazen kSeboJ vlak. i'ošktKkjvariih j** 9 voz in atroj. .škoda 7nt^ l miHjoa kron. ZAKON O TAKS4H EN TROŠARINI. — Beograd. 27. avstusia. (Izvirno.) Dne 1. sc[,iembra t. 1. stopi v veljavo novi ^zakon o taksah in trošarini. Pristojbine za rarne ils.lno in vlogo 90 do-Jočeiie na 150 dinarskih para. Pristojbine za oserte in nojrodbc o zakupih «o zvišajo od po! odstotka na 1 -J rt o tok. KolekJ za \so vrste račun- •'*?»io na 10 do 20 r*ara, mesto do 10 para. OBJAVA. Dovolujcmo 5i naznaniti svojim cenjenim odjemalcem, da nam dovoljuj* i/delovanje vsestransko znanega cisr-retne^a papirja Olešov z znr.inko v o-j a k, ptica in pajek Mte ,.ne. papirna industrija d. d. Olešov, Vse tc vrste sc izdelujejo le v predvojni !.\aliteti in brosimo. da se obrnete di-ek^no na naso t\Trdko ali pa r.n iTa^cira :*?.stopni-ka k. S. Olflcker, \\"ien III.. >chrott-Zasse Nr. (J. kar kroži v prometu brezštevilno slabili izde'kov teh znamk. A:tcs5.o A. G. Wjen IIU Rc*inwcc Nr. 7') 81. hu r^ai želfzxt3t;a vprpprv pri po- sanskem p':7\ — Bosanski Bred, 27. &v%. (lav.) Vč'eraj ob 2. popoldne ie ra križiSču Olavnl urednik: Pasto Pusto^Ic.nSek. Odgovorni ureJnik: Modni sal@SE Židovska ul. 8. MARIJA ^nzmea Žsciovska Zli. 7. Priporoča oa^ečjo tebero osa^sursenifi ssšbicoc|ž!!i ^m^}'i s' "j Prodam nekaj starinskega pohištva in klavir. Naslov pove upravništvo Slovenskega Naroda. 5347 Trsrje za strop? UMm m w& na debelo in drobno m2 po K 4-— pri večjih naročilih znaten popust. Steiner Aatoi, Liubljana, Jeranova nI. 13, Trnovo. 26 Parafin, petrolej, plinovo olje, olja za mažo, olja za avtomobile, bencin i.t.d. dobavljaj! najkulantneje BESLSR Co . wien| ¥H. I_lieflcrgassc 12. T. 30344 6003 j 80 vagonov bnliouih In hrostouih trn laiefih na kupu 1 km od železniške postaje se proda za 75000 K. Plačilo ev. na obroke. Naslov pove An. zav. Drago Beseljak & drug, Ljubljana, Sodna ul. 5. 5936 tiste pasmi, 7 tednov stari, so takoj na prodaj pri Ivanu Doljak, zaloga vina v Logatcu. 5932 Dve posestvi i* vsem poslopjem, njivami, travnikom ijn lepimi gozdovi, se radi selitve pro-daata. Ravnotam se proda več tisoč kilogramov sena. Naslov: Kandlja 59 pri Novem mestu. 5883 t_____ Proda se po ugodni ceni lepa tnonadstropna hiša p Madnlmi kletmi, prikladna zlasti za Vinsko obrt, pet minut oddaljena od jdjrisvnega kolodvora ob železniški progi |na periferiji Ljubljane. K hiši spada lep vrt v obsegu cca 30 arov. Naslov Jpove uprava Slov. Naroda. 5925 Naznanja se, da se otvori dne 29. t. m. strojni stil za izdelovanje najfinejših ažurnih robcev dalje ažura na oblekah ter ročnih del. Izdeluje se s suk*ncem ali sv lo v vseh barvah. Sprejemajo se tudi zunanja naročila po pošti. Vljudno se priporoča Gnezda, ažurni atelje, LjubSjana, Marijin trg 1, I. SI OilpotovaolB se nujno proda vsa oprava soalne sobe in druge stvari (veliko starinsko ogledalo, velika stenska ura itd.) Istotam se proda lepa otroška posteljica. Celovška cesta 32 v Ljubljani od 29. avgusta do 2. sept. od 9. ure naprej. 5940 mM m moško kolo dobro ohranjen! se prodasta. Ogleda sc Jankova ulica št. S, od 2. do 5. popoldne. 5906 Dražila premičnin Dne 30. avgusta dopoldne ob 9. se proda na ASilnem pri Sledu v vili »Ivana« na javni sodni dražbi vsled skiepa kr. okrajnega sodišča v Radovljici z dne 18. avgusta 1921 opr. štev. E 303*21/3 razno pao^*&tvc, obleka, posoda in drugi predmeti. Kurcl se v*b jo. 5951 Izfam Podpisana izjavljam, da nisem plačnica za dolgove, ki bi jih napravil moj sin Ivan Končan. Rožna dolina 25. svgnsta 1921. 3fež2 SončgB, trgovka in gostiScičarka. t ia lEiMttf st.U.teiFfiiffii) V tem vinotoČu s priznano mrzlo kletjo se točijo sledeča vina: Cviček iz Oadove peči Tter 28.— Rizline prve vrste , 32.— Črna fino 12 stopinj proti griži . 32.— Prepričajte se in pošljite po vino. Dobe se tudi mrzla jedila, fine kranjske klobase, je tudi posebna soba na razpolago. 5945 ženitno ponumo. Sem Slovence, 32 let star, fest fant imam samo pridne roke in dobro srce, drugače sem siromak, bi se takoj oženil z gospodično al! vdovo, ki ima toliko Imetka, da bi z menoj otvorila v Zagrebu, kjer sem jaz žc 6 let, gostilno trgovino ali pa obrt. Diskrecija zajamčena. Prosim samo resne ponudbe poslati na postrestante pod „Nada" Zagreb glavna poita. 