LJUBLJANSKI
ŠKOFIJSKI LIST.
St. III.
Vsebina: 23, 24. in 25. Pismo sv. Očeta Pija X. avstrijskim Škofom (latinski izvirnik s slovenskim in nemškim prevodom). — 26. P. t. gospodom duhovnikom glede pomožnega društva za bolne na pljučih. — 27. Pozakonitev per subsequens matrimonium. — 28. Izkazi pohabljencev. — 29. Obnovitev altarnega privilegija. — 30. Cerkev sv. Antona padovanskega na Viču. — 31. Spremembe pri kanonični vizitaciji v birmovanju I. 1905. — 32. Konkurzni razpis. — 33. Škofijska kronika.
23.
Pismo sv. Očeta Pija X. avstrijskim škofom.
(Latinski izvirnik s slovenskim in nemškim prevodom.)
Pl US PP. X.
Dilecte Fili Noster et Venerabiles Fratres, salutem et Apostolicam Benedictionem.
Austriam catholico caram nomini caussamque sane pernobilem, unde assidue caperet christiana respublica decus, dolemus non ita, ut antea, communem praebere in praesens laetitiam professioni catholicae. Tuendae aniplificandaeque fidei a Christo Jesu praepositis, nihil est Nobis antiquius quam ut catholicae doctrinae disciplinaeque germen non modo in filiis custodiatur Nostris, sed iis etiam in mediis florescat, quos non eadem Nobiscum communio devincit. At lacryma-bili nimium fortuna, quos Nostra institutio aluit, eos ipsos quandoque adspicimus abire prodige a Nobis, ac sanctissima praecepta et documenta vitae, hausta ex illibato Christi fonte, dissentiendo publice propulsare, et nova placita infenso animo amplecti. Nostra quo spectet maxime oratio, perspicuum profecto vobis est, qui Nobiscum una satis nunquam censetis posse impie factum defleri, cuius adspectuni, non multos ante dies, horruit Austriae relligio: quod quidem factum ideo certe molestissime tulimus, quod addicti studiis adolescentes complures, in quibus spes tanta erat suavissime posita, a catholica publice sententia recesserint. Solutos scilicet se ab imperio et potestate religiosa volunt, atque e sacris legitimis propterea sese expediunt, quia vim multam fortitudinemque animi in explendis divinae legis operibus catholica religio quaerit, dissidentium coetus non quaerit. Hac fieri de ratione com-perimus non paucis in Austria fidelibus funestissimam illam perniciem animi inferri, catholicum ut deponant nomen atque haereticae sese pravitati dedant. Calamitatem nostis, Dilecti Fili et Venerabiles Fratres, omnium hanc aestimari iure tristissimam, animas interire misere, quae tanti valent, quanti perfusus a Christo sanguis. Vos quidem Praesules, quos in excelso ecclesiarum munere ad curam populi divina mens posuit, scimus non immemores officii esse, sollicitaque sollertia dis-
crimini obsistere creditarum ovium. Verum quo instant praesentiora pericula, eo debent Episcopi maiora adhibere ad praecavendum studia tantoque debent alacrius in pastoralibus curis eniti. Hanc vero ad rem industriam vestram contendere exploratum est jamdiu, habemusque non sine voluptate compertum vobis esse vertendum laudi, si maiora christianus grex detrimenta non cepit. Hortamur tamen in Christo vos, Dilecte Fili et Venerabiles Fratres, animosiores ut bello repugnetis in dies, nullumque patiamini abesse a vobis, sive privatim sive publice, studium, unde sarta tecta filiorum fides permaneat, habeatque in vobis communio Nostra ab infestis armis praesidium. Perillustris ista natio, cuius nobilissimae sunt in catholica historia laudes, catholica, Dei opitulante, persistet, vestra si sedulitas navabit divinae Providentiae operam: clara etiam et opibus et concordia et quiete manebit, si de religione patrum, in qua salus potissimum Imperii et fortitudo consistunt, invidia aut dissensio aut omnis religiosarum simultatum causa prohibeantur. Ceterum vestrae ultro navitati, divinaeque desiderio- gloriae, quo praecellitis, fidimus, coelestiumque gratiarum auspicium ac Nostrae benevolentiae pignus Apostolicam Benedictionem vobis populisque vestris peramanter in Domino impertimus.
Datum Romae apud S. Petrum die VI. Martii anno MCMV, Pontificatus Nostri secundo.
Pius PP. X.
Dilecto Filio Nostro
Antonio Josepho Tit. S. Mariae Angel, in Thermis
S.	R. E. Presb. Card. Gruscha
Archiepiscopo Vindobonensium ceterisque Archiepiscopis et Episcopis Austriae.
  6
24.
Papež Pij X.
