------ 143 ------ Ozir po svetu. Pisma iz Mehike. Opomin. Pod tem naslovom hočemo svojim čitateljem priobčevati pisma, ktera nam je obljubil iz Mehike pošiljati naš rojak gosp. France Kastelec, podstotnik avstrijskih prostovoljcev. I. Pismo. Iz Hakapoastle na Mehikanskem 22. februarja 1865 5 v Ljubljano doalo 20. aprila 1865. Ljubi stari prijatel in součenec! Pismo, ktero sem ti poslal iz Gibraltar-a, si menda prejel (glej »Novice" št. 2. stran 15.); morda te mika izvedeti daljno moje potovanje in kje da zdaj bivam. V ta namen prejmi kratke črtice iz mojega dnevnika: 21. decembra 1. 1. prijadrali smo v krasno luko (ladjostajo) Gibraltarsko; neizrekljivo veselje je bilo, ko smo ondi ugledali parnik „Peruvijan", na kterem so bili naši ljudje, ki so jo 6 dni pred nami odrinili iz Trsta. Prekrasen je pogled na skaloviti hrib, kjer stoje velikanske trdnjave; hribu v znožji sezidano je mesto ob morskem obrežji. Gibraltar ima prelepa sprehajališča , v najlepši rasti videli smo palme, kakte, na-ranče in limone. Angležki častniki so nas jako prijazno sprejeli in gostili, česar ne bi se bili nadjali. Prebi-vavci tega mesta mešanca so iz raznovrstnih narodov; poganjali so se za čast, kdo da nas bo pri nakupovanji najbolj opeharil. 22. decembra zvečer odrinili smo jo iz Gibraltar-a med brežinama dveh delov sveta (Evrope in Afrike); 23. decembra po razkačenem morji drvila je barko silovita sapa tako, da so ljudje strahu začeli moliti, a jez sem med nje zarenčal: „Ali ste to junaki iz ljubljanskih gostilnic?" — 24. decembra o polnoči sešli smo se okoli božičnega drevesa, s kterega je visela tudi kranjska prekajena klobasa, ki mi jo je na pot dala Lozerjeva Manica, teta mojega in tvojega součenca Bo-štijana Luteršeka. Ne morem dopovedati Ti, kakošna blažena čutila da so povzdigovala moje srce , ko smo sveti večer na visocem in nemirnem morji obhajali z ----- 144 ------ ljudmi tako različnih narodov! Daril za božično drevce nakupili smo bili že v Avstrii, nekoliko pa v Gribraltaru. 25. decembra ugledali smo otok Madjero, kjer je avstrijska presvitla cesarica zdravja iskala in ga tudi našla. — 26. dec. toplota raste; 27. dec. o štirih popoldne (v Ljubljani kazala je ura 8 minut čez 6. uro, to so nam povedali naši časomeri) kazal je Reaum. toplomer 18 stopinj gorkote. Mislil sem si, kako zmrzuje zdaj slovenska zemlja, — a tu bi človek v sami srajci lahko krog hodil. — 28. dec. Kakor danes še nikdar nisem videl solnca tako krasno vzhajati iz morja! — 29. huda sapa, dež curkoma lije, — najneugodniši dan vsega potovanja, — le veseli Lahi so nam ga kratkočasili s svojim petjem, ktero so kaj čudno spremljevali peneči se morski valovi; 30. dec. prešli smo povratnik raka (Wendekreis des Krebses), jasen in prekrasen večer; mornarji po svoji stari navadi krstili so nas z morsko vodo; 31. dec. dolg čas. — Z Bogom staro leto! — I. januarja (prosenca) videl sem prvič morski mah in leteče ribe; — toplota raste; — 3. jan. ob dveh čez polnoč ogledoval sem južni križ na zvezdatem nebu; lepši se mi je zdel, kakor sem si ga mislil po njegovih popisih; — 4. jan. kaže R. toplomer 23 stopinj gorkote; — 5. jan. veselje, kajti ugledali smo suho zemljo, in sicer krasni antiljski otok Martinique (Martinik); — 6. jan. jadrali smo v luko martiniško ; zamorci, mulati in belci plavali so nam naproti, mi pa smo jim v morje metali denarje, da so jih iskali pod vodo, toda kmali so jih iz morskega dna prinesli na dan. Za plačilo so, menda nas zasmehovaje, vsacega klicali za „kapitana". V tej luki stoji ladija, na kteri so za rumeno mrzlico pomrli vsi mornarji in potniki. Mesto ima 22.000 stanovnikov, 1 del je belih, 8 delov afrikanskih zamorcev in 1 del mešancev; vsi son katoli-čanje; francozka naselitev in posadka je tu. Častniki so nas prijazno sprejeli v trdnjavi, kamor so šli z nami tudi naši ljudje, ki so tukaj prvič stopili na suho, odkar smo odrinili iz Trsta. Kokusovi orehi, banana, subote, ananas: vsega tega