5915 Sl Gosp. Anton Ffjv onja, posestnikov sin. Oblaki, poita Juršinci pri Ptuju, ni več krajevni zastopnik zavarovalnice „Koruna, Prva češka ns življenje" v Pragi in ni upravičen sklepati zavarovanj za to družbo. Tudi ne »me sprejemati v imenu te družbe nobenega denarja. i,E o r a si a" ajfucl^ano, Acefesaftšrova c. 9 v pisarni išče mlada Intel, gospa v kaki tovarni, trgovini itd. Nastop takoj Cenj. ponudbe pod ,.Vestna moč 5900" na upr. Slov. Naroda. KlUHb 9 v najboljšem stanju od 300—700 litrov skupaj 200 hI. in hramne sode od 1200 —1800 1. naprodaj in pogled pri sodar-iu Jos. Tišlerju, Spodnja Šiška Keplerjev vrt. 5537 Iščem za svojo novo ustanovljeno mehanično strugamo dobro izvežbanega Prednost imajo oženjeni, ki imajo že prakso v večjih podjetjih, ter se pri strojih dobro razumejo. Ponudbe pod „Strugar 5903" na upravo Slov. Naroda. + v*; Potrti globoke žalosti naznanjamo podpisani, da je dopadlo Bogu Vsemogočnemu poklicati k ScM gospoda KSAV6R TR6HZA dvornega svetnika v« p. po kratki bolezni, prevldenega s tolažili sv. vere, 26. t. m. iz ncdc njegovega trudapolnega, le v dobrobit svoji rodbini posvečenega življenja. Zemeljski ostanki dragega pokojnika se po njegovi želji tiho prepeljejo v njegovo domovino na PraJkovec, kjer se na sentjetnejskem pokopališču polože k večnemu počitku. Josipina Trenz soproga. roj. Trona, vdova , _________ — otroci. Vldaf pvdova velikega admirala, s^prija Kesalarjava Marjana Trtna, učiteljica, dr. Ferdinand Trenz, zdravnik, Matilda roj. štabnega zdravnika, Ing. Gustav Tranz, Elizabeta Trenz, učiteljica, — Felicitas Trenz — sinahi. Ana Haua »vdova velikega admirala, HUirija k vdova sodnega svetnika, Ferdinand, lvany Alfred Trenz — vnuki za trgovino z mešanim blagom in glavno zalogo tobaka A« 2V5c?-serv S&ade&e ipri 7;'d, rr>esi&. c takoj sijrcjmete. LitograhOri ztvod ©Sf^SSOfS Cen:ažar in drag, Cesta na južno ž«!ez- v belj« < tdJU. Ponudb« ne : ^Mladika" "''' ■ 5908 as ipr. Slov. Naroda. Izurjena ^red^sika se srrauc v prpirnl st/o^i. Ottrtt Is poslati na s fro ,Paprr &SZ* na urr»v. Slov. Naroda. se i»če na dorn. PreJstavi:! se Večna pot 3. I. nadstropj«. 5^-27 ..... teli - kapitalisti za ustanovitev tvornice ra klavirje in glasbene avtomate išče strokovnjak znanega slovesa. Natančne ponudbe pod tPschnt*aa SB41 na Rudoii Mosse, Liberec, Ohoslovaška. 5851 •IS«!- 9 Sna in peli katerih eden ima svojo lastno električno luč. djugi pa električno oblo^nico in zraven spadajoči precmcfi, sta nanrodaj. Pripravna za oruštva. Naslov po\c an zav. Drago Beseljak & dru«^ Ljub'iann* Sodna ulica 5 593^ vseh velikosti ima vodno v zalogi Fran RepfČ, sodarski mojster v Ljubljani, Kolizejska ul. 18. c; I i £3 MU Ml Mm nainanlava sl. občin, dva sv.i rrevzcla za celo Slovrnip procJaio ob*eznaniti ioif h Ji! eiifi tov. ttirko SenSča Iz Zagreba katere dobaviva no MfOcUll v 8 dn?h ter se prlporo'ava za nekup vse druge Žcleznine, katero čajeva vs ed t*eseUivc po jako znižanih ce.^.ah. ZALTfl & IlUČ trplsa z Mvm f LjaliljiGL s O s. •1 I O) n «• < m 23 -3 d tikoma Celja, z dvema krasnima stanovanjema, velikimi kletmi in vrtom. ?\as'ov pove hiSnik, Celje, Gabcrje 66 5918 iz poštene hiše in Izurjeno prodajalko v trgovino z mešanim blagom, sprejmem takoj. Rudolf Rutner, Vrhnika. 5916 V popravilo »prejema po najnižjih cenah ter točni izvršitvi Pran Repič, sodarski mojster v Ljubljani, Kolezijska ulica 18. Mestno županstvo v Kamniku razpisuje mesto : togega nitma Uika : Zahteva se: dokaz telesne usposobljenosti in moralne neoporečnosti, dokaz jugos. državljanstva, dokaz o dosedanjem službovanju in poteku življenja. S službo je zvezano prosto stanovanje, kurjava, razsvetljava in službena obleka. Ponudbe z zahtevo plače je vložiti do 15. sept. t L S$50 B FR68n^WI-Bag8Tl M 9B1SX VSJlWt »HEZPUCBO, B| i »5 iti i 1 ti p°rtRJSOJDrirllnevi ahka tn vsakovrstni deli. F. Begal, afasljaaa, Stsrl tff M. Sprejme se v polno popravo, is saajlirssje z ofnieni is pssiklasjs: dvokelssa, otroftki vozički. Šivalni in rsini stroji in deli. Mokealcaa dulav-alea, Ksrlovsks cesta 4. Miti oi. Maill Poaaatva od 4 da 100 oralov, ti— fjovsk« hli«| vi*« s noSSltfi, ae-•tlln*. ho>t«l, mlin, atamnvaiitj-aba hi*», tavarna, pekarna ae pro aj b notom pisarni Zagara V I, Maribor, lar«ar»ka ulica a. 5799 200.000 praznih vreč iz jute, rsz'.ičnih ve ikosti, prodi firma Begrhese & Del Blanco Trisats, »la Saltce 7. 