Ljubljeni naš sin in častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
Avstrija, ljuba in draga vsem, ki se imenujejo katoličane, in vedno dika krščanstva, žalibog v zadnjem času ni delala katoličanom takega skupnega veselja, kakor prej. Mi, ki smo poklicani od Jezusa Kristusa v varstvo in razširjanje vere, želimo iz vsega srca, da bi nežne kali katoliškega nauka in nravnosti ne varovali le naši sinovi, marveč da bi zacvetele tudi med onimi, ki jih ne vežejo z nami iste vezi. A videti moramo, da nas sedaj vsled zelo obžalovanja vredne usode lahkomišljeno zapuščajo ravno oni, ki smo jih s skrbjo odgojili in se odvračajo od življenskih pravil in zapovedi, ki so zajete iz tako svetega in čistega studenca Kristusovega, jih javno zametujejo in se oklepajo novih nazorov.
Gotovo Vam je jasno, na kaj hočemo opozarjati, Vam, ki ste z nami enakega mišljenja. Ne moremo dovolj obžalovati onega brezbožnega dejanja, ki je z grozo nedavno prevzelo verno Avstrijo; onega delovanja, vsled katerega je več učečih se mladeničev, od katerih je bilo upati najlepših sadov, odpadlo javno od katoliške vere. Oprostiti so se hoteli verske oblasti in se izogniti zakonitim verskim dolžnostim zato, ker zahteva katoliška vera velikega zatajevanja samega sebe in trdnosti značaja v izpolnjevanju božjih zapovedi, krivoverstvo pa tega ne zahteva. Kakor smo izvedeli, se iz tega vzroka mnogo vernikov v Avstriji duševno pogubi, tako da odpadejo od katoliške vere in prestopajo v hudo krivoverstvo.
Znano Vam je, ljubi sin in častiti bratje, da je istinito najbolj obžalovanja vredna nesreča, če se duše bedno pogube, ki so ravno toliko vredne, kakor kri, ki jo je zanje prelil Kristus. Mi vemo sicer, da se Vi škofje, ki Vas je poklicala Božja previdnost na tako vzvišeno mesto za vodstvo ljudstva, zavedate svojih dolžnosti in z gorečo skrbjo poizkušate preprečiti Vašim vernikom grozečo nesrečo.
A kakor se vedno bolj bliža nevarnost, tako morajo škofje s povečano skrbjo poizkušati jo preprečiti in z večjo gorečnostjo morajo izpolnjevati svoje pastirske dolžnosti. Saj je že davno znano, da ste z vso gorečnostjo delovali v tem smislu, in na svoje veselje smo izvedeli, da je Vam šteti v veliko hvalo, da ni krščansko ljudstvo trpelo še večje škode. Kljub temu pa Vas opominjamo v Kristusu, ljubi sin in častiti bratje, da boste vedno z večjim navduševanjem bojevali boj in poizkušali vse, bodi si v ožjem krogu ali v javnosti, da bo ostala vera naših sinov nedotaknjeno ohranjena in da bo imela naša skupnost v Vas obrambni jez proti sovražnim napadom. Ta tako slavni narod, ki si je zaslužil v zgodovini katoliške vere častno hvalo, bo ostal z božjo pomočjo katoliški, če boste goreče i nadalje vstrajali v službi božje previdnosti; Avstrija bo mogočna, složna in mirna, če bo vera očetov, ki je podlaga sreče in mogočnosti cesarstva, nedotaknjena od zavisti, razpora in vsakega vzroka verskega strankarstva. V ostalem pa zaupamo radi Vaši gorečnosti v izvrševanju Vašega poklica in Vaši želji, da pospešujete čast božjo, ter podeljujemo Vam in Vašim vernikom kot znak naše naklonjenosti v vsej 'ljubezni v Gospodu apostolski blagoslov.
Dano v Rimu pri sv. Petru dne 6. marca 1005, v drugem letu našega papeževanja.
Papež Pij X.
Našemu ljubemu Sinu
Antonu Josipu Gruscha,
svete rimske cerkve kardinalu-presbiterju pri sr. Mariji od angelov, nadškofu dunajskemu in drugim nadškofom in škofom avstrijskim.
25.
Papst Pius X.
Geliebter Sohn und Ehrw. Brüder, Gruß und apostolischen Segen.