žlahnega sadja, ki sem ga poznal le po imenu, je tukaj obilo, al ni nam nič kaj dišalo; njegove slasti moramo se še le privaditi. — Svetih treh kraljev dan imeli smo 31 stopinj gorkote, lahko si toraj misliš, kakošna vročina da mora biti poleti! Po dvadnevnem počitku odrinemo iz luke, ravno ko jo je va-njo zavil „Peruvijan", ki je dva dni pred nami šel iz Gibraltara. II. januarja peljali smo se pri prekrasnem luninem svitu mimo otoka Jamajke; ravno smo bili po-spali, kar nas o polnoči iz spanja zbudijo mornarji, kriče, da je nekdo v morje skočil; bil je nek tehnikar iz Prage, ki je pameti grešal, brez sledu izginil je v valovih; to noč se je tudi še druga nesreča pripetila ; padel je z vrvine lestvi mornar; v dveh minutah ustavili so ladij o in rešivni čoln poslali iskat ga, al niso ga našli. 13. januarja z daljnogledi ugledamo otok Kubo; 14. jan. peljali smo se mimo predgorja ss. Antona, potem skoz morsko ožino Yukatan. Mehiški zaliv ima veliko klečet, to je, nakupičenega proda; jako nevarno je, po njem voziti; naš barkovodja — izkušen star mornar — vozil je počasi in vsako uro meril globočino morja, da ne bi zadel na klečet. 16. januarja strašan vihar; mene danes prvič napade morska bolezen. Verjemi mi, živega satana se ne bojim; al ko sem videl, kako da je vihar lesenega našega velikana (barko) sem ter tje metal in sukal in ž njim se igral kakor z lahkim peresom, me je vendar strah preletel, in nehote sem se spominjal nečimernosti vsega svetd. (Kon. prih.) — 152 ----- Ozir po svetu. Pisma iz Mehike. /. Pismo, (Konec.) Iz Hakapoastle na Mehikanskem 22. februarja 1865j v Ljubljano doalo 20. aprila 1865. Ljubi stari prijatel in součenec! 17. januarja dospeli smo v Verakruc, kjer so nas naši generali in častniki z velicim veseljem sprejeli. V istem hipu mi ni prišlo na misel, da sem tako daleč od ljube svoje domine. Verakruc je podobno laškim mestom; na planih strehah sede* mrharji (jastrebi, ki mrhovino žro), tukaj prekoristni tiči, ker po-končujejo škodljive mrčese, toraj se za pol leta v ječo obsodi, kdor ubije mrharja. Druzih posebnost Verakruc nima razun te, da se meščani po železnih šinah vozijo na vozeh, ki jih vlačijo mule. Domači prebi-vavci nas še pogledali niso, le nemški kupčevavci vabili so nas v svoje čitavnice. — 21. jan. zapustili smo neprijazno to mesto in odšli smo v Orizavo. Ta okraj je močviren, s plevelom preraščen, neprijazen, nezdrav, toraj imajo Francozi tu v posadki afrikansko-zamorski bataljon; ti zamorci so jako dobri soldatje , tudi priljudni so, lepe tanke rasti, in da so beli, bili bi najlepši možaki, ki sem jih videl potovaje ta in unkraj oceana; snago jako ljubijo, menda še preveč, ker imajo prepoved, perilo prepogostoma prati. Pri Kameronu smo čez noč pod milim nebom stali, al porosila na3 je gosta megla tako, da smo bili mokri, kakor da bi bilo dežilo, zato so volnate srajce zdravju jako ugodne, če so tudi pregorke podnevi. Od Kamerona do Orizave je sicer nekoliko prekrasnih divje-romantiČnih gozdov in lepih okrajin, a nikakor tako lepih, kakor jih opisujejo knjige. Sploh je treba iz-hodnje domišljije njemu, ki hoče trditi, daje Mehika ----- 153 ----- najlepša dežela na svetu. Cel mesec že tukaj bivam, in prehodil sem več ko 120 lege v (legua =. 1 ura in 8 minut) od Orizave do Pueble in od tod do Pe-rote, a videl sem skoraj le gole gor6 in peščene planjave. Ako ne bi bil videl gora, bilo bi se mi dozdevalo, da sem blizo Debrečina na Ogerskem, le z razločkom , da tukaj divje rastejo kakti 4—5 čevljev visoki; naranč, limon, anan in banan nisem veliko videl; izmed žita zapazil sem le zrel ječmen, ki jako redko stoji. Od Pero te krenili smo s poštne ceste, — pa saj še cesta ni — in v desetih legvah dospemo do T e-zuitlan-a, na vsem tem potu nismo videli vode. Pri tem mestu so se bili avstrijski prostovoljci (2. in 6. kompanija lovcev) prvič sprejeli s sovražniki, ki se imenujejo „liberales", ter jih slavno zmagali 6. febr. Žalibog! da je tudi