5816 Tri hiše z gospodarskim* poalopjl t'k državne ceste v prometnem trgu prip avne ia vsako obrt z pol ufono m tožino zemljišča Si.) po primerni ceni na predaj »rt A. Laurlt, Planina url Sa kekn. ______________ 57 1 a m a ti i a prv. razredno Knochovo za p;»2o i stro« eva u dimenzijama 3'-250 mm pi odaje jefrtno aa skladišta. Glavno zastopstvo za J ifoslaviju Frkavio I drug, Za-Oi*eav M initti ul. 5 ftUfoii i -4,>. Poriruinioa Ljubljana, Stritar-java ulica 7. t leion 4—22. 5803 fifm {rta? Ufl *m\ febun fclti &"vv:>aai Koa-rrfin tf«f it II P:T*-«rrrf ¥ Huk"** f*»v Ju nnitV. '-• I */l rm a* «rt-s n MF*** ■ V!tl,Jr.E la rti ttjsTi »as "SBJ*f .'a 7*re m> fltl na dr**'* \u Ar<:b±v ^bi-tzCji trm* v jrsosuvin: zajamčeno pristen, v sodčkih in steklenicah, nudi na debelo Parna vehžganjarna Robert e Olleschau, Abadie, Altesse, Ottoman, Osman, stročnice Aliess-, b'če, trža*kt biČevoike, jermena, gože, razne krtače, Sparo, pralno in toaletno milo, ktemo za čevlje, li*ilo ter diugo sjalanteiijo rrirorofa veletrgovina OSVALO DOBEIC Ljubljana, 3v Jakoba trg 9 xxxxxxkx>x^x dobro izvežban z večletno prakso in prima referencami se proti dobri plači ta ho t sprejme pr? fvr&l R. Stermecki, Celje Vizitke in Kuverte priporoča Min Mani v Ljubljani. Prva Specijalna trgovina z rokavicami in parfumi nudi: rokavi., m aa«. ta SOSpai., kakor tudi fl.. trm; raznahar* vaa Iraaaaaka danv ■ka aaiavlM. Wm tnuNki iirhii. Oa.lay Pari.: Vaathl, Aatar, Sa Bala Star«, La Vl.l.tla, Eas is Calopne O. Bračko. Ljubljana Dunajska cesu fitev. 12. Hiša na Blincah št. 37, ob TržaSki cesti, dvona stropna, za vsako podjetje priprsvns je naprodaj. Već se izve istotam pri lastniku Tnbuč. 5788 Meseno sobo išče soliden gospod, eventualno vzame s< bo z dvema posteljama s svojim kolegom. Ponudbe pod ,V. P. na upravo Slov. Naroda. «827 Iščem viničarja srednje ataro«U, oženjen^ga, z dobrim priporočili, za vinosrad v Letovaniću kraj Siska, latite Kreker, trgovao, Sisak, ■rvaleks. 58^2 mu no auk a. t ob Tržaški cesti, enodružinska z bogatimi strsnsl! w.8rkur' 2 dijakinji zz sirejmcta na etanovanja In hrano, l'anj-dbe p<>d .Stanovanje 5F06* na uprnvo Slov. Naroda. 5 Trrjousfil pnlovodla 31 let stnr me?, stroke, že'lm ' t tak cremenitl mesto. Ponudbe rrii »Vse« stansko izurjei 58C9a na upr.rni'tvo Slov. Naroda. 1 "KdoriAVmlm dobrih In sanaaljlvlh stnno-anj ali če ima stanovanje za odalatt naj sa obr -e na naslav : „Diias'ia stanovanja" poitito ležeče, L;:ib!;an3. Preložiti jo 10 K za odgovor tor »tro IU o. priporoča sc vdetr- Zaloga pohiJtva X^R0£ fteSrfi9 V Jrt>ffiJOR-U, se |e preieiila v jjssposko ulico 20, Pirchanjvi hiša. Velika zaloga, lesenega, železnega in tapetniškega pohištva. Ceniki aa razpolago I Na debelo! Eksport! Na drobno! V?:\fio trgovifea nošfetie v Ljubljani fa tako -er na?t:p dobro lrvežbane^a rer peifektno A^ ffir korss^ondent n:o išče ki jr vp?ča slovenske n n»-m§k" stenojfrafje ter strojep sja. (Sprejmejo stsrr 5e izvežbane mocM). P.nudbe s curr. \itae in prepisi izpričeval je n« .Ljubljana, postni nr*dal st. 2." se samo posla' i 5855 Pazari Mu mmi kip t;I stL ^tulki o^irio, tes. mojstri Pozor! L. MikuS Ljubljena. Mestni tri It 15. ptiporoža svo»o zalogo dežnikov in solr.čnlkov ter sprehaislnjh palic Popravila sa - r V;' t]i totne \n solidno. prodiialka za BOdao trgovino, prvovrstna m'jč, kontoristinja z neksj praksr in 2 učenki. Samo pismene ponudbe na tvrCko P. Ma^dić, Ljubljana. 5377 Posestvo na tMi viH slična hiša In več gospodarskih po-«;'opij. neizrablenc vodne moči. nad 10 oralov obdelane zemlje, nad 100 sadnih dre\es, se ra 375.' 00 dinarjev proda. Margareta Rlura, Badete pri Zida-oem raostn. 