Österreich, lieb und wert allem, was katholisch heißt und in hervorrangender Weise eine ständige Zierde der Christenheit, gereichte den Katholiken in letzterer Zeit leider nicht, wie früher, zu gemeinsamer Freude. Uns, die Wir von Jesus Christus zum Schutze
und zur Verbreitung des Glaubens berufen sind, liegt nichts mehr am Herzen, als daß das zarte Reis katholischer Lehre und Sitte nicht nur in Unseren Söhnen behütet werde, sondern daß es auch mitten unter denjenigen erblühe, die nicht dieselben Bande an Uns
knüpfen. Jedoch müssen wir sehen, daß infolge eines überaus beklagenswerten Geschickes zu Zeiten gerade diejenigen, die Wir mit Sorgfalt herangebildet haben, Uns leichtsinnig verlassen, von den so heiligen aus dem reinen Quell Christi geschöpften Lebensregeln und Geboten sich abwenden, sie öffentlich von sich weisen und feindselig sich neuen Satzungen hingeben. Worauf Wir in Unserer Ausführung hauptsächlich hin-weisen wollen, ist Euch sicherlich offenkundig, die Ihr mit Uns der gleichen Ansicht seid, man könne nie genug jene gottlose Tat beweinen, deren Anblick vor nicht langer Zeit das gläubige Oesterreich mit Entsetzen erfüllt hat: jene Tat, die wir so schmerzlich empfunden haben, daß sich mehrere studierende Jünglinge, die zu den schönsten Hoffnungen berechtigten, öffentlich vom katholischen Glauben lossagten. Sie wollen eben losgelöst sein von der religiösen Obrigkeit und wollen sich freimachen von den rechtmäßigen gottesdienstlichen Uebungen deshalb, weil die katholische Religion große Selbstverleugnung und Charakterfestigkeit in der Erfüllung der Gebote Gottes verlangt, die Häresie jedoch nicht. Aus eben diesem Grunde werden, wie Wir erfahren haben, nicht wenige Gläubige in Oesterreich in dieses so traurige Geistesverderben hineingezogen, so daß sie vom katholischen Glauben abfallen und sich der argen Häresie anschließen. Ihr wisset ja, geliebter Sohn und ehrw. Brüder, daß es fürwahr bei weitem das beklagenswerteste Unglück ist, wenn Seelen elend zugrunde gehen, die soviel wert sind, als das von Christus für sie vergossene Blut. Wir wissen zwar, daß Ihr Bischöfe, welche die göttliche Vorsehung auf einen so hervorragenden Platz in der Kirche zur Leitung des Volkes gestellt hat, Euerer Pflicht wohleingedenk seid, mit eifrigem Bemühen dem Eueren Schäflein drohenden Unheil zu steuern. Allein je näher die Gefahr herankommt, desto größere Fürsorge müssen die Bischöfe zu deren Ab-
wehr aufwenden, umso eifriger müssen sie ihren Hirtenpflichten obliegen. Es ist wohl längst bekannt, daß sich Euer Eifer hierin betätigt und Wir haben zu unserer Freude erfahren, daß es Euch zum Lobe anzurechnen ist, wenn das christliche Volk nicht noch größeren Schaden genommen hat. Dennoch aber ermahnen Wir Euch in Christo, geliebter Sohn und Ehrw. Brüder, daß Ihr immer begeisterter den Kampf kämpfet und alles, sei es in engerem Kreise, sei es in der Oeffent-lichkeit aufbietet, auf daß der Glaube Unserer Söhne unversehrt bewahrt bleibe und damit in Euch Unsere Gemeinschaft eine Schutzwehr besitze gegen die feindlichen Angriffe. Diese so herrliche Nation, der in der Geschichte der katholischen Religion so glänzendes Lob gebührt, wird mit Gottes Hilfe katholisch bleiben, wenn sich Euer Eifer auch fernerhin in den Dienst der göttlichen Vorsehung stellt, sie wird auch in Macht, Eintracht und Friede ruhmvoll dastehen, wenn von der Religion der Väter, auf der das Heil und die Stärke des Kaiserreiches hauptsächlich ruhen, Neid, Zwietracht und jegliche Ursache religiöser Parteiungen ferngehalten werden. Im übrigen vertrauen Wir gerne auf Euere Berufsfreudigkeit und auf das Euch aus-zeichnende sehnsüchtige Verlangen nach Förderung der Ehre Gottes und erteilen Euch und Eueren Gläubigen als Anzeichen der göttlichen Gnaden und als Unterpfand Unseres Wohlwollens liebevollst im Herrn den apostolischen Segen.
Gegeben zu Rom, bei St. Peter, am 6. März 1905, im zweiten Jahre Unseres Pontifikats.
Papst Pius X.
Unserem geliebten Sohne
Anton Josef Gruscha,
der heiligen römischen Kirche Kardinalpriester zur hl. Maria von den Engeln, Erzbischof von Wien, und den übrigen Erzbischöfen und Bischöfen Oesterreichs.
26.
P. t. gospodom duhovnikom.
Po vseh deželah se je pripoznala potreba, da bi se moralo bolj delovati zoper razširjevanje pogubne jetike. Silno zlo vsaj omejiti se izkuša z zedinjenimi močmi. Zato so se povsod zasnovala društva za bolne na pljučih. Tudi v Avstriji tako splošno društvo obstoji, v Ljubljani se pa snuje podružnica.
Ker se močno želi, naj bi v tem podvzetju krščanske ljubezni sodelovali gg. duhovni pastirji, ki so v prvi vrsti poklicani v vseh potrebah ljudstvu pomagati, zato prinaša škofijski list v nastopnem pravila kranjske podružnice v Ljubljani, ki slovejo:
Pravila
kranjske podružnice v Ljubljani pomožnega društva za bolne na pljučih
v avstrijskih kraljestvih in deželah.
Ime in sedež društva.
1.	Društvo se imenuje „Pomožnega društva za bolne na pljučih v avstrijskih kraljestvih in deželah podružnica kranjska v Ljubljani.“
6°
Namen društva.
