IVAN BRATKO, VROČI ASFALT EVROPE
Slovenci še nimamo dosti literature, ki bi v memoarski obliki prikazovala delovanje predvojnih revolucionarjev, močneje je ilegalna aktivnost kot pripravljanje na revolucijo zastopana v čistem leposlovju. Podoba je, kot da bi bil ta del naše mlajše zgodovine samo ali predvsem domena umetnikov, ali kot da bi bila tedanja stvarnost sama doživljajsko premalo močna in za obnavljanje spominov ne dovolj zanimiva. Resda je bil politični boj proti režimu kraljevske Jugoslavije le priprava za zadnji nastop ter kot tak mnogo manj dramatičen kot obdobje oboroženega boja  (iz teh štirih let imamo  že dolgo vrsto
"*                                                             163
napisanih spominov), vendar pa bi tudi memoarsko obnavljanje predvojnega uporništva imelo svojo zgodovinsko in etično vrednost, etično zategadelj, ker bi prikazovalo boj z mnogo daljšo perspektivo zmage in ilegalnost posameznikov, ne množice, kar je oboje združeno z večjim rizikom in s težjim odpovedovanjem vsakdanjim življenjskim dobrinam.
Ivan Bratko je v svoji knjigi Vroči asfalt Evrope* obstal prav na meji, ko se začenja memoarska literatura. Prvih osem zgodb (Vklenjene roke, Sladek zalogaj, Telefon, Junak dneva, Rdeča pomoč, Vse se je spremenilo, Doa voza živil) pripoveduje o tegobah in pogumu mladih političnih aktivistov pred drugo svetovno vojno. Zgodbe so take, da bi jih navsezadnje lahko napisal katerikoli pisatelj, tako moremo pri njih le ugibati o tem, koliko so snov zanje prispevala avtorjeva lastna doživetja. V potopisni noveli Vroči asfalt Evrope, ki je centralna pripoved v knjigi, pa je avtobiografski element tako viden, (saj je del potopisa napisan celo v obliki dnevnika), da o močni participaciji pisateljevih spominov tu ne more biti več dvoma. Prav ta središčna zgodba — če jo še lahko imenujemo zgodba — pa daje memoarski ton tudi večini ostalih črtic in novel. Naslednja zgodba Sin se dogaja v kazenskem taborišču Ivanjica, zadnje tri (Greh poročnika Brkiča, Skrivač, Zinka) segajo že v čas osvobodilnega boja, ko daljna perspektiva iz prvih novel postaja stvarnost. Tako zbirka še daje vtis sistematičnosti in zaključenosti, kljub temu, da se v njej srečuje čisto leposlovje z dokumentarnostjo in da se pisatelj steguje preko domačih meja v Evropo in iz na zunaj mirnih predvojnih let v viharni čas revolucije.
Pisatelj, pa naj kot pripovedovalec stoji bolj ali manj v ozadju, seveda presoja ljudi in dogodke okoli sebe s kriteriji revolucionarja, zato so mu zastopniki starega reda le nebogljene hlapčevske figure brez lastnega razmišljanja in spoznavanja, le redki so med njimi taki kot gimnazijski ravnatelj iz novele Vklenjene roke, »ki sta mu bili zoprni nacionalistična prenapetost in režimska vnema«. Sicer pa se pisatelj očitno ni imel namena spuščati globlje v politično miselnost ter v etično vrednost in nevrednost nasprotnega tabora, ker vse njegovo zanimanje priteguje podoba mladega upornika, pa naj bo to Arno, Gutka, Pic, Jozula, Samo ali drugi, ki si v zgodbah razdeljujejo glavne vloge. Pri Bratku to niso heroji brez strahu in graje, kakršnih smo v naši prozi iz revolu-cijske dobe že tako navajeni, pač pa le ljudje z idejami, a tudi z osebnimi težavami in iskanji, dostikrat plašni, slabi in omahujoči pa spet trdni in pogumni. Na primer: revolucionar Albin je že v začetni zgodbi klonil pred žandarmerijo in izdal tovariše, na koncu knjige je v zgodbi Zinka spet prepustil ranjeno dekle sovražnikom, da bi rešil vsaj sebe; torej dvakrat hud prestopek zoper moralni kodeks organizacije, a kljub temu stoji Albin pred bralcem še vedno kot revolucionar. Svoje krivde se zaveda in se obtožuje, prav tako kot Franc iz črtice Skrivač, ki je bil v boju preveč previden in zato izgubil vodstvo čete ter se zatekel v skrivališče. Pisatelj skuša razumeti vijuge človeških usod in tako skuša krivdo za prestopke blažiti s samoobtoževanjem in rezoniranjem. »Zakaj mi niso sodili in me pobili, nekdanjega stavkarja in komunista, zdaj dezerterja in skrivača,« se obtožuje Franc. »Ne bi me bilo škoda, kot ni breje podgane.., Vrednost človeka raste po nitki, a mine s curkom... Najteže je obdržati se na višini, ki si jo dosegel...« V slabosti je najdlje zdrknil Jozula iz novele Vse se
* Ivan Bratko, Vroči asfalt Evrope. Izdala Cankarjeva založba. Opremil Alojz Gostiša. Ljubljana 1962.
164
je spremenilo. Prej aktiven upornik je zaradi denarja postal policijski konfident, za kar pa pisatelj ne more več najti opravičila in tudi samoobtoževanja pri Jozuli ni več.
Močnejši od teh so Gutka, Pic, Samo in Arno. Njihova vera v smisel političnega in pozneje oboroženega boja je neomajna, nikdar ne klonejo, so že skoraj heroji konvencionalnega tipa, čeprav imajo dosti osebnih težav; še posebej pri Arnu in Samu kaže Bratko močan posluh za intimne muke v človeku. Še manj problemska pa je miselna plat zgodbice Sladek zalogaj (Gutka v zaporu pred paznikom poje listek s pozivom na gladovno stavko), ker je motiv obrabljen in kar preveč preprost. Tudi Pic se v noveli Junak dneva pred sodiščem tako enostavno izvleče (naročeni priči govorita neresnico obtožencu v prid), da si je kaj takega na resnem sodišču težko predstavljati. Pisateljeva memoarnost tu prehaja v manj prepričljivo fabuliranje. v že skoraj neresno poudarjanje upornikove pretkanosti in nasprotnikove naivnosti. Navzlic vsemu temu pa je družba mladih upornikov dokaj verno podana, predvsem pa je pestra, neenostavna in dovolj izpričuje resnico o človeku, ki je v neki dejavnosti našel svoj življenjski smisel.
Vse te Bratkeve zgcdbe, nekatere samo skicirane kot bežne impresije, druge pripovedovane v bolj tradicionalnorealističnem slogu, se zgrinjajo okrog močnih avtorjevih spominov na doživetja v socialni vzburkanosti predvojne Evrope. In če primerjamo estetsko vrednost potopisa Vroči asfalt z ostalimi zgodbami v knjigi, se ne moremo ubraniti občutka, da Bratko bolj uspe v dokumentarnih spominih kot pa v čisti beletriji. Za tako tezo govori tudi že njegovo prejšnje pisateljsko delo.
Jože  Šifrer
165