5777 Iste sa kompanjon za ustanovitev stavbenega podjetja s centralno pisarno v Ljubljani. Potrebni kapital ali bančni kredit oi 303.000 do 1,000.003 kron, kompanjon bi bil udeležen s 50 % na zaslužku oz. dobičku. Za denar bi se nudila absoiutna varnost. Strokovno znanje in sodelovanje v podjetju lahko ali ni potrebno. Predvidevana so večja dela. Letni zaslužek za komnanjona 300.003 do 700 000 K. P. n. interesantje naj pošljejo svoje dopise pod šifro .Dvignimo domačo obrt* 5863 na upr. Slov. Naroda do 1. septembra t. 1. za vse sloje dovršeno, trpežno In ceno, kakor tudi vse vrste tanetnlških del priporočata BRATA SEVER. LJubljana, Gosposvetska cesta 13. (Kolizej) 4963 Trgovski potnik dobro urehan ie prep vojno tn kakor rudi sedaj v območju HrvaŠkem ozir. Slavoniji, Liki, Primorju ter Sloveniji 2eli mesto v kakem večjem jr.alatUeiiJ-skim ali mnnufakturnem podjetji. Nastop po dogovoru. Dopisi se naj pošiljajo na uprav. Slov Nar. pod nai.jv ,,Trgovski potnik 5796" do 15. sept. t.L :786 HARLES ilTlMl 11 u i m rn 11 m 111 Tm 11 n 11 ^:unMYinhmn imtiunititiiTiHiiiiiiiinimiti itiiiniiMnnuMiiiniiIittniiiiiniiUf itiiTf manufaktura Zaloga: Tiii'jaški trg 1, telefon št. 572. Tor aha lastosaua v paslllonu H Sle v. 257 na Ljubljanskem DeJesejuni. i Iz Havre v Ameriko samo 6 dni. Edina najkrajša crta preko Hasre, Cberbonrg In Hnnoerpen o Nem York. Vozne listke in zadevna pojasnila izdaja koncesijon. potovalna pisarna ivnn Kraker, Ljubljana, Kolodvorska ul. 41 blizu glavnega kolodvora. Naznanilo. ••■iiln- „pri ? ajmoitrn11, Sv. Patra nasip it. S, priporoča VaF~ proti gri±l \^S^^ Prodaja se tudi čez ulico in na debelo. Priporoča se ogledati na „L,jtitr»ljarisk:erri Velikem sejmu'' zunanji paviljon E st. 7č> vrvarske lastne izdelke kranjske vrvarne in trgovine a konopnino ■JS 1IHI llMat mM It. Petra ista 31. Je%" »»»CIRKUS SLAVNA"11 potuje po vsej državi SHS t svojimi dobrimi močmi, pride dne 30. t m. v abljano. Velika otvoritvena predstava dne 31. t, m. Za obilen obisk se prtpo- Ravnateljstvo Brata Llabal Is Praga. trgovina a železnino Ljubljana. Priporoča svojo bogato zalogo vsake vrste železnine, kuhinjske posode in najboljših potjedeljskih strojev. Ht naj 06 zamudi h mM MMm vele-iBBBja" Ji ifjtuti paiilju G smr. 176 • i * graiae i Esjoega peciva (keksa) K. VidiCf Jesenice, Gorenjsko. v Ljubljani, Mikloiičeva cesta ia vedno v zalogi odlična dela slovenske, francoske, nemške in tlijanske literature; potne ročne knjige, potno čtivo, zemljevide, lezniike in vojaške karte, kurzne knjige, umetniške razglednice Ljubljane in od slovenskih pokrajin. Točno dobavlja in dostav-vsakov. znanstvene, modne in mladinske časopise tu- in inozem. OvMJontkem veleeejmu od dne 3. sept. do 12. sept. vabi na vpogled njenih zatožnih del v paviljonu it. 147. za. hiine instalacije in 4 monterji za navijanje lcotvic (vizelmeister) za takoj v Beograd. Plača dobra. Stanovanje zagotovljeno. Služba stalna. — Javiti se je v svrho informacij pri tv. M. Kuitrin, Ljubljana, Dunajska cesta 20 Zahvala. Za vse dokaze iskrenega sočutja, ki so nam bili Izraženi cb nenadomestljivi izgubi naše ljubljene sestre, oziroma svak.nje, nečakinje in sestrične, gospodične Irme Remžgar učiteljice se tem potom naj topleje zahvaljujemo. Posebno zahvalo smo dolžni gg. pevcetn za krasno petje, dalje vsem darovalcem vencev in cvetja, kakor tudi vsem* ki so jo spremili na zadnji poti. LJubljana, dne 26. avgusta 1P21. Globoko iaJnJett ostal*. Praktikantinla aa plsaniilko moč tt£em maata v vat)l trgovini sil podjetju v Ljubljani, pod Šifro .KontorisUnja 1000" 5312 tollftl Izobražen mehanik - prodajalec event. • praksa ss sprejme trajno v spec. trgovino. Ponudbe pod »Zmoten 5866* na upravo Slov. Naroda. 0866 meseina soba s posebnim vhodom eventualno z oskrbo, ali pa manjše stanovanje s opravo ali brez oprave proti zelo dobri najem nini. Ponudbe na postal predal it. SS. 4H0S Lsp la velik trgovski lokal primeren za najlepšo trgovino, na naj-orometnejŠI ulici v Mar boru se zaradi bolezni z inventarjem vred takoj odda. Ponudb« je nasloviti na Slov trgovsko društvo v Mariboru. 5802 "Proda se v Žirovnici hiša v dobrem stanju, z gospodarskim poslopjem, vrtom za zelenjavo, sadnim vrtom in dve njivi. Earol ■tanan, klepar, Jesenice. 5904 Na prodal: Nova spalna soba Iz orehovega lesa In kuhinjska oprava iz mehkega lesa, postelja, nočna omara in n ml val na miza iz orehovega lesa, omara za knjige s slov. in nemikimi knjigami novejših pisateljev, skoraj nova moška in ženska narodna noia, nov frak s telovnikom in salonska suknja srednje velikosti, zlata ženska ura in briljantni uhani. Naslov pove uprava lista. 