2. Društvo ima namen, izvrševati v lastnem delokrogu ter po določbah in s pomočjo osrednjega društva vse naloge, označene v pravilih le tega, in sicer:
a) pomagati bolnim na pljučih in takim, ki bi mogli na pljučih oboleti (n. pr. škrofuloznim in onim, ki so podedovali bolezensko nagnjenost), sosebno dojenčkom, otrokom in mladini sploh brez ozira na veroizpoved in narodnost tako, da ozdravijo in ostanejo zdravi in trdni;
b) skrbeti za to, da se oni, ki so le lahko oboleli na pljučih in so začasno ozdravljeni, nastanijo v primernih stanovališčih in se v teh pečajo s primernim delom;
c) ustanavljati zdravilišča za bolne na pljučih, v kolikor to dopuščajo dohodki, ter sploh pospeševati vsa prizadevanja, ki so na prid tem bolnikom.
Sredstva v dosego društvenih namenov.
3. Da doseže svoje namene, namerava društvo:
a) oddajati dojenčke, ki so doma v nevarnosti, ker so se pljučne bolezni pojavile v rodbini (n. pr. na materi), v primerno varstvo. To varstvo preskrbi ali društvo samo ali si ga zagotovi drugod;
b) prirejati varstvene naprave v detiščnicah, otroških vrtcih, ljudskih in srednjih šolah; ustanavljati zavetišča in otroška zabavišča; podučevati svoje varovance, kateri poklic bi bil zanje najbolj umesten in jim preskrbovati primerne službe ;
c) ustanavljati stanovališča za odrasle in jim v teh preskrbovati primerno delo;
d) pripomagati, da se v bolnicah ustanove posebni oddelki za bolne na pljučih in podpirati te oddelke z denarnimi in drugimi prispevki; ako bi se pokazala potreba, ustanavljati tudi lastna zdravilišča;
e) udeleževati se tu- in inozemskih strokovnih kongresov in zborovanj, prirejati potovanja v znanstvene in strokovne namene ter sploh pospeševati in pripravljati vse, kar bi bilo potrebno v dosego društvenih namenov.
Društveno premoženje.
4. Društveno premoženje sestavlja se iz prispevkov ustanovnikov, podpornikov in društvenikov, nadalje iz daril, volil in podpor, iz obresti plodonosno naloženih lastnih kapitalij in drugih imovin, iz sredstev, nabranih javno ali pa od hiše do hiše, ter iz drugih dohodkov. Od jedenkratnih prispevkov ustanovnikov in podpornikov ter od drugih prihodkov, ki dohajajo podružnici brez posebnega sporočila in ki dosegajo ali presegajo svoto 2000 K, naložiti je najmanj tri desetinke kot rezervni zaklad s pupilarno varnostjo in ima ta rezervni zaklad v svojem obsegu ostati nedotakljiv.
Z dohodki rezervnega zaklada razpolaga podružnica kakor z rednimi prejemki. V društvene namene ali pa v svrho obrestovanja dovoljeno je iz društvenega premoženja, ki je na razpolago, ali pa iz rezervnega zaklada nakupiti nepremičnine (realitete).
Sestava društva.
5. Podružnica sestoja iz častnih predsednikov, častnih predsednic, častnih članov, ustanovnikov, podpornikov in društvenikov.
Podružnica je ustanovljena, kadar je oglasilo najmanj 20 oseb pri pripravljalnem odboru, da pristopijo kot društveniki.
Častni predsedniki, častne predsednice in častni
člani.
6. Častnimi predsedniki (predsednicami) in častnimi člani imenuje kuratorij osrednjega društva(§ 8 pravil osrednjega društva) osebe, ki imajo izvanredne zasluge za društvo ali pa od katerih je pričakovati, da bodo kot člani društvo prav posebno podpirali.
Ustanovniki in podporniki.
7. Ustanovniki postanejo osebe, oblastva, korporacije ali zavodi, ki naklonijo podružnici edenkratno svoto najmanj 500 K ali pa tekom 5 let vsako leto 100K; podporniki postanejo oni, ki naklonijo podružnici jeden-kratno svoto 200 K ali pa donašajo vsako leto 20 K.
Društveniki.
8. Društveniki so osebe, korporacije ali oblastva, ki donašajo podružnici najmanj 2 K kot letni donesek. Društvenike sprejema društveni odbor.
Društveno vodstvo.
9. Podružnico vodijo odbor, predsedništvo in pa občni zbor.
Društveni odbor.
10. Občni zbor voli z relativno večino glasov podružnični odbor. Voliti mogoče je vsakega društvenika. Odbor obstoja iz 16 od občnega zbora izvoljenih članov in iz dveh članov, katera izvoli gospejni odsek (§12).
Odbor izvoli predsednika, dva podpredsednika, blagajnika in njegovega namestnika ter glavnega tajnika in njegovega namestnika. Od gospejnega odseka izvoljeni odbornici poslujete kot podpredsednici.
