STOLETNICA V DOMU UPOKOJENCEV V POLJANAH
Sto nageljnov za Marijo Papež
Sedela je vsa dostojan-stvena v praznični obleki in z ruto na glavi sredi Iju-di, ki so ji prišli čestitat za stoti rojstni dan. Ni videla pisanega cvetja na slove-sno okrašeni mizi in ne otroških obrazov, ki so peli in igrali njejin vsem ženam ob osmem marcu včast. Tu-di slišala jih je slabo, a je pršdobro slutila, kaj se do-gaja tega dne okrog nje in se je na koncu vsa ganjena z izbranimi besedami zahva-lila vsem, ki so ji prišli če-stitat. To je bila Marija Pa-pei, ki ~se je rodila petega marca 1883. leta v Trnovcu pri Slovenski Bistrici, zdaj pa že osem let domuje vDo-mu upokojencev na Polja-nah.
VDomu so združili prosla-vo ob Dnevu žena s prazno-vanjem stotega rojstnega dne njihove varovanke. Ta-ko je bilo v Domu posebej slovesno, k čemur so prispe-vali tudi obiski, saj je jubi-lantki prišla čestitat tudi Ljuba Dougan, podpredse-dnica občinske skupščine, Ksenja Preželj, predsednica komiteja za družbeno dejav-nost in članica občinskega izvršnega sveta, Janko Re-dnak, sekretar občinske konference SZDL ter pred-stavniki krajevnih skupno-sti Poljane in Stare Ljublja-
ne. Leto manj kot četrt sto-letja je namreč jubilantka preživela na Starem trgu v hiši številka osem.
»O, tam sva stanovali sku-paj s prijateljico in dokler naju ni izdalo zdravje, nama je bilo lepo,« seje spomnila ob omizju, sicer pa jo je le s težavo pripraviti do tega, da bi kaj več povedala o sebi.
Slepa je, skoraj povsem gluha, sicer pa dokaj pri sebi.
»Nobenih zdravil ne po-trebuje, sama se oblači, sa-ma je in potrpežljivo prena-ša svojo starost,« je poveda-la Darinka Kabelka, uprav-nica Doma in jo sploh poh-
valila, kako je zadovoljna z vsako stvarjo.
Tudi sama je rekla: »Hva-la, da tako lepo skrbite za-me« in pri tem potrepljala medicinsko sestro, ki je se-dela ob njej.
Svojcev nima, razen neča-kinje v Mariboru, kijo obča-sno prihaja obiskovat. Sama ni imela družine in je vse življenje posvetila drugim. Revščina jo je že v rani mla-dosti pognala zdoma. Naj-prej se je ustavila pri stricu, ki je bil duhovnik v Sloven-ski Bistfici. Tu se je naučila gospodinjiti. Pri njem se je spoznala z nadučiteljico de-kliške šole vLjubljani, h ka-teri se je preselila tik pred prvo svetovno vojno in ji go-spodinjila do smrti. Potem je šla za kuharico k drugi družni vse do leta 1950, ko si je končno zaslužila pokoj.
Stoletnica je prav gotovo lep jubilej in moti se tisti, ki misli, da jo je Marija Papež praznovala otopelo. Ne, nje-na čustva so se razplamtela, bila je ganjena, da so jo tako lepo počastili in bilo ji je žal, da tega ni mogla tudi videti. Ko je odhajala, jo je rdečica izdajala, da ji je vse skupaj seglo do srca, kakor je tudi njena osebna zahvala s tre-sočim glasom ganila nav-zoče.
Albina Adamič