5843 Priden ii drat trpki tien se sprejme tako) v večjo trgovino z mešanim blagom v trgu na spodnjem Štajerskem. Prednost imajo, kateri so obiskovali 1 ali 2 razreda meščanske šole. Ponudbe na upravo „Slov. Naroda" pod „Vajenec takoj 5877". 5877 Ufc se iHtravta Iskal sil akJaai-aUsie sa trtreviao aa debelo. ..Pllijabca 5007" na upravo Ponudb« pod Slov. Naroda. 500/ Prodajalka vešča mannfakturne in špecerijske stroke z večletno prakso želi službo premeni ti gre najraje na dežela Ponudbe pod „Jesen 100/5911" na upravo Slov. Naroda. 5<11 BosposM dvor naprodaj pii Mariboru. Na prekrasnem mestu a polji, sadnim vrtom, travniki, vrtom za sočtvje. dobro zglajenimi gosposkimi poslopji, hlevi, lastnim vodovodom ln veliko ž>vine. More se kupiti event obenem s krasno opravo gosposke hiše Vprašanja pod „Gospodski dvor 1560" na Blockner ev zavod za oglaSivanje, Zagreb, Jurjevska ul. 31. 5872 Kuni se oziroma vzame v najem manjša gostilna ali trgovina s špecerijskim blagom v Ljubljani. Ponudbe pod .100.000- na Stjepan Ne-met, Vodmat 112 p. Moste pri Ljubljani. 5844 DPnŽflhnllr se sPre;:me za trg°vin0 5 špecerijskim ' i earal 11 SaSa af 11 lata kolonialnim blagom na debelo, kateri M osebno sodeloval oz. sam vodil trgovino, trgovska naobrazba pogoj, udeležiti bi se moral s primernim kapitalom — Ponud • pod .Maribor 528* na Ogla«! zavod Ivo Sušnik, Maribor. Slovenska nI. . cvetličar Pod Trančo it 2. tfk mesta Celja, na lepem prostora, 11 oralov prvovrstne zemlje, veliko gospodarsko poslopje z 8 sobami, pohištvom in celim Inventarjem; hlev, živina, letošnja žetev In postransko poslopje. Kupec dobi stanovanje takoj na razpolago. Pismene ponudbe na upravniirvo lista pod Itev. 5885. 5885 Za dano ijuljiosnoa Klenima" se sprejme Mana kontoarisiinja. Prednost imajo one, ki so zmožne več jezikov. Stalna namestitev ni izključena. — Reflektantinje naj se osebno zglasepri tvrdki: Dular s Fablsnl „pri Balkanu" Dunajska cesta 33, vsaki dan od 14. do 15. ure popoldan. 5898 Proda se nova hiša • a s gospodarskim poalopjs^t, vrtom, 4 jobe gozda, pašnikom in vinogradom, Posestvo je 10 minut od kolodvora, pripravno za obrt, trgovino ali gostilno. V hiši se nahaja trafika. Poizve se pri FRANC KRAŠOVIC, Dolenjavas št. 5. postaja Mirnapeč. 5S55 favolir LJUBLJANA Wolfova ulica 3. Pod Trančo 1. Priporoča lasne mrežice, enostavne in dvojne, barvo in masti : i jase, šampon za umivanje glave, šminke, pu ler, sredstva za n govanje nohtov, prah in pasto za zobe, zobne kitačke, ustno vod\ . kolinsko vodo, najboljše parfume ter prvovrstno brilno in toaletno mili , tene am f i? statOs za mtmi MHsi vsstc i Največja zaloga moških, ženskih ia otroških čevljev iz prvo vrstnih tovarn: F. L Popper (Ceiko) in A. G. Bol!y (Švica Turistom priporoča gojserske gorske čevlje. Juli JE Ljubljana, Prešernova uSica &i. 5. Radi omejitve izdelovanja ter uporabe prostora v druge svrhe proda tvornica za volnene izdelke okrog 50 komadov starih, a zelo dobro ohranjenih mehaničnih statev (Kurbelsttihle) sistema SchOnherr, izdelanih vGrosenhainu na Saškem, 2 — 4 kastriranih na vsaki strani 200 — 230 cm širokih, zelo po ceni, Via— '/it novih strojev (povprečno po ca. Kč. 1500 — 3000). Izvozno dovoljenje iz Čehoslovaške preskrbi tvrdka. Ponudbe pod Šifro »Mehanische Webstahle" na AUgemeine lnseratenkanzlel Praga, Pttkopji Bazar 27, Čehoslovask?. Produ se hišo v sredini mesta Ljubljane v kateri je dobro v eljani gostilna. Poizve se v uprav. Slov. Nar. 5815 r iz kavč,,l/ft Mrli V UUBUA»A Uradnik« verzi ranega v knjigovodstvu sprelmsma aa tako]. Ponudbe na BALKAN, d. d. za mednarodne transporte Tvornica kartonaže Josip Krmpotlč, Ulr-Domžsle poita Dob kraj LJubljane. (Posrednjnos pisarna n Ljubljani, Galjevioa 5, n blizini dolentskor* kolodvora) Izradjuje iz kartona i papira svakovrstne radnje svih dimenzija i načina, kao naprimer: Kutije (škatulje) iz smedjeg kartona (Braunpappe) za otpremu robe poštom (sa drvenim okvirom providjene) u šest veličina (tako, da može biti uložena jedna u drugu), kutije iz iste vrsti kartona za sastaviti u više