Vsi mandati veljajo za dobo treh let. Vse funkci-jonarje mogoče je voliti iznova. Odbor je sklepčen, kadar je najmanj pet odbornikov navzočih. K veljavnosti sklepa je treba nadpolovične večine glasov prisotnih odbornikov.
Predsednik.
11. Predsednik zastopa podružnico napram javnosti in jo vodi s pomočjo odbora, sklicuje občni zbor in
odborove seje, predseduje v teh in vodi razprave. Predsednik glasuje vselej; pri enakem številu glasov odloča njegov glas.
Predsednik določa dnevni red odborovih sej.
Predsednik nastavlja in odstavlja podružnične uradnike in sluge.
Predsednik naroča od časa do časa pregled podružničnih knjig in obračun blagajne.
Predsednik je odgovoren za izvršitev podružničnih sklepov.
Podpredsednika, podpredsednici in gospejni odsek.
12.	Prvi in drugi podpredsednik nadomestujeta v tej vrsti predsednika, kadar ju predsednik za to naprosi ali kadar je zadržan.
Predsednik sestavlja iz najmanj deset društvenic obstoječi gospejni odsek, ki izvoli prvo in drugo podpredsednico (§ 10) za funkcijsko dobo treh let. Prva in druga podpredsednica vodita v tej vrsti in s pomočjo predsednika (ali njega namestnika) svoj odsek in nadzirata izvrševanje vseh nalog, ki jih predsednik poveri gospejnemu odseku, kakor pridobivanje članov, nabiranje prispevkov, sodelovanje pri društvenih priredbah itd.
Blagajnik (ali njega namestnik).
13. Blagajnik ima nalogo, da po sklepih odbora varno in plodonosno nalaga in upravlja podružnično premoženje, iztirjava pravočasno zaostanke, izplačuje po naročilu predsednika podružnične obveznosti in tekom štirih tednov po preteku vsakega društvenega leta predlaga odboru računski zaključek in izkaz o podružničnem premoženju za preteklo ter proračun za bodoče leto. Blagajnik je dolžan prisostvovati perijo-dičnim pregledom in obračunom knjig in blagajne in pri tem iti preglednikom na roko.
Blagajnik (ali njega namestnik) je odgovoren osebno za skrbno upravo in za natančno izpolnjevanje vseh določb pravil in opravilnika, ki se tičejo njegovega poslovanja.
Glavni tajnik (ali njega namestnik).
14. Glavni tajnik sestavlja sumarne zapisnike o sejah odbora, občnega zbora in gospejnega odseka; vodi podružnično pisarno, nadzoruje arhiv in biblioteko ter sestavlja vsakoletno glavno poročilo. To poročilo je predložiti občnemu zboru in ga po potrditvi poslati osrednjemu društvu.
Občni zbor.
15. Na občnem zboru glasujejo vsi člani in častni člani ter člani predsedstva krajevnih odsekov. Redni občni zbor sklicati se ima vsako leto tekom šestih tednov po preteku zadnjega upravnega leta.
Izvanredni občni zbor se skliče na poziv predsednika ali pa če to želi najmanj polovica odborovih članov. Povabilo ima se javno razglasiti najmanj 14 dni pred občnim zborom. Občni zbor je sklepčen, če prisostvuje najmanj 20 društvenikov, upravičenih glasovati. Če občni zbor ni sklepčen, vršiti se ima prihodnji občni zbor še isti dan z istim dnevnim redom in je ta na vsak način sklepčen. K veljavnosti sklepa je treba absolutne večine glasov prisotnih društvenikov. Sklepi o prenaredbi pravil obveljajo le z dvetretjiii'ko večino glasov navzočih. Občni zbor pregleduje in odobruje blagajniško poročilo in računski zaključek, voli dva računska preglednika in sklepa o prenaredbi pravil. Da postanejo prenaredbe pravil veljavne, jim mora pritrditi osrednje društvo in se more tozadevni predlog staviti na občnem zboru le, ako to sklene odbor ali pa najmanj polovica društvenikov. Nadalje sklepa občni zbor o točkah, ki so se sprejele na dnevni red. O samostojnih predlogih društvenikov, ki so bili najmanj 14 dni pred občnim zborom pismeno vloženi pri predsedstvu, obravnava se na občnem zboru le, ako jim pritrdi odbor. Če jih ta odkloni, more jih občni zbor odboru priporočati v novo posvetovanje.
Krajevni odseki.
16. V svrho izvršitve posebnih namenov sestavljajo se krajevni odseki, kateri se vodijo in upravljajo po jednotnih pravilih. Ti odseki so integrujoči oddelki podružnice; njih predsedstva glasujejo na občnem zboru podružnice. Zastopniki podružničnih krajevnih odsekov volijo na občnem zboru podružnice dva člana v podružnični odbor.
Napravki, oznanila in dopisovanje.
17. Vse napravke, ki so za podružnico iinovinsko obvezni, morata podpisati predsednik ali jeden podpredsednikov in jeden član odbora. Za druga izgotovila (pozive, oznanila itd.) zadostuje predsednikov ali podpredsednikov podpis.
