Tako burno ji je tolklo srce, da se je stisnila za prsi; ni jih umirila. Vstopila je upehana ženska in sedla na blazino. Nekoga je pozdravljala skozi okno. Ob vozu je stala Olga, zrla v vstopivšo žensko, kazala zobe, govorila, pozdravljala. . . »Moj Bog, moj Bog,« je ječala Tilda. »Ona, ona!« Hotela je obrniti glavo proč, da bi je Olga ne videla, ne spoznala. V tistem hipu jo je ženska uzrla, razširila oči, odprla usta, zdelo se je, da bo planila v voz in jo zgrabila za lase: *Ti, ti; hotela si ubežati...« Avtobus se je pričel pomikati, vrata so bila zaprta. Tilda je videla le velike oči, odprta usta, ki so brez besede in prepadle ostale v dežju, v medli  svetlobi  nastajajočega  jutra . . .
Tilda se je zakrohotala v srcu. Imela je občutek, da je ubežala peklenskemu ognju.
(Dalje)
ROŽE POTOMKE
JOŽE POGAČNIK
V dolinah palestinskih bilo je nekje,
kjer vsaka pot za Jezusom, za bratom, gre.
Na teh stezah
je plaha duša za menoj prišla, v solzah
golčala, da na potih teh se ne spozna
in da Gospoda Jezusa
že davno, davno ni več srečala.
(Tako je menda roži, ko se razcvete,
tako je menda srcu, ko v ljubezen gre,
tako je skozi moje duše orgle šlo,
ko sem ta plamen plah zastrl z dlanjo
pred sapami in vedel sem, kako te roke sklonjene
nad žalostmi
od Jezusa so bile blagoslovljene
močno, močno.)
JAazgrnil sem pred dušo božji zemljevid, razkazal pota križema, navzdol, navpik, povedal sem, kje danes se mudi Gospod in kruha sem odlomil ji za trudno pot.
Yotem — saj ni bilo več v Palestini,
to je bilo nekje med domačini:
prišel je mimo brat, — je Judež bil? —
zavil je čudno ustne... Da, posmeh!
In grd kako in žgoč kot plamen živ:
kot da sem storil le otročji greh,
tako nespametno . ..
Z/a oglom tam za župno cerkvijo
sva z bratom Jezusom se srečala.
Tako je takrat veder bil v obraz.
(Prišel je že prek rosnega polja,
takrat je prvi petek bil pri nas!) —
»Tako je prav,« sem del. »Bog plačaj, brat!
Ljubezen prava je, če krvavi,
če Tebe gre na božji vrt iskat,
pa znajde sama se med Judeži . . .«
VEČERNA POTA
JOŽE POGAČNIK
Onežena pot.
Lahno navkreber in na vzhod. Prva obla zvezda se je vžgala pod temneči božji svod.
Izza hrbta mojega
kot plamen nem
škrlatna zarja pala je čez sneg:
rahla senca pred menoj
hiti v večni breg. —
Ah, naravnost v senco svojo grem,
ves sneg pred mano krvavi;
kot da nazaj v globel želi.
korak gladak polzi, polzi . . .
JVako je težko to telo
in ta naš čas!
Pa oj, kako je tam vsa svetla
težka zvezda pod nočjo. —
V snegu gledam svoj obraz . . .
TRUDNOST
Vil AL VODUŠEK
.Majhna leščerba v majhnih rokah mrli, plašno, boječe, c kot da se dete budi. Roka je trda, kot da že voščeni.
Moja ljubezen
šla je do konca sveta,
tvoje milosti
ni si izromala.
Zdaj jo pokopi jem,
saj gre grob le do dna.
I esem kot lučea
ti je mrlela doslej.
Šla je z ljubeznijo,
zdaj ne ve več naprej------------
25