nekoliko naših pobitih, kakor so vam gotovo že povedale novice. Zdravniku dr. Ku-bica je ušel konj ter mu odnesel 1500 peso s (1 peso = 2 gold. 16 kr. av. v.). Druga praska bila je 10 legev od tod, namreč pri Hakapoastli, kjer jez zdaj bivam, tudi moja kompanija bila se je in zgubila je 3 može (17. febr.); izginil nam je moj rojak Seljan, vodnik 5. kompanije, v postonjskem okrogu domd; indijani nam pripovedujejo, da so ga sovražniki ujeli in slekli. Zdaj je sovražnik 4 legve od tukaj vZahopulki, v trdnjavi, kjer lijejo tope in strelni prah izdelujejo. Vsaki dan pričakujemo pomoči, da napademo to trdnjavo. — Oajako zmagali so Francozi po dvameseČni obsedi; ušli sovražniki se zdaj tu zdaj tu v malih trumah prikazujejo. Kako da se bode dala nesrečna ta dežela umiriti, pač ne vem, ako bi imeli 50.000 vojakov in 100.000 naseljencev, morda bi se dalo nadjati. Maksimilijan ima velike skrbi. — Tukaj vojskovati se, je velika težava. Od Tezuitlana do Hakapoastle so, kamor stopiš, sami jarki, toraj jako velik trud za nas; vina in piva moramo pogrešati, kajti vino je silno drago; polič po 4 do 8 realov (1 real je 27 kraje, našega denarja), pivo je sicer nekoliko ceneje, al slabo je. Častniki smo dobro plačani; jez imam 81 pesos na mesec in mulo, da mi nosi robo, ali pa namesti mule 6 pesos za odškodovanje. Drugi vojaki dobivajo plačo, kolikorŠno so imeli v Ljubljani, enkrat na dan mesa v laškem pšenu, 2krat kave in žganja; kadar niso na potu, daje se jim kava le enkrat. Za denar, ki jim ostaja, si morejo kupiti le sadja ali žganja; vse drugo je predrago. Razun prešičevine vse drugo je za tretjino, dve tretjini ali cel6 še enkrat tako drago, kakor pri vas; vendar ne misli, da stradamo; doslej smo še povsod dosti živeža našli, le za kruh si moramo sami skrbeti, ker ga prosti Mehikanec nima; on je le sadje in tortilije, ki so našim mlincem podobne, le da so mečje; v neko polivko jih pomakajo. Indijan je z malim zadovoljen, ves božji dan na otovorjeni muli sedi brez jedi, pa še zmeni se ne za to in nikdar ne kaže nezadovoljnosti. Robo nosijo za nami Kreoli in Indijani na oslih ali mulah, in če je treba tudi lOOkrat odsesti, ne mrmrajo. Tacih poganjačev videti je stotine na dan, imenujejo se Azrieros, ni pa videti vozov razun velicih s širocimi in visocimi kolesi; vleče jih po 10—16 mul, ravno taki so poštni vozovi, v kterih sedi po 9 oseb. Vozniki ubogo živinico vedno v skok pode bodisi navzdol, bodi si kreber, tako, da se je treba trdno držati vozd; domačini večidel jezdarijo, kar je tudi boljše, jahajo pa tudi jako lepo in varno. Nam je pridružen oddelek mehikanskih jezdecev, ki tako predrzno jahajo, da je Luda. Ne vem torej, zakaj da sovražniki, ki imajo dobra orožja, povsod bežijo pred nami, kjer jih napademo; le za barikadami se nam ustavljajo. 13. februarja gledal sem v Puebli, kako so še borili z biki: kdor se boji smrti, ni za ta boj. Vse kosti so se mi pretresle, ko je razkačeni bik oba rogd zasadil v prsi borivcu, ki je pri isti priči mrtev obležal. Huda nevolja zoper te grozno neumne veselice me je spreletela; toda o teh boritvah drugikrat kaj več. Kolikor mest sem doslej videl, Puebla mi je najbolj všeč; lepo zidano mesto je, vštricne ulice je križajo po dolgem in širocem; 70 cerkev ima, izmed kterih je stolna cerkev prekrasna, krasnejša od laških, in to je veliko rečeno. Zunaj pijače hrana ni dražja, kakor na Dunaji. Povej gosp. Debevcu, da sem tukaj oddal pismo njegovemu sinu, ki je prav zdrav in zdaj biva v Nabo-lukan-u, malem kraji 11 legev od Pueble. — Kaj več ti bodem pisal, ko bolj spoznam deželo; toliko ti pa že zdaj povem, da bi jo tukaj jako dobro opravil kupčevavec z železnimi izdelki, ki so silno dragi. Ako me hočeš razveseliti s kacim pismom, pošlji je v Pueblo, kjer ostane poveljništvo našega krdela. Srčni pozdrav vsem mojim prijatelom in znancem, in vsem tovaršem domačega polka, zlasti pa Tebi. Z Bogom — z Bogom! Tvoj resnični prijatel France Kastelec, podstotnik.