Občevanje v društvenih zadevah z drugimi podružnicami, s krajevnimi odseki ali z oblastvi in s korporacijami izven Kranjske, se izvršuje načeloma in brez izjeme po posredovanju osrednjega društva.
Pečat in poverila.
18. Podružnica ima v pečatu svoje ime. Predsednik poverja od slučaja do slučaja društvene funkcionarje, da izvršujejo v lastnem delokrogu podružnice posebne službene naloge.
Razpustitev društva.
\9. O razpustitvi podružnice more se na občnem zboru sklepati le s privolilom osrednjega društva. Da
je sklep veljaven, je treba dvetretjinske večine navzočih, ki so upravičeni glasovali.
Podružnično premoženje pripade v slučaju razpustitve osrednjemu društvu, ki sklepa, kako se ima uporabljati.
Razsodišče.
20. Iz društvenih razmer izvirajoče spore poravnava ali razsoja razsodišče. Vsaka sporna stranka izvoli iz društvenikov, ki pri sporu niso udeleženi, enega razsodnika. Ako sporna stranka te volitve ne izvrši v osmih dnevih po pozivu, pripade ta pravica drugi stranki.
Izvoljena razsodnika izvolita tretjega predsednikom; ako se ne zjedinita, razsoja žreb med predlaganimi.	[
—'p------------------------ V	Ljubljani, dne 10. julija 1904.
Pravni obstanek društva: ..Pomožnega društva za bolne na pljučih v avstrijskih kraljestvih in deželah podružnica kranjska v Ljubljani“ se na podlagi predležečih pravil v zmislu S 9. zak. z dne 15. novembra 1867, št. 134 drž, zak., s tem potrjuje.
C. kr. deželni predsednik: _______________ Hein	m. p.
Vse veleč. gosp. duhovne pastirje prosim a) da bi sami temu društvu vsaj kot društveniki z letnim prispevkom 2 kron pristopili, b) da bi ljudstvo o namenu društva poučevali, posebno v izobraževalnih društvih,
c)	pri raznih ugodnih prilikah k pristopu vabili in d) v krajevnih odsekih radi sodelovali.
Knezo-škof. ordinarijat v Ljubljani 29. marca 1905.
•j- Anton Bonaventura,
knezoškof.
27.
Pozakonitev per subsequeris matrimonium
pri župnem uradu, kjer bivajo starši.
Po doslej obstoječih predpisih glede pozakonitve pred zakonom rojenih otrok so se morali roditelji, ako niso mogli priti k tistemu župnemu uradu, v čegar matici je bilo vpisano rojstvo otrokovo, napotiti na politično oblastvo. To je bilo za starše ne redko združeno z velikimi težavami in občutnimi troški, vsled česar se je marsikatera pozakonitev odlašala, ali celo opustila.
Vsled neke tozadevne opozoritve je c. kr. mini-sterstvo za notranje zadeve z razglasom z dne 5. decembra 1904, št. 53.208 odredilo, da v tistih slučajih, v katerih mora po veljavnih matičnih predpisih in v smislu razglasa omenjenega ministerstva z dne 7. novembra 1884, št. 12.350,1) pj-j priznanju legitimacije nezakonskih otrok per subsequens matrimonium posredovati politično deželno oblastvo, ni neobhodno potrebno, da bi se morale v zakonu zahtevane izjave roditeljev v vseh slučajih podati pri političnem okrajnem oblastvu.
') Laibacher Dioecesanblatt 1. 1884, str. 112.
Ker je v takih slučajih ležeče na tem, da dobi deželno oblastvo utemeljeno prepričanje o objektivni resničnosti tega, da sta roditelja, katerih identiteta mora biti brezdvomno dognana, podala v zakonu predpisano izjavo v ta namen, da dosežeta vpis otroka v krstno knjigo, načelno ne bo nikakega pomisleka proti temu, da deželno oblastvo, dobro pretehtavši posamezni slučaj, na podlagi izjav otrokovih roditeljev, sprejetih na zapisnik pred kakim drugim župnim uradom, kot pred onim, ki vodi rojstne matice otrokove, za čegar pozakonitev se gre, naravna vpis izjave otrokovega očeta, kakor tudi opomn;o o sklenjenem zakonu otrokovih roditeljev v rojstno matico otrokovo.
More se torej odslej v onih slučajih, ko otrokova roditelja težko prideta k župnemu uradu rojstnega kraja otroka, ki ga želita pozakoniti, napraviti pozakonitve ni zapisnik tudi pri župnem uradu, kjer bivata. Samo da se ta zapisnik ne sme poslati župnemu uradu rojstnega kraja otrokovega, marveč se mora poslati na knezoškofijski ordinarijat v nadaljno poslovanje.
28.
Izkazi pohabljencev.