veličina (u formi VVellenpappe); kutije za Čajno pecivo za mrkarone i drugu testeninu, za sladnu kavu (cikoriju), za sapun, za tucetno crnilo (tintu), za parfumeriju itd.; kutije za Šešire, za košulje, za ovratnike, zapestnice (manšete), za postole te za druge trgovačke nameštaje i potrebe. Tvornica priredjuje obrisače (servijete) iz papira za restauracije, kavane, hotele i gostione, prodaje protisni papir (Durchschlagpapier) za pis. stroj u trgovačkom i kancelarijskom formatu; izradjuje žakljiče iz papira za šešire (Hutsacke); prima narudžbe za nužni (klozetni) papir. Posreduje naručbe za izradbu svih vrsti tiskanica, za belu i smedju lepenku (wei6e Holz- und Đraunpappe), zatim na sve vrsti papira, kuverte itd. Izradjuje školske torbice, školske zadačnice i sve druge u kartonašku struku spadajuće radnje. Sve uz najumere-nije cene proti otvorenom trgovačkom kreditu, odnosno plačanju računa nakon primitka gotove naručbe. Pojedine kutije (škatulje) iz kartona za otpremu poštom prodaje u Ljubljani tvrtka EMIL DOBRIČ, Prešernova ulica broj 9, pokraj glavne pošte. Tvrtka je sudbeno protokolirana te se je preselila iz Pule (Istra), gdje se je ustanovila godine 1898. Naslov sa slama a LJubljani i Postni pretinac 165. t Lastni razstavni paviljon na Ljubljanskom velikom semnju od 3.—12. septembra 1921. Združene papirnice Vevče, Gori« in Medvode deln. družba u LioNloni Telefon §L 1-07 (Ljabljana) Brujao!: Papirnica HeuCe v Medvodah. Tatasna centrala: Papirnica f Vevčah, PoŠta: D. N- v Polju pri Ljubljani. Postala južne železnice: Zalog. Papirnice v Vevčah, papirnica, tvornioa celuloze In lesovino v Oorlčanah ln tvornica lesovine Meeooao pralavajaajo 100 vagonov razalfc vrat papirja i Papir iz tkanine, brezlesni pismeni, pisarniški, tiskovni in koncepta! papir. Strojepisni, bankpost, karton in risalni papir. Brezlesni dokumentni koncept -mel'ran, nebeljeni konceptni papir; srednjefini pisalni in tiskovni papir, karton za dopopisnice. Brzojavni svitki in papir za nanstnike (stročnice). Navadni tiskovni kuler in papir za lepake v vseh barvah. — Rotacijski tiskovni papir. Ovojni papir iz Ciste celuloze in navadni ovojni papir. 4456 4 0606 5472 4 0 55745459380062 štev. 192 »SLOVENSKI NAROD* dne 28. avgusta 1921 Kolesa Judi' in ,Waflcnrad' pnevmatika Dnnlapp, Boitnotlor, agallUa so kapi najceneje pri tvrdfcl . lita. Sodi ulita 7. Znana trgovin« s usnjem Fl liili, mi: si¥2 Hsalene (venetzt) krapsa- podplate tir % kole kakor tudi med drugim gornje dele za čevlje lastnega izdelka iz- vrhniške teletine in boksa. Tovorna dvokoles & ^^r// In otroških vozičkov F. BATJEL LJUBLJANU Kablovska ces*a 4, Trgovina: StaH trg 23. Pojasnili daje io voz ne liste nrodaje COSULICH • LINE pra) (Avstre-Aaerlsasa) Trat - Aairiki prevala petoike ? New Yetk redat S krat v Jalno Amerika po I krat mesečno Odplov brzoparnika President VVilson 18. septembra, odplov poštnega painika .Argentina" 30. avgusta, odplov postnega parnlka .Belvedcre" 22. oktobra. glavni zastopnik xa Slovenijo v jnbljaal. Kolodvorska oliea 2" Ne pozabite obiskati našo podružnico, katera je prejela veliko množino vseh vrst SiMO ilvaliiia strojev, SINOER igel in strojnih delov, SINOER olja, sokanca in svfla. Urina mehanična delavnica povečana 1 Prodaja na primarna obroka I Ela^er šivalni strofi Bourno & 6o, Mew Tork- I Podružnice i LJablfana, Selenbnrgove al. 3, Novo mc- I - j mesto, Maribor, Zagreb, Kartovec, Oajek, Brod na Savi, Vamž-. .."J din, Novi Sad. — Zastopstva ▼ vseh večllh okrajih in mestih. rVa industrija katrana d. d. Zagreb. Proizvodi od katrana I kolofonlie, krovna ijepenka, sve vrste sredstava za izoliranje proti vlagi, tahnliko masti kao I ulja Itd. SKLADIŠTA: Beograd, Brad na Savi, Llubljana, Novi sad, Petah i Osijek, odni salon LJubljana Židovska ulica Stav« 3. Dvorski trg štev. 1- Priporoča spomladatisalii klobukov čepie Popravila so toteo Isvriajoje. talai Uobaai v saloni. ki fn O BM JELINEK Internaoijonalna transportna d. d. Sisak, Snsak, Telefon 1566 Zagreb Brzojavi: Carolinek Maribor Jeaeaiee Caro & Jele. i i. Vin L Deutsc&moisterplatz Ur. 4. Berlin, Praga , Trst, Braifslava, Bfedavs, Buchs, Dftfln, Cheb, (Eger), Halbstadt u Č., Hamburg, Karlove Varv, Innsbruck, Pianu, PodmokU, Tyn S/V. v sv tal s OAHZAS 6 CO., delnlSka druiba Br.sel, Ztlrich, Geneve, Bnehs, St. Oallen, Parts, Lvon, Milano, Strassburg, Mfllhausen, London, Mannheim, Frankfurt a/M., Stnttgart, Mainz nriaaroaata svoj skoval aa 3B rsdni specialni promet s H v Švico, Francijo, Italijo, Belgijo, Anglsfko ter Nemčijo la fz teh drŽav. Specijalna služba za transport jajae, perutnine, sliv, pekmeza rad. AH. Atnolo. UuNlnna priporoča svojo salogo stekla, porcelana, zrcal, svetilk, okvirov in vseh v to stroko s padajočih predmetov. Steklo za okna vseh vrst vedno v zalogi. 