Na Dunaju se je ustanovilo dne 1. maja 1903 glede na vero in narodnost, da bi se ondi zdravili, društvo z imenom „Leo p ol di n e u m“, ki si je stavilo vzgajali in podučevali, se priučili kake obrti ter tako plemenito nalogo, ustvariti zavod, v katerega bi se spre- postali koristni člani človeške družbe, jemali pohabljenci obojega spola iz cele Avstrije, ne	Vodstvo	tega	društva,	ki	ima	svoj	sedež	na Du-
1905. 111. 28., 29., 30., 31.
39
naju (I. Himmelpfortgasse 5), se peča sedaj s sestavo statistike ubogih pohabljencev, živečih v avstrijski državi ter prosi pri tem delu pomoči župnih uradov.
Ker je društvo glede na blagi namen vse podpore vredno, je primerno, da se gre društvenemu vodstvu pri omenjenem delu kolikor mogoče na roko. Zaradi tega se naroča čč. gg župnikom, naj sestavi vsak za svojo župnijo izkaz pohabljencev, ki naj se
dopošlje knezo-škofijskemu ordinarijatu do konca junija t. 1.
Ta izkaz naj obsega:
1) število pohabljencev od 1. do dovršenega 14. leta.
2) število starejših pohabljencev, ki so za delo sposobni,
3) število starejših pohabljencev, ki so za delo nesposobni.
29.
Obnovitev altarnega privilegija
za vse župne cerkve v škofiji.
Z ozirom na razglas, objavljen v „Ljubljanskem škofijskem listu“ leta 1904 (II. 15. str. 36), po katerem je potekla doba za altarni privilegij pri župnih cerkvah v škofiji s 30. marcem 1905, se vsled poobla-ščenja rimske stolice z dne 20. marca 1905 v vseh župnih .cerkvah ljubljanske škofije, katerim kot takim ni bil podeljen altarni privilegij neposredno od rimske stolice ne za stalno, ne za časno, in v vseh kuratnih
cerkvah, katere sicer nimajo naslova župnije, pa imajo samostojen dušnopastirski okoliš, veliki altar določi kot privilegirani altar za sedem let od 30. marca 1905 dalje tako, da kadarkoli kak svetni ali redovni duhovnik na označenem altarju opravi daritev sv. maše za dušo kakega vernika, ki se je v ljubezni božji ločila iz tega življenja, se vselej tej duši nakloni iz zaklada sv. cerkve popoln odpustek.
30.
Cerkev sv. Antona padovanskega na Viču.
Na Viču se je prebivalstvo jako pomnožilo. Uspešno pastirovanje ni več mogoče, razun, ako se tam nova župnija ustanovi.
Veleč. oo. frančiškani so to potrebo sprevideli in se odločili na Viču sezidati lepo cerkev na čast sv. Antonu padovanskemu, stanovanje za duhovno pastirstvo in druge dandanes potrebne prostorije.
Jaz sem se tega junaškega sklepa močno razveselil; koj sem navdušene oo. frančiškane spodbujeval, naj se prevažnega in plemenitega dela naglo poprimejo.
In zares, koj so osnovali „družbo za zidanje nove frančiškanske cerkve sv. Antona na Viču pri Ljubljani“, ki ima namen skrbeti za potrebni denar. Družba ima svoj sedež v frančiškanskem samostanu v Ljubljani, predsednik družbe je vsakokratni župnik župnije frančiškanske. Kdor pristopi tej družbi kot ud, plača me-
sečno po 20 vinarjev (na leto 2 K 40 v). Kdor daruje 100 K je dobrotnik cerkve, kdor plača 1000 K je ustanovnik.
Ker je namen prekrasen, in smo vsi katoličani udje enega telesa in člani ene družine, bi bilo zares katoliško delo, ko bi se vsaj premožnejše osebe v to družbo zapisale. Posebe vabim delavce in delavke, ki ondi stanujejo in jim morda ne bo težko mesečno si pritrgati 20 vinarjev in jih darovati sv. Antonu.
Vse gg. duhovnike prosim, da to društvo vernikom po pridigi s prižnice oznanijo in priporoče.
V	Ljubljani 29. marca 1905.
•j- Anton Bonaventura,
knezoškof.
31.
Spremembe pri kanonični vizitaciji in birmovanju I. 1905.
Ker pojdem 20. maja v Rim, zato moram razpored	V	kočevski	dekaniji	odpade za letos birmo-
birmovanja objavljen v „Ljubljanskem škofijskem listu“ vanje v župnijah, v katerih bi moralo biti od 1. do (I. 1905 štv. L, 5 str 11 in 12) nekoliko premeniti.	9. junija in pa v kočevskem mestu 8. in 9. julija.
/
V	kamniški dekaniji preneha birmovanje
19.	maja; ta dan bo zjutraj birmovanje v Zgornjem Tuhinju, popoldne pa v Nevljah; ostale župnije pridejo na vrsto, ko se povrnem iz Rima, in sicer: Mengeš v četrtek 1. junija,
Trzin v petek 2. junija,
Goričici v soboto 3. junija,
Homec v nedeljo 4. junija,
Radomlje v ponedeljek 5. junija,
Rova v torek 6. junija,
Vranja peč v sredo 7. junija,
Dob v četrtek 8. junija.
V ljubljanski dekaniji: Sv. Jakob ob Savi v petek 9. junija.
V m or a vš ki dekaniji: Ihan v četrtek 15. junija.
V Starem trgu pri Kočevju bo posvečevanje velikega altarja in birmovanje v nedeljo 9. julija.
f Anton Bonaventura,
knezoškof.
32.
Konkurzni razpis.
Razpisujejo se župnije: Kresnice v litijski dekaniji; Rib n o v radovljiški dekaniji; Šempeter pri Novem mestu v novomeški dekaniji.
Prosivci za Kresnice in Šempeter naj naslove svoje prošnje na veleslavno c. kr. deželno vlado
v Ljubljani; za župnijo R i b n o pa na prečastiti knezo-škofijski ordinarijat v Ljubljani.
Kot zadnji rok za vlaganje prošenj se s tem določi 27. dan maja 1905. — (Potom okrožnic so bile razpisane župnije: Horjul, Lašče, Ribnica, Stranje in Svibno).
33.
Škofijska kronika.
Knezoškofjskim konzistorijalnim svetnikom je bil imenovan č. g. P. Hugolin Satt n er, gvardijan frančiškanskega samostana in upravitelj župnije Marijinega oznanjenja v Ljubljani.
Podeljene so bile župnije: Smlednik č. g. Mihaelu B a r b o t u, župniku v Horjulu ; Dolenja v a s č. g. Frančišku Verhovšku, župniku v Svibnem; Šmartin pri Kranju č. g. Frančišku D o 1 i n a r j u, dekanu v Ribnici, ki se je pa župniji odpovedal; Šent-Lenart č. g. Janezu Kramarju, beneficijatu na Vačah, ki se je tudi odpovedal; Svibno č. g. Petru Koprivcu, kapelanu v Radovljici; Sava č. g. Josipu Koblarju, ekspozitu na Gori pri Sodražici; Raka č. g. Josipu Borštnarju, župniku v Šempetru pri Novem mestu; La š če č. g. Jakobu Ramovšu, začasno upokojenemu kapelanu na Primskovem; Prelo k a ondotneniu župnemu upravitelju č. g. Matiji Kaduncu; Hotič č. g. Janezu Hromcu, župniku na Šenturški gori; Stranje č. g. Josipu Cegnarju, ekspozitu na Vrhpolju pri Moravčah; Horjul č. gospodu Josipu Pristovu, župniku v Ribnem.
Kanonično vmeščena sta bila čč gg.: Josip Borštnarna župnijo Rako dnč 25. aprila 1905; Mihael Barbo na župnijo Smlednik dnč 27. aprila 1905.
Premeščeni so bili čč. gg.: Frančišek Juvan iz Šent-Jerneja na Brezovico; Bertold Ba r t e 1 od Stare cerkve (Mitterdorf) kot beneficijat v Radeče pri Zida-
Knezoškofijski ordinarijat v
nem mostu; Jakob Kl ein dien st iz Mirne Peči v Senožeče; Jakob Ogrizek iz Šent-Ruperta v Mirno Peč; Frančišek Gabršek iz Senožeč v Šenl-Rupert; Anton T o m e 1 j iz Črnega vrha nad Idrijo v Radovljico; Josip Pr a v h a r iz Semiča v Črni vrh nad Idrijo; Martin Štular, 11. kapelan v Semiču, kot 1. kapelan ondi; Frančišek Sever iz Selc kot župni upravitelj v Šent-Lenart; Anton Merkun, kapelan v Laščah, kot župni upravitelj ondi; Štefan Terškan, kapelan v Šempetru pri Novem mestu, kot župni upravitelj ondi; Viljem Paulus, kapelan v Šmartinu pri Kranju, kot župni upravitelj na Šenturško goro; Ivan Traven iz Ribnice v Šmartin pri Kranju; Karol Gnidovec iz Dolenje vasi v Ribnico.
Stalni pokoj je dovoljen č. g. Matiji A bsecu, župnemu upravitelju v Hotiču.
Začasna pokojnina je dovoljena čč. gg.: Janezu Dobnikarju, župniku v Smledniku; Janezu Molju, župniku v Stranjah; Antonu Jeriču, kapelanu na Brezovici; Antonu Čopu, kapelanu v Kranjski gori.
Umrli so čč. gg.: Janez H u d o v e r n i k , upokojen beneficijat, dne 15. marca 1905 v „Leonišču“ v Ljubljani; Friderik Hudovernik, upokojen leški župnik, dne 16. marca 1905 v Kranju; Lavrencij Ger-jol, župnik v Laščah, dn£ 18. marca 1905; Simon Šmitek, župnik v Kresnicah, dne 17. aprila 1905. — Priporočajo se v molitev čč. gg. duhovnim sobratom.
Ljubljani, dne 29. aprila 1905.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Šiška. — Tiskala Katoliška Tiskarna.