4013 ,PJtRA!*fO GuatHeve oeia. Ne?o-koniliiva trajnost. Tvornica: Bratislava - Pstr-falka. Prodajni biro: Pa-ramon Gumm'r^u^;e, VVien VII. Neubaugasse No. 7. Crnvd. nudim Vam po najnižjih dnevnih cenah. J« Bojo, Mosta • L abfjaaa, eleitriiao kat-ieiiBJe zitoo * siadse kive. 5678 •m Zahtevajte cenik A *m zas 10^1 n nnštnine prosto u (Bi fr.fi I Ljubljana 4, leslni trg fttev. 23. Največja za1 Oga ur, slstfl ne in srebrn n Lastna protokol r<:na tovarna ur v ŠvL Tovarn aS^C^e^a Oarva vsakovrstno blago. Keaajjno lasti obleke SvelloPk* ovratnike, zapestnice in srajce LjBbMaaa, Polfaaskl nesH st. 4 Fodrntnto* i Beleabnrgova ni ss 4. PODRUŽNICE: K070 USTO r;.^ Basposl a al. 30- Giavni trn stev. 39. Fotrj-HteSer IKTOR 1$ eethovnova ulica 6. Poleg Kranjske hranšBntce. Ne pos n kadar pridete v Ljubljano na vHesejem, si ogledati paviljon in zalogo valctrga-Vine manufakture Dular A Fablanl, Dunajska cesta pri Balkanu, plošče, godbene avtomate, igia, p^rgsa. pisamczrig doia edino pri ivrdkl fl. RflSBEPGER, Ljubljana Sodaa ulioa 5* KefianKaa (točita za isa pipia/ila in tm uredne K^nik. i Is Dur.ajska cesta i3. 3:?Jr.:s cr Ja. pletenine, devccionalije in kiobn« carske potrebščine, gđa debelo!_Ha drobno! ^anufakiurna i^yovina Stari trg št. 1 Fod Trančo so priporoča blaga a za nakup raznovrstnega i obleke, perilo itd. F R. STUPICA LJUBLJANA, Gosposvetska cesta štev. 1. 7o|i%(V5| železnlne, poljedelskih strojev, sm ;d-lLriacl IC 133,000.000"' Letna vplačana premija: K 56,000.000 Vsa pojasnila daje generalni zastop banke „Slavlje" v Ljubljani, Oosposka ul. št 12 v lastni hiši. {Jadranska banka HI sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro in druge HI vloge pod najugodnejšimi pogoji. jLprevzema vse bančne posle pod naJaaodne|ilml pogoJL Beograd, Celje, Dubrovnik, Kotor, Kranj, Ljubljana, Maribor, Metković, Opatija, Sarajevo, Split, Šibenik, Zadar, Zagreb, Trst, Wien. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu. JB ..... =■=====! laaSS 6845 KL$X 130B redit Stritar! etra lica štev. 2 Delniška glavnica : k ao.ooo.ooo Rezervni zakladi okoli: k 45*000.000 Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje. — Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. — Eskontuje in vnovčuje menice in devize na tu- in inozemska mesta. — Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. — Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. — Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. — Daje informacije o vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. si Naslov brzojavkam: Banka, Ljubljana. — Telefon štev. 261 in 413. Račun pri kralj, čekovnem uradu v Ljubljani štev. 10.509. podružnice: SPLIT, CELOVEC, SARAJEVO, TRST, GORICA, CELJE, MARIBOR, BOROVLJE, PTUJ, BREZICE. m\ Velika zaloga klobukov In slamnikov se dobi pri Franc Cerar feiaiaar v atobu uotta Domisle Prevzemajo se tudi stari klobuki m slamniki v popravilo pri Ko-fatevič i Trian v Ljubljani, Prešernova ulica It 5. do in soboto. Edina tovarnilka zalogi siv, stroftv za rodbin-sko in obrtno rabo, * vseh opremali, mater-jal predvojni. Dalje igle, olje, posamezni deli za vse sisteme na veliko In malo. JOSIP PETEUNC LJubljana, Sv. Petro nasip it. 1. Večletno jamstvo. — Ugodni plačilni po-— goji. — Popravila se sprejemajo. — Na veliko in malo po trebičlne za šivilje, krojače, čevljarje in sedlarje, sukanec, čevljar-ska preja, toaletne potrebščine, modno blago, pletenine i. t. d. Jetika! Specialist za pljačae boiczri Dr. Pefaik ordinira v torek m petsk: H — 12 ure in 5 — 4 art v Maribor«, ftaslafr. , aUca 21. Vse drage dni po It- Jurij Os* |. g 32. i Jugoslovanska banka d. d. Deln. glavn. K 2OOf000<000*— Centrala v Osijeku. Reierve K 50.000.000 Menjalnica v Ljubljani, Kolodvorska ulica št. 26. |e vlafo na hrasllaa ksUilos In raaa* pa Batviljt obrestni mi eri, Ripnli in prodala deviza ia valute aajkulaataalit. [ »™ I Damski modni salon Teodor Kuno I LJUBLJANA, Beothovnove uft. 9 I § se priporoma za izvrševanje angleških 3 ! kostumov, plaitev, bluz m francoskih j i toalet in vsa v to itroko spadajoča dela. I 5______________________I Ljubljana, Selenburgova ulica si. t Podružnica Novo mesto Interesna skupnost s Hrvatsko eskomptac banko in Srbsko banko t Zagrebu. Izvršuje vse bančne transakcije najknlantaeje. "Ue Denarne vloge. Makop le prodaja: efektei, Mi valut, estoipt menic terjatev, taktu, akreditivi bona. Kapital K 20,000.000. Rezerve okrog K 6,000.000. iS J Konfekcija za dame, gospode in defke Gričar & Mejač Ljubljana Prešernova ulica. Prešernovi ulica. Ljubljana, Stari trg 18. Priporoča svojo zopet primerno bogato zalogo po zalo znižanih cenah. it liiitMtm......lir priporoča tel Prvovrstni epee. atelije Priporoča sel ČRKOSLIKARSTVO | j Pristou & Briceli . t Al« o« t. Selenburgova ul. 8. Tovarna pohištva J. J. Haglas Ljubljana Kongra.nl trg 12. Vagova ulica 2- lak 2S konierviran! e z lepenko kritni strtb, aatalt, katran, lesni cement, ksi-lolej (najcenejši karbolinei), sratpioof za lasuievanje vlažnega zidovja in izoliranje proti vlagi, ztdno In streSno opeko, apno, cement in druge stavb, potreb-Sčme dobavlja Ljubljanska komercijalna dražba, Ljubljana, Blelureteova cesta IS. 5490 Bi, aoiene, štalu, Kuki in vse folaaea mora poginiti, ako porabljate moja najbolje preizkušena in aplnsno hvaljena sredstva, kot proti poljskim In hišnim mišim K 12, za podgane 16 K; za starke posebno močna vrsta K 20; tinktura za stenice K 15; uničevalec ssoMev K 10 in 20; prašek proti saroeeose K 10 in 30; mazilo proti osem pri ljudeh K 5—12; mazilo za aea prt tivtnl 6—12; prašek za Bet v obleki ta perila K 10 ln 20; tinktura proti aariesoai na sedlu la selenjeđl (unlčev. restlinl Prašek rroti aereelfase K 10. in 20. Pošitii po povzetju Zavod aa eksport II JAakor, Petriejska nI. a. Zagreb IS. Preprodajalci popust! erlektrotehnična tovarna draiba s o. a. Wo*4jaaa, Suaajeka eeeie 4t. 7i. izvršuje: transforaatorle sel motorle, stikalne naprave In aparate. Popravlja: Mt urite elekltfčnlb strojev In aparatov. Generalno zastopstvo svetovni tordfee Felten i Guilloume terana alshirltalli kablo? te elektriene vrviea. velika zaloga motorjev, kablov, vrvice In Izolirane ccvL UUZ il 231. mM 144. Polnogumijasti obroči se tovorne avtomobile Pnevmatika ia kolMM la avtomobil* Kolesa Avtomobili najceneje J. Goreč IMu. Oosoosveteka ceste etevtika 14. Največja zaloga oblek -—■ ze gospode in detke I. MAČEK Aleksandrova cesta itev. 3. I Tiskarna in litografični umetniški zavod J. BLASNIKA nasl. d. d. v LJUBLJANI, Breg itev. 18, se priporoča za izvršitev vseh tiskarskih in lito grafičnih umetn. del, ki jih izvršuje solidno in po zmernih cenah. KAN deln. drulba za mednarodne transporte LJubljana, Maribor! Beograd! Zagreb, Rakek! Trst, Wlen. Bnojsvnl naslov sa vsa podralnloo: SPE DBALZAH. j-: Korespondenti na vseh večjih tržiščih, m Špedicije vseh vrst. — Mednarodni prevozi. — V skladiščenj a. Prevozi pohiitva s patentiranimi pohištvenimi vozovi. — Carinsko posredništvo. — Lastni tarifni oddelek. — Prvo ljubljansko skladišče (obseg ca. 25.000 m3) spojeno s tirom južne železnice Podružnica Maribor ima poleg velikih skladišč, spojenih z železniškim tirom, pravico predprodaje osebnih voznih listkov za tu- in inostranske železniške proge ter zastopstvo komisarijata za tujski promet. Največje domače špedidjsko podjetje v Jugoslaviji „TE8TIL" DIOmĆKO DRUŠTU0 ZAGREB u »mm »u., bik«. <»•!«•«•> 0»™»J"«*" Tvorničko skladišče sviju vrsti manufakturne robe Kalveće skladište. Veliki Izbor vnnene, »knene robe« Itvlooa, barbeta, Uačeolne, plahu, zefira, latice. Suknenih I pletenih zimskih rubaca« Izravan nvoz Iz prvorazrednlb svfetsklk tvornica. Brzojavi: LIZZT, I a grob. Samo na veliko. Brzojavi: 11ZBT, Zafras. in tisk »Narodna tiskarne«. 2a ioaceatpi osi odgovoran Valentin Kopitar. 4559